Izliaja: IO., 20. in 30. dan vsakega meseca. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Eokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat. (o^ e 1 j a : za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja ; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr. Denar naj se pošilja pod napisom : Uprarništvu „Mira“ v Celovcu. Leto XII. Vabilo k naročbi. Hitro mine čas, in tako se je zopet približal dan, ko se leto pomladi in časniki spominjajo svoje bralce, da je njih naročnina potekla in da jo bo treba ponoviti. »Mir« stopi v 13. leto svoje starosti in zadovoljnega očesa se sme nazaj ozreti na svoje preteklo delovanje, kterega sad deloma že uživa, ker si je obudil med Slovenci mnogo prijateljev, ki ga z veseljem naročajo in prebirajo. Med revnejše koroške Slovence, posebno ob mejah, pošiljali smo tudi mnogo iztisov zastonj. To nam je bilo pa le s tem omogočeno, ker so nas blagodušni in po-žrtovalni rodoljubi podpirali z darovi ; te velikodušne dobrotnike prosimo tudi zanaprej za pomoč, ne za nas, ampak za koroške Slovence, kteri iz »Mira« zajemajo svojo narodno zavest in politično omiko; več podpore ko dobimo, več iztisov zamoremo tudi pošiljati v razne kraje, posebno v take, kjer je nevarnost potujčenja in narodne smrti že blizo. Plačujoče naročnike pa prosimo, naj nam zvesti ostanejo, in če mogoče, naj nam pridobijo še kaj novih. Držali se bomo vedno stare naše zastave in starega gesla: »za vero, dom, cesarja«. Vedno smo stali na braniku za krščanska načela in katoliško vero; pri tem pa tudi nismo pozabili na posvetne potrebe našega naroda, zlasti smo branili njegove narodne pravice. Brez ozira na levo in desno bomo tudi zanaprej po tej poti hodili, ker jo za pravo spoznamo. Konečno se toplo zahvalimo vsem so-trudnikom, ki so nas podpirali s svojim umom in peresom, pa tudi vsem onim rodoljubom, ki so se za nas trudili pri nabi- Koroškim Slovencem! Slovenci mili v Korotani! Pozdravlja moje vas sreč, Ki bili dolgo ste teptani Od krute tujčeve petč! Minulo tega mnogo let je, Vaš jezik čul se je povsod! Potrjali so vam očetje Volitev vaših vojevod! Sovražnik hud pod svojo silo Trg spravil, mesto je in vas, Pestil je, stiskal vas nemilo, Zatiral vaš domači glas! Svoj jezik tujec preohóli Bil vrinil vam je trd in tuj, Glasil se v cerkvi je in šoli •— Češ: Nemcu Slave sin hlapčuj! A dobri Bog se vas usmili, Budit so prišli vas možjč, Ki rod slovenski so ljubili, Za vas imeli so sreč! — V Celovcu, 30. grudna 1893. ranju naročnikov in dopošiljanju njihove naročnine. Prosimo jih prav uljudno, naj še zanaprej posredujejo med nami in med ljudstvom, ki si pri poštnih pošiljatvah in na-ročbah dostikrat samo pomagati ne zna. »Mir« bo izhajal kakor do zdaj po trikrat na mesec, tudi njegova cena ostane nespremenjena. Pri novih naročnikih nam je ljubši, da se brž ob novem letu oglasijo, da prej zvemo, koliko iztisov nam bo treba. Vsem starim in novim naročnikom želimo: srečno novo leto! Lastništvo in uredništvo „Mira“. Pogled nazaj. Imamo rodoljube črnovidce na Koroškem, ki obupavajo in tožijo: »Toliko let se že trudimo in vojskujemo, pa nič ne dosežemo. Pišemo in poučujemo , napravljamo shode, zbore in veselice, Magamo prošnje in pritožbe, pa vse nič ne izdl“ Tudi nam se včasih taka misel vriva, kajti vidnih uspehov imamo malo pokazati. Pa vendar je to le površna sodba, kakor od človeka, ki kako stvar opazuje iz daljave. Če si pa stanje koroških Slovencev bolj natančno ogledamo in ga primerjamo z njihovim stanjem- pred trinajstimi leti, ko ni bilo še „Mira“, videli bomo velik razloček. Takrat so bili koroški Slovenci podobni ribam, kte-rim je voda malo da ne usahnila. Pičlo število tistih, ki so prebirali Mohorjeve bukve, zajemalo je iz njih še nekaj duševne hrane; o gibanju človeških duhov, o političnih strankah in njih težnjah pa todi ti niso nič vedeli, toliko menj pa oni, ki niso ničesa brali. Kakor zaničevana para hodili so koroško-slovenski kmetovalci po svojih opravkih in govorili svoje skaženo narečje, ki je vedno revnejše postajalo, ker so vedno več pristno slovenskih besed pozabili, ob enem pa se je to narečje vedno bolj oddaljevalo od pismene slovenščine, ker je vedno nove nemške pokveke v sebe sprejemalo. V šolah se je hrustala edino le nemščina, ktere se pa ljudje vendar niso naučili še za silo ne. Malokdo je kaj bral, nemškega berila niso razumeli, po Zdaj vstajate . . . svobode zora Dobrot in sreče vam je vir, In družba svetega Mohóra Bodri1 vas, ž njo Celovški »Mir« ! Vi svoje tirjate pravice, Domači glas se čuje spet, Vedri se majki Slavi lice, Oj kmalu dom bo vaš otet! Zato Slovenci v Korotani, Pozdravlja moje vas sreč! Naprej junaki srčnovdani, V otetbo rodne si zemljč! Janko Leban. m Kako o nas pišejo Čehi? Koliko je vreden dober prijatelj, vé tisti, kteri dobrega prijatelja ima in kdor je sam drugemu dober prijatelj. Dober prijatelj nam nadomestuje včasih očeta in mater, brata in sestro; dober prijatelj osrečuje tudi tistega, kteri je brez žene, brez otrok. Če imaš dobrega prijatelja, imaš velik zaklad. Naj pride nad te kar hoče: pri prijatelju najdeš zavetišče, svet, pomoč ali vsaj usmiljenje. Kdor nima sorodnikov, niti prijateljev, kdor se ne more na nobenega zanašati, kdor se za ljudi ne 1 Bodri = vzbuja. Štev. 36. slovensko pa še brati niso znali, ker se v šoli tega niso naučili. Tako je slovensko ljudstvo ostalo brez vsega pouka, zlasti v političnih zadevah. Ljudje niti vedeli niso, da je kak slovensk časnik na svetu. Tudi gospodarskega pouka niso imeli nobenega. Edini pouk so dobivali v cerkvi iz prižnice, pa tisti nauki so se spet v gostilnici podirali, kjer so kmetje poslušali prerokovanje in kvasenje brezverskih liberalcev. Bolj ko je brezverstvo začelo razjedati prej zdravo telo našega ljudstva, bolj so tudi ginile lepe šege, čedno življenje, pobožnost, pokorščina, potrpežljivost, zmernost in sramežljivost, na mesto teh rajskih cvetlic pa je stopila vsestranska razuzdanost in lahkomišljenost. K razuzdanosti in žganju je pristopila še poljedelska nesreča, da so tako globoko padle žitne cene, in vse to, kakor tudi rastoči davki in drugi stroški, pripomoglo je k vedno hujšemu propadu kmetskega stanu tudi v gospodarskem oziru. Tako so postali koroški Slovenci pravi reveži in siromaki na premoženju, na duhu in na srčni tolažbi. Imeli so edino posojilnico v Št Jakobu. Podružnic sv. Cirila in Metoda ni bilo še nobene. „Mira“ še ni bilo. Nikogar ni bilo, da bi koroškim Slovencem pisal kak časnik, ali jih poučeval na zborih in shodih ter pri veselicah o političnih vprašanjih, o šoli, o volitvah, o gospodarskem napredku. Ko je začel „Mir“ izhajati, so Korošci začudeno gledali in govorili med seboj: »Slovensk časnik nam je bil res potreben, saj smo brez vsega pouka, le to je napačno, da »Mir« tako »visoko« piše, mi ne zastopimo te pismene slovenščine.“ Iz začetka je šlo res trdo, in marsikdo si je glavo belil nad kako slovensko besedo, ki je prej še ni slišal. Pa šlo je vedno bolje in bolje, in ko so se nekteri pridnejši in radovednejši „Mira“ navadili, brali so ga vedno rajši, ga še drugim na glas Citali in tako zbujali veselje do branja. Bolj ko se je list širil, bolj se je zbujala tudi nàrodna zavest in širila politična omika. Iz „Mirovih“ bralcev izgajali so se slovenski rodoljubi, na mesto prejšnega pičlega števila rodoljubov stopila je zdaj cela slovensko-katoliška stranka. Ali mar to ni noben napredek? Zdaj so se naši kmetje navadili slovenskega berila in nobeden ne pravi več, da ne razume pismene slovenščine. Poleg „Mira“ berejo nekteri tudi že druge časnike, kakor „Kme-tovalca“, „Domoljuba“, „Domovino“, »Slov. Gospo- briga in tudi ljudje za njega ne marajo, le-ta stoji v svetu sam, zapuščen — in je pomilovanja vreden. Ali takšnih ljudij ni veliko, komur v prsih zvesto srce vtriplje, gotovo najde dušo, ktero razume in ktera razume njega. Kdor ni ljubezni in spoštovanja vreden, ta seveda je od ljudij zapuščen in zavržen. Zvezo s hudobnimi ljudmi morejo imeti zopet le hudobni ljudje. Dober in pošten človek združi se z dobrimi ljudmi in le taka zveza je kaj vredna. Blagor temu, kdor v taki zvezi živi! Kakor med posameznimi ljudmi, tako tudi obstoji dobro prijateljstvo med posameznimi nàrodi. Posebno pa prijateljstvo veže nàrod slovenski z nàrodom češkim. Čeh izmed vseh Slovanov najbolj ljubi svojega brata Slovenca. A tudi po pravici. Zakaj češke težnje so slovenske težnje, to je, kar bi Cehi radi dosegli, za to si prizadevajo tudi Slovenci. Kakor Čehi, tako so tudi Slovenci enako tlačeni in stiskani. Ravno zavoljo tega ljubijo Čehi Slovence in Slovenci Čehe, z ljubeznijo iskreno in bratsko, kakor pač more le brat brata enako stiskanega in enako nesrečnega ljubiti. Češko-slovensko prijateljstvo se zlasti od leta 1885. bolj utrjuje. Sicer že pred 1. 1885. je bilo ozko prijateljstvo med Čehi in Slovenci, ali tega leta je postalo še ožje. Tega leta sta se združila dva nàroda, češki in slovenski, v svojih težnjah za bodočnost. Kdo bi se ne spominjal meseca vel. srpana 1. 