Izhaja
vsak četrtek z datumom prihodnjega dneva.
Dopisi naj se frankirajo in pošiljajo uredništvu lista »Mir« v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 11. do 12. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi naj se samo po eni strani lista napišejo, druga stran naj bo prazna. Rokopisi se ne vračajo. Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko.
Nefrankovani dopisi se ne sprejmejo.
Glasilo koroških Slouenceu
Velja
za Avstro-Ogrsko . . K 6'—
» Nemčijo.............» 7'50
» ostalo inozemstvo . » 9 — za celo leto.
Naročnina naj se plačuje vnaprej. Posamezna številka velja 16 h.
Za oglasila se plačuje po 10 h, med besedilom po 20h za 1 cma vsakokrat; minimum 24 cm2. — Za poslano se plačuje po 15 h, za parte, zahvale In izjave po 20 h za 1 cm2. — Za male o e 1 a s e se plačuje po 4 h, debelo tiskano 6 n za beseao vsakokrat; minimum 40 h. Za izvestilo pri upravništvu 40 h posebej. Vprašanjem jeza odgovor priložiti znamko.
Denar naj se pošilja na naslov: Upravništvo lista „Mir“ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26.
Poštnohranilnični račun št. 96.232.
Leto XXXVII.	Celovec, 22. februarja 1918.
Št. 8.
Mojim narodom!
Z milostno pomočjo božjo smo sklenili mir z Ukrajino.
Naše zmagovito orožje in naša vstrajno zasledovana in odkritosrčno zasledovana mirovna politika sta rodile prvi sad vojske, ki smo jo voj evali za svojo obrambo in svoj obstanek.
Ko smo prvi mir s tolikim uspehom sklenili, upam in z Menoj vsi Moji težko preizkušeni narodi, da doživi trpeče človeštvo kmalu splošen mir.
Pod utisom tega miru z Ukrajino obračamo svoje oči s toplim zanimanjem na oni marljivi mladi narod, kije kot prvi izmed naših nasprotnikov začutil in pokazal ljubezen do bližnjega. Ta narod ni samo v mnogoštevilnih bitkah dokazal svojo hrabrost, ampak je imel tudi dosti poguma dejanski izvršiti, kar mu je velelo notranje prepričanje.
In tako je izstopil ta narod kot prvi iz vrst naših sovražnikov ter bo združil svoja prizadevanja z našimi močmi v ta namen, da prej ko mogoče dosežemo sedaj nam skupni veliki smoter. Od prvega trenotka že, odkar sem zasedel prestol Svojih slavnih pradedov, smo bili Jaz in Moji narodi edini v trdnem sklepu, da izvojujemo ta nam vsiljeni boj do častnega miru; tem bolj sem iste misli s Svojimi narodi sedaj, ko je prvi korak storjen k temu cilju.
Poln zaupanja zrem v bližajočo se lepšo bodočnost, ko občudujem in radostno pripoznavam skoro nadčloveško vstrajnost in brezprimerno požrtvovalnost Svoje junaške armade in ne manj onih, ki se doma žrtvujejo v isti meri.
Vsemogočni naj nam podeli tudi še nadalje moč in vstrajnost, da dosežemo trajni mir in ne samo za nas in svoje zveste zaveznike, ampak tudi za celo človeštvo.
Dne 12. februarja 1918.
Karel m. P.
Seidler m. p.
Poslanec Grafenauer za Jugoslavijo.
Kakor smo že poročali, je naš posl. Grafenauer poslal zadnjemu občnemu zboru „Kat. političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koro-škem“ pozdrav, ki se je na občnem zboru prečital in izzval velikansko navdušenje. Pismo se glasi:
Brdo pri Šmohorja, dne 22. jan. 1918.
Slavni občni zbor !
Četrto leto že divja strašna, pogubonosna svetovna morija, katere izvor sta človeška pohlepnost in poželjivost tujega blaga. Brezprimerno je gorje, ki ga je rodila, in brezštevilne so žrtve, ki jih doprinaša v svoji žalosti vsaka družina jugoslovanskega Korotana na blagu in krvi.
Na njivi poje krivica, na bojišču smrt. — Žalostna je ta harmonija, a trdno sem prepričan, da so to sklepni, trdi akordi mučeniške melodije, ki je celemu slovenskemu Korotanu že skoz tisoč let znana.
Tisoč let poniževanja, zaničevanja, preziranja, teptanja; tisoč let, polnih krivic — je za nami; a še smo ostali Slovenci na Koroškem zelena veja na jugoslovanskem drevesu.
Tisoč let je bila naša nesrečna domovina pod krinko krščanske kulture in osvobodilne omike pozorišče preziranja in prestopa sedme božje zapovedi. A česar nas grabežljivi naši našprotniki niso mogli ostriči in oropati, je iskrena ljubezen do naše jugoslovanske domovine — do zemlje, ki je naša last; ljubezen, katera se znova z nezadrž-Ijivo silo oglaša in prosta strahu celemu svetu kliče: „V svoji hiši smo mi gospodarji!" Nam, kar je naše!
V svoji onemogli jezi zaganjajo se sicer naši naravni in žalibog tudi naši krvni narodni nasprotniki v naše trdne, s ščitom pravice opremljene in z uma svitlim mečem oborožene, nepredorne narodne vrste.
A njihovi domišljavi duševni izbruhi so polni herodijanske hinavščine, narodne ošabnosti, zavijanja resnice, gospodoželjnih stremljenj; deloma celo zlobe, zavisti in ostudnega obrekovanja ter spadajo po svoji dejanski vrednosti v rubriko: „Nekaj za norce." Oče teh ljudi je hudič, otrok pa laž. Vsled ran, ki mi jih je vsekala sistematična zloba, sem sicer še oropan izvrševanja pravic, ki so mi od Vas, dragi moji Slovenci, izročene; a kot tak kar sem, Vam ne pošiljam samo prisrčne pozdrave in želim sklepom občnega zbora Kat. političnega društva trajen uspeh, ampak Vam kličem v trdni, nepremakljivi veri v očigled razveseljivih mandatoričnih okoliščin: „Kvišku srca!" Koroški Jugoslovani imamo svoj narodni križev teden, ki je pečat tisočletnega našega trpljenja za seboj; bliža se tudi nam Velika noč — dan našega vstajenja! Da pride ta dan kmalu, bodi nas vseh stanovitna, vedna skrb. To bo meni in mojim sotrpinom v zadoščenje.
Slavni zbor! Nova, huda dušna bolest, nov najhujši udarec usode, ki more zadeti očetovsko srce, onemogočil je danes mojo navzočnost. Težko je breme, ki ga nosim in le trdno upanje v boljšo, srečno življenje med brati, drži moje kosti pokoncu. Oprostite torej mojo odsotnost.
Predragi mi koroški Slovenci in Slovenke! Za Vas vse veljajo danes v podvojeni meri besede: Le eno je potrebno! To eno namreč, da postanemo vsi Jugoslovani združeni v eno samostojno kronovino avstrijske države. Le v tem je naša rešitev.
Skrb za izvršitev te naloge ni nič manj Vas vseh sveta dolžnost, kakor je Vaša neoporekljiva naravna pravica.
Ne bojte se duhov, ki hodijo okoli kot rjoveči levi in iščejo, koga bi požrli. Na Vaši strani je pravica !
Kot manjvreden narod smo v očeh naših narodnih nasprotnikov veljali do današnjega časa; čemu stegujejo tedaj svoje roke po naši zemlji?
Ako pa zahtevajo kot naši sosedi samo pot do Trsta, naj bodo prepričani, da jim bomo kot sosedom napravili in vzdrževali za njihove prometne potrebe krasno cesto do našega Trsta. Enkrat za vselej pa jim bodi povedano, da je bilo, je in bo ozemlje, po katerem bodo vodile tudi njihovim gospodarskim potrebam služeče prometne naprave— naša last, In st Jugoslovanov!
Predragi zborovalci! V združenju je moč! In v združenju vseh Jugoslovanov, Slovencev, Hrvatov in avstrijskih Srbov, v samostojno avstrijsko kronovino ali državo je tudi srečna naša bodočnost in naša narodna — Velika noč!
Živela Jugoslavija! Živel jugoslovanski Korotan !
Pozdravlja Vas in poslavlja se do svidenja
ves Vaš
Fr. Grafenauer.
Za deklaracijo.
Loče pri Beljaku. 275 žeu in deklet je podpisalo naslednjo izjavo: „Slovenske žene in dekleta župnije Loče, občine Bekštanj pri Beljaku se iz vsega srca pridružujemo mirovni želji papeža Benedikta XV. in našega cesarja Karla I. Želimo ne le miru med državami, ampak tudi sprave med narodi, da preneha neznosni narodni boj in prepir in da pridejo vsi — tudi naš narod do svojih pravic, svobode in samoodločevanja. Prelita kri-^j naših vojakov in vse vojno trpljenje na fronti in L v zaledju ne sme biti zastonj. Zato zahtevamo • združenje vseh Jugoslovanov habsburške monarhije v svobodni jugoslovanski državi pod slavnim habsburškim žezlom.
Z nami sta Bog in pravica.
Prost mora biti, prost, naš rod,
na svoji zemlji svoj gospod!"
Kdo si ne želi miru! Ves svet zdihuje po miru. A mi si želimo ne le miru orožja, ampak tudi miru doma, da poneha strastni narodni boj in prepir. Spoznali smo pa, da tega boja ne bo konec, dokler se ne potegnejo nove meje, da bo živel vsak narod zase, Nemci zase, Čehi zase in tudi mi Jugoslovani zase. Vsak naj ima, kar mu gre, a druge naj pusti pri miru. Mi vidimo le en izhod: da so mi habsburški Jugoslovani združimo v eno državo, da nastane nova Avstrija, sestoječa iz svobodnih združenih avstro-ogrskih držav. Mi vsi pa hočemo biti zdroženi pod žezlom habsburških vladarjev. Dovolj je teklo tudi naše krvi, dovolj smo trpeli tudi mi, da imamo pravico zahtevati ne le zunanji, ampak tudi notranji mir, popolno enakopravnost in svobodno samoodloče-vanje. Mi hočemo pravico in svobodo; z nami je Bog. — Žene in dekleta so bile takoj za to izjavo. Vsaka jo je lahko prebrala, ali pa jo ji je prebrala nabiralka. Skoro brez izjeme so jo podpisale.
