PERSPEKTIVIZEM JOSEJA ORTEGE
Y GASSETA
B.   BORKO
rugo sveto pismo sodobnega Španca je Cervantesov Don Quijote, paradoksni roman, ki utegne biti za špansko občutje dopolnilo krščanskih verovanj. Nemara je to dejstvo najzanesljivejši kažipot pred vhodom v katedralo španske miselnosti; krščanstvu ali donkihotstvu se dosihmal ni mogel izogniti niti najoriginalnejši španski filozof. Miselnost iberske dežele je labirint z dolgimi, zapletenimi hodniki, kjer dobiva svetloba tega sveta pisane odtenke in riše po tleh in po zidu bizarne podobe, zmes materialne stvarnosti in sanj. Arhitektonski monstrum, ki je nagrmadil in združil v celoto najbolj protislovne stile miselnih svetov: tu imaš na primitivnih iberskih ploskvah antično mirne rimljanske forme; orientalsko žgočo mavrsko ornamentaliko hladi krščansko stroga gotika; barok se je skrotovičil v težko špansko dekorativnost, spomin-jajočo bolj smrti nego življenja in razkošja. Miselnost in umetnost sta adekvatna izraza rase in individualnih temperamentov. Mistična sveta Terezija in racionalistično hladni Ignacij de Loyola imata isti miselni slog, a različna individualna temperamenta. Cer-vantes, Calderon, Velasques, Goya — štiri imena, štiri navidezna nasprotja, a v vseh se je dogajala ista drama: boj španskega človeka z življenjem, ki je zdaj po viteško veder in celo smešen, zdaj odmaknjen v sanje («La vida es sueiio»); tam heroičen, ondi ironičen in maščevalen. V tej zapleteni španski duševnosti pa je vendar le neka čudna enostavnost, kakor v rumeni enoličnosti klasične kastiljske pokrajine.
Krščanstvo in donkihotizem sta po notranjem bistvu sorodna, zato eden največjih sodobnih španskih mislecev, Miguel de Unamuno, primerja viteza iz Manche Kristusu, a Cl. Palmas označuje Cervantesovo delo za «peti evangelij». Španski aktivi-stični pokret, ki se je začel z «generacion del 98» (leta 1898. je bila Španija premagana pri Santiagu de Cuba; tega leta je tudi umrl prerok in ideolog španske Moderne Angel Ganivet) je takisto zrasel ob Donu Quijotu. Dočim se je konservativni pokret «casticisma» naslanjal ua zapletenost te «španske biblije», išče nova generacija njeno enostavnost. Ganivet, de Unamuno in najmlajši med njimi Jose Ortega y Gasset so reševali probleme donkihotizma z višjega, človeškega, zato enostavnejšega vidika in prešli vsak na svoj način h kritiki španske miselnosti.
13*
195
Medtem ko se Miguel de Unamuno, avtor melanholičnega španskega brevirja «Del sentimiento tragico de la vida» bojuje za človečanski vzor s tal tradicionalnega katoličanstva, se Ortega y Gasset še najbolj približuje Evropi in pogumno proučuje špansko zapletenost na široki, enostavnejši ploskvi evropskih in svetovnih duhovnih problemov. Zbog tega je Jose Ortega y Gasset za nas najzanimivejši. Njegov perspektivizem, neoriginalen po zasnovi, nov in pomenljiv pa po aplikaciji na pereče filozofske, historične, umetnostne in literarno-teoretične probleme našega časa, je ena najenostavnejših metod za orientacijo v naši dobi. Ta nazor ima, kot zahteva Ortega y Gasset takoj v prvih vrstah svojega poglavitnega spisa: «Naloga našega časa» (El tema de nuestro tiempo), umljivo jasnost in vse pogoje, da se nam zdi v skladu z našim občutjem.
