kronika 73 � 2025 2 | 393–404 � dr., višja znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, katarina.keber@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-2586-4983 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.08 cc by-SA KATARINA KEbER� Ostareli v Ljubljani v 19. stoletju Mortaliteta na primeru Šempetrskega predmestja IZVLEČEK V prispevku je prikazana analiza vzrokov smrti umrlih starostnikov v treh petletnih obdobjih 19. in v začetku 20. stoletja na območju župnije sv. Peter oziroma v Šempetrskem predmestju v Ljubljani. Predstavljeni so tako zdravniški pogledi na starejše bolnike kot higienske razmere v mestu in posebnosti obravnavanega predmestja. Zapisi mestnih in deželnih zdravnikov Frana Viljema Lipiča, Viljema Kovača, Friedricha Keesbacherja in Franca Zupanca problematiko higienizacije mesta oziroma preskrbo z neoporečno pitno vodo, odvajanje fekalij in ustrezne stanovanjske razmere povezujejo z manjšim obolevanjem ljudi in njihovo dolgoživostjo. KLJUČNE BESEDE starostniki, umrljivost, bolezni, Ljubljana, Šempetrsko predmestje, 19. stoletje, higienske razmere ABSTRACT LJUBLJANA’S ELDERLY IN THE NINETEENTH CENTURY. MORTALITY IN THE CASE OF ŠEMPETER SUBURBS The article analyses factors associated with mortality in the elderly during three five-year periods of the nineteenth and early twentieth centuries in the area of the St Peter parish, also known as Šempeter Suburbs in Ljubljana. It presents physicians’ approach towards elderly patients, as well as the status of public hygiene in the city and the particularities of the area under discussion. The records of city and provincial physicians Fran Viljem Lipič, Viljem Kovač, Friedrich Keesbacher, and Franc Zupanc linked the issue of the city hygienization or, more specifically, the establishment of drinking water supply system, sewage disposal, and appropriate housing conditions to a declining morbidity rate and increasing life expectancy of the population. KEY WORDS the elderly, mortality, diseases, Ljubljana, Šempeter Suburb, nineteenth century, public hygiene 394 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju PREDMESTJE Raziskavo o vzrokih smrti in boleznih med starostniki v Ljubljani smo omejili na župnijo sv. Peter, ki je bila ena večjih mestnih župnij.1 Ta se večinoma prekriva s Šempetrskim predmestjem, ki je zanimivo tako z vidika gostote naseljenosti kot heterogene strukture prebivalstva. Šempetr- sko oziroma Šentpetrsko predmestje (tudi Svete- ga Petra predmestje) je bilo edini del mesta zunaj ljubljanskega mestnega obzidja, ki so ga dosledno imenovali predmestje oziroma forštat (Vorstadt). Ime je dobilo po najstarejši ljubljanski cerkvi sv. Petra, do 18. stoletja pa se je imenovalo Pri Šent- janžu, po nekdanji cerkvi sv. Janeza Krstnika.2 To predmestje je bilo (notranjemu) mestu najbližje in najbolj podobno. Obsegalo je območje ob Sv. Petra cesti (danes Trubarjeva ulica) med Ljublja- nico in današnjo Slovensko cesto. Na območju Kolodvorske ulice, od današnje Dalmatinove ulice do stika sedanje Slomškove s Kolodvorsko ulico, se je do 19. stoletja razprostirala Blatna vas, kjer so stale nizke kmečke hiše in večje zgradbe, pristave meščanov z vrtovi. Z imenom Kravja dolina so poimenovali pretežno kmečki okoliš v smeri sedanje Vidovdanske ceste. Predmestje je zajemalo tudi Friškovec oziroma predel med iz- tekom nekdanje podaljšane Vidovdanske ceste v sedanjo Njegoševo in Masarykovo cesto.3 Današnja Trubarjeva ulica je bila v 17. stolet- ju strnjeno pozidana od Špitalskega mostu (zdaj Tromostovja) nekje do današnje Resljeve ulice in vključno z Malo ulico. V nadaljevanju so niz hiš, ki se je vil od Resljeve ulice naprej mimo Vidovdan- ske, ponekod še prekinjale kmetijske površine, ki so prevladovale v zadnjem delu ceste proti cerkvi sv. Petra. Pozidava ulice v delu od Resljeve naprej se zgosti v 18. stoletju, zgoščanje pa se vključno z Vidovdansko (Kravja dolina) in današnjo Ko- lodvorsko (Blatna vas) nadaljuje v 19. stoletju. Do leta 1825 je Sv. Petra cesta potekala v nepretrgani hišni vrsti od današnjega Prešernovega trga do Znamenjske ulice, niz hiš je bil takrat na mestu današnjega križišča z Resljevo najprej prekinjen z vzpostavitvijo Resljevega trga, leta 1881 pa z izgra- 1 Zgodovinsko območje župnije sv. Peter je poleg Šempetr- skega predmestja obsegalo tudi vasi Bizovik, Hrastje, Jarše, Moste, Obrije, Selo, Spodnja Hrušica, Šmartno ob Savi, Štepanja vas, Tomačevo, Vodmat in Zgornja Hruši- ca. 2 Krajevni leksikon Slovenije, str. 335. Forštat so v 20. stole- tju imenovali tudi območje Poljan oziroma Poljanskega nasipa, gl. Gestrin, Zgodovinar o sebi, str. 19. Cerkev sv. Janeza Krstnika naj bi stala na območju stika današnje Vidovdanske in Trubarjeve ceste, na njenem mestu je do konca 19. stoletja stalo znamenje – po njem se imenuje današnja Znamenjska ulica. 3 Suhadolnik, Šentpetrsko predmestje, str. 7–8. dnjo Resljeve ceste, ki je Sv. Petra cesto razdelila na dva dela.4 Šempetrsko predmestje je imelo izrazito obrtniški značaj, saj so tu živeli in delovali mesar- ji, krčmarji, peki, zidarji, trgovci, tkalci, čevljarji, barvarji, strojarji, irharji in usnjarji. Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Lipič (1799–1845)5 v pred- marčni dobi v tem predmestju omenja tudi pro- dajalce slanine in izvoščke. Ker v tem delu teče Ljubljanica stran od mesta, so tu delovali pred- vsem strojarji, usnjarji, izdelovalci mila in bar- varji, saj sta za te obrti značilna neprijeten vonj in uporaba vode za odvajanje odplak. V vsaki drugi hiši na desni strani Trubarjeve ulice med današnjim Tromostovjem in Zmajskim mostom je bila strojarna, usnjarna ali barvarna, v nekate- rih tudi milarna. Zato so strehe hiš še dolgo imele sušilne odprtine za usnje oziroma kože. Vse hiše so segale do Ljubljanice, ob kateri je bil kolovoz.6 V drugem delu Trubarjeve ulice (preko Reslje- ve) so bile pritlične hiše, kjer so živeli predvsem mesarji, ki so bili v 19. stoletju povezani v zadrugi podobno organizacijo z načelnikom ter zelo stro- gimi poslovnimi in moralnimi pravili. Tu je živel tudi pisatelj in zgodovinar Juš Kozak, ki je doma- če predmestje v drugi polovici 19. stoletja opisal v romanu Šentpeter: »Onstran Ljubljanice so pozidali ravno šentpetrsko cesto mesarji s pritličnimi domovi. Na cesto so le okna in vrata, zadaj se sprostirajo razse­ žna dvorišča, kjer stoje prostorna gospodarska poslo­ pja. […] Šentpetrsko predmestje je široko, meje so na poljih ob Savi. Pri Znamenju zavije vijugasta Kravja dolina do mitnice, kjer se izgublja med njivami in ži­ tom.«7 Kozak predmestje opisuje tudi v delu Kresna noč: »To dolgo vrsto hiš, vseh pritličnih, je vezala ne­ ka notranja, medsebojna vez. Njih lica so nosila enake poteze, postarane in zakrknjene. Kakor družina prve­ ga kolena so bile. Niso se še pričele razvijati, rasti, a njih temelj je bil trden in globok, okrog sebe so segale po zemlji in posestvu, da se dvignejo nekoč v višine. Tako visoko so hotele zrasti kakor cerkev, ki je zaklju­ čila dolgo cesto in je bila ponos predmestja. Kdor je stopal po dolgi, neoblikovani cesti, jo je gledal ves čas 4 Korošec, Ljubljana skozi stoletja, str. 39, 48–49, 56–57, 76–77; Andrejka, Strojarji na Forštatu, str. 28; prim. Kosi, Zgodovinski atlas Ljubljane (v pripravi). 5 Fran Viljem Lipič je bil ljubljanski mestni zdravnik v le- tih 1823–1834. 6 Krajevni leksikon Slovenije, str. 335; Suhadolnik, Šentpetr­ sko predmestje, str. 45; Lipič, Topografija, str. 168; Andrej- ka, Strojarji na Forštatu, str. 27. Andrejka ugotavlja, da v drugi polovici 19. stoletja začne upadati število strojarjev, barvarjev, irharjev in izdelovalcev mil. Zanje naj bi bilo prelomno leto 1875, ko je več družin opustilo usnjarske obrate. 7 Kozak, Šentpeter, str. 9. 395 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju pred seboj in čutil, da so jo ustvarile te hiše iz svoje preobilice.«8 V predmestju je bilo tudi več gostiln in vinoto- čev. Veliko obrtnikov in posestnikov hiš je imelo travnike in njive v Kravji dolini, Blatni vasi, Posav- ju (danes Savsko naselje) do Tomačevega in celo na Barju, gozdove pa na Golovcu.9 Zato je pred- mestje v nekaterih delih dolgo ohranjalo pol- kmečki značaj, medtem ko so se hkrati v drugih delih razvijali zgodnji industrijski obrati. V pred- mestjih so javno razsvetljavo nadomeščale redko posejane petrolejke, prav tako so bila ta obmo- čja redko deležna čiščenja cest in ulic, poletne- ga škropljenja, ki je preprečevalo dvigovanje ce- stnega prahu, tu niso izvajali. Hiše v predmestjih niso imele žlebov proti javnim ulicam in cestam, ampak sta deževnica in snežnica tekli neposred- no s streh.10 Do konca 19. stoletja razpotegnjeno Šempetrsko predmestje še ni bilo povsem pome- ščanjeno, vendar tudi ne več kmečko.11 8 Mušič, Spremna beseda, str. 474–475. 9 Suhadolnik, Šentpetrsko predmestje, str. 8; Krajevni leksi­ kon Slovenije, str. 335. 10 Ogrin, Ljubljana pred in po potresu, str. 43. 11 Mušič, Spremna beseda, str. 474. Strukturo stanujočih v delu Šempetrskega predmestja v posameznih segmentih razkriva raziskava Andreja Studna o stanovanjski kulturi v Ljubljani pred prvo svetovno vojno, ko je anali- ziral popise prebivalstva med letoma 1869 in 1910. Med pet izbranih mestnih ulic je vključil tudi dve periferni, in sicer poleg Poljanske ceste tudi Sve- tega Petra cesto v delu med današnjo Resljevo in Vidovdansko cesto. Za obe periferni območji je ugotavljal, da so ju poseljevali predvsem nižji slo- ji, za katere je bila značilna notranja, hierarhič- no urejena socialna struktura. Čeprav je opazna kmečka narava obeh predmestnih ulic, je delež zaposlenih v kmetijstvu sčasoma padal. Tu je bila tudi večina industrijskih obratov, kamor so ho- dili na delo številni stanovalci tamkajšnjih ulic.12 Studen ugotavlja, da je bil za prebivalstvo Svete- ga Petra ceste značilen visok delež sorodstveno povezanih z lastnikom stanovanja, delež podna- jemnikov in podnajemnic se je gibal med 20 in 30 odstotki ter bil med obravnavanimi ulicami največji. Število ljudi v gospodinjstvih je od leta 1869, ko jih je štelo 4–5, postopoma padalo, 1890 so bili trije, v popotresnem obdobju pa je večina 12 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 82–83. Franz Josef Sandmann: Pogled na Šempetrsko predmestje z grajskega griča, 1849 (zasebna last). 396 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju gospodinjstev štela 2–3 člane.13 V primerjavi s tre- mi mestnimi ulicami sta obe periferni ulici imeli najmanj hišnih poslov.14 Ugotavljal je tudi, da so na cesti Svetega Petra po eni strani prevladovale družine z manj otroki, po drugi strani pa je bilo veliko ženskih samskih gospodinjstev. Pod isto streho praviloma ni živelo več generacij skupaj.15 V Šempetrskem predmestju sta živela tudi Anton Melzer (1781–1871), profesor kirurgije in porod- ništva na ljubljanski Mediko-kirurški šoli, in sicer od leta 1830 v hiši št. 14 (na vogalu s Prečno ulico), in ljubljanski mestni zdravnik Fran Viljem Lipič, ki je leta 1831 stanoval na naslovu predmestje Sv. Petra 2.16 HIGIENSKE RAZMERE V 19. STOLETJU V drugi polovici 19. stoletja so se vse bolj zave- dali, da na pojavnost bolezni pomembno vplivajo splošne higienske razmere. S higienizacijo mest so izboljševali zdravje ljudi, postala je pomem- ben dejavnik podaljševanja življenjske dobe pre- bivalstva. Vprašanje higiene se je integriralo tudi v diskurz medicine ter postopoma postalo nepo- sredna, osrednja naloga medicine in zdravnikov, pa tudi države in zdravstvene politike.17 Izboljša- nje