LIST DELAVCEV V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH .$lb LJUBLJANA, 21. SEPTEMBRA 1973 ,3- 1 LETO XXIV-ŠTEVILKA 15 Vrednotenje učiteljevega dela ccijj m m v katerih živijo otro- °ktob ra — posvečena predvsem p\. na vasi, je nedvomno zelo hu-jj ^a in ima velik mednarodni otl p°n>en. Zakaj? kj5 - Več kot 80 % otrok vsega mje ^eta živi v poljedelskih krajih, ^ večini od teh območij pa ni :e'j dovolj; ni' zdravnikov, medicinskih ^ ^sf.er> učiteljev, ker vsi ti raje z,v,j° v mestnem okolju. Ti otroci so: — največkrat lačni — najslabše oblečeni — najbolj siromašni. Zaradi duševne, fizične in kulturne zaostalosti ter zaradi stoletne hude revščine in izolacije je vaški otrok nemalokrat med zadnjimi, ki so deležni dosežkov medicine, sociale in ekonomike. Nič manj kot 810 milijonov otrok od dveh let in pol do 15 let živi v nerazvitih deželah po vaseh. Teh otrok je torej triin-polkrat več, kot tistih, ki rastejo v mestnem okolju. V njihovih krajih ni: — asfaltiranih cest — elektrike — vode. -Zaradi nezdrave vode umre v nekaterih deželah na vasi dvakrat več otrok pred prvim rojstnim dnem kot pa v mestih. Tako UNICEF o otrocih po svetu. Pri nas so razmere precej boljše, pa vendarle: — imamo tudi v naših vaseh premalo učiteljev in zdravnikov — najmanj vaških otrok preživi počitnice ob morju — jih je veliko duševno in telesno zaostalih — so vaški otroci najbolj obremenjeni s fizičnim delom — imajo največ staršev v tu-, jini. Tema mednarodnega dneva otroka je posvečena torej otrokom na podeželju, jugoslovanski program tedna otroka pa je širši. — Naj bo vsak otrok zaželen otrok! To je osnovna tema tedna otroka, njena vsebina pa je obrazložena v razglasu: Zagotovimo ugodne razmere za rojstvo vsakega otroka, da bosta načrtovano in srečno materinstvo in odgovorno starševstvo z družbeno pomočjo zagotavljala sončno otroštvo in zdrav razvoj mladih. Poziv svetovne organizacije UNICEF in Svetovne zveze za zaščito otrok sta sprejela in povedala svoje stališče o njem tudi (Nadaljevanje na 2. strani) r Zrcalo Človekovo počutje v delovnem in življenjskem okolju je odvisno od mnogih okoliščin: osebnih problemov, medčloveških odnosov, delovnih razmer, zadovoljstva z delom in poklicem, materialnega položaja, moralnega priznanja - vsega tega in še marsičesa. Nezadovoljstvo učiteljev s svojim materialnim položajem pa tudi z družbenim vrednotenjem ali celo poklicnim delom je marsikje zelo zaskrbljujoče. Izraža se v tonu razprav med prosvetnimi delavci, zmanjševanju dotoka mladih v učiteljske vrste in celo v protestih ter odhajanju v druge stroke in poklice. Skupni imenovalec je največkrat neustrezno družbeno vrednotenje učiteljskega dela. Res je naši dmžbi mogoče pripisati precej nerazumnih potez, ki so sooblikovale tak odnos. Marsikaj se je tudi popravilo, čeprav se v svoji že kar tradicionalni zagrenjenosti težko zadovoljimo z doseženim. Pozivamo in pričakujemo spremembe in izboljšanja vseh vrst - v materialnem položaju, v sistemskem urejanju in zakonskih rešitvah, v odnosu in pozornosti političnih dejavnikov, v spremenjenih samoupravnih odnosih in družbenem položaju - kakor jih obeta osnutek nove ustave. Vsakomur od nas pa se zastavlja tudi bolj ali manj težavno, v današnjih okoliščinah še posebno neprijetno vprašanje: kaj prosvetni delavec ali kaj lahko samoupravno organizirani prosvetni delavci storimo za spremembo družbenega vrednotenja, za spremembo