NOVE   KNJIGE
SLOV E N S KO    SLOV S T V O
Iv u u P r e g e 1 j : Izbrani spisi. Č g trti z v e z e k : Zgodbe zdravnika Muznika (L. in II. del). Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1929. Str. 255. — Peter Markovič. Zgodovinska povest. Mohorjeva knjižnica, 27. Družba sv. Mohorja, 1929. Str. 207. am enda smo že omenili, da Pregelj svoje Izbrane ^ spise ureja skoraj brez doslednega pravca, vsak zvezek prinaša leposlovno knjigo zase in je zato v njih pisateljeva organična rast povečini zabrisana. Pisatelj Spise tudi rahlo revidira in večkrat z novimi deli dopolnjuje. V takih slučajih, kjer se starejšemu spisu pridruži nov, je razvoj pisateljevega sloga in miselnosti bolj viden in je knjiga sama zase zanimiv studijski predmet. Tako je tudi s četrtim zvezkom. Pri tem zvezku je Pregelj napravil z Muznikom enako ko prej z Glavarjem: prvotni povesti je dopisal zgodbe iz poznejšega junakovega življenja, širše po življenjskem razgledu in s posebno pažnjo za umetniški stil in časovno občutje. Tako so ob prvotnih »Zgodbah zdravnika Muznika« nastale še štiri vigilije s prologom in epilogom. Ker pa sta čas in življenjski usodi obeh junakov, Glavarja in Muznika, skoraj enaki, je četrti zvezek v marsičem le bolj dopolnilo tistih Pregljevih pisateljskih značilnosti, ki jih je prinesel že tretji zvezek. Snovno se »Muznik« kakor tudi »Glavar« označuje kot predmet iz osemnajstega stoletja, ki našega narodnega življenja ni toliko pretreslo, ampak ga bolj izravnalo in mirno usmerilo. Velikih dejanj in osebnosti, ki bi omogočale širok biografski roman, v katerem bi pisatelj preko historičnosti iskal v stanovskih in duhovnih težnjah izraza svoji lastni človeški izpovedi, skoraj v tem času ni, pač pa nam ta doba hrani bogato kolektivno ljudsko tipiko, ki je niti naša kulturna zgodovina ni še dovolj opredelila. Pregelj je ostal v prvem delu »Muznika« pri tradicionalni povestni obliki, v drugem delu pa se je pokazal kot izrazit stilistični formalist, zato v prvem delu prevladuje fabulistka, v drugem artizem. Široke zasnove, ki bi jo za »Tlačani« ta čas lahko našel, pri »Muz-niku« kot celoti pogrešamo; pisatelj je le mimogrede pristavil n. pr. socialno osnovo kot nasprotje tlačana in graščaka in risal duhovno nasprotje s preprostostjo domačega življenja in gosposko modnostjo baroka, končno pa v zadnjih zgodbah prešel v meščansko gosposko mišljenje, ki nam kaže tedanjega višjega človeka, v koliko je še ohranil stik s svojo prvotnostjo in v koliko je ta ostal ljudstvu zvest. Vzrok tej zunanji fragmen-tarnosti pa je iskati predvsem v postanku dela; kajti notranja enota je poudarjena s pisateljevo osebno vsebino in je kolikor toliko trdna.
Muznikova osebnost ni toliko močna, da bi iskala predora s svojo lastno naturo. Slučaj in sreča ga vodita po tisti čudežni poti, ki jo tradicija pro-svetljene vzgojnosti pozna iz življenja revnega dijaka ali pa vojska. Iz clomotožja, zvestobe in prirodne darovitosti se vije ta pot navzgor, dokler ne nastopi življenjska idila. Bogastvo naše ljudske ti pike in tedanja domačnost je ostala zategadelj ob strani, epično obeležje se je umaknilo povestni naglici; zato je prvi del teh »Zgodb« v začetku povesti  natrpan,  proti koncu pa  celo  raztrgan.