1885., ko so Slovenci ob enem s svojimi brati Hrvati zapustili svojo južno domovino in se podali v zlato Prago, da bi se seznanili s svojimi dragimi brati Čehi? Nemški časniki so jih sicer zasmehovali, ali Slovencev to ni zmotilo. In Čehi ? Čehi so podali Slovencem celo svoje srcé! V vseh darja“, „Cvetje“ itd. Število Mohorjanov koroških narašča od leta do leta. Ali mar to ni napredek ? Imamo zdaj 14 podružnic sv. Cirila in Metoda, 17 posojilnic in katoliško-politično ter gospodarsko društvo. Napravljamo zbore, shode in veselice s poučnimi govori; priskrbeli smo kmetom tudi potovalnega kmetijskega učitelja, ki jih poučuje v slovenskem jeziku. Ali vse to ni noben napredek ? Krivico bi nam torej delal, kdor bi rekel, da smo premalo delali in da nismo nič dosegli. Če prav na zunaj, to je od vladne strani, nismo nič pridobiti zamogli, čeravno smo pri državnih volitvah še podlegli, vendar se kaže velik napredek na znotraj, med ljudstvom. Nemškutarija gine, kakor sneg vigredi, ter se le še umetno uzdržuje po rovanju nalašč za to najetih in naščuvanih ljudij. Tudi tiste ledene gore okoli Celovca in na Žili, kjer se zdi, da je nemškutarija za veke utrjena, bodo se sčasoma tajati začele, ako za Slovence le iz Dunaja toplejša sapa pripiha. Ljudstvo je zdaj že toliko poučeno, da dobro vé, za kaj se poganjamo in prepiramo, le tisti so še navedneži, ki so se berila koj iz začetka branili in niso hoteli z drugimi vred napredovati. Naš kmet ni več ponižni sluga vsacega pisača ali pa mestnega kramarja, ker pozna svoje pravice in vé, da je državljan; v sili pa mu ni treba v mestu pomoči iskati, ker jo najde pri domači posojilnici. Kar je v ndrodu še radosužnosti, je večidel zapuščina iz prejšnih žalostnih časov, ki se bo pa pri mlajšem zarodu zgubila, posebno potem, ako se nam posreči, med ljudstvom povzdigniti gmotno (gospodarsko) blagostanje, na kar moramo posebno svojo pozornost in trud obračati. Da smo enkrat vsi zavedni, omikani in gospodarsko neodvisni, potem smo nepremagljivi in bomo se svojim nasprotnikom, zavistnikom in klevetnikom le še posmehovali. Pokazali smo torej, ko smo obrnili „pogled nazaj“, da smo v zadnjih letih vendar le močno napredovali s svojimi močmi ; v prihodnji številki, ako nam Bog življenje da, hočemo pa obrniti „pogled naprej“ in premišljevati, kaj nam je storiti, da bo naš napredek še popolnejši in da nas pripelje do cele in stanovitne zmage. Naše delo. Zopet smo ob koncu leta; hitro je minulo, a nam koroškim Slovencem prineslo žal le malo dobrega ! A izgubili tega leta vendar nismo, kolikor so nam dopuščale dane razmere, delali smo tudi letos, da dosežemo svoj cilj, borili smo se : z a vero, dom in cesarja! — Kakor se skrbni gospodar ozira ob koncu leta nazaj, kakor premišljuje, kaj je storil v minulem letu, kaj je dovršil in prigospodaril, tako hoče „Mir“ v naslednjem poročati o tem, kaj smo letos delali in dosegli koroški Slovenci na narodnem svojem polju. To poročilo nam sicer ne bo pravilo o velikih pridobitvah in zmagah, a pričalo bo vsaj, da nismo nazadovali, da smo storili svojo nàrodno dolžnost! Prevažno je za vsak nàrod ndrodno slovstvo, prepotrebne so posebno nam Slovencem dobre slovenske knjige. Ponuja jih nam obilno naša slavna družba sv. Mohorja, ki sije, — zahvaljen bodi za to Vsemogočni, — tudi že na Koroškem pridobila lepo število udov in prijateljev. Daši so naše koroške rojake lani pritiskale mnoge neprilike, slaba letina itd., prirastlo je tej družbi 30 novih udov. Vsega pa šteje družba na Koroškem 4938 udov. To je še dosti lepo število za nas koroške Slovence, ki niti svojih slovenskih šol nimamo! Dà, ravno ta družba nam mora mnogokrat nadomeščati slovenske šole, in želimo le, da se druž-bine knjige prav pridno razširjajo, marljivo prebirajo in naši rojaki iz njih črpajo mnogo dobrih poukov in zdrave zabave! Dà, ta družba nam nadomešča slovenske šole , kterih si, žal, tudi letos še nismo mogli priboriti. Za nas neugodne, joka vredne politične razmere in hudo nasprotovanje zagrizenih nasprotnikov so bile uzrok, da še nimamo za čisto slovenske otroke svojih slovenskih šol, da se po vseh šolah naša deca poučuje le na podlagi nji nerazumljive nemščine. Ta pouk, ki nasprotuje vsem načelom pedagogike in zdrave pameti, pa ne more obroditi dobrega sadil! — Če so tudi Slovenci v nekterih občinah dosegli, da se jim je — na papirju — vsaj deloma dovolila slovenska šola, pa nižje oblasti teh ukazov ne izvršujejo ! Vse naše pritožbe in borbe bile so v tem oziru večjidel „bob ob steno“ ; pa vendar obupati, mirovati ne smemo, dokler si ne priborimo svojih postavnih pravic, dokler nismo dosegli: za slovenske otroke slovenske šole! Da to dosežemo, za to se trudi mnogo družba sv. Cirila in Metoda. Koucem lanskega leta smo imeli na Koroškem že 14 podružnic tega prepotrebnega nam društva. Letos osnovali ste se dve novi podružnici v Kožeku in Velikovcu. Slava rodoljubnim osnovateljem ! Posebno Velikovška podružnica je zadela ob premnoge težave, še predno je bila osnovana. Velikovčani, kteri se sicer nikoli ne branijo slovenskih novcev, kterim pa hudo mrzi slovenščina, skušali so na vse pretege, s prav nepoštenimi sredstvi preprečiti ustanovitev nove podružnice. Da se jim ni posrečilo, za to so skrbeli vrli velikovški rodoljubi. Koroške podružnice so napravile letos nad 20 shodov in veselic, ki so bile večinoma zelo dobro obiskane. Vrli govorniki poučevali so ljudstvo o raznih šolskih, verskih, nàrodnih in gospodarskih vprašanjih. Da bi se ti shodi le pogostokrat vršili in pridno obiskovali! — Družba sv. Cirila in Metoda hotela je že letos v Velikovcu osnovati slovensko šolo. Zbog tega pa so zagnali nasprotniki naši silen krik, delali so z vsemi, tudi nepoštenimi močmi, da zabranijo ustanovitev te šole. Mi pa upamo in prosimo, da, kar se ni moglo letos doseči, se dožene gotovo prihodnje leto. Zoper to šolo je rogovilil zlasti zloglasni nemški „s chulver ein“, ki je tudi letos pri vsaki priliki sejal seme nemčurstva in liberalstva po slovenskih krajih. Napravil je med drugim veliko beračenje v Celovcu, kjer je pokazala razna „vi-soka“ gospdda Celovška, kako ji je to nepravično društvo tesno prirastlo na srcé. Dné 24. vinotoka pa je imelo v Velikovcu nek ^rtsgruppentag11, kjer se je govorilo, pilo in pelo le zoper nas, kjer seje nam znova napovedala huda vojska! Prestali pa smo že marsikaj, zato se tudi te črne vojske nismo ustrašili. Vsaka sila do vremena! Kakor je našim nasprotnikom vse, kar je slovensko, hud trn v peti, tako jih bodejo v oči zlasti kresovi, ktere Slovenci prižigamo na čast sv. slovanskima apostoloma Cirilu in Metodu. Tudi letos se je zapalilo po naših gorah premnogo takih kresov, kteri nasprotnikom s sijajnim svojim bliščem pričajo, da tudi koroški Slovan stopa na dan ! Dà; mi vstajamo! O tem nam jasno priča naše slavno „katoliško-politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koro-škem“. Ponosno se danes že oziramo na to še mlado a predelavno društvo, ki ima za nas jako velik pomen. Kavno to vrlo društvo budi neprestano in uspešno versko in nàrodno zavednost koroških Slovencev; uči jih prav spoštovati in ljubiti katoliško vero in nàrodnost slovensko. Mnogo uspehov je že doseglo to društvo, za kar gré zaslužena pohvala neutrudnim gg. odbornikom, ki neprestano skrbé za razvitek društva, za vsestranski napredek koroških Slovencev. Posebno letos delovalo je društvo zelo marljivo ter je napravilo poleg občnega zbora in papeževe slavnosti v Celovcu osem shodov v raznih krajih Koroške, namreč: 1.) dné 2. svečana pri „Krajcarju“ blizu Tinj; 2.) dné 5. svečana na Selu ; 3.) dné 3. mal. travna v Žabnicah; 4.) dné 30. mal. travna v Šmihelu nad Pliberkom (posebno sijajen) ; 5:) dné 14. vel. travna v Št. Janžu v Kožu (prav sijajen); 6.) dné IT. rožnika v Dobrli vesi; 7.) dné 22. vinotoka pri „Durnwirthu“ v Št. Peterski fari pri Velikovcu; 8.) dné 5. listopada v Št. Jakobu v Rožu (presijajen). — Mnoge govore na teh shodih so oskrbeli čč. gg. Gregor Einspieler, Legat, P. Haderlap, Fr. Treiber, J. Vidovič, J. Škrbine, F. Kandut, F. Lene, Št. Bayer in drugi. Shodi so bili vseskozi jako dobro, nekteri ogromno obiskani, vršili so se vselej v najlepšem redu, ter so obrodili mnogo dobrega sadu. Posebno sijajen je bil občni zbor dné 5. mal. travna v Celovcu. Spretni govorniki poročali so o za nas jako važnih stvaréh in sprejele so se primerne resolucije. Ves katoliški svet je letos praznoval petdesetletnico škofovanja sv. Očeta Leona XIII. Tudi koroški Slovenci nismo zaostali; praznovali smo ta veseli dogodek s presijajno papeževo slavnostjo, ktero je priredilo katoliško-politično in gospodarsko društvo. Nad 700 Slovencev in Slovenk zbralo se je dné 5. mal. travna v Celovcu, da poéasté sv. Očeta, kterega je vč. g. dr. A. Medved proslavljal s prelepim in navdušenim slavnostnim govorom. Mnogo je poveličala to slavnost z ubranim petjem slovenskim vrla Kamniška „Lira.