To je naravno, pamet to zahteva. Tako so se pridružile neštetim tisočem onih žen in deklet, ki so se že izjavile za majniško deklaracijo jugoslovanskega kluba. Dekleta so same vzele vso stvar v roke in v par dneh je bilo vse končano. A zdaj se je začelo hujskanje. In ker pametnih razlogov ni bilo, so začeli z lažmi. Začeli so begati ljudi in jih strašiti. Očitali so ženskam, da so se podpisale za Srbijo, za kralja Petra, da bodo morale vse, ki so se podpisale, iti na Srbsko. S Srbkinjami so jih zmerjali in že celo to so jim vedeli povedati, da bo vsaka, ko pride na srbsko, morala plačati 20 goldinarjev. Zopet druge so strašili, da bo zdaj še dalje trajala vojska, da bodo kaznovane, da bodo morale plačevati, da bodo izgubile podpore, celo da bodo ob vse pohištvo (premoženje). Same laži in obrekovanja, pa preneumna, da bi jim naši razumni ljudje nasedli. Ko je vendar v izjavi jasno in krasno izražSno, da hočemo biti pod Habsburžani, in se niti z eno besedo ne omenja srbska država ali kralj Peter. Seveda so se le nepoučene dale begati s takimi neumnostmi. Druge so se lažnjivemu in nerodnemu manevra le smejale in se neustrašeno postavile v bran. Tudi na-biralke podpisov so odločno nastopile proti tem lažem. Na žandarmeriji so se pritožile zoper to hujskanje. Povedale so, da je nedovoljeno in proti-postavno, pa ne podpisovanje izjave, ampak to hujskanje, te krive obdolžitve najhnjšega zločina, veleizdaje. Na grda obrekovanja so odgovorile, da po postavi zaslužijo kazen ne podpisovalke izjave ampak tisti, ki širijo te lažnjive govorice. (Živele umne in korajžne nabiralke! Ured.) — Tako se ozračje hiti o cisti. Sedaj živimo v dragem času kakor ob začetku vojske, ko se je moglo z lažjo in obrekovanjem spraviti najpoštenejšega človeka v zapor in na vislice. Pravica zmaguje, in bo zmagala.
Občinski odbor občine Bistrica pri Pliberku
na Koroškem se enoglasno in z navdušenje pridružuje pravični ter zlasti za koroške Slovence
tako velevažni in potrebni izjavi Jugoslovanskega kluba za deklaracijo od dne 30. majnika 1917.
V trdnem prepričanju, da bo teptanemu slo-venskokoroškemu ljudstvu edino le v samostojni Jugoslaviji pod žezlom Habsburžanov mogoče doseči vse upravičene in vroče zaželjene narodne, gospodarske in politične pravice, pozdravlja podpisani občinski odbor najprisrčneje plemenito in smotreno delo vrlih poslancev Jugoslovanskega kluba ter jim izraža svoje popolno zaupanje in hvaležnost. Obenem jih prosi, naj ne odnehajo od svojih pravičnih zahtev, dokler ne bo sleherni koroški Slovenec rešen izpod tujega jarma. Naprej za narod in svobodo zlato ! Iz srca tudi pozdravlja podpisani občinski odbor mirovno delo sv. očeta in našega presvitlega cesarja Karla, ter se jima za njuno očetovsko skrb najtoplejše zahvaljuje. — Županstvo občine Bistrica pri Pliberku, dne 17. svečana 1918. — J. Rudolf, župan; V. Štangl, zapisnikar; sledi 16 podpisov.
Svobodna cerkev na Koroškem.
Zgodovinska interpelacija dr. Korošca, ki slika trpljenje koroških Slovencev med vojsko, se peča v daljšem odstavku tudi z neko koroško posebnostjo, z nastavljanjem in premeščanjem slovenskih duhovnikov. Ustanovitelj Cerkve je hotel imeti svobodno Cerkev in ni vprašal ne farizejev ne rimskih oblastnikov, ko je zapovedal apostolom: „ Poj dite po vsem svetu in učite ...“ Saj je imel Gospod vso oblast: „Dana mi je vsa oblast...“, in to oblast je v svoji cerkvi izročil svojim namestnikom na zemlji. Cerkev hoče biti zato svobodna, neovirana, in velika borba v srednjem veku med papežem Gregorjem VII. in nemškim cesarjem Henrikom IV. se je vnela za svobodo Cerkve. Znamenite so besede tega velikega cerkvenega poglavarja na smrtni postelji: «Ljubil sem pravico in sovražil krivico; zato umrjem v pregnanstvu."
Cerkev je sicer za svet, a ni od sveta. Sama svoja je, hoče sama urejevati svojo hišo. Zato je skrbno čuvala svojo svobodo, in v katoliški Cerkvi zato posvetni poglavarji nikdar niso bili cerkveni predstojniki, kakor je turški sultan verski poglavar mohamedancev ali kakor je bil ruski car nekak razkolni papež v razkolni cerkvi, ali kakor je nemški cesar vrhovni cerkveni poglavar protestantov na Nemškem.
V	koroškem vilajetu posnemajo razni mogotci kaj radi kar vse tri na mah, sultana, carja in protestantske vladarje. Katoliška Cerkev si ne sme sama urediti svoje hiše, kakor ji sicer jamči to avstrijska postava, ampak deželni predsedniki, okrajni glavarji in razni nemškutarski župani in volksratovci izbirajo, prestavljajo, odstavljajo, priporočajo, pa tudi denuncirajo tega in onega slovenskega duhovnika. Malo bo slovenskih duhovnikov na Koroškem, ki niso prej ali slej čutili vpliva tega tajnega „konzistorija“ na lastni koži.
V	Tinje hoče za prošta prezaslužni g. Gregor Einspieler, deželna vlada dela težave; razpišejo se Borovlje s svojo siromašno cerkvico: vlada je takoj v skrhi za «dobrobit Cerkve" in protestira proti vrlima gg. Dobrovcu in dr. MOrtlnu. Dobri g. Peter Serajnik hoče končno na kako faro — vlada ne dovoli! Brihtni g. Arnuš hoče v samoto v Kotmarovas, vlada ima takoj svoje pomisleke. Značajni g. Ražun se je naveličal krivičnega preganjanja in hoče nazaj k svojim faranom, vlada pa zadržuje. Razpišejo se Pokrče, vzgledni g. M. Weiss kompetira, zglasi se pa takoj Wieser v Škofjem dvoru; češki rojak (brrr !) g. Mardšek hoče na Strmec, vlada ima takoj na razpolago informacije, ki so izmišljene. Nasprotno pa vlada «ponuja" svoje kandidate. Tako deželni šolski svet nastavi v Velikovcu in Borovljah za kateheta Nemca, v čisto slovenske kraje pa ponuja nemške kaplane in župnike, zlasti vodja šmohorskega okrajnega glavarstva, Merlin, v tem oziru ni nikdar v zadregi.
In te uboge Ukve! Naš stari znanec župan Franc Ehrlich, mogočen gospod, je med vojsko spravil iz Ukev g. župnika Kukačko. G. župnik je bil najprej aretiran. V Gradcu so mu brali nebroj pritožb, toda vse so se razblinile ob jasnih izpovedbah župnika Kukačke. Gospod Kukačka je bil osvobojen. .
Župan Ehrlich bi ga pa le rad spravil iz Ukev in ga je ovadil. L. 1912 je sklenila občina v Ukvah nemški uradni jezik za občino; župan je nato vrnil neki slovenski uradni dopis g. župnika, češ uradni jezik je nemški. Župnik odvrne: Občina lahko sklene, da je njen uradni jezik nemški, a občina ne more sklepati, da se morajo tudi drugi uradi posluževati istega uradnega jezika. Sicer bi se nehalo vsako občevanje. Z isto pravico vendar lahko sklene na pr. vsaka druga občina slovenski uradni jezik, gotovo pa mora kljubtemu sprejemati nemške dopise. Omenjamo, da proti sklepu občinskega urada g. žup-
nik ni niti protestiral, čeravno bi kot ukovški Občinar imel v to državljansko pravico!
Pomnimo: ta dogodek se je zgodil leta 1912. Med vojsko, 1. 1914 v avgustu pa je bilo moderno denuncirati Slovence kot srbofile. In kaj je storil ukovski župan? Neko brezpomembno slovensko vlogo župnikovo pošlje v Beljak na okrajno glavarstvo ter pripomni: Te srbsko-hrvaške (!!) vloge ne razumem! Glavarstvo v Beljaku pošlje vlogo župniku, da se izjavi. Ta vrne vlogo z opombo, da je vloga spisana v pravi pravcati slovenščini, kakor jo je od nekdaj pisal (ko je ukovski župan še poznal slovenščino). L. 1916 ob Novem letu je župnik pisal županu celò nemško pismo, v katerem ga je povabil na spravo, češ da nas mora vojska vse združiti.
L. 1916 pa je bil župnik 10 tednov popolnoma po nedolžnem zaprt, in ko ta mučenik, potrt na duši in telesu zapusti zapor, meneč daje vendar enkrat konec preganjanja, spozna, da temu ni tako. Župnik se ne sme na svojo župnijo povrniti, ker to ni pogodu županu. Pomislimo: 1. Slovenska katoliška stranka v Ukvah je v narodnem oziru zelo zavedna in dobro organizirana. 2. Pri volitvah so imeli narodno zavedni Slovenci opetovano večino in je le sosedna fara, Ovčjavas, ohranila župana na stolčku. 3. Ukve so razen 15 do 20 Nemcev popolnoma slovenske. In g. Kukačka kljubtemu ni smel nazaj na svojo faro, ker se je protivil temu nemškutarski župan! In g.Kukačka je izredno dober, pobožen duhovnik, ki je neutrudljivo skrbel za dušni blagor svojih ovčic.
Pa čemu odpirati zdaj stare rane, ki deloma itak še niso zaceljene?
Deželno vlado in nemški Volksrat muči zopet nova skrb. Kn.-šk. ordinarij at je povabil frančiškane kranjske province v oskrbo Žabnic in Svetih Višarij, in naravno je, da ravno frančiškane slovenske province, ker le ti so vsled svojega jezikovnega znanja zmožni oskrbovati božjo pot na slovenskih tleh. To je povsem naravno in vsak pameten človek bo temu pritrdil. Drugače pa deželna vlada. Od prvega hipa do današnjega dne se je koroška deželna vlada vojskovala zoper frančiškane. Pa zakaj vendar? Ker so redovniki? Ne! Ker so ravno frančiškani? Tudi ne. Ker so v Žabnicah? Ne! Edini razlog, ker so Slovenci iz slovenske province na Kranjskem! Vlada se seveda sicer navidezno izgovarja, da izgubi patronat žabniške župnije. Brez ozira na to, da lahko tudi napram frančiškanom zavaruje svoje pravice, bi od vlade pač pričakovali, da dovoli Cerkvi na ljubo to župnijo redovnikom. Pa tu so — Kranjci vmes. Brrr! In nastala je iz tega naravnost državna akcija. Ministri, škofje in deželna vlada so si belili lase. Vsemogočni Volksrat je vložil svoj «feto" (prepoved).