Jose Ortega y Gasset se je rodil leta 1883. Že zgodaj se je začel baviti z modroslovci severnejših evropskih narodov; zlasti ga je mikala Nemčija, ki je v novejšem času štela Španijo med svoja kulturno-eksportacijska ozemlja. Kot človeka, ki je šel skozi šolo casticizma in skozi Cervantesov paradoksalen melanholični humor, ga niso izmed tujih mislecev mikali našopirjeno bahavi racio-nalisti in materialisti, obetajoči svojim vernikom kozmične resnice kot dobro serviran diner. Njegovo pozornost sta vzbudila zlasti Nietzsche kot kritik svojega časa in Bergson kot vitalist. Pri tem in onem se miselnost ne naslanja na ogrodje suhoparne abstraktne logike, marveč vre iz življenja kot samorodne sile. Nietzsche je oznanjal nadčloveka ogromne vitalnosti, Bergson pa je pomladil sklerotičen filozofski razum z biologijo. Ta dva misleca sta tedaj kumovala perspektivizmu Joseja Ortege y Gasseta, nazoru, ki se je polagoma očiščen in izkristaliziran izmotal iz megline njegovih filozofskih študij in pesniških doživljanj. Zakaj ta profesor filozofije na vseučilišču v Madridu in izdajatelj najkulturnejše španske revije «Revista de Occidente», je v bistvu poet in umetnik, kot sodi o njem H. Petriconi. Odtod nemara jasnost in presojnost njegovih idej, njih dionizijsko živa sila, ki ne pozna akademične odrevenelosti in skolastične otrplosti. Ortega y Gasset je dospel morda najdalje v vsem španskem dramatičnem boju z življenjem: on je priznal življenje tako kot je, v njegovi elementarni bujnosti in ga zajel v sedanjosti, ki se mu zdi pomembnejša nego pogled sub specie aeternitatis. pri -čemer je aeternitas kajkrat zgolj topa tradicija ali zakrknjena subjektivnost. Ortega y Gasset je sodoben, je naš v smislu sorodnosti, ki spaja isto generacjo na tleh istih tradicionalnih gibanj (krščanstvo, racionalizem, znanost in drugo).
196
V spisu «E1 tema de nuestro tiempo» je Jose Ortega y Gasset razložil svoj pogled na svet in začrtal temelje svojega perspek-tivizma.
Kaj je naloga našega časa? Najti resnico, to se pravi: odnos do vesoljstva in življenskih vrednot. To je bila prav za prav naloga vsakega časa. Naš čas pa je na usodnem prelomu. Vsak filozofski poizkus ima dve instanci: dognati hoče, kaj so stvari in kaj so ljudje mislili o njih. Več stoletij so se vsi poizkusi sukali okoli drugega problema, naš čas pa skuša izmeriti svoje sile v obvladovanju prvega. Doba mirnega filozofiranja je za nami: današnje mišljenje o svetu je philosophia militans. Njeni bojevniki so manjšina, neznatna skupina čuječih duš, ki gledajo iz daljave brezmejna, še neraziskana in človeškemu duhu nova področja.
Stališče našega časa določa duh generacije. Ortega y Gasset vidi v generaciji, «tej dinamični spojini mase in individuja», enega najvažnejših zgodovinskih pojmov, človeško varieteto v strogem zmislu, ki ga daje tej besedi naravoslovec. Ritem zgodovinskega razvoja, ki ni slučajen, marveč podrejen enaki zakonitosti kot fizikalni in biološki svet, daje vsaki generaciji določeno mesto v celotnem, za nas neskončnem gibanju, izvestno perspektivo na vertikalni poti k neznanemu cilju. Svetovno občutje neke generacije ni tedaj isto kot so ga imele njene predhodnice. Naj so v okviru te generacije še tako izrazita protislovja, je njen duh pri zastopnikih nekega pro in nekega contra v bistvu isti; revo-lucionarec in reakcionarec 19. stoletja imata več skupnega med seboj nego ima današnja generacija z obema. Življenje vsake generacije je dvodimenzionalno: z ene strani prejema iz preteklosti ideje, vrednote, naprave, z druge strani pa izživlja lastne tvorne sile. Njeno vrednotenje sprejetega se vrlo razločuje od vrednotenja tega, kar tvori generacija sama iz sebe: novo je zdravemu pokolenju zmerom važnejše od starega, četudi bi bilo le-to bolj dognano in dovršeno. Toda generacije niso vedno enake: imamo dobe mladeničev in dobe starcev, dobe, ko prevladuje ženski značaj, in dobe, ki jih karakterizira izrazita možatost. V življenskem ritmu, ki vodi historične procese, se izmenjujejo pacifistične generacije z bojevitimi, jalove s plodnimi, izvirne z epigonskimi. Ortega y Gasset vidi v tej meni generacij bio-socialni zakon; filozofija zgodovine, ki ji daje posrečen naziv «metahistoria>, ima nalogo, da* izsledi končne niti te zakonitosti in jih zveze v sistem, ki bo omogočil, da bomo z zanesljivo točnostjo napovedovali značaj nastopajoče ali bližajoče se generacije in nje poslanstvo v historičnem razvoju.
