UD К 886.3.09—32:929 Janežič France Bernik SAZU, Ljub l jana JANEŽIČEV P O G L E D NA POVEST IN NOVELO Med Antonom Janežičem, organizatorjem slovenskega literarnega živ- Ijena v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja, ter mladosloven- sko generacijo literarnih ustvarjalcev, zlasti Levstikom in vajevci, je vla- dalo globoko razumevanje. Janežičev Glasnik slovenski ali List za litera- turo in umetnost, od druge polovice prvega letnika napre j Lepoznansko- podučcn list je bil pravzaprav literarni časopis mladega, od klasične ro- mantike k realizmu težečega rodu. To je bilo v letih 1858 do 1868, ko je bil Celovec po zaslugi Antona Janežiča prestolnica slovenskega literarnega in kulturnega dogajanja. Kako visoko je npr . Janežič cenil Levstika, v ka- terem je videl osrednjega kritičnega usmerjevalca naše li terature po Pre- šernu, kako neprecenljivo veliko mu je bilo do njegovega sodelovanja v Glasniku, dokazuje n juna korespondenca.1 Okoliščina, da Levstik k l jub temu ni v Glasniku vodil polemike o kritiki z Janezom Bleiweisom in Petrom Hicingerjem, kakor je obljubil ob koncu prvega letnika literar- nega lista, nič ne spremeni na ugotovitvi. Levstik je razumel Janežičevo diplomatsko previdnost, njegovo skrb za ohranitev Glasnika v obdobju boja za kritiko, upoštevajoč dejstvo, da je bila velika večina njegovih naročnikov duhovnikov. V tem pogledu med nj im in urednikom literar- nega lista ni prišlo do nesoglasja ali odtujitve. Janežič je ostal Levstiku vseskozi blizu in je upošteval njegove nazore o literaturi in literarni kri- tiki. Na pr imer: Pred Levstikovim nastopom za kritiko je nekajkra t pisal o Glasnikovem programu, vendar nikoli ni omenil ali napovedal kritič- nih sestavkov. To je storil — nedvomno pod vtisom Levstikovega pisanja o kritiki — šele v šesti številki lista, k jer je zapisal: »Glasnik literarni bo deval na rešeto dela slovstvene, noveje in stareje (toda zmiraj 'učeče' in nikdar ne 'porugivajuče'), in prinašal kratke naznanila vseh imenitnišili prikazni na polju slovanske književnosti.«2 Toda naš namen ni raziskati vsestransko razmerje med Janežičem in Levstikom, sa j bi morali, če bi se tega lotili, predvsem obnoviti še danes upoštevanja vredno Zigonovo razpravo o tem vprašanju. 3 Obnoviti bomo poskušali zgolj Janežičev estetski nazor o prozi in ga ponazoriti s pr imerjavo sočasnih Levstikovih teoretskih pogledov na pripovedno umetnost. 1 Avgust Žigon, Donesek o razmerju med Janežičem in Levstikom (Časopis za zgodovino in narodopisje 1907, 85—171). 2 Glasnik za l i teraturo in umetnost 1858. 192 (1. junija) . » Gl. 1. Janežičevih izjav o pripovedništvu seveda ni mogoče pr imerjat i z Lev- stikovim literarnim programom leta 1858. Za razloček od Levstika, ki je v Popotovanju iz Litije do Čateža4 razmišljal o liriki, novelah, povestih, romanih in gledaliških igrah, se je Anton Janežič v treh krajš ih prilož- nostnih sestavkih omejil zgolj na novelo in povest.5 Posebej je podčrtal pomen novele in povesti za novi literarni list in v tej smeri spodbujal pisatelje z obl jubl janjem višjih honorarjev za »posebno lepo novelo« in z razpisom prve nagrade za najboljšo novelo ali povest. Snovi, ki jih je predlagal pisateljem novel