Novemu slovensko-angleškemu priročniku na pot 115
skati iz vseh mogočih virov ter iz skrbnega
opazovanja in posnemanja izkušenejših.
Težavna naloga pravilnega nastopanja v
javnosti in komuniciranja ob posebnih dogod¬
kih je še težja za tiste, ki morajo to početi v tu¬
jem jeziku in tujem okolju, bodisi kot preva¬
jalci ali kot neposredni udeleženci ali celo ak¬
terji protokolarnih dogodkov. Golo znanje je¬
zika je pri tem navadno veliko premalo, saj je
prav pri protokolu treba poznati še druge na¬
vade in obvladati kulturne razlike v vseh nji¬
hovih odtenkih.
Zato je slovensko-angleški priročnik, ki je
pred nami, praktična pridobitev, kakršnih v
našem prostoru nimamo veliko. S spretno in
izkušeno roko nas avtorica varno popelje mi¬
mo vseh tistih čeri, ki so na prvi pogled komaj
opazne, vendar se ob njih lahko vsaj grdo poš¬
koduje, če že ne celo razbije ladjica, s katero
smo se želeli odpeljati novim znanstvom in
poslovnim uspehom naproti. Zanesljivo in na¬
črtno nas vodi od prvih stikov po telefonu in
dopisovanja do pravilnega osebnega predstav¬
ljanja in naprej do izpolnjevanja obrazcev, vo¬
denja sestankov in sodelovanja na konferen¬
cah ter nazadnje do čisto protokolarnih do¬
godkov. Knjigo pa še posebej bogati, da ob
tem v vsakem poglavju opozarja na razlike
med slovenskim in angleškim načinom izra¬
žanja in daje vrsto drobnih koristnih napotkov.
Poleg tega ponudi še ključne besede in besed¬
ne zveze, ki so v danih okoliščinah najprimer¬
nejše.
Prepričana sem, da bodo po tem priročniku
radi segali ne le prevajalci, ampak veliko širši
krog uporabnikov od poslovnežev in športni¬
kov, ki jim je priročnik že po naslovu sodeč
posebej namenjen, do vseh slovenskih popot¬
nikov na tuje in vseh tistih, ki pri nas spreje¬
majo tujce in navezujejo stike v angleškem je¬
ziku. Vsak bo v njem gotovo našel marsikaj
koristnega tudi zase.
Olga Shrestha
Predstavljamo vam
Davida Limona in knjigo Across Cultures
Preden vam zastavim neizogibno vpraša¬
nje, kdaj ste prišli v Slovenijo in kaj vas je
pripeljalo k nam, predlagam, da nam pove¬
ste kaj o začetkih svojega poklicnega uve¬
ljavljanja v poučevanju in prevajanju. Kdaj
in kje seje vse to začelo?
Sprva sem začel poučevati zato, ker sem si
po diplomi želel pridobiti izkušnje z življe¬
njem in delom v kateri od dežel tretjega sveta.
Tako sem se znašel v neki podeželski srednji
šoli za fante na severu Nigerije. Tam sem pre¬
živel dve čudoviti leti, imel pa sem tudi to sre¬
čo, da sem lahko v tistem času temeljito pre¬
potoval zahodno in severno Afriko - še pose¬
bej všeč mi je bila puščava Sahara - preden
sem se vrnil v Britanijo.
Nato sem leto dni preživel v Manchestru,
kjer sem se na tamkajšnji univerzi pripravljal
za diplomo iz poučevanja angleščine v tujini,
to pa je vključevalo tudi prakso iz poučevanja
v Barceloni, zelo živahnem in vznemirljivem
mestu. Moj študij seje bližal koncu, ko sem v
116 MOSTOVI 2001 /XXXV
časopisu naletel na oglas Britanskega sveta,
kjer so iskali lektorje angleščine za jugoslo¬
vanske univerze. Prijavil sem se, šel v London
na pogovor in ponudili so mi mesto v Ljublja¬
ni, na Filozofski fakulteti. Tako sem se znašel
tukaj, lahko bi rekli - skoraj po naključju.
