Leto XXV. Poštnina plačana v gotovini. Lendava, 11. decembra 1938. Štev 50. Cena 2 Din. SLOVENSKE KRAJINE NOVINE 1913 -1938 decembra 8. 20.LETNICA OSVOBODITVE SLOVENSKE KRAJINE 25.LETNCA „NOVINˮˮ 1913. dec. 8. 1938 dec 8. Na dén Brezmadežne, Nevtepene Device Marije smo pred 25 leti izdali 1. številko Novin. Jasen dokaz, da smo je postavili pod obrambo dobre nebeske Matere. Denešnja številka pa ešče jasnej i glasnej svedoči, da je Marija pod svojo obrambo vzela Novine i skrbela, dá, so ohránile v sebi düha njenoga Sina, krščanskoga düha i ka so ravno zatogavolo prestale hüde čase i so se včakale 25 letnice obstoja. „Od vseh strani so Novine želeli i zahtevali," sam v 1. številki zapisao pred 25 leti. To naj bo žela i zahteva Slovenske Krajine tüdi ob 25 letnici. Vsi želite, vsi zahtevajte Novine, tüdi bratje evangeličanci. Pred 25 leti smo se z etimi rečmi obrnili na vas: „Našlm Slovenskim bratom, ki so ne katoličanske vere, je tüdi drage vole rado pošle vrédništvo." Meli smo i mamo v vseh 25 letaj evangeličanske naročnike tüdi, a prosili bi brate, da pristopijo v vekšem števili k vojski Novin, šterih namen je zatirati vse slabo, ka proti Slovenskoj Krajini i podpreti vse dobro za njo. Svoj poziv smo pred 25 leti z. etimi rečmi dokončali: „Nd Marijin den začnom to delo, tisti den, šteroga sem pred devetimi leti Marijin List vam obprvim do rok dao, naj je ona blagoslovi, kak je list blagoslovila. Desetletnico Marijinoga lista naj vpelajo notri „Novine za Vogrske Slovence". Branimo krščanstvo, lübimo svoj jezik, svoj narod, svoj dom! Na delo ! To je bio naš program. Iz Marijinim blagoslovom, šteroga smo si sprosili, smo ga dosegnoli, Branili smo krščanstvo. Kristušov navuk smo nestrašeno glasili i pri tom ne smo se zbojali zamere, ne preganjanja, ne smrtnih nevarnosti od strani boljševikov i drügih sovražnikov našega lüdstva. Ne nas potrla nesreča, da so nam boljševiki vkradnoli naročnino i prepovedaii naš list. V Marijino materno Srce smo posejali semen detinskoga zavüpanja i včakali smo se, da se je to semen sklilo, včakali smo se vstajenja Novin. Pa kakšega vstajenja!? V novoj, lastnoj državi, v naročji bratov. Lübili smo svoj jezik, svoj narod, svoj dom, šli smo na delo v toj lübezni i zmagali smo. Marija nam je sprosila zmago, šteroj smo izročili borbe. Naš jezik je postao uradni, Slüžbeni jezik v velikoj Jugoslaviji; našemi narodi so se odprla vrata do vseh slüžb tak državnih, kak cerkvenih i zasebnih brez toga, da bi svoj materni jezik v teh mogo tajiti; naš dom, Slov. Krajina, je v novoj državi razcvela v veliko košnato drevo, pod štere sencov se pripravla mladi rod na delo, da dovrši, ka smo mi starejši začeli. Marija nas je vodila, branila, krepila tolažilo, se z nami borila i nas do zmage pripelala zato, ar smo delati samo Iz lübezni. Lübezen je nepremagliva, če se položi v Marijine roke, kajti njena deviška roka se naslanja na Jezuša Kristuša i zajimle z njegovoga Srca lübezen, ki je Boža, ki je Večna. Ta Večna Boža Lübezen dela vse po Mariji. Ta naj pripela ves naš narod pod Marijin plašč, da tü zadobi po njenoj Maternoj lübezni vse pripomočke za časno i večno blaženost Slov. Krajine. V dosego toga namena naj stopijo Novine prek praga 25 letnice i prestopijo" prag vsake Slovenske hiše v Slovenskoj Krajino. Naša hvala za Marijino varstvo v 25 letnom obstoji krščanskih Novin naj bo vroča odločitev: da bomo vsi goreče, detinsko častili Jezušovo Mater, Marijo, I pod njenov obrambov iz lübezni do Boga i düš čuvali Jezušov navuk v Novinaj i te razširili do vsake hiše v Slovenskoj Krajini. Črensovci, Slovenska Krajina, 1938. dec. 8. Klekl Jožef, dühovnik, ustanoviteo i urednik Novin. POMEN „NOVINˮ ZA SLOVENSTVO. Če ščemo dodobra spoznati pomen kakšega dogodka v preminočnosti, te se moremo vživeti v tisti čas, gda se je dogodek izvršo pa presoditi, kakše važnosti je bio za tiste lüdi, šteri so te živeli, po njih pa tüdi za njihove potomce. Če bi gledali vsakši Zgodovinski dogodek i vsakše delo samo s svojega denešnjega stališča, te bi se dostakrat prenaglili, ar bi nepremišleno tak sodili: ah, ka je to za nas, gde smo že mi dnes! Vistini se okoli nas tak godi pa so takše površne i krivične sodbe med nami ne redke. Na to trbe misliti tüdi zdaj, gda slavimo Srebrni jubilej našega tjednika. Na to more misliti posebno mlajši rod, tisti, ki so ne poznan časov, gda smo narodne slobode ešče ne meli i je slovenska reč ne bila v časti. Naj té mlajši, pa tüdi pozablivi starejši rod malo naténci premisli, kakšega pomena je bilo rojstvo slovenskih „Novinˮ v vogrskoj državi pred petdvajsetimi leti! V tistom časi je večina slovenskoga naroda, zdrüžena v Austriji, mela že svoje dnevne i tjedenske novine, mela več mesečnikov i dobivala leto za letom vnožino slovenskih knig v roké. Med njimi je ne bilo nikaj posebnoga, če je začno izhajati novi tjednik. — Naša krajina pa je bila v Vogrskom deli države, samo redki so dobivali iz Ljubljane i Maribora Slovenske novine pa knige. Preprosti lüdje so malo znali, kak je na Kranjskom, malo bole so poznali bližánje Štajersko. Vogrščina je pri nas pretila, da vniči slovenščino popunoma. Pa smo mi že od 1715. leta meli svoje Slovenske knige, tüdi v šolaj. V dvajsetom stoletji pa so nas Vogri želeli potopiti v svojem morji i nam vzeti od Bogá dani materin slovenski jezik. Proti vogrskomi vali pa se je zdigno tüdi močen val naših narodnih dühovikov, štere je zbüdo na delo dr. Franc lvanocy. Za leto 1904. smo dobili kalendar i mesečnik Marijin list. S tem je bio zasnovani velki začetek, lüdstvo je poleg Slovenske molitvene knige, katekizmuša i biblije. melo vse leto v rokaj slovensko čtenjé v domačoj reči. Pa vse to je bilo premalo. Ešče ravno zadnji čas, malo pred Začetkom velkoga boja, so prišle „Novineˮ, da bi tolažile v ešče bole zapüščenom časi. Pomislimo, da so nas Novine včilé čteti, to je redno vsaki tjeden; včilé so nas čteti tüdi žmetnejše spise, spoznavali smo iz njih svet, slovenski pa Slovanski; zvézale so s svojimi glasi i s tem, da so je čteli v vsakoj vesi i skoro vsakoj hiži — vso Slovensko Krajino z vezaljom tople, domače sküpnosti. Čütili smo se kak v kot stisnjena čredica, pred štere ide svetski vihér. Ne pozabimo, da so Novine vsaki tjeden znova glasile: Slovenska reč na Vogrskom živé, Slovenska reč nam je draga i potrebna, edina naša! Ves naš tisk, posebno pa Novine šo bilé stalen živi ogen, ki je vsemi sveti glaso: tü smo Slovenci! To je bila naša narodna zastava, štera je glasila našo volö, ostati Slovenci — i ta vola nas je dozórila za Osloboditev i zdrüženje z brati prek Müre ... Če bi mi bili neizobražena čreda brez slovenskih knig i novin, se svet ne bi brigao za nas i bi nas nehao Vogrom, da nas povogrščijo! Naš tisk pa je osvedočo našo kulturno zrelost i kričao za nas že stem, da je bio: dajte nam slobodo! Dajte nam izobrazbo v Slovenskoj reči! Mnogi naši dühovni i svetski izobraženci, ki so se dni- HVALA MARIJI. 25 letne Novine. 2 NOVINE 11. decembra 1938. žili okoli našega tiska, so se ravno za toga volo ohranili za slovenstvo. Ne pozabimo, da so naše „Novineˮ že od vsega začetka bilé pisane z denésnjimi slovenskimi črknjami (gajicov) i so tüdi s tem popravlale pot za sprejem Slovenske knige i šole. Novine so bile naša narodnostna, Slovenska domača šola! Gda se bo Pisalo i gučalo, kakši je pomen tiska Slovenske Krajine za ohranitev i okrepitev slovenskoga čütenja v mišlenja pred letom 1919., te se bodo vsigdar imenüvale tüdi „Novineˮ, kak se že zdaj imenüjejo. Ž njimi pa bomo mislili na vse tiste, ki so s perom, z rečjov i z djanjom pripomogli k njihovomi napredki. Zdaj ob 25 letnici želemo, naj bi za tresetiletnico dobili knigo, v šteroj bi natenci bio prikazani razvoj i pomen vsega katoličanskoga tiska Slov. Krajine s ponatisi najvažnejših člankov iz Kalendara, Mar. lista i Novin, ki so pomembni za našo zgodovino i so zanimiva svedočanstva za našo preminočnost pa jasen spomin na možé, šteri so nam našo zgodovino delali. Bg. K petindvajstletnici Novin. „Novineˮ se lahko s ponosom ozirajo nazaj na svoje 25 letno delo. Pred Jugoslovansko dobo, do 12. avgusta 1919. so „Novineˮ bile edini list, ki so orale prekmursko ledino in vzbujale pri Slovencih med Muro in Rabo versko in narodno zavest. Med svetovno vojno so imele šest tisoč naročnikov, to se pravi, da je bil vsak dvanajsti prekmurski človek naročnik tehnika „Novinˮ. Zasluge „Novinˮ so nepopisno velike, ne le v verskem, ampak tudi v narodnem in državnem oziru. Da so bivši „ogrski Slovenciˮ, ki so bili tisoč Iet ločeni od drugih Slovencev, ohranili zavest, da spadajo z njimi v eno slovensko drüžino in zaradi tega v Jugoslovansko državo, je zasluga n„Novinˮ. „Novineˮ niso začele prekmurskega tiska. Že dve stoletprednjimi smo imeli knjige v prekmurščini. Oba Küzmiča sta začela s prekmurskim tiskom, s prevodi sv. pisma Nove zaveze, z molitvenika učbeniki, pesmaricami in podobnimi rečmi. Proti koncu ogrske dobe je to prekmursko slovstvo skoro usahnilo in zamrlo. Le molitveniki in pesmarice ter katekizmi in Zgodbe sv. pisma so se še na novo izdajale. Temu se ni čüditi, če pomislimo, da proti koncu madžarske dobe ni bilo nobene Slovenske šole več in nič slovenščine v samo madžarskih šolah razen katekizma. V tej slovstveni temi so edino Novine vsak Grabrijan Miloš, sreski načelnik teden pošiljale skoro v vsako prekmursko hišo svojo prijetno, domačo tiskovno luč in užigale žerjavico, ki je še tlela med Müro in Rabo. V jugoslovanski dobi pa se je ta žerjavica razplamtela v krasno in mogočno slovstveno luč. Prekmurske osnovne šole so se Čez noč poslovenile, odprla se je takoj slovenska meščanska šola in gimnazija, prekmurski dijaki so začeli obiskavati Štajerske in kranjske Slovenske Srednje šole ter slovensko univerzo v Ljubljani. V 20 letih imamo že vse polno prekmurskih absolventov teh višjih slovenskih šol. Zrastel je v tej kratki dobi mlad prekmurski književniški rod, ki je krepko prijel za pero, ki piše knjige, povesti in članke v vseh mogočni slovenskih revijah. Prekmursko slovstveno življenje se je v Jugoslaviji vzbudilo in se začelo lepo razvijati na globoko in široko. Novine se lahko z veseljem ozirajo na ta nov slovstveni rod, ki so ga priklicale v življenje. Niso več „glas vpijočega v püščaviˮ, ki bi se ne slišal. Njihov glas je mogočno donel od prekmurske Radgone do Lendave, od Slovenske vesi ob Rabi do treh Bistric ob Muri. Ta glás ni donel zaman, trkal je še pravočasno na prekmurska srca, da so se razklenila v ljubezni do slovenskega jezika in slovenskega slovstva. K temu delu iz uspehu Novinam ob jubileju iz srca čestitam V Ljubljani, dne 25. nov. 1938. Dr. M. Slavič. Sresko načelstvo v D. Lendavi. Z okupacijo Prekmurja, ki se je izvršila na podlagi sklepa vrhovnega sveta zdrüženih sil v Parizu, je prevzel iz rok začasne vojaške uprave civilno uprávo prvi civilni komisar za oba Prekmurska sreza, dr. Lajnšič. Z njim je prišlo v Slovensko Krajino ostalo naše uradništvo. Kot prvostopna obče upravna oblast za oba prekmürska okraja je bil ustanovljen Civilni komisarijat v Murski Soboti, ki je imel politično ekspozituro v Dolnji Lendavi. Prvi šef polit. ekspoziture v Dolnji Lendavi je bil tukajšnji rojak dr. Kočar Jožef, ki je sedaj sodnik na Stolu sedmorice v Zagrebu. Na osnovi čl. 135 Vidovdanske ustave iz leta 1921 se je z uredbo o razdelitvi države na oblasti od 28. 4. 1922. ustanovil v mariborski oblasti samostojen lendavski srez s sedežem v Dolnji Lendavi. Politična ekspozitura pa je bila uki- njena šele z odlokom ministrstva za notranje posle z dne 28.1. 1924 št. 149 ter je s 1. junijem 1924. začelo poslovati sresko načelstvo v Dolnji Lendavi. Prvi sreski načelnik je bil dotedanji šef politične ekspoziture Kandrič Matko. Sedež okraja v Dolnji Lendavi se je določil po sklepu ministrskega sveta od 24. I. 1924. Pri določevanju teritorija novega okraja se nekatere občine, med njimi Beltinci, Bogojina Ivanci niso mogle pomiriti, da so pripadle k srezu dolnjelendavskemu, murskosoboški bi jim bil priročnejši. Reševanje vseh teh želj se je do tedaj odgodilo na čas, ko bi sreske skupščine mogle s skupščinskimi sklepi vplivati na spremembe te vrste, do česar pa ni prišlo. Po likvidaciji pokrajinske uprave v Ljubljani so se prenesli posli notranje uprave po teritorijalni pristojnosti na velikega župana v Mariboru, kamor sta prvotno spadala tudi oba Medjimurska sreza Čakovec in Prelog. Pri velikem županstvu v Mariboru sta oba prekmürska sreza tvorila predmet prav posebne pozornosti radi svojstev, ki jih ostali okraji niso imeli: bližina državne meje, neenakost zakonov, posebno narečje, mešanost veroizpovedanj, visoka gostota naseljenosti, velik odstotek veleposestniške zemlje, močan kontingent sezonskih delavcev, dobro razvita govedoreja in močan izvoz v inozemstvo. Z ukinitvijo velikih županstev in novo razdelitvi države na banovine v letu 1929. je lendavski okraj prišel pod teritorijalno pristojnost kraljevske banske uprave v Ljubljani. Okraj Dolnja Lendava je v početku imel 48 nižjih upravnih edinic — upravnih občin. Z uredbo o spojitvi občin v dravski banovini od 8. IX. 1933. so se bivše občine spojile tako, da je ostalo le 12 upravnih občin. Pri poznejših prekomasacijah je odpadla še prvotno komesirana občina Bratonci, tako, da je sedaj v okraju 11 upravnih občin. Z zakonom od 3. X. 1929. o imenovanju in razdelitvi Kraljevine na upravna področja, je lendavski okraj dobil uradni naziv: srez Lendava, medtem ko se je po uvodoma citiranemu zakonu o razdelitvi države na oblasti imenoval: dolnjelendavski srez. Srez Lendava ima 339 km2 površine in je med srezi naše banovine na predzadnjem mestu; je pa zelo gosto naseljen ter prebiva povprečno 110 ljudi na 1 km2. Po Ijudskem štetju iz leta 1931. ima 38.053 prebivalcev, po ljudskem štetju iz leta 1921. je imel okraj 37.612 prebivalcev. Dasi ima prebivalstvo zelo močen prirodni prirastek ter imajo drüžine veliko število otrok, vendar prebivalstvo v okraju številno ne raste, ker so radi prenaseljenosti prebivalci primorani, da se izseljujejo. Poslovanje sreskega načelstva obsega vse panoge obče uprave, vendar za posamezne grane obče uprave se niso na sedežu sreza vedno nahajali potrebni referenti. Poleg uradništva in referentov notranje uprave je bil že civilnemu komisarijatu, v začetku 1920. dodeljen veterinarski referent, ostali referenti so se za oba kraja nahajali v Murski Soboti. V letu 1926. sta bila sreskemu načelstvu prideljena sreski sanitetni referent in sreski šolski nadzornik, v letu 1925. je bil srezu prideljen kmetijski referent, ki pa pri kasnejše osebnih spremembah ni bil stalno na srezu, nego sta oba Prekmurska sreza še kasneje imela nekaj časa skupnega kmetijskega referenta. Vsi omenjeni referenti se sedaj stalno nahajajo pri sreskem načelstvu, poleg njih vrši posle šumarskega referenta za lendavski okraj sreski šumarski referent v Murski Soboti, tehnični referent sreskega načelstva pa se nahaja pri tehničnem razdelku sreskega načelstva Maribor, levi breg. Vodstvo urada je bilo Začetkom v rokah dr. Kočar Jožefa, ki je bil šef politične ekspoziture. Njemu je sledil Kandrič Matko, ki je obenem bil prvi sreski načelnik novega lendavdavskega okraja. Kot sreski načelniki so v naslednjih letih vodili urad sledeči gospodje: Dr. Farčnik Anton, dr. Trstenjak Alojzij, dr. Kartin Herbert in dr. Bratina Franc. Sedaj je vodja urada sreski načelnik Grabrijan Miloš, j kateremu so dodeljeni sledeči referenti: Rijavec Jože, sreski pod načelnik, Sok Anton, veterinarski referent, Dr. Lipnjak Darilo, zdravstveni referent, ing. Peternel Mirko, kmetijski referent. Mesto sreskega šolskega nadzornika po premestitvi g. Mikuž Mateja še ni popolnjeno. Poslovanje sreskega načelstva in njegovi posli rastejo od leta do leta. Medtem ko je de-lovodnik sreskega načelstva za spise, ki se tičejo le notranje uprave v letu 1920. izkazoval le 2453 temeljnih številk, izkazuje glavni delovodnik sreskega načelstva v letu 1937. 12.387 temeljnih številk. V istem razmerju so narasli posli tudi pri posameznih referentih. Od posameznih referatov bi bi bilo posebej omeniti po svoji važnosti posle kmetijskega referenta in sreskega šolskega nadzornika. Delo na pospeševanju kmetijstva se je osredotočilo predvsem na izboljšanju živinoreje, travništva, poljedelstva, sadjarstva in vinarstva. V letu 1930. se je osnoval sreski kmetijski odbor, ki je vsako leto podelil znatne podpore za nabavo dobrih plemenskih živali, licencovalne nagrade, za nabavo semen, silosev, strojev, sa šolanje učencev in skupno s sreskim referentom uspešno deloval na pospeševanju kmetijstva. V pogledu razvoja ljudskega šolstva v lendavskem okraju v zadnjih 20. letih je dovolj navesti sledeče številke: V letu 1919 je bilo v okraju 33 šol, od teh 9 občinskih poslopij in 24 poslopij rimokatoliške verske občine. Na teh šolah je bilo 79 učilnic s 73 razredi, ker se v nekaterih učilnicah radi povojnih razmer ni poučevalo. Učencev je bilo 4408 (2131 moških in 2277 ženskih). Poučevalo je 59 učnih oseb, na en šolski oddelek je odpadlo 60 učencev. V letu 1938 je v okraju 37 šol, od teh 13 občinskih poslopij, in 24 poslopij rimokatoliške verske občine. Na novo so sezidane šole v Odrancih, Mali Polani in Nedelici ter leseno šolsko poslopje na Benici. Učilnic je 88 s 138 razredi. Učencev je 6639 (3118 moških in 3222 ženskih). Poučuje 132 učnih oseb — na en šolski oddelek razred — odpade sedaj le 45 učencev. Ustanovila sta se tudi 2 ojroška vrtca v Lendavi in Turnišču, 10 šol ima svoje šolske odre, na katerih se marljivo prirejajo mladinske igre, 3 šole pa imajo na razpolago društvene odre. Izpopolnile so se šolarske knjižnice na vseh šolah, katere se prav dobro izkoriščajo, ker šolska mladina zelo rada čita. Učiteljstvo se udejstvuje s prosvetnim delom tudi izven šole, predvsem pri prosvetnih, humanih drüštvih, pri ljudskih knjižicah, dramatskih odsekih, pevskih drüštvih, kmetijskih nadaljevalni in gospodinjskih šolah in pri šolskih odrih. Okrajna Sodnija v D. Lendavi. Ko je bilo Odločeno, da pripade Dolnja Lendava z južno in zapadno okolico do Mure naši skupni domovini Jugoslaviji, je prevzela naša držáva v Dolnji Lendavi tudi sodno oblast v svoje roke. Ta prevzem se je izvršil dne 10. septembra 1919 pod protestom prejšnjega predstojnika Szabo Janeza. Znaten del prejšnjega lendavskega okraja je bil prisojen Madjarski, vendar obsega današnje območje našega sodišča še vedno okrog 40.000 ljudi in spada Vsled tega med večja sodišča dravske banovine. Prvi predstojnik sodišča je bil dr. Milko Gaber, drugi pa dr. Miroslav Muha, ki sta sedaj oba kasacijska sodnika pri našem najvišjem sodišču, stolu sedmorice v Zagrebu. Za njima je vodil sodišče sedaj že pokojni dr. Rihard Tomšič, nato pa dr. Friderik Fabiani, ki je sedaj predstojnik okrajnega sodišča v Ormožu. Sedanji predstojnik sodišča je dr. Janko Košan in Sicer od oktobra 1936 naprej. Njemu sta dodeljena kot sodnika dr. Ivo Umnik in Otmar Cvirn, prvi za civilnopravne, drugi pa za kazenske zadeve in pristav Milan Zinauer. Med pisarniškimi uradniki sta radi dolgega službovanja pri našem sodišču in radi dobrega poznavanja tukajšnjih razmer znana višji pis. oficijal Franjo Jureš in vodja zemljiške knjige Evgen Mod. Podrejeno je bilo naše sodišče okrožnemu sodišču v Mariboru, še le letos je bilo dodeljeno na novo ustanovljenemu okrožnemu sodišču v M Soboti po želji vsega tükajšnjega prebivalstva. Iz starih sodnih spisov je razvidno, da se je pojavila zahteva po ustanovitvi okrožnega sodišča v M. Soboti že leta 1921, do uresničenja teh načrtov pa je prišlo še le letos. Obžalovati je le, da ima Dol. Lendava z M. Soboto slabe prometne zveze, dopoldanskega avtobusa ni, zveza z železnico pa vodi preko Čakovca in Ormoža. Sodišče si Prizadeva rešiti vse pojavljajoče se spore in prometne nepristransko po veljavnih zakonih in naredbah ne glede na versko pripadnost ter nacijonalno, politično in stanovsko opredel jenost strank. Največjo težavo pri uradovanju povzroča vsem uslužbencem sodišča neurejena zemljiška knjiga, ki se vodi v glavnem še po madjarskem sistemu. Če bo pa prišlo res do naložitve novega katastre, bomo dobili s tem zanesljivo podlago za ureditev zemljiške knjige in s tem bo ustreženo ne samo nameščencem sodišča, ampak vsemu prebivalstvu okraja. Dr. Janko Kóšan, predstojnik sodišča. K srečnomi jubileji Novin. Lübezen do slovenskoga jezika, do slovenskoga lüdstva Slovenske Krajine, je bila tista, ki je pred 25 leti rodila Novine. Lübezen do slovenskoga jezika i Slovenske domovine jih je vodila skoz 25 let. Iz lübezni do Slov. Krajine so Novine trpele preganjanje v časi madžarskoga komunizma i v letaj Živkovičove strahovlade. Preganjalci so zgübili moč, Novine pa so ostale, ar sovraštvo ne moglo premagati prave, nesebično lübezni do Slov. Krajine i jugoslovanske domovine. Novine teden za tednom obiščejo jezere hiš v Slov. Krajini. One teden za tednom romajo k našim bratom i sestram, ki so raztepeni po vseh delih Evrope i sveta. Nam, ki smo zvüna Slov. Krajine, prinašajo toploto domače zemle. Kda jih vzememo v roke i prebiramo, se nam vidi, da mamo pred sebov svoje rojstne domove i svoje drage domače. Kak bivši urednik k 25 letnici želem: „Novineˮ, Bog vas blagoslovi! Tüdi nadale bodite oznanjüvalec lübezni do Slovenske Krajine, Slovenije, Jugoslavije i branilec pravic našega lüdstva. Kolenc Franc, bivši urednik Dr. M. Slavič, vseučilišni profesor v Ljubljani. 