precejšnja ovira za miren epski razvoj in uravno-vešeno širino v pripovedovanju je pisateljeva artistična težnja, s katero je že kmalu od začetka vstavljal avtobiografsko obliko in vezal Muznika v povesti z Muznikom zunaj nje. Ta svojevrstna romantična ironija je pisatelju omogočila razne lirsko-epske traktate o domači deželi in življenju in poudarke idejne vsebine. Toda čistoti in neposrednosti epskega dela ni bila v prid, zlasti ko vidimo, da se je pisatelj najviše dvignil tam, kjer je lirsko občutje premagal s tisto njemu lastno vizionarno epiko, ki odgrinja v slučajih življenja skrivnostno zakonitost. Najlepši mesti v povesti sta vendar romanje k Materi božji na Ilovici in pa zlasti romanje na Sveto goro. "1/" sebinska osnova, razvita sicer ob zgledu fevdalne pasivnosti, kakor je Muznik, ima svojo obče-človeško vzgojno veljavnost: da je pravo zdravje v modrostni vdanosti, ki stori človeka dobrega. Ni za vsak čas in za vsakogar to zdravje, a njene visoke vrednosti ne more utajiti noben pravičen humanist. Iz časa samega je Pregljev Muznik celo rahel simbol za preteklost, kako je prava duhovna vdanost ohranila človeku tisto njegov^o 'individualno ljudsko zdravje, ki ga ni zatrla nobena tuja kulturna niti državna oblast. Še več trdim: da je bila tista človeška zrelost našega naroda, izvirajoča iz močne vernosti, krotka po svojih oblikah, živa v svoji ljudskosti za tedanjega človeka visoka popolnost, višja od racionalističnega humanizma, saj je bilo njeno veselje do življenja večje in zvestoba do lastne bitnosti močnejša. To katolištvo je bilo ljudsko, ne državno. |^ ar se tiče II. dela Muznikovih zgodb, stoji v ¦^ ospredju pisateljev napor, da bi ustvaril času samemu dovolj tipično obliko. Ta čim najširša, gostobesedna referativna klasicistično-baročna epika nam pripoveduje štiri zgodbe: kako doživi Muznik v zrelih letih svojo kratko ljubezensko srečo s konteso Leonoro, o težkem porodu žene Muzni-kovega posinovljenca, o možu, ki je hotel imeti svojega psa s seboj v grob in nazadnje Muzni-kove domače dogodivščine. Ker je Pregelj v zgodnjih letih preštudiral Rogerija in je iz njega našel toliko značilnega za tipiko našega cerkvenega baroka, je marsikaj mogel porabiti tudi kot tipiko svetnega izraza, za katerega v naši književnosti nimamo skoraj nič oporišč. Pri tem »baroku« ali »rokokoju« pa ni ostal povsod na višini galantnega čuta, ki celo trivialni predmet zna duhovito dražljivo povedati, ampak je v močno prikrito, zadušeno erotičnost vpletal nekatere do-mislike, ki niso okusni. Mojstrsko je zajeta Muznikova starčevska širina, ki jo je pisatelj izrazil tudi s perijodami, ki so 17, 20, celo 25 vrst dolge! Prolog in epilog k vigilijam izražata v meditativni obliki dvoje važnih, osebno vsebinskih poudarkov. Prolog govori o domačem jeziku in o jezikih, ki se jih je Muznik naučil; tu se kaže pisateljeva retorična in refleksivna uglajenost na višku, zlasti ko se razodeva z bogastvom svojega lastnega narečja; tudi vsebinsko so misli tehtne in pisane zi daljši čas. V epilogu se pasivni značaj junakov preko različnih spoznanj, harmonično zaključi v trditvi, da je »skrivnost življenja spoznal, kdor se smrti ne boji«. Ta vera je krščanska iz želje po zedinjenju z vsemi, ki so mu bili prijatelji in jih je ljubil: »Vsa moja Tolminska je že tam, moja prva sreča in zadnja radost. Mar ne umeš, dami je dolg čas po nji?«
170
p uzvo.j zunanjega umetniškega izraza v »Muzniku« je zelo poučen. V prvem, povestnem delu ni enoten, ampak najdemo v njem celo literarno tipiko ljudske povesti, ki jo je Pregelj najprej gojil (prim.: »Polagoma so se razhajali ljudje iz cerkve. Vonj kadila, se je z njimi porazgubil kakor nedeljski blagoslov v vsa sela in selišča pod zvonom svete Lucije str. 18), potem so močni spomini na tekoči Cankarjev slog (zlasti v romanju na Sveto goro; prim.: »S trudnostjo, ki jim je lezla v ude, je minevala romarje prva popotna radost str. 41) — bolj in bolj pa se čuti, kako pisatelj spaja askezo in bohoto življenja v eno, kako išče z miselno poantiranostjo zdaj retorično zaokroženost zdaj lapidarno raztrganost, individualno po občutju pripovedovanja. Preko tega je šel pisatelj v drugem delu »Zgodb« v iskani historični artizem, ne da bi bil priučeni tipiki docela zatajil svoj-stvenost svojega lastnega rafiniranega izraza.