To je bilo leta 1979, Tito je bil še zmeraj na
oblasti, Jugoslavija pa je bila kljub očitnim
gospodarskim težavam še vedno dokaj stabil¬
na. Dežela me je prevzela in potoval sem po
njej, kolikor se je le dalo. Všeč mi je bila Bo¬
sna in še posebej Sarajevo, pa Črna gora in
dalmatinska obala. Tudi življenje v Ljubljani
mi je ugajalo in tako sem stalno podaljševal
svojo pogodbo še za nadaljnje leto ... Leta
1981 sem spoznal Majo, s katero sva se poro¬
čila leta 1983 - po tedanji »socialistični mani¬
ri« - na Magistratu. Po letu 1984 pogodbe ni¬
sem mogel več podaljšati, zato sva sklenila
preizkusiti srečo v Britaniji. Čeprav nisva na¬
črtovala, da bi morala nujno ostati tam, se je
kljub temu zgodilo, da sva ostala kar 14 let.
Večino tega časa sem delal kot pisatelj in
sestavljavec učbenikov in seminarskega gradi¬
va, pri čemer sem uporabljal video in računal¬
niško tehnologijo, zlasti pri komunikacijskih
spretnostih in učenju jezikov (skupaj z nekate¬
rimi večjimi projekti za EU). Sedem let sem
tudi vodil manjšo multimedijsko družbo, do¬
kler se nisem odločil izstopiti iz te divje tek¬
me in se ponovno posvetiti poučevanju.
Kar zadeva prevajanje, je bil moj prvi pre¬
vod iz slovenščine - Cankarjeva novela - ob¬
javljen leta 1983. Poleg tega sem poučeval
slušatelje prvega podiplomskega tečaja za
prevajalce na Filozofski fakulteti, ki gaje or¬
ganiziral Stanko Klinar. Ko sem izvedel, da se
ustanavlja novi Oddelek za prevajanje in tol¬
mačenje, sem si dejal: »To bi bilo nekaj za¬
me!« In tako sem se znašel tu. Žalostno pa je,
da se v času najinega pogovora naš oddelek še
vedno bori za obstoj.
V Sloveniji človek lahko preživi, tudi če
ne zna slovensko, vendar se morajo tisti, ki
želijo poučevati ali prevajati, prej ali slej lo¬
titi učenja tega jezika. Kako ste se tega loti¬
li vi?
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem se
udeležil kratkega tečaja pri Delavski univerzi,
kjer sem se naučil ravno toliko, da sem se lah¬
ko za silo znašel. Seveda pa so vsi, ki sem jih
spoznal, govorili tako dobro angleško, da sem
imel le malo priložnosti, da svoje znanje upo¬
rabim v praksi. Jezika torej nisem kaj dosti
uporabljal, dokler nisem začel živeti z Majo.
Med seboj sva se sicer vselej pogovarjala v
angleščini, vendar njeni starši tega jezika niso
znali, zato sem se moral potruditi in začeti več
govoriti slovensko. Bolj sistematično sem se
lotil proučevanja tega jezika v času magistr¬
skega študija iz jezikoslovja, ki sem ga končal
leta 1987; tema mojega magistrskega dela je
bila primerjalna raziskava glagolskega vida v
slovenščini in angleščini. Tudi ko smo živeli v
Britaniji, sem še naprej enkrat ali dvakrat na
leto obiskoval Slovenijo in ob vsakem obisku
je moje razumevanje jezika malce napredo¬
valo.
Rekel bi, da sem se največ naučil ob branju
Predstavljamo vam Davida Limona in knjigo Across Cultures 117
(časopisov in literature), žal pa moram prizna¬
ti, da je moja sposobnost razumevanja veliko
boljša kot sposobnost kreativnega izražanja:
običajen pogovor mi ne dela težav, če pa je
treba izraziti bolj zapleteno misel, je to včasih
prava muka. Poleg tega seveda še vedno de¬
lam precej napak, zlasti pri končnicah sklonov
(na to me ljudje zelo radi opozarjajo!). Nas¬
protno pa moja hčerka Anja, ki je bila marca
stara deset let, po nekaj letih šolanja tukaj (se¬
daj obiskuje 4. razred na Osnovni šoli dr. Vita
Kraigherja) govori skoraj neoporečno sloven¬
sko in to celo z ljubljanskim naglasom (rada
tudi popravlja mojo slovenščino, posebej iz¬
govarjavo!). Pravzaprav je eden od razlogov,
da smo se leta 1998 vrnili v Ljubljano, ta, da
smo želeli, da bi Anja obvladala oba jezika, to
pa verjetno ne bi bilo možno, če bi ostali v
Britaniji.