in povesti, so iste kot v Lev- stikovem literarnem programu. Janežič govori o »domačih predmetih«, »domačem življenju«, »domači zgodovini«, o temah, ki »slikajo naše l jud- stvo v njegovih dogodbah, žalostnih in veselih, v njegovih šegah in navadah in sploh v celi njegovi obho j i . . . « Tudi Levstik je bil prepričan, da imamo Slovenci za novele sami »dovolj gradiva«. Napočil je čas, »da bi se iz l jud- stva zajemalo bolj kakor do zdaj«. Pripomniti pa velja, da je Janežič prav glede snovi razločeval povest od novele. Za novelo je predlagal teme iz domačega sodobnega življenja, za povest teme iz domače zgodo- vine, iz preteklosti. Nasprotno se je zdela Levstiku za novelo pr imerna le zgodovinska snov zato, ker n a j bi se v preteklosti »obnašali Slovenci bolj samostojno«. Oba, Janežič in Levstik, sta v pripovednem oblikovanju do- mače snovi videla isto vrednost, isti pomen: integracijo bralca z idejo na- rodne skupnosti. Janežič je podčrtal misel, n a j bosta novela ali povest »ogledalo domačega življenja, domačih šeg in običajev«, Levstik pa je identiteto bralca z narodno zavestjo formuliral takole: »Pevčevo delo mo- ra biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodskega ži- vota . . .« Kar zadeva obliko pripovedništva, je Janežič branil stališče, n a j bo jezik novel ali povesti tak, da ga bo razumel »vsak le nekoliko iz- obražen Slovenec«, dostopen n a j bi bil torej najširšemu krogu bralcev. Vsi prispevki, zlasti leposlovni, n a j bodo »estetično dovršeni«. Do sèm se Janežičevi in Levstikovi nazori o pripovedni umetnosti po- krivajo v celoti ali z neznatnimi, komaj omembe vrednimi spremembami. Razločki v njunem pojmovanju novele in povesti pa niso nič m a n j bistveni kot stičišča med njima, zato jih kaže navesti, sa j bi bila pr imerjava Ja- nežičevih in Levstikovih pogledov na prozo brez nj ih močno pomanjkl j iva. Dovolj vidna postavka v Janežičevih napotkih pisateljem, ki zadeva tehniko p isanja in v neki meri snov pripovedi, je zahteva, n a j pisatelj 4 Glasnik za l i teraturo in umetnost 1858, 14—16, 46—52, 81—84, 113—114, 136—141 (od 1. j anua r j a do 1. maja) . 5 Nov lepoznansk časnik (Novice, 16. sept. 1857); Y zadevah »Glasnika« (No- vice, 17. okt. 1857); Vsem Slovencom veselo novo leto! (Glasnik za l i teraturo in umetnost, 1. jan. 1858, str. 32). upošteva »poetiške popise domačih krajev in drugili znamenitosti«. To načelo pripovedne umetnosti je Levstik eksplicitno in polemično do Ja- nežiča zavrnil. Deskribcija v prozi n a j bo po njegovem funkcionalna in izvedena z občutkom za mero. Y Popotovanju je v tej zvezi posebej pod- črtal opozorilo: »Ogibali n a j bi se tudi silo obširnega popisovanja krajev še tako lepili, ako ni potrebno in v pravo mesto postavljeno.