Koliko je prišlo že redovnikov na Koroško! Prihajali so kapucini iz Štajerskega, frančiškani iz Tirolskega, servitje iz Tirolskega in Bavarskega, jezuitje od vseh delov sveta, prišli so benediktinci v Št. Pavel, usmiljeni bratje v Št. Vid, tirolski in solnograški benediktinci na Krko in v Wieting, prišli so oliventanci na Tanzenberg. A redovniki iz Kranjske, Bog nas varuj!
Stvar bi bila naravnost smešna, če bi ne bila prežalostna. Koliko so vlada, Volksrat in še razni drugi, mali nemški bogovi, ki se nam jih ne zdi vredno imenovati, potratili časa in energije, da bi odpravili teh par skromnih in mirnih slovenskih frančiškanov! Ljudstvo jih res ljubi in spoštuje. O njih se sliši samo en glas : So po srcu božjem.
Deželna vlada zoper frančiškane zopet nekaj kuje. Ne bo težko uganiti, kaj. To vemo, da od sv. Duha ti naklepi niso.
Razumeli pa boste vi vsi, od zgoraj in od spodaj, da bi vam po vseh teh križevih potih radi podali roko v večno slovo. Ločimo se in pojdimo vsaksebi!
Razumeli bodete, da se je izvil iz naših sklonjenih prs krik naj iskren ej še radosti, ko so naši poslanci dne 30. majnika 1917 izjavili, da zahtevamo Jugoslovani samostojno, vsakega tujega vladanja prosto državo pod habsburškim žezlom. Oddahnili bi se vsaj enkrat, in z nami vred bi se oddahnila tudi — katoliška Cerkev.
Po sklenjenem miru z Ukrajino.
Mir z Ukrajino je napravil po svetu veselje in žalost. Pri tistih, ki si odkritosrčno želijo mir, je bil sprejet kot prva zarja splošnega miru. Poljake je pa silno razburil, ker je brez njihove vednosti in proti njihovi volji pripustil zunanji minister grof Czernin Ukrajini gubernijo Holm. Poljaki so upali, da pripade holmska gubernija (okraj) bodoči Poljski, kakor je svoj čas spadala, ko so imeli Poljaki še poljsko kraljestvo. Vsaj to bi bili Poljaki radi videli, da bi se bili mogli udeležiti pogajanj, da bi holmsko gubernijo sporazumno z Ukrajino delili. Po ljudskem štetju iz
1.	1912 je v tej guperniji 62 0/0 Poljakov, 30 °/0 Ukrajincev, 3 °/0 Nemcev in 15 % Židov. Ko so Poljaki zvedeli za mirovni sklep, se je polastilo vseh Poljakov, v Kongresni Poljski in v Galiciji, strašno razburjenje in so trdili: Czernin je prodal Ukrajincem holmsko gubernijo za žito. V Lvovu, Krakovu je prišlo do velikih demonstracij, v Krakovu je bilo pri tem 60 ljudi ubitih. Poljaki v poslanski in gosposki zbornici so stopili zoper vlado v najstrožjo opozicijo, in se je vsled tega stališče Seidlerjeve vlade namah poslabšalo. Dr. Glombinski je odložil vsa odlikovanja in poljska ministra baje hočeta oba odstopiti.
Sicer je prebivalstvo v naši državi pozdravilo mir z Ukrajino, ker pričakuje žita. Oficielni krogi zagotavljajo, da ga dobimo, pa da ga ne smemo takoj pričakovati, ker manjka vagonov. Le če se posreči z Romunijo skleniti poseben mir, bi po Donavi dobili žita iz Ukrajine. Boljševiški poslanik v Parizu, Kamenjev, se je izrazil, da se bodo boljševiki vojskovali proti Ukrajini, ako bo dala žito nevtralnim državam namesto severni Rusiji. Boljševiki so sicer začeli demobilizirati (odpuščati) armado, zbirajo pa rdečo gardo. Sploh položaj med boljševiki in Ukrajino ni pojasnjen. Ukrajinci trdijo, da so boljševike v Kijevu premagali, res pa je zopet, da se je ukrajinska rada (vlada) preselila iz Kijeva v Žitomir, češ da bo nam bliže.
V Nemčiji je vsenemcem zopet zrasel greben.
Dva govora.
Naš miroljubni vladar je bil v Budimpešti, ko se je sklenil mir z Rusijo, in se je nasproti županu izrazil: Današnji dan je najsrečnejši v mojem življenju . .. Vse moje stremljenje gre na to, da končam to strahovito klanje. Ukrajinski mir in ruska demobilizacija bodo izborno vplivali na nadaljni razvoj miru.
Nemški cesar je imel 10. t. m. povodom miru z Ukrajino govor, v katerem je dejal: Bog ima z nemškim narodom gotovo še kak namen. Poizkusil je z narodom za narodom, da bi spravil svet na pravo pot. Narodom se to ni posrečilo. Mi naj bi prinesli svetu mir. Storili bomo to na vsak način. »Včeraj se je to posrečilo z dobrim. Kdor pa noče miru, tega bomo prisilili. S sosedi hočemo živeti v prijateljstvu, prej pa morajo priznati zmago nemškega orožja. Pod našim velikim Hindenburgom jo bodo naše čete tudi zanaprej priborile. Potem bo prišel mir, kakor je potreben za močno bodočnost Nemčije in ki bo uplival na razvoj svetovne zgodovine. Za to nam morajo pomagati silne nebeške moči. Vsi moramo živeti za misel: Zmaga in nemški mir.
Ruske notranje razmere.
Ruski revolucilonarji, boljševiki, hočejo v celi Rusiji povzročiti enake razmere, kakor so v Beli Rusiji. V vse okraje so poslali rdeče garde, na Finsko, v Ukrajino in v Litovsko. Med Litovci so vzeli nemškim že zdavna priseljenim veleposestnikom zemljo, da jo kakor v Rusiji razdelijo. Da je pri tem prišlo do krvavih odporov, se ni čuditi. Litovski Nemci so se obrnili za pomoč na Nemčijo, ki jo je ta tudi poslala.
Nemčija nadaljuje vojsko proti Rusiji.
Dne 12. t. m. ob 12. uri opoldne je poteklo premirje med Rusi in centralnimi državami. Nemci bodo začeli operirati proti Rusiji. Iz Petrograda je došlo poročilo, da se je vsled tega odpuščanje armade odgodilo. Stanje ruske armade je pa takšno, da na resen odpor ni misliti. Nemčija vidi sedaj priložnost, da zavzame in priklopi severne baltske ruske province, v kolikor jih še ni zasedla. Na ta način hoče rešiti to sitno vprašanje, vsled katerega se v Brestu Litovskem z boljševiki ni mogla sporazumeti. Če bodo enkrat povsod tam nemški vojaki, potem se bodo domačini Nenemci že izjavili, da hočejo pripadati k Nemčiji. Saj je že širilo nemško časopisje take vesti iz krajev, ki so od Nemcev bili zasedeni, čeravno je bilo znano, da so za to le priseljeni Nemci, drugi domačini pa proti. Na mirovno gibanje to ne bode dobro uplivalo. Nemci bodo pa nastopili najbrž tudi proti rdeči gardi v Ukrajini, ki požiga žitna skladišča (?!). S tem se prekrši načelo, da se nobena država ne sme vtikati v notranje razmere druge države. Boljševiki so veliko Nemcev na Litovskem aretirali, da bi jih porabili za — talce proti Nemčiji.
Boljševikom pa grozi še od druge strani nevarnost. Generala Erdelj in Aleksejev se vojskujeta zoper boljševiške čete pri Rostovu in Voro-nešu. Aleksejev je nasprotnike obkolil in namerava prodirati proti Moskvi in Petrogradu.
Avstro-Ogrska se ne udeleži.
Uradno se objavlja, da se naša država ne misli mešati v boje med Nemčijo in Rusijo.
Škocijan v Podjuni. (Poroke.) Iz dveh najuglednejših hiš v naši župniji, Štefanove na Lancovi in Konečnikove v Šmarkežu sta si vzela neveste dva ugledna ženina. Štefanovo Angelo je popeljal na svoj dom Starmužev Foltej na Žamanjih, Konečnikovo Roziko pa si je zvolil Andrej Edlinger, vojaški živinozdravnik v Osojah. Lepe in poštene so bile neveste, naj le bodo srečne zraven svojih dobrih zakonskih mož.
Škocijan v Podjuni. Lepo število novih naročnikov si je pridobil „Mir“ letošnje leto pri nas. Saj naši ljudje radi čitajo, denarja je tudi dovolj, da plačajo naročnino, četudi je zvišana. Čudili smo se, da „Mir“ že prej ni postal dražji, četudi so vsi časniki zvišali narvčnino. Prihaja k nam še precej izvodov drugih listov, ki so nam tudi, ker so pošteni, dobrodošli. „Mira“ pa ne moremo pogrešati, ker nam prinaša kratko, pa jasno sliko o svetovnih dogodkih, o vojni in pripravah za mir. V novejšem času pa se je s hvalevredno odločnostjo prav posebno postavil za našega kmeta-trpina, ki v vsakem oziru prinaša največ žrtev za domovino, a se žalibog njegove zasluge najmanj cenijo. Dragi „Mir!“ Le po tej poti v povečani obliki naprej! Prihodnjič še več od nas, ki imamo veliko na srcu.
Črna. (Gledališka predstava.) Zadnje pustne dni so uprizorili naši igralci in igralke s prav dobrim uspehom tri igrokaze: „Pri gospodi1*, „Županova Micka" in „0 ta Polona". Vsi, ki so sodelovali, so zelo spretno rešili vsak svojo vlogo in zaslužijo vse priznavanje in pohvalo! Da pa ima vsaka reč svoje sovražnike, je popolnom umevno. Ako se zapazijo kaki nedostatki, je samo po sebi razumno, da se jih mora pri prihodnjih enakih prilikah odpraviti. Hvalevreden je pred vsem namen, ki se hoče doseči; in ta je bil v tem slučaju v pomoč našim domačim invalidom, za katere je namenjen čisti dobiček 200 K. Razna brezimna pisma pa tudi igrajo svojo posebno vlogo!
