Čbelarsko prerokovanje.
Ni bosa ne, de mnoge živali, kakor pajik, močarad, šurki, tomažek (Laubfrosch) in druge žabe vreme za naprej razodenejo. Ena od tacih vremevedjočih žival je tudi čbela.
Skerbni čbelar zjutrej, ako je ravno še jasno, iz letanja čbel spozna, ali bo popoldan deževalo ali ne. Dostikrat bi človek iz černih oblakov ali iz gromenja sodil, de bo ploha prišla, vender čbele ne hitijo domii, in vse brez kaplje dežja mine; to nam pričuje, de čbele ne sodijo po oblakih, ampak one imajo v svojim truplu vremenika, enakiga tistim ljudem, kteri ftare rane imajo in premembo vremena vselej pred čutijo.
Pa ne samo vremena, tudi druge reči nam čbele prerokujejo. Navado imam, de v ajdni paši slabe panje z dobrimi, kteri so v sredi, de jim škatel nastaviti ne morem, ob deseti uri, kader čbele nar lepši lete, premenim ; to se pravi: slabe na mesto dobrih, in dobre na mesto slabih postavim. Čudno se mi je večkrat zdelo, zakaj se čbele nektere leta prav rade združijo, nektere leta pa večidel le ko-lejo , in zopet druge leta, kakor postavim lanjsko jesen tako grizejo, de jih moram urno na staro mesto prestaviti. Pa večletna skušnja me uči, de kolikor ljubši se čbele sprejmejo , toliko boljši je ajdna paša, in če se per tem prestavljanju grizejo, gotovo ajda sterdena ne bo.
Skusil sim to reč tudi danes f25. dan Velki-serpana) in čbele so brez vse zmote, desiravno še
le ajda nekoliko cvete, v prestavljene panje šle: iz tega prerokujem, de bo letašnja ajda sterdena, kakor že dolgo ne.
Ko bi ta skušnja, če bi se sploh poterdila, od posebniga dobička, zlasti za tiste bila, kteri čbele pred ajdo kupujejo, in jih v pašo vozijo; ravno zato vas, dragi čbelarji, poprosim to reč tudi po druzih krajih skusiti, in v Novicah oznaniti.
Še to le opombo imam za čbelarje. Pretečeno spomlad sim sploh tožbo slišal: zdaj nas bodo čbele zapustile, in resnično še zdaj per nas na Štajarskim, in kakor mi prijatli pišejo, tudi po Krajnskim in Koroškim, čbelnaki večidel prazni stojijo. Ali glejte! čbelarji sami ste tega krivi. Vi mislite, de morate vsako leto nartežeji panje po-klati, de nektere krajcarje za sterd dobite; lah-keji postavite pa nazaj z besedami: če bo Božja volja, bojo že preživele! Če je potem huda zima, ali kakor letaš deževna spomlad , imate polno merličev, ali pa omadeževano sterd, ktero ste čisto po dva groša na jesen prodali, spomladi jo pa po dvajsetki nazaj kupujete. Dvanajst let se že z čbe-lami pečam, in nikdar niso čbelarji v jeseni dra-žeji, kakor po 6, k večimu po 7 krajcarjev sterd prodajali; pomladi pa, kar je še dostikrat nevarno, jo od svečarjev in drugih kupcov po dvajsetki plačujejo; ja, per nas je bila letaš po pol goldinarja v srebru. Nej se čbelarjem po teh besedah oči odprejo, kterih nisim govoril iz dobičkaželjnosti, ampak iz gole ljubezni do čbelarstva; sej so tudi meni, dostikrat po dvajsetki za sterd tisti ponujali, kteri so jo poprejšjno jesen po dva groša prodajali.
Sic vos, non vobis, mellificatis apes.     m.n.
146