Prevajanje v tuj jezik je ne le vprašljivo,
temveč tudi zelo zahtevno opravilo; brez
pomoči domačega govorca smo tako rekoč
izgubljeni. Kaj menite o vlogi jezikovnega
lektorja: je to mukotrpno opravilo ali iz¬
kušnja, ki poplača vloženi trud?
Zadnje čase se ne ukvarjam prav veliko z
lektoriranjem jezika, deloma zaradi pomanj¬
kanja časa, deloma pa zato, ker me to delo kaj
preveč ne veseli. Zdi se mi, da moraš, če želiš
delo res dobro opraviti, primerjati prevod z iz¬
virnikom in prej ali slej začneš premišljevati,
kako bi to sam prevedel. Prevajanje ne vzame
kaj prida več časa, daje pa občutek večjega
zadovoljstva in je seveda veliko bolje plačano.
Pozitivna plat lektorskega delaje v tem, da na
ta način spoznavam težave, kijih imajo preva¬
jalci pri prevajanju iz slovenščine v angleš¬
čino.
Zdi se, da je vaše poklicno delo razdelje¬
no na dve področji: poučevanje in prevaja¬
nje. Se ti dve dejavnosti medsebojno dopol¬
njujeta in katera od obeh igra v vašem živ¬
ljenju pomembnejšo vlogo?
Ti dejavnosti se medsebojno dobro dopol¬
njujeta, saj navsezadnje poučujem študente
prevajalstva, tu pa so poleg teoretičnega zna¬
nja pomembne tudi praktične izkušnje na po¬
dročju, s katerim se ukvarjaš.
In če se sedaj vrneva k vašemu prevajal¬
skemu delu, vam je morda katero od bese¬
dil ostalo v spominu kot posebno težko, za¬
nimivo ali pomembno?
Najtežji so seveda tisti prevodi, pri katerih
izvirnik ni jasen ali pa je na dolgo in široko
malo povedanega. Prepričan sem, da vsi vaši
bralci dobro vedo, kaj imam v mislih. Menim
pa, da lahko prevajanje skoraj vsakega besedi¬
la brez izjeme ponudi prevajalcu ustvarjalno
zadovoljstvo, tudi če besedilo samo po sebi ni
posebno zanimivo. Vselej je to intelektualni
izziv in vedno občutim veselje, kadar najdem
tiste prave besede, ki najbolje izrazijo kako
misel (to je malo podobno reševanju križank).
Kar zadeva najzanimivejši prevod, se spomi¬
njam dveh daljših del, ki sem ju opravil za
Slovenski etnografski muzej v zadnjih dveh
letih: eno za razstavo »Ljubezen je v zraku«,
drugo za publikacijo »Poslikane panjske
končnice«; to meje čisto prevzelo, delno zato,
ker sem se veliko naučil o življenju na sloven¬
skem podeželju v preteklosti, delno pa tudi za¬
to, ker sem spoznal veliko angleških izrazov,
povezanih s kmečkimi običaji, ki jih prej ni¬
sem poznal.
Če primerjate poučevanje v okviru red¬
nega dodiplomskega programa na Oddel¬
ku za prevajanje in tolmačenje na Filozof¬
ski fakulteti in predavanja na seminarjih
za prevajalce, katera od obeh dejavnosti
vam daje večje poklicno zadovoljstvo?
Če rečem, da oboje počnem z enakim vese¬
ljem, le da iz različnih razlogov, se s tem ne
poskušam diplomatsko izogniti odgovoru. Ob
poučevanju na fakulteti prihajam v stik z
mlajšo generacijo; to je pozitivno in me ne¬
prestano sili k iskanju še boljših in jasnejših
načinov za pojasnjevanje in predstavljanje za¬
misli. S študenti se tudi veliko smejemo - me-
118 MOSTOVI 2001 /XXXV
nim namreč, da bi učenje moralo biti zabavno.