197
V nasprotju s splošnim mnenjem, da je sedanja generacija kulturno negativna, zagovarja Ortega y Gasset tezo, da ta generacija izvršuje ogromno historično nalogo. Toda tip te generacije ni izražen v večini; večina po Ortegi y Gassetu sploh ni nositeljica historične odgovornosti. Nji niso namenjene najvišje življenske vrednote, njena matora narava ni prikladna za naloge, ki zahtevajo elasticiteto in vidovitost. Naloga naše generacije je, da izvrši dalekosežno revizijo dosedanjih stališč nasproti resnici, kulturi, umetnosti, zgodovini, znanosti. Današnje stanje filozofije, prirodnih ved, zgodovine in umetnosti je živa priča, da naša generacija izvršuje svoje historično poslanstvo. S čudovito samozavestjo, ki je dana zgolj vidovitim predstavi-teljem bojevite in možate generacije, se v znanosti, modroslovju, politiki otresamo «resnic», ki so imele v navidezno «vesoljnb kulturi svoje nedotakljivo svete oltarje. Ne gre pa toliko za razlike v principih, kolikor za razlike v mišljenju in čuvstvo-vanju. Ni li eden in isti princip v raznih generacijah, na raznih mestih in v raznih dobah tako različen, da bi hoteli — kakor nekoč Sainte Beuve — pisati prirodopis idej po njihovih variacijah in razredih?
Prevratne razlike med prejšnjimi in sedanjo generacijo so se torej pokazale predvsem v svetovnem občutju. Mi čutimo, doživljamo drugače nego naši predhodniki. Naše stališče proti raznim miselnim, kulturnim, socialnim kategorijam se je zelo premaknilo in oddaljilo.
Obstoji dvoje svetov: življenje in misel. Življenje je nekaj, kar obstoji samo po sebi, nezavisno od nas, vendar ne slučajno, marveč po neki zakonitosti, ki je dana vsemu vesoljstvu. To življenje je rezultanta najrazličnejših vrednot, ki iščemo z njimi odnosov. Misel je nekak regulativ v življenju, funkcionalno nekaj podobnega kot naša čutila, ki imajo omejen krog zaznavanja. Ortega y Gasset tedaj sprejema Kanta. Vendar se takoj odmakne racionalizmu in poseže z anatomovo pinceto v krizo «resnice». Nova generacija ne čuti krize spoznanja kot tragiko. Mar ji ni do resnice? Ne, tudi ona ima naturno žejo po zadnjem odkritju, vendar je njen odnos do problema samega drugačen nego je bil pri prejšnjih generacijah. Več stoletij so prosvetljeni duhovi verovali v možnost spoznanja, ki bi bilo absolutno, nezavisno od prostora in časa. S tega zmotnega stališča so izšla prepričanja, da je mogoč en sam izključno veljaven miselni sistem, ena povsod enako adekvatna kultura (trdili so, da ima zapadnoevropska kultura vse za to potrebne atribute) in da  so  kulturne  vrednote  važnejše  od   vitalnih,  ali  konkretno:
198
da bi morali ljudje — če treba — umirati zaradi neke ideje, nekega političnega nazora itd. Karakteristika nove generacije je, da je razveljavila ta skoro dramatični odnos človeka in človeštva do idejnih tvorb, odstranivši navlako tradicionalnega precenjevanja kulture in omalovaževanja življenja. Danes je življenje važnejše od ideje. Minila je doba predsodka, da imajo človeške ideje ali po njih ustvarjene kulture absoluten in vesoljen značaj brez časovnih in prostorninskih relativitet. Prejšnje generacije so izpreminjale same principe, današnja ne vidi posebne važnosti v tem, kakšen princip prevladuje; nji je poglavitna skrb perspektiva, odnos do stvari. Le-ta pa se ne naslanja zgolj na abstraktno ogrodje logičnih dedukcij in indukcij, marveč na osebno, rasno, iz okolja izhajajočo vitalnost.