higienskih razmer na ljubljanskih javnih po- vršinah – ulicah in trgih – ter v hišah in stanova- njih je bilo odvisno od uvajanja novih sanitarnih naprav, kot sta vodovod in kanalizacija, ki sta ob izteku stoletja predstavljala moderno mestno hi- gieno. Ko so v zadnji četrtini 19. stoletja s pomoč- jo mikroskopov začeli tudi v vodi odkrivati bak- terije, je to pripeljalo do uvajanja centralizirane in bakteriološko nadzorovane preskrbe z vodo.18 Pomembno vlogo pri procesu higienizacije mest so odigrale nalezljive črevesne bolezni, med ka- terimi je imela tudi v Ljubljani predvsem kolera neposreden učinek na premike v zavedanju o po- menu neoporečne pitne vode.19 Mesto je leta 1890 vodovod dobilo najprej v mestnem jedru, kasneje so ga dograjevali pred- vsem v najgosteje naseljenih ulicah, leta 1897 pa se je vodovodno omrežje širilo tudi proti Vod- matu, torej čez Šempetrsko predmestje. V prvih petih letih so nanj priključili okrog 700 hiš.20 V obdobju pred tem – in za velik del mestnega 13 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 96. 14 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 86. 15 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 99–100. 16 Andrejka, Strojarji na Forštatu, str. 31; Keber, Ljubljanski zdravnik, str. 40. 17 Studen, Samoumevna čistoča, str. 310. 18 Prim. Tominšek Čehulić, Pili smo vodo, str. 31. 19 Keber, Čas kolere, str. 191–192. 20 Tominšek Čehulić, Pili smo vodo, str. 42; Šega, Zdravstve­ ne in higienske razmere, str. 84. prebivalstva izven porajajočega se vodovodnega omrežja tudi po tem letu – so v mestu, kot ugo- tavlja Studen, vladale še skorajda srednjeveške higienske razmere oziroma pravo »kraljestvo ne- snage in smradu«.21 V delih mesta izven omrežja se je še vedno občasno širil tifus (legar), ki je po- dobno kot kolera povezan z neustrezno preskrbo s pitno vodo in ki je bil pred uvedbo vodovoda v mestu neprestano prisoten.22 Na težave s pitno vodo v Šempetrskem predmestju kaže tudi to, da so bili tamkajšnji obrtniki in dninarji tako v prvi epidemiji kolere v mestu leta 1836 kot med veliko epidemijo leta 1855 drugi najbolj prizadeti, saj je bilo več obolelih le še med služinčadjo v notra- njem mestu.23 Pred izgradnjo vodovoda so mestni prebivalci pitno vodo zajemali iz 305 zasebnih (hi- šnih) in 12 javnih vodnjakov ter studencev v okoli- ci mesta, vodo za druge potrebe pa so dobivali iz Ljubljanice. Na sto hišnih številk je bilo leta 1886 v notranjem mestu 14 vodnjakov, v Šempetrskem predmestju 30, povprečno v mestu pa 33. Le štirje javni vodnjaki so po takratnih merilih premogli »deloma dobro pitno vodo«.24 V prvih analizah vode iz mestnih vodnjakov so ugotavljali, da je pogosto oporečna in zato škodljiva zdravju, sča- soma je je zaradi naraščanja števila prebivalstva začelo primanjkovati.25 Vzroki za onesnaženost vode v vodnjakih so bili predvsem v pronicanju fekalij v zemljo oziroma v stiku odpadnih vod s pitno vodo. Ljubljanski mestni zdravnik Viljem Kovač (1830–1888) je leta 1875 ugotavljal, da se smrtnost v mestu zaradi nalezljivih bolezni povečuje in da so k temu prispevale prav slabe higienske razmere.26 V širši sliki splošnega zdravstvenega stanja ljudi je treba na tem mestu upoštevati še vse tiste, ki so nalezljive bolezni preboleli, saj so jim pogosto os- tale zdravstvene posledice, ki so pomembno vpli- vale na njihovo zdravje.27 Kovač je enega glavnih problemov videl v neobstoječi kanalizaciji, neka- tere mestne hiše so imele greznice in sodčke za fekalije, nekatere hiše pa so fekalije, odpadno vo- do in druge odpadke odvajale kar v cestne kanale in po njih v Ljubljanico. Nesnaga je tekla po od- prtih jarkih med hišami (komunskimi ulicami); te so zidani kanali povezovali s cestnim kanalom, ki je odplake odvajal v Ljubljanico. V mnogih predmestnih ulicah pa niso imeli niti cestnih ka- 21 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 37. 22 Šega, Zdravstvene in higienske razmere, str. 43–45. 23 Keber, Čas kolere, str. 72, 74–75, 127. 24 Tominšek Čehulić, Pili smo vodo, str. 33. 25 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 45. 26 Kovatsch, Denkschrift, str. 21. 27 Prim. Urlep, Današnji pogled zdravnika; Kirn, Iz zdrav- stva na Kamniškem, str. 89. 397 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju nalov, tako da so prevladovale pogosto nepokrite greznice in gnojišča, kot je bilo na primer na Spo- dnji Poljanski cesti in v Šempetrskem predmestju med Kravjo dolino in cerkvijo sv. Petra. Higienske razmere so bile v predmestjih še dodatno zaostre- ne zaradi prisotnosti poljedelstva in živinoreje.28 Na zdravje ljudi je vplival tudi način, kako so stanovali. Vlažna, zadušljiva, temna in mrzla sta- novanja, v katerih so živeli nižji sloji mestnega prebivalstva, so vplivala na nagnjenost k bolez- nim in umrljivost. Podobno sta ugotavljala ljub- ljanska mestna zdravnika (fizika) v različnih ob- dobjih 19. stoletja – Fran Viljem Lipič29 in Viljem Kovač –, pa tudi zdravnik Friedrich Keesbacher (1831–1901), vladni svetnik in zdravstveni referent pri kranjski deželni vladi. Lipič je menil, da skro- mne, ozke in prenapolnjene sobe, v katerih so ži- veli nižji in deloma tudi srednji sloji prebivalstva, še bolj spodkopavajo zdravje kot dejanska nečis- toča. Med drugim je opažal, da so v Poljanskem in Šempetrskem predmestju v hišah ob rečnem obrežju polkletne prostore uporabljali za dnevni prostor in da so bile v predmestnih hišah kuhinje pogosto izpostavljene prepihu.30 Pri uspešnosti zdravljenja bolnikov je zapisal, da »razliko prina­ ša način življenja, zlasti prehrana, način oblačenja, spanec, od vsega najbolj pa bivališče«.31 Zdravnik Kovač je ugotavljal, da je »večina ljudi zaradi svo­ je nevednosti oziroma zaradi navade iz mladosti ta­ 28 Kovatsch, Denkschrift, str. 24–25, 41–42; Ogrin, Ljubljana pred in po potresu, str. 42–43; prim. Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 41–45. 29 Fran Viljem Lipič je ljubljanske zdravstvene razmere opisal v treh monografijah: Osnovne značilnosti dipsobio­ statike (1834), Topografija Ljubljane (1836) in Bolezni Ljub- ljančanov (1836). 30 Lipič, Topografija, str. 150, 117. 31 Lipič, Bolezni Ljubljančanov, str. 146. ko zelo navajena na škodljive razmere, ki izhajajo iz njihove nezdrave nastanitve, da imajo neprimerno stanovanje, v katerem so številne pomanjkljivosti in v katerem zbolijo za boleznimi vseh vrst, za naravno na­ ključje in neizogibno nesrečo«.32 O pomenu zdravega bivanja so pisali tudi v časopisih, kot na primer leta 1869 v Laibacher Tagblatt, v katerem so v zvezi z delavskimi stanovanji poudarjali, da so mračna, nezdrava in prenapolnjena prebivališča revnega prebivalstva žarišča vseh epidemij in da prebi- valci najsiromašnejših predelov dočakajo naj- krajšo življenjsko dobo.33 Zdravnik Keesbacher je v devetdesetih letih 19. stoletja na ravni celotne Kranjske opažal slabo ukrepanje proti pogostim ljudskim boleznim (Volksseuchen), pri čemer je vzrok videl v malomarnosti prebivalstva pri čis- toči tal in zraka, urejanju kanalizacije in greznic ter preskrbi s pitno vodo. Ker je slabo prizadev- nost prebivalstva opažal tudi v odnosu do javnih higienskih ukrepov, je bil prepričan, da je treba okrepiti ozaveščanje ljudi o pomenu higiene.34 Zavedanje o pomenu higiene se je med ljud- mi širilo počasi, čeprav je o tem obstajalo nekaj medicinskih tekstov in priročnikov, ki pa so dose- gali predvsem višje sloje mestnega prebivalstva. Za razumevanje, kako so ljudje dojemali in skr- beli za zdravje oziroma katere načine zdravljenja so izbirali, je pomembno tudi poznavanje tega, v kolikšni meri so pomoč iskali pri plačljivih zdrav- nikih in ranocelnikih. Navada zdravljenja s po- močjo uradne medicine je bila odvisna tudi od gmotne sposobnosti posameznika oziroma pripa- 32 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 46–47; Kovatsch, Denk­ schrift, str. 58. 33 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 47; Gl. Laibacher Tag­ blatt, 5. marec 1869, št. 52. 34 Keesbacher, Vorwort, str. VII–VIII. Hiše na Trubarjevi cesti, hišne št. 15, 17 in 19 (nekdaj Sv. Petra cesta 17, 19, 21 in 23) leta 1895. Zadnja hiša je gostilna Pri Jurčku. (SI ZAL LJU 342, Fototeka, A1-057). 398 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju dnosti višjim družbenim slojem.35 Čeprav je bila dostopnost zdravnikov in ranocelnikov v Ljublja- ni bistveno boljša kot na podeželju, sta mestna zdravnika brezplačno zdravila le najrevnejše, vsi ostali so morali zdravljenje plačati. Ljudje so se tudi zato zdravili s pomočjo ljudske medicine in drugih zdravilskih pristopov, pri čemer je po- membno tudi dejstvo, da uradna medicina večji del 19. stoletja še ni bila dovolj učinkovita, tako da so ljudje svoje bolezenske težave blažili s široko paleto različnih načinov zdravljenja.36 ANALIZA VZROKOV SMRTI STAROSTNIKOV V ŽUPNIJI SV. PETER Razumevanje starosti v preteklih obdobjih je, kot ugotavlja Urška Bratož, ne le težko izsledlji- vo, ampak tudi izmuzljivo, saj viri, ki omenjajo ostarelo populacijo, praviloma ne omogočajo poglobljenega razumevanja.37 Tudi v tokratnem pogledu na ostarelo prebivalstvo skozi prizmo bolezni oziroma vzrokov njihove smrti se poka- že pomanjkanje podatkov in omejene možnosti njihove interpretacije. Lipič pri obravnavi svojih ljubljanskih bolnikov, ki jih je zdravil leta 1828, starejše, ki so bili sicer manjšina med opisanimi bolniki, omenja z izrazi starec, starček, šestdeset- letna vdova, šestdesetletna nuna, devetinsedemde­ setletni starec, sedemdesetletnica, šestdesetletni hi­ šni gospodar, sedemdesetletni duhovnik, čevljarjeva vdova, stara petinšestdeset let, šestdesetletni vrvar, ki preživlja svoje tretje življenjsko obdobje, revna starka, stara več kot sedemdeset let, in oseminsedemdesetlet- na starka. Po drugi strani so pri opisih bolezen- 35 Prim. Keber, Bolezni in zdravstvo. 36 V predmarčni dobi je bila v Ljubljani in na Kranjskem razširjena homeopatija. Gl. Keber, Bolezni in zdravstvo, str. 339. 37 Bratož, Podobe starosti, str. 22. skih stanj posameznih bolnikov starejši omenje- ni v vlogi posrednikov ljudske medicine, kot na primer starka, ki je z mazilom proti garjam pomagala trinajstletnemu dečku, in omemba, da so bolniku že starke svetovale različna zunanja zdravila.38 V tem smislu so starostniki podatkovno skro- mno obravnavana starostna skupina tudi v ura- dni deželni zdravstveni statistiki s konca 19. sto- letja. Na njej temelji tudi tabela zdravnika Franca Zupanca39 o umrljivosti po kranjskih okrajih za leti 1889 in 1890, ki glede na starost vsebuje dve skupini starostnikov, in sicer od 60 do 70 let in nad 70 let. Iz tabele je razvidno, da je v mestu Ljubljana umrlo zelo veliko ljudi iz obeh najsta- rejših starostnih skupin, kar pa Zupanc povezuje predvsem s številom umrlih bolnikov v ljubljan- ski deželni bolnici, ki so prihajali tudi iz drugih delov Kranjske.40 Ker pri pojavljanju posameznih bolezni takratna zdravstvena statistika ločuje le po spolu, ne pa tudi po starostnih skupinah, je treba za raziskavo vzrokov smrti starejših analizi- rati vpise v mrliško knjigo.41 V 19. stoletju je kronološka starost nastopila po 60. letu, kar je pomenilo tudi mejo za splošno fizično in delovno nezmožnost. Vendar pa je lah- ko t. i. funkcionalna starost (povezana z delovno 38 Lipič, Bolezni Ljubljančanov; prim. Bratož, Podobe staros- ti, str. 25–27. 39 Zdravnik Franc Zupanc (1853–1922) je od leta 1885 delal v deželnem sanitetnem referatu in 1889 postal deželni sanitetni referent, 1912 pa vladni svetnik. Gl. Borisov in Lisac, Zupanc, Franc. 