Iz Podjunske doline. (Tudi kmečki strah.) V letošnji zimi se je tudi v naši dolini pojavil kmečki strah, ne sicer v podobi požrešnega volka, kakor svoje dni na „Golovcu“, ampak v podobi raznih tujih „štercev“, deloma v civilu, posebno pa v uniformi. Ta nadloga je postala ponekod že naravnost neznosna. Kradli so vse navskriž; nič ni bilo premajhno in nič preveliko, vse jim je prišlo prav; ovce, svinje, kure, prekajeno meso, krompir, jabolka, drva, orodje itd. Na kolodvoru v Sinčivasi je nekoč na dosedaj še nepojasnjen način izginil polovnjak z moštom, ki ga je „fiki“ pripeljal iz Kaple. Pravijo, da so dobrolskemu gostilničarju Bruggerju neki lepi večer budim-peštanski „PUlcherji“ odnesli iz hlevov vse svetilke s petrolejem vred. Isti večer so potem kot pobožni kristjani seveda tudi še obiskali dobrol-sko župno cerkev in za spomin vzeli s seboj 8 sveč z oltarjev med tem, ko je mežnar zvonil večernice. Ljudje se že skoro niso več upali iti od doma. Vso noč so menda ponekod kmetje postavili ruske vojne ujetnike za hišne stražnike med tem časom, ko so bili domači pri polnočnici. Kaj ne, pravi kuriozum: sovražnik straži naše domove pred našimi „prijatelji“. Umljivo je, da je bilo naše sicer do skrajne meje potrpežljivo in gostoljubno prebivalstvo silno ogorčeno nad temi uzraoviči — izjemo so delale le nekatere dekle, katerih naklonjenost je šla črez meje nam od gospoda zaukazane ljubezni do bližnjega — in se zanaprej z vso odločnostjo zahvaljuje za goste s tako moralo, tudi če pridejo v uniformi.
Naše žrtve.
Kapla na Dravi. ( P a d 1 i j u n a k i.) V veliko tolažbo nam je bilo, ko smo brali v „Miru“, da se bo maševalo za padle vojake v «Dijaškem domu". Zato se podvizam naznaniti jih, najprej iz bližnjih, pozneje enkrat pa iz drugih vasi v okolici. Evo jih: Čarman Gregor in Hanzij, edina Štamcova sina; Jožef Žerjav, Hubovcev’ in Hanzij Užnik, Inclnov. Ti so iz Kaple. Iz Lipelj: Juri Šaši, Komatarjev; iz Struge: Jakob I z o p, Kovcar. V «Dijaškem domu" so tako ljU-domili. Kje je «Dijaški dom ? Kakšen zavod je to? «Mirovi" bralci bi ga radi natančneje
spoznali. ja ^ zm (Rajni vojaki) lz naše
župnije so padli, umrli na zadobljenih ranah v bolnišnicah, ali so že toliko casa pogrešam, da se je bati, da se ne bodo vec vrnili, ti-le vojaki: Z Žile: Hauser Franc, padel pri Sokalu v Galiciji 22. 7. 1915; Skumavc Andrej, umrl za grižo v Albaniji 7.9. 1916; Cemernjak Matija, padel pri Gorici 2. 12. 1915; WaUner Marko, padel na Malem Pa1».25-3-191^; WaUner Št., padel v Gornji Italiji 20. 11. 1917. Iz B c. Unterweger Tomaž, umrl v Delahu v juliju mS; Triplat Jožef pd. Piber, umrl 6. 3. 1917 v Mariboru Iz Dobrolj: Uršič Janez pd. Svaj,
padel na laški fronti 31. 8. 1915; Sablatnik Janez, umrl 14. 8. 1915 v bolnišnici v Krakovu; Sablatnik Franc, padel 30. 7. 1916 na laški fronti; Poglič Rupert, umrl 6.2. 1915 na Ruskem; Božič Jan. pd. Hribernikov, padel 3.6.1916 na laški fronti. Iz Hrašč: Prosen Anton pd. Raslikarov, padel 2. 11. 1916 pri Kostanjevici; P ah er Gašper pd. Jamnikov, padel v Galiciji v juliju 1917. S Sedla: Drole Gregor, padel 1915. Iz Poddobrave: Markovič Janez, padel julija 1915 v Galiciji; Hoja Jakob, umrl v bolnišnici v Inomostu v decembru 1917, Markovič Alojzij, umrl v Solnogradu novembra 1917, oba za ranami, dobljenimi v laški ofenzivi. Iz Činovič: Jesenko Janez, umrl v Linču. Iz drugih župnij, katerih stariši pa bivajo zdaj tukaj: Čopi Aleksander in Kravanja Valentin iz Bovca; Guld en b rei n Florijan in Martinc Henrik iz Ovčje vasi. Dolgo sta že pogrešana: Fri c Jan. pd. Torbatelj iz Blač in Trost Franc z Žile. — Če smo morda še katerega pozabili, priporočamo tudi njega v sv. maše.
Koroški gospodar.
Brdo pri Šmohorju. (Vojne dajatve.) Kakor povsod drugod, tako tudi nam ne prizanaša postava o vojnih dajatvah in tudi mi živimo v vremenu naredb in odlokov, s katerimi se nas poučuje, kako nam je treba uravnati naše telesne potrebe, kako moramo štediti in koliko oddajati naših pridelkov, da omogočimo s hrano itd. prebitje četrte fronte v zaledju. Živimo nekako komisijonalno življenje. O učinku tega življenja krožijo različna mnenja, ker so tudi vojne dajatve različne. Tako je nekemu kmetu, ki ima 20 glav goveje živine v hlevu, treba oddati vnovčevalnici samo eno govedo, ker so vsa druga goveda menda breja in za obstoj gospodarstva potrebna; medtem ko je neki najemnici, katera ima samo dve govedi kot svojo lastnino v hlevu, tudi prisojeno oddati eno govedo kot vojno dajatev. Razloček med omenjenim kmetom in to najemnico pa je tudi še ta, da je izgubila najemnica v vojski svojega moža, ki je bil oče dveh nedoraslih otrok; prej omenjeni kmet pa je vojaščine oproščen. Taka dejstva vzbujajo v prebivalstvu vsakovrstna mnenja in domnevanja, in ljudska sodba mnogokrat pravo zadene. — Prihodnjič bom pa razodel javnosti nekaj o pitanju svinj v vojnem času.
Rekvizicije živine.
O tem vprašanju nam je došel še sledeči dopis:
Tudi v našem okraju se dogaja, da se s strani vnovčevalnice za živino oziroma njenih nakupovalcev rekvirira preko potrebe, in sicer pri kmetih, ki imajo za živino potrebno krmo. Veliko so je morali itak že oddati zaradi pomanjkanja krme. Zahtevajo se voli drug za drugim, a tudi molznim kravam se ne prizanaša.
Kako naj vendar obdelujemo polje brez primerne uprežne živine ? Konj imamo itak le silno malo več na kmetih — tudi vojna uprava jih letos najbrž ne bo mogla dati v tolikem številu na razpolago kakor prejšnja leta, posebno, ker smo že iz ožjega vojnega ozemlja; volov pa gre vedno več v klavnice. Če pa oddaji volov ugovarjamo, se nam reče, da naj pritegnemo krave za poljska dela. Tudi živinorejski nadzornik Šumi zastopa to stališče v «Landw. Mitteilungen" št. 18 iz 1.1. To se bo dalo morda izvesti na prav majhnih posestvih, a še tam bo treba premagati marsikatere težkoče, dočim pa je izključeno, da bi bilo mogoče obdelavati večje kmetije — s kravami.
V tem oziru jemlje kmeta nekoliko v zaščito § 12, 2. odstavek naredbe kmetijskega ministrstva z dne 23. septembra 1917, št. 321, ki se tiče ureditve prometa z govejo živino in se glasi: «Pri izvrševanju terjevalne pravice (rekvizicije) se je po možnosti ozirati enakomerno na celo pokrajino kakor tmli na posebne razmere gospodarstva ali dotičnega lastnika živine." Sploh je treba «v posameznih občinah določiti, katero živino je brez škode za živinorejca oddati." (§ 8.)
Če se torej hoče odvzeti edinega ali dva vola, katera se za poljsko delo neobhodno potrebuje, ali edino molzno kravo, ima posestnik na podlagi gornje odredbe pravico, da se pritoži na okrajno glavarstvo, ki ima tozadevno odločevati. Pritožba naj se vloži potom občine in je v njej navesti: Ime nakupovalca (vnovčeval-»ice), ki je dal ukaz za oddajo živine, obsežnost Polja in travnikov, ki jih ima obdelavati (tudi sosedovih če treba pomagati in nima sam uprežne živine), koliko uprežne živine mu je na razpolago, keliko j0 je oddal ozir. še druge okoliščine, ki govore proti oddaji živine na pr. spravljanje lesa.
. Nadejati se imamo sicer še zelo strogih re-Kvizicij živine, vendar je upati, da se bo dalo
tu in tam kaj doseči. Iz poročila o zborovanju, katero je sklical poljedelski minister v svrho posvetovanja zaradi dobave živine za armado in civilno prebivalstvo na 6. februarja na Dunaju in katerega so se udeležili poleg vodij deželnih organizacij za vnovčevanje živine tudi vojno mini-sterstvo, najvišje armadno poveljstvo in urad za ljudsko prehrano, je razvidno, da se bodo stavile na kmete glede oddaje živine še večje zahteve kakor doslej. Govorilo se je na omenjenem zborovanju, da stojimo pred veliko krizo glede prehrane in da je edino še živina na razpolago, po katerej bo treba poseči. Odslej bo armada, ako bo treba, prevzemala tudi živino v naj nižji teži po 130 kg žive teže. To se je sklenilo, ker so zastopniki živinoreje ugovarjali prevelikim zahtevam po oddaji plemene živine.	—er.
Ali so umetna gnojila samo za veleposestnike !