11. decembra 1938. NOVINE 3 Petdvajsti let smo iskale Po sveti vse izseljence, Petdvajsti let vas vezale Na dom, domače cerkvice. Petdvajsti let vam mati b’lé, Zapirale smo vas v Srcé . . . Petdvajsti let smo jokale Za vas i v dom vas čakale . . . Oj sestre drage, bratje mi, Po sveti vsem razstepeni, Pozdravleni od Novin vsi: Bog naj živi vas! — Naj živi! NOVINE. Pismo prevzv. g. knezoškofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča Uredniku „Novin“. P. n. Uredništvu „NOVIN SLOVENSKE KRAJINEˮ (v roke p. n. g. Klekl Jožefu) Črensovci. Prosili ste me, g. urednik, da kaj napišem za Vaš list ob 20letnici Slovenske Krajine in 25letnici Novin. Najprej rečem: GospoduBogu hvala za vse, kar se je v tem času korístnega storila za dobro ljudstvo Slovenske Krajine. Mislim in sem prepričan, da se je versko življenje v tem času tam poglobilo in utrdila; naj bi cvetelo še naprej, saj sta sveta vera in življenje po njej podlaga naše časne in večne sreče. Želim obenem, naj bi dobri časopisi, predvsem Novine in Marijin list, še naprej širili pravo krščansko omiko in izobrazbo med tamkajšnjimi prebivalci in jih branili pred zmotami in zapeljevanji, ki jih je današnji čas tako poln. V mislih in pri srcu so mi tudi izseljenci Slovenske krajine. Slavnostno številko boste, g. urednik, izdali okoli 1. adventne nedelje, ki je že nekaj let sem izseljenska. Naj bi naši izseljenci, ki si morajo v tujini služiti svoj vsakdanji kruh, ostali z domovino v zvezi po sveti veri in medsebojni ljubezni. Vesel sem, da mi je bilo mogoče, dati jim lastnega duhovnika-rojaka, čigar delovanje je, kakor se mi poroča, od Boga blagoslovljena in plodonosno. Naj tukaj izrečem še posebno zahvalo tistim izseljenčem, ki so si od svojih ust pritrgalt in poslali že lepe prispevke za novo bogoslovno semenišče, ki se gradi v Mariboru. S tem so pokazali, kako veliko jim je na tem, da se vzgaja dober dühovniški naraščaj; in naj še dodam, Slovenska Krajina more biti ponosna, da daje tako veliko število mladih duhovnikov. S temi besedami Vam, g. urednik, Čestitam k Vašim jubilejem in želim Vam in vsej Slovenski Krajini še nadalje obilo božjega blagoslova. Maribor, dne 12. novembra 1938. Dr. IVAN JOŽEF TOMAŽIČ škof in ap. administrator. Dr. Ivan Jožef Tomažič škof in ap. administrator. Pismo izseljencom. Zdaj kesno na jesen, kda se osipavle z drevja zadnje listje, štero veter raznaša na vse kraje, se mi rada vsiljavle miseo, da naša zemla sliči ostarelomi drevi, štero je odvrglo od sebe zeleno listje iz straha pred zimov. Siromaštvo naše zemle je razmetalo svoje najbouše moči na vse kraje sveta, zato, da si očuva golo živlenje. Pa vezalje, ki šče Tebe, dragi izseljenec, draga izseljenka, veže na zemlo i dom, ne pretrgano, ravno naopak, močnejše je kak kdakoli, ar ravno tu občütiš vso toplino domačega doma, ki ga v tüjini stežka dobiš. Moje misli rade romajo z Tebov izseljenec i izseljenka, Te iščejo i se stavljajo pri Tebi, ki režeš i paraš njive, ki dojiš krave, paseš ovce, ki krčiš gošče, ki se süčeš okoli brnečih strojov v tovarni, ki včasih stopiš iz kraja v kraj i pri Tebi, ki nosiš v dühi nemir, strahoten pekeo, šteri žge, da nemreš zaspati z blaženim nasmehom na vüstnicaj. S tihov, v toplo lübezen odetov rečjov bi Te izseljenec i izseljenka rad nagučao. Ne bi me žmetno razmela, ar mi šče domače, preproste reči ne pokvaro vučeni jezik. Zavüpno bi si pogučao od vsega, ka sva doživela, čiravno se razhajata najnivi živlenskivi poti. Zvedila bi, kak sta se puniva nemirnoga pričaküvanja odtrgala od doma pa domače vesi i se z veseljom napotila v tühinske kraje. A sprevidila sta, da so bogati pa gizdavi tej kraji, ali v njüve düše se je naselo beteg. Lüdje so brezi srca, brezi düše. Vidla bi, da poleg telovnoga sirmaštva pritiskavle šče vekše sirmaštvo na Vajino düšo. Znam, dragi izseljenec i izseljenka, da sta bila dobriva doma i sta zdaj ne sama radiva zagazila v blato: skrb za vsakdenešnji kruh Vama je popunoma odrinola skrb za düšo. Pripoznam Vajni trüd. Pa denok sam osvedočeni, da ne iščeta samoga bogastva, do šteroga vodi jako šklizka pot i Vama jako rado spodleti, liki da si spravita telko, da si očistita grünt duga, si očuvata tisto malo krpo zemle pred grabežlivimi rokami, nasitita i oblečeta deco i data casari to, ka je casarovoga. Ali data tüdi Bogi, ka je božega? Vüpam, da se šče ne posüšila tista vretina v Vajnoj düši izseljenec i izseljenka, odked zajemleta moči v teh žmetnih dnevaj, vera, sv. meša, svestva i krščanski listi. Vüpam, da v njih najdeta vsikdar hladilno olje za Vajne skeleče rane i da s tem vsikdar dolevleta olje svojemi Večnomi posveti svete vere, da Vama ne vgasne v sredini kmičnoga brezverstva. Te posvet Vama dosta več pove, kak vsa posvetna vučenost, Vaj bole odene s toplinov, kak vsa zvünešnja vlüdnost tühinskih lüdi. To srečo i zadovolnost bi rad vido pri Vama, Nemata bogastva, dragi izseljenec i izseljenka, a v svojih prsah nosita srce vse napunjene z dühovnim bogastvom, ki ga Vama nišče nemre odvzeti brezi Vajne vole. Iz svojih düš moreta napraviti bleščečo, svetlo cerkev, ki bo pritegnola k sebi vse mlačne, pa zblojene izseljence. Znam, da sta sirmaka, izseljenec i izseljenka, a v tom dosta vekšiva bogatca, kak vsi tisti, šterim so žepi napnjeni od miljonov, a v sebi nosijo praznoto, trdoto pa mrzla srca: to so samo goli računarje, ki vidijo samo sebe. Občütila bodeta, da bo lepše i svetlejše v Vajinoj düši pa okoli Vaj. Vidita, skoro bi pozabo na žele i pozdrave. Ka naj želem v teh dnevaj? Trdno zdravje, zadosta kruha i živo vüpanje v lepšo prihodnost. Pozdravla Vaj zapüščeni dom, osirotela deca, zaskrblena cerkev i čakajoča pola. Bog s Vama! m. Balažic. Pozdrav Slovenske Krajine. Dragi izseljenci, drage izseljenke! Vaša mati — vaša mila i nepozabna Slovenska Krajina, vas vse, raztepene po celom sveti, najprle v imeni Boga i Marije najlepše pozdravla po našoj lepoj krščanskoj navadi: Hvaljen bojdi Jezuš Kristuš! Vi ste tisti, ki ste vredni i potrebni najprisrčnejše lübezni svoje drage domovine. Zakaj ? Vi ste tisti, ki s svojimi žülnatimi rokami v težkom deli rešavlete stoternim i jezernim drüžinam v domačem, rojstnom kraji — dom. Vi ste pa tüdi tisti, ki ste v stalnoj nevarnosti, da se ne potopile v morji mrzle i neprijazne tüjine; da ne zgübite Boga, vero, poštenje i svoj lepi slovenski jezik; da zavolo falajčka bokšega krüha ne postanete robi, brezpravne delavne moči tüjini i mogočnejšim narodom. Zato vas vaša Slovenska Krajina prav posebno lübi s toplov i nesebičnov lübeznostjov. Lübi vas, pa se tüdi boji za vas: z lübeznijov vas šče občuvati Vašim drágim rojstnim hišam, zato vas lübi, kak more samo mati meti rada svoje dete; 4 NOVINE 11. decembra 1938. boji se pa za vas, da ne bi svoj dom, jezik i vero zatajili, da ne bi postali njeni zgübleni sinovi i hčeri; trepeče ob misli, v kakši nevarnosti so vnogokrat vaše düše; boli jo, če vidi, da se z vami ne ravna tak, kak bi se moglo po vsej božoj i človečoj pravici i žmetno njej je, če mora čüti kaj nej lepoga i žalostnoga od vas. Vaša žalost je njena žalost, vaše veselje — njeno veselje. To velko spoznanje naj bo vsigdar živo v vaših düšah. Skrbeti, da bodete vsi svojoj materi, Slovenskoj Krajini, vsigdar v radost i veselje. Ostanite dobri i pošteni. Vaš rojstni kraj vam naj bo dragi nad vse. Na Boga i molitev nikdar ne pozabite. Vsepovsedik z vzglednim i lepim živlenjom kažite vsem, da je edino živlenje po navukaj sv. Cerkve — srečno živlenje. Tüjina vam davle telovni krüh; vi pa vsem tistim, ki gladüjejo za nebeskim krühom, kažite pot k njemi — k Bogi. Škafar Ivan. Delavstvo Slovenske Krajine. Kerec Franc, šef borze dela, je rojeni kak dete jako siromaških, pa globokovernih staršov, 5. oktobra 1895 1. v Prosečkojvesi na Goričkom. Dovršo je 6 razredov lüdske šole pri Sv. Sebeščani. V trinajstom leti, komaj kak je končao šolo, je že šo na Sezonsko delo i to na okapanje cukrne repe na veleposestvo Matyusháza na Madžarsko. Na sezonsko delo je hodo večkrat i dosta trpo, ar je bio šče slab. Sledkar je delao pri zidaraj. Ali tüdi tü njemi je slabo šlo, bio je pač bole slabe narave. Od zidarov je odišao v Budimpešto i postao vajenec v restauraciji. Ne njemi je bilo po voli, ar je mogo po noči predugo biti gor, posebno pa njemi bilo težko, ar je ne mogao opravlati svojih verskih dužnosti. Premeno je slüžbo, ali bratje i sestre so ga zvablii v Donavitz. Pa tüdi tü je ne dugo ostao. Odišao je domo, ar je delo bilo težko. Sam piše: „Mi bratje i sestre smo pač te delali, da smo pomagali našemi brati, Jožki, ki je zdaj misijonar na Kitajskom. Zdoma sem romao v Budimpešto i od tam z nekim znancom iskat delo prek Zagreba v Reko, Pulj, po raznih krajih i prišeo v Ljub- ljano. Bio sem v slüžbi v hiralnici sv. Jožefa i tam me je zalotila svetovna bojna. Prišeo sem domo i 1915. leta odišao v bojno. Iz Beča sem bio poslani v Galicijo i tam postao ruski ujetnik. V ujetništvi se nam je slabo godilo, vsaki den je zavolo tifusa vmrlo več kak 200 lüdi. Ne sem počakao, da bi smrt tüdi mene pobrala, nego sem vujšao i se vozo daleč okoli, da sem prišao v Vladivostok. Od tam sem prišao nazaj v Ukrajino. V ujetništvi sem bio do revolucije, ali te sem več ne mogao ostati i gledati grozot, ki so se tam godile. Pobegno sem i prišo do austrijske vojske. Tüdi tü se mi je nej najbogše godilo, šče slabše je bilo kak v Rusiji. Po velkom trplenji je vendar prišeo konec bojne i prišao domo. Pobirao sem podpise za priklüčitvi Slov. Krajine k Jugoslaviji. Da bi se ogno komunistov, ki so naše dečke pobirali po sili v rdečo vojsko, sem znova šo na Sezonsko delo k Velikoj Kaniži. Ostao sam tam do konca revolucije i se srečno vrno v Slov. Krajino, ki je že pripadala k Jugoslaviji.* Po zimi leta 1919 20. si je začno pisati z Drž. posredovalnicov dela v Ljubljani i vstopo tam kak praktikant i sledkar ustanovo podrüžnico v Soboti. Sprva delavci neso jako zavüpali našemi uradi, ar se je te jako agitiralo med njimi, naj se Slovenska Krajina znova priklüči Madžarskoj. Ali poznej so si naši na posredovalnici pridobili zavüpanje delavcov, ki so sprevidli da njim je posredovalni urad spravo samo hasek. 1924. leta je bila podrüžnica zavolo pomenjkanja kreditov ukinjena. Postao je nato g. Kerec glavni voditeo 1.800 delavcov na državnom imanji Belji i skrbo za dobrobit naših delavcev. 1929. leta je merodajna oblast po posredüvanji takratniva poslanca preč. g. Jeriča i Kleklna določila, da znova postavi borzo dela v Soboti. Znova je nato g. Kerec prevzeo vodstvo, ar ga je na to pozvalo vodstvo v Ljubljani. Morao je pa napraviti tüdi 4 razrede meščanske šole, ar z osnovnošolskov izobrazbov ne mogeo vršiti svoje slüžbe. Nato je napravo šče strokovui izpit v Beogradi i dosegno stalno imenüvanje za šefa Borze dela s stalnov slüžbov v Soboti. Zdaj žive za svojo drüžino i za delavce. Trüdo se je i se bo, da bo pomagao našemi Siromaškomi, a dobromi narodi. Sezonsko delavstvo v Slov. Krajini. Siromaška in mala je Slovenska Krajina, zato so se njeni sinovi razstepli za zaslüžkom po celom sveti. Pred svetovnov bojnov je bila Amerika, ki je zaposlüvala naše lüdi, po bojni pa Kanada. Ali Svetovna stiska je omejila izseljavanje v Ameriko in Kanado, naši delavci so si morali iskati delo v Franciji in Nemčiji, pa tüdi na veleposestvih v državi. Malo pa jih najde v sveti tisto, ka so iskali, Vnogi so nesrečni, zato trbe tü pomagati i omejiti izseljavanje, kelko je li mogoče. Zato si moremo ogledati sledeče točke: 1. Zgodovinski pregled sezonskega delavstva v Slov, Krajini in ustanovitev ustanove za posredüvanje dela v M. Soboti. 2. Gibanje sezonskih delavcov i njihov zaslüžek. 3. Dobre i slabe strani sezonskoga izseljavanja. 4. Glavni vzroki, ki so povzročili razvoj sezonskoga delavstva v Slov. Krajini. 5. Pogoji za omejitev sez. delavstva v Slov. Krajini. 1. Zgodovinski pregled sezonskoga delavstva v Slov. Krajini in ustanovitev ustanove za posredüvanja dela v Soboti. Začetki sez. delavstva v Slov. Krajini segajo že v leto 1855. Že tistoga časa so naši moški hodili na delo v bližnje madžarske vesi i to kak mlatci. Dobili so sedmo ali Osmo mero namlačenoga žita, štero njim je delodajalec sam domo odpelao. Ar so bili dobri delavci, so je jemali tüdi madžarski veleposestniki na mlatitev i sledkar tüdi na gojenje cukrne repe. Iz te dobe dale mamo palere, ki so pa navadno dali delavcom samo dva tala zaslüžka, ostalo so obdržali sami. Naši dobri delavci so bili znani po celoj madžarskoj ravnini. Po bojni, kda je bilo spravlanje prislüženoga žita iz Madžarske zavolo mej težavno, je bilo potrebno poiskati za naše sezonske delavce delo indri. Zato je bilo potrebno tüdi ustanoviti zavod, ki bi posredüvao delo. Od ljubljanskoga šefa Drž. posredovalnice dela, je bio imenüvani za praktikanta g. Kerec Franc in 1920. leta je že bila Ustanovlena podrüžnica v Soboti, ki jo je vodo g. Kerec. Ali delavci sprva neso zavüpali uradi, bili šo pač preveč navajeni na palere, šterim so zavüpali, čeravno so je odirali. Pomali so pa dobili zavüpanje v posredovalnico i že drügo leto je ta poiskala delo na raznih veleposestvih v Bački i Slavoniji. Delavci so dobro zaslüžili i njiho- vo zavüpanje v posredovalnico je bilo popolno. Borza dela je odposlala 400 delavcov v Nemčijo, šterih zaslüžek pa je bio malenkosten zavolo padca nemške marke. Borza je spravlala delavce na delo v državi, ar so se že kazali kvarni vplivi tüjine. 1924. leta je bila borza ukinjena zavolo pomenkanja kredita, na to nekaj časa znova obstojala i brezplačno delala z velikim uspehom pod vodstvom g. Jeriča, sobočkoga kaplana, zdajšnjega dekana v Turnišči, dokeč ne bila 1929. leta na posredüvanje takratnoga poslanca, preč. g. Jeriča znova Ustanovlena i za šefa je .bio imenüvani g. Kerec Franc. Prostori berze dela i njeno poslovanje. Borza dela je bila do 23. jan. 1924. v Cerkvenoj vulici, nato do 1925. v Maloj Kaniži. 1929. leta je bila nekaj časa v Slovenskoj vulici, nato na Aleksandrovoj cesti do 1. 1931. Te se je preselila v Szaparyjov grad. 1933. 1. se je preselila na Lendavsko cesto i leta 1937. v Delavski dom, kde je dobila primerne prostore. Njeni vodja g. Kerec je uvido potrebo toga doma i je prvotno nameno, da naj bi ga zidala zadruga „Delavski domˮ ka pa je sledkar postalo nemogoče zavolo pomenkanja kreditov. Zavolo toga je najela občina posojilo 400.000 din pri Izseljeniškom odseki za zaščito delavcov v Beogradi i 700.000 din pri ustanovi posredovanja, nekaj je prispevala občina sama, nekaj zadruga „Delavski domˮ, vse delo pa je vzela v roke velika občina Sobota. Tü ide velika zasluga g. dr. Klar Franci, nar. poslanci za posredüvanje. Dom je bio popolnoma dogotovleni 1. Kerec Franc, šef borze dela v Soboti. Delavski dom. Omejimo izseljevanje. „Socijalni arhivˮ maj—avgust 1938 je na prvem mestu prinesel članek g. Janko Švajgerja, pod naslovom „Izseljevanje Jugoslovena u Francuskuˮ, poln mnogih uradnih statistik, res izredno posrečen „prvi poskus opisa naše emigracije v Francijiˮ. Članek izzveni v pravilno misel, naj izseljevanje omejimo zlasti z agrarno reformo, melioracijo in industrializacijo. To je edino pravilno. Agrarna reforma je posebej v naši krajini menda rešena. Glede melioracije zemlje so pa gotovo še velike potrebe, ki jih vsi dobro poznamo in čutimo na lastni koži. Tudi industrializacija bi v naši krajini gotovo imela mnogo uspeha. Za oboje bi bil potreben točen načrt, ki bi ga s pomočjo države, banovine in z lastno požrtvovalnostjo gotovo ne bilo težko izvesti. Pred kratkim otvorjena kmetijska šola v Rakičanu bo pri tem velika opora. V omenjenem članku je zapisano dejstvo, da so Prekmurci od leta 1929 do 1937 v Franciji zaslužili prek 131 milijonov dinarjev. To je res čedna vsota, ki nas mora navdati s ponosom. A vendar moramo pri tem postati tudi žalostni, če pomislimo, koliko tega denarja se je po nepotrebnem zapravilo za gosposko obleko, pijačo in toliko drugih stvari, o katerih je bolje ne govoriti... Ob tem krasnem zaslužku moramo namreč tudi pomisliti na morda še večjo moralno izgubo. Koliko zakonov razbitih, koliko nedolžnosti zapravljene, koliko življenskih moči do konca izčrpanih. Menda mi je še vsak izseljenec priznal, da, če bi doma toliko in tako delal, bi zaslužek tudi ne bil dosti manjši, oziroma dvig posestva in gospodarstva. Nikdar ne mislite, da sem črnogled ali prijatelj posploševanje ; daleč od tega! Ali vendar moram iz svoje enoletne sküšnje na potovanjih med našimi izseljenci in čitajoč njih pritožbe na Izseljensko odposlanstvo v Parizu, priznati, da nam le preveč ran zadaja ta stran našega narodnega in državnega življenja. Ni nezanimivo, da [so za časa zadnjih razburljivih svetovnih dogodkov tudi naši izseljenci v Prijateljski Franciji bili „umazani tujciˮ (sale étranger); nevolja je sicer nekoliko razumljiva: večina gospodarjev mobilizirana, naši izseljenci moški, sicer hlapci, postanejo naenkrat prav za prav gospodarji tolikih term, ali bolje rečeno upravitelji... Dobro poznam tudi sončne strani izseljevanja; poleg že omenjenega obilnega zaslužka,j pridobitev zelo koristnih gospodarskih izkušenj, moderni način obdelave zemlje, česar mnogo se v gotovi meri da uporabiti tudi doma in se bo ščasoma dalo še več. Spoznanje velike vrednosti zemlje, ki za ljubezen odgovarja z rodovitnostjo. Sicer ne pregosti, ali vendar mnogi slučaji vzglednih izseljencev, delavnih in treznih; celo številni redovni poklici. Vendar me vsi ti sončni prizori ne prepričajo, da ne bi vztrajal pri trditvi, da je temnih oblakov še več. Kvarne ideje, ki se jih mnogi navzamejo na francoski campagne, ki je precej, skoraj bi rekel, poganska, zlasti tam, kamor morajo priti tuji delavci. Tu je brezvernim gospodarjem Bog njih polni žep. In s tem stalno bombardirajo zbeganega delevca, ki še moli k pravemu Bogu. Pa vidi, da se takemu gospodarju vendar le dobro godi. Pri tem pa pozabi nauk še iz ljudske šole in iz katekizma, da tudi hudobni ljudje vendarle kaj dobrega storijo v svojem Življenju. In za ta dobra dela prejmejo plačilo v tem Življenju, ker v drugem bodo zasluženo kazen za večja, slaba dejanja. Zopet ponavljam, da poznam tudi mnogo izbornih patronov, ki celo z autom vozijo delavce k maši in tudi sicer skrbijo za nje ne samo v verskem oziru. Prepričen sem celo, da je francoska inteligenca na potu k odkritju starih krščanskih tradicij, ki so Franciji prinesle svetovno slavo. Vem, da ta duh potom obnovitvenega mladinskega gibanja polagoma prehaja tudi v podeželsko maso. Vendar vztrajam pri svoji trditvi, da je nevarnost za naše izseljence še vedno velika in bo še dolgo taka, precejšnja pa vedno. Ponavljam, da vidim rešitev tega tako perečega vprašanja v omejitvi izseljevanja. V ta namen bi predlagal sledeče pripomočke : Starostna meja, strožji zdravniški pregled, strogo upoštevanje premoženjskih razmer, zadostna izobrazba in skupinsko naseljevanje. 1. Starost: na noben način se ne bi smelo dovoliti izseljevanje (tudi sezonsko ne!) pred polnoletnostjo (21 letom) oziroma pred končano vojaško službo. Žalostnih dokazov o izrabljanju nedoletnih izseljencev od brezvestnih gospodarjev je vse preveč. Tudi prekoračenje gotove starostne dobe je kvarno. Menda se starejšim od 40 let ne bi več smelo dovoliti izseljevanje; tu je sicer manj pritožb, ali vendar dovolj. 2. Zdravje: izkazalo se jeda zdravniški pregled v domovini ni bil zadosti strog; žalost, ne posledice je nosil nesrečni izseljenec, kljub zelo dobri francoski zakonodaji za slučaj bolezni, ponesrečenja in poroda. Tu bi se pač moralo postopati brez usmiljenja strogo. Oziroma ta neusmiljena strogost bi bila edino prava usmiljenost. Camplin Ivan, izseljenski dühovnik v Franciji. 11. decembra 1938. NOVINE 5 1937. V njem ma svoje prostore Javna borza dela, je sküpna spalnica za delavce i to za moške z 29 postelami i za ženske z 21 postelami, je kühnja za delavce i drügi prostori. V domi ma svoje prostore srezko načelstvo, zadruga Delavski dom, Električno podjetje i Občinska Hranilnica. Ekspozitura je mela sprva samo ednoga uradnika. Ar pa je bilo dela vsigdar več, je morala prositi za pomoč. Zdaj delajo na borzi že 4 uradniki. 2. Gibanje sezonskih delavcov i njihov zaslüžek. Promet na borzi je v gotovih mesecih velki, nato se zmenša. Vzrok tomi je, da sezonski delavci začnejo odhajati na delo meseca marca i odhajajo do konca junija. Do 1930.1. je bio promet izredno veliki, nato se je do 1. 1935. zmenšao, to pa zavolo svetovne krize. To so bila najhüša leta za delavce, ki so po večini odhajali na delo v tüjino, ka je popolnoma razumlivo, ve je tam zaslüžek bio dosta vekši. Posebno Francija je Zadnja leta zdržavala Slovensko Krajino s penezi i Vnogi kmet ne bi mogeo plačati dače, če ne bi dobo penez iz Francije. S l. junijom 1933. 1. je bila uvedena glavarina i delavci so po njej plačali državi do 1. 1938. 1,235.000 Din. 3. Dobre i slabe strani izseljavanje. Jasno je, da naši lüdje ne bi mogli izhajati brez zaslüžka v tüjini. Delavci si za peneze, štere so prišparali v tüjini, odküpüjejo agrarno zemlo, plačüjejo duge i si popravlájo, ali delajo nove hiže. Vnogo siromakov si je na te način pomoglo. To je dobra stran izseljavanja. Slabih strani je pa na žalost več. Naš delavec si vniči v tüjini svoje moči, vnogo jih zbeteža, med temi jih je dosta takših, ki si nakopajo stalen beteg. Prepadajo pa tüdi jakostnoversko i narodnostno. Tak je tisti hasek, šteroga prinaša izseljavanje, dosta menši, kak pa je kvar, šteroga povzroča. Ekspozitura je posredüvala delo 49.670 lüdem i to v letih 1929 do. 1938. Od teh je šlo na delo v sledeče države: Letos se je izselilo sküpno 9318 delavcov i to v Nemčijo 4318, v Francijo 2200 i v Jugoslavijo 2000. Zaslüžek vseh bo znašao približno 33,000.000 D. Delavski zaslüžek. Zgoraj navedeno število delavcov je zaslüžilo v teh letaj: V Jugoslaviji 40 mil. - 326 jezero 900 din/ v Franciji 94 mil. 187.000 din, v Nemčiji 30 mil. 052.000 din, v Avstriji i indri 942.400 din. Poleg toga so še delavci, ki se neso vrnoli iz Francije, nego so več let ostali tam. Tej so zaslüžili v teh letaj 37 mil. 500.000 din. Tak je v devetih letaj 49670 delavcov sküpno zaslüžilo 203,008.000 din. To je okroglo dvestotri milijone dinarov. Ta ogromna številka nam jasno svedoči, kak potrebni so tej penezi za naše Sezonsko delavstvo i sploh za naše narodno gospodarstvo. Vendar pa je to za trüd i težko delo naših sezonskih delavcov jako malo i so v drügih državah delavci, ka se toga tiče, na boukšem, kak pri nas. Borza sama, ki je preskr bela delo toj vnožini delavcov, je mela v teh letaj 672.705 din dohodkov i 640.098 34 din izdat tkov .Izdatki so neznatni v pri meri z ogromnim delom, ki ga je borza v teh letaj izvršila. 4. Glavni vzroki, ki so povzroči razvoj sezonskega delavstva v Slovenskoj Krajini; Slovenska Krajina, ki je del velikoga panonskoga nižavja, je v svojem spodnjem deli, kde je ravnina, rodovitna. Gorička pa, ki ma puno breščekov i težko ilovičnato zemlo, je pa nerodovitna. Ta nerodovitnost i pa gosta naseljenost (ve pride na eden kvadratni kilometer približno 100 lüdi) žene naše lüdi po sveti, da si zaslüžijo kruh, šteroga doma nega zadosta. V Slov. Krajini tüdi nega nikše industrije, ki bi zapüstila naše delavce. Veliki vzrok je tüdi nevednakomerna razdelitev agrarne zemle i parcelirala zemle (da se deli med vso deco i tak razpadajo vekša verstva). Slov. Krajina leži tüdi preveč daleč od središča države, zato ne more svojih pridelkov odati tak dobro, kak tiste pokrajine, ki so bliže sredini.. 