Spoznavanje je po Ortegi y Gassetu neprestano doživljanje, dinamično življenje v večnosti. Naš čas ne stoji pred dilemo, katera spoznavalna očala naj si natakne na oči. Dvoje poglavitnih smeri prejšnjih generacij: racionalizem in relativizem smo z lahkoto črtali. Za nas ne velja ne racionalistični absolutizem, ki rešuje razum in uničuje življenje, niti relativistični absolutizem, ki rešuje življenje in ruši razum. Zgodovina in življenje se ne moreta niti ne «morata» obvladovati od principov kakor matematične knjige. Ortega y Gasset v tretjem poglavju «Naloge našega časa» odločno obračunava z Descartesovo filozofijo, najjačjo traverzo v miselnosti zapadne kulture. Descartes je bil tolikanj zaverovan v konstrukcije čistega razuma, da je popolnoma preobrnil perspektivo, ki bi bila človeku naravna. Po njegovi genialni odločitvi je resnični svet kvantitativen, geometričen; kvalitativni svet, ki ga neposredno doživljamo, je proglasil za navideznega. To kartezijsko načelo je postalo železnobetonski steber novega sveta; na njem so cela stoletja razpredala svoje neskončne racionalistične kombinacijej utemeljilo je cele znanstvene panoge in nosilo kakor pleča pravljičnih gigantov obzorja vsega duhovnega in materialnega, individualnega in socialnega življenja v zapadni Evropi. Življen-ski pojavi so se morali utesnjevati z logiko, zakaj popolnost čistega razuma se je zdela kartezijskemu človeku najvišja vrlina, ki si jo je lahko želel. Tako so se prejšnje generacije bodisi oddaljile življenju, obdajajoč se z visokimi zidovi racionalizma, ali pa so se na valovih preplitvega relativizma udajale drugi zmoti, da resnice sploh ni.
Današnja generacija smatra, da je ta stari spor poravnan: mi si ne moremo misliti človeškega življenja, ki ne bi imelo organa razumnosti, kakor ne verujemo, da bi bila mogoča res-
199
za samo zgodovino in etnografijo pa je najprospešnejša metoda, kar smo jih kedaj imeli. Narod ne sme biti sodnik drugemu narodu, ki ima drugačne nazore in pojme o svetu; ta kultura ne sme soditi druge, ki živi z drugim življenskim elanom, v drugi klimi in drugi plastiki tal. «Mnema» svetovnega občutja ne more biti povsod ista, zbog tega historični proces človečanskega razvoja izključuje iz kulture imperializem, ki so ga gojile prejšnje generacije. Kultura je prenehala biti malik, ideal, izven življenja topo ždeče božanstvo; veliki komet, ki je sijal celo 18. in 19. stoletje, je izginil z evropskega horizonta prav tako nujno kot je izginilo pred njim srednjeveško religiozno občutje.
V spisu «Atlantide» dokazuje Ortega y Gasset dejansko uveljavljanje perspektivizma v zgodovinski vedi. Najnovejša odkritja tartezijske, kretske in ketitske kulture so povzročila pravi prevrat v naših pojmih o starih narodih, zlasti še o začetkih grške zgodovine. Proučevanje primitivnih narodov je prineslo drugačne rezultate nego jih je želelo 19. stoletje, hoteč potrditi evropsko vero v absolutno kulturo. Moderna etnologija ne dvomi, da se da človeštvo raziskavati in doumevati v vseh svojih neštetih edinicah zgolj s perspektivističnega vidika. Stari narodi in dežele so videli v sebi ves svet, vse človeštvo. Dosihmal so mislili učeni Evropci, da naj raziskavanje preteklosti in domnevanje stare ali naši kulturi povsem nasprotne kulture ignorira to otroško in otročjo omejenost. Pokazalo pa se je, da je v taki bahavi samovšečnosti druga, nemara še težja omejenost; tako so grmade zgodovinskih izsledkov samo povečavale nejasnost. Svetovna zgodovina se je pisala zgolj s provincialnega evropskega stališča, kot če bi bil kdo rimsko zgodovino pisal z zrelišča Pannonije. Odkritja starih, prej neznanih kultur in čedalje večja aktivnost avtohtonih ras in narodov v ostalih delih sveta neizprosno zmanjšujejo pomen Evrope in razveljavljajo temelje neštetih zgodovinskih knjig, ki je nanje prisegalo še vse 19. stoletje. Razširil se je ves naš kronološki