Kakor poročajo listi, se ima razdeliti več sto vagonov umetnih gnojil po najnovejšem načrtu poljedelskega ministrstva tako, da se odkažejo umetna gnojila produkcijskim podjetjem, ki imajo pred vsem namen, poskrbeti za boljše vrste semena, ali pa se pečajo s pridelovanjem sladkorne pese; torej med veleposestnike. Ta razdelitev je zelo krivična, ker je proraču-njena na škodo malega kmeta, od katerega država ravno tako zahteva žita, dočim ga zapostavlja, kadar gre za možnost zvišati produkcijo. —er.
Dopusti za popravo kmetijskega orodja.
Vojno ministerstvo je odredilo, da je dati kovačem, kolarjem, sodarjem in drugim obrtnikom, ki pridejo pri popravi kmetijskega orodja vpoštev, dopusta, če se zato prosi.
Take prošnje se vložijo ali od občine, ali morajo biti vsaj od občine potrjene, potom okrajnega glavarstva.
Za dekleta in žene«
O,	kako sem vesela!
„0, kako sem vesela, da ste mi toplo priporočali vsakdanje sveto obhajilo! Spomnim se večkrat vaših besed: «Ne mislimo, kaj bodo ljudje rekli, ampak imejmo pred očmi, kakšne misli nas bodo obdajale, ko bomo ležale na smrtni postelji. Tedaj nas hudobni jeziki pač čisto nič ne bodo brigali, ampak iz srca vesele bomo, če smo služile zvesto Jezusu." — Vse boje, ki jih imam pretrpeti zaradi vsakdanjega svetega obhajila, bom premagala, na ljudi se ne bom ozirala. «Bogoljub", glasnik naj svetejših src in „Mir“ berem marljivo in natančno vem, kaj mi je storiti!" — Srečna duša, blagor ti! Marija.
Porotno sodišče. -
V pondeljek so se začele porotne obravnave. Na zatožni klopi je sedel 18 letni zločinec Artur Majoran, pristojen v Beljak, ki je 5. junija lani umoril gospo Berto Fratt na njenem stanovanju v Celovcu. Zločinec pred sodiščem ni kazal nobenega kesa in se je vedel predrzno. Obtožen je bil tudi več tatvin, ki jih je izvršil v družbi svojih tovarišev v Beljaku, kjer je bil nastavljen kot ordonanc pri etapnem skladišču. V družbi z nekim korporalom in prostovoljnim strelcem Preis-eggerjem je sklenil vlomiti tudi pri beljaškem črevljarju Pečarju. Strelec je šel v črevljarjevo stanovanje, Majoran in korporal sta pa sklenila vlomiti v delavnico. Ko je prišel vajenec, je korporal zažvižgal, znamenje, da je treba bežati. Pri skladišču je Majoran poneveril 1176 K. Obtoženec je nadolgo pripovedoval, kako je go. Fratt umoril in oropal. Priznal je tudi, da je Preisegger njemu in Schimeku govoril o tem, da bi mogli v Beljaku na Peravski cesti napasti posestnike z dežele, jih ubiti, oropati in vreči v Dravo. Tudi bi bili črev-Ijaija Pečarja ubili, če bi jih bil presenetil. Majoran jo kradel tudi v knjigarni Jožefove družbe, kjer je bil vajenec, dokler ni bil odpuščen. Ko jo umoril go. Fratt, je sum zvrnil na nedolžnega pismonošo Winklerja.
Zaslišan je bil 15 Va letni Rudolf Santner, gojenec mornariške podčastniške šole na Dunaju, ki se je seznanil z Majoranom v Košatovi kavarni! Majoran mu je pripovedoval, da je umoril gospo Fratt, pa priča mu ni verjel.
Obtoženec je bil obsojen na 12 let ječe.
Raznoterosti.
Klaverjev koledar 1918 je razprodan.
Istega ponatisniti v sedanjih razmerah ni mogoče. \ sa dospela naročila bomo zaznamovali za prihodnje leto in koledar 1919 poslali ko bode gotov. — Družba sv. Petra Klaverja za afrikanske misijone. Ljubljana, Pred škofijo.
Trocki o demobilizaciji.
O razpustu ruske armade je izdal Trocki razglas : ,,Tovariši, mirovna pogajanja so končana. Nemčija in Avstrija hočeta vladati nad ozemlji, ki sta si jih z oročjem osvojili. Ruski ljudski sovjet delavcev in kmetov ne more k temu pritrditi. Takega miru ne moremo podpisati. Nočemo pa in ne moremo nadaljevati vojske, ki je nastala vsled združenja mogotcev in kapitalistov. Naj nemški in avstrijski vojaki sedaj vedó, da se nočemo proti njim vojskovati."
Izmenjava blaga.
V Berolin je došla posebna komisija ukrajinske rade. Eden izmed članov je izjavil, da pojdejo nato na Dunaj in da oddajo Ukrajinci lahko pšenice, rži, ječmena, masti in jajc proti poljedelskim strojem, jeklu in obleki. Kruha, mesa in sladkorja imajo dovolj. V dveh tednih bo odšel vlak iz Kijeva naravnost na Dunaj in v Berolin ... — Slišijo se pa tudi dvomljivi glasovi, ki pred aprilom ne verjamejo na kako pomoč iz Ukrajine.
Pogajanja za mir z Romunijo.
Kiihlman in bolgarski in turški zastopnik so se podali v Bukarešto, pogajat se za mir z Romunijo. Kabinet Bratianu je odstopil in kralj je izročil usodo Romunije v roke generala Avarescu. Nekateri nemški listi pravijo, da moremo z Romuni skleniti mir le, ako Romuni prej odstranijo kralja Ferdinanda. Kot odškodnino bi jim privolili rusko Besarabijo. Ali se ne pravi to, vmešavati se v notranje zadeve druge države, česar grof Czernin za našo državo ne mara priznati!
Politični pregled.
Iz lirvat,sko-srbske koalicije
sta izstopila poslanca prof. Šurmin in dr. Ivan Lorkovič.
Nemški Volkstag v Špitalu
se je vršil v nedeljo, 17. t. m. Govorili so dr. Angerer, Gattermeyer z Dunaja, dr. Aichelburg, dekan Habernig, posl. Hofer. Na predlog dr. An-gererja so brzojavno pozdravili Hindenburga. Posl. dr. Steimvender je poslal shodu nezaupnico, češ če bi imel tudi čas, ne bi prišel. Zavoljo te brzojavke se je vnel prepir. Proti je govoril nadučitelj Hohenwarter iz Požarnice.
Dnevne vesti.
Duhovniška vest. V soboto, dne 23. t. m., obhaja mil. gospod prošt in dekan v Dobrlivasi, Matija Ran dl, svoj 71. rojstni dan. Iskreno čestitamo gorečemu delavcu v vinogradu božjem in zaslužnemu rodoljubu!
f Ivan Traven. Dne 14. je umrl v Ljubljani v deželni bolnišnici ravnatelj Ivan Traven, bivši ravnatelj Zadružne zveze. Podlegel je vnetju možganov. Rajni je bil star šele 44 let in zelo vešč zadružni organizator. L. 1899 je bil posvečen za mašnika. Svetila mu večna luč!
Zveza jugoslovanskih železničarjev sklicuje na nedeljo 24. t. m. sestanek v Zidanem mostu. Dostop ima vsak jugoslovanski železničar.
Izmenjava vojnih ujetnikov med nami in Rusi se bo počasi vršila, vlak za vlakom.
Nesreča na železnici. V četrtek minolega tedna sta v Rušah pri Mariboru trčila skupaj prazni vojaški vlak št. 465 in tovorni vlak 476. Sprevodnik Heuberger in trije sanitetni vojaki so mrtvi, več drugih je ranjenih.
Dr. Ritter — odlikovan. Črnovojniški stotnik dr. Albert Ritter je dobil železni križ 2. razreda. Spisal je brošuro ,.Berlin — Bagdad".
Za potovanje v zasedeno italijansko ozemlje je poleg potnega lista, danega od politične oblasti treba še posebnega vojaškega dovoljenja, ki je sme dati le urad za potne liste pri c. in kr. poveljstvu armadnih skupin fm. pl. Boroevič, vojna pošta 239. Civilne osebe morajo predložiti torej najprej potni list in navesti razloge za potovanje. Kdor bi ne imel takega dovoljenja in bi ga dobili doli. ga bodo poslali nazaj, kaznovali in mu blago odvzeli.
Oddaja jajc. Vlada poroča, da se bodo vsa oddana jajca porabila v deželi, predvsem za Celovec in Beljak in da so vsi dvomi o uporabi jajc izven dežele izključeni.
Sprejem mornariških aspirantov. Prošnje je vložiti najdalje do 15. julija, spisane lastnoročno in kolekovane s kolekom za 2 K na vojno ministrstvo, mornariški oddelek. Natančnejši pogoji se izvedo pri političnih oblastih.
Za zabavo. Celovčani imajo radi zabavo. Afera celovškega operetnega tenorista Steinlaua je nekatere ljudi strašno razburila. Kakor smo poročali, je Steinlaua magistratni komisar dr.
Novak oklofutal, ker je decembra nekoč v privatni družbi v pozni noči in vinjen rekel: «Hindenburg je največji vojni hujskač, tega bi morali najprej obesiti." Ko je vse menilo, da je za javnost ta afera končana, je v gledališču podal odvetniški koncipient dr. Holzknecht izjavo: «Ugled nemškega mesta Celovec je bil z znanim postopanjem gosp. župana in g. glediškega ravnatelja oškodovan na najobčutnejši način. Po nalogu nemškega .prebivalstva v Celovcu izjavljam, da to postopanje imenovanih tukaj javno in najostreje obsojamo in pričakujemo, da bodo izvoljeni zastopniki mesta uvedli primerne in učinkovite protiodredbe. Celovec je bil, je in ostane nemški. Heil Hindenburg!" Navzoči so bili tudi deželni predsednik, deželni glavar in župan. To se je zgodilo na pustno nedeljo. Prejšnji dan pa je gledališki odsek izjavil v listih, da se mora Steinlauu prepovedati nastopiti še kdaj v celovškem gledišču. Afera pa še ni končana! Človek bi mislil, da gre za svetovni mir ali za dovoz živil, toliko krika za tako malenkost.
