Štev. 10. V Mariboru 25. maja VII. tečaj. List zm šolo in dom, Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo leto 8 gld., za pol leta 1 gld. flft kr. — Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. — Na anonime dopise se ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani) vredništvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa opravništvu: Beiscrstrasse 8 v Mariboru. — Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se enkrat natisne 15 kr. u " - Vsebina. 0 šolskem zdravstvu. — A. M, Slomšek. — O rabi navorja. — Logika. — Društvena poročila. — Dopisi. — Razne stvari. — 0 šolskem zdravstvu. (Piše Hinko Podkrajšek.) Nauk o šolskem zdravstvu ..ali o šolskej higijeni obsega vse one predpise, po katerih se je treba ravnati, da se ohrani zdravje otrok, kateri obiskujejo šolo. Ker pa v šoli delujemo izključno le mi učitelji, sveta nam je dolžnost, da po svojih močeh zabranjujemo boleznim pot v šolo; kajti le v tem smislu si smemo tolmačiti pojem šolskega zdravstva; bolezni ozdravljati ni naš poklic! i Z veseljem moram zabelježiti, da se je v najnovejšem času na tem polju prav veliko storilo. Pri nakupovanju učil in učnih pripomočkov zahteva se le najboljše, pri zidanju novih šolskih poslopij pa se jemljejo v prvej vrsti zdravstveni obziri v poštev. Zabelježiti moram pa tudi, da si ljudski učitelji jako prizadevajo, bodočej generaciji koristiti s tem, da jej čuvajo ljubo zdravje. Od postavnih določeb, po katerih smo zavezani skrbeti za..šolsko higijeno, omeniti hočem tu le dveh ukazov. Prvi je ukaz ministersva za uk in bogočastje od 9. junija 1873, št. 4816, s katerim se določuje, kako se imajo opravljati šolska poslopja na javnih ljudskih šolah in kako se ima skrbeti za zdravje po teh šolah, a drugi je ukaz ministerstva za uk in bogočastje&kijji 10. aprila 1883, št. 21063 v zadevi šolske higijene na ljudskih šolah. Prvi ukaz peča se v prvem svojem delu večinoma le z navodom, kako šole graditi in govori v drugem oddelku o naredbah, katerih se irna učitelj v izglednih, vsem zahtevam modernega šolskega zdravstva zadostujočih šolah držati. Drugi ukaz, ki je tako rekoč v dopolnilo prvemu, govori o dolžnostih učitelja napram šolskej higijeni. Gola resnica je, da treba telesnemu razvoju naše šolske inladeži lepih šolskih prostorov, posebne važnosti bi torej bilo govoriti o uredbi naših šolskih poslopij v šolsko-zdravstvenem obziru. Ker pa sploh primanjkuje vzglednih šolskih poslopij v tem obziru in ker so nam jih zlasti na Kranjskem sploh še ni tako kmalo nadejati, bilo bi to delo pač prazno, kajti ako je v Avstriji določeno za vsacega učenca po 0 6 m? površine in pa po 3"8—4-5 m3 prostora trebalo bi pred vsem podreti skoro' vsa šolska poslopja do tal in še-le, kadar ? bi na teh razvalinah vzrastla nova, v duhu postavodajalčevem, sozidana in vrejena poslopje, takrat še-le bi se dalo vspešno govoriti o šolskej higijeni. Nalog moj, natančneje govoriti o šolskem zdravstvu, bil bi končan s tem, da prepustimo šolskim oblastvom skrb, sezidati nam vzorna šolska poslopja, ki bodo polna lepih učil in učnih pripomočkov, seveda zopet takih, ki ne bodo niti najmanj spodtikljiva za obstoječe zdravstvene naredbe. Toda, temu ne more