p eter Markovič, s t r a h 1 j u b 1 j a n s k i h šolarjev, je »akademična« povest, ki jo je pisatelj naslonil na konec sedemnajstega stoletja in v nji skušal zajeti dijaško in meščansko čuvstve-nost. Osnove dela so romantične, dijaško pustolovstvo se razvija do etične izčiščenosti, seveda zopet v zgolj povestni meri, v čisti dobroti in črni hudobiji. Romantična domišljija je tu dosegla nekaj dovršenih zgledov, n. pr. bledi premrl, sivi lasje. Tudi dovtip, na katerem je zgrajena zgodba, da si pomaga junak z imenom svojega umrlega tovariša, je povsem romantičen. Sporednost motivov daje tej romantičnosti še posebno čuvstveno ozračje. V glavnem je zgodba povesti tista, na kateri je zgrajena cvranojska drama »Salve« virgo Catharina« (DS 1928). toda pripovedna misel, kako Jurij Mihajlovič prevzame zaobljubljeno duhovno dediščino, in zlasti vsebinska vez med življenjem in grobom, ki se pri Preglju tako rada ponavlja, je našla tu novih motivov, zlasti v mojstrsko izdelani zgodbi o Katarininem bratu Leopoldu. Tu je Pregelj v bolezen in smrt otroka položil toliko nežne umetniške sile kot malokje, vendar moti njen povod, ki je brutalen. Zadnji del povesti, t. j. dunajsko obleganje, je kljub temu, da sloni na obilnem študiju, precej šablonsko povesten in manj zadovoljuje. V celoti pa je to delo kljub obilici raznovrstnih motivov dovolj enotno. Pisatelj se je trudil, da bi bil poljuden, zgodovinsko nazoren in tudi etično globok. Marsikaj je sicer zapisano vzgojno in usum delphini, a trdim, da je »Peter Markovič« dobro delo. Epske mirnosti in tradicionalne oblikovne uravnoveše-nosti pa bi bilo pri Preglju zaman pričakovati, kakor hitro zagrabi širši koncept.                      F. K.