svojega položaja v družbi, ki v njej živimo? Neprijetno je zlasti to, da sestavljajo to družbo posamezniki, ki so bili včeraj naši učenci in da bodo tudi jutrišnjo družbo sestavljali tisti, ki so danes naši učenci. Navadno ugotavljamo, da so temeljni vzrok za neustrezno vrednotenje vzgojnega dela v družbi predvsem odtujene tehnokratske sile, ki kratkovidno preštevajo zgolj vidne materialne učinke in zanemarjajo pomen oblikovanja človeka in njegove celovite osebnosti, saj jim je za ohranitev njihove oblastniške pozicije to celo odveč. S sistemskimi rešitvami, ki jih prinaša ustava in jih bodo prinašali na temelju te ustave prilagojena zakonodaja in zlasti še samoupravna praksa, družbeno sporazumevanje in dogovarjanje, skušamo predvsem izločiti vse odvečno posredništvo med prosvetnim delavcem kot nosilcem vzgoje in izobraževalnega dela ter delavci na drugih področjih družbenega dela, zagotoviti svobodno menjavo dela in omogočiti uveljavljanje medsebojne odgovornosti. Utemeljeno pričakujemo, da z izločanjem odtujenega posredništva ne bomo dosegli le ustreznejšega materialnega vrednotenja, temveč predvsem tudi neposrednejše človeške odnose, soodgovornost in skupno odločanje o vzgoji in izobraževanju v družbeni in proizvajalni skupnosti, ki ji je namenjeno naše delo. Mislim, da je to zelo veliko. Nekaj pa bo ostalo nespremenjeno. Današnjo družbo sestavljajo tisti, ki so bili včeraj naši učenci, in tudi jutrišnjo družbo bodo sestavljali naši današnji učenci. Zato ne smemo pozabiti, da se tudi v zrcalu tega dejstva oblikuje odnos med šolo in družbo. Mladostni spomini pa so, kot vemo, zelo trdoživi. POLDE KEJŽAR DRAGI PROSVETNI DELAVCI! Kot ste že prebrali na zadnji strani — ali pa še niste — je vaš list PROSVETNI DELAVEC s šolskim letom 1973/74 dobil soizdajatelja: Izobraževalno skupnost SR Slovenije. Tako je odslej glasilo Sindikata delavcev družbenih dejavnosti in Izobraževalne skupnosti SR Slovenije. Upamo, da bo v zadovoljstvo vseh sedanjih in novih naročnikov — predvsem pa tudi r. njihovo pomočjo — ne le obveščevalec o stanju naše prosvete, temveč tudi pobudnik za vse dobro, sodobno, napredno in pošteno. SREČA SE ZAČNE ŽE OB ROJSTVU (Nadaljevanje s 1. strani) Konferenca za družbeno aktivnost žensk Jugoslavije in Svet za vzgojo in zaščito otrok Jugoslavije. Strnila sta ga v tole izjavo: Vsakemu otroku v naši družbi je treba v skladu z njegovimi sposobnostmi dati enake možnosti za razvoj. To stališče potrjujejo tudi napori določenih družbenih moči, ki si prizadevajo, da bodo v vsaki skupnosti utrjeni taki programi, ki bodo onemogočali nepravično zaostajanje otrokovega razvoja in spodbujali otroka k nadalnje-mu razvoju. Letošnjega 10. septembra je bila v Ljubljani seja iniciativnega koordinacijskega odbora ob tednu otroka 1973 pri republiški konferenci SZDL. To je bil dogovor za politično uveljavitev mednarodnega dneva otroka, hkrati pa načrtovanje tega, kako bi vsi občani in samoupravne interesne skupnosti zavzeto začeli akcijo za to, da bi se dosedaj že sprejeti in lepo napisani programi, ki predvidevajo večjo dcrb za otroka in družino, tudi uresničili. Posebna skrb bo posvečena uresničevnju akcijskega programa, ki ga je sprejela lanskega decembra republiška konferenca SZDL pod naslovom: Ustvarjanje boljših družbenih razmer za razvoj otrok in nekatere najvažnejše naloge njihove družbene vzgoje. Najbolj aktualne naloge za uspešnejšo rast