biti tako! Sveta dolžnost je nam vsim, da našemu ubožanemu kmetu za majhne troške kolikor mogoče dobrega damo in storimo, skrbeti moramo, da se privadi naš priprosti seljak o šoli misliti, da je neobhodno potrebna, jako koristna, ne pa da govori o njej le slabo, in to le zaradi tega, ker mu prizadeva toliko troškov. — Bodi mi toraj dovoljeno, četsitim gospodom sotrudnikom v ta namen navesti nekoliko podrobnosti, katere sem si pridobil, bodi-si v svojej veeletnej praksi, bodi-si po knjigah, pišočih o tem predmetu. Svetloba in zrak sta faktorja, brez katerih si animaličnega življenja niti misliti ne moremo. Eastline brez zraka in svetlobe orumene in v kratkem času ' poginejo. Tuberkuloza in druge bolezni se pojavljajo pri ljudeh, ki žive v slabem zraku. Kakšen pa je zrak v naših šolskih sobah? Odgovor na to se pač glasi, da je slab z opomnjo, da se v najnovejšem času veliko dela v zboljšanje njegovo. Produkti človeškega menjavanja snovi (Stoffvvechsel) kužijo zrak. Bazlični pa so te produkti po kakovosti in kolikosti. Ogljenčeve kisline in vodene sopare nareja se prav mnogo, a škodljive te plinjave same na sebi niso. Orga-nične snovi, katerih se pa veliko manj nareja, so pa jako škdoljive. Da se slednje v šolah nahajajo, dokazuje nam prav priprost poskus. Naberi mokroto, katera se po zimi v mokrih šolskih sobah po oknih nahaja, v poseben lonček in pusti jo nekaj časa stati. Kmalo bo začela gnjiti, v dokaz, da je bila polna organičnih snovi, katere izvirajo od človeka. Ogljenčeva kislina, kot obstoječi del zraka, gotovo ne more biti škodljiva, dokler ne preseza naravne kvantitete. Svež atmosferieni vzduli ima v 10000 prostornih delih 3 prostorne dele ogljenčeve kisline, a z dihanjem pokvarjeni zrak uže 5°/0 torej 165krat več. Po teh številih sostavilo se je merilo in reklo, da dela l°°/oo ogljenčeve kisline mejo med dobrim in slabim zrakom. Koliko se pa nahaja ogljenčeve kisline v naših šolskih sobah, naj blagovoljni čitatelji iz sledečega povzamejo: V sobi, katera meri 251 "61 m3 in sedi v njej 67 učencev znašala je množica ogljenčeve kisline Eazvidno je torej, da zrak niti pred početkom poučevanja dober ni bil, in bi ga komaj dobrega imenovati mogli, ko bi vzeli množico oglenčeye kisline z 2°°/oo- Nadaljni računi so pokazali, da, ako bi v tej sobi ne hoteli več kakor 2°%o ogljenčeve kisline, bi ne smelo več ko 12 učencev — torej petkrat manj ob 8. uri zjutraj pred začetkom pouka 2'48°°/< ct A ■ 8fioo/( A-snoo /oo 8-H°7flo 5-52°700 9-36°%o 00 — v šoli biti, ali pa bi morala soba meriti 1810 m3, to je šestkrat večja bi morala biti. — Ker pa šolskih sob ne moremo po poljubnosti zvečevati, ostane nam za zboljšavanje zraka le jeden pot in ta je ventilacija. Ventilacija je lahko dvojna: naravna ali pa umetaa. Za šolo rabi nam veliko bolj poslednja. V to svrho odpiramo lehko okna; tudi gorkota od peči nam po zimi služi v to, da v sobo dobivamo svežega zraka. — Okolu peči napraviti je treba plašč tako, da je zrak med plaščem in pečjo v zvezi z zunanjim zrakom. Mrzli zrak se zgreje pri peči in se vzdigne kvišku ; pokvarjeni zrak pa naj odhaja pri tleh iz sobe. — Sploh pa je treba skrbeti, da se šolski prostori pred poukom dobro prezračijo s tem, da se