horizont: v sivih davninah odkriva prazgodovina dejstva, ki se vidijo kulturnemu zgodovinarju stare šole presenetljiva. V tako zvanem starem veku se je docela premaknilo dosedanje stališče «klasičnih» narodov; življenje «bar-barov» in «divjakov» se v moderni etnologiji vrednoti perspekti-vično, t. j. iz njihovih vitalnih aktivitet, namesto z dosedanjega vidika evropskih «ideologij». Novo vrednotenje je pokazalo, da doumevamo tuje življenje neprimerno bolje in stvarneje, če si ga ne zamišljamo z lastnega vidika; kulture se nam pokažejo kot organizmi, t. j. kot edinice, ki imajo vse, kar je življenska potreba nekega naroda, ki hoče zadostovati samemu sebi. Razodeva
202
se nam skrivnost «kulturnih krogov», začenjamo čutiti ritmično valovanje generacij od svita kulturne zgodovine do naših dni. Etnološka raziskavanja Frobeniusa so dozorela za idejo organskega pojmovanja kulture, preden se je pojavil Spengler; po evropsko pojmovana univerzalna zgodovina se danes podučuje samo še v šolah in goji v poljudnih izdajah. Nemca Helmot in Brevsig sta že storila pomenljive poizkuse, da spišeta svetovno zgodovino z novih vidikov, kakor jih je prineslo zadnjih 25 let. «Klasično» pojmovanje sveta se čedalje bolj pomika v ozadje; na plan stopa organsko, vitalistično, perspektivistično. Le-to prinaša zdravejše odnose človeka do človeka, naroda do naroda, večjo pravičnost in — ob izgubi iluzije, da bi imel kak miselni sistem absolutno ekspanzijo — intimnejše približevanje resnici. Historična optika je dojemljiva za največje antinomije: ritualni umor kraljev ji postaja prav tako umljiv in logičen kakor parlamentarni sistem.
Ortega y Gasset pa se ne strinja z zadnjimi zaključki Frobeniusa in Spenglerja. Relativiteta kultur ni absolutna. Miselni razvoj človeštva ne stremi k pluralizmu, temveč kaže očitno stremljenje po enoti. Odkrivanje resnic zavisi zmerom od časa in prostora, toda že odkrite resnice veljajo vedno in povsod. Njegov odpor je naperjen zoper sisteme resnic, zoper samopašnost abstraktnih ideologij, ki hočejo veljati za vse čase in narode. Per-spektivizmu gre za to, da jasno začrta odnose med generacijami in doumi pota človeštva in kroge njegovih spoznanj in dognanj.
Nazori, ki jih razvija španski mislec, niso nastali tako kot nastajajo racionalistični sistemi, marveč so plod njegovih vnetih konfliktov s španskimi duhovnimi problemi, njegovega vztrajnega in bodrega iskanja življenskih aktivitet v Evropi. Španski miselni tempo je počasen: na vsakem koraku občuti svobodno iskajoči duh težo tradicije in kohezijo primitivnega okolja. In vendar je Cervantesov Don Quijote evangelij aktivizma; vso osebnost viteza iz Manche prežema goreča težnja po udejstvo-vanju, po boju, po širokem, spontanem življenju. On razvija silne energije in očituje neverjetno delavnost; vzlic temu, da se bojuje z mlini na veter, ima tudi dober čut za realnost. Tragika Dona Quijota in z njim vred španskega naroda je v tem, da je ta delavnost zasužnjena idealu. Morda ni slučaj, da je baš španski mislec poudaril s tolikšno vnemo potrebo našega časa, da se človeške energije osvobode kulturnega jarma in da postani življenje enakopravno s kulturo in idejami.
Perspektivizem Ortege y Gasseta pa je takisto izraz spontanega evropskega nastrojenja.  Proti vsem religioznim in racio-
205
nalističnim pregrajam se vali velika povodenj prerojene volje in energije. Človek dejanj premaguje kontemplativnega človeka. Propadanje ruske oblomovščine je znak istega hotenja kot športno navdušenje mladine in množice v zapadni Evropi: prebiti nasilne obroče kulture, tradicij, «klasične lenobe» in sprostiti človekove vitalne aktivitete. Ta proces gre vzporedno z zmagovit® ekspanzijo tehnične civilizacije; v njem se evropski človek tesneje veže z duhom industrijskega dela, hkrati pa išče v prostem razvoju telesnih sil kontrastov vse večji enoličnosti novega življenja.