“ Tako deluje naše katoliško-politično in gospodarsko društvo plodonosno za koroške Slovence. Kvarljiv je pa za nas koroški „bauernbund“, ki pri vsaki priliki razteguje svoje mreže po slovenskih krajih, da lovi na svoje limanice slovenske kmete. Tak „lov“ je letos napravil dné 16. mal. travna v Pliberku, dné 22. vinotoka pa na Ledenici. Na obéh krajih pa je imel precejšno smolo, kajti šlo je v zanjke le malo naših kmetov, ker slovenski kmet je že davno spoznal, kako slabo in ničvredno je „bauernbundarsko“ maslo. Občinske volitve so imeli letos v črni. Prvikrat je tam zmagala, vkljub velikemu nasprotovanju nemškutarjev, slovenska stranka. Slava! Tudi Podljubeljem so nove volitve za nas izpadle še dosti ugodno. Velika težava je še vedno s slovenskim uradovanjem, kajti po nekod, kjer bi Slovenci mestih so bili Slovenci slovesno in navdušeno sprejeti in sicer tako, da so jih solze polile. In kaj pa še le, ko so prišli v zlato Prago ! Tam so še le spoznali, kako jih Čehi ljubijo. „Zlata Praga, eno smo s teboj; ti si naša, kakor češka,“ so takrat Slovenci navdušeno klicali. Čehi sicer ljubijo vse Slovence, a zlasti nas koroške Slovence. Vejo, da smo največ zatirani, najbolj stiskani in zato s tem večjo ljubeznijo in sočutjem nas opazujejo ter se veselijo vsakega še tako majhnega našega napredka. Imamo priložnost čitati več čeških listov, ali vsi o nas poročajo in pišejo z veseljem in se čudijo našemu rodoljubnemu vstrajnemu delu. To ni brez pomena, češki listi so zelo razširjeni, pridejo v roke tudi merodajnim osebam in te se vsaj prepričajo o naših resničnih razmerah. Po tem takem jim ni treba iskati poročil o nas iz lažnjivih nemško-liberalnih listov. — Da bi cenjeni bralci „Mira“ vedeli, kteri listi češki o nas pišejo in kako, navedem tu nekoliko omenkov (citatov) iz tistih listov, kteri mi v roke pridejo. Skoraj največ in najbolj obširnih poročil in dopisov o nas koroških Slovencih ima časnik ,Čech“, kteri izhaja v zlati Pragi vsak dan in se nahaja, med češkimi listi, kteri se največ berejo. O vsakem važnem pojavu pri nas koroških Slovencih prinaša „Čech“ obširna poročila. V tem časniku so dopisi s Koroškega vsak mesec, včasih pa tudi večkrat na mesec. Lansko leto je „Čech“ poročajoč o sedanjih nemškutarskih šolah koroških pisal med drugim tudi tako-le : „Slovenski Korošci se mi zdé podobni evangeljskemu prošnjiku, ki je prišel k svojemu prijatelju prosit kruha (Luk. 11.). Slovenski trpini na Koroškem prosijo slovenskega, doma pridelanega kruha za svojo deco, a dajejo jim kamena — trde nemščine. Pa radi nadležnosti je bil slednjič uslišan svetopisemski prositeli, da je prejel zaželenega, tako bodo tudi koroški Slovenci dobili katoliško in slovensko šolo, ako bodo ustrajni v nadležnosti s prošnjami." Kakor „Čech“ tako tudi „Večerni No-viny“, ki izhajajo trikrat na teden, večkrat o nas pišejo. Pred nedavnim časom je prinesel ta časnik več člankov o koroških Slovencih. Pisal je, kakšne krivice se nam godijo v šoli, pri uradih, na železnici, pri volitvah itd. in razlagal je svojim bralcem, kaj zahtevamo in tirjamo, da bi bili svojim nemškim sosedom enakopravni. A ne le politični časniki, ampak tudi listi ,za pouk in zabavo o nas prinašajo članke in spise. Tako so o koroških Slovencih prinesli spise sledeči časniki za zabavo in pouk: „Vlast", „Obzor“ in konečno „Osvčta“. List „Vlast" (domovina) je prinesel v letu 1891. zanimiv spis o koroških prebuditeljih in koroških Slovencih sploh. V tem spisu se popisuje delovanje 0. Gutsmana, U. Jarnika, M. Ahaceljna. A. M. Slomšeka, A. Janežiča, M. Majarja in A. Einspielerja. Med drugim pravi pisatelj v tem spisu: „V nobeni deželi cele avstrijske države se skromne zahteve in želje nàroda tako ne prezirajo, kakor ravno v krajih revnega koroškega slovenskega ljudstva . . . .“ „Neizmerno je trpelo slovensko ljudstvo na Koroškem in trpi še zdaj pod jarmom divjega ponemčevanja; koroški Slovenec je podoben zapuščeni siroti, za ktero se nihče ne briga. In vendar koroški Slovenci imajo precej odličnih mož, kteri v slovenski zgodovini zavzemajo častno mesto, kteri so za svoje rojake skrbeli in jih branili od napadov sovražnikov, tako da še niso zginili iz šte- vila majhnega nàroda slovenskega . . . ." Dalje pa pisatelj piše: PA. Einspielerjeva smrt je bil velik udarec za koroške Slovence, kajti zdaj so bili brez voditelja ; brez voditelja v dobi, ko so jih sovražniki največ napadali, ko so se jim največe krivice godile. Toda dolgo niso ostali brez voditelja. Komaj je A. Einspieler umrl, spoznali so od Einspielerja odgojeni rodoljubi — duhovniki in po-svetnjaki, da se dolgo ne smejo obotavljati, vstopiti v vrsto mož, ki branijo koroškim Slovencem vero in nàrodnost — in res se tudi dolgo niso obotavljali. Zato imajo koroški Slovenci sedaj toliko braniteljev, toliko bojevnikov, kteri bi rajše življenje zgubili, kakor da bi dovolili, da bi se koroški Slovenci ponemčili . . . ." — V brnskem „Obzoru“ nahajamo lep spis »Slovenci in njih ded-ščina" (namreč „družba sv. Mohorja"), v kterem se tudi piše o koroških Slovencih. „0svčta“ je letos objavila lepe povestice iz življenja koroških Slovencev. Spisala jih je priljubljena češka pisateljica, Gabrijela Preissova. V eni se popisuje, kako zvito se Slovenci ponemčujejo; ob enem se v nji pripoveduje, kako brezpametno ravnajo tisti starisi, kteri pravijo, da morajo otroci hoditi v popolnoma nemške sole, da bi se nemščine naučili, ker se bojda slovenščine itak že doma naučijo. Do zdaj so izšle v „Osvčti“ štiri povestice iz življenja koroških Slovencev, Še več časnikov o nas koroških Slovencih bratom Čehom poroča, ali ko bi hotel vse našteti in iz vsakega le nekaj malega navesti, postal bi moj članek predolg. Zato naj se bralci „Mira“ izvolijo zadovoljiti s tem, kar sem navedel. Iz vseh poročil v čeških listih o nas se vidi, kako se Čehi za nas zanimajo, kako se čudijo naši smeli pričakovati več pravice, se še vedno prekri-žavajo samega straM pred slovenskimi dopisi. — Po znani dolgi pravdi se je Celovški mestni odbor vendar toliko „ponižal“, da slovenske vloge tudi slovenski rešuje. Koroški deželni odbor je proglasil dné 1. svečana kratkomalo nemščino za edini uradni jezik, ne zmeneč se pri tem na velike potrebe velikega slovenskega dela prebivalstva. Jako nasprotujejo tudi politični uradi slovenskemu uradovanju in vrli obč. odbori v Šmihelu, Globasnici in Kot-marivasi imajo velike križe, ker ne marajo popustiti nekterim nemškim prenapetnežem na ljubo od postavne svoje pravice. A tudi tó veljd odločnost in nàrodni ponos, — vsaka sila do vremena! Veliko veselje so nam hoteli letos, rožnika meseca, ljubljanski „Sokoli“ napraviti z izletom v Po-dravlje. Nemškutarji pa so to preprečili. Odgovorna to nasilstvo so dali vrli narodnjaki v Šmihelu nad Pliberkom, ki so ob tisti priliki ustanovili prvo slovensko pevsko društvo na Koroškem, „Go-rotan“, *) ki nasprotnikom jasno priča, „da Slovenec še živi!“ V gospodarstvenem oziru je za velik del slovenskega Korotana važno, da se je začela zidati Ziljska železnica. Za pouk slovenskih kmetovalcev v gospodarskih stvaréh je mnogo poskrbelo naše katoliško-politično in gospodarsko društvo s tem, da je pridobilo slovenskega potovalnega učitelja, ki je predaval letos v slovenskem jeziku na mnogih krajih. — Pa tudi velike nesreče zadele so mnogo naših rojakov. Bili so veliki požari na Selu dne 3. mal. travna, v Bukovju pri Dobrli vesi, dné 23. mal. travna v Brdu na Žili, dné 7. vel. travna v Zahomcu na Žili. Tudi toča je napravila mnogo škode v Bilčovsu, Velinji vesi, Svečah, na Poljani, v Svetni vesi in drugod. Posebno važne so za nas v gospodarstvenem oziru slovenske posojilnice, kterih deluje na Koroškem zelo plodonosno že sedemnajst. Letos je začela poslovati v Št. Lenartu pri sedmih studencih. Vse posojilnice so lepo napredovale in naše ljudstvo jim čimbolj zaupa. Nemila smrt pobrala nam je letos več navdušenih domoljubov. Dné 24. prosinca umrl je v Li-paljivesi odločni prvoboritelj naš, dr. Mat. Lutman, vzoren duhovni pastir, vnet ter požrtovalen rodoljub, star še le 40 let. V Št. Lenartu pri sedmih studencih je umrl dné 5. vel. travna tamošnji zaslužni nàrodni župnik J. Stockl, v Klošter-Gre-binju pa dné 10. svečana župnik J. Simonič. Dné 16. kimovca prominul je dr. J. Messner, odvetnik v Velikovcu, v Celovcu pa je umrl Greg. Som mer, vrl rodoljub stare korenine, umirovljen učitelj in bivši okr. šolski nadzornik. Svetila rajnim večna luč, nam pa bode vedno časten njih spomin ! „Napredujmo 1“ klical nam je „Mir“ v prvi svoji letošnji številki. Da res — počasi sicer a stalno ! — napredujemo, to nam kaže ta »pogled v minulo leto“. Skrbimo, da bomo napredovali tudi v bodoče, zato pa se potegujmo neustrašeno in odločno za verske in nàrodne pravice svoje po lepem geslu „Mir“-ovem: »Vsakemu svoje! — Slovenci ne udajmo se!“ —zm— *) Imelo bi se pravilno glasiti »Korotan". vstrajuosti, naši požrtovaluosti, našemu počasnemu, a vendar le lepemu napredku. In to bi nas imelo spodbujati, da še več delujemo in tako postanemo vredni te pazljivosti in zanimanja za nas. Da to nemško-liberalnim časnikom ni po volji, da se o nas koroških Slovencih v čeških časnikih toliko piše, razumé se samo ob sebi. Dobro bi pa bilo, ko bi se našel tudi kak poročevalec v hrvatske liste, da bi ves svet vedel, kako nam koroškim Slovencem hoče »nemška omika in pravičnost" vzeti to, kar nam je najdražje. Smešničar. Oče: »Čemu pa se toliko dereš?“ Sinček: »Mati so me tepli, pa so rekli, da nič ne veljam." Oče: »Prav so imeli." Sinček: »Pa so tudi rekli, da bodem tak malopridnež, kakor oče.