odpro okna in vrata. Poleg tega umetnega prezračevanja je pa tudi naravno prezračevanje za šolo in dom velike važnosti. — Omeniti hočemo tu tri načine umetne ventilacije. Vnanji zrak dohaja v sobo skozi okna in vrata tudi takrat, ako se še tako dobro zapirajo. Še vse v večjej meri godi se to pri suhih stenah. Vsled luknji-čavosti sten je zračna menjava prav velika in postaja tem večja, čim večji je razloček topline med znotraj in zunaj. Poleg difuzije plinjav vpliva tu še prav posebno močno diferenca toplote, če pa je temperatura zunaj in pa znotraj enako velika, preneha izravnavanje topline in vrši se le še pronikavanje plinjav, ki pa je tako malostna, da ne more več uplivati na zrak v sobi. V sobi imamo takrat pokvarjen slabodišeč zrak. Vlažne stene so za zrak neprehodne, ker so njihovi preboji z vodo zaliti; zato so na novo zidana in sploh vlažna poslopja jako nezdrava. Primanjkuje jim poglavitni del naravne ventilacije. Tudi zakurjena peč dobro pospešuje naravno ventilacijo, a to le v slučaju, ako jo od znotraj kurimo. Slabi zrak iz sobe tiši v zakurjeno peč in gre po cevah v dimnik, svež zrak pa prihaja v sobo. Po dobro zakurjenej peči gre toliko slabega zraka iz sobe, da vsako uro po najmanj 70—90 m3 svežega zraka v sobo pride. Glede kurjave bodi omenjeno, da toplina ne sme presegati 15° R., a tudi pod 18° R. ne sme pasti. Ako je v šolski sobi manj kakor 13° R., treba je kuriti ne glede na letni čas. Tudi za povoljno razsvetljavo jo treba učitelju skrbeti. Šolske sobe ne smejo biti razsvetljene od spredaj, ali pa od desne. Učitelju bodi skrb, da svetloba ne pada naravnost v sobo, tudi močno odsevajoča svetloba ni dobra za oči. Sploh pa naj ploskovna mera vsih okenj, po katerih dohaja svitloba v sobo, znaša V*—Ve ploskovne mere sobinih tal, (Dalje sledi.) -- Anton Martin Slomšek, pedagog, domo- in rodoljub slovenski. Spisal Fraiijo Jamšek. (Dalje.) 27. Pač dobro delo stori, kdor razumnega, pobožnega mladenča v šolo spravi in mu po svoji moči izšolati se pomore. Mladenčem, ki so za to, v du-hovski stan pomagati, je boljše dobro delo, kakor nove cerkve zidati, posebno 10* tam, kjer jih potreba ni. K čemu nam bodo lepe cerkve, ako mašnikov pobožnih ne bo, kakor se nam kaže? 28. Eokodelstvo je zlata ruda in stariši močno grešijo, kateri otroke le v višo službo tiščijo, za kojo nimajo ne glave ne srca. Pa tudi ni prav, ako roditelji svojega sina v šolo ne dajo in mu ne pomagajo v stan, kojega mu je Bog odločil. Srečen je, kdor si stan izvoli, v katerega ga Bog kliče, ter mu lastnosti in pa stanovitno veselje zanj da. 29. Tako je prav, da si mladeneč stan izvoli, v katerem po svoji pripravi lehko več dobrega stori ter ne sega po stanu, v katerem misli brez truda bolj mastno živeti. 30. V mnogih šolah učenci in učenke toliko gladko pojo, da jih je poslušati veselje; imajo gladko grlo kot orgije, in pa žlahno, pobožno srce. Kakor hitro odrastejo, se dero kakor divja zverina po noči, ali pa pivkajo, kakor črviva pisala. Od kodi je to? Modri možje pričajo, da ste žganj opij a in pa tobakaja vsega tega krive. Žganje in pa tobak pokvarita naši mladini glavo, srce in glas, dušo in telo, okadita mu, poblatita srce z grešnimi strastmi ter podereta, kar šola dobrega naredi. 