Na seminarjih pa imaš seveda opravka z izku¬
šenimi prevajalci, zato je to manj predvidljivo
- nikoli ne veš, kakšna vprašanja se bodo po¬
javila, torej moraš biti ves čas »na preži«. Za¬
nimivo je tudi prisluhniti resničnim proble¬
mom, s katerimi se spoprijemajo prevajalci
pri svojem delu.
Uspešno in učinkovito poučevanje jezika
je zelo odvisno od ustreznih in do uporab¬
nika prijaznih učbenikov. Kaj, če teh ni na
razpolago? Se lotite pisanja kar sami?
Že vse odkar sem se začel ukvarjati s pou¬
čevanjem, mi je bilo v veselje, da sem ustvar¬
jal svoje učno gradivo in se nisem nikoli stro¬
go držal kakega določenega učbenika. Ko
sem prvič poučeval v Ljubljani, sem napisal
knjigo »Themes in English« in nekatere lekto¬
rice sojo uporabljale še vrsto let. Tudi kasne¬
je, ko sem nadaljeval poklicno pot v Britaniji,
mi je pisanje učbenikov pomenilo večje us¬
tvarjalno zadovoljstvo kot katerakoli druga
plat mojega strokovnega dela.
Vaša najnovejša knjiga »Across Cultu-
res« je tik pred izidom. Nam lahko poveste
o njej kaj več? Kje ste našli navdih zanjo in
komu bo najbolj koristila?
Aprila 1999 so me povabili, da bi predaval
na dvodnevnem seminarju »Developing En¬
glish - Slovene Intercultural Communica-
tion«, ki sta ga pripravila Zavod RS za šolstvo
in Britanski svet. Seminar mi je pomagala vo¬
diti prof. Nada Šabec z mariborske univerze.
Dobro sva opravila in po seminarju je Nada
rekla: »Midva bi morala napisati knjigo o
tem.« »Zakaj pa ne,« sem odvrnil, vendar ni¬
sem pričakoval, da se bo iz te zamisli izcimilo
kaj več. Ko sem tako razmišljal, seveda nisem
upošteval Nadine odločne podjetnosti v slogu
»Just do it!«, ki se je je »nalezla« med dolgo¬
trajnim bivanjem v Ameriki. Kmalu je priskr¬
bela priporočilo Zavoda in se dogovorila z za¬
ložnikom (Založba Obzorja). Do konca leta
1999 sva zbrala gradivo, večino pisanja pa sva
opravila v prvi polovici lanskega leta. Po tem
se je začel dolgotrajen postopek izbire ustrez¬
nega formata, zbiranja citatov, fotografij, idej
za risbe itd.
Glavno izhodišče za knjigo je bila zamisel,
da je prvi pogoj za razumevanje in pravilno
uporabo drugega jezika poznavanje družbenih
norm in kulturoloških postavk, ki določajo
njegovo rabo. Še več, veliko naših zaznav in
ugotovitev je vezanih na našo kulturo: nagiba¬
mo se k temu, da druge kulture vidimo (pogo¬
sto izkrivljeno) skozi prizmo svoje lastne kul¬
ture. Da bi se torej lahko uspešno seznanili z
drugo kulturo in se naučili jezika, ki ga upo¬
rablja, moramo najprej temeljito razumeti
svojo kulturo. Knjigo bi lahko opisali tudi kot
priročnik, ki bralce opozarja na možne pasti v
medkulturni komunikaciji in jim pomaga bo¬
lje razumeti britansko in ameriško angleščino.
Knjiga je razdeljena v dva dela: prvi se uk¬
varja z razmerjem med jezikom in kulturo v
najširšem pomenu besede, drugi del pa z
vprašanji kulture in družbe. V prvem delu so
predstavljeni različni načini, na katere se os¬
novne kulturne vrednote neke družbe izražajo
v jeziku, podrobno pa so obravnavana tudi
najpogosteje uporabljena govorna dejanja, ki
so pomembna za ustrezno medkulturno ko¬
munikacijo. Drugi del je osredotočen na
obravnavo širših kulturnih in družbenih vse¬
bin, kot so pojmi časa in prostora, družinskih
vrednot, medosebnih odnosov, delovne etike,
splošnih prepričanj in praznoverja, praznikov
in praznovanj, oblik družabnega življenja ter
pivskih in prehranjevalnih navad. Obsežno
poglavje je posvečeno izobraževanju kot tisti
družbeni instituciji, s katero imamo vsi nepo¬
sredne izkušnje in ki ima verjetno tudi najbolj
neposreden in odločujoč vpliv na naše živ¬
ljenje.