“ Potokar: »Skrbi me, kako bom ta šesti polič vina doli spravil?" Zalokar: »Kdo te sili, da ga moraš izpiti?" Potokar: »Zdravnik mi je rekel, da moram zmirom več vina piti, ko piva. Danes sem pa že pet poličev piva izpil, torej moram vina šest poličev." Profesor: »Kaj je goljufija?" Učenec-pravnik: »Goljufija bo, če me pri izpitu vržete." Profesor: »Kako to?" Pravnik: »Če kdo nevednost druzega porabi v to, da mu škoduje, to je goljufija." Dopisi prijateljev. Iz Celovca. (Nov mestni štatut.) Celovška mestna občina dobi nov štatut, t. j. nove postave, po kterih bode mestni odbor vladal Celov-čane. Te postave naredijo si mestni očetje sami in deželni zbor jih ima potrditi. Mestni očetje tudi v teh svojih postavah niso mogli zakriti svoje znane prijaznosti in prijateljstva do nas Slovencev. Določili so namreč, da ima biti poslovni in uradni jezik mestnega odbora in magistrata izključno le nemški! Slovenskim vlogam se mora dodati (tako hočejo) nemška prestava in za častne mestne starešine je edino le ta prestava merodajna. — Tako določujejo po srčnih željah svojih naši mestni odborniki, a določeno ni! Prav značilno je, da nemški listi hvalijo ravno to določbo za najvažnejšo vsega štatuta!! — Kakor je „Mir"-ovim bralcem znano, morajo v mestni hiši sedaj sprejemati tudi slovenske dopise, ter jim slovenski odgovarjati. Temu se hočejo sedaj izogniti z novim štatutom. Mi pa trdno upamo, da se Celovškim ultra-nemškim mogočnežem zvita nakana ne posreči, kajti v glavo nam iti neče, kako bi se od merodajne višje strani mogla potrditi določba, ki naravnost nasprotuje členu 19. državnih osnovnih postav. Saj te postave menda tudi še veljajo za Celovec in Celovške mestne velikaše?! Zato trdno pričakujemo, da one »pobožne želje" naših mestnih očetov in nemških časnikarjev srečno splavajo — po Glini. —o— Iz Ziljske doline. (Železnica.) Minister notranjih del je dovolil gg. P. Mottonyu Podkloštrom, P. Lamprechtu in J. Gasserju v Šmohoru, da smejo ustanoviti delniško (akcijsko) društvo »Ziljska železnica Podklošter-Šmohor s sedežem na Dunaju." Pravila novemu društvu so se že potrdila. Osno-valni shod bode prosinca meseca na Dunaju. Pozneje se sedež društva bržkone preloži z Dunaja v Celovec. Koncem listopada je delalo pri grajenju železnice 840 dninarjev in 175 rokodelcev, vkup 1015. Rabili so 60 konjev, 150 vozov in naredili 5800 metrov železnične proge. Izdelana pa še ni polovica vse železnice. Iz Rožne doline. (K naši organizaciji.) Kako koristno je naše katoliško-politično društvo in koliko zaslug si je že pridobilo za prebujenje koroških Slovencev, to je gotovo vsakemu znano. Zavolj tega mislimo, da ne bi škodovalo, ako bi se takih društev na Koroškem ustanovilo več, vsaj za vsako dolino eno; tako za spodnjo Rožno dolino, zgornjo Rožno dolino, Ziljsko in Podjunsko dolino. S tem bi se naša organizacija jako utrdila. To je naš skromni predlog, kterega podajemo vsem koroškim rodoljubom v premišljevanje. Mimogredé omenjamo, da se na Češkem in Moravskem takšna društva ustanovljajo za vsak okraj, da celò za vsako faro. S tem bi, kakor smo prepričani, naše Celovško katoliško-politično društvo ne zgubilo svoje veljave. Ono bi ostalo središče, iz kterega bi vsa takšna društva zajemala gorečnost, ker ž njim ostanejo zmirom v ozki zvezi. Kot izgled naj nam bode druž.ba sv. Cirila in Metoda s svojimi podružnicami. Če tudi vsaka podružnica za se deluje in zboruje, vendar glavna skupščina je zmirom sijajna. Čim več podružnic, tem sijajnejša. Na drugi strani pa bodo imele domače moči v manjših društvih priliko, da se izurijo v govorih in drugi znanosti. Potem pa bodo mogli takšni domači govorniki nastopiti z vspehom kot govorniki pri kakšnem večjem zborovanju in tako se bode tudi v okom prišlo pomanjkanju dobrih govornikov. Zato, prepričani o koristi katoliško-političnih društev, kličemu : Rastite in množite se! Od Drave. (Učni minister Madeyski.) Kakor je znano, imamo zdaj novega učnega ministra Madejskega, rodom Poljaka. Ko je bil imenovan, takoj so nemški liberalni listi pisali, da g. minister Madeyski ima liberalne nazore, da je torej liberalni stranki jako blizo. Zdaj pa se je pokazalo, da so se oni liberalni listi lagali, kakor navadno. Pri banketu, ki je bil prirejen na čast Madeyskemu, pravil je Madeyski, da vzrok, zakaj je bil imenovan za učnega ministra Poljak, je ta, da poljska veda zajema zmirom resnico iz modrosti Božje in da se še nikoli ni ločila od cerkve. Iz tega se vidi, da ne bode novi minister nasproten verski šoli. Da bo res tako, to nam dokazuje tudi ta dogodek, da Madeyski ni ustregel prošnji, da bi neki zasebni učni zavod dobil pravico javnosti. Kot vzrok, zakaj ni ustregel tej prošnji, je pa navedel to, da krščanski nauk v tej šoli poučuje navaden učitelj, ne pa duhovnik. S tem je minister Madeyski na enkrat razgnal vse one oblake negotovosti in dvomov, kteri so zagrinjali njegovo osebo. Ali bo stanoviten ostal in kakšen bode v nàrod-nostnem oziru, tega še zdaj ne znamo povedati. Iz našega kraja. (Posledice brezverskih šol.) Statistični podatki dokazujejo, da se od tistega časa, kar so bili na Francoskem križi odstranjeni iz šol in ž njimi krščanski nauk, število mladih hudodelcev strahovito množi. V minulem letu je bilo na Francoskem 17.000 otrok kaznovanih radi hudodelstva. In kakšna so bila hudodelstva! — 69 otrok je bilo obsojenih zavolj umora; 3 otroci so bili kaznovani zavolj očetomora, 3 zavoljo za-strupljenja, 33 otrok pa je umorilo zopet otroke. 4366 otrok je bilo obsojenih radi težkega poškodovanja, 23 je bilo zažigalcev in konečno 11.852 otrok je bilo kaznovanih zavolj nenravnosti, tatvine itd. Pri tem pa moramo pomisliti, da francoska mladina na deželi ni še tako sprijena, ker kar šola pokvari, to pobožnost v družini popravi. Največ mladih hudodelcev je v velikih mestih, kjer so sta-riši večidel brezverci. Iz Sveč. Cenjeni gospod urednik! Pri nas se že davno nič posebnega ni prigodilo, da bi vam mogel o tem poročati. Naš učitelj, kteri je nam prej dajal povod, da smo se večkrat v »Miru" oglasili, je zdaj čisto tih. Zgubil je menda že ves svoj vpliv s svojo „šparkaso“ vred. Mimogredé bodi povedano, da mu šentjanžka »hranilnica" dela veliko preglavico. Prav, čemu pa tudi ustanavljati za Svečdne nemško hranilnico?! Da bi vendar kakšno novico vam naznanil, torej moram omeniti, da zdaj pri nas vlada nalezljiva bolezen Škrlatica. Zavolj tega so šole na Bistrici in v Svečah zaprte. Bolnih je vseh vkup kakih 100 otrok. Dva otroka sta že umrla; sicer pa nobene nesreče ni. Ce bo pa zopet pri nas kaj novega, ne bodem pozabil Vam to naznaniti; do tega časa da ste mi zdravi ! Iz Podsinje vesi. Radi bi vedeli, zakaj se je izdala postava o nedeljskem počitku, ko se skoraj nič ne gleda na to, da bi se spolnovala. Cela postava ima toliko izjem, kedaj se sme ob nedeljah in praznikih delati, da je skoraj vsakemu dovoljeno ob nedeljah delati. Mi bi se ne brigali za to, ali jo kdo spolnuje ali ne, ko bi se s tem le pohujšanje ne delalo. Tako zelo ljudi pohujšuje, da vozniki gosp. Krassnigga iz Svetne vesi večkrat v nedeljo in ob praznikih vozijo v Bistriške fužine razno blago. In ravno takrat vozijo na Bistrico, ko grejo ljudje k Božji službi. Znabiti da bode nekteri cenjeni čitatelj »Mira" radovedno vprašal, kdo pa je ta g. 'Krassnigg, ki tako često prelamlja ono postavo? No, temu bodi povedano, da je g. Krassnigg župan občine Svetna ves, torej mož, ki bi imel v prvi vrsti biti svojim občanom izgled, kako se imajo Božje in državne postave spolnovati! Izpod Stola. (Božične misli.) »Mir ljudem na zemlji, ki so prave volje," se glasi božična pesem. Na svetu pa ni miru, ker ljudje niso prave volje, ker niso dobrega srca, temveč so polni ošabnosti, gospodoželjnosti in drugih strastij. Zato vse sovražijo, kar bi jih opominjalo k ponižnosti, pravičnosti in brzdanju svojih strastij ; s tem žalijo druge, in tako prepirov in bojev ni konca. Lahko bi ljudje brez sodnikov in orožnikov mirno skupaj živeli, ko bi nobeden ne poželel tujega blaga in nikomur krivice ne storil. Tudi celi nàrodi bi lahko živeli brez vojsk in brez prepirov, ako bi puščali »vsakemu svoje", kakor pravi »Mir" v svojem geslu. Človek pa ima že tako natoro, da ne pozna ponižnosti in pravičnosti, če se mu dobro godi ; tako so tudi celi nàrodi po srečnih vojskah oholi in krivični, ker se imajo za nepremagljive. »Moč je več, kakor pravica," rekel je Bismarck, ko je Francoze premagal ter je začel male nemške deželice po krivici tlačiti v prusko vrečo. Nekaj časa pusti Bog mogočnega krivičnika gospodariti — ljudem v pokoro, — in to je tista žalostna doba, ko morajo manjši in slabejši nàrodi veliko trpeti in mnogo krivic prenašati. V taki dobi živimo tudi mi Slovenci, ker si Nemci domišljujejo, da se jim mora celi svet pokoriti in da bodo tudi Rusa ravno tako ukrotili, kakor so Francoza. V tej svoji domišljavosti so toliko občutljivi, da so brž razžaljeni, ako jim vse ne obvelja, in zavoljo tega so sovražili tudi Taaffeja, čeravno jim nič žalega ni storil, nasprotno se jih je le preveč bal in zavoljo tega pozabil na vse obljube, ki jih je Slovanom dal. Od nove Ple-nerjeve vlade zdaj pričakujejo, da bo Nemce popolnoma na tron posadila, Slovane pa njim v podnožje položila, da si bodo ob nje čevlje brisali. Ako pa tega ne stori, jej bodo brž prijaznost odpovedali in začeli kričati, da se »nemštvo zatira". Ce to nič ne pomaga, pojdejo v Berolin za pomoč prosit. Naša vlada bo imela z avstrijskimi Nemci še svoje križe, dokler se v svetovni zgodovini kaj ne spremeni. Za vsacega mogočnika pride namreč čas, ko njegova zvezda ugasne ; pride namreč močnejši in ga premaga. Ko bo enkrat Prusija premagana, potem postanejo tudi naši Nemci poniž-nejši in se ne bodo več povzdigovali nad nas. Takrat še le zna priti do sprave med avstrijskimi nàrodi, in takrat bomo mogli še le zapeti: »mir ljudem na zemlji, ki