31. Oholite se s šolami kolikor radi, obrekujte stare, hvalite nove, postavite jih, kar premorete, priganjajte učitelje, poskušajte učence: boljših ljudi izpodredili ne bodete, dokler dvojna uima: žganje in tobak, človeški rod gnjusi. Dokler mati hčerko po žganje pošilja, in ji kruh vanj pomakati da, dokler oče sinu fajfo dovoli in mu celo tobaka napravi (nabaše), tako dolgo raste slab, črviv zarod betežnikov in pa hudodelcev. Mladenča, ki očetu denar vzame in za tobak izda — ličero, ki rada žganje ima, nobena šola popravila ne bo. Bog pomagaj! 32. Sreča tvoja še ni to, česar se dobrega naučiš, marveč to, kar dobrega storiš; bodi torej ne le vrl šolec, ampak tudi priden kristjan in pošten državljan : to bo tvoja prava sreča, časna in večna. Šolsko poslopje. 33. Pač je žalostno toliko imenitnih srenj po svetu srečati, kder kmetje svoji živini hleve zidajo, kakor graščine, svoji deci pa ne postavijo potrebne šole, da se mora v kaki temni, tesni čumnati najpotrebnejših reči učiti. Vsak za se si postavljajo vrle hiše, kakor gradiče, za celo župnijo mora pa dimnica dobra biti. Tako se srenji godi, katera prave glave nima; vsak na-se vleče in za se skrbi, za občino pa nobeden ter ne pomisli, da je vsem grdo, ako pri župniji čedne cerkve in lične šole ni. „Lepa cerkev in prostorna Šola sta cele duhovnije čast in hvala, pa tudi hasen." IV. Slomšek o učiteljih. 1. „ Zlati nauk več velja, kakor zlat denar. Pa še več so učitelji vredni, ki za izgojenje mladine skrbijo; zakaj, ni dovolj, otroka le podučiti, treba je še bolj ga hudega odvajati in k dobremu privajati. Mlada privada je stara podkev, ki je človek lahko ne izgubi. 2. Blagor mlaclenhi (dijaku), ako modre učitelje in ravnatelje prave najde, kateri so mili očetje, ne robati strahonetje dijakov, ki so hudi, pa dobri tudi, vse po modrosti o pravem času tako, da jih mladina spoštuje, ne pa, da se jih boji. 8. Učitelj, ki svoje Šolce po trinoško strahuje, je toči podoben, ki mlado setev pobije; njegova setev dobrega sadu ne prirodi. Učitelj, ki svoje Šolce mehkuži, ter jim vse povolji pušča, je mlačnemu jugu podoben, ki drago cvetje posmodi, da žlahnega sadja ne da. Njegovi učenci bodo rahli in puhli možje, za nobeno težavno službo sposobni. Učitelj, kateri ve svojo mladino za potrebno vednost in krepost oživljati, ji pa tudi moško vedenje in stanovitnost preskrbeti, tak učitelj je vreden sto centov zlata; jedna njegovih besed dijaku več zda, kakor drugih cela pridiga. Tako dušni oče vzbuja v svojih šolcih visoke misli in blage občute, kaže izvrstnim glavam polje slavnega dejanja; in če je žive vere mož, in z lučjo sv. vere učencem v prihodnjost sveti, jih prav lahko z nekoliko besedami za časnost in večnost oskrbi; vse svoje žive dni ga bodo hvalili. 