Najin namen je bil napisati koristno in za¬
nimivo knjigo, ki bi bila hkrati prijetna za bra¬
nje. Mislim, da bo koristila vsem, ki se ukvar¬
jajo s prevajanjem ali tolmačenjem med slo-
Predstavljamo vam Davida Limona in knjigo Across Cultures 119
venščino in angleščino in ki jih zanima kaj
več kot le »zunanja oblika«. Z orisom najpo¬
membnejših oziroma najbolj izstopajočih zna¬
čilnosti britanske in ameriške kulture v pri¬
merjavi z značilnostmi slovenske kulture sva
želela poudariti podobnosti in tudi razlike ter
pomen poznavanja kulture za uspešno komu¬
niciranje. Upam, da bo to navedlo bralce k
bolj poglobljenemu razmišljanju o povezavi
med kulturo in jezikom in da bodo z veseljem
odkrivali kompleksnost (zapletenost) vzorcev,
ki so podlaga jezikovne rabe. Knjiga ne razi¬
skuje prevajalskih vprašanj kot takih, mislim
pa, da bo prevajalcem in tolmačem, »posredo¬
valcem« med različnimi kulturami, kljub vse¬
mu v pomoč.
Pisatelji pogosto ugotavljajo, da po dol¬
go pričakovani objavi svojega dela nenado¬
ma začutijo v sebi nekakšno praznino ...
Ste vi morda za to, da bi premagali ta ob¬
čutek, že začeli načrtovati kakšno novo de¬
javnost v tej smeri?
Moram priznati, da občutim prej olajšanje
kot praznino, res pa je, da se občutku nekak¬
šnega »padca« ne da izogniti - ko je zadeva
končana, me ne zanima več. Odkar sem se ne¬
hal ukvarjati s to knjigo, sem napisal že nekaj
člankov, načrtujem pa jih še več, vendar bo v
prihodnjem letu ali dveh vse moje pisanje v
glavnem osredotočeno na izdelavo doktorske
disertacije. Temo sem si že izbral (v zvezi s
prevajanjem) in tudi gradivo imam že zbrano,
najti pa moram čas, da vse te zamisli spravim
na papir.
Kaj menite o bodočnosti prevajalskega
poklica v Sloveniji? Ali lahko sedanji izo¬
braževalni programi zagotovijo dovolj us¬
posobljenih prevajalcev in tolmačev, da bo¬
do kos naraščajočemu povpraševanju po
teh storitvah?
Opaziti je, da je veliko storjenega pri izo¬
braževanju že formiranih prevajalcev v sklopu
seminarjev znotraj DZTPS in tistih, ki jih pri¬
pravlja OST. Seveda pa to ne daje odgovora
na vprašanje, od kod bodo prišli vsi tisti novi
prevajalci in tolmači (zlasti slednji), po kate¬
rih je povpraševanje v EU izredno veliko. Na
žalost Oddelek za prevajanje in tolmačenje pri
Univerzi in tudi drugod ni dobil podpore, ki si
jo zasluži. Prav tako kot prevajalstva kot po¬
klica ne jemljemo dovolj resno, se nam preva¬
jalstvo kot predmet v programu izobraževanja
ne zdi dovolj »akademsko«. Bojim pa se, da
se bo brez uspešnega univerzitetnega progra¬
ma znižal standard v tej dejavnosti, saj vse
večji delež prevodov opravijo ljudje, ki nima¬
jo potrebnega znanja in izkušenj (in so hkrati
verjetno pripravljeni delati po nižjih tarifah).
To seveda nikomur od nas ne koristi, saj bo
treba za dvig ugleda prevajalstva kot stroke in
tudi študijskega področja še veliko postoriti.
Nujen korak v tej smeri je, da prevajalci in tol¬
mači postanejo samozavestnejši in odločnejši.
Bodimo odkriti: njihova vloga je odločilnega
pomena za uspeh celotnega projekta EU.
Evropa preprosto ne bi mogla delovati brez
bralcev Mostov in njim podobnih v drugih de¬
želah.