5. Pogoji za omejitev izseljavanja v Slov. Krajini. Tomi izseljavanji bi se tak odpomoglo, če bi se pravilno razdelila agrarna zemla, štero bi naš kmet obdelavao i meo zadosta kruha doma. Naše sezon- sko delavstvo so najmre povekšali številni kolonisti, ki so dobili agrarno zemlo. Ta zemla i ona, ki so jo dobili prostovolci, bi se naj razdelila med naše kmete i število sezonskoga delavstva bi se zmenšalo. Lehko bi se razvila tüdi industrija i to gojitev cukrne repe, za štero je naša zemla pripravna i ž njov v zvezi za izdelavanje cukra. Tak bi država s pomočjov bole realnoga gospodarstva i racionalizacije zemle zmenšala število sezonskoga delavstva v Slov. Krajini. Slava Novin. (Govor dr. Fr. Klara, poslanca na proslavi 11. sept. t. l.v Črensovcih). Dragi Zborovalci! Zemlja, na kateri stojimo, je Slovenska zemlja. Slovenska, slovanska je bila že v 9. stoletju, ko sta hodila in učila tukaj Slovenska apostola sv;Ciril in Metod, ko je vladal Slovanom knez Kocelj, o katerem tako lepo piše Franc Grivec v svoji knjigi „Slovenski knez Koceljˮ, ko pravi: „Knez Kocelj je močno vzljubil Slovenske knjige, se jih naučil in jih rad prebiral. Sedem let je bil glavni steber in velikodušen mecen Ciril-Metodove kniževne šole. Štiri leta je bil junáški pokrovitelj slovanske nadškofije svetega Metoda. Za književno šolo, za slovansko prosvetno in versko apostolsko delo pa je bila potrebna precejšnja zbirka spisov in knjig, precejšna knjižnica. Vse te knjige je knez Kocelj ljubil in jih mogel brati. Slovenska Spodnja Panonija je bila pod modrim vodstvom Kneza Koclja predramljena, prebujena. Žal, pa ta cvetoča Slovenska doba ni trajala dolgo časa Predrvela so iz vzhoda divja plemena, ter podjarmila Slovane na tej zemlji. Tisoč let je trajal ta jarem, tisoč let je krvavelo slovensko, srce iz mnogih ran. Tisoč let je trajalo to robstvo, v katerem so pod udarci tujca morali usahniti vsi napajajoči vrelci narodne zavednosti. Saj je bil greh, smrten greh izustiti na tej slovenski zemlji besede „Slovenec sem” greh, smrten greh ljubiti svoj slovenski materni jezik, ljubiti ta ravna polja, te lepe zelene gričke. Obledela je, mlačna je postala narodna zavest Slovencev na tej zemlji, toda slovanske duše, Slovenske duševnosti, bistva nam tujce nije mogel oropati, nikdar vzeti, le knez Koceljev, Ciril-Metodov je manjkalo. Toda pehar trplenja se je vendar napočil, Vsemogoči se je vsmilil trpečega, krvavečega naroda. Ravno pred štiridesetimi leti je bilo, ko je tišinske Župnišče obiskal en mlad duhovnik iz Štajarske, poln ljubezni do našega trpečega naroda, poln mladeni-škega ognja in navdüšenja. Obiskal je ljubitelja našega zapuščenega, zavrženega naroda, dr. Franca Ivanocija, pri katerem je kaplanoval takrat Jožef Klekl. Obiskal, prosil, s plamtečim ognjeni ljübečega srca navduševal za nadaljevanje že začete borbe za narodne pravice Slovencev Slovenske okrogline na Madžarskom. Vlil je novega, neusahli-vega ognja v ljubeča srca borcev, predramil, prebudil njih Slovenske duše v polnem obsegu, ter s tem obenem odstranil vse druge ovire in ozire v borbi za narodne pravice Slovencev. In kaj mislite, dragi zbórovalci, kdo je bil ta mladi štajerski duhovnik? Bil je to urednik Slov. Gospodarja, sedanji Voditelj slovenskega naroda, naš Dr. Anton Korošec. Dr. Korošec je posadil pred 40 leti seme nepremaglive borbe za narodne pravice Slovencev na Madžarskem, katero seme je rodilo našo zlato svobodo, v Dr. Korošcu je dobila Slov. Krajina svojega drugega Koclja, v Dr. Ivanociju in Kleklu pa drugega Ciril-Metoda. Dragi zborovalcil Kakor dišeče rožice so se vrstile po tem obisku Dr. Korošca tihe zmage prebujene narodne zavednosti med Šlovenci na Madžarskem s pomočjo Slov. Gospodarja in knjig Cirilove tiskarne v en sam prekrasen šopek, katerega imenujemo: Novine Slov. Krajine. Dne 8. dec. 1931., pred 25. leti, je bil zavezan in poklonjen ubogemu, zapuščenemu narodu, ta krasen šopek-narodu, ki nigdar ni imel svojega lista, narodu, katerega se je s silo in sistematično hotelo madžazirati. Dne 8. dec. 1913. 1., pred 25. leti se je obrnil urednik Novin v prvi Štev. s sledečimi besedami na slovensko ljudstvo: „Branimo krščanstvo, lübimo svoj jezik, svoj narod, svoj dom. Na deloˮ. To je bil program Novin, katerega so Novine vestno spopevale vseh 25 let. Tako vestno, da je bil zaradi tega njih urednik, Voditelj Slov. Krajine, banski svetnik, g. Klekl Jožef mnogokrat v smrtni nevarnosti, oropao svobode in brez pokojnine vržen na cesto. Tako vestno, da ga sijajna ponudba 500.000 zlatih Kron ni premotiia, katero so mu ponüjali takratni oblastniki, če spremeni program in stavi Novine v službo madžarizacije. Ne, Novine so stale trdno, kot granitna skala, zbrale so ves prebujen narod okrog sebe v najhujših časih svetovne vojne in tolažile vojake v strelskih jarkih, branile pravice doma ostalih, krepile z nabrani i darili bolnike, ranjence v bolnicah, ter ulivale nado v lepšo bodočnost. Dne. 14. jan. 1919.1. so se zbrali voditelji ljudstva Slov. Krajine v Črensovcih pri ur.Novin, ter soglasno sklenili, da se Slov. Krajina združi z brati onkraj Mure v Jugoslaviji. Novine so bile neustrašen borec za ta cilj, dasiravno je moral urednik pred vojaški preki sod. Novine so branile krščansko vero naših očetov pod komunizmom, dokler niso bile zaplenjene, njih urednik pa na smrt iskan. Novine so bile edino glasilo po vseh teh križih naše zlate svobode, v njih se je prvič zglasila naša lepa pesem: „Kaj je Müra šepetala..ˮ Novine so ohranile slovenski dom propada v agrarni borbi z veleposestniki. Novine spremljajo kot Angel varuh naše izseljence na vse kraje sveta. Dragi zborovalcil Novine so dosegnole svoj namen. Ohranile so nam krščansko vero naših očetov, prebudile so mlačno narodno zavest, občuvale slovenski dom, slovensko materno besedo, izvojevale nam zlato svobodo, saj brez Novin naše svobode nigdar bilo ne bi. Z veseljem obhájajmo zato 25 letnico njihove borbe! 25 letnica Novin naj bo šopek zmage, ki v nobenem domu Slov. Krajine manjkati ne sme, ki v nobenem domu Slov. Krajine povéhnoti ne sme. Današnji mogočen tabor naj zapoje zahvalno pesem, Obenem pa prosi Vsemogočnega, da seme posejano pred 40 leti obrodi potom Novin še mnogo dobrega sadu, sejalca tega semena, voditelja slovenskega naroda, drugega Koclja Slov. Krajine, Dr. Korošca pa ohrani med nami še dolgo — dolgo let Živele naše Novine! Živel Dr. Korošec! Živela Slovenija! Živela Jugoslavija! 3.Premoženje: Ravno tako strogo bi se morale upoštevati premoženjske razmere dotičnih, ki mislijo iti v tujino. In nikakor ne dati dovoljenja dovolj premožnim, ki hočejo iti le radi pohlepa po nepotrebnem bogastvu, da bi se prepad med revnimi in bogatimi znova nevarno poglobi!. 4. Izobrazba: Ne bi verjel, če ne bi sam videl, slučaja, da je bil v Franciji en moški izseljenec iz naše krajine in to nepismen. Mislim, da je to res edini slučaj iz naše krajine. Kaj bi pa moral reči glede izseljencev iz ostalih predelov naše države ? — A trdim, da glede nepismenih vendar ne bomo pomišljali. Gre za take, ki so skoraj ne pismeni radi lenobe ali nenadarjenosti. V tujini je treba ne samo telesnih sposobnostih, ampak ravno tako tudi duševnih; kako se bo sicer potegoval za svoje pravice? Kolikor sem slišal, drugi narodi imajo celo šole posebej za tiste, ki odhajajo v tujino. Če mislimo, da se nam kaj takega „ne bi izplačaleˮ, pa bi Vsaj neki tečaji, če hočete, bili potrebni. Tako jezikovni, kakor glede kulturnih in posebej delavskih razmer v dotični deželi, v tem slučaju v Fraciji. Glede jezika bi se mogoče dalo nekako pomagati z izseljenci, ki so že bili v tujini, zlasti taki, ki so služili v mestih, oziroma imeli na deželi priliko, da se dobro priučijo jeziku. Tudi dijaki, višješolci bi morda pri tem radi pomagali! Tudi ne bi bil tja vržen denar, če bi se pri tem dala kaka nagrada dotičnim „učiteljemˮ. 5. Skupinske naseljevanje. Skupinska izseljevanja oziroma potovanja v in iz tüjine že imamo. Kar nosi dobiček transportnim ustanovam. Veliko bolj potrebno bi pa bilo skupinske naseljevanje v tujini. Tu nikakor ne mislim in nočem, da bi naši izseljenci zasedli izumrle francoske vasi in tam vedno ostali; Bog ne daj! Prepričan sem, da bo naš mali slovenski narod v mračnem razvoju svetovnih dogodkov vztrajal le, če bo združen ne samo duhovno, ampak tudi kar najbolj mogoče še prostorno. Hočem le reči, da se nikakor več ne bi smelo dogoditi, da bi naši izseljenci bili tako strašno raztreseni po tej širni Franciji. Da ne bi smelo biti več slučaja, da bi v francoski vasi bil le eden jugoslovenski izseljenec, mnogo kilometrov proč, morda več in tako naprej? Osamelost je težka že za izobraženca, tem bolj pa za preprostega človeka. S tem v zvezi je vprašanje organizacije naših poljedelskih izseljencev v Franciji, ki se mi v sedanjem, prej povedanem stanju, zdi skoraj nemogoče. Saj bi jih lahko veliko vpisal že sedaj kako izseljensko družbo, pobral od njih članarino, pa bi bila zadeva v sedanjem stanju končana. Imam jaz prav za prav že nekako organizacijo na vidiku potom sestankov, ki sem jih imel izven Pariza na vse strani Francije. Imam v osebi izseljencev, ki so mi pomagali organizirati sestanek 50, 100 in več ljudi, že nekake predsednike krajevnih organizacij, če hočete. Ali kako težko in spremenljivo je vse to pri večnem preseljevanju naših izseljencev... Posebno glede zadnje točke, skupinskega naseljevanja, bi se dalo največ in morda edino uredili potom Borze dela v Soboti in koncesionirane francoske imigracijske družbe. Glede ostalih točk bi pa srez, banovina oziroma ministrstvo določilo stroga pravila, pa bi se samo po sebi omejilo nepotrebno izseljevanje. Da ne bi darovali najboljših moči na oltar tujine, naša lepa krajina, ki jo vsi tako zelo ljubimo, bi pa radi tega trpela kakor opustošena sveta zemlja Camplin. Dr. Klar Franc, nar. poslanec. Od. Antauer Micika deklamira pesem; „Kaj je Müra šepetala . . ˮ 6 N O V I N E 11. decembra 1938. Dr. Fr. Bratina: Uprava murskosoboškega sreza v prvih dvajsetih letih. Pod Jugoslovansko upravo je prišlo Prekmurje ali Slovenska Krajina, ko je bilo Prekmurje na podlagi sklepa vrhovnega sveta v Parizu dne avgusta 1919. zasedeno dne 12. in 13. avgusta 1919. po jugoslovanskih četah. Za vodstvo uprave cele krajine, ki je pripadla od bivše krone Sv. Štefana Jugoslaviji, to je za celi bivši madžarski okraj Murska Sobota razven 5 občin iz Železne županije in za del lendavskega sreza iz Zalavske županije, je bil sprva določen Civilni komisarijat za Prekmurje. Za prvega začasnega civilnega komisarja je bil imenovan dr. Lanjšic, takratni mariborski okrajni glavar, ki mu je na veličastnem prvem slovenskem ljudskem taboru v Beltincih prvo nedeljo po osvoboditvi 17. avgusta 1919. vpričo 20 tisoč zavednih navdušenih Prekmurcev in njihovega voditelja Klekl Jožefa in njegovih sodelavcev izročil poveljnik vojaških čet podpolkovnik Uzorinac civilno upravo. V začetku je bila upravljana cela Slovenska Krajina od civilnega komisarja, ki je imel najprej sedež do 6. IX. 1919. v hotelu pri Soncu v Radgoni, potem pa v hotelu Dobraj v Murski Soboti, pozneje v malem Szaparijevem gradu v M. Soboti, v Lendavi pa je bil postavljen za njegovega namestnika prekmurski rojak dr. Kočar Jožef, do tedaj sodnik v Bosni, sedanji sodnik stola sedmorice v Zagrebu, za njim pa g. Kandrič Matko, poznejši gornjegrajski glavar. Dr. Lanjšic pa je ostal v Murski Soboti samo do 27. oktobra 1919., na kar se je vrnil nazaj na glavarstvo v Maribor. Za civilnega komisarja je bil imenovan Bogomil Berbuč, ki pa je že 9. maja 1920. umrl na posledicah bolezni, ki si jo je nakopal v italijanskem ujetništvu. Na njegovo mesto je prišel še v istem mesecu kot tretji civilni komisar vodja mozirske politične ekspoziture Lipovšek Gašpar. Kmalu v prvih časih po zasedbi je bilo dodeljene civilnemu komisarijatu primerno število uradništva, ki se ga je tekom let menjalo pri tem uradu lepo število. Med prvimi je bil tu v službi g. Kosi Matko, sedanji načelnik Vl. oddelka pri banski upravi v Ljubljani, ki je to krajino zelo vzljubil in ji vedno dragevolje z odprto roko pomaga, zlasti pri deli za novo bolnico v Murski Soboti, dalje Pisatelj Malešič Matija, sedanji glavar v Škofji Loki, ki je Slovensko Krajino in njene prebivalce v svojih spisih ponovno lepo opisal in od decembra 1920. naprej sedanji soboški okrajni glavar dr. Bratina Franc. Uprava v Slovenski Krajini od začetka ni bila lahka in mnogo truda in dela je bilo treba skozi leta, da se jo je spravilo v gladek tir. Pod Madžarsko so imeli poleg Okrajnega glavarstva dober del upravnih poslov v rokah notaroši ali okrožni beležniki, ki jih je pa slovensko ljudstvo kot sebične in nepriljubljene madžarske eksponente deloma nagnalo, v kolikor niso ob zasedbi že sami pobegnili, ostale pa je odstavil vse narodni sosvet, prekmurski parlament, na zborovanju 2. oktobra 1919. v Dobrajevem hotelu v Murski Soboti. Tu so bili določeni novi občinski župani, ki bi imeli prevzeti vso občinsko upravo brez notarošev. Toda če se pomisli, da je šla že tekom vojne uprava pri politični upravi in pri notarošijah zelo po rakovi poti, in da je imela Slovenska Krajina po vojni tekom komaj 10 mesecev kar 6 državnih oblik in vlad Habsburžane, Karolyjevo republiko, Jurišičevo samovlado, Ogrsko republiko, boljševiško-sov- jetsko republiko, vlado belih gardistov) tako, da so si upravni funkcionarji prav pogosto podajali kljuke uradnih vrat, se bo razumelo, da je bilo pri tolikih menjavanjih in selitvah politični in občinski upravi možno prevzeti le malo urejenega in da se je moralo skoro povsod začeti z delom, urejevanjem in organi ziranjem na novo. Pri tem težavnem delu so bili domači voditelji, kakor upokojeni župnik Klekl Jožef, župnik Baša in drugi člani „Sosveta za Prekm urje“ politični upravi v veliko pomoč. Kmečki župani po vaseh, ki so vzeli občinsko upravo po notaroših, so obiskovali samo madžarske eno in dvorazredna in niso bili vešči slovenskega pravopisa in ne uradne književne slovenščine, pa tudi ne uradovanja. Da bi se jim pomagalo, se je priredilo s podporo ljubljanske vlade v letu 1921. v Soboti in v Lendavi tajniške tečaje, da bi se izvežbalo mladeniče, ki bi pomagali županom istočasno v več občinah. V Soboti je naredilo tajniški tečaj 32, v Lendavi pa 18 mladeničev. Vendar se tajniki v glavnem niso obnesli in tudi s plačevanjem so bile pri siromašnih malih občinah težave. Drug za drugim so izginili iz občinskih pisarn. Delo je ostalo na ramah vrlih kmečkih županov, ki so poleg težkega dela opravljali po noči in ob nedeljah županske posle. Velika večina je vršila to delo s hvalevredno požrtvovalnostjo in pridnostjo, tako, da so bili vkljub pomanjkljivi predizobrazbi po največ prav dobri župani, ki so v redu uradovali. Slovenskemu pravopisu in književni slovenščini so se hitro prav dobro priučili. Mnogo višjih uradnih funkcionarjev raznih strok jim je moralo izreči priznanje. Velika ovira pri hitri ureditvi uprave je bila dolgo časa nezaupljivost in zbeganost enega dela prebivalstva. Temu se ni čüditi. Šest vlad je bilo tu v desetih mesecih, bo Sedma trajna? Madžarski hujskači so bili pridno na delu in mnogo pisanega je priteklo po skrivnih kanalih preko meje. Madžarska zbornica V Budimpešti je 15. XI. 1920. Sicer ratificirala Trianonsko mirovno pogodbo, s katero je priznala Prekmurje kot sestavni del Jugoslavije, toda razdorna propaganda še ni nehala. Končne razmejitve še dolgo ni bilo in celo časopisje jugoslovanskih prestane je prinašalo vesti, ki so bile vse prej ko prispevek k pomirjenju in konsolidiranji razmer v tej krajini. Delo politične uprave ob takih razmerah ni bilo in celo časopisje jugoslovanskih prestane je prinašalo vesti, ki so bile vse prej ko prispevek k pomirjenju in konsolidiranji razmer v tej krajini. Delo politične uprave ob takih razmerah ni bilo i lahko. Končno je razmejitvena | komisija med našo kraljevino in Madžarsko dovršila svoje uradovanje dne 31. maja 1924., ko je na licu mesta odobrila monument tromeje ter izrekla, da je v prek murskem sektorju drž. meja definitivno določena z državnimi mejniki. Odslej je šlo delo na ureditvi uprave bolj gladko ob intenzivnejšem sodelovanju vseh. S časoma so se uredila več ali manj zadovoljivo ob sodelovanju naroda nova vprašanja, marsikatera žal tudi brez njega, vendar je šlo v glavnem srečno naprej. Uredile so se obmejne zadeve, vprašanje prehajanja drž. granice, šolstvo, finančna vprašanja, obrtne zadeve, založilo in uredbo razne katastre, knjige itd. Med tem je bil s 31. V. 1921. na željo prebivalstva ukinjen civilni komisarijat in preurejen s 1. VI. 1921. v okrajno glavarstvo v Murski Soboti s politično ekspozituro v Lendavi. Ekspozitura je postala s 1. VI. 1924. samostojno okrajno glavarstvo za oni del Prekmurja, ki je pripada! svoj čas Zaladskemu komitatu. Naloge in delokrog upravne oblasti je rastel vedno bolj. Tudi Občinam so bile vedno z nova naložene večje in številnejše naloge in z njimi seveda tudi večji izdatki. Kmečki župani sami niso zmogli toliko težavnega dela poleg svojih kmečkih opravil brez vsake pomoči in tudi male občine ne več povečanih izdatkov. Moralo se je pristopiti k združevanju ali komasaciji mali občin v večje, ki bi imele nastavljuno strokovno izobraženo uslužbenstvo, zlasti tajnika ali delovodjo. Leta 1933. je bilo prvič zdrüženo 122 malih samostojnih občin soboškega okraja v 19 upravnih občin. Toda ta prva zdrüžitev je povzročila skoro povsod veliko nezadovoljstvo in moralo se je začeti s popravljanjem, ker se ni pri združitvi poslüšalo v polnem obsegu naroda in resičnih potreb, ampak se oziralo v več slučajih preveč na druge okolščine. Tako je prine- sel Slüžbeni list št. 235/29 iz 1. 1934, št. 24/3 iz 1. 1936, št. j 34/34 iz 1. 1936 in št. 369/51 iz 1936. celo vrsto popravil. Vendar narod še vedno ni bil zadovoljen, dokler ni sedanja Vlada ugodno rešila celo vrsto Prošenj za spremembe iz zadnjih let. Videlo se je, da ni bilo pritožb iz občin, kjer se je zdrüžilo zopet nekdanje notarošije, proti katerim ni bilo pritožb. Zato je tudi sedanja vlada skoro povsod vpostavila v obsegu občin stanje, kakor se je izkazalo skozi dolga leta za dobro, ker je odgovarjalo gospodarskim, prometnim in drugim zahtevam. Z uredbo ministerstva notranjih del, razglašeno v Službenem listu št. 531/83 iz 1. 1937. je bilo ugodeno željam prebivalstva in vasi celega okraja združene v skupino 17 velikih občin, tako, da odgovarjajo te zakonitnim predpisom, potrebam in željam prebivalstva. S to združitvijo so zmanjšani tudi izdatki za občinsko poslovanje. Tako je bila tekom prvih 20 let uprava v srezu v splošnem zadovoljivo urejena in pričakovati je, da bo v tretjem desetletju obstoja kraljevine uspešno nadaljevala delo v blagor naroda. Šolstvo v srezu M. Sobota v dobi 20 let Kraljevine Jugoslavije. Leta 1919. je naša prosvetna oblast oziroma višji šolski svet v Ljubljani prevzel Šolstvo v srezu Murska Sobota. Bilo je 55 šol, v katerih se poučevalo samo madžarsko. Učitelji so bili večinoma tukajšnji rojaki, ki so govorili prekmurščino, ostali pa so bili pristni Madžari. Šole so bile ali državne ali konfesionalne rimokatoliške ali pa evangeljske. Prve je vzdrževala država ter so bile pod državnim nadzorstvom, druge pa krajevni šolski stolci. Z učili so bile vse šole zelo slabo preskrbljene. Madžari niso mnogo storili za izboljšanje šolstva v Prekmurju, saj prebivalstvo tukaj ni bilo madžarsko, temveč bili so Slovenci, katere je bilo treba čimpreje pomadža-riti. Glavna naloga tukajšnji madžarski učiteljev je bila, da pomadžarijo deco in s tem tudi bodočo generacijo prebivalstva. Na šolah so smeli govoriti samo madžarski, sposobnosti učitelja pa se je tudi ocenjevalo po njegovem raznarodovalnem delu. Prebivalstvo je bilo slovensko in vsak madžarski učitelj, ki je hotel delovati na tukajšnjih šolah, se je moral naučiti slovenski jezik oziroma tukajšnji dialekt. Šole so bile večinoma nižje organizirane, saj je bilo, kakor sem že zgoraj navedel, 55 šol s komaj 92 razredi, torej skoraj samo eno in dvorazrednice. Danes je v srezu 49 šol, ki imajo svoje krajevne šolske odbore, kateri skrbijo za šolske stavbe, druge stvarne potrebščine pa krije banovina. V dobi 20 let se je ukinilo 6 šol in to samo tamkaj, kjer sta bili na enem kraju po dve šoli, v Murski Soboti pa so bile celo 3. Povsod se je po ukinilvi šolske okoliše spojilo v en šolski okoliš. Število oddelkov je tekom 20 let narastle od 92 na 174 in dva oddelka otroškega vrtca. Danes je v srezu: 2 enorazrednici, 19 dvo —, 12 tri —, 6 štiri —, 2 pet —, 4 šest —, 2 sedem —, 1 deset — in 1 šestnajst razrednica. Število oddelkov je torej narastle skoraj za 100% Vse šole imajo že primerne zbirke učil, ki si jih leto za letom pomnožujejo, povsod so primerne in lepe učiteljske in šolarske knjižnice, na 44 šolah pa je tudi javna ljudska šolska knjižnica s primernim številom knjig, ker prebivalstvo zelo rado čita. Svoja lastna šolska poslopja so si pridobile šole v Mačkovcih, v Gor. Lendavi, Krogu in na Cankovi. Kraljevska banska uprava povsod podpira zidanje novih oziroma prezidavo obstoječih šol. Projektiranih novih stavb je sedaj tudi 15 in bo se nekatere začelo graditi v tekočem Šolskem letu. Pouk je na vseh šolah slovenski, narodne manjšine pa imajo svoje oddelke in to: Madžari na Hodošu in v Domanjševcih, Nemci pa v Fikšincih in Kramarovcih. Prosvetna oblast tudi skrbi, da se prazna učna mesta zasede z učitelji, tukajšnjimi rojaki. Na vseh evangeljski šolah so sedaj učitelji evangeličani ter je tudi v tem pogledu prebivalstvu ustreženo. Največja pridobitev sreza in cele krajine pa je popolna gimnazija v Murski Soboti, ki omogoča nadarjeni mladini višjo izobrazbo in pot do inteligenčnih poklicev. Industrija v Slovenskoj Krajini. Benko Josip, industrijalec v M. Soboti. Rojen je v leta 1889 v Tešanovcih. Njegov očé je bil kmetovalec, gostilničar in trgovec z živino. Kmetski stan je že v mladosti vzljubil in mu bo celo življenje ostal zvest. Ko je Srednje dorastel, se je poprijel tudi trgovine z živino. Radi izpopolnitve se je izučil mesarske obrti. Z veseljem se je že v mladosti bavil z vsem, kar je slüžilo v koristen napredek kmetijstva, trgovine i prosvete. Videl je, da mu ne bo mogoče v Tešanovcih uresničiti vsega, kar si je na tem polju predstavljal. V sporazumu z starši je zato prodal posestvo v Tešanovcih in se vjeta 1913 preselil v Mursko Soboto, kjer je pred tem pustil sezidati današnji hotel Slon. Tu je odprl restavracijo, mesnico in začel trgovati z živino. Ko je pa izbruhnila svetovna vojna, je moral odpotovati na bojne poljane, od koder se je vrnil šele po končani vojni. Sam piše: „Ob mojem povratku koncem leta 1918. so nastale pri nas izredne razmere. Ljudstvo je strmelo po priključitvi naše zemlje k Jugoslaviji. Tudi jaz sem deloval za to idejo. Kmalu pa je izbruhnil komunizem, ki je vse one, ki so delo- vali za našo današnje državo, neusmiljeno zasledoval. Med drugimi sem moral tudi jaz pobegnili v tujino in sem se vrnil šele tedaj, ko je bilo Prekmurje po Jugoslovenih zasedeno. Po moji vrnitvi v letu 1919 sem čütil potrebo ustvariti v M. Soboti eksportno trgovino živine in živalskih produktov ter s tem dati priliko našim živinorejcom za boljšo prodajo živine. Prostorno območje današnjega hotela Slon, se mi je zdelo prèmajhno za takšno prevzetje. Kupil sem si zato na Lendavski cesti primeren prostor in tu dal sezidati novo eksportno klavnico in obenem zasnoval temelje za tovarno mesnih izdelkov. Prodal sem hotel Slon in se na to preselil v novo poslopje. Mnogo trüda sem polagal za pridobitev odjemalcev naše živine, tako v naši, kakor v tujih državah. Večkrat sem imel lepe uspehe in s tem res seznanil odjemalce o dobri kvaliteti naše živine in solidni trgovini z nami. V kolikor so mi finančne možnosti dopuščale, sem vedno večal in moderniziral mojo tovarno in danes lahko rečem, da je najmodernejša tovarna te vrste v naši državi. Izdelki v moji tovarni so povsod cenjeni kot odlični. Vse to je dosti pripomoglo k dvigu slovesa naše pokrajine in k lažji prodaji živine in svinj". Javno udejstvovanje. Od 1. 