« Naslednji razloček med obema zagovornikoma pripovedništva je v pojmovanju ten- dence v besedni umetnosti. Janežič je že v svojem prvem zapisu o novem leposlovnem listu poudari l krščansko, etično vzgojno vlogo literature. Mi- sel je ponovil v Glasniku in zapisal, da so posebno zaželeni prispevki, na- pisani »čedno in pošteno, v duhu katoliškem, bolj v požlahnovanju uma in srca, kakor v podpihovanje strasti človeških«. Razen krščansko moraliza- torske ideje pa n a j pisatelji v svoje delo »vpletajo razne koristne nauke«, nedvomno take, ki krepi jo narodno pokončnost bralcev. Nasprotno od Janežiča Levstik nič ne ve o katoliški, etično vzgojni naravnanosti pri- povednega pisanja. Te tendence ni v njegovih napotkih pripovednikom, pač pa najdemo v Popotovanju in že pre j kot središčno zahtevo besed- nega estetskega oblikovanja izpostavljeno zahtevo po ustvaritvi zna- čajev. Poglavitno mesto v zgodbi ima človeški značaj : »Junak n a j dela in misli; njegovo djanje ga n a j znači.« Karakterologija oziroma psiholo- gija je neločljivo združena z zgodbo, z njenim razvojem in razpletom. »Prvo je značaj in znanje človeškega srca, in pa, kako se zgodba zaplete in zopet razdrasa.« Če teda j zavzema značaj v Levstikovih estetskih na- zorih o pripovedništvu osrednje mesto, Janežič o karakterologiji junakov v pripovednem besedilu ni zapisal besede. Y tej točki se Levstik in Jane- žič bistveno razhajata . Posebno značilno in nenaključno je, da sta si vsak za svoje estetsko gledanje na prozo izbrala iz evropske li terature ustrezne primere, v največj i meri ilustrativne prav glede vloge, ki jo ima značaj v pripovednem delu. Levstik je omenil, ko je razmišljal o snovi romana, kot eno od možnosti vzorovanja slovenskih pripovednikov roman angle- škega pisatelja irskega rodu Yicar of Wakefield Oliverja Goldsmitha (1728—1774). Ob romanu, ki je izšel leta 1776, v nemškem jeziku leta 1841 in ga je Levstik utegnil brat i tudi v hrvaškem prevodu, poudar ja literar- na veda — kar je posebne pozornosti vredno — zlasti njegove izvrstno ob- likovane značaje.6 Janežič ni segel tako daleč naza j in je našim pisateljem za zgled imenoval takratnega nemškega pisatelja Bertholda Auerbacha (1812—1882) in avstrijskega pripovednika Adalberta St i f ter ja (1805 do 1868). Če je slednji predvsem pisatel j zgornjeavstrijskega podeželja in nje- govih ljudi, pa pr i sorodnem Auerbachu in v njegovem delu Schwarz- 0 Meyers Handbuch über die Literatur 1964, 384. wälder Dorfgeschichte (1843—1854) prevladujeta idilično domačijsko vzdušje in reformatorska poučnost, in to v škodo značajev povesti,7 kar pa Janežiča ni moglo kdove kako motiti. Anton Janežič ni bil literarni kritik, da bi njegov nazor o noveli in povesti lahko preverili na stvarnem gradivu. Tudi v korespondenci se kot praktičen organizator literarnega življenja in kot urednik lista, obreme- njen z vsakršnimi skrbmi, tudi na jbol j drobnimi, ni spuščal na področje literarnega vrednotenja. Na dveh mestih v korespondenci pa je le zapisal sodbe o pripovedih, ki so izšle v Glasniku, in iz katerih je mogoče napra- viti neka j zaključkov. Na jp re j imamo pismo Levstiku 28. septembra 1858, v katerem je Jenkovega Jeprškega učitelja imenoval »šaljivo povest«." Oznaka je nadvse zgovorna in pr ičakovana glede na to, kar že vemo o nje- govih pogledih na novelo ali povest. Janežič je novelo bral kot zgodbo, kot zaporedje zunanjih prizorov, ki se razen zadnjih scen res lahko zdijo smešni, naravnost komični, prezrl pa je nesrečni, v tragiko naravnani zna- ča j konservativnega podeželskega učitelja. Drugače, bliže globlji razsež- nosti novele, je Jeprškega učitelja razumel Levstik, čeprav je sodil, da je pisatelj orisul kmečke ljudi »s prehudim pesimizmom«.8 Še bolj kot tuka j je razkril Janežič svoje pojmovanje pripovedništva v pismu Levstiku 18. j anuar ja naslednjega leta. Ko kritično govori o prispevkih v Glasni- ku in izraža upan je v kvalitetnejšo vsebino pr ihodnj ih številk, piše tole: »Mencingerjeva povest se mi zdi nekoliko boljša od Jeprškega učitelja; pa tudi ta je nekterim dopadel. Težko bo vsem ustreči. Mnogo boljša bo Mundeljcova 'Ceptec'.