40 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, gl. Sterbli- chkeit mit Rücksicht auf die Altersstufen, Zupanc je v knjigi združil desetletne statistične podatke, str. 32–33. Prim. Šega, Zdravstvene in higienske razmere, str. 59. 41 Ohranjena kranjska deželna zdravstvena poročila iz zad- njih dveh desetletij 19. stoletja ne vsebujejo podrobne razdelitve pojavnosti posameznih bolezni po starostnih skupinah. Gostilna Pri znamnji na križišču Trubarjeve (hišna št. 55) in Vidovdanske ceste (hišna št. 2) leta 1895. (SI ZAL LJU 342, Fototeka, A1-342). 399 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju nezmožnostjo) nastopila že prej.42 Občutje staros- ti je bilo pri ljudeh različno in pogosto povezano z ekonomsko-socialnimi razmerami posamezni- ka.43 Da se je obdobje starosti delilo na več faz, pa je razvidno iz Lipičeve Topografije, v kateri je visoko starost v prvi polovici 19. stoletja postavljal nad 80 let. Za razliko od uradne statistike s konca 19. stoletja je imel Lipič za Ljubljano ločene po- datke tudi za to starostno skupino. V mestu naj bi v obdobju desetih let med letoma 1820 in 1829 v starosti med 80 in 90 let v povprečju umrlo 16,6 ljudi na leto, v starosti med 90 in 100 let 3,4 in v starosti več kot 100 let 0,9 človeka na leto. Zdrav- nik je ugotavljal, da pričakovano življenjsko dobo skrajšujejo različni škodljivi vplivi, podaljšujejo pa pozitivni vplivi. Med vplivi, ki jih ima način življenja na ljudi, je v svoji praksi največji kvar- ni učinek pripisoval odvisnosti od alkohola.44 Opažal je, da alkoholiki pogosteje zbolevajo za različnimi boleznimi ter da je njihovo zdravljenje dolgotrajno in manj uspešno. Lipičevi bolniki al- koholiki so le izjemoma dosegli starost 60 let in več ter jih v tej starosti navaja kot najstarejše tovr- stne bolnike. Ugotavlja, da je po 60. letu za moške alkoholike največjo nevarnost pomenila kap.45 Da je bila »zloraba žganja« v zadnjih desetletjih 19. 42 Čeč, Podobe starosti, str. 14–16. 43 Prim. Bratož, Staro telo, str. 112; Milovan Delić, Marasmo senile, str. 283; Čeč, Podobe starosti. 44 Lipič, Topografija, str. 433–435, 440. Obseg in zdravstve- ne posledice alkoholizma je Lipič opisal v delu Osnovne značilnosti dipsobiostatike, str. 236–243. 45 Lipič, Osnovne značilnosti dipsobiostatike, str. 49, 173–174. stoletja splošni problem povsod po Kranjskem, je ugotavljal tudi Keesbacher.46 Raziskava47 zajema analizo vzrokov smrti v mrliški knjigi župnije sv. Peter vseh umrlih starostnikov, starih 60 let in več, in sicer v treh petletnih obdobjih 19. in zgodnjega 20. stoletja: 1840–1845, 1875–1880 in 1900–1905. Izbrana so bila obdobja brez večjih epidemij kolere in črnih koz, saj bi sicer izredne, množične epidemične smrti prekrile siceršnje stanje bolezni v navadnih, ne- epidemičnih letih. V vseh treh izbranih petletkah so bile obravnavane bolezni kot vzrok smrti 929 starostnikov obeh spolov.48 Zbrani podatki nam do določene mere omo- gočajo vpogled v obolevanje starejšega prebival- stva ter razkrivajo bolezenska stanja in skupine bolezni, ki so ljudi najbolj prizadele. Med vzroki smrti so poleg bolezni pogosto navedeni različni simptomi bolezni in druga stanja, ki so povzročila smrt. Vendar pa je že Lipič ugotavljal, da so bile nekatere diagnoze dvomljive, saj so jih pogosto zapisovali mrliški ogledniki, ki niso bili vedno 46 Keesbacher, Vorwort, str. VIII. 47 Rezultati raziskave so bili predstavljeni v prispevku El- ders in Ljubljana in the 19th century: an analysis of the death registers from the St. Peter Parish na mednarodni konferenci Old Age and Ageing: Historiographic and Socio­ ­Cultural Perspectives v Kopru 15. novembra 2023. 48 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, M 1840–1854, 1870–1885, 1892–1904, 1904–1914. Mrliška knjiga prvih dveh obdobij je v nemščini in gre za rubriko Krankheit und Todesart, mrliška knjiga zadnjega obdobja pa je dvojezična – bole- zen ali vzrok smrti / Krankheit oder Todesart. 34% 8% 0% 32% 8% 1% 2% 15% 1840-1845 dihala drugo nesreče, nasilje, samomori oslabelost, starost prebavila rak srce in ožilje živčevje in možgani Graf 1: Vzroki smrti starostnikov (župnija sv. Peter v Ljubljani, 1840–45), N = 203. 400 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju tudi zdravniki.49 V vseh treh obdobjih je bilo v mrliško knjigo vpisanih 271 različnih vzrokov smrti, ki smo jih razdelili v 8 skupin, in sicer na bolezni dihal, starostno oslabelost, bolezni pre- bavil, bolezni srca in ožilja, bolezni možganov in živčevja, rak, nesreče, nasilje, samomori in drugo. Navedeni so v nemščini, latinščini ali slovenščini – slovenski izrazi so najpogostejši v zadnjem pet- letnem obdobju med letoma 1900 in 1905.50 Najpogostejši vzrok smrti v vseh treh obdob- jih je bila starostna oslabelost ali senilni mara- zem, marazem v starosti zaradi lakote, podhra- njenosti in premajhnega vnosa beljakovin, pri čemer usihata maščevje in mišičje. Gre za neja- sen vzrok smrti, za katerim se je verjetno skrivalo več danes znanih bolezni, ki ljudem takrat niso bile diagnosticirane.51 Starostna oslabelost se je v zapisih v mrliških knjigah skrivala v več izrazih, in sicer Altersschwäche, Entkräftung (oslabelost), Auszehrung (hiranje), Erschopfung der Kräfte (izčr- pane moči), kaheksija (močna izguba telesne teže), ostarelost in marasmus senilis. V prvem obravna- vanem obdobju starostna oslabelost predstavlja 32 % vseh vzrokov smrti, v drugem 40 %, v zad- njem pa 39 %. Gre za vzrok smrti, ki v vseh treh obdobjih močno izstopa in ga le v prvem obdobju rahlo prekašajo bolezni dihal. Tudi v času pred in 49 Lipič, Topografija, str. 419. 50 Pri razumevanju starih poimenovanj bolezni smo si po- magali s slovarji 19. stoletja, z Wiener Krankheiten­Lexikon (Österreichische Gesellschaft für Genealogie) in Liste hi­ storischer Krankheitsbezeichnungen (wikipedia). 