1925. do 1927. je bil gerent občine M. Sobota. Benko Jožef, dozdajšnji poslanec, najvekši industrijske Slov. Krajine. 11. decembra 1938. NOVINE 7 Od 1.1972. do 1.1932. je bil izvoljen župan te občine. V tem času je elektrificiral občino, uvedel red v občinsko upravo, policijski red, ustanovil občinsko hranilnico, ki ji je še danes predsednik. Ustanovil je tudi kreditne banko, ki prav zadovoljivo in nemoteno deluje. O svojem političnem delovanju piše sledeče: Od leta 1929. do 1932. sem bil banski svetnik. Od leta 1932. do 1938. pa narodni poslanec. Ni sem izrazi t strankar, ljubim vsakega in z vsakim imam sočutje. Moje delovanje, kot poslanca, je bilo vedno stvarno. V krogu narodne skupščine sem si pridobil veliko število idejnih prijateljev. Z vsakokratnimi vladnimi funkcionarji sem iskal vedno dobre stike, ker sem smatral, da mi bo le s tem mogoče kaj doseči za moje volilce, ne pa z pretiranimi strankarskimi borbami. Dohodke iz moje poslaniške plače sem v glavnem porabil za razne podpore siromašnim ljudem, prekmurskim študentom in onim ustanovam, ki se bavijo z trnmanim delom. V kolikor sem osebno in gmotno podpiral razne nacijonalne prireditve prekmurskega naroda, Vam je itak znano.ˮ Poleg toga je g. Benko že več let starešina gasilske župe sreza M. Sobota, predsednik Saveza industrijalcev mesnih izdelkov v naši državi, kakor tudi predsednik Prekmurskega lovskega društva i. t. d. G. Benko je veliki prijatelj kmetskega stanu in ga njegov napredek izvanredno veseli. V dokaz naj služi dejstvo, da je zaradi prezaposlenosti v svoji industriji, politično vodstvo prepustil kmetskemu sinu, g. Bajlecu, odvetniku, koga podpira pri sedanjih volitvah na listi JRZ do zmage. O industriji v lendavskem srezu poroča g. Bačič, predsednik občine D. Lendava v svojem dopisu o D. Lendavi. Obrtna zadruga v Murskoj Soboti. Združenje obrtnikov se je ustanovilo leta 1894. za srez M. Sobota, z 1200 člani. Združenje se prle ne moglo tak dobro razviti kak zdaj v slobodnoj Jugoslaviji, vendar pa smo se skrbeli in delali v prid vsega takratnoga članstva, ka je dokaz, da združenja ma svoj lastni dom. Kaj se pa tiče razvoja našega združenja v teh 20 letih svoboda Jugoslavije, se je močno razvilo. Za časa mojega predsedništva smo priredili ob 10. letnici odslobodjenja Slov. krajine prvo razstavo za vajence in pomočnike, ki je jako dobro uspela, ki je bila napredek našega vajenskoga in pomočniškoga naraščaja. Združenje je tüdi priredilo 24 raznih tečajov za majstre i pomočnike, od šterih so imeli vdeleženci velike koristi i napredek v svojem obrati, priredili smo tüdi 6 raznih predavanj za majstre i pomočnike. Zdrüženje se je tüdi preskrbelo za ustanovitev obrtne nadaljevalne šole v M. Soboti, ka je velika korist za naše vajence i vajenke. Zdrüženje se pa tüdi še nadale trüdi, da uspešno delüje v korist našega članstva. Jaz kak dugoletni delavec našega združenja v raznih poslih, sem vse svoje moči posveto obrtništvi. Sem večletni član uprave združenja i 10 letni blagajnik i že 18 letni predsednik našega združenja. Cela moja zaposlitev pri našem zdrüženji je 44 letna. To je dokaz mojega velikega trüda za dobrobit našega vsega članstva. Sukitš Štefan, krojaški majster i preds. združi obrt. Zakaj glasam jaz na listo voditela slovenskoga naroda, dr. Anton Korošca. Naše Novine so nadstrankarski list, ar so v slüžbi kat. akcije, štera se ne veže na niedno stranko. Podpira pa vsikdar i povsod, tüdi v politiki Kristušova načela i se bori proti vsakoj reči, zato stranki tüdi, ki škodi Kristušovoj veri i jakostam, štere ta glasi. Tak delajo tüdi Novine. V toj volilnoj borbi podpirajo dr. Korošcovo listo v JRZ. stranki. Kak kat. dühovnik, kak urednik kat. lista, kak Slovenec po düšnoj vesti nesam se mogo odločiti i ne sam se smeo odločiti za drügo listo, kak za dr. Korošcovo. Nov. 30. na den molbe Najsvetejšega v Črensovcih sem na javnom spravišči Korošcove JRZ stranke meo sledeči govor. Te vsakomi pojasni, zakaj podpirajo Novine i jaz i vsaki Zdravo misleči krščenik dr. Korošcovo politiko. Te govor se je etak glasio: Dragi Volilci ! Mi v Črensovcih dnes svetimo Molbo Najsvetejšega. Jezuš, naš Zveličar, je naš gost. Na oltar izpostavlen sprejema naše poklone, našo vdanost, našo zahvalo i naše prošnje. Njegova zapoved se glasi, ka vse, ka delamo, Njemi na čast delamo. To zborüvanje, to spravišče naj bode zato tüdi Njemi na čast. Njemi na čast pa de samo tak, če se odločimo po Njem na takše delo, štero de hasnilo Njegovoj Cerkvi, Njegovoj veri i štero de kazalo na Njegovo najvekšo zapoved, na lübezen do bližnjega. Kde se Jezušova sveta vera zametavle i se preganja njegova Cerkev, tam se dela proti njegovoj diki v nesrečo večno i vremenitnost našo. Na koj se jaz odločim po tom spravišči? Jaz na to pitanje dam sledeči odgovor. Jaz se odločim, da 11. decembra glasam na listo dr. Stojadinovič-Korošcovo i to iz treh razlogov: 1. Najvekši dar, tak zemelski, kak nadzemelski, tak naravni, kak nadnaravi, je živlenje. Če živlenja ne, je vse zgübleno. Lepota i moč človeka nikaj ne pomeni po smrti, samo v živlenji. Drevo košnato vzbüja pomilüvanje, če se posüši. Ptičice ne spevajo na njem in potnik ne išče pod njim počivališča i sence. Za sekiro i ogenj je določeno. Najlepše cveteča i dišeča rožica se vrže ta, če je posejnola. Živlenja nema, zato je zgübila čast i valanost. A če so zemelske reči po živlenji nad vse imenitne i brez živlenja brez vse vrednosti, te je najdragše bože stvorenje, naša düša, ki je podoba boža, nezmerno draga, če je živa. Njena vrednost prekaša vse vrednosti sveta, ar živlenje da düši v roke prijatelstvo z najvekšim i najlepšim i najbogatejšim prijatelom, z Večnim Bogom. Če pa düša zgübi živlenje, to je po lübezni oživlajočo vero, to je nesrečnejša kak vse nevole sveta, zgübila je vretino živlenja i bla- ženstva. Gde jaz vidim, da se vera poštüje, tam jaz moram biti i kde jaz vidim, da se vera ne poštüje, tam ne smem biti, To je jasen i neprezvani odgovor vsakoga vervajočega krščenika pri vsakom dugovanji, pri volitvaj zato tüdi. Vlada dr. Stojadi-novič Korošcova je dala popolno versko sloboščino. Nišče v teh letaj ne je bio zaviran v spunjava^ svoje vere, Vlada je podpirala kat. Cerkev, kak niedna drüga, ar je dala na glasanje konkordat, to je zakon, ki ga je sveta Stolica sprejela v Rimi i šteri konkordat zasigura vse pravice katoličanskoj cerkvi v Jugoslaviji. Konkordat je zglasan v parlamenti. Ta Vlada ga dala Zglasiti. Ka ne bi pa bio sprejeti tüdi v senati i ne konkordat postao državni zakon, so preprečili z velikimi nemiri i demonstracijami pa huskarijami i obečani mi vstajami tiste stranke, štere se zdaj zbirajo okoli dr. Mačka. Jaz po svojoj vesti zato nemorem glasati na drügo listo, kak na listo verske sloboščine, na listo dr. Korošca i moram proti vsem kandidatom, ki so nastopili v našem srezi, odločno protestirati ne pa za nje glasati, ar kak poznam njihovo živlenje, to ne nüdi garancije meni, ka bi oni bili v stani, če bi prišli do vlasti, čuvati versko slobodo i zasigurati po živoj slobodnoj veri živlenje moje düše. Ka najmre što nema, ne more dati. Če bi bio Kranjec Miška moj brat, tüdi ne bi smeo glasati na njega, ar v njegovom živlenji vidim oviro za slobodno izpovedavanje Kri- stušove vere. Njegovo živlenje i njegova pisanja je vretina za propast vere i nikdar za te porast. Tak mi pravi düšna vest i pred Bogom to svoje priznanje jasno povem, pred Bogom, ki me gleda izpod beloga krüha tam na našem oltari. 2. Drügi vzrok je lübezen. Lübezen do bližnjega je v takšoj meri pokazala v teh letaj vlada dr. Stojadinovič-Korošcova, ka jaz mimo nje ne morem i nesmem iti. Kmetski stan, ki ga je v Jugoslaviji nad 80%. to je vsaki osemdeset! človek je kmet, te kmetski stan, ki je ravno zavolo svojega velikoga števila steber države, te stan je bio v nevarnosti prepasti. Prezadužen ne mogo ne na desno i ne na levo. Njegovomi domi je pretila nevarnost, da se porüši, da pride v roke tistim pivajcam kapitalističnim, ki nemajo srca, samo žep i blek. Naj se te Siromaški kmet reši te najvekše nesreče, naj se ne prežene kmet s pod svoje strehe z svojov ženov i drobnov dečicov, je lübezen sestavila zakon od zaščite kmeta. Vlada je izdala zakonsko odredbo, po šteroj se Polovica dugov odpiše prezaduženomi kmetskomi stani i na te način je vláda 2700 miljon dinarov določila za odplačilo polovice kmetskoga duga i to polovico dobijo posojilnice za tiste kmete v 13 letaj, šteri so šparali i peneze v kase vlagati. Nieden kmet ni pare ne zgübi iz penez, ka je vložo v posojilnice, vse dobi nazaj v 13. odnosno zdaj že v dvanajstij letaj, pa ešče prle. Dr. Korošec je pokazao pri tom pitanji ešče posebno lübezen. Naše posojilnice, ki so včlanjene pri Zadružnoj zvezi, so že letos dobile okoli 80 milijonov posojila od poštne hranilnice, ka te penez delijo vsem vlagatelom, posebno onim, ki so v velikih stiskaj i si pomagati ne morejo. Vsaki vlagateo zdaj že kaj dobi i bo dobo v naših posojilnicaj. I gda ví veselo zdigavate v potrebi svoje krajcare, te na Hrvatskom ešče vse spi, ar tam neso meli z takšov lubeznostjov napunjeno srce, da bi se pobrigali za izplačilo Vlog, kak so se dr. Korošec i njegovi lüdje v Sloveniji, Jaz sem kmečki sin, sem med kmeti raseo gor, sem bio njihov dühovnik i sem dnesdén, čeravno v pokoji, vendar vsikdar v deli za kmeta. Z kme- tom mi je srce vküp zaraščeno, zato pa, ka se kmeti slaboga godi, reže tüdi mene i ka se Siromaškomi kmeti dobroga godi, veseli tüdi mene. Za lübezen dr. Korošcovo, ka je rešo prepasti naš slovenski kmečki dom, po vesti morem i bom glasao 11. decembra na državnoj listi dr. Stojadinoviča i dr. Korošca i na njej na dozdajšnjega poslanca, dr. Klara. 3. Tretji zrok, zakaj glasam za državno dr. Korošcovo listo, je tisti mir, v šterom živemo. Mi se pripravlamo vsako leto v Adventi, zdaj tüdi, na Prihod Gospodov, ki je Krao mirü. Našega Odrešenika prva stopnja na zemlo je prinesla mir, zato so spevali angeli: Mir na zemli lüdem, ki so dobre vole, to je, ki majo volo na dobro i ne na slabo. Prva stopnja, prvo delo Zveličitelovo prinaša mir. Zakaj? Brez mira nega živlenja. Ve prav pravi naš domači pregovor, ka gde nega mirü, kde je Svaja i njevka doma, ka je tam pekeo, kde je pa blaženi mir, tam so pa nebesa. Vidite, dragi volilci, vlada dr. Stojadinovič-Korošcova nam je zasigurala mir. Mir v državi i mir prek njenih mej. Na. naši mejaj so se godile velike spremembe. Austrije nega več. Češka je razdroblena, Madjarska i drüge države so mobilizirale i milijarde potrošile za orožje i preživlanje vojske, mi smo pa v blaženom miri opravlali svoje Vsakdenešnje delo i ne samo ne potrošili niti edne pare za mobilizacijo, nego niti pednja zemle ne smo zgübili pa ne zgübimo, kak je jasno povedao dr. Stojadinovič v Novom Sadi i kak je jasno gučao vogrski zvünešnji minister Kánya v peštinskom parlamenti, da Madjarska i Jugoslavija živeta v prijatelstvi i nemata si nikših sporov poravnavati. Mir nam zasigura zemelsko-živlenje, te najvekši kinč, od šteroga sam vam v začetki gučao. Mir nam zasigura razvoj verske sloboščine i povekšanje dejanske lübezni do bližnjega, mir nas reši neštetih nesreč, štere nosi sebov nesloga, bojna i revolucija. Zato po vesti sam dužen glasati na listo dr. Stojadinovič-Korošcovo. Jaz bi lejko šče več zrokov navedo za mojo odločitev. Lejko bi omeno več milionske podpore, šterih hasek vlečejo ne samo pristaši JRZ, nego po istih popravleni potaj i mostaj hodijo tüdi nasprotniki mira i reda i agitirajo proti tistim, ki so njim dobrote delili i za tiste, šterih ne poznajo, šteri nje po volitvaj tüdi ne bodo šteli poznati Lejko bi vam navedo kak zrok našo veličastno proslavo v Črensovcih, štere se je vdeležo notrašnji minister Jugoslavije, dr. Korošec i za šteroga lübezni pun obisk bi naša zahvalna dužnost bila povrnoti njemi obisk z obiskom naših glasov 11. decembra. Ali vsi ti i nešteti drügi razlogi naj bodo samo omenjeni. Mene düšna vest opomína, da zavolo treh zrokov gjasam za dr. Stojadinovič-Korošcovo listo, ar nam je stranka zasigurala versko sloboščino, ar je rešila kmeta prepasti i ar nam je zasigurala mir. I ar se vüpam, da isto bo delala i v bodoče, kajti dr. Korošec nüdi garancije, ka de šlo vse na shojenoj poti naprej, vsikdar bole naprej do popolne zmage pravice i lübezni v Jugoslaviji. Ki verjete, da sem iz srca govorio i po vesti istinsko, hodile za menov i glasite 11. decembra na listo dr. Stojadinovič-Korošcova i na toj listi v sobočkom srezi na g. Bajlec Franca, v lendavskom pa na g, dr. Klar Franca. Dr. Korošcova lista nosi naslov predsednika vlade dr. Stojadinoviča, pod njim sta pa napi-saniva dr. Klar Franc v lendavskom i Bajlec Franc v sobočkom srezi. Klekl Jožef. Dr. Korošec govori na proslavi 11. sept. v Črensovcih od Novin: .Ta tábor naj izreče tudi zahvalo „Novinamˮ, ki že skozi 25 let budijo med svojim ljudstvom ljubezen ido našega jezika in ki imajo največjo zaslugo, da je narod z veseljem prišel v Jugoslovansko državo. Duh tišinskega dr. Ivanocija, düh bogojanskoga Baše in črensovskega Klekla je vladal in še vlada v teh „Novinahˮ in gre neprestano po preizkušenih potih do vsestranskega napredka. (Viharno odobravanje.) — Izmed te trojice si še edini Ti, g. Klekl, živ. Tebi je dal Bog doživeti, da se še udeležiš današnjega tabora, na katerem se je zgrnila vsa Slovenska Krajina okoli Tebe, da se Ti zahvali za vse Tvoje delo. In Slovenski Krajini se pridružuje tudi vsa Slovenija in vsa Jugoslavija v hvaležnosti za Tvoje narodno in domoljübno delovanje. Nič ne Želimo bolj, kakor da semena, ki si jih sejah vzklijejo v bujno rast in do- nesejo bogat plod." Sukič Štefan, predsednik obrtne zadruge v M. Soboti g NOVINE 11. decembra 1938. Topla zahvala bodi povedana vsem živočim urednikom i širitelom Novin! Njim i pokojnim prosim obilno plačilo od tiste dobre Matere Marije, ki je skoz 25 let vse nas dec. 8 na lepi god Pre krepila v borbi za pra čiste Matere i Marije, dve vico i proti vsakoj krivici. svetivi meši. To naj bode Za vse urednike, širitele „Bog plačajˮ vsem za vse i vse naročnike Novin, trüde preminoče i bodoče. žive i pokojne se darüjeta UREDNIK NOVlN. Uredniki Novin v 25 letaj: Na sredi: Klekl Jožef, župnik vpokoji v Črensovcih, ustanoviteo Novin, na desnoj strani: Jèrič Ivan, dekan v Turnišči, Novak Vilko, profesor na gimnaziji v Soboti i Kolenc Franc, katehet v Maribori. Na levoj strani: Bajlec Franc, odvetnik v Soboti, Maučec Joško, profesor kmetijske šole na Grmi pri Novom mesti i grob + Urednika, mi. Klekl Jožefa, župnika v V. Dolencih. Poleg groba stoji naš goreči Širiteo za dolensko faro, preč. g. Horvat Franc, oskrbnik fare. Širitelje Novin z črensovske fare z urednikom Novin. Uprava Novin. Od leve na desno: urednik Novin, Horvat Anton, Leban Anton i gd. Horvat Veronika. Širitelje Novin z polanske fare z svojim dühovnim pastirom, g. Rantaša Antonom. Širitela Novin z nedelske fare. Širitelje Novin z törjanske fare z svojim dühovnim pastirom, dekanom g. Jerič Ivanom. Širitelje Novin z bogojanske fare z svojim dűhovnim pastirom, g. Haoko Jožefom. Levo: Širitelje Novin iz sobočke fare Desno: Širitelje Novin iz martjanske fare z svojim dühovnim pastirom, g. Berden Andrejom. Kak glasaš? Gda si že povedao svoje ime v sobočkom srezi praviš: Glasam na dr. Stojadinoviča listi ná BAJLEC FRANCA. V lendavskem srezi pa praviš: Glasam na dr. Stojadinoviča listi na Dr. KLAR FRANCA. 11. decembra 1938. NOVINE 9 Glasi iz Slovenske Krajine. Tešanovci. Veseli nas, da smo prišli pod martjansko občino, štero vodi namestnik kandidata g. Vezer. Njegovoga županovanja dobre sade že vživamo, zato glasamo 11. dec. na g. Bajleca. Tužno vest javlamo z Bogojine, ka želno čakani Kranjec Miška ne prišo 4. dec, k nam, kak je bilo javleno. Naše mamice so že mele pripravlene belice, štere neso za odájo. — Sam kandidat Grča nam je pravo, naj volimo dr. Klara, če njega neščemo, a Mačka naj ne volimo. — Se zna, da de cela naša občina glasala na listi dr. Korošca na dr. Klara. Shodi v törjanskoj fari. V Renkovcih, Nedelici,.Gomilici i pod lipov je meo dr. Klar z Kleklnom krasno obiskane shode, na šterih so vsi ednoglasno odobravali politiko dr. Korošca. V Turnišči je Čizmarija, g. Litropa skrmlenik s par svojimi Zamero, zakaj ne bio Litrop sprejet za kandidata JRZ. Čüdna zamera, Ve pa dr. Klar ne dava kandidata, nego stranka po občinaj, če pa zvün par lüdi v Törnišči nišče ne šteo meti Litropa, more zato dr. Klar. Večina törjanšča-rov je pa za dr. Klara. Cankova. Pri nas so v šoli obdržali g. Bajlec jako punoštevilno obiskan shod, na šterom so nam razložili delo vlade. Vsi bomo za JRZ i glasali za g. Bajleca, komunističnih pojbičov že nemo poslüšali, ve med njimi poštenoga teško najti. Tisti na bregi, ki je prvle vsikdar kričao: Maček, Maček, je zdaj tüdi sprevido, ka pameten človek kriči samo: dr. Korošec. Sv. Sebeščan. Dec. 26. bo pri nas blagoslovi Prosvetni dom, šteroga smo zvekšega zidali sami Siromaški farniki iz lastne moči. V. Polana. V nedelo je meo tü javni shod kandidat JRZ dr. Klar. Razložo nam je neizmerne 'dobrote Stojadinovič— Korošcove vlade, pri šteroj je bio on tüdi kak poslanec veliki dobrotnik našega kraja. Do 400 lüdi, večinoma Volilci, so ga poslüšali pazlivo i izpovedali njemi zavüpanje. Za njim so govorili banski svetnik Klekl, ki so pravili, da govorijo za Miško Kranjca i so nam razložili, kak to razmijo. So ga kak maloga dijaka po mogočnosti podpirali. Čakali so, da bo ž njega veren krščanski mož. Sam je pa dao izjavo, ka je prek toga, da bi vervao v Boga. Ga ne obsodijo, ga lübijo i pomilüjejo, ar ma nemrtelno düšo, kak mi vsi. To moremo rešiti, zato ga moremo nazaj k Bogi pripelati. To pa tak napravimo, če nišče nede glaso za njega, nego po glasanji na listo dr. Korošca, naj vsi idejo v cerkev i prosijo Srce Jezušovo, ka to od vere blodečo düšo pripela nazaj k sebi, k Bogi, ka de Miško Kranjec veren katoličanski mož. Če bo takši, ešče sami dajo na njega svoj glas, gda se z srca spokori. Sv. Jürij. Iz Sobote premeščena Poštarica, gd. Šafaričeva, se je zavolo nekše ženske osebe polijala s petrolom, vužgala, z nožom ranila i žile prerezala. Nesrečno so dühovnik ešče spovedali, a med potjov je Vmrla, kda so jo v sobočko bolnico pelali. D. Bistrica. Na Andrejovo so nas obiskali gg. dr. Klar, banski svetnik Klekl, šolski upr. Luthar i predsednik občine Horvat. Naša ves se je preci nagibala na Mačkovo stran. A gda so nam gospodje lepo razložili vse naše poteškoče i dali odgovore na naša pitanja, smo se odločili, da vsi glasamo za Korošcovo listo i kandidata dr. Klara. — V nedelo zajtra ob 6 je hüdobna roka zažgala oslico slame Šümen Ivana. A ogenj so gasilci hitro pogasili, ar je slama od dežja bila še vlažna. — Majsterski izpit je napravo Glavač Mirko iz kovaške obrti i tüdi dovršo podkovsko šolo. Mladomi kovači iz srca Čestitamo i ga priporočamo. Miklavževo v Lendavi. Meščanska šola v Lendavi je priredila Miklavževo, ki je nad vse pričaküvanje lepo uspelo. Igranje samo je bilo tak dovršeno, da bi s tem lehko nastopili tüdi na vekših odrih. Angelčki i parkelci so svoje vloge jako dobro rešili. Samo na konci Miklavžev prihod bi morao biti bole efekten, Drüžba angelov — parklov bi se morala bole zanimati za prihod svetoga škofa. Tüdi obdarüvanje je nikelko motilo, ar so samo nešterni bili pozvani i tej večkrat. Spevanje je tüdi bilo tak lepo, da je bio pravi užitek poslüšati. Vidi se, da petje na meščanskoj šoli vodi požrtvovalna roka. Obleka angelov i parklov je bila jako lepa, pa tüdi maskiranje posrečeno. Petje je spremlao na planini g. Pečnik, ki je tüdi vučiteo petja na meščanskoj šoli. Želeli bi večkrat viditi tak lepe Slovenske prireditve. Vučencom, ki so igrali i g. Pečnik! samo častitamo. Gaberje. Na Miklošovo smo zakopali Sarjaš Jožefa, ki je bio z motikov vsekani v glavo i na posledicaj vmro. Pred dvema tjednoma je najmre na smrt zbetežala mati od Sarjašove žene. K smrtnoj posteli je prišeo tüdi pok. Sarjaš gledat svojo punico. Te ga je pa brat njegove žene začno- štenkariti, ka hodi k njim, ka tam nema nikaj iskati. Sarjaš njemi nazaj pove, ka po svojoj ženi on ravno telko pravice ma kak on. Čemerje so rasli i dečko je Sarjaša napadno. Te je bežao na cesto, dečko pa z motikov za njim. Sarjaš se na cesti spotekno, spadno i tak ga je dečko dojšeo. Z motikov ga vsekeo v glavo tak, da je komaj ostao pri živlenji. Taki so ga pelali v špitao, samo da je siromak že med potjov vmro. Grobijanski dečko je pred kratkim prišeo od soldakov. Zdaj pa nekam pobegno, gda so mrtvoga Sarjaša domo pripelali. Podpisana obveščava cenjeno občinstvo, da sva küpila od g. Pojbič Karola in Olge, gostilničara v D. Lendavi, njuno POSESTVO Z GOSTILNO, katero prevzameva dne 1. januarja 1939. Obenem naprošiava upnike prodajalcev, da svoje event. zahtevke prijavijo pri nama najkasneje do 15. decembra 1938. VUKAN LUDVIK in MATILDA, gost. Hotel VAJDA — Čakovec IZVENREDNA PRILIKA! PRODAM večjo množino koles, šivalnlh strojev raznih znamk po izredno nizki ceni in zelo ugodnimi pogoji. Kolesa z mufami originalnim prostotekom od Din. 725.