so dobrega srca". Iz Borovelj. (Kako se na Koroškem slovenščina spoštuje.) Kako se Slovencem »kruh ravnopravnosti" reže, dokazuje sledeča resnica: V Borovski c. kr. davkariji sta dva davkarja, kterih nobeden slovensko ne zna; če hoče kmet svoj da- vek plačati, mora tolmača seboj vzeti : Ali niso to „presrečne“ razmere, da si najhujši nemškutar ne more lepših želeti?! Iz Jeduc pri Grabštanju. (Nove orgije.) Naša podružna cerkev v Jeducah je dobila nove orgije, ki sta jih izdelala znana mojstra brata Zupan iz Kamnegorice na Kranjskem. Orgije so tako lepe ter tako milo in prijetno zapojejo, da se človeku srce v prsih topi, ko jih posluša. Zato izrekamo bratoma Zupan za to izvrstno delo najtoplejšo zahvalo v imenu vseh farmanov. Ni nam žal za tistih 850 gld., ki smo jih za orgije dali. Pristavek uredništva. Nekdo je poslal podobno pohvalo tudi v „Freie Stimmen“, pa s podpisom „cei'kveno predstojništvo v Grabštanju". Da ne bo kdo mislil, da vrli rodoljub vč. g. dekan Andrej W i e s e r tudi v „Freie Stimmen" dopisujejo, bodi povedano, da so bili g. dekan sami pri nas in zatrdili, da tisti dopis ni od njih, ker sploh deduce ne spadajo pod Grabštanjsko faro, ampak pod Št. Petersko. Iz Velikovške okolice. (Strah pred slovensko šolo.) Velikovčani imajo velik strah pred slovensko šolo, ki se bode ustanovila v Velikovcu, ker se bojijo, da bodo zdaj vsi Slovenci postali. Dovolite meni, priprostemu kmetu, da o tem svojo misel povem. Velikovčani bi morali veseli in družbi sv. Cirila in Metoda hvaležni biti, da se jim priložnost ponudi, naučiti se slovenščine. Saj oni zmirom pravijo: „Kolikor jezikov znaš, toliko človekov veljaš." Kaj da tega pregovora sami nad seboj nočejo poskusiti? To je pa gotovo, da Velikovčani večjidel od Slovencev živijo. Kaj bi pa trgovci v tem mestecu počeli, če bi noben Slovenec od njih nič ne kupil? Čemu torej ta nemška ošabnost? Naj se rajši slovensko učijo in naj svoje otroke pridno pošiljajo v slovensko šolo, kedar se tista odpre ! Namesto nemške domišljavosti pa naj se spominjajo pregovora: „Kdor hoče slovenski kruh jesti, mora slovensko pesem peti." Ako pa pri svoji neumni trmi ostanejo, godilo se jim bo, kakor z železnico. Prej so se železnice branili, zdaj pa po njej zdihujejo in bridke solze točijo! Od Mižice. (Kovanje zoper slovenske ure.) Že mnogokrat je poročal „Mir“, kako ru-jejo naši nasprotniki, zagrizeni nemškutarji, na čelu jim učitelji, zoper slovenske šole. Po dolgih borbah dovolil je slavni c. kr. deželni šolski svet koroški, da se ima v dvojezičnih šolah odslej tudi slovenščina kot obligaten (obvezan) predmet poučevati. Žal pa, da je tudi ta postava napravljena tako nejasno in nedoločno, da daje nasprotnikom le preveč prilike, da begajo ljudi in jih ščuvajo zoper slovenski pouk. Tako beganje ljudstva in hujskanje zoper slovenske ure začelo se je sedaj tudi v naši občini. Začel ga je naš učitelj Eberle, neverno pa ali vsled „pritiska od zgoraj", ali pa iz lastne „dobre“ volje. Bržkone pa se je združilo oboje! Učitelj tedaj skuša na vse moči pregovoriti stariše, naj svojih otrok ne pošiljajo v slovenske ure. Žal, da mu je šlo na limanice že dosti starišev. Učitelj pošilja po otrocih ( ! ) starišem že čisto spisane prošnje, ktere morajo ti kar podpisati, ne da bi mnogi vedeli, kaj prav za prav podpišejo! Tak „vzorec" te prošnje se na pr. glasi: „Ich ersuche, das ( ! ) meine Tochter 1.1. die slovenische Unter-richtsstuude nicht besuchen wird.“ Da bi se jih več podpisalo, je g. učitelj razglasil: 1.) da tisti otroci, ki bodo v slovenske ure hodili, po letu ne bodo več oproščeni, 2.) da morajo taki šolarji ostajati delj v šoli. To je sevéda mnoge prestrašilo, da so podpisali one sramotne prošnje. Zgodilo se je pa tudi, da so otroci sami naredili podpise, boječi se, da bi ne bili kaznovani, ako ne prinesó zahtevanih prošenj. Zató slovenskih ur na naši šoli ni! A kako se tako postopanje in beganje ljudstva od strani učitelja vjema z uredbo od dné 9. listopada 1891. leta, ktera določuje, da se mora slovenski pouk uvrstiti med druge šolske ure? Tudi bivši učni minister neblagega spomina, dr. Gautsch, je poudarjal dné 18. listopada 1891. leta, sklicujoč se na omenjeno postavo, v državnem zboru: „Za-naprej se tedaj ne bo zgodilo, da bi bila slovenščina potisnjena v zadnjo uro." Ali se je dala postava zato, da jo srne prestopiti vsak učitelj, kteremu mrzi slovenska beseda? Po naših mislih imajo postave ta namen, da jih vsi spoštujejo in izpolnujejo, tudi gg. učitelji, ki jedó sicer naš kruh, a se nam kažejo povsod in vselej nasprotnike! Je-li pa to častno, je-li pošteno, da se na opisani način dela zoper nedolžne slovenske urice? Tako se hujskajo in begajo Ijudjé, potem pa nemško-liberalni kričači kričč na vsa grla, da Slovenci sami ne marajo za slovenski pouk v šolah. Poznamo se! Če je par zagrizenih učiteljev res toliko kakor vse slovensko ljudstvo koroško, potem imajo tudi oni kričači prav. A tako daleč, hvala Bogu, vendar še nismo! Iz Ljubljane. (Odkupnina novoletnim voščilom v prid družbi sv. Cirila in Metoda.) Lepa šega je, da voščimo ob novem letu svojim prijateljem vsakoršnega blagra. Hoja od hiše do hiše pa je nekteremu nemogoča, drugemu manj priročna, tretji zopet raje vidi, da ga ne motimo v njegovem obilem poslovanju. Naj bi torej za slovensko mladino vneti Slovenci mesto takih osebnih voščil ob bližajočem se novem letu raje skladali denarnih prispevkov ter bi je pošiljali za novoV;leto$podpisaui družbi sv. Cirila in Metoda! Istotako naj bi ravnali oni, ki pismeno sporočajo svoja voščila, kar stane mnogo časa in novcev. Vlani že se je pričela taka šega v mnogih večih krajih slovenskih. Kaj, ko bi se hotela letos razširiti in s časoma postati vseslovenska nd-rodna šega? — V tej želji in s to prošnjo se zglasujemo letos pri vsem domorodnem slovenstvu, obetajoč, da objavimo — prej kot mogoče — vsa častna imena takih naših požrtvovalnih voščil-cev ob novem letu. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda. Iz Dolenjskega. (Pomanjkanje obrtnosti — uzrok revščine.) Žalostno je gledati, kako se krepki naši možje in mladenči selijo v Ameriko ter zapuščajo milo domovino. Pa kaj hočemo, ko pa doma ni zaslužka! Slovenci naših krajev — in drugodi ni dosti bolje — poznajo le obdelovanje zemlje, pri kterem se zasluži komaj borni vsakdanji kruh. Kjer je pa zarod številen, kaj bodo vsi sinovi doma delali? Zemljišče se ne dà raztegniti, da bi bilo za vse kruha dovolj; poljski pridelki so brez cene, ako jih pelješ na trg, skupiček za nje je torej boren, davki pa veliki; koliko kmetu ostane? V tem je velika napaka, da je med nami premalo obrtnosti: ni tovaren, pa tudi malih, domačih rokodelcev je le malo. Kar naši kmetje potrebujejo za telo in dom, kupijo večidel n a sejmih, to pa ne samo železnino in drugo orodje, ampak tudi obleko, obutalo itd., dokaz, da doma niti krojačev in čevljarjev nemajo dovolj ! Po kruh morajo na več krajih po več ur daleč v mesto hoditi; torej niti pekov ni na deželi. Koliko je kovačev, ključarjev, mizarjev, tesarjev, zidarjev in drugih potrebnih rokodelcev, nisem pre-štel in o tem tudi nemam uradnih podatkov, vem pa toliko, da jih ni veliko, rajši recimo prav malo, včasih pa nobenega daleč na okrog. Ljudje imajo svoje sitnosti, na sejmovih dobivajo pogosto le malovredno blago; največa škoda je pa ta, da izročijo denar daljnim, nepoznanim ljudem, ki ga nesejo v svoj kraj, naša stran pa se izprazni in ne dobi tistih denarjev več nazaj, in to je glavni uzrok naše revščine. Skušnja uči, da kjer je dosti obrtnosti, je tudi zmirom dosti denarja. Kmet mora res tudi domačega rokodelca plačati, pa tisti ostane v kraju, kjer je denar zaslužil , on spet od kmeta kaj kupi, kar potrebuje za živež ali kurjavo, in tako dobi kmet svoj denar spet nazaj, pri tem pa se poljski pridelki podražijo, ker so doma kupci za nje, in jih ni treba tujim prekupcem za slepo ceno usiljevati; to kmetu kaj dobro dene, ako dobi 15 gld. namesto 10 gld., in še ni treba blaga daleč voziti. Našim ljudem bi bilo torej svetovati, naj se bolj pridno poprijemajo obrtnosti. Želeti bi tudi še bilo, da bi se na dolenjski strani naredilo nekaj tovarn ali fabrik, da bi ljudstvo kaj zaslužka imelo. Res, da tiste svojih delavcev ne plačujejo ravno presijajno. Pa Dolenjci so slabe hrane vajeni in s pičlo plačo zadovoljni. Če drugodi dobijo možki po 80 kr., ženske pa po 50 kr. na dan, tožijo delavci, da se jim krivica godi, delajo štrajke in polom ter se čutijo silno nesrečne, ker so že vajeni boljšega življenja in mesene hrane, ki si je pa pri taki plači privoščiti ne morejo. Naši ljudje pa se zadovoljijo s krompirjem, zeljem, fižolom, repo, salato in kašo ; močnate, zabeljene jedi so jim že za poboljšek, meso pa uživajo le o praznikih. Oni shajajo torej z malo plačo in bi bili veseli, ko bi služili možki po 80, ženske po 50 kr. na dan; namesto poslušati socijaldemokratične hujskače, bi še Boga hvalili, da imajo tak zaslužek in stanoviten kruh. Za podjetnike bi bilo torej jako vabljivo, v našem kraju delati tovarne, kjer se najdejo pridni, krotki in z malim zadovoljni delavci. Za celo stran pa bi bila to spet dobrota, še za kmete; kajti tudi delavci morajo jesti, kupovali bi živež od kmetov, in poljski pridelki bi šli tem hitreje in bolje v denar. Edina žalostna prikazen pri tovarnah je razuzdanost in pohujšljivo