—   155   —
  Le hitro v černe bukve ž njim!
Usmiljen kmet je posodil ediniga konja vozniku čez stermi Podčeterteški hrib , kjer seje že veliko nesreč, še več pa kletve zgodilo, skorej bi jo udel, če rečem, de več, kakor hrib praha in peska ima. — Nehvaležni voznik je uboziga konja tako neusmiljeno pretepava! in po glavi bil, de je srotle čisto zmešano in omoteno bilo. Častiti gosp* fajmošter iz P. iz svoje sobe neusmiljenca viditi posvarijo: ;,Nikarte , nikarte tako I kmet ima ediniga tega konja, ki ga je vam iz usmiljenja posodil; če mu tega ubijete, nima nobeniga več." Ali obdivjanikoojederec, namesto opominovanje lepo sprejeti , se pa začne na ves glas dreti, preklinjati, siviga starčka, gosp. fajmoštra s falotam in farjem zmerjati, de bi se bil kmalo pekel odperl. Na kanceljnu čvekaj, je gerdun vpil, tukaj pa jezik za zobmi derži! Černe bukve ne bojo sicer spokorile taciga divjaka — vunder naj bo družim v svarivni izgled!             Jože Virk.