— | Šivalni stroji z central-bobin špulo od Din. 1525,— | Originalno tvorniški radio aprarat na baterije, 4 cevni super svetovne znamke Radione Din. 3.000 — Vse v novo urejeni trgovini tvrdke ERNEST ŠTIVAN M. SOBOTA - GLAVNI TRG. Širitelje Novin z lendavske fare z gorečim našim sotrüdnikom i namestnikom pri vrejüvanji, g. Halas Danielom kaplanom. Širiteo Novin iz dobrovnlške fare z svojim dühovnim pastirom g. Lejko Štefanom. Širitelje Novin od Sv. Jelene z svojim dühovnim pastirom, g. Varga Števanom. Širitelje i Novin z beltinske fare z božičnim novomešjnikom, našim sotrüdnikom, g. Glavač Francom, prefektom v St. Vidi. Širitelje Novin z gračke fare z svojim dühovnim pastirom g. Kolenc Ivanom i dopisnikom Novin, g. Kerec Vilijom. Širitelje Novin z tišinske fare. Od leve na desno te drügi, Edšidt Štefan z Gederovec, je naš goreči Širiteo vseh 25 let. Širitelje Novin od Sv. Sebeščana. Širitelje Novin od Sv. Jürja z svojim dühovnim pastirom g. Varga Jožefom. HRANILNICA IN POSOJILNICA V ČRENSOVCIH, registrovana zadruga z neomejeno zavezo SPREJEMA HRANILNE VLOGE PO 5%, ki so vsak čas izplačljive. Kdor naloži denar vezano na daljšo dobo, prejme po dogovoru višje obresti. Zlasti izseljencem priporočamo, naj vlagajo denar v svoj domači zavod. Kmečki denar v kmečke zavode. To vam priporoča Zadružna zveza v Ljubljani. 10 N0VINE 11. decembra 1938, Svetek Marije, brez greha poprijete. Evangelium (Lukač 1.) Vu onom vremeni poslan je Angel Gabriel od Boga va varaš Galileanski, komi je ime Nazaret, k Devici zaročenoj moži, komi je ime Jožef, z hiže Davidove: i Device je ime Maria. I notri idoči k njej Angel, pravo je: Zdrava bodi, milošče puna ; Gospon je s tebom: blagoslovlena si ti med ženami. Marija, Prečista Mati in Devica, Pomagaj, da čista vsi smo tvoja deca. Cvela je roža V ogradi božem . . Cvela, le cvela, Nikdar ocvela Roža ta bela ... Pravit je smela: Večni me boža V ogradi svojem. Roži Mariji. Dišala roža V ogradi božem .. . Dišec presladki Širi okoli. . . Širi, le širi, V grešnoj püstini: Večni jo boža V ogradi svojem. Ti si tüd’ roža V ogradi božem Draga mladina.— Roža Marija Naj ti cvet čuva, Da si nedužna... Naj te poboža V ogradi svojem. Srčen. Volilec, če si pošteni, boš volo dr. Korošcovi) listo i na njej g. dr. Klara i Bajleca kandidata i to zato: 1. jedino Korošcova lista je Slovenska, druga niedna ne v Slov. Krajini. Vsi ostali kandidati so se obesili ali na hrvatsko, ali na Srbsko listo. Tebe je pa Slovenska mati rodila, zato pa ne taji svojega pokolenja. 2. Krščenik si. Ka iščeš zato med komunisti i drügimi sovražniki krščanske vere, ki so se zdrüžili na dr. Mačka listi ne zato, da bi tebi boukše bilo, nego da bi njim boukše bilo, če gli bi pri tom prepadnola država, vera, Cerkev i tvoje siromaštvo. Ve poznaš žalostno usodo ruskoga kmeta, komi so oropali ne samo vero, nego tüdi vso imanje. 3. Stari pregovor pravi, da je nezahvalen človek najgrši človek. Ne bodi zato nezahvalen, nego iz zahvalnosti za dobrote, štere ti je spravila Stojadinovič-Korošcova vlada, glasaj na njo i njeniva kandidata. Spravila ti je: 4. Rešitev kmečkih dugov. Dvejezero Sedemsto milijon di- narov kmečkih dugov je zbrisala, tak, ka pri tom niti pare nesi zgübo, ki si meo peneze naložene v posojilnicaj, nego te jem-leš merno vö žnjih. 5. Začnola se je izmeritev naše zemle v lendavskem srezi, da se na podlagi nove izmeritve določi nova preklasifikacija zemle, da se na te način zniža dača i se Vnogi nedostatki odpravijo pri grüntnici i tüdi pri nametavanji dače. 6. Obrtnikom je znižala obrtni davek od 120 na 80 Din. 7. Dala je Slovenskoj Krajini popolno gimnazijo v Soboti. 8. Zdignola je cene živini, polskim pridelkom, belicam. I to najmenje za 300%, a pri tom ne dovolila, da bi špekulanti znižali ceno na kmetovo škodo, ali jo pa zvišali na delavcove škodo, ar je zbrala v svoje silose teliko zrnja, ka ž njim lejko drži gor ednok vekšo ceno pri zrnji, kak je bila prvle. 9. Ohranila nam je mir. Oda so drüge države milijarde potro- šile za mobilizacijo, te je naša država pod modrim vodstvom vlade vživala blajženi mir i je rajši določila en del prišparanih penez za nesrečne žrtve svetovne bojne, za invalide, šterih število se je na vnoge jezere podigne, ki bodo vlekli invalidom).! 10. Za regulacijo Müre smo dobili nad dva milijona i smo s tem rešili občini Melince i Ižakovec. Na veličastnom črensovskom tabori je g ban dr. Natlačen pred več, kak 20 jezer lüdmi povedao, da nam je Vlada odobrila šče šest milijonov za regulacije Müre i pet milijonov za vodno zadrugo v Lendavi, z šterim penezom se bodo naši potoki regulirali i izsüšavala naša pola. 11. Znižali so se eksekucijski stroški pri plačili dače i dr. Klar z mirnov vestjov lejko pravi, da je vsakomi človeki v srezi v žep vtekno 10 do 20 din, kda se je pobrigao, ka so se eksekucijski stroški znižali od 10—20 d. na 1—2 din, 12. Telko delavcov nikdar ne šlo z naše krajine v tüjino si slüžil krüh kak pod tov vjadov i dr. Klar je dosegno, ka so delavce zdravniki brezplačno pregledali.Samo iz Francije je prišlo v naš kraj, kak kaže beograjska statistika, 131 milijon dinarov. 13. Kolonisti so dobili 10 letno prostost od plačüvanja državnoga davka. Vsem agrarnim interesentom, majo njim določeno zemlo, ali je nemajo, če so dužni do 1. jan. 1938 1. na občinskih i banovinskih dokladaj, se vse doklade zbrišejo. Skoz osem let pa bodo plačüvali agr. interesentje samo polovico občinskih i banovinskih doklad, mesto njih bo te držáva plačüvala občinam. Na te način milijone prihrani naš kraj, šteri ma samo agrarnih čekov šestnajset jezero. 14. Siromaški dvolastniki, ki so prvle ne mogli domo spravlati z prek meje svojih pridelkov, ali so pa mogli carino za njo plačüvati, so dobili na posredüvanje dr. Klara dvakrat na leto carine prosti prevoz. 15. Kmetijska šola v Rakičani se je dozidala, selekcijska drüžtva so dobila vnoge desetjezere podpore v dinaraj. 16. Od bivšega režima oropane verske šole smo dobili nazaj i dobimo od banovine za nje 292 jezero din. arende samo v lendavskem srezi. 17. Občine so se premejile tam, kde je to prebivalstvo zahtevalo. Tak se je poslühnila prošnja Lipe, Krajne itd. 18. Kak delavcom, tak domačim šolanim lüdem se je poskrbela slüžba. 19. Prek štirimilijone podpore je prišlo na prošnjo dr. Klara v naš srez v teh kratkih treh letaj pod vladov dr. Stojadinoviča i dr. Korošca. 20. Pod tov vladov smo meli prebivalci Slov. Krajine to veliko čest, da nas je pri obslüžavali 25 letnice Novin i 20 letnice priklüčitve Slov. Krajine k Jugoslaviji, počasto z svojim obiskom notrašnji minister Jugoslavije, dr. Korošec, ki ga celi svet visoko časti i ki je naše dobro ime odneseo na vse kraje, kamkoli se je obrno. 21. Ka so se pod tov vladov delavcom plače pobokšale, ka smo v nesreči povodni dobili od dr. Korošca i banovine lepe nagle podpore, ka se je začeo most na Petanjcih graditi, ka je določena zgraditev nove velike bolnice i gimnazije za Slov. Krajino, ka so se nam ceste popravile do tiste višine, kak nikdar prvle, ka smo dobili v Lendavo katasterski urad, ka se je vredno pitanje Vodne zadruge, ka se je ustanovila Rafaelo-va drüžba za Slovensko Krajino, ka nüdi vsestransko pomoč na- šim v tüjini, ka se novi mostovje gradijo eden za drügim, ka mamo odprejte vrata na vsakom uradi i ka najdemo tü tüdi odprejta srca, vse to i nešteto vnogih drügih dobrot nam je delila dr. Stojadinovič—Korošcova vlada v teh treh preminoči letaj po gorečem prizadevanji našegajposlanca dr. Klara. To vse nas sili, kak poštene i zahvalne Jugoslovane, da 11. decembra vsi glašamo na listo dr. Korošca i na njej na našiva kandidata. dr. Klara i Baileca. Glasi iz Slovenske krajine. Slavnostno številko Novin v Franciji dobite pri izseljenskom duhovniki g. Camplin Ivani, Paris XI. Bd. Voltaire 57-IV. Pišite svojim, naj si jo tam naročijo. Cena 4 Din, to je dobre tri franke. Delavci, ki ste prišli domo i mate peneze prišparane, vložite te v naše kmečke posojilnice kak novo vlogo. Ta vloga se gdašteč vö placa i nosi vekše obresti od 4—6%. Grad. Vsem se toplo zahvalimo, ki so nam pomagali pri vreditvi cerkvenoga prostora, predvsem gospej Sarugovoj za vožnjo. Prosimo naše delavce, ki so. se vrnili z tüjine domo, naj podpirajo to delo pri cerkvi. V te namen se naj zglasijo na župnišči, ali na občini. Vidonci. Cestne rore smo dobili lani, pa neso bili na mesto j djani. Že malo poškodüvani so djani na drügo mesto. Tü so počivali tri mesece i so bili lüdem na poti. Po treh mesecaj so dobili ti rori palik novo mesto, vrženi so v potok. To je vse, samo briga za dobre poti, ne. Prosimo, da se ta falinga kak najhitrej popravi. Strehovci. Mi strehovčarje iz zahvalnosti, ka se je dr. Klar nesebično brigao za naš kraj i nam je vnogo i vnogo pomagao, glasamo na listo mira i gospodarskoga napredka, na listo dr. Korošca, na šteroj kandidira g. dr. Klar. G. poslanec je našemi fantovskomi odseki darüvao 100 Din podpore. Bog njemi povrni z blagoslovom v njegovoj familiji. Sloboda. V Franciji sam delavec, doma iz Slov. Krajine. Tü poznam, ka je Sloboda i ka vzeme komunizem vsako slobodo. V tüjini hvalijo vlado Stojadinovič Korošcovo, kak vlado slobode. I ti li glasaš proti vladi, ki jo hvali, zvün komunistov, celi svet. Glasaj samo na to vlado, na štere listi kandidirata v Slov. Krajini g. Bajlec i g. dr. Klar. Bogojina. Naš Verdun stoji, Zobstom nam obečavlete komunisti zemelski raj, ne nam ga trbe, ar vaš raj je pekeo za kmeta i delavca. Mi smo vsi složni pri listi dr. Korošca, voditela Slov. naroda i glasamo na njegovoj listi na dr. Klara. Bela zastava more letos naša biti. Turnišče. Čeravno smo Vnogi Šoštarje, vendar sprevidimo, da šoštar ne spada v parlament. To pa zato, ar se v parlamenti ne šivlejo črevli, nego delajo zakoni. Zakone pa samo kademsko izobraženi gospodje znajo napraviti, ki jih vodi krsčanska istina. Takši so pa na Korošcovi listi. Zato mo volili to listo i njenoga kandidata dr. Klara. Gorički kot. Na gračkom senji so komunistični agitatorje od krčme do krčme hodili, da bi štero nespametno ribico na svojo vodico priklenili. A takših nespametnih ribic se dnesden malo najde. Dec. 8. je javni shod g. Bajleca pri Gradi, šteroga izvolitev je zagotovlena. Gančani. Spomenik smo postavili, po domače povedano novi križ, šteri stoji na meji med domačov ino agrarnov zemlov, kre banovinske ceste, štera pela proti Bogojini, Blagoslovitev se bode zvršila na sprotoletje. M. Polana. Kmeti malošto pomogeo teliko z višanjem cen ino z zbrisanjom kmetskih dugov, kak Stojadinovič—Korošcova vlada. Zato bomo iz zahvalnosti njo volili, to je njenoga kandidata, dr. Klara. Gančani. Obiskali so nas v g. dr. Kiarom g. banski svetnik Klekl i g. Baša veterinar. Zbralo se nas je do 70 volilcov i po mirnoj, lübezni punoj seji smo se odločili, da glasamo na dr. Korošcovo listo i na njej na g. dr. Klara. Komunističnih hujskačov nam tak ne trbe, ki so za revolucijo, kak radikalov ne, ki so proti našoj zahtevanoj samoj upravi. G. Bistrica. 200 nas je poslüšalo navdušene govore gg. dr. Klara, bivšega poslanca, banskoga szetnika Kleklna i Luthar Štefana, črensovskoga šolskoga upravitelja. Vsi smo navdüšeni za listo dr. Korošca i bomo glasali na njej na dr. Klara. Slavnostno številko Novin v Chicagi dobite pri Denša Johni 2730 Arthington Str. za 4 Din. Domači, Javite to svojim v Chicagi. Plemenita prošnja. Gda je v Velikoj Polani mino v nedelo krasen shod, so polančare eto pravili g. kandidati, dr. Klari: Mesto pila i kadila Vas prosim, na pol leta dnevnik „Slovenecˮ. Gospod kandidat njim z veseljom privolo v prošnjo pa ešče dodao, da njim ga plača za celo leto. Na podporo Novin je darüvao Paučič Jožef, Francija 21.75 din, Kohek Jožef, Francija, iz Sr. Bistrice 5 din. Bog povrni ! Bogato naročnino nam je poslao za Novine Veletrgovec g. Ivan Kohek iz Zagreba v zneski 100 din. Bog povrni plemeniti dar! Beltinci. Naš g. plebanoš in dühovni svetovalec so nam poskrbeli materam tridnevne dühovne vaje, štere so vodili g. Salezijanci iz Sobote. Bog njim povrni to dobroto. Čarno internacionalo bomo naskori „zrüšiliˮ. Tak je gučao na shodi Hodžerove stranke v Beltinci pri agitacije kandidata Grča njegov korteš, koionist Marušič. Čarna internacionala so papa z püšpeki, duhovniki i vernim lüdstvom. Te zrüšiti pomeni vzeti vse pravice Kristušovoj veri i Cerkvi. I katoličanec po düšnoj vesti ne sme glasiti na stranko, štera ma tak škodlivi program za najdragši kinč, za vero. Zadružne kmetijske tečaje priredi Zadružna zveza sporazumno z banskov upravov i kmečkov zvezov, v Beltincih 14. dec. pri Sapači, v Odrancih 15. dec. i v Črensovcih 16. dec. v Našem Domi. Tečaji trpijo do edne vüre po poldnevi. Toplo vabljeni vsi kmetje i zadrugarje H. decembra 1938. NOVINE 11 Slovenska Krajina na univerzi v 20. letih po vojni. Po vojni se je naša inteligenčna mladina, ki je dotlej študirala na madjarskem, preusmerila v Slovenske šole. Gimnazijo smo dobili v Soboti, slovensko univerzo v Ljubljani, naši bogoslovoci pa so se preselili iz Szombathelya v Maribor. S tem se začne nova doba v kulturnem ži-vljenju Slovenske Krajne. Od začetka. Vendar je bilo takoj po vojni le malo našega naraščaja na univerzi. Že bogoslovci so bili redki, kaj šele posvetni akademiki. Saj so bili višješolci, ki so se pripravljali za svetne poklice, madjarske vzgojeni in so raj ostali na Madjarskem, kot da bi se vživali v nove, njim popolnoma neznane razmere v Ljubljani. Pa teh je bilo komaj za eno pešico. Poleg tega pa je bila to povečini mladina iz Sobote in Lendave, kjer se takrat ni gojila ljubezen do slovenskega ljudstva in do Slovenske besede. Prvi. Tako so prvi naši akademiki prišli na slovensko univerzo šele pred kakimi 15. leti. Stvar se je naglo obrnila na bolje, ko je soboška gimnazija dala prve maturante. Toda tudi ti prvi akademiki iz Slovenske Krajine se še niso počutili preveč domače med akademiki iz ostale Slovenije. Držali so se zase, zbirali so Se v naši zavednosti i bol opazovali druge, kot se med njimi udejstvovali. Do danes. Tudi to se je z leti obrnilo. V zadnjih osmih letih so se naši akademiki udeleževali vsega javnega, posebno društvenega življenja na univerzi. Moramo si s ponosom priznati, da so igrali in še Igrajo zaradi svoje nadarjenosti vodilno vlogo v slovenskem akademskem življenju, enako kot je bilo to pred vojno na madjarskih univerzah. Nepopolnost ljubljanske univerze pa je silila že od vsega početka naše akademike tudi na druge univerze, posebno v Zagreb, Beograd in v Gradec. Vendar je in ostane središče naših akademikov — popolnoma razumljivo — na slovenski univerzi v Ljubljani. Smeri. Na ljubljanski univerzi so bile že od kraja tri dühovne usmeritve: katoliška, liberalna in socialistično-komunistična. Liberalna skupina s svojo versko brezbrižnostjo in pretiranim jugoslovanskim nacionalizmom, ki hoče Slovence zbrisati z zemlje, je ostala našim akademikom vedno tuja. Prav za prav čudno, ker ima Sokol v Soboti vendarle nekaj naraščaja. Na uni- verzi so se naši akademiki doslej skoro dosledno odločali za katoliško ali pa socialno-komu-nistično skupino. Naši. Katoliški akademiki iz Slov. krajine so se vedno zbirali v naši Zavednosti, ki prav letos obhaja 15 letnico obstoja. Tu so se po svojih močeh pripravljali za poznejše delo med našim ljudstvom. Ko so se pa v Ljubljani začele snovati različne skupine med katoliškim! akademiki, so se Prekmurci pridrüžili borbenim radikalnim strujam. Evangeličani dolgo časa niso vedeli, kaj bi. Bili so več ali manj neopredeljeni, imeli pa so premalo verske vzgoje in izobrazbe, da bi vzdržali na krščanski podlagi. Začeli so toniti v neveri in marksizmu. Danes so skoro brez izjeme levičarji. Marsikateri je bil sicer pri Sokolu, toda pri glasovanjih na univerzi, torej v odločilnih trenutkih, zme- raj glasujejo za levičarje. Pri njih je zrasla zamisel KPA, ki naj bi zajel tudi katoliške akademike, kar je pa bilo nemogoče, ker pravi katoličan ne more pristati na versko mlačnost ali celo na borbeno brezbožnost. Domača skupnost. Kljub temu, da se prekmurski akademiki močno udejstvujejo pri raznih organizacijah na univerzi, da so celo v vodstvu tako na katoliški, kot na socialistično-komunistični strani, zelo močno gojijo svojo pokrajinsko skupnost. Prekmurski akademiki ostajajo tudi na univerzi tesno povezani med seboj, še posebej pa doma med počitnicami. To je pa razumljivo. Naša krajina ima v primeri z ostalo Slovenijo toliko različnih in njej lastnih problemov, da zaslužijo posebnega zanimanja in poučevanja. In kdo se bo zanje zanimal, če ne domači akademiki? Akademiki z nobene pokrajine ne poznajo tako svoje krajine kot mi poznamo našo! V gojitvi te močne pokrajinske skupnosti nas posnemajo vsi drugi. Koliko nas je? Danes študira na univerzi do 80 prekmurskih akademikov in jih je končalo univerzo do 40 (brez bogoslovcev). Ali ne bo to preveč izobražencev? Nikakor ne! Saj niti doma v naši krajini nimamo domačih izobražencev! Nimamo sodnikov, notarjev, političnih uradnikov na okraj, načelstvu, nimamo gospodarskih strokovnjakov, premalo zdravnikov in advokatov itd. Pomanjkanje domačih izobražencev je pri nas sploh veliko, posebno učiteljev. V tem pogledu daleč zaostajamo za drugimi pokrajinami Slovenije. Zadnje čase opazimo, da je dotok s kmetov in delavcev posebno majhen. Nekoliko je to razumljivo. Kmet in delavec se zbojita stroškov šolanja, ki so za naše razmere preveliki. Samopomoč. Vendar so si akademiki sami stvorili nekako samopomoč proti gmotnim težavam študija. Naše akademsko društvo „Zavednostˮ je ustanovilo poseben podporni fond, v katerega leto za letom nabira prostovoljne prispevke in potem njih podpira siromašne dijake, da se morajo preživeti tudi brez večje denarne pomoči od doma. Zavednost preskrbuje dijakom tudi brezplačno hrano, poceni stanovanje in instrukcije. Ako bi jo podprla v večji meri naša oblast in vsa naša krajina, bi bilo mogoče iti v šolo marsikateremu našemu siromašnemu kmetskemu in delavskemu otroka ki je nadarjen za učenje. Naprej! Bodočnost kat. dijaške mladine iz Slovenske Krajine je velika. Danes je razgibana, živahna, delavna, študira in se pripravlja, da dá svoj doprinos k skupni zgradbi Slovenske kultura, da popravi, kar je bilo zamujenega v dobi tisočletne bake in da pomore domači krajini iz njenih težav. In evangeličani? Kaj bo pa z našimi evangeličani? To se sprašujemo in pogosto premišljujemo. Nepobitno dejstvo je, da so dobili doslej evangeličanski dijaki premalo trdne verske temelje, zato so šli v brezverski materializem in marksizem. Evangeličanski dijaki tonejo v marksizmu ! Krščanstvo pri njih ni dovolj živo, da bi jih moglo rešiti pred pogubo brez verstva! Tako se je storil med vernim evangeličanskim ljudstjvom in med nevemo evangeličansko izobraženo mladino prepad. Ali se to ne da rešiti? Sprašujemo se mi, vprašati se pa morajo tudi oni, ki so za nje odgovorni. Med evangeličansko dijaško mladino mora vzrasti nov, živ, močan krščanski pokret, ki se bo postavil s katoličani v isto stran pri borbi proti brezverstvu in komunizmu. Voditelje „železne gardeˮ postreljeni. — Minister Antonescu zaprt. Voditeo železne garde v Romuniji, Kornelij Codreanu je z svojimi 13 somišleniki bio zaprt v vozi Rimski Sarat. Odtec so voznike na odprtih aotomobili pelali v vojaško drügo vozo v Iilavo. Med potjov so nekaki napadnoli aotomobil, nato je Codreanu z tovariši skočo z avtoja i zbežali so vsi v log. A straža je bila močnejša kak napadalci, zato je te obladala i pri begi postrelala vseh 14 voznikov. Bivši vojni minister, Antonescu je aretiran i zaprt, ar je osumlen, da pripada k železnoj gardi“. Železna garda je edne vrste hitlerizem. Ob 25 letnici „Novinˮ. V. denešnjem časi je postanolo jako moderno, da se postavlajo spomeniki v najraznovrstnejše namene. In mogoče je prav tak, ar je postao sodobni svet nenavadno pozabliv i se jako ne rad spomina ali nešče spominati niti najvekših dogodkov v svojoj lastivnoj zgodovini. Spomenike, šteri so namenjeni spomini na velka djanja, moremo pozdravlati, ar so zvači velkoga junaštva, žrtve in plemenitosti. To so redke sodobne vrline! Tüdi mi Slovenci v Slov. Krajini bi smeli postaviti spomenik, veliki, kameniti in znameniti. Malo nas je, komaj 100 jezero, neznatni v primeri z onimi, šteri so nam bili skoz dugo dobo neprijatelje i tlačitelje. Toda narod smo, šteri ma svojino samo v svojoj Slovenskoj zemli i v svojem slovenskom imeni! Da so nas ešče ne neprijatelje raztlačili skoz 1000 let, i da smo se ne zadremani odmeknoli i prepüstili borbo močnejši i številnejšim, da nas ešče zmerom vžiga i navdüšüje katoličanska ino Slovenska reč, je to zaslüga slovenskih mater, slovenskoga katoličanskoga dühovnika i slovenskoga tiska. Ti trije zaslüžijo nepozabni spomenik i te nepozabni spomenik- jim bo dala Slovenska zgodovina. Med vsem prekmurskim Slovenskim tiskom zaslüžijo gotovo „Novineˮ najlepši spomenik, štere so pred 25 leti, na Marijin svetek, dneva 8. dec. 1913. stopile pred slovensko lüdstvo med Mürov i Rabov. Skoz celo 25 letno dobo so „Novine vršile prevažno poslanstvo tak v verskom, kulturnoprosvetnom i narodnostnom pogledi, kak tüdi v privatno gospodarskom pogledi. Prekmursko lüdstvo se je pri „Novinahˮ včilo i privadilo čteti, ar je najšlo v njih vsega, ka potrebüje za Vsakdenešnje potrebčine. Tü se je seznanilo od dogodkov širom sveta, si širilo obzorje pri raznih poučnih član- kaj v najrazno vrstnejših kulturni zadevaj, se navčilo na pametno gospodárstvo, razumno kmetijstvo ino spodobno. Med svetovnov bojnov, gda je Cenzura za-tirala vsakšo slobodno miseo, so „Novineˮ, v kelko so pač mogle, prinašale poročila od razvoja dogodkov, dale zaslütiti konec Austro-Vogrske i končno lehko Pozdravile tüdi naše oslobojenje. V političnom pogledi so se kak katoličanski list pridrüžile politiki dr. Antona Korošca i tak drüžile velko večino prekmurskoga lüdstva okoli voditela Slov. naroda. S tov krepkov armadov za sebov, so se vpüstile v boj za potreboče Slov. Krajine i izbojüvale popuno gimnazijo v Soboti, okrožno sodišče v Soboti, kmetijsko šolo v Rakičani, most prek Müre na Petanjcih itd,, zmerom v najtesnejšoj zvezi z vsakdenešnjimi potrebo-čami i želami lüdstva. Poleg toga so vodile borbo za pravično izvedbo agrarne reforme i zmerom zagovarjale stališče našega siromaškoga poledelavca. Jako važno vlogo so igrale v leti 1926 in 1927, gda se je hr-vačka propaganda vrgla na delo, da bi Slov, Krajino pridobila za Hrvačko. Z vsem ognjom so Novine zagovarjale slovenski značaj dežele i končno stavile zmago nad hrvačkimi težnjami. Gda dnes slavimo 25 letnico izhajala „Novinˮ, se moremo Spomniti tüdi vsej onih, šterim se moremo zahvaliti, da so zvali „Novineˮ k živlenji in ž njimi büdili med Slovenskim Prekm, lüdstvom narodno zavest i ž njimi pripravlali nar. oslobojenje i zjedinjenje z ostalimi Slovenci, iména dr. Franc Ivanocy, Baše i ešče zdaj živečega narodnega voditela prekm. Slovencov, Jožefa Klekla, bodo v zgodovini našega narodnoga prebüjenja zapisane z zlatimi črkami. Jožef Maučec, prof. in bivši urednik. Naznanilo Drüžbe sv. Rafaela za varstvo izseljencov Slovenske) Krajine. Puhan Marjeta, hči pokojnoga Štefana i Kate, rojene Smej iz Kobilja št. 78, je 6. marca 1. 