otrok v naši družbi so zbrane tudi v akcijskem programu tedna otroka 1973, ki gaje pripravila Zveza prijateljev mladine na osnovi dogovorov s posameznimi družbenimi dejavniki, organizacijami in samoupravnimi interesnimi skupnostmi. MARJANA KUNEJ Strah je imel premajhne oči r~ ----------------------------"n Star, že kar preveč obrabljen pregovor „Bolje preprečevati, kot zdraviti" doslej ni kaj prida zalegel, saj je vse prevečkrat napadal od opozoril oglušela ušesa. Zadeve pa so se zaostrovale. Bera nadlog, ki jim pravimo ..negativni pojavi vedenja med otroki in mladino", je postajala leto za letom obilnejša. Potem je prišlo portoroško posvetovanje o preprečevanju negativnega vedenja med otroki in mladino, sklicano letošnjega januarja na pobudo SZDL. Po oceni udeležencev je doseglo svoj namen: dalo je najnovejši, celosten pregled nad dinamiko in vsebino družbeno-patoloških pojavov med otroki in mladino, nazorno sliko o tem, koliko so doslej storile družbeno-politične organizacije, strokovne institucije, interesne skupnosti in društva za preventivo na tem področju, hkrati pa ugotovilo pozitivne dosežke in pomanjkljivosti. Vsi ti dejavniki so obljubili, da bodo sodelovali v skupni, usklajeni akciji. Iz številnih podatkov, zbranih v analizah, referatih, in v razpravi, so nastala „Izhodišča splošnega pristopa k preven-ciji“. To naj bi bil namreč naslov strokovno obdelanega gradiva, ki ga je obravnavala letošnjega 6. septembra sekcija za preprečevanje negativnih pojavov vedenja med otroki in mladino pri republiški konferenci SZDL. Podatki so zgovorni: v policijskih in sodnih statistikah ter razvidih zavodov in centrov za socialno delo pri občinskih skupščinah, vzgojnih posvetovalnic. prehodnega mladinskega doma v Ljubljani, psihiatričnih in mentalno-higien-skih dispanzerjev so številke, ki pričajo, da socialno patološki pojavi že ves čas po vojni iz leta v leto naraščajo. Mladinska kriminaliteta narašča, saj predstavlja četrtino vseh kaznivih dejanj na Slovenskem. Mladi zagrešijo vse več prekrškov, bežijo od doma, zapadajo alkoholizmu, narkomaniji, nasilništvu, hazardiranju ... Podatek o samomorih se od leta 1970 dalje ni kdo ve kako zmanjšal, v zadnjih letih so številke približno enake. V treh letih je število ukrepov zoper mladoletnike naraslo za okrog 60 %. V sklepnih mislih s portoroškega posvetovanja je poudarjeno tudi tole: „Ne kaže se zavajati z mislijo, da so to nujni, spremljajoči pojavi vsake družbe, daje kljub vsemu naša mladina zdrava, da večji del mladih prej ali slej dozori in se stabilizira, da so družbeno-patološki pojavi med mladimi modna muha itn. Družbeno-patološki pojavi med mladimi nam bi lahko postali v določenem trenutku toliko nadležni, da bi jih bilo treba zavreti s silo, s poostreno kazensko politiko in s poostrenim nadzorom. Tako reševanje problemov pa bi bilo usmerjeno le k simptomom samim, ne pa k vzrokom(bistvu) pojavov. Z njimi bi lahko reševali probleme le trenutno in navidezno, obstaja pa tudi upravičena bojazen, da bi tako ustvarjali nove nepredvidene probleme. Če so nam znani vzroki določenih pojavov, če so nam znane njihove korenine, je potrebno usmeriti prizadevanja k vzrokom in jih poskušati odpraviti ...