51 Milovan Delić, Marasmo senile, str. 281–284. med petletnimi obdobji, ki so obravnavana v raz- iskavi, je bil to pogost vzrok smrti. Lipič je v dvaj- setih letih 19. stoletja starostno oslabelost in one- moglost uvrstil v skupino življenjsko ogrožajočih stanj poleg mrtvorojenih, umorov in samomorov ter ponesrečenih. V desetletju 1820–1829 je bila v Ljubljani četrti najpogostejši vzrok smrti med vsemi umrlimi, saj so glede na Lipičeve podatke bolj kot starostno oslabeli umirali le še majhni otroci (Kinderschwäche) in oboleli za tuberkulozo (jetika, sušica).52 Po drugi strani pa je Lipič staro- stno oslabelost prišteval med živčne, duševne bo- lezni, saj pravi, da je »naravni konec življenja naj- večkrat povezan z oslabelo umsko sposobnostjo […]«. Ugotavlja, da je večina umrlih zaradi staro- stne oslabelosti iz najrevnejših slojev.53 Zupanče- vi podatki tudi za desetletje 1881–1890 kažejo, da sta v Ljubljani za starostno oslabelostjo umrla le- tno v povprečju 102 človeka, na vsem Kranjskem pa je v tem desetletju za starostno oslabelostjo umrlo 12,7 % vseh umrlih oziroma 3,7 % prebi- valstva. V tem kontekstu so zanimive tudi njego- ve ugotovitve, da je prebivalstvo na Kranjskem v osemletnem povprečju (1881–1888) sicer dosegalo visoko starost, saj je bila v tem obdobju Kranjska v avstrijskem kontekstu tretja najugodnejša deže- la za Dalmacijo in Goriško z Gradiško.54 Drugi najpogostejši vzrok smrti so bile bolez- ni dihal, ki so v prvem obdobju obsegale največ, 52 Lipič, Topografija, str. 414–415. 53 Lipič, Topografija, str. 236. 54 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, str. 71–73. 31% 3% 1% 40% 8% 1% 2% 14% 1875-1880 dihala drugo nesreče, nasilje, samomori oslabelost, starost prebavila rak srce in ožilje živčevje in možgani Graf 2: Vzroki smrti starostnikov (Župnija sv. Peter v Ljubljani, 1875–80), N = 283. 401 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju 34 %, vseh vzrokov smrti, v drugih dveh petletkah pa so bile z 31 % in 20 % na drugem mestu. Med njimi se najpogosteje pojavlja tuberkuloza ali je- tika (Lungenschwindsucht), nato pljučnica, pljučni edem, astma, bronhitis in težko dihanje. Lipič je v svojem času tuberkulozi pripisal šestino vseh smrti, za pomembnega povzročitelja smrti pa je imel tudi prehlad, saj je na osnovi mesečnih opazovanj ugotavljal, da je umrljivost največja pozimi in spomladi, nanjo pa vplivajo nenadne temperaturne spremembe, ki jih ima za najpo- gostejši vzrok smrti.55 Po Zupančevih podatkih je za tuberkulozo v Ljubljani v obdobju 1881–1890 v desetletnem povprečju na leto umrlo 241 ljudi, v tem obdobju je med vsemi boleznimi na Kranj- skem terjala največ žrtev.56 Pri ostalih vzrokih pogostost v vseh treh ob- dobjih ni več tako enakomerna. Tretje najpogo- stejše bolezni v prvih dveh obdobjih so bolezni možganov in živčevja s 15 % in 14 %, ki pa jih v zadnjem obdobju 1900–1905, ko predstavljajo le še 9 % in se izenačijo s kapjo, na tretjem mestu z 12 % že prehitijo bolezni srca in ožilja. Pri bo- leznih možganov in živčevja se daleč najpogoste- je pojavlja možganska kap oziroma apopleksija (Schlagfluss, Schlaganfall, Nervenschlag), ostalo so druga možganska obolenja – vnetja, otekline in pretresi. Sledijo bolezni prebavil, ki v prvih dveh ob- dobjih zajemajo 8 % vseh smrti, v zadnjem ob- 55 Lipič, Topografija, str. 230–231, 413. 56 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, str. 61. dobju pa le še 4 %. Tu gre za različna obolenja – od prebavnih težav in kronične driske do vnetja črevesja, vodenice in kile. Bolezni srca in ožilja so v prvih dveh obdobjih na 2 % vseh vzrokov smrti, v zadnjem obdobju, na začetku 20. stoletja, pa že narastejo na 12 %. Med njimi prevladujejo bo- lezni, kot so slabo srce, srčna napaka, srčni krč, anevrizma, srčna kap in »otrpnenje srca«. Rak se v prvih dveh obdobjih pojavlja v 1 %, v zadnjem obdobju pa naraste na 9 %. Gre za različne vrste raka, najpogosteje so odkrili rak maternice in že- lodca, drugi so bili rak požiralnika, nosu, jeter, grla, jezika, črevesja in prostate, pogosto pa vrsta raka ni določena. Skupina vzrokov smrti, ki so jih povzročile nesreče, nasilje in samomori, je v prvem obdobju pod enim odstotkom, v drugih dveh pa se giblje pri 1 % vzrokov smrti. Med nesrečami so na pri- mer utopitev v Ljubljanici, padec po stopnicah in smrt na železniških tirih. Pri nasilnih dejanjih najdemo vbod z nožem in izkrvavitev, med sa- momori obešenje in rezanje žil. Lipič za obdobje 1820–1829 ugotavlja v mestnem povprečju na le- to 13 nesreč s smrtnim izidom in skupaj letno 2,3 umora in samomora,57 Zupanc pa v osmih letih (1881–1888) 31 samomorov.58 Ker za Ljubljano ne poznamo deleža samomorilcev iz starejše popu- lacije, so tem bolj dragoceni podatki Milana Kir- na za kamniško območje, kjer je bilo med samo- morilci v obdobju 1881–1940 13 % starih 65 let in 57 Lipič, Topografija, str. 414–415. 58 Zupanc, Krain und seine öffentliche Gesundheit, str. 87. Graf 3: Vzroki smrti starostnikov (župnija sv. Peter v Ljubljani, 1900–1905), N = 443. 