življenje delavcev in delavk. Tega so pa krivi le gospodarji tovaren, ki so navadno liberalci ter gledajo le na to, da se v tovarni pridno dela, za vse drugo se pa ne zmenijo. Zato je pa želeti, da bi domači in verni gospodje pri nas ustanovljali tovarne, da bi držali strog red in gledali na to, da delavci čedno živijo in svoje krščanske dolžnosti spolnujejo. Potem se nam tovaren ne bo treba bati, one nam bodo le v korist. Le žal, da med Slovenci ni kapitala, ne podjetnega duha, in da ima le kak tujec še pogum, pri nas narediti tovarno ali fužino ali rudokop. Ugovor, da bi delavci ne ostali v tovarni, ako bi morali po krščansko živeti, je prazen. Odšli bodo morda le pijanci, razuzdanci, pretepalci in taki ničvredni ljudje ; ne manjka pa se pri nas poštenih ljudij; ki iščejo v tovarni zaslužka, ne pa razuzdane prostosti; taki delavci in take delavke se bodo radi pokorili hišnemu redu. Iz Vitanja. (Lovska postava. — Vožnja preko železničnega tira.) Vaš dopisnik iz Okoške občine piše, da se je Ljubniško-Stranička občina potegnila za spremembo nesrečne lovske postave na Štajerskem. Tu je treba popravka. Občine Ljubnica-Stranice ni na Štajerskem; temveč le občina: Ljubnica in Stenice. Ves izhodni svet Vitanjske župnije spada v to veliko občino, če si že kedaj hodil po okrajni cesti iz Celja in iz Nove cerkve proti Vitanju, vidiš pred seboj visoko goro, ki loči kakor stena izhodni del Vitanjske župnije od Erankolske. In ta svet od mosta pod fužinami na izhodni ali desni strani okrajne ceste tje gor do Prevalij, torej več kakor uro hoda, se imenuje Stenice (pod steno ležeči svet). Pa Stenice so le en del politične občine, h kteri spada tudi še svet od Vitanja proti Skomrarn, Zrečam in Stranicam na levi strani okrajne ceste iz Vitanja proti Konjicam in ki se imenuje Ljubnica. Obedve veliki soseski, Ljubnica in Stenice, imate eden občinski odbor, ki že davno slovensko uraduje. In ta občinski odbor za Ljubnico in Stenice je prosil, da se spremeni sedanja lovska postava, ki je ugodna zajcem, srnam in lovskim najemnikom, škodljiva pa kmetom. Prošnja se je ob svojem času razglasila v „Slovenskem Gospodarju", naj jo posnemajo še druge občine. Iz našega okraja ste.se oglasili za to spremembo občini Brezen in Paka. Ali je za to spremembo prosila sosedna občina Stranice, kakor piše Vaš dopisnik v zadujnm „Miru“, mi ni znano. — Tukajšnji voznik je peljal — ni davno od tega — neko osebo iz Vitanja v Griže. Med Celjem in Žalcem drži državna cesta preko železničnega tira. Ko pride naš voznik do mesta, kjer se križate državna cesta in železnica, prihaja vlak že prav blizu; toda voznik si je svest, da se bo brez ovire prepeljal preko železničnega tira, preden pride vlak na to mesto. Kes, to se mu tudi posreči. Ko pa pride s svojim vozom preko železnice, obstoji železnični vlak, sprevodnik ali kon-dukter prileti k vozniku ter ga vpraša za njegovo ime in stanovanje. Voznik mu to pove ; vlak se pelje dalje, tako tudi voznik. Nekaj dni pozneje so pa pozvali voznika k Celjski sodniji, kjer je bil obsojen na platež 5 goldinarjev in na 5 dni v zapor z enim postom. Drugokrat ne bo več vozil preko železničnega tira, kedar se vlak približuje. Oseba, ktero je peljal iz Vitanja v Griže, mu pa še do danes ni plačala voznine. To je več kakor smola. Od sv. Ane v Slov. Goricah. (Nesreče. — Letina.) Časopisi so vedno polni z raznimi nezgodami. Tudi danes poročam dve nesreči. Pred kratkim je šel neki kovač od žganja in mešanice pijan domov, a se utopil. Žalibog da je to nesrečno žganje sedaj na dnevnem redu, in ga pije staro in mlado, radi tega toliko nesreč, toliko prepirov, pretepov, pobojev in samomorov. Druga nesreča se je pripetila dné 27. listopada v Ledeniku. Šla je namreč zjutraj konjem polagat nadepolna deklica, nevesta Reza Jug, a je tako nesrečno v hlevu padla, da je bila h kratu mrtva. Ubogo nevesto -so nesli k večnemu miru na pokopališče ravno oni dan, ko so jo mislili prijatelji in znanci pospremiti z ženinom pred aitar; a one priprave za gostijo veljale so za njeno „sedmino“ pogrebcem. Spominjajmo se zlatega reka našega Božjega učitelja: „čujte in molite, ker ne veste ne dneva, ne ure, kedar vas Gospod pokliče," pri tem vsklik-nimo: „Nagle in neprevidene smrti reši nas, o Gospod!" — Letos zapišemo letino med srednje. Zimina je bila dobra, pšenice se je precej nateplo, enako tudi ječmena, samo žito je zima precej vzela. Kar se tiče drugih pridelkov n. pr. koruze itd. smo tudi lahko zadovoljni. Krompir se je dobro obnesel, korenje je debelo izrastlo, enako bela repa. Sadja je bilo silno malo, enako smo tudi vina malo pridelali, vendar bo boljša kapljica od lani. Toče hvala Bogu letos v fari sv. Ane nismo videli. Krme ni bilo obilno, zatorej ljudje tožijo, kaj bo z živino, posebno odslej ko je sneg pre-zarano zapadel, a ljudje niso mogli dobiti listja za nasteljo in bodo mogli slamo živalim nastiljati. Ajda se je lepo pokazala, a se ni toliko namlatilo, kakor se je nadejalo; enako je bilo z bučelami, rojile so se močno, a strdi bilo je malo. No, vkljub temu smemo zapisati leto 1893. med srednje letine, Bog daj še naprej enako brez mraza in toče; samo da bi le ubogega kmeta ne žulili veliki dolgovi. Treba bo poslancem vsestransko delovati na to, da se kmetskemu ljudstvu pride na pomoč s tem, da se olehkočijo davki, kterih kmet skoraj ne more več zmagovati ! Glasovi nasprotnikov. Nemci pa Slovenci. Neprestano se zaganjajo nemški in nemšku-tarski kričači v nas. Kjer in kedar le morejo, se vjedajo ob našem napredku, nas grdé in psujejo po svojih časnikih , Celovških, Beljaških, Graških in Dunajskih. Minuli mesec je neka prenapeta nemška kukavica iznesla nek dopis*) v Dunajskem nemško-nacijonalnem časniku „Gstdeutsche Bund-schau“, kteri list si je postavil lepo (?) nalogo, pripravljati in gladiti v Avstriji pot prusovski — „piklhavbi.“ Tisti dopis so vsi naši koroški listi z veseljem ponatisnili in dodali še nekaj osoljenih opomb. — Dopisnik se posebno vjeda, da je nemški gloriji na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem že precej odklenkalo in svari svoje nemške rojake, naj skrbno pazijo, da se to tudi „rogoviljenju“ („Wuhlarbeit“) koroških „bindišarjev“ ne posreči ! Res prazen strah, radi kterega zbujajo „nemškega Miheljna" iz sladkega spančkanja ! Radi privoščimo Nemcem, kar imajo, a odločno tudi zahtevamo, da se nam vsaj enkrat dà, kar nam gre po Božji in cesarski postavi! Le za to se potegujemo, kar je nam zatrjeno po postavi, kar smemo in moramo zahtevati, in to je vse naše — rogoviljenje ! „Wuhl-arbeit“ pa lepo izvršujejo naši Nemci pa nemškutarji, ki nam z mnogimi zvijačami in spletkami zabranjujejo in jemljejo naše pravice! Kar žlobudrd dopisnik o nemški „Gemuthiichkeit“, o „nemških“ mestih : Velikovec, Pliberk itd. to so prazne čenče, kakoršnih gre dvanajst na „tucat“. H koncu kliče: „Torej, nemški Mihelj, gani se!“ („Also, deutscher Michl, riihre dich!“) No, no; le ne prehitro, ker naglica nikoli ni dobra! V ostalem pa smo srečno prebili že marsiktero hudo nasilstvo, zató se pa tudi za prebujenega nemškega Miheljna zmenimo ravno toliko, kakor za — lanski sneg ! —o— Politični pregled. V državnem zboru je bil dolg in neploden prepir zavoljo izjemnega stanja v Pragi; potratilo se j"e spet mnogo dragega časa in denarja, kajti vsaka seja stane davkoplačevalce okoli štiri tisoč goldinarjev. Potem pa zavoljo večnih prepirov na Češkem državni zbor nikoli ne najde časa, da bi sklepal o drugih, bolj potrebnih rečeh, da bi pomagal kmetom, obrtnikom itd. Izjemno stanje je bilo odobreno z veliko večino. Proti so glasovali Cehi, antisemiti in jugoslovanski klub, vsega vkup 75 poslancev. Slovenci, kar jih je v konservativnem klubu, so se glasovanja zdržali. — Potem je prišel na vrsto razgovor o državnem proračunu. Nastopilo je mnogo govornikov, med njimi Klun, Ferjančič, Hohenwart, Gregorec, Benoe, Ple-ner. Klun je rekel, da se Slovenci ne morejo s tem zadovoljiti, da vlada skrbi samo za gospodarske potrebe, oni imajo tudi duševne potrebe, zlasti jezikovno ravnopravnost in prosti razvitek na podlagi nàrodnosti. Ako nova vlada Slovencem ne bo pravična, potem je slovenski poslanci ne bodo mogli dalje podpirati. S temi besedami je dal razumeti, da bodo tudi tisti sedmeri slovenski poslanci, ki so zdaj še v Hohenwartovem klubu, iz njega izstopili, ako se bo vlada gluho delala za naše pravične tirjatve. Dr. Ferjančič je rekel, da tej vladi nič ne zaupa. Ona hoče, naj bi vse pri starem ostalo in naj bi Slovenci sedanje krivice še zanaprej nosili. Pravi konservatizem pa ne obstoji v tem, da vse kakor okamnelo pri starem ostane, ampak da se iz starega, obstoječega v raz-vitku življenja rodi novo. Še bolj ostro je govoril dr. Gregorec. Rekel je, da je sedanja vlada nadaljevanje liberalnega manšesterstva, ki pomeni božanje bogatašev in stiskanje ter izsesavanje revnega ljudstva. Ko bodo liberalci enkrat vso moč v rokah imeli, bodo tudi katoliško cerkev spet zatirati začeli. On se je težko ločil od ljubih tovaršev v konservativnem klubu, pa mu ni druzega kazalo. Vladni program tirja, naj bi se na strani pustila politična in nàrodna vprašanja. Ta postna zapoved pa ne boli sitih nemških liberalcev, ampak le lačne Slovane, kteri že toliko časa zastonj koprnijo po svojih pravicah. Poljak Benoe je Slovence in Hrvate tolažil rekoč, da bodo Poljaki vedno podpirali tirjatve raznih narodov, dokler tiste niše toliko pretirane, da bi škodovale blagru skupne države. Tudi denarni minister P len er je Hrvate tolažil in priznal, da se je Dalmacija in Istra do zdaj zanemarjala, česar pa sedanja vlada ni kriva; obljubil je, da se bodo razmere v teh dveh deželah vestno preiskale in potem potrebno ukrenilo. Za Slovence pa ni imel nobene tolažljive besede ; rekel je le, da se zmernost v tirjatvah ne naklada samo Slovencem, ampak tudi Nemcem. Iz teh besed se lahko spozna, da Slovenci od Plenerja nemarno nič pričakovati, vsaj nič dobrega. O njegovih besedah velja, kar je rekel dr. Gregorec, da sitemu (Nemcu) je lahko zmernost priporočati, ne pa lačnemu (Slovencu). Državni proračun je bil potem potrjen. Poslanci so šli potem narazen, vsak na svoj dom in še snidejo spet menda okoli srede meseca svečana. — Sicer je o notranjem položaju še omeniti, da se Steinwender s svojimi nemškimi nàrod- *) BDie Deutschen im Kampfe mit den Slovenen.