“ Te misli niso novost, zavedamo se jih že veliko let, pa vendarle je bilo za preprečevanje negativnih pojavov premalo narejenega. Med vzroki za neuspeh navaja gradivo: premalo usklajeno delo strokovnih institucij, premajhno razvitost strokovnih služb, zgolj deklarativno poseganje družbeno-političnih organizacij v preventivne akcije, nenačrtnost, slab vsebinski in številčni razvid o družbeno-patoloških pojavih med mladino. Ugotovitve portoroškega posvetovanja pa so pokazale, da zadeva preprečevanje tovrstnih pojavov vsakega posameznika in s tem vso družbo, vse njene strukture, družbenopolitične organizacije, društva, interesna združenja in strokovne institucije. To je zelo odgovorno področje, ki ga ni mogoče reševati improvizirano, nestrokovno in nenačrtno ter neusklajeno. Prav zato je prevzela pobudo za usklajeno, enotno akcijo SZDL. Priznani strokovnjaki so člani njene sekcije za preprečevanje družbeno negativnih pojavov med otroki in mladino, ki je bila ustanovljena januarja letos v Portorožu. Na seji 6. septembra so podrobno obravnavali gradivo s portoroškega posvetovanja in ga dopolnili s pripombami. Podali so ga tudi v obravnavo ustreznim inštitucijam; vsaka od teh bo dala svoje pripombe, hkrati pa podala sekciji svoj načrt o sodelovanju na tem področju. Sekcija bo strnila in uskladila načrte v skupen akcijski program in odprla široko javno razpravo. Ob nalogah posameznih institucij bodo zapisani tudi datumi, s katerimi se bodo le-te obvezale, do kdaj bodo opravile naloge. To pa je pot, ki obeta, da bodo tudi za preventivo na tem področju nastopili boljši časi. Ni namreč čisto vse odvisno od načrtov, potrebno je usklajeno, smotrno delo. Tudi to je neke vrste pravilo, ki pa ga bo tokrat — vsaj tako kaže — veliko ljudi vzelo zares. MARJANA KUNEJ Lepo je v naši domovini biti mlad ... Foto: S. Teršek VČASIH SMO TUDI TAKŠNI Morda bo kdo dejal, da o tem res ni treba pisati, zlasti ker zadeve ne gre posploševati. Morda se bo celo vprašal: „Čemu pljuvati v lastno skledo? “ Ali pa tudi ne! Odvisno pač od tega, kako na vse to gleda in kako zadevo ocenjuje. Sicer pa se ustavimo najprej ob prvem primeru. Zgodilo se je v letu 1972 na neki slovenski osnovni šoli: Svet šole je sklenil, da kupi v dar ure vsem tistim, ki že deset ali več let neprekinjeno delajo na sedanjem delovnem mestu. To ni nič slabega. Nasprotno! Ne bilo bi slabo, če bi se po vseh šolah, podobno kot po mnogih gospodarskih organizacijah, uveljavila takšna praksa. Vemo, da stalnost učnega osebja, če ne drugače, vsaj posredno prispeva h kakovostnejšemu delu šole: Zato tak način izkazovanja pozornosti tistim, ki delajo v kolektivu že vrsto let, res ne more biti predmet kritike. Toda ljudje smo bolj ah manj občutljivi za vsako stvar, ki nas neprijetno prizadene. Pedagoški delavci smo pri tem morda celo dvakrat občutljivi. Še posebno pa zaznavamo vse tisto, kar zadeva neposredno naše delo samo in žali naš ponos. Na vse to sem pomislil, ko sem zvedel za omenjeni primer. Gre namreč za to, da so se ure, ki so jih dobili posamezniki na tej šoli, zelo razlikovale v cenah. Pri tem pa je najbolj presenetilo to, da je prejela najcenejšo uro učiteljica, ki je jeseni odhajala v pokoj. Pozneje se je namreč zvedelo, daje njena ura stala tristodvajset novih dinarjev, ravnateljeva pa „samo“ tisoč dvesto. Komentar je najbrž odveč. Svet ^ale je takoj ostro reagiral in skušal v okviru možnosti z denarjem dejanje popraviti. Treba mu je izreči vse priznanje. Vendar pa madeža ne bo mogel nikoli izbrisati s sebe tisti, ki je hotel druge oškodovati. Zakaj smo včasih takšni? Zakaj moramo zadajati ljudem