Učiteljstvo in ljudska izobrazba. Poroča Anton Mervlč, učitelj v Povirju. Po vsi Slovenji je rabučal silen vihar. Najmogočnejša drevesa, najmočnejše stavbe morajo kloniti njegovi titanski moči. Seveda si ne smemo predstavljati tega viharja preveč realno. Vzdignimo se le v duhu v idealne višine, ki se v njih tako rada giblje uboga učiteljska para. Odkod pa ta vihar? Po slovenskih pokrajinah so se našli možje ki jim je baje pri srcu omika in napredek preprostega ljudstva. Ustanovila so se društva za povzdigo duševnega nivoa preprostih ljudi; programi so gotovo sestavljeni, ki se bo po njih vršilo to prevažnodelo in pri nas je završalo kot v mravljišču, če dregnemo vanje s palico. Jako lepo in hvalevredno je to delo, toda kdo naj ga izvršuje. »Vsak zavedni Slovenec«, je lakoničen odgovor na to. *) Po 30 K mesečno. U r e d n. V vseh mogočih tonih z najbolj dovršenim nijansiranjem se glase vabila na sodelovanje. Tudi učiteljstvo je deležno, in sicer v prvi vrsti, teh vabil. Kaj pa bi ne ? Ono, pijonir vse omike, pa bi ne pomagalo graditi jeza proti nevednosti, bi ne zidalo stavbe napredka in omike lastnemu narodu ?1 Pri tem pa se mi nehote usiljujejo nekateri pomisleki, nekatera dejstva mi vstajajo v spominu, ki jih ne more prezreti nihče, ki le malo opazuje naše životarjenje. Gotovo ni med nami nobenega, ki bi ne bil vnet za prosveto teptanega našega rodu. Toda to ni morda le zabavno, lahko delo; to delo zahteva mnogo časa, truda ter samozatajevanja. Učiteljstvo je žalibog še vedno podobno tistemu živinčetu, ki je omagovalo pod težo bremena, gospodar pa mu je vendar nakladal vedno več na izmučena pleča. Hrvaški rek pa pravi: Svaka sila do vremena«, in tako bo nekoč tudi z nami in z našo navidez nedosežno potrpežljivostjo. Najlažje premotrimo vse ovire in težave, ki nas zadevajo v tem prehvaležnem poslu, če si ogledamo nekoliko pomen in vpliv društev, ki seravnokar ustanavljajo tako pridno, da zajeze nevednost in duševno omejenost večine našega naroda. Vsakdo pa, ki le mimogrede nekoliko pogleda v naše politične organe z njihovimi sateliti in trabanti, da se izrazim nekoliko astronomski, je gotovo že čital slavospeve tem kulturnim središčem in njih blagodejnemu vplivu na vse javno narodno življenje. Nujne potrebe ustanovljenja jeza, ki bi odvrnil naš narod od pogubonosnega brezbrižja za kulturne pridobitve, ne more zanikati nihče. Izobraževalna društva omejujejo med drugim jako uspešno pijančevanje. Toda od priznanja do uresničenja je vselej dolga in trnjeva pot. Boriti se je namreč pri tem z najrazličnejšimi zajedalci, ki pijejo kri in uničujejo žilavost našemu narodu, kakor se godi tudi drugim kulturnejšim narodom. Pri vsakem delu, vsakem delovanju, sploh pri vsem, kar počne, mora imeti človek ~-ed seboj jasno začrtano pot, po kateri mu je hoditi, da dožene najlažje in najgotovejše svoj namen. Znan mu mora biti določen smoter, zaradi katerega je pričel delovati. Pustiti pa ne sme slednjič v nemar niti ovir in težav, ki ga čakajo pri tem važnem opravilu. Če vse to natanko premisli, če vse te okoliščine upošteva, potem .šele nekaj dožene. Če pa pusti to v nemar, potem je ves trud, vse delo zaman. Vse mu izpodleti, in uresniči se nad njim pregovor: »Brez glave storjeno, gotovo skaženo. - Koliko bolj moramo biti pripravljeni na vse mogoče okoliščine, koliko bolj moramo paziti na sredstva in pripomočke, ki nam olajšajo delo v dosego končnega smotra, če mislimo postati uspešno delujoči delavci na polju omike, na polju narodnega prebujenja iz duševne onemoglosti? Kakšno tvarino podavajmo ljudstvu? Kje začnimo? Kako sprejme ljudstvo naše prizadevanje za povzdigo svoje omike? Do kam pridemo s tem? I. t. d. i. t. d. Ta vprašanja nam silijo v glavo, vse to moramo premotriti, drugače nam vse izpodleti in naš trud je podoben Sisifovemu delu. Naše razumništvo in naša glasila javnega