France Bevk: Julijan Sever. Trst, 1930. Književna družina »Luč«. Str. 112. — Pričujoča novela. ki je prvič izšla v DS 1. 1926, spada med prve večje pisateljeve koncepte, tik po »Muki gospe Vere«. Njena oblikovna zasnova je zato še preprosta, skoraj linijska, za novelo celo nekoliko predolga in preenostavna. Ta črta pelje kot pot z Dunaja preko Štajerskega, Ljubljane v Italijo. Ni nujnost dejanja, ampak bolj estetično duhovno nagnjenje pisateljevo, ki kaže junaku pot v'Italijo, kjer budi v odmirajočem telesu skrite duhovne vzmeti, dokler otožnost tega na smrt obsojenega življenja in njegove zadnje prevare ne splahnejo v odrešenje. Pri kateri misli se junak nazadnje ni več prebudil — ali ob misli na nevesto,   ob   žalosti   na   mater,   ob   upu   na   življenje
ali ob ugibanju o večnosti? To so tudi gibala novele in premikajo dejanje z enega usodnega križanja v drugo, dokler se ura Julijanovega življenja ne steče, in ko v belini operacijske dvorane ostane nevesti samo še belo telo za zadnji poljub. Tri osebe: mati, Anica in zdravnik Ven-celj so Julijanovo človeško okolje. Mati se bori za sina proti nevesti, nevesta visi razdvojena med požrtvovalno ljubeznijo in naravnim čutom za Venclja — Julijan pa mora dopolniti, kar mu je bilo zapisano že ob rojstvu, ko je prejel kot dediščino svojega očeta neizogibno zgodnjo smrt. Mednaroden svet, vklenjen v prebujeno ljubezen do doma, je prostornina te tesno stisnjene duhovne borbe, ki bi bila zdravemu telesu tuja in nemogoča. Vendar je treba ugotoviti, da je zgodba kolikor-toliko pisateljevo osebno doživetje, kajti naturalistični eksperiment, na katerem stoji zgodba, je čezinčez nagosto prekrit s čuvstvenostjo. Poetična stilistika, zlita malone v pesem, napravlja delo kljub mrkotnemu vzdušju lažje, skoraj lirično prozorno. Knjiga ima v celoti bolj ženski ko moški značaj in se v marsičem loči od poznejših Bevkovih knjig, kjer se boj življenja ne bije med usahlimi in zvezanimi telesnimi silami kakor tu, ampak v vsej nagonski sproščenosti in telesni nasilnosti; tam je tudi za fabulamost več prostora, kakor pri tej skoraj sentimentalno hladni kopreni. ki v marsičem močno spominja na Wildea. Vsekakor je delo zanimiv oseben dokument pisateljev, ki utegne biti v tesni zvezi s knjigo o svetem Frančišku  Asiškem, ki * jo   je pisal ob  istem času.
F. K.
PUBLIKACIJE UMETNIŠKE MATICE ZA L. 1930.
a letos je Umetniška Matica razposlala svojim udom proti malenkostnemu plačilu Din 24*— dvoje originalnih slovenskih grafik kot lani, razen tega pa še prvi zvezek »Zbirke del slovenske likovne umetnosti«, obsegajoč plastiko Tineta Kosa. Ta pomnožena letna izdaja ji je bila, kot razvidimo iz programa, mogoča le zaradi številnih pristopov novih članov, kar priča o zanimanju, Ivi ga ta ustanova uživa. Izmed grafičnih listov je enega izvršil F ran jo Stiplošek (barvast lesorez, Znamenje?), enega pa Tone Kralj (lito, Delo) in bosta oba dobro služila okrasu stanovanj, pa tudi privatnim grafičnim zbirkam. Posebne vrednosti sicer ni mogoče priznati nobenemu in se zlasti »Delo« Toneta Kralja zdi narejeno nekoliko preveč ad hoc, a vendar je vse troje — grafična lista in monografija — v primeri z udnino naravnost velik dar za člane U. M. rednost mape Kosovih del, kateri je uvod napisal Tone Seliškar, je v zelo dobro uspelih reprodukcijah, dočim tega o uvodu ne moremo reči (glej o tem sledečo beležko). Mapa je tiskana na umetniškem papirju ter v glavnem okusno opremljena, in čeprav se s tem tipom publikacije, ki je preživet in zelo neekonomičen, ne strinjamo, jo vendar smatramo za lepo izdajo. Zbirka, enkrat tako započeta, pa naj se tudi zares nadaljuje, seveda kot resen publikacijski glasnik slovenske likovne umetnosti, ne pa samo kot kak album različnih enostranski barvanih struj. plastičnem delu Tineta Kosa sem v glavnem spregovoril že lani (DS. 1929, 9). Tu naj navedem samo še nekatera opazovanja, deloma tudi iz mojega nesprejetega uvoda za to mapo. Tako o Kosovi kot o celi slovenski skulpturi bi se zaenkrat dalo govoriti bolje z vsakega poljubnega vidika,  samo
171