bolečine? In drug primer: Kolektiv šole, tudi nekje v Sloveniji, se ni spomnil, da bi poklonil svoji nadvse požrtvovalni kolegici ob odhodu v pokoj vsaj skromen šopek rož. Zdelo se jim je samo po sebi umevno, da jih ona pogosti v slovo. Sicer pa, saj se ji je ob slovesu ravnatelj z nekaj običajnimi frazami vendarle zahvalil za ves njen dolgoletni trud! Dva dogodka. Dva nepomembna dogodka, ki pa dokazujeta, da smo včasih — žal — tudi takšni. .. DELFIN Vrednotenje učiteljevega dela (Nadaljevanje s 1. strani) in mu torej ne znamo zagotoviti pravice do razpolaganja s presežno vrednostjo. Čeprav se je Zveza komunistov Slovenije že nekajkrat odločno omejila od takega mnenja in ga kritizirala, je za varstvo neposrednih družbenopolitičnih odločitev — zveznih in republiških — še vedno značilno, da ne le učiteljevo delo, temveč celotno področje vzgoje in izobraževanja obravnavajo kot splošno potrošnjo, kot breme proizvodnje in celo kot žarišče gospodarske nestabilnosti. Takšno ugotovitev je mogoče podpreti z vrsto kvanti-fikacijskih kazalcev in drugih dejstev, kot so npr. očitno zaviranje nadaljnjega razvoja vzgoje in izobraževanja v zadnjih letih, zelo nizek delež narodnega dohodka, ki ga družba daje za vzgojo in izobraževanje, naravnost porazno materialno vrednotenje učiteljevega dela itn. Z negativnimi posledicami takšnega gledanja in takšnih odločitev — omejujemo se le na kadrovsko stanje v prosveti — se soočamo še posebej v tem letu. Doživljamo množičen beg učiteljev iz prosvete v druge poklice, največ v banke, zunanjetrgovinska podjetja, občinske uprave itn. Tu jim namreč mesečno nudijo tudi do 500 dinarjev večji osebni dohodek, kot ga imajo v šoli. Kako hude so družbene posledice neustreznega vrednotenja učiteljskega poklica, pa še bolj kot zapuščanje učiteljskega poklica ponazarja podatek, da ta trenutek manjka samo v naši osnovni šoli več kot 1000 prosvetnih delavcev različnih profilov, če analiziramo trenutne potrebe, ki jih prijavljajo šole.54 Seveda pa se materialna problematika ne omejuje le na osebni dohodek. Zlasti je pomembno tudi stanovanjsko vprašanje. Če bi vsaj ta problem hitreje in učinkoviteje reševali, bi se nedvomno v času, ko je do stanovanja resnično težko priti, del mladine, predvsem tiste, ki omahuje, odločil za učiteljski poklic. Da je slovenski učitelj tudi tu prikrajšan, kaže ugotovitev, da veliko teže pride do stanovanja kot njegovi kolegi v drugih poklicih. Potem je tu vprašanje prepotrebne dodatne stimulacije na težjih delovnih mestih, ki bi tudi morala biti večja, kot je trenutno, pa nerešeno vprašanje materialne podlage napredovanja v učiteljskem poklicu, permanentnega izobraževanja, zlasti ko gre za doseganje višjih stopenj, za reformo kadrovskega šolstva itn., itn. Vse to so vprašanja, katerih učinkovita rešitev je mogoča le, če se bodo združeni proizvajalci odločili za pospešeno krepitev materialne podlage vzgoje in izobraževanja. Dovolj je argumentov, da se lotimo politične akcije za uresničitev tega cilja. Posebej še, če upoštevamo skušnje evropskih dežel, da tudi zboljšanje materialne podlage prosvetnega poklica problema pomanjkanja učiteljev ne bo spravilo z dnevnega reda žgočih problemov na področju vzgoje in izobraževanja. Je pa še en razlog, zaradi katerega bomo morali poskrbeti za resnično družbeno vrednotenje prososvetnega poklica v nasprotju z nevzdržnim, manjvrednim in na trenutke celo podcenjujočim