1937. Vmrla v Franciji. Čeravno je Pokojna mela tam zaslüženi penez, mati domo nikaj ne dobila. Prišla je v Črensovce i se tű pritožila pri Drüžbi sv. Rafaela. Ta je pritožbo sprejela, naprej poslala i je zdaj dobila pod brojem VI/15467/2 odgovor od kr. banske uprave, da je 565.05 frankov, to je 681 Din poslano potom sodišča materi pokojne. Mačkova politika razbita. Na kongresih hrvatskih narodnjakov je dr. Puk predlagao, naj vsi glasajo na Mačkovo listo, dr. Küči je pa predlagao, naj Hrvatje ne glasajo za Mačkovo listo. 1 te predlog, naj Hrvatje ne glasijo na Mačkovo listo, je bio sprejeti s 114 glasi, i predlog dr. Puka pa je dobio samo 7 glasov. Če že sami zavedni Hrvatje ne glasajo za Mačkovo listo, ar se je vezan z sovražniki hrvatskoga naroda, predvsem z komunist!, bi bio takši bedak v Slov. Krajini, da bi dao glas na njega.? Češka je volila novoga predsednika. Bivši predsednik, dr. Beneš, se je odselo v London k svojemi rodi i tű premišlavle nesrečo svojega naroda i držáve, štero njemi je Spravo, ka je podpirao sovražnike vere, Boga, komuniste i slobodno zidare. Na njegovo mesto je lüdstvo države Čehov, Slovakov, Ukrajincov zvolilo za novoga predsed, dr. Hacha Emila, višjega državnoga sodnika. Po volitvaj ga je njegova prva pot vodila v cerkev sv. Vita, kde je poslüšao sv. mešo i sprejeo sv. Očé blagoslov. Nemčija i Francija sta se sporazumele. Med nemškov i francoskov vladov je prišlo do pomirenja i podpisa pogodbe, v šteroj obe vladi izjavlata, da so denešnje meje Nemčije i Francije nespre menlive. Napad na Cerkev v Nemčiji. V Salzburgi je v gledališči javno napadao nadškofa Weitza kak neprijatela državne Sprin genschmied, voditeo narodnoso cialistične stranke. Nadškof je po svojoj od Kristuša dobleno) oblasti glas zdigno proti ropi cerkvenoga imanja — zato je neprijateo države. — Berlinske škofije list „Das kath. Kirchenblatt für daš Bistun Berlinˮ je vláda prepovedala, ar je pohvalno pisao od jakostnoga živlenja ednoga katoličanca, ki je bio svoj čas poslanec krščanske stranke „Centrumaˮ. — V Beči radio ne sme prenašati predge i sv. meše. Kde majo starišje največ dece? V Daniji na Fererskih otokaj, kde ma vsaka familija poprek sedmera dece, nešterna celo štirinajset. Univerza v Ljubljani. 12 NOVINE 11. decembra 1938. Dr. Slavko Šumenjak; Okrajno sodišče v M. Soboti. Dne 9. septembra 1919. je naša pravosodna uprava prevzela okrajno sodišče v Murski Soboti od takratnega sodnega predstojnika dr. Radu Romulusa. Ta dan so bili uslužbeni pri tem sodišču sledeči uslužbenci: Dr. Radu Romulus, predstojnik sodišča, sodnika Schweitzer Evgen in dr. Grandpierre Evgen, avskultant dr. Wathy Gábor, vodji zemljiške knjige Neszményi Dionizij in Šokal Rudolf, oficijala Novak Alojzij in Lackovič Štefan, kanclista Kosztolanczy Julij in Nagy Evgen, dnevničar in stalni zapisnikar Friedrich Štefan, dnevničar in eksekutor Szabadfy Jožef, služitelja Titan Ignac in Podlesek Franc ter jetničar Kardoš Ivan. V staležu osobja je je bil tudi pisarniški pomočnik Gombossy Štefan, ki pa se je tedaj nahaj še v ruskem ujetništvu. Od madjarskega sodnega predstojnika je prevzel sodišče sodni predstojnik dr. Irgolič Hinko. Dre 19. septembra 1919. je sestavil predstojnik dr. Irgolič Hinko z bivšimi madjarskimi uslužbenci zapisnik, v katerem sta izjavila sodni predstojnik dr. Radu Romulus ter kanclist Kosztolanczy Julij, da nočeta službovati v kraljevini SHS, dočim so ostali uslužbenci, razen dr. Grandpierre-ja in dr. Wathy-ja, ki sta bila odsotna, izjavili, da so voljni vršiti-službo v kraljevini SHS. Poverjeništvo za pravosodje v Ljubljani je nato z naredbo z dné 30. septembra 1919. Štev. 3923-19 sprejelo v službo kraljevstva Srbov, Hrva- tov in Slovencev bivše uslüžbenec, vodjo zemljiške knjige Nesz-ményi Dionizija, oficijala Novak Alojzija in Lackoviča Štefana, pisarniškega pomočnika Friedrich Štefana, služitelja Titan Ignaca in Podlesek Franci ter jet-ničarja Kardoš Ivana. Vsem ostalim uslužbencem je poverjeništvo za pravosodje v Ljubljani prošnje za sprejem v državno službo v kraljevini SHSodbilo, ker niso bili vešči uradnega jezika. Z razpisom poverjeništva za pravosodje v Ljubljani z dne 18. septembra 1919. Štev. 3784, ki ga je odobrilo ministrstvo pravde z razpisom z dne 10. oktobra 1919. Štev. 17.369, je bilo odrejeno, da se uraduje in rešüje vse pravne stvari, ki bodo vložene na novo, po zakonih in predpisih, ki veljajo v Sloveniji. Vse nérešene madjarske stvari je rešit Sodnik novosad-skega sodnega dvora Stevan Gav-rilovič, ki je bil za nekaj mesecev dodeljen temu sodišču. ' Pri tem sodišču so službovali od 9. septembra 1919. naprej sledeči uslužbenci: Sodni predstojniki: Dr. Irgolič Hinko, dr. Poznik Aleksander, dr. Konda Jakob (sedanji predsednik stola sedmorice v Zagrebu) dr. Kovča Franc in dr. Šumenjak Slavko. Sodniki: Romih Božidar, Gavrilovič Števan, dr. Železinger Vladimir, Šavel Anton, dr. Hočevar Vojteh, Levec Tilen, dr. Strižič Franc, Tratnik Ivan, dr. Kravina Luka (sedanji višji državni tožilec v Ljubljani); dr. Dominik Drnovšek, dr. Mak Ivan, dr. Farkaš Franjo, Ivanc Karol, Bidovec Valentin, Komotar Metod, dr. Dolinar Andrej, Moškon Stanko, dr. Mihalič Boris, Kanc ler Anton, Štefanciosa Franc, Senica Miloš, Kuntarič Anton, Verite Franjo, Roš Mirko, Detela Franc, dr. Merhar Bogdan, Cvirn Otmar, Jereb Bogdan, Mikuž Ciril, Piškur Alojzij in Grm Milan. Višji pisarniški predstojnik: Rus Jože. Višji pisarniški oficijal!.: Pen Martin, Novak Anton, Nesz-ményi Dionizij, Löške Ivan, Rupnik Ivan, Gombossy Štefan, Grobelnik Ivan, Humar Ivan in Nemec Viktor. Oficijali: Friedrich Štefan, Lah Rudolf, Koren Josip. Kanclist!: Marič Alojzij, Bokalič Franc, Šter Leopold, Amaliettj Julij, Cimperman Benjamin, Sedonja Jože, Žagar Janez, Selak Jakob, Puschauer Štefan in Apatič Rena. - Izvršilni uradniki: Gregorič Edvard in Torkar Jakob. Poduradnik: Krajšek Martin. Dnevničarji zvaničniki: Nesz-ményi Alice, Lipovšek Marica, Eržen Vladimir, Mere Teodor, Šprager Marica, Lončar Franc, Klar Jože, Lozar Márija, Nesz-ményi Elizabeta, Obran Angela, Rajbar Marija, Rode Karol, Bolka Ernest, Cvetko Helena, Löške Roza, Lovšin Leopold, Bostele Anica in Rupnik Rudolf. Služitelji: Titan Ignac, Podlesek Franc, Kardoš Ivan, Már-kič Ivan, Šimonič Franc, Škafar Matija, Vodišek Josip, Pirc Ga-brijel, Grobovšek Miha, Kralj Alojz, Molnar Miha, Zrinski Anton in Horvat Josip. Dne 1. novembra 1938. so uslužbeni pri tem sodišču: ' Sodni starešina dr. Šumenjak Slavko, sodniki dr. Merhar Bogdan, Jereb Bogdan, Piškur Alojzij in Grm Milan, višji pisarniški oficijali Rupnik Ivan, Gombošsy Štefan in Nemec Viktor, oficijali Friedrich Štefan, Lah Rudolf in Koren Josip, kanclist! Marič Alojzij in Apatič Rena, dnevničarji zvaničniki Neszményi Alice, Lipovšek Marica, Šprager Marica, Eržen Vladimir in Mere Teodor, služitelji Škafar Matija, Vodišek Josip, Pirc Gabrijel ter dnevničar slu-žitelj Horvat Josip. . Ing. Ivo Zobec: Razvoj soboške gimnazije. Značilno je, da je takoj po politični osvobodítvi »Slovenske okrogline" izpod tujega jarma, dobila Slovenska Krajina gimnazijo. To dejstvo izpričuje kulturno zrelost prekmurskega ljudstva, ki se jasno Zaveda, da je izobrazba pravi temelj napredka. Voditelji so svoje ljudstvo tako vzgojili, da je bilo v svobodi sposobno okoristiti se z vsemi kulturnimi dobrinami, ki jih more uživati svoboden narod. Gimnazija se je ustanovila že v Šolskem letu 1919/20. Najprej so.odprli prvi razred i potem postopno vsako leto po en višji razred. Razumljivo je, da je bilo v začetku mnogo težkoč za pravilno in redno delovanje gimnazije. Poglavitna ovira je kajpada bila slaba predpriprava učencev. Osnovne šole šo se poprej zanemarjale, zlasti še za Časa svetovne vojne, saj na večini šol dalje časa sploh pouka ni bilo. Predvsem pa se je treba zavedati, da so prišli na gimnazijo učenci, ki na osnovni šoli nikdar niso Slišali materinščine. Učili so jih večjdei tujci, ki po-tieb ljudstva niso hoteli poznati.. Poleg popolnoma ^zadostne .šolske priprave je ovirata šolsko delo tudi velika revščina učencev. Po 5 ali 6 dijakov je stanovat v eni sobi, po dva pa sta spala na eni postelji. Prvi dve leti so povzroča)! süne težave gimnaziji številni hujskači, ki se nikakor niso mogli otresti madjarske umetnosti in se niso mogli znajti v Jugoslaviji. Ti niso trpeti Slovenske gimnazije in so neprestano ščuvali proti njej ter preprostim ljudem na različne načine grozili, če bodo še pošiljali otroke v šolo- Pa tudi te težkoče so se premagale, ljudje so postali bolj zaupljivi in gimnazija se je mirho razvijala. Nenadno pa je prišel udarec v šolskem letu 1925-26, ko sta se zaradi premajhnga števila učencev v višjih razredih morala ukiniti VI. in VII. razred. Potem se je začela za popolno gimnazijo dugoletna borba, ki živo dokazuje odločnost, doslednost in vztrajnost prekmurske inteligence za dosego pravičnih kulturnih zahtev. Začasno so rešili to vprašanje s samoupravnimi višjimi razredi. In res se je 1. 1928. vršila prva matura in naslednje leto druga, potem pa so se višji razredi, ker je bilo premalo sredstev in ker jih država ni vzela v svojo upravo, opüstili. V Šolskem letu 1930/31. je životaril samo še V. samoupr. razred, v šol. letu 1931-32.. pa je kljub velikim naporom odločilnih činiteljev ostala še samo drž. nižja gimnazija. Z nastopom sedanje vlade so začeli ponovno akcijo za višjo gimnazijo. Ministrstvo je izdalo dne 19. IX. 1935. kraljevski dekret, s katerim se postopno odpro višji razredi samoupravne gimnazije. Mestna občina je nase prevzela dolžnost, da bo skrbela za vzdrževanje samoupr. razredov v trdnem prepričanja, da se bodo takoj podržaviti. Sedaj oba samoupr. razreda prav izdatno podpira kr. banska uprava z let- nim zneskom 40.000 din. Ko sta se za soboško gimnazijo zavzela ministra dr. Korošec in dr. Krek, se je končno uresničila davna zahteva Slov. Krajine: s kraljevim ukazom dne 3. decembra 1936. 1. se je nepopolna gimnazija pretvorila v popolno, kar naj se postopno vrši, tako, da se s šolskim letom 1937-38 odpre V. razred. V tem šol. letu je torej 6 drž. razredov, 7 in 8 pa sta še samoupravna. V letošnjem šolskem letu bo po desetih letih zopet velika matura, Čez dve leti pa bo prva velika matura na Popolni državni gimnaziji. Marsikdo z bojaznijo izprašuje: „Ali ne bodo zopet zaprli višje gimnazije, kakor so to že poprej storili ?“ Na to lahko brez skrbi odločno odgovorimo: „Nel“ Pred desetimi leti soboška gimnazija ni imela minimalnega števila dijakov v višjih razredih; po zakonu mora biti namreč za otvoritev višje gimnazije v V. razredu najmanj 35. Lansko leto pa je bilo v V. razred vpisanih 54, letos pa 57 učencev in še več bi jih bilo, pa je bilo treba zaradi pretesna prostorov več učencev odkloniti. Vsa gimnazija šteje letos 595 učencev, kar je zelo visoko število. Naša gimnazija spada med večje provinčialne gimnazije, saj imajo kočevska, novomeška in ptujska znatno manjše število učencev. Zaslugo, da se je gimnazija po številu učencev tako dvigata, imatá brez dvoma oba dijaška zavoda, zlasti Martinišče, pa tudi nagel napredek M. Sobote pospešuje dotok dijaštva. Dijaške razmere v Soboti prav gotovo niso posebno dobre, teda v mnogočem se je že obrnite na boljše. Ali je soboška gimnazija že kaj dala Slovenski Krajini? Zagrenjen črnogledec bi rekel, da nič, nepristranski, objektivni opazovalec pa mora pritrdili, da soboška gimnázija pošteno vrši svoje kulturno poslanstvo. Ne samo, da je iz te gimnazije izšlo že več odličnih akademsko izobraženih domačinov, ki delu-, jejo to- in onstran Mure, temveč žarki prosvete prodirajo v vse predele Prekmurja, Vedeti pa moramo, da kultura in izobrazba nikjer ne rasteta naglo, temveč da próces prosvetljevanja širše ljudske plasti le Počasi zajema. Starši dijakov se zelo zanimajo za roditeljske sestanke, ki se redno vršijo na gimnaziji, in se jih v lepem številu udeležbe jo. Tudi roditeljski sestanki prispevajo k ljüdski prosveti. Kmalu bo zrastlo sredi glavnega trga v M. Soboti, ponosno novo gimnazijsko poslopje, za katero je g. ban dr. Navčen, ki kaže toliko razumevanja za gospodarske in kulturne potrebe Prekmurja, izdal že odlok. In odtlej šele, ko se dijak! ne bodo več stiskali v tes-nih prostorih brez zadostni učil, bo v vsej svoji, polnosti zadi-halo Zdravo gimnazijsko življenje, ki bo dvigalo državljansko in narodno zavest in oplajalo celotno prekmursko omikö in jo trdno vezalo z vso narodno in' državno kulturo. Naš prezv. g. knezoškof 40 let dühovnik. Dec. 5. je minolo 40 let, da so ap. administrator Slov. Krajine i knezoškof lavantinske škofije, prezv. g. dr. Tomažič Ivan Jožef, bili posvečeni za dühovnika. K tomi Jubilej! Želemo Prezvišenomi, da jih v obilnosti blagoslovi Srce Jezušovo. Sklenimo v svoje goreče molitve Prevzvišenoga. „Slov. gospodar” „Novinam” in g. uredniku k srebrnemu jubileju. Zadnjo soboto sept. 10. je bila odkrita v Črensovcih na pročelju „Našega domaˮ spominska plošča za 25 letnico prekmurskega vodilnega in narodnobudnega glasila „Novinˮ. Ob tej priliki se spominja srebrnega jubileja prekmurskega tovariša . „Slov. gospodar z iskreno željo, da bi za Slov. Krajino skozi dolgo dobo 25 let najbolj zaslužno glasilo že tolikanj utrjeno kulturno delo med brati onstran Mure krepko z blagoslovom spremljano nadaljevalo. Ob 25 letnici „Novinˮ želi „Slovenski gospodarˮ urednlku in voditelja Prekmurcev, g. Jožefu Kleklu, trdnejšega zdravja, da bi mogel svoje dobro ljudstvo voditi po , krščanskih kulturnih vzorih do skrajnih mej svojega z največjimi zaslügami za osvoboditev in probuditev Slovenske Krajine spremljanega življenja! Dr. Šumenjak Slavko, predstojnik sodišča: Okrajno sodišče v Soboti. Ing. Ivo Zobec, ravnatelj soboške gimnazije. Okrajno sodišče v Lendavi. (Glej stran 2.) 11. decembra 1938. NOVINE 13 Izrazi lübezni k 25 letnici Novin K 25 letnici Novin smo dobili neštete pozdrave, šterih vseh namen je podčrtati tiste velike zaslüge, štere si je pridobo naš list s tem, ka je lübo i lübezen razširjao. Vsi ti pozdravi so izraz lübezni za lübezen, ki so jo Novine glasile do Boga i bližnjega, do svojega slovenskoga naroda i slovenske zemle. Vsi ti nešteti pozdravi so dokaz i pečat, da so Novine hodile pravo pot. Tistih, nad 20 jezer broječih navdüšenih Slovencov, ki so se 11. sept. zbrali v Črensovcih, da slavijo zmago Novin, ki so Slov. Krajino pripelale do sloboščine v zdrüžitvi z krvnimi brati, je napunjavala edna miseo i edna žela. Miseo zahvale Novinam i žela, da tisti sad, ki so ga dozorile, ostane i se spopolnjava. V te namen objavimo tüdi nižje pozdrave. Prezv. g. dr. Ivan Jožef Tomažič, škof lavantinski in ap. administrator Slov. Krajine: Hvala Bogu in Mariji! Vam pa odkrito srčne čestitke ! Boga prosim, naj verno ljudstvo Slovenske Krajine ohranja in potrjuje v dobrem. Dr. Juraj Adlešič, župan mesta Ljubljane: Obhajate 251etnico Vaših zaslüžnih „Novinˮ. Prav „Novineˮ Vašega prečestitega župnika in vedno modrega vodnika g. Josipa Klekla so Vaše ljudstvo pripravile na osvobojenje ter Vas v 20 letih naše mogočne kraljevine Jugoslavije vzgojne v državni zavesti za ponosne jugoslovanske državljane. Kakor smo Slovenci srečno dočakali svojo svobodo in samostojnost v lastni državi Jugoslaviji, tako z Vami trdno verujem, da dočakamo še lepšo bodočnost naše države in tudi zadovoljnost vseh državljanov kraljevine Jugoslavije. Sicer je v teh 20 letih naša mlada kraljevina morala premagovati težke napore, kakor še nobena država v zgodovini ni bila popolna takoj ob svoji ustanovitvi, vendar pa ob 201etnici Jugoslavije Vsakdo lahko z zaupanjem gleda v lepšo bodočnost svojega kraja in vse damovine. Poznam težave prebivalstva obmejne Slovenske Krajine, saj sem rojak obmejne Bele Krajine, ki je nekdaj tudi nosila ime Slovenska Krajina. Zaradi sto in stoletnih bojev s Türki obe obmejni Slovenski Krajini še do danes nista mogli premagati težkih posledic že davno minulih težkih časov. Tudi ostali Slovenci so morali služiti tujim graščakom, a krvni davek obeh Slovenskih Krajin je bil tako velik, da se prebivalstvo še vedno ni opomoglo. Revno je prebivalstvo obeh Slovenskih Krajin, zato je pa to prebivalstvo tembolj marljivo in delavno, da je spoštovano tudi v tujini in celo onkráj morja. Predvsem je pa to prebivalstvo, ki je stoletja krvavelo na mejah za svojo slovensko domovino, trdno zvezano z našo slovensko zemljo, da je od matere Slovenije ne odtrga nobena sila. Nasilno od drugih slovenskih pokrajin odtrgano prebivalstvo Vaše prelepe Slovenske Krajine, si je v skrbeh za ohranitev svojega milega slovenskega govora samo ustvarilo svojo slovensko književnost, ki je z vsemi lepotami in značilnostmi ohranjena v Vaših „Novinahˮ, kot vsemu slovenskemu narodu draga, častljiva svetinja. Ta v tisoč letih s požrtvovalno ljubeznijo do slovenskega materinega jezika posvečena Svetinja, vse Slovence spominja na blagoslovljeno delovanje svetih bratov Cirila in Metoda in na slavno vašo državo kneza Koclja. Vaša Slovenska knjiga je bila pa vedno tudi najtesnejša vez Slovenske Krajine z ostalo Slovenijo, ki jo je zlasti bodrila s svojimi knjigami Družbe sv. Mohorja. Žalostni so bili časi, ko so nas ločile skoraj neprehodne politične in upravne meje. toda vedno so nas spajale vezi duhovnega življenja in naše Slovenske književnosti ter skupna ljubezen do Slovenske domovine. Zato Slovenska Krajina in vsa Slovenija s tem večjim zanosom praznuje 201etnico osvobojenja in 20 letnico ustanovitve kraljevine Jugoslavije, ker s to proslavo obhajamo tudi praznik zedinjenja Slovenske Krajine z materjo Slovenijo, da na veke ostaneta nerazdružljiva celota. Vaša slavnost naj vas utrdi v ljubezni do Slovenske domovine ter okrepi Vaše zaupanje v lepšo bodočnost Jugoslavije in v boljše čase, ki gotovo posijejo tudi na Slovensko Krajino. Sporočim moje najiskrenejše pozdrave in najtoplejše želje, ki jih izrekam v imenu mesta Ljubljane in vsega njenega prebivalstva. Z izrazi mojega velikega spoštovanja za Vaše delo in z Zagotovili, da bo Ljubljana, kot glavno mesto Slovencev, vedno spremljala in po možnosti vselej podpirala Vaše delo in prizadevanja, da Slovenska Krajina ostane vedno tesno povezana s Slovenijo, Vam želim mnogo uspeha ter Vas najlepše pozdravljam. Iz Madjarske: Obramba Blažene Device Marije naj i nadale počiva na Tvojem deli, iz šteroga je teliko milosti rosilo na vernike. Tvoj namen sklenem v svoje molitve. Tomazin, tajnik J RŽ. Ljubljana: Udeležim se v mislih in željah, da Slovenska Krajina ostane naš ponos in naše veselje za vse dni. Plečnik Josip, arhitekt, vseučilišni profesor, Ljubljana: Visokopoštovani gospod! Zdi se mi, da ima malokateri list tako čisto vest, kot Vaše Novine! Želim njim in zlatemu narodu, kateremu so posvečene, ves božji blagoslov! Sprejmite prosim, izraze mojega velikega spoštovanja in najprisrčnejše pozdrave! Horvat Štefan, Bagnolo, Italia. Prečastiti gospod! Tüdi jaz se v dühi vdeležim Vaše slovesnosti. Po „Novinahˮ najmre zvem vse, ka se godi v Slovenskoj Krajini. Iz srca Vam bom hvaležen za nje tüdi za naprej. Spominam se Vas v molitvi, da se Vaše Novine kim bole razširijo in da dobijo od Boga takši blagoslov, kak so ga dobivale v teh 25 letaj. Srčna voščila za slovesnost „Novinˮ! Živijo „Novineˮ! Živela Slovenska Krajina! Škulj Karlo, župnik-svetnik, Dolenja vas: Carissime! (Predragi!) Optime pater patriae Slovenske Krajine (najbolši oča) ! Tudi jas bi Te objel — Ko bi Te smel — Pa nevreden, vem, ne bi uspel! Ave Anima pia! (Pozdravlena düša pobožna!) Radoha Jožef, župnik, Uroševac, Srbija: Iz Kosovega Polja, črez Kumanovo, Velesovo iskreno pozdravlja. Tkalec Jožef, rav., Zagreb: V duhu sem tam. Čestitam. Gavač Franc, prefekt v zavodu sv. Stanislava, Št. Vid nad Ljubljano: Iskreno čestitam nad tolikim uspehom. Putnik, Paris: S prisrčnimi čestitkami k 25 letnici „Novinˮ Vas lepo pozdravljamo. Fliš Gregor, superior Lazaristov, Ljubljana: Prečastiti g. svetnik in urednik! Ljubi Bog Vam naj prav obilo poplača vse, kar ste v 25 letih storili dobrega z Novinami za ljudsto in čast božjo! Koliko dela in trüda, koliko sitnosti in težav, skrbi in potov! Vse to in še drugo znaša ogromen kapital pred Bogom. Blagoslov božji še za prihodnjost ! Dr. Vályl Aleksander, odvetnik, Murska Sobota: Velečastiti gospod! Dovolile, prosim, da ob priliki jubileja „Novinˮ v prvi vrsti Vam srčno čestitam. Na žalost nas je že malo iod tistih, ki poznamo delo „Novinˮ in njih trpečo preteklost. Jaz, ki vsako fazo tega dela dobro poznam, Vam ob priliki praznovanja srčno čestitam ter želim, da naj Vam da Bog moč ter zdravje k nadaljnemu Vašemu delu. Bokan Anton, delavec, Bös-by, Nemčija: Cenjeni g. Urednik! Dovolite, da se tüdi jas oglasim v „Novinajˮ, štere vsaki keden tak težko pričaküjem. V kakšoj teškoj okolnosti so se rodile Vaše Novine, a so dosegnole svoj namen in to je tisto, da zdrüžüjejo vse sinove in hčere Slovenske Krajine, kak doma, šče bole pa nas, ki smo tu v tüjini. Za 20 letnico odsloboditve Slovenske Krajine i 25 letnico Novin tüdi izseljenci iz Nemčije, ki smo tüdi verni Sinovje in hčeri Jugoslavije, ar nesmo mogli biti navzoči pri proslavi in nesmo mogli zažgati kresov, kak Vi, dragi rojaki, doma, se pridrüžimo v dühi in molitvaj k vam ino vas zagotavlamo, da v naših srcaj gori kres, ki vgasne samo po našoj smrti. Želemo Vam, g. urednik, obilo Božega blagoslova, da bi dočakali zlati jubilej naših Novin. V te namen molimo Boga, da Vas občuva še duga leta pri zdravji, da vodite svoj narod prek Vaših Novin. Kreditna banka d. d. Murska Sobota: Ob priliki jubileja Vašega lista „Novine Slovenske Krajineˮ, si dovoljujemo tudi mi izraziti naše čestitke s željo, da Vam bode prisojeno še dolgo vrsto let v zdravju in v zadovoljstva ter še mnogo uspehov v korist našega naroda. Zver Alojz, klerik, Inštituta Teologió Pio XI. Rua Cote Letino, 290 (Lapaj S. Paulo, Brasil: Prečastiti g. Jožef Klekl, Črensovci. Pozdrave i lepa hvala za pošilanje Novin i Marijinoga Lista. Porabim tüdi priliko, da Vam iz srca čestitam za dvajsetpetletnico velezaslüženoga Vašega lista „Novineˮ. Ta proslava, ki jo Slovenska Krajina letos obhaja, je nej samo srebrna obletnica prvoga i najbole delavnoga našega domačega tjedenskoga lista, nego je tüdi lepa priložnost, da naš narod pogledne malo nazaj v minoča leta i pripozna, ka so velkoga napravili za narod naši najbole za- slüžni voditelje, med šterimi ste v prvoj vrsti pa najviše med vsemi Vi, čestiti g. Klekl. Zato pa mamo vsi dužnost zahvaliti se Vam i Vam čestitati. Seči Karol á Eulmont, Francija iz Ganian: Preč. g. urednik! Novine redno dobivam od doma. Častitam vam, da ste Novine, te prepotreben list za ves prekmurski narod obdržali pri živlenji. Novine so ravno te dni doživele svojo 25 letnico, štere ste izdali z svojov inicijativov i božov pomočjov iz lübezni do svojega naroda, v onom teškom časi, v šterom so bile Slovenskoj reči, posebno pa tiski po stavlene vse mogoče ovire. Kak šega pomena so, sam je spoznao še posebno tu v tüjini. One so vekšega pomena, kak dobro pismo od doma. Samo one so mogoče obdržali našega človeka tu v tüjini, da se ne spozabi z Boga i domovine. Samo Novine zdržüjejo zvezo z krajom domačim i dragov mi Slovenskov Krajinov. Zgodovinskoga pomena bi bilo, či bi sredstva dopüščala, ka bi se prva številka Novin ponatisnola zdaj ob 25 letnici. To bi denešnjemi novomi mladomi rodi potrebno bilo pokazati, ka bi vido, što je delao že pred bojnov za narod. Razvoj občine Lendave v 20 letih svobodne države Jugoslavije. Z družitvijo Slovenske Krajine z ostalo Slovenijo, katera se je vršila na podlagi končnoveljavne rešitve vrhovnega sveta petorice v Parizu, se je tudi v D. Lendavi začelo novo življenje. Šole, uradi, ki so bili Madjarski, so dobili slovensko uradništvo in Vodstvo Dolnje Lendave je prišlo v Slovenske roke, ki je bilo začetkom poverjeno gerentom. Prvi gerent je bil štajerski Slovenec: Sever Božidar. Za njim so sledili: Dr. Čuš, Kokot, Kac, Hribar Andrej in Sabo Velimir ter Šiftar Geza. Prvi izvoljeni župan je bil Neubauer Jožef, bančni uradnik in sicer leta 1928., drugi pa leta 1933. Bačič Arpad, stavbenik, ki je še danes na čelu občine. Lendava kot sedež sreskoga načelstva, sodnije, davčne uprave s žand. vodom in z voj. garnizonom predstavlja center za vso Dolensko Slovensko Krajino in kot taka se vsestransko lepo razvija. Veliki napredek pomeni za mesto Zdravstveni dom s šolsko polikliniko, elektrifikacija, ki je bila izvršena v letu 1933/34 in nova dvorazredna osnovna šola. Predvidena je zidava nove kasarne in carinarnice. Sama Lendava nam kaže trgovsko-industrijski značaj s številnimi trgovskimi lokali ob Glavni ulici. Med industrijskimi podjetji je omeniti: Tovarno dežnikov, pletilnice, milarno, parni mlin in opekarne. V konfesijonalnem pogledu pripada večina prebivalcev h ka-toličanom, ostali pa k luteranom in židom. Z novim zakonom iz leta 1933 o komasaciji občin je tudi Lendava doživela burne občinske volitve, ki so bile znane kot zelo ostre in borbene med dvema strankama, ki sta se potegovali za vodstvo velike občine Lendave. Člani ene stranke so bili ljudje, ki so bili organizirani v državni straniki takozvani JNS. Drugo stranko je zastopal domačin Bačič Arpad, stavbenik, ki je na svoji listi zbral večinoma domačine, ljudi, katerim je šlo samo za dobrobit in napredek občine Lendave. Zmago pri volitvah je vedno žela poslednja stranka. Po trikratni zmagi svoje stranke je še danes na čelu občine Bačič. Pod njegovim Predsedstvom se občina Lendava vsestransko lepo razvija in se dviga do One višine, ki ji gre kot veliki občini in kot sedežu sreza. Kmetovalci, obiskujte zimske tečaje kmečko nadaljevalnih šol. Poleg splošne naobrazbe našega kmetovalca, je njemu predvsem potrebna Strokovna kmetijska izobrazba. V današnji dobi hitrega napredka se mora kmetovalec izobraziti že malo več, kot se je izobraževal do sedaj. Pesameznik, ki vodi samostojno kmetijo, mora znati več kot samo pisati in brati. On mora poznati bitnost zemlje od katere živi, prirodne zakone po katerih se vrši vsa preobrazba na zemlji, upoznati mora dobre načine obdelovanje zemlje, vzgojo živine, splošne uprave kmetije — skratka naš kmet mora biti temeljito poučen o vsem kar mu pride vsak dan naprej v njegovem gospodarjenju. Za to izobrazbo prav hvalevredno skrbi držáva preko banova, srezov, občin, kmetijskih in gospodinjskih šol ter drugih kmetijskih ustanov. Odziv s strani kmetovalcev je bil še vedno lep, povsod, kjer se je začelo delo za izobrazbo naših kmetovalcev. Pred kratkim se je na slovesen način odprla banov, kmetijska šola v Rakičana pri M. Soboti, ki bo služila za izobrazbo vse kmečke mladine celega Pomurja. Ta bo služila le naši mladini, ki se lahko za eno leto odtrga od težkega kmečkega dela, da se praktično in teoretično nauči vsega potrebnega za samostojno Vodstvo domačije. Kaj je pa s starejšimi in onimi, ki ne morejo za celo leto od doma? Tudi za nje je preskrbljeno. Njim pa je dana mož-I nost, da v zimskem času posečajo tečaje kmečko nadaljevalni!! šol v svojih ali v bližnjih vaseh, tam, kjer so nastavljeni učitelji, ki imajo predpisane posebne izpite za Vodstvo teh kmetijsko nada-ljevalnih šol. V teh šolah se v večérnih zimskih urah poučijo lahko kmetovalci o vsem posebnem. Od navadnega računstva, spisja pa do potrebnih naukov iz sadjarstva, poljedelstva, živinoreje i. t. d. dobijo v kratkem času tečajniki splošen vpogled v kmetijstvo. Tudi potreben nauk o krščanski morali se jim poda v večjem obsegu kot v ljüdski šoli. Seznanijo se z cepljenjom, precepljavanjem, sajenjem drevja, ogledi bližnjih vzornih kmetij in kmetijskih zavodov, dobijo pa tudi praktičen pouk o vseh gospodarskih vprašanjih. Po tečajih pa se priredijo krajši ali daljši poučni izleti. V teh tečajih poučujejo naši pohvale vredni gg. kateheti, učitelji, kmetijski referenti, živinozdravniki, banov, zdravniki in Predavatelj! iz kmetijskih zavodov ali celo strokovnjaki od králj, banske uprave. Obisk teh tečajev je bil dosedaj vedno zadovoljiv. Uspeh tečajev pa je tudi viden, V krajih, kjer so bili ti tečaji, so si gospodarji pričeli najprej ureje-vati svoja gospodarstva, si popravljati hleve, graditi vzorna gnojišča, napravljati umetna tra-višča, nabavati dobro seme, rediti dobro živino, kupovati poljedelske stroje, se naročati na Strokovno časopisje, pošiljati mladino v kmetijske in gospodinjske šole, skratka pokazalo se je vidno zanimanje za zboljšanje svojega težkega stanja. Javno se lahko pohvali vztrajno delo naših kmetovalcev, ki so ga pričeli po prejetih naučil v kmečko nadaljevalni šolah. Poziva pa se tudi vse prijatelje teh šol, da tudi vna-prej obiskujejo te šole in privabi v nje tudi svoje sosede, znance, sploh vse, ki imajo smisel in voljo do pravega kmečkega dela. Uspehi tega ne bodo izostali. V lendavskem srezu se bo predvidoma vršil kmetijski pouk na osmih ljudskih šolah v okviru tečajev kmečko nadaljevalni šol. Pouk se bo vršil v sledečih šolah: Hotiza, Dolina, Lendava, Petešovci, Mostje, Melinci, Gančani in Turnišče. Zato kmetovalci teh krajev obiskujte zimske tečaje kmečko nadaljevalni šol in se s tem poslužite dane prilike za izpopolnjevanje Vaše izobrazbe, ing, M. Peternel, Lendava. 14 N O V I N E 11. decembra 1938. Banovinska kmetijska šola v Rakičani pri Soboti. Že leta 1919 , kda se je Slovenska Krajina priklüčila Jugoslaviji, se je pojavila žela po ustanovitvi kmetijske šole. Narodni sosvet, ki je bio pod vodstvom preč. g. Klekl Jožefa, Urednika „Novinˮ, je na svojoj seji v M. Soboti obravnavao tüdi pitanje ustanovitve kmetijske šole na veleposestvi v M. Soboti ali v Beltincih, ar je takši zavod potreben, da bi vzgojio bodoče gospodare za napredno i dobičkanosno gospodarstvo. To želo, štero je podpirao tüdi okraj Ljutomer, so oblasti upoštevale i poslale 1921. 1. Antona Šego, bivšega ravnatela na kmetijskoj šoli v Hoprijani pri Velikovci, da najde primerno veleposestvo i prouči vsa pitanja, ki so bila Važna za ustanovitev šole. Njegova naloga je bila s strokovnoga, šče bole pa s pravnoga stališča težka. Po dugšem predavanji i pregledi vseh veleposestev se je odločo za veleposestvo Rakičan i zbrao 286 ha zemlišča, ki bi se naj potom razlastitvenoga postopanja izročilo za kmetijsko šolo. Ali nastale so težkoče pri razlastitvi posestva, ki je pripadalo grofovskoj rodbini St. Julien Walsee. Končno je od 286 ha zemlišča, ki je bilo prvotno določeno za posestvo kmet. šole, toj pripadnolo samo 69 ha 52 a i 67 m2 zemle. Odplačila so bila določena v obliki obveznic privilegirane agrarne banke, šola je bila državna. Končno je banovina prevzela to stvar i pomagala šoli, da je odküpila zemlišče i šola je plačala lastnike Veleposestva z gotovimi penezi. 1933. 1. je šola küpila od dobrovolcov, ki so dobili prvotno njej namenjeno zemlišče, šče 25.5557 ha zemlišča, od veleposestva Rakičan pa 2.4028 ha, tak da meri zdaj vse njeno zemlišče 97.4852 ha. Prvotno je bilo določeno, da bi rakičanski grad i dve sta-novanjskivivi hiši z gospodarskimi poslopji pripadali kmet. šoli. Sledkar je bilo določeno, da samo edna hiža i nekaj gospodarskih poslopij. Tak je morala šola misliti na zgraditev lastne zgradbe, ki naj bi slüžila za šolske prostore i za stanovanja vučitelstva, pa tüdi gospodarska poslopja ne so odgovarjali popunoma njenomi nameni. Zavolo krize pa to ne bilo mogoče, tak so se nekelko popravile stare zgradbe. Vendar so se počasi gradila nova poslopja i kda je 1934/35. bio določen vekši znesek za gradnjo šolskoga poslopja, so to začeli delati. Ta zgradba je bila namenjena za tečaje, vendar je bila tak projektirana, da bi se sledkar lehko povekšala za kmetijsko šolo kak takšo. 1937. 1. so zgradili k glavnoj zgradbi prizidke, letos so začnoli graditi tüdi dve stranjskivi hiži. Zdaj bo mela šola prostore za včenje, za stanovanje gojencov, vučitelstva i slüžabništva. Lehko se bo vršilo celoletno včenje, dočim je bila Prvejša zgradba primerna samo za kračiše tečaje. Na toj šoli dobijo naši bodoči gospodarje tüdi praktični pouk: včijo se bolšega gospodarstva, vidijo, štere vrste žita bole uspevlejo na našoj zemli, štere vrste živine, svinj, kokoši se pri nas najbole obnese. Navčijo se, kak se izbolšajo travniki, štere vrste sadja pri nas najbole uspevlejo. Vse to pa je za našega kmeta jako potrebno, ar so to glavne vretine njegovih dohodkov. Zdajšnji ravniteo šole je g. ing. Franc Mikuž, ki je še 1932. nastopo to slüžbo i šteromi ide Zahvala, da se je kmet. šola tak povzdignola. On se je dosta trüdo, da se je zgradilo novo poslopje, ki je bilo blagoslovleno 23. okt. 1.1. Pri blagoslovitvi, štero je izvršo prevzv. g. knezoškof lavantinski i apostolski administrator Slov. Krajine dr. Ivan Tomažič, je bio navzoči tüdi g. ban dr. Marko Natlačen. Njegov krasen govor, ki ga je pri toj priliki držao, tu niže objavimo. 1938. Kje šola priredila dva enomesečniva zimskiva tečaja, ki sta bila namenjeniva predvsem mlajšim gospodarom i odraščenim kmetskim sinovom. Oba tečaja je obiskovale 51 gojencov. Letos je obhajalo šola desetletnice svojega obstoja. Težke čase je preživela v borbi za svoj napredek. Zato bo pa zdaj, kda ma primerne prostore, pomagala našemi lüdstvi i ga podpirala, da bo ležej živelo na svojoj zemli i njemi je ne de trbelo leto za letom s težkim srcom zapüščati v tak velkom števili, kak se je to godilo do zdaj. Govor g. bana, dr. Natlačen Marka pri blagoslovitvi kmetijske šole v Rakičani. Stanovsko in narodno zaveden ter gospodarsko trden kmet je neporušljiv temelj naroda in države. V kmečkih hišah raste na duhu in telesu zdrav rod, ki vedno znova osvežuje vse ostale sloje naroda in ki je — primerno izobražen in prav vzgojen — najboljše jamstvo za naš gospodarski in kulturni napredek v bodočnosti. Da se mladi kmečki rod za svoj poklic pripravi, da se strokovno-gospodarsko izobrazi in pravilno stanovsko in narodno vzgoji po načelih, ki so slovenskemu kmetu sveta, imamo že nekaj kmetijskih in kmetijskogospodinjskih šol. Sedaj se pa odpirajo po prizadevanju kraljev- ske banske uprave v Ljubljani, ki ji načelujem, vrata novem u zavodu te vrste sredi lepe Slovenske krajine. Naši Prekmurci so žilava, narodno zavedna veja našega slovenskega drevesa, ki je v delu panonske ravnine kljub vsem silnim pritiskom ohranila dediščino kneza Koclja in jo prinesla v Ju- goslovansko državno skupnost. Vsi Slovenci znamo ceniti to junaško odporno moč, ki je vzdržao več kakor tisoč let, da je s poslednjimi silami dala še zadnji zagon v svobodo. Naša skupna dolžnost je, da tej izmučeni zemlji damo novih moči. In to hočemo! Med važne ustanove Slovenske krajine se uvršča tudi kmetijska šola v Rakičanu, ki bo imela veliko nalogo, da dvigne predvsem prekmurskega, pa tudi kmeta iz ostalih vzhodnih predelov naše banovine na primerno gospodarsko in stanovskokulturno višino, da bo mogel svoje rodovitne ravnine in brda obdržati trdno v svojih rokah in tako ostati tudi v bodoče zvest in neomajen stražar tega dela jugoslovanske meje. Želim novi kmetijski šoli v Rakičanu ob pričetku njenega dela popolnih uspehov in mnogo božjega blagoslova. Naj iz tega zavoda izhajajo vredni sinovi svojih prednikov, zvesti kakor oni svojemu narodu, iskreno vdani kralju in jugoslovanski državi, utrjeni v veri in čednostnem življenju, do vrha svojih mladih src napolnjeni z ljubeznijo do rojstne zemlje in kmečke domačije in zadosti strokovno podkovani v gospodarskih naukih. Ne dvornim, da bo kmetijska šola v Rakičanu zvesto izpolnjevata svojo lepo nalogo ter izobrazila in vzgojila v tem predelu naše domovine nov kmečki rod za nove čase, a vsekakor v skladu z voljo in načeli našega kmečkoga stanu, nikdar proti njim. Prosveta v Slovenski Krajini. Mladina Slovenske Krajine se je takoj z veseljem odzvala novemu klicu po samostojnem prosvetnom delu, ki ga je prineslo osvobojenje. Razumljivo je, da je bilo začetno delo zdrüženo z mnogimi težavami in ovirata. Drüštvenih domov, ali vsaj za društveno delovanje primernih prostorov ni bilo — še zdaj jih je žal zelo malo— odbor je bilo treba šele učiti, kak naj se društvo vodi in sploh — za ljudi je bilo to nekaj povsem novega. Vendar glavni pogoj za to, da se prosvetno delo začne, je bil ta, da se znal izobraženec ljudstvu približati. Najlažje je bilo z delom začeti tam, kjer je bila dana že prej Slovenska vzgoja narodu, v kolikor se dalo to storiti za časa madžarske nadvlade po Novinah in z širjenjem knjig Družbe sv. Mohorja. Po mnogih farah je bila narodova duša že močno zavestno slovensko čuteča. K prebujenju te narodne zavesti so mnogo pripomogli zavedni slovenski duhovniki, ki so svoje ljudstvo razumeli in ga z ljubeznijo versko in narodno vzgajali. Prva organizacija, ki je vzrasla na naši osvobojeni zem- lji, je bila orlovska organizacija. Najmočnejši odziv je takoj v začetku našla v črensovski, bogojinski in beltinski fari, kjer seje gojila ne samo telovadba, ampak se je razvilo tudi drugo vsestransko prosvetno delo. Vztrajno in uspešno prav do konca je deloval Orel v Bogojini in v Črensovcih, oziroma sre- dišče so tvorili bolj Žižki. In dve organizaciji sta v Slovenski Krajin pokazali največ življenske sposobnosti, delavnosti in sta tudi največ uspehov desegli izmed vseh številnih organizacij, ki so se pozneje razvile. Prosvetna društva so se začela ustanavljati pozneje. Najstarejše prosvetno društvo je v Črensovcih, ustanovljeno leta 1927. v marcu. Beltinsko je bilo ustanovljeno v naslednjem letu meseca maja. Prosvetna društva, ki so prevzela lepo nalogo mirnega prosvetnega dela, širiti ljudsko izobrazbo, zbujati in utrjevati narodno zavest, buditi smisel za skupnost in dobrobit občestva, so se v tem času lepo razvijala in so bila ustanovljena v mnogih farah naše lepe krajine, ko jih je nenadoma zadela težka Usoda, da so morala kaj kmalu za dobo dveh let prenehati in odložiti svoje kulturno poslanstvo. Po svobodi, ki je bila dana znova leta 1935., so spet začela nadaljevati zapečeto delo. Seveda se je poznal precejšen zastoj in ponekod je bilo treba začeti skoraj kakor na novo. A zelo razveseljivo je dejstvo, da so tudi naši Obmejni kraji spoznali Važnost in potrebnost, ustanavljati prosvetna društva in vzgajali ljudstvo. Naloga višjih edinic prosvetne orgznizacije bo predvsem v tem, da bodo posvetile mnogo pozornosti in dela tem obnlejnim društvom, kot so Cankova. Sv. Jurij, Pečarovci in Kobilje. Kobilje je pokazalo, da je zavedno, delavno in v zelo kratkem času doseglo v prosvetnem oziru velik napredek in lepe uspehe. Tudi Tišina, Grad in Bogojina važne postojanke, ki stoje v obmejnom krogu. Hotiza, Polana, Črensovci, Beltinci, Sobota in Martjanci pa imajo lažje stališče za delovanje, zato naj bi svojim bratskim društvom ob meji bila v podporo. Upamo, da bo Lendava tudi kmalu postala važen činitelj med našimi prosvetnimi društvi. V Soboti je prosvetno okrožje kot višja edinica vseh naših prosvetnih društev. Banovinska kmetijska šola v Rakičani. Del imanja kmetijske šole v Rakičani kre ceste Sobota—Rakičan. Vdeleženci I. zimskoga tečaja 1. 1938. v Rakičani. Na sredini med učnim osobjom veleslüžni i nevtrüdilvi ravniteo g. ing. Mikuž Franc. Pri blagoslovitvi kmetijske šole v Rakičani v slavnostnoj dvorani zavoda. Od leve na desno. g. kanonik Weixl, prezv. g. knezoškof, dr. Tomažič, g. ban dr. Natlačen, ravniteo šole ing. Mikuž i sobočki plebanoš Vojkovič. 11. decembra 1938. NOVINE 15 Dobernik Simon, ravnatelj. Državna mešč. šola dr. Ivanocija v Lendavi: kratek pregled o njenem razvitku in uspehu ob 20 letnici osvoboditve. 1. Razvoj meščanskih šol. Z razvojem trgovine, obrti in industrije se je posebno po mestih in industrijskih krajih čütila potreba po šoli, ki bi ustrezala prosvetnim potrebam teh stanov. Povsod, kjer so ustanovili meščanske šole, se je njen vpliv kmalu pokazal v javnem življenju, vso dobo obstoja je ona v polni meri vršila svoje naloge. Žalibog je nekdanja tuja uprava nam Slovencem poklonila samo 2 slovenski mešč. šoli: eno v Postojni, drugo pa so otvorili tik pred prevratom v Žalcu. Po dneh naše osvoboditve je bilo treba vse Šolstvo na našem ozemlju postaviti na narodna tla. V raznih krajih Slovenije so se otvorile nove meščanske šole, že obstoječe z neslovenskim učnim jezikom pa so se pretvorile v narodne zavode. Stari avstrijski tip meščanske šole ni povsem ustrezal našim potrebam, zato je pod našo upravo doživela preustroj — postala je izbirna šola: učenci so se sprejemali v 1. razred po dovršenem 5. razredu ljudske šole, ki so ga mogli dovršiti z dobrim uspehom; ako do božiča niso pokazali potrebnega napredka, so se morali vrniti v ljudsko šolo. Notranji ustroj je bil vzoren: množina predmetov primerna za učenčevo starost, ne preveč tedenskih učnih ur, vodilni povdarek je bil na realnih predmetih, samostojno izoblikovanje so omogočali neobvezni predmeti. Leta 1926. je bila izvedena unifikacija meščanski šol: novi učni načrt je vseboval občutne spremembe in ni pospeševal prejšnjega ugodnega razvoja; nastala je potreba po novi ureditvi mešč. šol in učnega načrta, kar se je zgodilo z zakonom o mešč. šolah z dne 5. XII. 1931. Po tem zakonu se je izvršila tipizacija meščanskih šol. Po gospodarskih potrebah prebivalstva in po drugih krajevnih razmerah se dele v obrtno-industrijsko, trgovsko ali kmetijsko smer. Vsi predmeti se morajo poučevati praktično po smeri šole. Absolventi meščanskih šol se lahko izpopolnijo v študiju na vseh strokovnih srednjih šolah in morejo biti sprejeti tudi na učiteljišče, ne pa v gimnazije. 2. Lendavska meščanska šola. Krajevni činitelji za Lendavo in okolico so takoj spoznali važnost meščanske šole za ta kraj, zato so dosegli, da je bila že 1. 1872. otvorjena. Bila je samo deška in je imela do 4 razrede, včasih celo 6. Začetne težave so prenehale,ko je prešla pod državno upravo. Novo poslopje je bilo zidano 1.1896. V prevratnih dneh jo šolsko poslopje mnogo trpelo, dosti inventarja je bilo uničenega, ker so bili v poslopju nastanjeni vojaki. Ko je v 1. 1919. Slovenska krajína svobodno zadihala in se priključila Jugoslaviji, je tudi tükajšnja mešč. šola prešla v slovensko upravo. Od nekdanjega učiteljskega zbora je ostal samo prof. Peter Medzihradsky; njemu je tedanji ravnatelj Kiss Dénes oddal šolo z vsem inventarjem dne 19. II. 1920. Prva leta se je morala šola boriti z večjimi težavami; v poslopju se je nastanila ljudska šola in 1. razred, ki se je otvoril v 1. 1919/20, se je moral zadovoljiti s prostori v učiteljski zbornici. Naslednje leto sta bila otvorjena 2 razreda — pouk pa se je vršil v zbornici in ravnateljevem stanovanju, ki je bilo prazno. Šele tekom tega šol. leta se je zadeva uredila, Prostori so se zopet izpraznili za normalen pouk mešč. šole. Nadalje je bil to šolsko leto dovoljen sprejem deklic, šola je postala mešana. Obisk ni bil povoljen, do 1. 1925. so bili samo trije razredi. Radi malega števila učencev je bila šola začasno ukinjena. a z letom 1925/26 znova otvorjena. Odslej se je mirno in lepo razvijala. V Šolskem letu 1928/29 je z radostjo zaključil pouk 1. letnik absolventov. V skladu z zahtevami zakona o mešč. šolah so se krajevni činitelji odločili, da bi se tukajšnji mešč. šoli dala obrtno-industrijska smer, kar je ministrstvo prosvete tudi odobrilo. Zanimanje za šolo ni bilo vedno enako. Število učencev je v stalnem porastu do leta 1932-33, v dobi krize je znatno padlo in zdaj se zopet približuje nekdanjemu stanju. Zadnja leta je obisk iz okolice mnogo narasel. Zakaj? Dočim so prej meščani in intelektualci pošiljali svoje otroke radi v mešč. šolo, jih sedaj raje dajejo v gimnazije, nasprotno pa se je med obrtnim, delavskim in kmečkim slojem utrdilo spoznanje, da je za današnje prilike stanovske naobrazba nujno potrebna, zato čutijo ti sloji potrebo, da pošiljajo svoje otroke še nadalje v mešč. šolo, ker jih ta manj stane in se tu vrši pri pouku praktični povdarek. Podatki o številu učencev, dotok po poklicih in bivališču, so natančneje razvidni iz priložene tabele. 