Ena smešna. Pred nedavnim smo se vozili lepega, a tudi mrzlega — zjutraj je bilo 17° mraza po Celziju, ob 11. uri ob času vožnje pa še 13° — zimskega dne po železnici. Vožnja se je sicer ravno tiste dni malo podražila, a zato smo imeli tudi izredne ugodnosti. «Pri nas imamo lepo zračno," je dejal sprevodnik, ki je prišel takoj za nami v voz. In res. hvala Bogu. ni se nam bilo bati, da se bomo zadušili. Kajti izmed šestih oken bila sta dva brez šip. Kako ugodno za ljubitelja narave! Pogledaš skozi okno in vse vidiš v naravni lepoti. Ni ti treba gledati skozi zaprašeno in zamazano steklo. Kako primerno za kadilce! Tu ne velja več napis «za kadilce" in «za nekadilce". Vsakdo lahko kadi, kolikor mu drago, in ne samo pravi tobak, brez skrbi tudi vse druge smrdljive rastline. Skoro gotovo je imela tudi železniška uprava ta moment pred očmi. Torej je šla ljudem na roko, da pri pomanjkanju pravega tobaka vsakdo nemoteno lahko kadi, kar ima. In kako zavarovan je tak voz zoper tuberkulozo! Celo napisi «pljuvati je prepovedano", so odveč. Prvič lahko pljuneš kar skozi okno, in drugič tudi nič ne stori, kar zadeva higijeno namreč, če ga usekaš kar na tla. Izborna ventilacija že skrbi, da ti noben bacil ne more do živega. In ves čas svež zrak, kaj je boljšega za pljuča kot to! Nadalje, koliko se prihrani popotnikom časa! In čas je denar! Vsakdo se vsede na svoj prostor brez nadaljnega pomišljanja ali obotavljanja (kakor je nekdo jako po domače pisal) in mu ni treba izgubljati časa s slačenjem suknje, površnika, rokavic in kar je še drugih takšnih stvari. Tudi klobuk lahko obdržiš kar na glavi. In slednjič imaš tu najlepšo priliko za utrjevanje. Res se je pri zgoraj omenjeni priliki kmalu začel nekdo pritoževati, da ga zebe v noge, ampak kaj je to v primeri s tem, da je bila možu dana prilika, da se temeljito utrdi zoper mraz in vse druge vremenske nezgode. Kajti «trd bodi, neizprosen, mož jeklen," je dejal pesnik že pred toliko in toliko leti in je tako — vsaj na gimnaziji, kjer imajo vsakega pesnika za več kot človeka, za preroka in ne vem kaj še vse, bi najbrž tako tako dejali — že pred davnim časom takorekoč naprej videl vožnjo po železnici ob času vojske in je torej nemudoma zapisal zgornji stavek. Še neštevilne druge prednosti ima zgoraj popisan voz. Ni se ti treba bati, da bi postal zaspan, ali da bi celo prespal postajo, kjer hočeš izstopiti.-Kako ugodno je to za sprevodnika, ki mu ni treba skrbeti za to, kdaj in kje bo zbudil kakega zaspanega popotnika. Natančno tudi veš za vse postaje, mimo katerih se voziš. Skozi okno dobro vidiš napise postaj. Sprevodniku pa se ni treba truditi, da bi si preveč napenjal pljuča pri izkli-cavanju postaj, ker ga vsakdo hitro sliši. Taka vožnja je res nekaj krasnega, ali da rečem z eno besedo — luksus! Posebno, če se lahko kdo kam dalje na ta način pelje. Lahko si torej mislite, kako nas je potrlo in užalostilo, ko nam je sprevodnik rekel, da so nam dovolili ta izreden užitek samo danes in da bodo prihodnjič v oknih mesto ubitih šip — deske.
Hodiše. (Letošnji pust) pripeljal je pri nas tri pare skupaj: Tomaža Mischiuz pri Šmar-jeti z Ivano Strani! pd. Hebnikovo na Gori; Jožefa Schelander pd. Mertlna v Sekiri z Marijo Sima pd. Habnerjevo v Plešerki, in Jožefa Drešl na Gori z Ano Zužu pd. Potočnikovo istotam. Bili srečni !
Kotlje. (Luč umira.) Velike težave imajo ljudje letošnjo zimo vsled pomanjkanja petroleja. Ce primanjkuje tako petroleja tudi gospodi, potem je nam pa umljivo, zakaj se v višjih uradih dela tako počasi in so mnogotere odredbe tako narobe. Luči manjka! Umljivo je nam, zakaj delajo gospodje pri našem okrajnem glavarstvu tako počasi in morajo zlasti stranke, ki bi imele dobivati vojno podporo ali vzdrževalnino, čakati
po 3 in 4 mesece, predno se jim rešijo prošnje; umevno nam je, zakaj tako težko najdejo ravno tiste, ki so podpore najbolj potrebni. Postaja nam marsikaj umljivo. Dobili smo zdaj neko umazano rudečkasto brozgo. Diši sicer po petroleju, izgleda pa kot gnojnica. Ce užgeš svetilko, luč naenkrat lepo zažari, pa kmalu jame svetloba pojemati in nazadnje ostane le še rudeče tleč stenj in zgoraj umazan, črn cilinder. Pač pomilovanja vredni tisti, ki morajo pri taki luči reševati vladne akte, s katerimi vlada nižje urade kar obsipa, pri taki luči opravljati svoje delo, morajo si oči pokvariti. Morebiti pa je dobro, da v sedanjem času človek bolj slabo vidi? Umira tudi večna luč pred tabernakljem. Petrolej ni za nič, drugega olja ni dobiti, sveč tudi primanjkuje; zato pa sedaj v cerkvi po noči vlada tema. Je gotovo prav sedanjim mogočnežem, da jih ne spominja več na pričujočnost božjo luč v cerkvi. Sedanji svet zares sovraži luč. Zakaj ! ? Luč umira, in z lučjo umira v ljudstvu vera in z vero tudi upanje na boljšo bodočnost. Če bo šlo tako dalje, bomo kmalu privozili v temo, v kateri se nikdo več izpoznal ne bode.
Kotlje. (Poroka.) Dne 4. svečana se je tu poročil Rok Kamnik pd. Metarnikov v Pod-gorjah, vrl slovenski fant. Izbral si je za nevesto pridno kmetsko dekle, Pavšarjevo Julko. Upamo, da bo zakon jima v srečo, pa tudi sta-rišem na stare dni v tolažbo in olajšavo. Saj je ravno Metarnikova hiša vsled vojske zelo hudo prizadeta. Dolgo časa so morali stariši voditi sami gospodarstvo, zakaj vseh pet sinov so odposlali v vojsko. Eden izmed teh, Filip, je padel na laški fronti. Pridobil si je bil bronasto hrabrostno svetinjo. Drugi, Andrej, je ujet na Ruskem; tretji, Janez, leži ranjen v bolnišnici na Dunaju; četrti, Franc, se pogreša že od po-četka vojske; peti, Rok, pa se je vrnil z bojišča kot invalid s pohabljeno nogo. Njega smo zdaj poročili in dobil je v pomoč mlado, pridno, ljubeznivo ženo. Sploh pa so z ženitvijo v letošnjem predpustu pri nas zelo hiteli. V enem tednu smo imeli kar tri poroke.
Pokrče. Zopet je bilo šest krepkih mladeničev iz naše župnije v vojake potrjenih, da gredo žrtvovat svoje mlado življenje nenasitnemu maliku Marsu (poganski bog vojska). Žene in matere pa doma omagujejo, domovi hirajo in gruda umira. V smislu ljudomilega našega cesarja molimo in delajmo za mir!
Guštanj. (Naše ženstvo.) Letošnji pust je bil že četrti v tej grozni vojski. Tudi letos so napravili nekateri, kakor vsako leto, ples. Saj nič ne rečem zoper ples v mirnem času in zoper pošten ples, kjer ni grdega klafanja. Na pustno nedeljo je priredila ples tudi neka kmetica naše župnije, katere mož je v ujetništvu in gotovo trpi tam. Vprašam, kdo je prišel na to zabavo? Hčere tukajšnjih zagrizenih nemčurjev, ki v mirnem času niso poznale kmetov. Pri kmetih je vse smrdelo in ni mogla taka gospica kam sesti, ali sedaj pa, ko ni nobene druge 'pomoči za nje, so takim ljudem kmetje dobri, kadar prihajajo k njim s praznimi želodci in s suhimi grli. Ako jim ne daš vsega po volji, slišiš le: «Prekleti kmet!" Slabši časi kot prihajajo, tem manj se ljudje zmenijo. Kam bodemo zabredli, ako nas bode še dolgo tujec vodil? Zatorej Vam zakličem, ostali moški, žene in dekleta, na noge za našo «Jugoslavijo!"
Beljak. (Na shodu kršč. socijalcev) na Svečnico je govoril posebno strupeno naš g. provizor Franc Kunze. Poleg stare fraze, da zapiramo mi Slovenci Nemcem dohod do Adrije, se je izjavil tudi za to, da mora ostati nemško, kar je nemškega. Logično bi torej bilo, da bi moral tudi Slovencem pustiti, kar je slovenskega. Kaj pa potem on dela pri nas? Ni li naša pe-ravška župnija bila od pamtiveka zasedena od slovenskih dušnih pastirjev? In sedaj, ko je nam preganjanje vzelo našega vrlega župnika gospoda Trunka, se on menda čisto dobro počuti na mestu, ki bi po njegovem načelu spadalo Slovencem. In če bi se za Beljak držalo načelo gospoda Kunzeja, bi moral biti tudi pri glavni župniji v Beljaku en slovenski kaplan, ker je bil svoje dni tam redno po en Slovenec za pomočnika, kar bi tudi odgovarjalo dejanskim potrebam. Nadalje je trdil naš g. provizor na tem shodu, da koroške Slovence hujskajo samo — Kranjci. Ce bi bilo to res, kako pa potem pridete Vi, ki ste tudi le privandranec iz Češkega, do tega, da hujskate koroške Nemce proti Slovencem? Seveda, kar smete Vi, tega ne smemo mi. In Vaš sohujskač Wolf je tudi pristen koroški Nemec, kaj ? Glejte, g. provizor, tako Vas bijejo Vaše lastne besede po zobeh. Mi pa ne bomo nič žalostni, ako greste Vi, držeč se svojega načela, spet na kakšno nemško mesto; mi si želimo slovenskega dušnega pastila, ki je tukaj za okolico tudi neobhodno potreben.	1
Eden izmed tisoéev. „Našmec“ poroča: Slovenec podpolkovnik M. Žunkovič, ki je bil lani obsojen od vojnega sodišča na 10 mesecev težke ječe, izgubo čina in vojnih odlikovanj, je bil dne 23. januarja izpuščen na svobodo. Razsodba je bila kot popolnoma neutemeljena razveljavljena. Žunkovič je znan kot preiskovalec stare slovenske in slovanske zgodovine.