“ njaki vedno bolj približuje vladi in liberalcem. To pa nekterim pristašem te stranke ni po volji. Nedavno so v Linču napravili shod, kjer so obsodili Steinwendrovo omahljivost in tirjali, naj se Galicija loči od Avstrije, da bi potem v poslednji tem ložje gospodovali Nemci. ^ Tudi so se izrekli za občno volilno pravico.— Štajerski deželni zbor je že sklican. Za deželnega glavarja je imenovan grof Attems, za njegovega namestnika pa Slovenec dr. Rad a j. — Vseučilišče (visoke šole) želijo dobiti v Linču. Nam se zdi, da imajo Nemci že dosti visokih šol ; naj bi se ministri raje enkrat spomnili Slovencev, Moravcev, Hrvatov in Ru-sinov. Pa v Avstriji je že tako, da se zmirom Nemcem najlepši kosi režejo. — V kratkem bodo dovršeni dogovori zaradi kupčijske pogodbe med Avstrijo in Španijo, ter med Avstrijo in Rumunijo. Poslednja pogodba je za nas bolj imenitna, ker se iz Rumunije k nam uvaža veliko žita. Za živino je bila do zdaj meja zaprta; če se pa odpre, bodo na škodi naši živinorejci. — Ogerski škofje so izdali skupno pastirsko pismo zoper civilni zakon. Na Laškem je Krispi sestavil novo minister-stvo. —- Grško kraljestvo stoji pred državnim bankerotom, ne more več zmagovati svojih plačil. — V Braziliji zmagujejo ustaši; ljudstvo si želi spet cesarja, ker republika ni prinesla druzega, ko boje in punte. Gospodarske stvari, Napake pri napajanju naše domače živine. Prav pogostoma govoré in pišejo o napačni živinski klaji, malo glasov pa čujemo o napačni pijači, po kteri vendar živini nakopljejo stokrat in stokrat bolezni. Naj torej malo več izpregovorimo o škodljivi pijači. Škodljiva more pijača biti ne samo, če je dobiva živina preveč ali premalo, ampak tudi če je preveč sparjena ali premrzla, potem če so v njej kake škodljive reči raztopljene, in če živina ne dobiva klaji primerne pijače. Preveč dobiva živina pijače le malokdaj, ker se je sama varuje ; če jo vendar le primorajo okoliščine, da pije preveč, to si pokvari prebavila, stanjša redilni sok, in krvi se primeša preveč vodenih delov ; iz tega pa izvira, da postane prebavljanje bolj leno in topo, da se napravlja slab, voden redilen sok in da se živina pomehkuži. Zlasti ovcam, ktere postanejo žejne po použiti obili soli, je preveč vode nevarno. Veliko večkrat se zgodi in je tudi veliko škod-Ijiveje, če živino žeja; zavoljo tega trpi posebno prebavljanje, — kajti v dobro prebavljanje je primerna mera vode neogibno potrebna, — redilni sok postane pregost ; popijalnice ga ne morejo posrkati, in torej zastaja dalj časa v želodcu in če-vih. Zavoljo tega se vsi telesni šoki zgostijo, posebno pa v jetrih, po jetrnih žilah in trebušnih limfatiških žlezah, in naposled se lahko vnamejo in otrdé ti deli. Vodene, sluzaste in tudi druge izceje zastajajo, in vsa životna opravila postanejo bolj lena. Posebno škodljivo je pa živini, če stori v veliki vročini veliko hoje in trpi žejo, ker pri tem izgubi že brez tega po pomnoženem kožnem hla-penji mnogo vodenih delov, in napravijo se torej zgoraj imenovane premembe pri živini še rajše, in posebno kri se rada razkroji, in napravijo se mnogovrstne krvne bolezni (vrančni prisad ali črm). Pregorka, sparjena pijača pomnoži občutljivost sopilnih in prebavilnih delov, tako, da prav lahko zbolé, če se le nekoliko prehlade; pomnoži tudi vse telesne izceje, raztegne vse organske dele in jih zavoljo tega slabi in mehča. Premrzla pijača je pa toliko bolj škodljiva, kolikor bolj je živina segreta; torej je najškodljivejša, če se je živina zelo segrela od dolge hoje ter jo pije zelo goltno in požrešno. Taka mrzla pijača stori segreti živini tiste premembe, kterih smo že pri prehlajenji omenili; posebno pa trpe stopila in prebavila, in iz tega se napravi lahko krvni naval in vnetje teh delov. Vodi so večkrat gnijoči živalski in rastlinski deli primešani, ali v njej razne soli raztopljene. Taka pijača je posebno takrat zelo škodljiva, kedar je dalj časa stala in se sparila, take luže ali mlake živina časi zavoljo tega pije rada, ker je v njih mnogo človeške scalnice, in ker naši živini soli po-manjkuje zelo, primorana je celo tako škodljivo gnojnico piti. S tem se radi telesni šoki spridijo, kri se lahko razkroji, živina pomehkuži, in mnogovrstne prebavilne bolezni se morejo napraviti. O hudi vročini je napajanje živine v tacih lužah zelo nevarno. „Kmet.“ Sadni kis za dom. Posestniki sadja si za domače potrebe lahko sami napravijo kis in jim ni treba izdajati denarja zanj. Res je, da se te reči ne rabi posebno veliko, a vsak krajcar je dober, če se more prihraniti. Domač kis iz sadja napravlja se na prav priprost način. Vzame se velik prsten ali kamenit lonec ali majhen sodček. V to posodo devajo se lupine in obrezki od sadja, ki se lupi, obrezuje in razrezuje za domače potrebe. Ti ostanki se polijejo z vrelo vodo in sicer toliko, da stopi voda čez. Kedar se zopet naredi kaj obrezkov, denejo se k prejšnjim in prilije se zopet kropa, da se vse zalije. Tako se dela, dokler ni posoda polna. Ko je pa polna, naj se skrbno pokrije s prtom in ob solnčnih dnéh postavi na solnce. Ob hladnem vremenu naj se pa prenese k peči ali ognjišču. Drugih rečij ni potreba nič pridevati. V šestih do osmih tednih spremeni se voda v izvrsten, lepo rumen kis. Ta kis ima bolj prijeten okus, nego fabriški, in je tudi bolj zdrav. «Vrt." Mokre obleke v spalnicah ne sušiti. Sedanji čas se lahko prigodi, da Ijudjé prišedši vsi sneženi na večer domu, sušijo po noči to obleko okoli peči, kjer je tudi soba za spanje. Večkrat celò obesijo ženske množino perila nad peč, češ da se po noči posuši. Ne pomislijo pa, kako je to zdravju škodljivo, dostikrat celò nevarno. Iz mokre obleke in perila vzhaja namreč sopuh, kteri, če ga človek precej dobi v sebe, ga omami in lahko tudi zaduši. Zgodilo se je že, da so našli v takih prostorih, posebno če so majhni, drugo jutro ljudi — mrtve, ali pa popolnoma nezavedne. Varovati se je torej posebno na noč veliko mokre obleke ali perila sušiti, raje naj, ako to drugače ni mogoče, se suši po dnevi, kedar se prostori veliko bolj prezračijo. Kako pripraviti svi n jeti no prav okusno ? Natolči in namoči česna v loncu vode in kedar je meso osoljeno, dene se navadno za 3 do 6 dnij v posodi v klet. Sedaj se vlije nanjo česnova voda, čez par dnij se odtoči in zopet polije z njo meso. Na ta način dobi meso fin duh po česnu, kakor klobasa, kar stori tudi okus bolj prijeten. N o v i č a r. Na Koroškem. Zgorel je skedenj grajščine Schonfeld pri Dhoršah nad Celovcem. Škode je dovolj. — Nemško katoliško društvo v Celovcu se je po robu postavilo zoper podiranje zgodovinskih ter pobožnih spomenikov sv. Trojice in sv. Florijana v Celovcu. Odposlalo je deputacijo k županu s prošnjo, naj se spomenika popravita in naj se stroški pokrijejo s pobiranjem prostovoljnih darov. — Z novim letom prične v Celovcu izhajati soci-jalno-politični dnevnik „Karntner Zeitung“ v knezo-škofovi tiskarni sv. Jožefa. — Zgorela je Pamper-lova vrtnarska hiša v Krivi Vrbi. Na Kranjskem. V Šenčurju pri Kranju se je ustanovila podružnica kmetijske družbe. — Wolfo-vega slovarja je izišel 8. sešitek. — V Ljubljani se tiska službeni red za gasilce v slovenskem jeziku. — V Novem mestu je bil dobro obiskan kmetijski shod. Govorili so gg. Perko, dr. Poznik in Rohrman o hranilnicah, o mejnih pravdah in o ameriški trti. — Deželni glavar g. Oton Detela je dobil od svitlega cesarja red železne krone 3. vrste. — Trgovec Lojze Trček, rojen Kranjec, je nedavno v Berolinu umrl in Ljubljanskemu mestu volil 10.000 mark. — V Kostanjevici so ustanovili čitalnico. — Nova pošta se je odprla v Ortneku na kočevski železnici. Na Štajerskem. Blizo sv. Lenarta v slov. goricah je sin nekega kočarja strelil na svojega očeta in ga hudo ranil, potem pa sam sebi vrat prerezal. •—^ Sv. misijon so imeli v Ribnici na Pohorju. — V Šoštanju in Vitanju dobijo nemške šole. Tako hoče šolska oblast v Gradcu. Manjka samo še nemških otrok; pa znali si bodo pomagati in nalovili bodo slovenskih otrok, saj slovenski stariši so v tem oziru dovolj nespametni. Da otrok le nemško zna, si mislijo, potem mu sreča ne uide. Tega pa ne vejo, da se otroci v takih šolah tudi nemščine ne naučijo veliko, druzega pa prav nič. Na Primorskem. Nadvojvoda Franc Ferdinand se je nedavno mudil v Pulji in pohvalil avstrijsko mornarico. — Na Reki je v morje padel in utonil 80 letni opat