mnenjapa sepomojemprepričanju jako malo oziraj o na vse te važne točke, okolo katerih bi se moralo sukati to delovanje kakor zemlja okolo svoje osi. Dnevno pa nas prepričujejo uredništva najrazličnejših časopisov o zavednosti in dušnem prebujenju njih somišljenikov, ki je baje velikanska. Če bi bilo res le polovica tega, kar nam poročajo listi, bi ljudje res zajemali ponujano jim modrost kar z vedrom. Potem šele bi izgubila gornja vprašanja mnogo svojega pomena. Vse bi šlo kot namazano. Človek bi ne izgubljal mnogo časa s tem in vse bi delal v svojo zabavo in razvedrilo. Le en pogled po naši ožji domovini pa nas prepriča, da so vse navedene trditve o duševnem razpoloženju in o zavednosti preprostega ljudstva le iluzije, prazna fata morgana, ki vara potnika v vroči puščavi.  Že v prirodi dobimo drastičnih zgledov, ki potrjujejo moje ravnokar navedeno mnenje. Miren vrelec naraste po nalivu v deroč hudournik. človek meni, da bo vsega konec, kar pride v njegovo območje. Nekaj časa divja, kmalu pa mu pomanjkovanje vode odvzame vso moč, in otroci se zopet igrajo ob njegovi kristalno čisti gladini. Kako trepeče človek pri pogledu na razburkano morje? Silni valovi hočejo vse pokončati. Čez malo ur pa se smehlja neizmerna morska ravan brez vsakršnega valčka v zlatih solnčnih žarkih. Isto vidimo pri ljudeh. Koliko lepih idej se je že porodilo v človeških možganih. Ogromno je bilo navdušenje pri njih rojstvu. Čez nekaj časa pa je vse minilo. Kje tiči vzrok? Ko je ideja bruhnila na dan, je bilo ljudstvo nezrelo zanjo, ali pa ni imela določnega smotra ali kaj drugega. Stavba je bila na peščeni podlagi in voda jo je odnesla, preden jo je podrl veter. Poglejmo le nekoliko natančnejše naše dobro, verno Ijudstvo po kmetih ! V vsakdanjem težkem boju za obstanek je postalo popolnoma apatično za vse, česar ne more pregledati do dna. Če namerjamo ustanoviti kje čitalnico ali podobno kulturno središče, vlada v začetku res živahna delavnost in veliko navdušenje za stvar. Ko se društvo ustanovi, gre v začetku kakor namazano. Kmalu pa se ljudstvo naveliča tega, in omiki posvečeni hrami se polagoma praznijo. Kje tiči vzrok tej prikazni ? Nekateri se naveličajo, ker se jim ne more ustreči popolnoma po njihovi želji. Drugi zopet bi imeli radi nasprotno, in če ni predsednik res krepka, odločna oseba železne vztrajnosti, propade kmalu vse. Zatorej naj ima vsakdo pred ustanovitvijo kakšnega društva jasno začrtan smoter pred seboj. Izbrati je obliko izobraževališča, ker vsak kraj ima druge potrebe; v vsaki vasi so druge okolnosti. V nekaterih krajih uspeva čitalnica, drugod zraven iste tudi pevsko društvo, zopet pod drugim meridijanom ljudska kujižnica. Ce pa hoče kdo spoznati Ijudski značaj, ta se mora res truditi; opazovati mora običaje in Ijudsko mnenje, kar pa ni posebno lahko delo. Marsikdo utegne tukaj ugovarjati. Rekel bo gotovo: Saj učitelj prav lahko spozna odrasleljudi v svojem šolskem okrožju, ker ima vendar z njim mnogokrat opraviti. Toda o tem nekoliko pozneje. Sicer spravi vsaka novotarija ljudi iz ravnotežja, toda za koliko časa? — To nam kažejo primeri z viharjem, hudournikom in morjem. Drug mnogo važnejši činitelj pri tem idealnokrasnem opravilu pa je finančne narave. Kogar bojkotira finančni minister (kot. n. pr. učitelja) — ta že ve, kaj se pravi imeti pajke v žepih, čeprav pravi sv. pismo: »Ne skrbite, kaj boste jedli, kaj bošte pili....« Kakor se ne more pridobiti brez denarja niti enega atoma najmanj vredne tvarine, tako je tudi z omiko in napredkom. Kakor dajemo za telesne potrebe mnogo denarja, tako zahteva tudi dušna hrana mnogo cvenka. Čital bi že marsikdo in sicer prav rad, toda denarja ni za knjige. Na kršnem Krasu poznamo mi kakor tudi ubogo kmetiško ljudstvo, kaj je denarna suša. Zato ne meče ljudstvo denarja proč za reči, ki nima zanje nikakršnega smisla.,. (Dalje.)