Štrajk socijalnih demokratov na Nemškem se je, kakor pri nas, hitro končal. Štrajkalo je veliko delavcev. Dosegli niso ničesar. Pri nas je vlada vsaj navidezno štrajkujočim nekaj obljubila, na Nemškem je pa vlada vmes posegla s silo. Ponekod je tekla kri. Delavce so poklicali k vojakom in poslanec Dittmann je bil obsojen zavoljo poskušene „veleizdaje“ na pet let trdnjavske ječe in zavoljo odpora proti državni oblasti na dva meseca zapora.
Za kratek čas*
Y zadregi. Žena: Zakaj si pripovedoval Jernejevim, da si me zato vzel, ker znam tako izvrstno kuhati, ko vendar veš, da ne znam niti krompirja prav skuhati? Mož : Zlata moja, nekak vzrok sem moral povedati, pa sam za nobenega ne vem.
Razlika. V nekem ameriškem hotelu je pustil debel gospod dežnik in pritrdil nanj listek z napisom: „Ta dežnik je last moža, ki dvigne z eno roko dva stota. V desetih minutah se vrne.“ Ko se je mož vrnil, je dežnik izginil, na listku pa je bilo napisano: „Ta dežnik je vzel mož, ki tri milje daleč v eni uri pride. Ne vrne se nikoli več.“
Slabše. Jurij ima zateklo lice. Sosed ga sreča in vpraša: „No, Jurij, hud zob, kajneda?" — Jurij: „Ne, huda žena!"
Resnica. Učitelj: ,,Povej mi primero za razlago pregovora: Boljše je dajati, ko jemati." Jaka: „Zaušnica, gospod učitelj!"
Računska naloga. Koliko ovac ima pastir Joža, ako takole računi: Še enkrat toliko ovac, kakor jih imam, potem prištejem še polovico in četrtino teh, kar jih imam, in eno ovco povrh, pa jih je sto.
Društveni vestnik.
Ker se obračajo društva do Slov. kršč. soc. zveze za pojasnilo, če je ta ali oni igra od deželne vlade cenzurirana, objavi Slov. kršč. soc. zveza seznam vseh iger, ki so bile na Koroškem do 1 1912 cenzurirane. Nadalje opozorimo, da naj se igre, ki niso imenovane v tem seznamu, pošljejo Zvezi, ki bo oskrbela vladno cenzuro; toda to se mora vsaj en mesec pred vprizoritvijo zgoditi. Doslej so za Koroško sle-
deče igre cenzurirane: 1. a) Oreh (dr. Vošnjak), z odlokom deželne vlade št. 1627, 1. 1892. 1. o) Od hiše (Jožef Vole), št. 990, 1.1894. 2. Ne vdajmo se (dr. Vošnjak), Št. 872, 1.1903. 3. Lurška pastirica, št. 117,1.1904. Dr. Hribar, št. 3325/pr., 1. 1906. 6. V znamenju križa, št. 16/1 Z., 1.1906/06. 6. Občinski tepček št. 216/pr., 1.1909. 7. Najdena hči, št. 3207/pr., 1.1909. 8. Repoštev, št. 4896/pr., 1.1909/10. 9. Tihotapci, št. 3660/pr., 1.1909. 10. Cigani, št. 3677/pr., 1. 1909. 11. Na Osojah, št. 6276 pt., 1. 1909. 12. Raztresenca, št. 631/pr., 1.1909/10. 13. Prepirljiva soseda, št. 461/pr., 1. 1910. 14.Sinovo maščevanje, Št. 74/pr., 1. 1910. 16. Pri branjevki, št. 686/pr., 1910. 16. Prvi april, št. 1816/pr.. 1.1910. 17. Turški križ, št. 2602 pr., 1.1910. 18. Rdeči nosovi, št. 180pr., 1. 1910.
19.	Večna mladost in večna lepota, št. 16,1.1910/11.
20.	Nebesa na zemlji, št. 36/1 Z., 1.1909/10. 21. Kateri bo! št. 1016 pr., 1.1911. 22. Mater dolorosa, št. 1636 pr., 1. 1911. 23. Miklova Zala, št. 1970/pr., 1.1911. 24. Mati (Meško), št. 2250/pr., 1. 1911. 25. Trije tički, 3563/pr., 1. 1911. 26. Kmet Herod, št. 4089/pr., 1. 1911. 27. Vestalka, št. 4402/pr., 1.1911. 28. Sokratov god, 4656/pr., 1.1911. 29. Ne kliči vraga, št. 386/pr., 1. 1912.
30.	Zdaj gre sem, zdaj pa tja, št. 2208/pr., 1,1911/12.
31.	Buček v strahu, št. 509/pr., 1.1912. 32. Prisiljen stan zaničevan. 33. Kmet in avtom at, št. 597/pr., 1. 1912. 34. Pri Miki o v ih, št. 1274/pr., 1.1912. 36. Junaške Blejke, št. 1502/pr., 1. 1912. 36. Muhast muzikant, 1657/pr., 1.1912. 37. Tri sestre, št. 1912/pr.,1.1912. 38. Pijavka. 39. Naša kri, št. 2029/pr., 1.1912. 40. Deseti brat. 41. Pol ure v gospodinjski šoli, št. 2208/pr., 1. 1912. 42. Sveta Cita, št. 2208/pr., 1. 1912. 43. Poštna skrivnost ali začarano pismo, št. 2606/pr., 1. 1912. 44. Raztresenca, št. 2937/pr., 1912. 45. V ječi, št. 3747/pr., 1.1912. 46. V znamenju križa, 1.1912. 47. Nebesa na zemlji 1.1912. 48. Dr. Vseznal in njegov sluga, št. 4563/pr., 1.1912.49. Raz Marijino Srce št. 4608/pr., 1.1912.
Lastnik in izdajatelj: Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. Odgovorni urednik : Otmar Mlhàlek.
Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Telefon 179.
Obleka in stanovanja so naše truplo omehčala, tako, da živimo v stalnem strahu pred prehlajenjem. Pred mnogo tisočimi leti so hodili praprebivalci naše dežele le prav malo oblečeni, ali poznali niso strahu pred mrazom. Ko je postalo mrzlo, pričela je njih kri živahneje pulzirati in truplo bolje segrevati. Mi pa dobimo kašelj in influenco, ker naša kri ni navajena, odgovarjati hitro na zunanje učinke temperature. Ako pa žrelo in vrat vsak dan s Fel-lerjevim oživljajočim rastlinskim esenčnim fluidom z zn. „Elsa“-fluid izmijemo, potem se navadi naša kri na to, da drži vrat topel, in to je najboljše varstvo zoper prehlajenje. „Elsa“-fluid je domače sredstvo, ki je zlasti za občutljive ljudi neobhodno potrebno. 12 steklenic pošilja povsod franko za samo 14 K 32 h lekarnar E. V. Feller, Stubica, Elsa-trg št. 67 (Hrvatsko). Dognano več kot 100.000 nezahtevanih, prostovoljno došlih zahvalnih pisem in mnogo odlikovanj. Zamore se tudi Fellerjeve milo odvajajoče Rhabarbara-krogljice z zn. „Elsa“-krogljice, 6 škatljic franko za 7 K 37 h, obenem naročiti. Te krogljice so prijetne v rabi in sigurne v učinku. Vse, ki tožijo zaradi kurjih očes, opozarjali bi na Fellerjev turistovski flajšter po 1 in 2 kroni, (vc)
Vabilo
na
redni letni nbčni zbnr
Hranilnice in posojilnice v Šmihelu pri Pliberku
ki se vrši
v četrtek, dne 28. februarja 1918 ob 10. uri predpoldne v prostorih pisarne hranilnice in posojilnice v Šmihelu.
Dnevni red:
1.	Poročilo o letnem računu 1917.
2.	Volitev odbora.
5. Slučajnosti.
Opomba. Če bi ob 10. uri občni zbor ne bil sklepčen, se vrši drug občni zbor eno uro pozneje, kateri bo sklepal brez ozira na število udeleženih zadružnikov.	Odbor.
Vabilo
na
redni občni zbor
Hranilnice in posojilnice - v Štebnu pri Beljaku -
registro vane zadruge z neomejeno zavezo ki se vrši
v nedeljo, dne 3. marca 1918 ob 3. uri popoldne v pisarniškem prostoru v Štebnu.
Dnevni red :
1.	Čitanje in odobrenje zapisnika o zadnjem občnem zboru.
2.	Poročilo načelstva in nadzorstva.
3.	Potrjenje računskega zaključka za 1. 1917.
4.	Slučajnosti.	Naielstvo.
JADRA.NSKA. BA.1VKA., TRST.
Objava.
Izredni občni zbor delničarjev Jadranske banke, ki se je vršil dne 20. januarja 1918, je sklenil povišanje delniške glavnice od K 12,000.000'— na K 20,000.000'— ter je pooblastil upravni svet, da izvede to povišanje.
Na podlagi tega pooblastila sklenil je podpisani upravni svet, da izda naenkrat
20.000 delnic po K 400*— nominalne vrednosti
dvigajoč s tem delniško glavnico za
K S,ODO.OOO.—
na skupnih K 20,000.000 — in to po sledečih pogojih:
1.	Delnice Vlil. emisije sodeležujejo na uspehih društva z isto pravico in dolžnostjo od 1. januarja 1918 dalje, kakor stare delnice.
2.	Opcijska pravica pripada imenitkom starih delnic, kateri morejo dobiti za tri stare delnice dve novi po prvenstveni ceni od K 500'—. Delničarji, ki želijo izvršiti opcijsko pravico, morajo položiti plašče delnic pri enem zavodov, ki so navedeni kot subskripcijsko mesto.
3.	Neoptirane delnice ostanejo na razpolago delničarjev in ostalih subskribentov po ceni od K 600'—.
4.	Predbeležba in popolno vplačilo delnic se mora zvršiti med 1. februarjem in 1. marcem 1918; v istem roku se mora zvršiti tudi opcijska pravica.
5.	Pravica reparticije neoptiranih delnic gre upravnemu svetu, pri čemur se bodo vzeli v obzir posebno sedanji delničarji, ki so izvršili opcijsko pravico in predbeležili nadaljnje delnice.
6.	V slučaju, da bode o priliki reparticije podpisatelju dodeljeno manjše število delnic kot je predbeležil, se mu povrne odveč vplačana vsota.