4. So vozniki, kateri svojo ubogo živino, — učeniki, ki šolsko mladino preženo, in ravno potem slabo vozijo. Tudi konj, ki se prehitro v breg zaleti, opeša; taka se rada učencu godi, ki bi rad vse ob enem znal. 5. Mladenču drugi stariši so njegovi učitelji, in blagor mu, kdor dobrim modrim učenikom v roke pride. Oče in mati izredita človeka izučita kristjana; moža po volji božji, osrečitelja narodov storijo mladine voditelji, ako so mla-denčem prava luč, katera sveti in ogreva, ne pa močvirna svetila posvetnih zmot in zapeljivih čar časnega duha. 6. Pravijo, da je velika umetnost otroke dobro in prav krščanskega nauka učiti. Jaz pa pravim, da pri otrokih ometena umetnost najmanj velja. Otroško nedolžno srce imeti in otroke po Kristusovo ljubiti in za nje skrbeti — to velja. „Ako ne bote", pravi Jezus, „kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo!" 7. Učitelj brez vse vredne priprave po navadi pleve seje, in ne bo dobre pšenice žel. Dober učitelj vselej dobro premisli, kaj bode povedal; nabera rožic, koje bode sadil. 8. Sveta skrb učiteljev naj bo mladini glavo izjasniti, pa tudi požlahniti srce ter celo življenje svojih učencev po nauku in vzgledu Kristusovem uravnati ter njihovo pravo srečo na skalo sozidati. Učitelji, ki po drugej stezi učence vodijo, jim na pesek srečo stavijo. Taka šola in pa morska pena en mak velja. Vsa taka modrost in učenost je podobna koči na pesek pozidani. Priburijo vetrovi hudih dni. pridere ploha nesreče, hiša se podere in podsuje človeka nesrečnega, kajti nima pravega temelja — (Mat. 7. 24.), kojega ni in ga ne bode, razun onega, katerega je utemeljil Kristus. 9. Jedna beseda iz ust učitelja, ki sicer posvetno suknjo nosi, pa od cerkvenih reči pohvalno govori, več izda, kakor cela nedeljska govorica duhov-skega učitelja. V takih letih omahljive mladosti je učitelju prav lehko mladenču z nekolikimi besedami sveto vero podreti, pa tudi tako globoko v srce vSaditi, da je nobena še tolika nevihta ne omaji. (Dalje sledi.) 0 rabi liavorja. Prof. Fr. Hauptman. (Dalje.) Primeren uvod vtegue se blizu tako-le glasiti: kedar imamo vzdigati težka telesa, ali spuščati jih z višjega prostora na nižjega, ali kedar imamo zlagati tovore ali razkladati jih, ne moremo vsega opraviti s prostimi rokami, ker smo deloma preslabi, deloma pa bi prenaglo opešali. V takih položajih pomagamo si s posebnimi pripravami. a) Če hočemo n. pr. težek kamen premakniti, porinemo močen lesen ali železen drog z ednim koncem pod kamen. Na to podložimo drog prav blizu kamna. (Nariši na desko.) Ko potem pritisnimo drog ob prostem koncu navzdol, na kvišku gre kamen (vzdiganje na vago). Z drogom, ob katerem dela sila naših rok v neko mer, prenašamo to delo na kamen ter ga premikamo v ravno nasprotno mer. b) Da plohi s podela (voza) ne padejo, porajtljujejo jih naši tesarji. Verigo, ki ima plohe k podelu držati, napnejo z rajtljem. Ko potegne delavec prosti konec rajtla k sebi, napne se veriga in pritisne plohe trdno k podelu. Z rajtljem, ki ga s učeni o v neko mer (n. pr. vodoravno), prouzročimo jak p r i t i s e k na plohe v m e r, ki je navpična na prvo. Vsled tega se ne ruši medsebojno ravnotežje med plohi in podelom. c) Brusne kamne gonimo z nogo, pritiskajoči ob podnožnico dotičnega gonila. Podnožnica giblje se gor in dol, kamen pa se vrt i okolo vodoravne osi. Pritiskajoči ob brusovo podnožnico podeljujemo kamnu neko hitrost vrtenja in to v drugej meri, nego dela sila naše noge. Gonilo je sredstvo, s katerim gib jedne vrste (gib noge gor in dol) spreminjamo v gib druge vrste (vrtenje brusnega kamna). Pri urah učini padajoča utež (ali raztezajoča se