61
Politične  stvari.
Strahovi ustavoverskih Dunajskih časnikov.
Neka posebna lastnost Avstrijskih liberalcev je, da 80 vedno v strahu, pa tudi s strahovi, katere sami vidijo, druge strašijo. Ker se boje za sedanjo njim jako ugodno sistemo, vlečejo na se vsako sapico in skušajo zvedeti, od kod prihaja. Nekaj dni je tega, kar je po Ceskih časnikih nastal velik ropot in klenkanje sedanjemu ministerstvu. Vsak človek sicer ve, da se sedeži Auerspergovih ministrov že davno zelo maj6, a vendar je bil Ceskih listov glas, oznanujoč naglo smrt mini-sterstva, nekoliko prenagel, ker je hudo krizo oznanil že za smrt.
Pa tudi ta glas je liberalce, ki strahu vedno trepetajo, na moč vznemiril. Kedar je vreme mirno in lepo in nikakoršnih govoric o ministerskih krizah, takrat so liberalci ponosni in oznanjujejo vsemu svetu, da je to, kar je vstvaril liberalizem, vstvarjeno za večne čase. Brž pa, ko se pokaže temen oblaček, loti se jih nemir, boje se nevihte in da bi ta krasnega poslopja liberalizma ne podrla. S tem kažejo, da nimajo nikakoršnega zaupanja do sebe in do svojih del, da jih tare slaba vest, ki jim očita, da se mora marsikaj premeniti, pre-strojiti, če nova Avstrija ima glede blagostanja, moči, veljave in ponosnosti doseči staro Avstrijo.
Ko je počil glas, da ima grof Taaffe nadomestiti grofa Auersperga, so se liberalci tolažili s tem, da je govorica ta nastala le vsled tega, ker je grof Taaffe po-potovaje na Ogersko mudil se na Dunaji. Pa tudi ta tolažba je zgubila svojo moč, ko je bil grof Taaffe 2. t. in. pri cesarju. „Kaj ima grof Taaffe pri cesarju opraviti? Tu tiči zajec za grmom \a Tako so si šepetali liberalci strahu bledi na uho in govorice o ministerski krizi so postale zopet glasneje. Liberalci namreč se boje vsakega, ki pride k cesarju na pogovor. Tako so se prestrašili tudi one dni, ko sta bila grofa Hohenwart in Leo Thun pri njem. „Hannibal ante portas!u so kričali brž, kajti pred tema glavama držopravne opozicije imajo največi   strah.    Najraje  bi  imeli pred cesar-
jevimi vrati vedno stražo in ogleduhe, ki bi jim vse poročali, kar se godi v cesarjevih sobanah. Kako bi se potem še le prestrašili, ko bi na ta način izvedeli, da cesar tudi druge dni sprejme marsikatero imenitno osobo! Govorov o ministerskih krizah bi ne bilo konca ne kraja in le malokateri liberalec bi mogel le eno uro mirno spati.
Glavni list Dunajskih liberalcev in njihovih privržencev, „N. fr. Presse", je zadnje dni naznanil, da so govorice o odstopu ministerstva, ki jih je poprej on sam raznašal, prazne izmišljije. To oklicuje zdaj list z nekakim notranjim veseljem in pričakuje, da bo s tem tudi bralce pomiril in razveselil, kakor da bi bil sedanjega ministerstva ves svet vesel. ¦ Al ravno nasprotno je. Zato je po tolažbi tega lista vse še bolj vznemirjeno. Liberalni listi Dunajski namreč mislijo, da se vse njih drži, da občinstvo misli tako, kakor oni, se veseli ž njimi. Ta misel pa je jasen dokaz, da ti listi v svoji oholosti ljudstva prav nič ne poznajo. To so tudi pokazali očividno, ko so ranjcega Deaka proslavljali, do neba povzdigovali in mu peli žalostne pesmi, ki se pa po obširni Avstriji nikakor razlegale niso, kajti večina narodov se za ta „veliki in žalostni dogodjaj" še zmenila ni. Občinstvo je vsega tega morda nekoliko bralo, al pisatelji bi bili pisano gledali, ko bi bili slišali, kaj je reklo k temu.
,,Neue fr. Presse" pravi potem, ko je občinstvo o ministerski krizi pomirila: „Naša misel je zmiraj še ta, da ministerstvu ne preti nikakoršna nevarnost, dokler mu je državni zbor sam ne bo naklonil. „Jako predrzna misel je ta, da ministerstvo ne more pasti, dokler ga državni zbor ne vrže; na ta način bi sedelo na svojih sedežih, dokler bi zbor hotel, in cesarjeva oblast bila bi po takem vničena. Cesarjeva moč pa je omejena po ustavi le v dajanji postav, v vladanji pa ne. Saj so že vladarji in celo republikanski načelniki po lastni oblasti svoji in proti volji parlamentov odstavili ministerstvo in izbrali si novo. Tako početje ne prestopi ustavnega načela, kajti novo ministerstvo ima v takem primerljeji pravico razpustiti parlament ter se po novih volitvah obrniti do naroda, in narod utegne pri tem pokazati, ali je zadovoljen s premembo ali ne.
V Avstriji bi tak nagli prekuc nikakor ne prestrašil večine narodov, marveč prav zadovoljni bi bili, ko bi ministerstvo z državnim zborom skupno propadlo, kajti z obema so narodi enako nezadovoljni.
Mi smo prepričani, da se to zdaj še ne bo tako brž zgodilo. Toda pripravlja se vse na to, in ko se bo zgodilo, bodo vse stranke iznenadene — se v6 da, vsaka po svoje. Velika večina naroda bo ploskala taki spremembi, kajti sedanji stan je res že neprenesljiv.