7.	Kurzni dobiček nove emisije pripada, po odbitku stroškov in emisijskih pristojbin, rezevnemu skladu zavoda.
8.	Subskribira se pri sledečih zavodih:
a)	Jadranska banka v Trstu in njene podružnice na Dunaju (I., Tegetthoffstrafie 7—9), v Dubrovniku, Kotom, Ljubljani, Metkoviču, Opatiji, Splitu, Šibeniku in Zadru;
b)	Banka i štediona za Primorje na Sušaku in njene podružnice v Bakru in na Rijeki;
c)	Prva Hrvatska štedionica v Zagrebu in njene podružnice v Bjelovaru, Brodu n. S., Cirkvenici, Delnicah, Djakovu, Karlovcu, Kraljevičih, Novi Vinodelski, Osijeku, Požegi, Rijeki, Senju, Sisku, Sv. Ivanu Zel., Varaždinu, Vel. Gorici’ Vinkovci, Virovitici, Vukovaru in Zemunu;
d)	Hrvatska centralna banka za Bosnu i Hercegovinu v Sarajevem in njene podružnice v Mostam in Dol. Tuzli;
e)	Srpska banka v Mostam;
f)	Živrrostenska banka, podružnica na Dunaju.
Trst, dne 1. februarja 1918.
Upravni svet Jadranske banke*
Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu.
Delniška glavnica: K 10,000.000. Reservni zaklad: K 1,500.000.
Prodaja sreike razredne loterije.
Kolodvorska ulica št. 27.
Centrala v Ljubljani.
Podružnice: Celje, Gorica, Sarajevo, Split, Trst.
Listnica upravništva.
Vse cenjene naročnike prosimo, naj nam pri prese litvah ali premestitvah naznanijo poleg novega naslova tudi stari naslov ter številko, ki je tiskana v zgornjem kotu naslovne pasice (nad imenom). To je zaradi tega važno, da ne bi pošiljali lista pomotoma na dva kraja, na nov in na star naslov.
Traki za čevlje
iz celuloze, 100 cm dolgi, okrogli, črni, ne-raztrgljivi. Cena na debelo 144 kosov
18 kron. Polpodplati.
Elastični polpodplati, na nepremočljivi podlagi montirane palčice iz bukovega lesa, lahki, tihi pri hoji in vpogljivi, najboljše nadomestilo za usnje, za vse velikosti čevljev, za par
2 K 50 vin.
Usnjati polpodplati iz sestavljenih močnih delov usnja na nepremočljivi podlagi pritrjeni, za ženski par K 3‘50, za moški K 4*50, močnejše vrste za ženske K 4‘50, za moške K 5’50. Varovalci podplatov, prima, močni, usnjeni kosi, v zavojih po 16 kosov, z žeblji, za otroke K USO, za ženske K l-80, za moške K 2*50. Visoki podpetniki za par K 1*— do K 2,50. Preprodajalci, zavodi, čevljarji dobijo popust. Poštne pošiljatve po povzetju.
Jakob Konig, Dunaj, III.,
Bliitengasse 9.
S------------------------------------M
Postni pastirski list
prevzvišenega gospoda knezoikola krškega
s postnim redom zo Krško škofija za 1.1918
se dobi v
tiskarni Družbe sv. Mohorja.
=== Cena 20 vinarjev. =====
g	____a
Vabilo.
Hranilnica in posojilnica Podravlje
registro vana zadruga z neomejeno zavezo priredi svoj
redni občni zbor
v nedeljo, 3. marca 1918, ob 3. uri popoldne pri g. Vosperniku v Fodravljah
s sledečim sporedom :
1.	Citanje in odobrenje zapisnika o zadnjem občnem zboru.
2.	Poročilo načelstva.
3.	Potrjen j e računskega zaključka.
3. Razdelitev čistega dobička.
5.	Volitev načelstva in računskih pregledovalcev.
6.	Slučajnosti.	Odbor.
Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun. Hnkup in prodaja vrednostnih papirjev vseh vrst. Srečke na obroke, promese k vsem žrebanjem.
] Paramento
kakor mašna oblačila, pluviala, vela, plaščke za ministrante, cerkveno perilo, birete, kolarje, šmizete, kelihe, oiborije, monštrance, zvončke itd., križe, sohe v bogati izberi po nizkih cenah ima v zalogi
oddeleh za varamente Jožefovega društva v Celovcu.
Razširjajte Vaše glasilo „MIR“!
500 kron
Vara plačam, če moj pokončevavec korenin „Bia-Balsani“ ne odstrani Vaših kurjih očes, bradavic in trde kože v treh dneh brez bolečin. Cena lončku z zajamčujočim pisraom K 2'7 6, Slončki K 5*50, 6 lončkov K 8*50. — Na stotine zahvalnih in priznal-nih pisem. — Kemény, Kasohau (Kassa) 1, poštni predal 12/597 (Ogrsko).
I) JI I- o vi.
Dobrlavas. Na mesto venca na grob g. poročnika Pawelka, ki je nedavno v Bukovju pri vaji v metanju ročnih granat tako tragično prišel ob življenje, je daroval g. Grnppenkommandant stotnik Wisj ak K 40'— za našo farna cerkev. — Naši vrli Mohorjani so darovali za uboge otroke naše fare (za „cokvače“) K 185-—. Obdarovanih je bilo 15 najpotrebnejših otrok. — Za sklad, s katerim se bo po vojski zopet sezidala od sovražnika porušena slovita romarska cerkev na Višarjah, so v naši fari do sedaj darovali: Eliz. Oparian K 3'—, Ana Miklavc K 20-—, Janez Jurač K 10'—, Matej Hoješ K 1-—, Gneč Luka K T—, Ana Miklav K 10-—, Marija Rigler K 3-—, Sumnič Tomaž K S-—, Sumnič Marija'K 5-—, Lorene Gomčmik K IO1—, Neža Gomérnik K 10-—, Gregor Kuster K 20-—, Eranc Krašna R 20*—, Helena Mihev R 10*—, Janez Somrak R 20*—, Eržen Marija R 3*—, Cecilija Mak R 1*— Matevžič Apolonija R 21*—, Ana Rutej R 10*—, Simon Vrelih R 10*—, Martin Carf R 10*—, Ana Tavlez R 10 —; skupaj R 213*—. Bog plačaj vsem! Darovi se bodo poslali na škofljstvo.	Prostijslco-župnijski urad Dobrlavas.
Do K 5000 -brez
zdraviliške
preiskave.
G. lir. austr. sklad za vojaške vdove in sirote.
Zavarovalni oddeleh.	Deželna poslovalnica Celovec
V«j‘no zavarovanj e tu di za vojake na bojišču brezplačno.
Paulitschgasse 15.
Vojnoposojilno zavarovanje.
Za nabavo K lOOO*— VII. državnega posojila se plača
za zavarovainoj^dobo	na leto
12	let	63*—
15	„	48*—
20	„	35*—
za pol leta 32*10 24*40 17*85
četrtletno
16*30
12*40
9*10
mesečno
5*55
4*25
3*10
V slučaju smrti se zaostalim polno vojno posojilo takoj izplača.
Nezapadljivost hranilnih vlog, odkup ali zastava police od prvega začetka! Kdor n. pr. opusti 12 letno zavarovanje za K 1000-— po enena letu ali je zastavi za posojilo, dobi, neglede na morebitno kurzno diferenco, v gotovini nazaj izplačanih K	čeravno je bil eno celo
leto za slučaj smrti zavarovan.
Zavarovanje se sklepa na podlagi dogovorov s c. kr. avstrijskim skladom za vojaške vdove in sirote po c. kr. priv. zavarovalni družbi za življenje »Avstrijski Feniks" na Dunaju.
Pojasnila daje in zavarovanja sprejema tudi še sedaj zavarovalni oddelek
c. kr. avstr, sklada za vajaške vdove in sirote
deželna poslovalnica v Celovcu,
Paulitschgasse 15.
Zahtevajte naše prospekte!	Dopisnica zadostuje.
Najcenejše pre mije. Vse od-višne obresti za zavarovance,
Zahtevajte tudi naše prospekte za otroško vojnoposojilno zavarovanje.
100 litrov zdrave domače pijače
osvežujoče, dobre in žejo gaseče si lahko vsak sam priredi z malimi stroški. V zalogi so snovi
za: ananas, Jabolčnik, grrenadine, malinovec, poprova meta, muskateleo, no-morančnlk, dišeča perla, višnjeve o. Skaziti se ne more. Ta domača pijača se lahko pije poleti hladna, pozimi tudi vroča namesto ruma ali Žganja. Snovi z natančnim navodilom stanejo K 12’— franko po povzetju.
JDH. GROLICH, drožerija pri angelu, Brno 638, Morava.
500 kron v zlatu
čc ne odstrani krema Orolloh z zraven spadajočim milnim praškom vse solnone pege, maroso, solnčno opekline, ogrroe, obrazno rdečloo
itd. in ne ohrani kože mladostno svežo in nežno. Cena K 6.66 s poštnino vred. «■ oo.bo Tr u .	3 PorcUe stanejo K 17*—,	6 porcij
K 32 60. Vse brez kakih nadaljnih stroškov. — Naslov za naročila:
Jan. Grolinh £r°ž®ilJa pri »“sreiu,
^ * UAICIA, BBNO 638, Morava.
Jan. Grolich,
Diamanti za rezanje stekla.
Diamantov za rezanje stekla morem sedaj le št. 4 po K 11*70 in n 61/. « n 16*— oddajati, ker je privoz diamantov prekinjen in se dobi surovina le prav težko in po prav visokih cenah. Povzetna poštnina stane 85 h.
Za reelno in solidno blago jamči
drožerija pri angelu, BBNO 638, Morava.
Framvdol sre.ds'vo, za pomlajenje
,	..“*** V* las, ki rdeče, svetle in sive
lase in brade za trajno temno pobarva. 1 steklenica s poštnino vred K 2*70.
Rydyol
pordeči bleda Uoa.
je rožnata voda, ki živo lica. Učinek je ču-,ovit. 1 steklenica s poštnino vred K 2*45. — Povzetje 65 h več. — Naslov za naročila:
]RN. GROLICH, drožeriia pri angelu, Brno 638, Morava.
Hranilno in posojilno društvo v Celovcu
Pavllfiova ulioa It. 7.
uraduje vsak dan, Izvzemil nedelje in praznike, od 10. do 12. are dopoldne.
Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike.
Pavličeva ulica It. 7.