«10 Očitno pr ip isuje Janežič najniž jo vrednost Je- prškemu učitelju. Boljša od Jenkove novele in Mencingerjeve Jerice da bo Mandelčeva »povest« Ceptec, ki n a j bi v Glasniku šele začela izhajat i . In kako je urednik Glasnika prišel do take sodbe? Tisto, kar na j bi po njegovem razumevanju zadnji dve povesti dvigalo nad Jenkovo novelo, je n a j p r e j n juna snovno-tematska plast. Predmet obeh del je življenje »našega l judstva v njegovih dogodbah, žalostnih in vese- lih«, se pravi življenje preprostega kmečkega l judstva, sa j npr . ruzplet epskega de jan ja v Jerici ostro poudar ja razliko med vaškim človekom in izobražencem na vasi (Jerica se odloči za kmečkega ženina, ne za zdrav- nika ali učitelja, ki se vsaj na koncu povesti razkri jeta kot negativna ju- naka). Ni izključeno, da je tudi pri Jenkovi noveli motil Junežiča glavni junak, polizobraženi učitelj, nekmečki človek. Nadal je se je Janežič pri Mencingerju in Mandelcu lahko identificiral s fabulativno bogatim, me- 7 Prav tam, 169 in 784. 8 Gl. 1, str. 93. 0 Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo 1968, 173. 10 Gl. 1, str. 114. stoma napetim zunanjim dejanjem, ne tako pr i Jeprškem učitelju. V Mandelčevi povesti imamo celo zarodek analitične zgodbe, ki se razkri je na koncu pripovedi. V obeli delili tudi ne manjka razmeroma obsežnih opisov pokrajine, ki prav tako gredo v Janežičevo predstavo o noveli in povesti. Razločki obeh povesti z Jeprškim učiteljem so torej nesporni in bistveni. Pri Mandelcu in Mencingerju je Janežič našel vse tisto, kar je v Novicah 1857 in v novoletnem voščilu ter vabilu k sodelovanju v prvi številki Glasnika 1858 svetoval slovenskim pripovednikom. Ni pa našel V povestih izpostavljene, v prakt ičnih napotkih posebej poudar jene ka- toliške, etično vzgojne tendence pisanja in očitno te tendence tudi ni pre- več pogrešal, sicer pripovedim ne bi brez pridržkov pripisal tako visoke cene. Če po vsem tem sklenemo razmišljanje, moramo reči: Janežič je ob Levstikovi težnji po estetsko zahtevnejšem pripovedništvu in vzporedno z njo zagovarjal množično, v najširši odmevni prostor usmerjeno prozo, ki je v drugi polovici 19. stoletja veliko prispevala k nacionalni osvetlitvi našega človeka. Pri tem kaže podčrtati , da se v svojih sicer redkih sod- bah o pripovednih delih ne postavlja več na stališče vzgojno etičnega ali ideološkega pragmatizma, ki ga je zastopal v prakt ičnih napotkih slo- venskim pripovednikom. Ta okoliščina pomeni ali korekturo njega samega ali pa je ideološki del njegovih napotkov slovenskim pisateljem razumeti kot navidezno pr i lagajanje času in razmeram. Na j bo že tako ali drugače, v vsakem primeru je Janežičevo pojmovanje ljudske povesti in novele postalo s tem modernejše, bližje pravi umetnosti.