vzmet), da se vrti vse kolesje, da nihalo neprenehoma niha sem in tje ter da se kazalca z jednako-merno hitrostjo vrtita nad kazalom. Urško kolesje je tudi sredstvo, s katerim se gib edne vrste (padanje uteži ali raztezanje vzmeti) spreminja vgib druge vrste (nihanje nihala in vrtenje kazalcev). Vsaka priprava, po kateri učinkuje delujoča sila na kako telo, katero leži izvan njene meri, imenuje se stroj. Drog, rajtelj, brusno gonilo, ursko kolesje so stroji. Se stroji vzdržujemo telesa v stanu pokoja ali pa jih spravljamo v stan giba. Temu početju upira se vsako telo vsled svoje vztrajnosti in ta upor se vselej pojavlja kakti sila. Upor telesa, na katero učinkujemo se strojem, imenuje se navadno breme. Stroj prenaša učinek delujoče sile na breme; breme pa je upor, ki ga ima zmagati delujoča sila s pomočjo stroja. Silo in breme bodemo si pri sledečih poskusih predočevali z utežmi. Nazorno bi bilo. da se uteži, ki jih rabimo kot breme, po zunanjosti (n. pr. barvi) razlikujejo od uteži, ki nam predstavljajo delujočo silo. Vsaka negibka palica, ki se vrti okolo trdne osi, zove se navor (ali vzvod). Na navorju nahaja se čvetero znamenitih toček: Težišče, vrtišče in prijem ališči sile in bremena. Vrtišče deli navor na dva dela, ki se splošno zoveta rami navorja. Sicer pa je rama pri ravnih navorjih razdalja od vrtišča do prijemališča,*) in se meri vedno v tem smislu. Edna je rama sile, edna pa rama bremena. Ako ste rami saksebi od vrtišča, dvor amen je navor, ste-li pa rami obe na isti strani vrtišča, ednoramen je. Vrh tega razločujemo po dolgosti ram, ednakoramne in raznoramne navorje. (Nahajajo pa se tudi navorji, kojih rami ste pošev druga proti drugi, tako da delate med seboj tumpast ali celo oster kot, n. pr. cepin, kljuka na vratih i. dr.) Samo ob sebi se umeva, da se pri tem popisovanju kot nazorno sredstvo pravi navor postavi pred učence. Dovršivši popis nariši navor na desko. III. Pripravljalni poskusi. 1. Denimo ednakomerni navor v stojalo, držeč ga tako, da ko ga spustimo, takoj mirno stoji. V stanu ravnotežja zavzame navor vodoravno mer. 2. Nagnimo navor v stojalu, da stoji pošev. Spustivši ga vidimo, da niha gor in dol, kakor ursko nihalo sem in tje! Nihaji prihajajo manjši in manjši, na zadnje verne se navor v isto mer, v kateri je bil poprej (vodoravno). Navor je v stanovitem (stabilnem) ravnotežju. Kakšna je toraj leža težišča do podporišča? Kako spoznamo po nihajih, ste-li ti dve točki druga prav blizu druge ali ne? (Odgovor: Bolj počasni, ko so nihaji, občutljiviši je navor. Razjasnil išči v učnih knjigah za više gimnazije ali drugod.) 8. Ob edni rami obesimo kako utež. Hoteč pasti potegne ona to ramo za seboj in navor zasuče se okolo svoje osi. Isto učini vsaka druga utež. Da preprečiš vrtenje, treba upreti se ti z roko. Večja ko je delujoča utež, večji mora biti tvoj upor. Večja ko je delujoča sila, z večjo močjo teži ona vrteti navor. 