20% 6% 1% 39% 4% 9% 12% 9% 1900-1905 dihala drugo nesreče, nasilje, samomori oslabelost, starost prebavila rak srce in ožilje živčevje in možgani 402 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju več, med njimi so bili predvsem preužitkarji in vdovci.59 V zvezi s samomori je treba upoštevati, da statistični podatki najverjetneje niso zaneslji- vi, saj so bili samomori zaradi stigme pomanjklji- vo beleženi in pogosto zamolčani.60 V skupini drugo so vsi ostali in tudi neznani vzroki smrti, ki nam jih ni uspelo uvrstiti v nobe- no skupino, kot so nalezljive bolezni tifus in sifi- lis (tabes dorsalis), vročine, krči, šen, alkoholizem, hernija in kostna tuberkuloza, ter ne nazadnje zapisi, ki ne vsebujejo vzroka smrti, kot je »sodni pregled trupla« (gerichtlich beschaut). Pri določanju skupin bolezni smo sledili mo- dernemu razvrščanju bolezni in stare zapise bo- lezni poskušali uvrstiti v opisane skupine. Ker gre za opazovano obdobje, ki se začenja v predmarčni dobi in končuje leta 1905, je za ta čas značilen tu- di precejšen razvoj medicine in sorodnih naravo- slovnih znanosti, kar je verjetno vsaj v zadnjem opazovanem obdobju že vplivalo tudi na zapise vzrokov smrti v mrliške knjige. Na analiziranem vzorcu odstopa predvsem zadnja petletka, ko se razlike kažejo pri povečanju deležev pri boleznih srca in ožilja in predvsem pri pogostosti več oblik raka. Če ljubljansko analizo primerjamo s podob- no za mesto Koper, ugotovimo, da je v prvih dveh obdobjih, torej v letih 1840–1845 in 1875–1880, v obeh mestih med vzroki smrti visok delež sta- rostne oslabelosti, sledijo bolezni dihal, bolezni možganov in živčevja ter bolezni prebavil. Enak delež (okrog 1 %) dosežejo smrti zaradi nesreč in nasilja.61 ZAKLJUČEK V raziskavi smo zbrane statistične podatke o vzrokih smrti med starostniki poskušali umestiti predvsem v higiensko-zdravstvene in stanovanj- ske razmere prebivalcev Šempetrskega predme- stja, ki so predstavljali večino prebivalstva te žup- nije. Sicer skromne omembe ostarelih bolnikov v zapisih ljubljanskih in deželnih zdravnikov ka- žejo predvsem na to, da so imeli slabe higienske razmere in neprimernost stanovanj za pomemb- na vzroka pri obolevanju ljudi, njuno izboljšanje pa naj bi pomembno prispevalo k dolgoživosti prebivalstva. Prikaz najpogostejših vzrokov smrti ostarelega dela predmestnega prebivalstva pokaže skupine bolezni, za katerimi so najpogosteje umirali – po- leg starostne oslabelosti so prevladovale še bolez- ni dihal, bolezni možganov in živčevja ter bolezni prebavil. Med tremi petletnimi časovnimi ob- 59 Kirn, Iz zdravstva na Kamniškem, str. 70. 60 Remec, Epidemija samomorov, str. 13–14. 61 Bratož, Staro telo, str. 109–110. dobji odstopa tretje med letoma 1900 in 1905, ko se vzorec najpogostejših vzrokov smrti nekoliko spremeni, saj se pomembno poveča delež bolezni srca in ožilja ter umiranje za rakom. Prikaz naj- pogostejših vzrokov smrti kaže tudi na časovne spremembe med opazovanimi petletnimi obdob- ji tako pri pojavnosti določenih tipov bolezni kot pri njihovem prepoznavanju in odkrivanju. Šte- vilna vprašanja pa ostajajo neodgovorjena, med njimi predvsem vpliv socialnega položaja staro- stnikov na njihovo življenjsko dobo oziroma kako sta poklic in družbeni položaj, ki sta pogojevala način življenja ljudi v 19. stoletju, vplivala na nji- hovo zdravje in dolgoživost. Financiranje Prispevek je nastal v okviru projekta Kulturno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentacije, identitete (J6-2572) in programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (P6- 0052), ki ju sofinancira ARIS. Raziskovalni podatki so na voljo pri avtorici. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1840– 1854, 1870–1885, 1892–1904, 1904–1914 (dostopno na https://data.matricula-online.eu) OBJAVLJENI VIRI Keesbacher, Friedrich: Vorwort. V: Franz Zupanc: Krain und seine öffentliche Gesundheit vom Jahre 1881 bis inclusive 1890 mit besonderer Berücksichtigung des Jahres 1890. Laibach: Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1893. Kovatsch, Wilhelm: Denkschrift des Laibacher Stadt­ physikates betreffend die sanitären Uebelstände der Landeshauptstadt Laibach und Vorschläge zur dies bezüglichen raschen und billigen Abhilfe. Ljubljana: Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1875. Lipič, Fran Viljem: Bolezni Ljubljančanov, ki jih je le­ ta 1828 opazoval Fran Viljem Lipič, doktor medicine, popre zdravnik ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na uni­ verzi v Padovi redni profesor medicinske prakse. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Lipič, Fran Viljem: Osnovne značilnosti dipsobiostatike – zlorabe alkohola oziroma na podlagi zdravniškega opazovanja nastala politično-statistična predstavitev njenih posledic, ki se odražajo na prebivalstvu in živ- ljenjski dobi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kul- ture Slovenije, 2005. Lipič, Fran Viljem: Topografija c.-kr. deželnega glavne­ ga mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike. Ljubljana: Znan- 403 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju stveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. Zupanc, Franz: Krain und seine öffentliche Gesundheit vom Jahre 1881 bis inclusive 1890 mit besonderer Berücksichtigung des Jahres 1890. Laibach: Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1893. LITERATURA Andrejka, Rudolf: Strojarji na Forštatu. Donesek k zgodovini obrtov v stari Ljubljani. Kronika sloven­ skih mest 4, 1937, št. 1, str. 27–31. Borisov, Peter in Lisac, Ljubomir: Zupanc, Franc (1853– 1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi882764/#slovenski-biografski-leksi- kon Bratož, Urška: Podobe starosti v ljudski in uradni me- dicini 19. stoletja. Glasnik SED 63, 2023, št. 2, str. 22–30. Bratož, Urška: Staro telo: medicinski pogled 19. stole- tja. Corpus, Carnalitas: o tijelu i tjelesnosti u povijesti na Jadranskom prostoru = the body and corporality in the history of the Adriatic (ur. Marija Mogorović Crljenko, Elena Uljančić-Vekić). Poreč: Zavičajni muzej Poreštine, Pula: Sveučilište Jurja Dobrile, Filozofski fakultet, Pazin: Državni arhiv, 2023, str. 102–114. Čeč, Dragica. Podobe starosti v začetku 19. stoletja. Starost – izzivi historičnega raziskovanja (ur. Mojca Šorn). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, str. 11–33. Gestrin, Ferdo: Zgodovinar o sebi: akademik prof. dr. Ferdo Gestrin. Hiša mojega očeta. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 1999, str. 19–23. DOI: https://doi.org/10.3986/9616182706 Keber, Katarina: Bolezni in zdravstvo v predmarčni Ljubljani v korespondenci Franca Franza in baro- na Erberga. Podobe bidermajerske Ljubljane (ur. Mi- ha Preinfalk). Ljubljana: Založba ZRC, 2025. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610508984_12 Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranj­ skem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, 2007. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504436 Keber, Katarina: Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Li- pič in preteča epidemija kolere leta 1831. Kronika 52, 2004, št. 1, str. 35–44. Kirn, Milan: Iz zdravstva na Kamniškem: spremljanje smrtnosti in rojevanja po matičnih knjigah 1881–1940. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medi- cinske fakultete, 1997. Korošec, Branko: Ljubljana skozi stoletja. Mesto na na­ črtih, projektih in v stvarnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991. Kozak, Juš: Šentpeter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga (ur. Roman Sav- nik). Ljubljana: DZS, 1971. Milovan Delić, Iva: Marasmo senile u Puli 1910. i 1915.: mortalitet nasuprot »morbiditetu«. Epidemije in zdravstvo: zgodovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 281–303. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610508090_10 Mušič, Janez: Spremna beseda. V: Juš Kozak: Šentpeter, str. 473–514. Ogrin, Gustav: Ljubljana pred in po potresu. Kronika slovenskih mest 2, 1935, št. 1, str. 40–47. Remec, Meta: Epidemija samomorov? Odmevi na na- raščanje stopnje samomorilnosti na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Prispevki za novejšo zgodovino 63, 2023, št. 1, str. 8–41. DOI: https://doi.org/10.51663/ pnz.63.1.01 Studen, Andrej: Stanovati v Ljubljani. Socialnozgodo­ vinski oris stanovanjske kulture Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno. Ljubljana: Institutum studio- rum humanitatis, 1995. Studen, Andrej: Samoumevna čistoča telesa nekoč in danes. V: Georges Vigarello: Čisto in umazano; teles­ na higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana: Založ- ba /*cf, 1999, str. 291–313. Suhadolnik, Jože: Šentpetrsko predmestje: zgodovinski in arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljublja­ na: Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljub- ljana: Zgodovinski arhiv, 2017. Šega, Judita: Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani (1895–1910). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1994. Tominšek Čehulić, Tadeja: Pili smo vodo, polno škod- ljivega mrčesa. Zgodovina za vse 4, 1997, št. 1, str. 31–54. Urlep, France: Današnji pogled zdravnika splošne medicine na Lipičevo prakso in njegove bolnike. V: Fran Viljem Lipič: Bolezni Ljubljančanov, ki jih je leta 1828 opazoval Fran Viljem Lipič, doktor medicine, popre zdravnik ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na uni­ verzi v Padovi redni profesor medicinske prakse. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007, str. 31–46. SPLETNI VIRI Familia Austria: Wiener Krankheiten – Lexikon https://www.familia-austria.at/index.php/ forschung-und-service/kronlaender-seiten/ 78-oesterreichische-laender/niederoesterreich/ 464-wiener-krankheiten-lexikon Wikipedija: Liste Historischer Krankheitsbezeichnungen https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_historischer_ Krankheitsbezeichnungen 404 | kronika 73 � 2025 2 katarina keber | ostareli v ljubljani v 19. stoletju SUMMARY Ljubljana’s Elderly in the Nineteenth Century. Mortality in the Case of Šempeter Suburbs The article analyses factors associated with mortality in the elderly during three five-year periods of the nine- teenth and early twentieth centuries in the area of the St Peter parish, also known as Šempeter Suburbs, in Lju- bljana. It presents physicians’ approach towards elderly patients, as well as the status of public hygiene in the city and particularities of the area under discussion. The Šempeter suburban area was the closest to the inner ci- ty both geographically and socially. It was home to many cottage industries, housing butchers, innkeepers, bakers, masons, merchants, weavers, shoemakers, dyers, tanners, as well as leather and wash-leather makers. Until the very end of the nineteenth century, this sprawling area had not yet become completely urbanized, yet it was no longer en- tirely rural. The records of Ljubljana’s city and Carniolan provin- cial physicians Fran Viljem Lipič, Viljem Kovač, Friedrich Keesbacher, and Franc Zupanc linked the issue of urban hygienization or, more specifically, the establishment of drinking water supply system, sewage disposal, and appropriate housing conditions to a declining morbidity and increasing life expectancy of the population. Sanitary conditions in Ljubljana’s streets as well as homes began to improve in the last decades of the nineteenth century with the introduction of the water supply and sewage system, heralding the advent of modern public hygiene at the end of the century. The presentation of the most common factors asso- ciated with mortality among the elderly in Šempeter Su- burbs reveals groups of diseases that most often resulted in death–alongside the prevailing age-related decline (marasmo senile), the common causes of mortality were respiratory diseases, brain and nervous system diseases, and gastrointestinal diseases. Among the three five-year periods–that is, 1840–45, 1875–1880, and 1900–1905– the last one stands out, during which the pattern of the most common causes of mortality slightly changed, with a considerable rise in cardiovascular diseases and cancer- -related deaths.