M. K.
Ančka in njeni pirhi
Ko je Ančka povečerjala, si je lepo sezula čevlje, voščila mami lahko noč in zlezla v posteljo.
Preden  pa je  zatisnila oči,  se je mama sklonila k nji in ji dejala:
»Ne pozabi, Ančka, da je jutri velika noč. Le glej, da boš zgodaj ; vstala. Saj veš, da priskaklja na veliko nedeljo iz šume zajček Dudel-dajček s koškom na rami in nosi otrokom pirhe po hišah.«
Ančka je veselo plosknila z rokami in vzkliknila:
»Hojej, kar brez skrbi bodi, mama! Velikonočnega jutra pa že ne bom zaležala.«
Komaj je zjutraj sonce vzšlo, že je bila Ančka na nogah.
»Ali je bil zajček Dudeldajček že tukaj?« je pobarala mamo.
»Seveda je bil,« je potrdila mama; »in še kako lepe pirhe ti j^ •  prinesel.«
»Kam jih je pa dal?« je bila Ančka v svoji nedočakanosti na moč radovedna.
»To bi pa že morala vedeti,« ji je razložila mama, »da zajček ne po-loži pirhov otrokom kar pod nos, ampak da jih dobro skrije. Pdišči jih!«
In  jih  je Ančka  začela z vso vnerao iskaii  po sobi in  kuhinji. Pre-
taknila je vse kotičke, odprla vse predale, vteknila nos v vsak lonec  in
vsako luknjico, celo pod mizo in pod  omaro ni pozabila pokukati. Toda
¦   šele čez četrt ure je našla  prvi   pirh  —   prav  na  dnu   posode  za  sol   je
ležal. Bil je lepo okrogel  in  rdeč kakor nageljnov cvet.
Po dolgem iskanju je našla tudi drugi pirh — v velikem očetovem škornju. Bil je lepo moder, kakor božje nebo — pirh namreč, ne škorenj.
»No, zdaj pa poišči še tretjega«, je hudomušno dejala mama. »Tega boš prav kmalu našla«.
Z veliko vnemo se je lotila Ančka iskanja tretjega pirha. Pokukala je v vsak čevelj, pretipala bJazine in vse žepe po omarah — toda pirha ni bilo nikjer. »Le kje nagajivec tiči?« je godrnjala in se kregala. »Oh, ta zajček Dudeldajček! Nalašč mi ga je tako skril.«
»Hojej, Ančka«, se je poredno smejala mama, »hojej, to je pa res čudno, da tega pirha ne moreš najti, ko bi ga lahko našla z zavezanimi očmi! Še koraka ti ni treba napraviti — in že ga imaš!«
Ančka je iskala, iskala vsepovsod — zastonj. Pirha ni bilo nikjer. Pomračilo se ji je slednjič čelo in na jok ji je šlo. Dve debeli solzi sta ji zdrknili po licu. V strahu, da bi uiama solz ne opazila, si jih je . Ančka hotela na skrivaj obrisati. Segla je v žep po robec — hej, in se je v tem trenutku tako veselo zasmejala, kakor da je zadela srečko za najmanj milijon dinarjev. Poskočila ,je visoko od tal in židane volje zarajala po sobi:
Mama,  mama,  zdaj   ga   pa   itnain!   Juhuhu!   V   žepu   sem  ga   našla!«
Ta pirh  je  bil svetlorjav  in je  na  soncu  blestel  kakor čisto zlato.   -
Ančka je položila pirhe v ročno košarico in jih začela nato vsa srečna razkazovati znancem in znankam v hiši. Še mucu in kužu jih ni pozabila pokazati. No, tadva modrijana nista bila bogve kako navdušena za to reč. Muc se je zaspano pretegnil na klopi in čemerno zazijal, ko je ugotovil, da pirhi niso miške.                                                         -   ,. r  .
»Mijav, mijav — oh, kdo bi v to košaro zijal!«
107
Kuža pa je nevšečno zarenčal, ko je povohal pirhe in videl, da niso klobase: »No ja, hov, hov — meni je prav!«
In je pokazal užaljeni Aučki farbet.
Ko se je Ančka pražnje preoblekla, je vzela košaro s pirhi in odšla ~z njo na cesto, kjer je sonce sijalo in so ptički peli tako lepo, kakor pojo pač le na velik praznik.
Tedaj je pristopicala z drobnimi in plahimi koraki po cesti bleda, bedno oblečena deklica. Njene oči so bile tako trudne, tako žalostne, kakor da niso še nikoli nič lepega in veselega videle na svetu. Obvisele so kakor ukovane na pisaiii košarici male Ančke in zažarele v tihem, sladkem zavzetju.
»Joj, punčka, kako Iepo košarico imaš! ln pirhe! Ali ti jih je zaj-ček Dudeldajček prinesel?«
»Seveda«, je pokimala Ančka z zlatolaso glavo. »AH jih tebi ni nič prinesel?«
»Nič«, je žalostno odkimala uboga deklica. »K nam ne pride ne zaj-ček ne sv. Miklavž ne Božiček. Mi smo tako revni in visoko gori pod streho stanujemo.«
»Kaj pa je tTOja mama?« je bila radovedna Ančka.
»Perica«, je zaupno povedala deklica, »Veš, tako inalo zasluži, da na veliko noč še belega kruha nimarao«.
V  drobnem Ančkinem srcu se je nekaj narahlo zgenilo. Malo je pre-mišljevala,  ali  bi ali ne bi — potem se je hitro odločila in stisnila ko-šarico s pirhi ubogi deklici v roke,
»Na, vzemi in si misli, da ti je zajček Dudeldajček prinesel!« Oči bedne deklice so zasijale svetleje od  nebeških  zvezd.  Pritisnila je   košarico   z   velikonočnimi   darovi   kakor   dragocen   zaklad   na   srce  in stekla vsa srečna  proti domu. Še  zahvaliti se je  bila pozabila, tako je bila zavzeta nad Ančkino radodainostjo . . .
V  daljavi so zadoneli zvonovi:
»Zapoj veselo, o kristjan, veselja tvojega je dan . . .«
Kakor mehka božja dlan je njihova pesem pobožala srce naše male, dobre Ančke in sam Bog jo je iz nebes blagoslavljal in zapisal njeno ime t zlato knjigo.