4. Obesimo isto utež v različni razdalji od podporišča, n. pr. najprej v sredini, potem ob koncu rame. Zdaj zavrti se navor z dvakrat toliko močjo nego poprej. To zvemo, ako vsakokrat preprečimo vrtenje z roko. Sila v večji razdalji od podporišča vrti navor z večo močjo, ali vrteča moč sile je tem večja, čim daljša je nje rama. Združena glasita se 3. in 4. izrek na kratko: Vrteča moč narašča, kakor naraščate delujoča sila in nje rama. Opomba. Soditi moč vrtenja, ki jo na navorju prouzročuje kaka sila po pritisku, ki ga čutimo upirajoči se z roko, ni zanesljivo delo; kajti ako je razlika med vrtečimi močmi le majhna, lahko je kaj, da je ne občutimo. Tej ne-priliki se sicer lahko ognemo, ako poskuse tako priredimo, da je ta razlika precej velika. Ali še druga je neprilika ; postopanje ni nazorno. Kar čuti učitelj, ko izvršuje poskus, še ne čutijo učenci, in če se tudi ta ali oni učenec vdeleži poskusa, se vendar za vse druge učence nazornost nič ne pomnoži. *)■ Strožje, obče veljavni pojem: Razdalja vrtišča od meri, v katero deluje sila (ali pravokotnica od vrtišča do meri, v katero deluje sila), zove se rama te sile. Zanesljiveje nego z roko da se vrteča moč določiti s protitežjem, ki dela ob navor vedno v isti razdalji od vrtišča, najbolje ob njegovem koncu. K temu je treba posebne priprave, s katero se učinek protitežja prenaša na navor. Taka priprava je n. pr. škripec. Hočemo-li pa rabiti ga na tem mestu, moral se je pred navorjem obravnavati; sicer se greši proti pravilom metodike. Ako ga vendar rabimo molče in „anticipando", ne da poprej učence poučimo o njem, ni to strogo postopanje, ali velika nezgoda tudi ne. (Ednake nedoslednosti gode se na več mestih v prirodoslovju, najbolj očitno v kemiji.) V knjigah se škripec obravnava zdaj za navorjem, zdaj pred navorjem. Meni bolj ugaja prva uredba, ki je tudi bolj običajna (ne da bi bila lahkejša ali pravilnejša) od druge. Zategadel pa se, hoteč strogo postopati, tudi škripca posluževali ne bodemo, ampak neke druge priprave, koje glavni člen je prožno pero (vzmet). Ta priprava je priprožna tehtnica. Bodoč da so se učenci z njo seznanili v poglavju o uporabi prožnosti, ne popisujem je, ampak samo povem njeno sedajno rabo. Postavimo jo pod edni konec mirujočega navorja, ter jo toliko podložimo, da se njena skledica navorja, ko je v vodoravni leži, ravno dotika. Izvršujoči 3. in 4. poskus lahko s tehtnico merimo, kolika je v posameznih slučajih vzbujena vrteča moč. Ako nimaš prožne tehtnice, pomagaš si s tem, da pritrdiš na posebnem stojalu vzmet, ki si jo vtegneš sam zviti iz prožne žice. Postaviš pa jo tako, da seže navzdol viseča do konca vodoravnega navorja; ob tem koncu jo pripneš a paziš, da ostane navor še vedno v vodorvavni leži. Utež, ki jo zdaj ob tej rami obesiš, teži vrteti navor in vzmet se nategne. Ako se je pod uplivom te uteži nategnila, recimo, za 2 cm, nategne se pod uplivom podvojene uteži za 4 cm itd. (Dalje sledi.) --- Logika. Spisal Dr. Josip Križan, kr- gimnazijski profesor v Varaždinu. (Dalje.) § 46. Medsebna razmera sodov iste tvarine'. Da najdemo medsebno razmero sodov iste tvarine, moramo jih glede njihove kolikosti in kakovosti med soboj primerjati, ker sodi iste tvarine morajo se med seboj razlikovati z ozirom na svojo obliko, to je se svojo kolikosljo in kakovostjo, po tem namreč, ali imajo obliko A, ali E, ali 7, ali O. 7. Subalternatio (področnost). Ako primerjamo sode iste tvarine, iste kakovosti in različne kolikosti, tedaj se oni dele na: A m I { E m O a