3. Šolsko delo. V dvajsetletnem razdobju so na šoli delovali: a) ravnatelji: Medzihradsky Peter (1. III. 1920 — 1. X. 1920), Mirko Sader (1920 —21), Gorišek Josip (1921—28), Farazin Lovro (1928—30), Dobernik Simon (1930 —); b) učitelji: Kollarš Anica (1920-22), Gobec Regina (1921—25), Seči Ludovik (1922—23), Rustja Slaviča (1921—24), Pikuš-Šilovinac Berta (1922—32), Turko Alfonz (1923—25), s M. N. Avguština Pavel (1926 — 31), Tomažič Josip (1026—27), Pečnik Dragotin (1927—), Sinigoj Asta (1927— 28), Kocbek Alojzija (1928-29), Večko Filip (1928—38), Dobernik Simon (1928—30), Farazin Lovro (1930—34), Kokolj Miroslav (1932—), Kokolj-Sajna Marija (1932—), Žvan Sonja (1938—); c) rim. kat. veroučitelju Berden Andrej (1920—23), Varga Štefan (1921—22),Holsedel Hinko (1923—27), .Herman Ferdinand (1927 — 29), Bakan Štefan, 1929—31), Verbajnšak Janko (1931—), č) izrael. verouč.: dr. Rudolfer Antal (1919— 33), dr. Roth Lazar (1933—); d) evang. verouč.: Teke Deneš (1919-24), Hari Leopold (1925 do 1927), Škalič Aleksander (1927—). Redni pouk so pošiljali izleti v bližnjo okolico, da so učenci spoznavati domače kraje in obrt, narodne šege in običaje. Čeprav so otroci večinoma siromašnih staršev, so vedno radi zbrali tudi potrebne vsotice, da so lahko napravili izlete v lepe kraje Slovenije in razna obrtnoindustrijska središča. Pregled izletov nam kaže veliko požrtvovalnost učiteljstva, ki je rado spremljalo učečo se mladino: v Turnišče (1), Bogojino (1), M. Soboto (1), Sv. Benedikt (1), Filovec (5), Selnico (4), Sv. Martin (1), Mursko Središče— Peklenico (4), Čakovec (3), Varaždin (2), Ptuj (4), Maribor (6), Ruše (1), Falo (1), Hrastnik— Trbovlje (1), Rogaško Slatino (1), Ormož (1), Zagorje (1), Ljubljana (2), Bled (2), Golnik (1), Slovensko Bistrico (1), Sušak (1), Kamniške planine (1), Mežiško dolino (1), na Uršljo goro (1) in na Pohorje (3). Narodno vzgojno delo se je vkljub pomanjkanju učnih moči ugodno razvijalo. Razen internih šolskih proslav je šolska mladina večkrat priredila priložnostne predstave za Miklavževo, božičnico, materinski dan, dalje šolske akademije s prizori, deklamacijami, petjem in simboličniluí telovadnimi slikami. Od začetnih krajših iger so tekom zadnjih let uprizorili prav uspele predstave z okusno scene- rijo. Preko odra so šle igre: „Pogumni Tončekˮ, „V kraljestvo palčkovˮ, „Vražeˮ, „Škrapeˮ, „Trije bratjeˮ, „Bedak Pavleˮ, „Triglavska bajkaˮ, „Princezka in pastirčekˮ, „Čüdo kresne nočiˮ ter pevski prizori „V bratskem objemuˮ, „Kresniček“ in dr. V teh 20 letih svobode se je na tuk. šoli izobraževalo skupno 910 učencev in 717 učenk, kar da lepo število 1627. Završni izpit je položilo 58 učencev in 72 učenk, skupno 130. Kam so se ti namenili? Od teh je 13 učiteljev(ic), 14 se jih je posvetilo trgovini, 10 obrti, po raznih pisarnah in podjetjih jih služi kruh 18, 4 služijo kot pod- oficirji v vojski, 4 so v državni službi, študije jih nadaljüje 14, redovniškemu stanu se je posvetilo 7 absolventij (učiteljice), doma jih je ostalo 44. Vsi absolventi po veliki večini v vseh strokah dobro napredüjejo. 1 absolvent in 1 absolventkinja sta umrla. Ko sem pred desetimi leti vstopil v četrti razred, se je 42 oči vprašujoče ozrlo varne: „Odkod si ti?ˮ Z delom sem jim odgovoril. In ko se danes oziralo nazaj v dolgo brazdo dvajsetih let, vidim, da je marsikatero seme obrodilo v mladih srcih dober sad: v procvit srednjega stanu in v blagor našega rodu. Dr. Pečan Jože: Zdravstvo Slov. Krajine. Dolgotrajna Svetovna vojna je poleg človeških in gospodarskih žrtev, ki jih je narod utrpel, tudi po sklenitvi miru grozila narodu z nevarnimi posledicami. Izmučeni, sestradani, bolni in bolehni možje so se vrnili na svoje domove, med svoje sestradane drüžine. Takoj drugi dan so pa začeli težki boj za svoj in svoje drüžine vsakdanji kruh, kajti zemljá zahteva truda in znoja za svoje darove — še posebno — skozi dolga leta pomanjkljivo obdelana. Siromaštvo in bolezen je trajala še po vojni in se še večala. Zdravja in odpornosti so pogrešali ravno najsiromašnejši, delavci, kmetje, kaj šele naš prekmurski kmet, ki je bil celo kmet brez zemlje. Naša država je bila prva, ki je s svojo globoko zamišljeno zdravstveno zakonodajo skušala dvigniti zdravstvo širokih plasti našega naroda, zboljšati higijenske razmere naših pokrajin, naših vasi. Izdelala je točen program ne za leto, temveč za desetletja, za doraščajočo in novo generacijo. Z nasvete poučevanjem in zdravniškim delom prodreti v skrajno in najmanjšo vas, omogočiti ravno najrevnejšim, da iščejo v potrebi brezplačne pomoči pri zdravnikih, v raznih zdravstvenih ustanovah (razne bolnice, Zdravstveni domovi, zdravstvene zadruge, razni ambulatoriji itd.) Ustanovitve raznih številnih zdravstvenih ustanov v času obstoja naše države dokazujejo nesebičen namen pomagati bližnjemu, vzgojiti zdrav in odporen narod. Letni izkazi o delu teh ustanov pa nudijo jasno sliko, kako so bile potrebne, koliko škode je trpelo ljudstvo, ko jih ni bilo. Pa še vedno jih je premalo in so premale, pomanjklive kljub ljubezni in požrtvovalnosti zdravnikov in zdravstvenoga osobja. V vseh delih in pokrajinah naše države se množe te hiše ljubezni do bližnjega in program zdravstvene politike je, da bi v vsakem večjem kraju poleg cerkve in šole stala še ustanova, ki bi skrbela za zdravje prebivalstva v okolici. Nuditi vsem, bogatim in siromašnim, pomoč zdravnika, bolnim, da se jim vrne zdravje, zdravim, da se zdravje čuva in krepi. Poglejmo napredek v zdravstvenem oziru v naši Slov. Krajini. Banovina je razdelila tuk. pokrajino na zdrüžene zdravstvene občine, nastavila zadostno število banovinskih zdravnikov, ki z brezplačnimi pregledi, z brezplačnimi zdravili in s predavanji omogočijo tudi največjemu siromaku kar najuspešnejšo zdravniško pomoč. Mala in skromno opremljena splošna bolnica v Murski Soboti opravlja petkrat večje delo, kot v prvih letih osvobojenja, čeravno je število prebivalcev še celo manjše kot takrat. Preko 3 tisoč bolnikov spejme letno, preko 1500 operacij izvrši kirurški oddelek. Pomnoženo je zdravniško osobje, delo je pa že leta in leta kljub temu skrajno otežkočeno. V prvih mesecih bodočega leta začne banovina graditi novo bolnico s skoro trikrat večjim številom bolniških postelj, kjer bo našemu ljudstvu na razpolago 130 postelj na kirurškem oddelku, 140 na notranjem oddelku in 50 postelj za trahomaše. Načrti so gotovi, denar zasiguran. Prekmurje dobi bolnico, ki bo dovolj velika za tukajšnje potrebe in bo obenem tudi najmodernejša v celi banovini. Leta 1931. je bil dograjen v M. Soboti Zdravstveni dom. Tri leta pozneje je tudi drugo naše središče — Lendava — dobila enako zdravstveno ustanovo. Dva zdravstvena domova v naši krajini, ki sta že mnogo koristna našim vašem in katerih čaka še ogromno dela. Dvigniti Splošno zdravstveno stanje po naših vaseh, z neutrudlivim delom voditi borbo proti boleznim, razširjenim posebno med našim prebivalstvom. So to bolezni, ki hudo zmanjšujejo žilavo pridnost in delazmožnost našega kmeta, kot je n. pr. trahom, malarija. Njih naloga je čuvati zdravje naše šolske mladine z zdravstvenim delom v šolskih poliklinikah in s pogostimi pregledi, začeti z zdravstveno vzgojo pri nosečih materah in polagati največjo pažnjo dojenčkom in predšolski mladini. Jetika, ki uničuje tisoče in tisoče ljudi vsako leto v naši državi, je tudi med našim prekmurskim prebivalstvom našla naravnost ugodna tla za širjenje in uničevanje. Težko in naporno poljsko delo doma in na sezonskom delu v tujini, druga težaška dela in delo po tovarnah, slaba prehrana, neprimerne stanovanjske razmere, gosto naseljene vasi, mnogoštevilne drüžine, vremenske neprilike s skoro vsakoletnimi poplavami, vse to slabi odpornost napram tej morilki. Zato ni čudno, da se tudi druge nalezljive bolezni z lahkoto širijo po naših vaseh in zahtevajo mnogo človeških žrtev. Spominjam na nevarno škrlatinko leta 1925, ki je bila zatrta z največjim naporom ljubljanskega higijenskega zavoda. V zadnjih letih neprestano razsaja griža in le hitrim ukrepom zdravstvenih oblastev se moramo zahvaliti, da se bolezen ni preveč razširila in da so bile žrtve zelo male. Zdravstvene ustanove in razna društva z denarnimi prispevki se trudijo, da se delo še bolj razširi in sicer do slednje vasi, do poslednje hiše. Navajam samo par številk. Trahomska akcija je izvršila preko 650 tisoč brezplačnih zdravljenj, pregledala preko 100 tisoč prebivalcev; protituberku- Dobernik Simon, ravnatelj meščanske šole v D. Lendavi. 16 NOVINE 11. decembra 1938. lozni dispanzer, ki je bil v M. Soboti ustanovljen pred tremi leti, v Lendavi lani, je pregledal preko 6 tisoč ljudi, z röntgenom (s posvetom) preko 5.500 ljudi; protimalarična borba je izdala velike vsote za razna zdravila proti materiji. Tisoče in tisoče hišnih obiskov so izvršile zaščitne sestre po naših vaseh in hišah, z namenom, svetovati in pomagati. In v vseh teh ustanovah delo vsako leto narašča. Pred desetimi, dvajsetimi leti ni bilo skoro nobene take ustanove, ki bi služila vsem, ponavljam, posebno siromašnim in bila v korist vseh. Preskrba naših vasi z dobro, zdravo pitno vodo, je še v povojih. Zgradilo se je sicer že več vodnjakov, na žalost pa še vedno ni na razpolago toliko denarnih sredstev, da bi bil tudi v tem oziru splošen napredek v boju za zdravje viden. Začetek Me pa storjen in vsako leto se množe vodnjaki z zdravo vodo. Zdravstvene potrebe naših vasi so našle pripravljeno srce banovine in države, ki je v zad njem desetletju dvignila splošno zdravstveno stanje naših Prekmurcev. Ogromno je še dela in vse ljudstvo mora voljno slediti ukrepom naših zdravstvenih oblastih. V predkratkem izišli knjigi direktorja dr. Pirca „Zdravje v Slovenijiˮ, ki opisuje veliko delo za ljudsko zdravje v Sloveniji v zadnjih 15 letih in ki s točnimi številkami prikažüje gibanje zdravja, bolezni, rojstev, smrti itd., je razvidno, da sta naša sreza bila med najslabšimi v tem pogledu. Z veseljem pa moramo ugotoviti uspehe naše zdravstvene politike od strani naše banovine in države. Bog naj v obilni meri povrne vsem, ki so se trudili, da se tudi v zdravstvenem oziru bližajo našim Prekmurcem lepši dnevi. MISIJONSKA POROČILA Chaotung, Kitajska, 14. sept. 1938 J. M. J. F. Velečastiti g. urednik! Dovolite, da se po dugom časi pali malo oglasim eti iz Daljnoga Vzhoda ! Mislila sem prijeti za pero že pred meseci, pa sama ne vem, kak se je pri najbolšoj voli moglo tak dugo zavlečti ! Na misijonskom potüvanji. — Predragi misijonski prijatelje v miloj Slov. Krajini! Gvišno ste že več ali menje Slišali, da mora misijonar, misijonarka večkrat na tak zvano misijonsko pot iskat nemrtelnih düš za Jezuša. Tak smo tüdi mi štiri odri-nile prve dni julija v tri dni oddaljeno misijonsko postajo KoKvei ali po novejšem Y-Ke-Ang. Tamkajšnji kristjani i drügi znanci so nas že celo leto prosili, naj pridemo k njim na „svaˮ, to se pravi na počitnice. No, počitnice, pa že malo Čüdno zveni eti na nepreglednom misijonskom poli, kda žetev dozoreva, pa delavcov tak jako primenjküje. Pa, ve kak te poznej slišali, je bilo tam vse kaj drügoga, samo počitnice ne. I, to je pravzaprav moja najvekša tolažba. Kak pravim, potüvale smo tri dni i to po strašni bregaj, da bi nešternoj mamici tam doma srce vztrepetalo, či bi nas samo iz deleč gledala, kak kuražno plazimo mimo čarnih prepadov, ki so kak grozna žrela zijala v nas. Pri nas nemamo nej kola (bar takša ne, kak v domovini. Tü so prave šajtrige na dva potača), nej biciklinov, še menje pa se čüje od kakšega motora, ali avtomobila. Potüjemo na „traglajˮ t. j. edna nosilnica, ki ma dva droga, vmes pa je telko prepleteno z vejami ali travnatov vrvjov, ka skoz ne spadneš. Prvi i drügi den na toj poti je jako dežuvalo ali kak pravijo rada deca tam pri nas doma, nas je dešč pokao, ka smo bile mokre, kak ribe v Müri. Zgledale smo strašno, do kolena blatne, ve pravim, šče mama me kak takše vendar ne bi spoznali. Gosta megla je bila ino dešč, ka smo komaj eden stopaj mogli viditi naprej. Večkrat smo bili primorani vstaviti se pri šteroj kuči, kde smo si zakürili kak cigani, da smo se malo segreli. Pri toj prilikaj sem tu pa tam zvedila za kakšega betežnika. Kovčeka z zdravili sezna nesem mela prisebi, ali goba, prepojena z vodov, mi je slüžila kak najdragocenejše evropejsko vraštvo (gobe tu ne poznajo). Kak srečne smo bile, kda smo na toj poti mogle krstiti par vmirajočih pogančkov. Imele smo tüdi spotoma priliko spoznati rod „Mjavce“, šteri živejo kak prava deca narave v divjoj samoti po tistih visokih bregah. So to nekaki nomadi, ki cele mesece i leta pasejo po planinah črede koz i krav, samo, ka mleka ne poznajo. Ali je za tov čüdov skrita kakša comprnija, mi je ešče nej znano. I njihove hižičke, ali kak bi se že človek izrazo, ve to niti kuče nejso, liki brlogi v kakšem skritom skalovji! Ubogi lüdje, ali nemajo tüdi oni ravno tak nemrtelne düše, kak mi? Tüdi te düšice so odküplene z Predragocenov Krvjov našega Zveličara, med te uboge ovčice, ki šče brezvüpno blodijo v čarnoj noči poganstva, da pride k njim dober paster, ki de jih vodo po svetloj poti zveličanja v večno domovino. O, kak hvaležne Vam bodo nekoč za vsako najmenšo molitvico, za vsako potno kapljo, za vse žrtve i težave, da, za vsaki hip, kda se pominate ž njih. Betežniki v Yleangi so bili že obveščeni našega prihoda i so vreli vküper iz vseh krajov. A tüdi drügi lüdje, kristjani i pogani so prihajali na misijonsko postajo, da je bilo kak na mravllšči. Prvi den smo mele nekaj nad 50 betežnikov, dokeč jih je bilo že drügi den nad 200, dale vsaki den 450—500. To je bilo dela, si lejko mislite. Pa, kaj delo i trüd, düše, düše ... 20 smo jih krstne za nebesa v časi tamkajšnjega bivanja. Dva tedna smo bile v Yleangi i eden teden v Ta wan tse, kje je tüdi edna mala misijonska cerkvica, pa tak siromaška, ka bi se nešterni katoličan v domovini milo razjokao, či bi vido kak vbogo bivališče ma naš Nebeski Prijateo eti v misijonih. Vi tam doma si toga niti predstavlati nemrete. Po vseh bližnjih gorah so raztepeni kristjani. Misijonar, Kitajec, pa prebiva sredi svojih ovčic, kje pravijo, je že 100 let stara mis. postaja i ki je bila oblegana še za časa boksarov, ki so svoj čas divjali po Kitajskom i trpinčili kristjane. Poleg je tüdi misijonska šola z zavetiščem za sirote. Tam na kraji loga, na breščeki, pa v tihoj osamlenosti i pozablenosti počivlejo i čakajo vstajenja misijonarje francoski, ki so se žrtvüvali po teh divjinah, pa v trüdi i znoji rešavali nemrtelne düšice iz krutih okovov poganstva . . . V Ta wan tse so vse naokoli velki skalnati bregovje. Po teh sa-motnih pečinaj pa blodijo i ječijo najbole vsmilenja vredna bitja: gobavci. Zaskuzilo se mi je v očeh, kda sem pomislila nazaj v dečinsko dobo, kda sem od nesrečnih i ubogih gobavcov, ali kak je smemo imenüvati, živih mrtvecov, mogla zvedeti nekaj samo iz misijonskih poročil. 1 dnes, sama med njimi . . . Kak rada bi ostala za vedno pri njih, jim 1 smrdlive rane, šče bole pa tolažila njih obvüpajoče düše. Jaj tem sirotam, če vüpajo priti doli v vesi — kamenja je skoro premalo za nje. Tak bežijo daleč v gore, kje se hranijo z koreninicami i dokeč morejo kaj delati, si gojijo kakšo betvico zelenjave. Jeli dragi rojaki, da radi prislühnete mojoj vročoj prošnji i Kristušovoj želi, da te se vsikdar spominali v svojih molitvah, kak tüdi v žrtvah i težavah, ki jih srečavate na progi tüzemskoga živlenja, da te molili za vse jezere poganov, pa tüdi za številna pozvanja gorečih j misijonarov, ki bi z posvetom svoje žrtve i lübezni svetili po teh poganskih teminah i že skoro pridobili te sirote za kralestvo bože. Zdaj pa predragi, naj Vas šče popelam za par hipov v moje drago samaritansko delo, sredi šteroga se nahajam tü v Chaotungi. No pa, kaj več od toga drügoč. Samo to naj Vam še povem, da či se šče tak točno držim vör v dispanzeri, sem primorana dnes skoro celi den pregledavati betežnike. Ja, kak pa to. Deževno vreme je bilo, pa sunca dugo nej gor bilo. Tak so zdelešnji zamüdili, ar so čakali, kdaj jim sunce vošči dobro jütro. Ka si pa ščem? Vej je kaj j me skoro boječe zaprosi. Prav maš, moja draga, krstna voda te resan lehko ozdravi, pa ne sa- mo tvoje telo, nego tüdi düšo, ka pa šče ti, na žalost, ne moreš raz meti. Milo mi je bilo. Da sem Siroti spunila želo, sem jo resan krstila, se ve navalavno, ar od Boga i od istin naše sv. vere šče prav nikaj ne razmela. (Ar je krst veliko svestvo, se ne sme deliti pri odraščenih brez vere. Sme se pa sama ceremonija zvršiti, da se pomiri Prosilka. Č. sestra gvüšno samo na to Ceremonijo misli. Vrednik.) Vüpamo pa, da njej bo lübi Bog dao milost spoznanja pravoga stüdenca zdravja i moči, Presvetoga Boga, v šterom edinom se more düša odpočiti i nevtrüdiivo hoditi po pravoj poti v večno pristanišče. Vse bo zanimalo, ali nas ne že mogoče zajela bojna, ki že skoro leto dni besni med Japonci i Kitajci. Zaednok smo pri nas šče na varnom, vendar ne vemo, kaj nam prišestnost še lehko prinese. Posledice bojne pa se tüdi v Yunanskom okraji britko občütijo. Priporočam Vam ubogo Kitajsko, kak tüdi sebe z tükaršnjimi rojakinjami, častitimi sosestrami v Vaše goreče molitve, Blagovolite sprejeti od vseh nas nebroj najiskrenejših misijonskih pozdravov. Vam v Srci Jezuša i Marije iskreno vdana domačinka S. Imakulata Maršič, Gutman Andrej a Thelonne. Velečastiti g. urednik! Hvalen bojdi Jezuš Kristuš, s tem pozdravom vas, velečastiti g. urednik pozdravim i vam želem, da bi nam šče duga leta vrejüvali naše Novine i Marijin list. Tej listi so nam na velko pomoč doma, šče bole pa v tüjini, kde človek malo dobroga čüje. Naznanim vam, da redno dobivam oba lista i ostanem v novom leti tüdi naročnik, naročnino za 1939. leto vam v kratkom Pošlem. Zdaj vas pa, velečastiti g. urednik, šče ednok prav lepo pozdravim pa vam želem vse najbolše. Pozdravim tüdi svoje domače, ženo i deco, mojo i ženino mater i njim vsem želem zdravje od Boga. Pozdravlam tüdi bogojanskoga gospoda plivanuša, vse bogojančare i celo bogojansko faro. Konkolič Marija, au Verges. Prečastiti g. urednik! Prav lepo vas pozdravlam i vam želem lübo zdravje od gospoda Boga i od blažene Device Marije. Naše lübe Novine redno dobivam vsako nedelo i vam naznanjam, da sam tüdi v 1939. leti naročnika. Zdaj vas pa lepo pozdravlam i vse vaše sotrüdnike, pozdravlam tüdi dolenskoga gospoda i celo dolenske faro, moje drage starše i sestre i vso rodbino, gospoda vučitela z gospov. Polonec Kristina i Justlka, Pas de Calais, Prečastiti g. urednik! Pozdravleni v Jezuši i Mariji. Najlepše se vam zahvalüjevi na rednom pošilanji Novin, ki so nama edino bogástvo v toj podražim: no, mamica, dnes pa je sunček pozabo potrkati na Vaše okno. Najrajši bi zaspevala tisto: »Sedma ura že zvoni, naša Anka še leži." »Pridi, pridi črni vran ...“ itd. Toda kaj, če me pa razumeli ne bi. Šče mislili bi, da jim je pesmica v čast. Ubogi lüdje, od tak daleč prinesejo betežnike, pa naj je zato, če neso točni, odslovim. Preveč se mi smilijo, šče bole pa njih düše, v štere po božoj milosti vlevam tolažbo i Srčni mir... ! Mala deca so v smrtnom slüčaji navadno krščena na skrivnom. Pa, kak so si matere to že zapomnile, da mujvam, to se pravi, da vlijem vodo v znamenji križa na sezna jako težko betežnim. Zgodi se pa, da te ali oni po takšem skrivnostnom umivanji popolnoma ozdravi. Mamice so pa tak srečne i hvaležne, da je taki vsa drüžina pripravlena i volna vstopiti v našo sv. vero. Kaj pa se mi je dnes dogodilo. Edna ženska je pribežala k meni, pa je že od daleč kazala i delala velki križ nad svojov glavov. Joj, sila bo, sem mislila. Najbrž je što na vulici težko betežen. Pa komaj se vz-držim smeha, kda se mi približa. Prosi, naj tüdi njej vlijem v znamenji križa na teme vodo, kak sem to včinila ž njenim otrokom, ki pa je nato ozdraveo. Ženska ne bila ne vem kak betežna. Dam njej zdravilo. Ja sestra, kaj mi ne boš umila glave, mrzloj tüjini, tu v Franciji, kde živevi med ne pobožnimi lüdmi. Tü svi že več kak edno leto, pa svi ešče ne vidile niedne düše pri sv. obhajili. Nama je zato nej prehüdo, lehko idevi vsako nedelo k sv. meši, šteroj si g. dühovnik sami zvonijo i zovejo ovčice k sebi, ali jako malo jih pride. Kak srečnivi bi bile, če bi mogle kak drügi izseljenci poslüšati predgo izseljenskoga dühovnika g. Camplina, ali müvi vsi daleč od toga. Gospod urednik, na den, kda se je vršila Proslava 25. letnice Novin i 20 letnice Jugoslavije, naj je težila miseo, da nesvi mogle biti na te veseli den doma i viditi lepote, štero je Slovenska Krajina doživela. Skuze veselja so zalejale najne oči, kda svi zaglednole v Novinaj slike iz tabora v Črensovcih i opazile med onimi, ki so bili oblečeni v lepo narodno nošo, tüdi svojega brateca i dosta drügih iz naše vesi. Pozdravlavi vas šče ednok, g. urednik Novin, ravno tak upravo Novin, pozdravlavi tüdi našega prejšnjega kaplana preč. g. Zelko Ivana, ki so se poslovili iz našega kraja. Meli jih bomo vsikdar v najlepšem spomini, ar so lüstvo jako na dobro obračali s svojimi lepimi predgami. Želevi njim od Gospodnoga Boga lübo zdravje i vnogo božega blagoslova na njihovom novom mesti. Pozdravlavi svojo rojstno ves Kobilje, ki je puno veselja, da je dobilo dühovnika v svojo sredino. Pozdravlavi najno drago mamo i dva brateca, dve Sestri, ki že v ranoj mladosti okušavi bridkost i trplenje v tüjini. Činč Franc, Le Marais. Lepo pozdravla g. urednika Novin i njim žele dosta božega blagoslova pri njihovom deli za izseljence. ____________ Horvat Ivo: Naš velikan. Na delo pozval Te Bog je mogočni. Ali kdo naj dvignil drugače bi rod? Rojeni Ti David bil si nam močni! Oteti nas, Ti le hotel si svoj rod. Davno že pod težo tujcev bi spali, Ne mogel več nihče bi vstati nikdar! Eno želel si: da ne bi se vdali, Mi tudi svobodni naj smo gospodari Upe rad nad nami bodoče si gledal, Večne, težke si smrti svoj narod otel. Enkrat si le vstajenje nam napovedan Li kdo še kaj več hiši od Tebe želel? In rod se v ponosu Tebe raduje, Ko tiho in Skromno po zmagi živiš. A v nesreči Ti srce ne mirüje, Nesrečnemu vedno sveti up poživiš. Uk, vero, srečo med narod le nosiš, K slav!, v dobrote narod svoj vodiš. Lahko nam pota bo tvoja hoditi, Enotno korakajmo vedno s Tebojl Kot eden množica mora pritrditi: »Le v veri, svobodi je sladki napojl Up Ti vedno nam si jeklen), naš Velikan!“ 2500 - Din. rabite, da zaslüžite 1000.- Din. mesečno doma Pišite: „ANOS“ Maribor TRGOVSKA HIŠA 2. lokalna z lepim stanovanjom in z velkim vrtom v Dobrovniki se oda ali pa da se v najem. Zglasite se pri GERENČER JOŽEFI, trgovci v Lendavi. BANKA BARUCH U, Rue Auber Paris 9 0 Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu Sprejemajo plačila za naše čekovne račune: Belgija: št 3064-64, Bruxelles; Holandija: Štev. 1468-66 Ned. Dienst; Francija: Štev, 1117-94, Paris; Luksenburg: št 5967. Luksenburg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. Za tiskarno Balkanji Ernest Dolnja Lendava. Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.