Ortega y Gasset je prvi občutil ozko vez med generacijo in izpremembo svetovnega občutja. On pa je tudi eden izmed prvik optimistično sprejel novo dejstvo, da očituje današnja doba kulturno deklinacijo. Spengler in Berdjajev sta se zaradi propadanja nekaterih idejnih in socialnih sistemov zavila v črno. Španskega misleca je vprav zadivilo prebujenje vitalnih aktivitet ia ni imel vzroka, da bi iskal na vzhodu utehe in duhovne rešitve. Z mladostnim elanom je stopil Ortega y Gasset k najbolj «absurd-nims- tvorbam moderne umetnosti in opazil, da ginevanje starik oblik ne pomeni smrti umetnostnega izraza. Kakor v filozofiji kulture in zgodovine, je tudi tu visoko povzdignil vitalni in organski moment: življenje ima svoje zakone, generacije valove v pravilnem ritmu, torej ne more biti deklinacija na sodobnem kompasu prazna slučajnost. Nova razvrstitev vrednot mora nujno ustvariti nova polja vitalne aktivitete; ali naj zremo s tragičnim občutjem na naturno menjavo form in funkcij?
Perspektivizem ni nikaka filozofska koncepcija, marveč je prav kakor pragmatizem konkretna metoda za razumevanje danih življenskih pojavov in za mirno, prospešno prilagojevanje ritmu današnje dobe. On vodi iz labirinta ideologij na razglednik časa, nudi pregled in sprošča zadrževane vitalne sile, da se vržejo v boj za bodočnost. Perspektivizem nadomešča dosedanje racio-nalistične sisteme v filozofiji kulture; nacionalne kulture dobivajo svojo prvotno barvo, subjektu je vrnjena pravica, da p® svoje doživlja večnost in absolutnost. Na mesto statičnih kultur stopajo dinamične in iz kulturnih konfliktov se veselo izločuje tragika; ni treba več, da bi se zaradi njih prelivala kri. Vzporedno s kulturnimi se zmanjšuje tudi vrednost političnih in socialnik sistemov; njih presnavljanje se ne vidi več kot gigantska borba dveh docela nasprotnih sistemov, ker čutimo, da so vse forme zgolj organska oblika enega in istega življenja.
Več stoletij pred nami je gradila Evropa silne idejne konstrukcije.   «Katedrale  miselnosti»,  visoke stolpe umetnosti.   Na
204
njihovem mestu nastajajo v naši dobi zgolj nekaka igrišča; namesto idejnih tragedij se dajejo na odru našega časa idejne revije. Naša doba zida donebnice in tehnične «katedrale», za idejne zalete kvišku pa je manj dojemljiva nego katerakoli izmed prejšnjih generacij. Ali se pomika kazalec na kompasu od tragike k desinteressementu? Slednji ekstrem je zmerom prehodna reakcija. Ne desinteressement, marveč aktivnost, a brez napetih odnosov; delo v organski harmoniji vseh aktivitet.
Perspektivizem olajšuje pogled na «vzhajajoče svetove», na kulture doslej «nekulturnih» ras in narodov, ki zavzemajo svoja mesta v univerzalnem duhovnem stvar janju človeštva. Evropa je danes nemara v poslednji fazi svojega svetovnega imperializma. Njeno življenje postaja čedalje bolj provincialno in evropski instrumenti neizprosno izgubljajo v univerzalnem orkestru vsega planeta svoje privilegirano mesto. Kriza zapadne kulture utegne biti prav v tem nesluteno širokem premikanju horizontov. Člo-večanstvo danes ni več evropski pojem. Tudi valovi evropske kulturne ekspanzije se izgubljajo v širokem oceanu vsega planeta.  Nastopa doba nove revizije vrednot in pojmov.
V tem času je Ortega y Gasset modro in previdno nadomestil metafiziko kulturne filozofije z biologijo in etnologijo. Prižgal je svetilnik, ki naj opozori ploveče kulturne otoke drugih kontinentov na prebujeno, aktivno, življenju in sebi zaupajočo evropsko provinco. *
* O literarnih teorijah Ortege y Gasseta bo izpregovoril pisec v posebnem ilanku.   (Op. pis.)
SERENISSIMA
ZGODOVINSKI  ROMAN  -  JOŽE  PAHOR
7.                                     (Nadaljevanje.)
olezen se je še vedno širila med mornarji. Mnogo mladih, lepih ljudi je končalo, silno veliko pa jih je ležalo bolnih, zakaj ozdravljenje se je vleklo neskončno. Vse pa je stresal strah pred galejami, bolne in zdrave. Prepričani so bili, da je na ladjah kal bolezni in da bodo na njih vedno v nevarnosti.
Z naraščajočo boleznijo je pojemalo divjanje izzivačev, ki so se bili pojavili prav tedaj, ko je začel legar gospodariti brez usmiljenja. Tudi izmed njih je vzelo marsikoga in zdelo se je že, da je vse gibanje propadlo. Toda le za nekaj tednov. V mestu
205