P. Bonaventura iz Banjaluke v Bosni. — „Edinost“ bo odslej nekako tako urejena, da bode prav za prav vsaki dan izhajala. Po drugih deželah. Ministerstvo za deželno brambo hoče vojaško opravo, kakor čevlje, jermene, tornistre itd. naročiti pri malih obrtnikih. Več pove razglas v „Klagenfurter Zeitung“ št. 289 od dne 17. grudna 1893. Ponudbe morajo biti s 50 kr. kolekovane in se imajo do 30. prosinca poslati na ministerstvo za deželno brambo. — V Opatiji je umrl dr. Dokič, srbski ministerski predsednik. — Podrl se je most čez reko Ohio pri Louisvillu v Ameriki. Dvanajst ljudij je pri tej nesreči konec storilo. — V mestu Antwerpen je ' zgorela velika palača; škode je 5 milijonov frankov. — V Oseku na Hrvaškem je umrla neka gospa V Starosti 116 let. — Vršijo se dogovori, da bi se poljski del avstrijske Šlezije odločil od škofije v Vratislavi na Pruskem in priklopil Krakovski škofiji. — V Pešti so zasačili celo zvezo ponarejevalcev denarja. li^ ©ki ©s» Podpisani se y imenu cele župnije zahvaljujejo očitno in prisrčno za sv. misijon, kterega so srečno obhajali velečastiti misijonarji iz družbe Jezusove, gg. o. France Doljak in o. Mihael Tomazetič, v Do-brlivesi od 3. do 10. grudna t. 1. Bog jim obilno plati ves veliki trud in neumorno gorečnost. Proštovi župnijski urad Dobrlaves, dné 12. grudna 1892. Jan. Ev. Marinič, prošt in župnik. Šimon Kurat, Šim on Faleš, cerkvena ključarja. Tržne cene v Celovcu. Ime blaga na birne na hektolitre gld. kr. gld. kr. pšenica 4 75 5 95 rž 3 95 4 90 ječmen 3 90 4 90 oves 2 30 2 85 hej da 4 30 5 35 turšica (sirk).... ... 3 20 4 — pšeno .... . . ... 5 80 7 25 fižol — — — — repica (krompir) — 75 1 20 deteljno seme — — — — grah 6 — 7 50 Sladko seno je po 3 gld. 50 kr. do 3 gld. 8Ó kr., kislo 2 gld. 60 kr. do 3 gold. 70 kr., slama po 2 gold. 10 kr. meterski cent (100 kil). F ri šen Špeh je po 60 do 64 kr. kila, maslo in puter po 95 do 105 kr. — Pitane vole plačujejo mesarji po 30 do 33 gld. stari cent. Srečno in veselo novo leto želi vsem svojim častitim kupovalcem iz dežele in mesta, kakor tudi vsem svojim prijateljem in znancem DE^ran Sadnikar*, trgovec z železnino. (Burggasse štev. 7.) Veselo in srečno novo leto voščim vsem svojim prijateljem, kupovalcem in kmetom ; priporočam se tudi še v prihodnje za naklonjenost in naznanjam, da more vsakdo pri meni najcenejše in najboljše kupovati ter se bodem potrudil, vsakega prav pošteno postreči. S spoštovanjem ITerd. Mussi, trgovec s tržaškim blagom na starem trgu štev. 19. (Pri „zlatem vencu“.) V Zalogi tiskarne družbe sv. Mohorja v Celovcu so prišle po večini v novi izdaji na svitlo naslednje knjige: za ude, neude m J J & po knjigarnah A. Jan ežič-Anto n Bartel: Deutsch-slo-venisches Hand-Wòrterbuch. III. natis . . 3 gld. — kr. A. Janežič-Fr. Hubad: Slovensko-nemški slovar. HI. natis.........................3„ — „ Trdo vezan z usnjatim hrbtom, vsaki del 3 gld. 50 kr. (s pošto 15 kr. več.) A. Janežič-Sket: Slovenska slovnica. VIL izdaja. 1894............................. 1 „ 50 „ Dr. Jak. Šket: Slovenisches Sprach- und Uebungsbuch. Nebst Chrestomathie und Worterverzeichnis. V. izdaja. 1893 ... 1 „ 30 „ — Grundriss der slovenischen Grammatik mit Uebungsbeispielen, Gesprachen und deutseh-slovenischem Worterverzeichnis .... — „ 80 „ — Slovenska čitanka I.....................— „ 80 „ — Slovenska čitanka II.....................— „ 80 „ — Slovenska čitanka lil.....................— „ 80 „ — Slovenska čitanka IV.....................— „ 80 „ — Slovenska čitanka V. in VI., II. izdaja . 1 „ 60 „ Komel pl. Sočebran: Kurzgefasste prak- tische Grammatik der slovenischen Sprache. Mit slovenisch-deutschem j und deutsch-slo- venischem Worterverzeichnis, H. Auflage . 1 „ 30 „ Za Za neude v v ■ 71 r H h h t družnike kn^a™ah Fr. Erjavec: Živah v podobah, I. zv. gid. kr. gld. kr. (domače in tuje 4noge živali) ... — 80 1 — — Živali v podobah, II. zv. (Ptice) . . — 80 1 — J. Parapat: Robinzon starši. S podobami. Drugi natis..........................— 45 — 60 J. Cigler: Kortonica. Povest. Nova izdaja .................................— 20 — 30 V. Podgorc: Domači zdravnik, po naukih g. župnika Kneippa.....................— 45 — 60 Dr. J. Šket: „Kres“, leposloven in poučen list. Letnik 1883, 1884, 1885. in 1886, vsaki po znižani ceni.....................2 gld. — kr. Hišo z gostilnico in kramarijo in nekolikim zemljiščem želi nekdo kupiti. Kdo, pové uredništvo „Mira“. Oče naš, kteri si v nebesih itd. v lepi sliki (podobi), ki je prej veljala 80 kr., se dobi zdaj za 40 kr. v bukvami A. Raunecke r-ja v FVJovcu. Naznanilo in priporočilo. Čestitim gospodom duhovnikom po deželi s tem uljudno naznanjamo, da prevzame z novim letom v Celovcu na novo ustanovljena škofova tiskarna sv. Jožefa vse v naši tiskarni se nahajajoče cerkvene tiskovine v svojo last in razprodajo ter naj se torej od 1. prosinca 1894. 1. naprej blagovoljno obračajo z naročili na te tiskovine naravnost na omenjeno novo tiskarno. Pri tej priliki pa uljudno priporočamo vsem svojim somišljenikom in prijateljem, osobito slovenski duhovščini, Marno družbe sv. Mohorja in knjigoveznico s prošnjo, da nam i na dalje zvesti ostanejo in se blagovolijo zaupljivo obračati do nje z drugimi naročili. — Razne knjige, molitvenike, uradne in pismene zavitke, spovedne listke, vizitnice, pisma za trgovce, račune, cenike itd., sploh vse v tiskarsko stroko spadajoče stvari, bode naša tiskarna točno in vestno ter po najnižjih cenah izvrševala. Zahvaljujoč se za dosedanjo naklonjenost, priporočuje se Cestiti duhovščini in slavnemu občinstvu za obila naročila z odličnim spoštovanjem udano vodstvo tiskarne družbe sv. Mohorja v Celovcu. S1 Brinjevec! 35 Podpisani priporoča slavnemu občinstvu: pravi natomi brinjevec liter po 1 gld. 20 kr. ; staro slivovko liter po 1 gld.; fini namizni med v plehastih škatljah po 5 kil franko 3 gld. 50 kr. Nadalje priporoča fino dolenjsko vino liter po 24 in 26 kr. ; isterski teran liter po 23 kr.; krvatsko belo vino liter po 23 kr. od 56 litrov naprej. Egidij Jeglič, trgovec in čebelar v Selu, pošta Lesce-Bled na Kranjskem. \ Izborna zaloga v pristno-vošceiiili cerkvenih sveč, zvitkov itd. £ Ivan-a Stelè-ta > v Kamniku na Kranjskem priporoča se prečast. duhovščini, cerkvenim predstoj-ništvom in gg. patronom cerkvenim v obilo naroče-vanje najrazličnejih pi-isitno-ili izclollcov. Že nad 200 let obstoječi obrt jamči sigurno glede na poštenost blaga in točnost v izvrševanji naročil. > ti Valom«) vina $ ? K rudeča in bela. K KO]X K. Garantirano pristen brinjevec prodaja Anton de Oleria, trgovec v Logatca, v zavojih po 3 litre za 4 gld. 50 kr. proti poštnemu povzetju. Na debelo se daje še boljši kup. -T*® Ta iz krepkega, na lastnih goricah raščenega vina izvlečena Francovka je skušen pomoček za oživljenje dušnih in telesnih močij. Zoper protin, trganje, otrpnenje udov, revmatizem pomaga čudovito in uteši bolečine. Ena steklenica velja 1 gld. |y| 20 kr. Stari konjak je za stare ^ ljudi in take, ki so bolni v želodcu, prava dobrota. Cena 1 gld. 50 kr. Kdor naroči 4 steklenice, se mu da skrinjica zastonj in na pošti voznina. Dobi se samo pri Benediktu •nu, graščaku na Goliču pri Konjicah na Štajerskem. plača se Hertl Kmetija na prodaj. Sramsičnikova kmetija v Kamnu pri Zelučah na Dravi, v Celovškem sodnijskem okraju, ki ima zidano hišo z enim nadstropjem, veliko zidano gospodarsko poslopje, oboje v dobrem stanu, 22 oralov 1559□ sežnjev njiv, 12 oralov 1312Q sežnjev travnika, 42 oralov 513□ sežnjev gozda in pašnika, vse skupaj, se prodà dober kup ter se lahko precej prevzame. Več pove dr. Janez pl. Vest, c. k. notar v Celovcu. Odda se služba cerkovnika in organista v Kapli pri Dravi na Koroškem. Oglasila naj se pošiljajo na cerkovno predstojništvo v Kapli pri Dravi. Julij Ivanetič, trgovec s tržaškim blagom > Oeloven „pri angelju,“ Št. Vidsko predmestje, priporoča za praznike svojo veliko zalogo špecerijskega, ko-lonijalnega in materijalnega blaga, po najnižjib cenah, zagotavljajo pošteno in vestno postrežbo. Tirolec, rudeč po 16 do 18 kr. Sicilijanec, črn, (najboljše laško vino) po 20 kr., itela vina po 24 do 26 kr. liter. Za pristnost in trpežnost se jamči. Pošilja se v sodih. Zalog1» moke iz I. Budimpeštanskega parnega mlina, vreče po W 85 kil po izvirnih cenah. OJ Priporočam tudi svoje drugo tržaško blago in žgane pijače po nizkih cenah. Kramarjem se daje še ceneje. S spoštovanjem Amand Prosen, v Celovcu, kosarnske ulice štev. 24. Sì H K XX Vjf Službo cerkovnika (mežnarja) išče 25leten, oženjen mož, ki je to službo že tri leta opravljal. Njegov naslov se izve pri uredništvu „Mira“. Vsi stroji za kmetijstvo vinarstvo in moštarstvo! Mlatilnice, vitle, trieure čistilne mline za zito rezainice za krmo samodelojoČe aparate proti peronosperi tlačilniee za vino tlačilnice za sadje mline za sadje predmete za kleti, sesalnice za vse namene, kakor v obče: vse stroje za kmetijstvo, vinarstvo in moštarstvo razpošilja v najnovejših, najboljših konstrukcijah IG. HELLER, DUNAJ ■V 2/2 Praterstrasse Nr. 78. Bogato ilustrovanl katalogi v nemškem in slovenskem jeziku zaston) in poàtuiue prò h to. Najkulantnejši pogoji. — Jamstvo. — Stroji se dajo na poskušajo. Cene so se znova znižale! Preiepovalcei znaten pepisi! Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Haderlap. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.