odnosom, ki smo ga do zdaj imeli do učitelja. Nemogoče je zagotoviti socialistično perspektivo družbi, če šola ne bo v svoji celotni naravnanosti angažirana za vzgojo samoupravljalcev in če učitelj v * v xNa 331 slovenskih šolah manjka, po analizi izpraznjenih mest, ki jo je v junijski številki Prosvetnega delavca naredil Vilko Kolar, 293 učiteljev za razredni pouk in 104 učitelji za podaljšano bivanje, 144 mest za učitelje slovenskega jezika in 42 mest za učitelje srbohrvaščine. Zelo je kritično tudi pri matematiki, kjer manjka 187 učiteljev, dalje pri fiziki (176), tujih jezikih (133), zemljepis (73), zgodovina (77), biologija {Sl), kemija (48) itd. Skoraj 1500 učiteljev torej, pri čemer pa ni, na to opozarjamo, vračunan fluktuacijski dejavnik. njej ne bo vseh svojih ustvarjalnih sposobnosti posvečal vzgoji za vrednote socialističnega humanizma. Revolucionarnega preobrata od brezidejno pozitivističnega koncepta k samoupravno angažirani šoli še nismo naredili. Smo šele na začetku, pa vendar doživljamo grenke poraze že pri prvih poskusih revolucioniranja vzgoje in izobraževanja, v prvih obračunih s tehnokratsko ideologijo, ki se je tudi na področju vzgoje in izobraževanja močno zakoreninila, in z agresivnimi pritiski cerkve,- ki hoče uveljaviti kato-liško vzgojno doktrino. Kaj drugega, če ne grenak poraz, je namreč lahko dejstvo, da se v trenutku, ko si številni prosvetni in družbeni delavci na področju vzgoje in izobraževanja v skladu s sklepi CK ZKS in drugih družbenih organizacij prizadevajo, da bi celotno delo in življenje na šoli postalo prežeto z marksizmom, začne uveljavljati neka popolnoma nasprotna politična logika. Absurdno je, če podčrtujemo veliko družbeno vlogo pedagoškega dela, če postavljamo pred prosvetnega delavca celo grmado nalog in zaostrujemo njegovo odgovornost za uresničevanje socialističnih družbenih smotrov, hkrati pa je potisnjeno materialno vrednotenje njegovega dela med 75 grupacijami samoupravnega sporazumevanja o delitvi osebnega dohodka kar na 66. mesto. Po domače povedano, med najbolj slabo plačane delavce v naši družbi. Tisto, kar pa pri vsem tem še naj- Bodimo odkriti in priznaj*1 da so se prav zaradi tega P' y tične razmere v šoli poslabš*^ ; da so prosvetni delavci nezafiJc \r^iini i to m oni t- i *-< r- -i t r 1 i tv l lil*: voljni in manj pripravljeni ul ničevati poglavitne naloge> stoje pred našo šolo. Ker pa' tem ne moremo in ne sm1 sprijazniti, ker moramo a* šolo prav zdaj najbolj in*! fered 4°> Ov črl K zivno vključiti v revolucional >4 težnje naprednih socialisti® j sil, moramo to stanje spr® i. ,e* niti. Odločno in brez kompj jj,ac misov je treba obračunati s težnjami, ki pedagoške** ®ej delu odrekajo ustvarjalnost p* v tisti točki, kamor je da* obrnjena revolucionarna ost.. *• je v ustvarjanju presežnih vtf nosti, kot z njihovimi konk*1 “i nimf socialnimi in politični* ’*% nosilci. Ti pa so lahko le na d* evai gi strani resničnega interesa *7!la' lavskega razreda. .Ved Res je, v zadnjih mesecih ;e s* stekla družbena akcija za us*: znejše vrednotenje pedagoške! z dela. Počasi se vendarle os* jj- s* ščamo, da se z vzgojo in izo® ževanjem nihče ne sme tako odgovorno igrati. Ukrepe, kijP0' je sprejela slovenska skupščif ?0 ob podpori njenega IS S K] 13 ( močne iniciative ZKS in družbenopolitičnih organizmi 0 moramo toplo pozdraviti, četni optimizem pa naj nas ve|0??i darle ne zanese. Ti ukrepi so*, 31 vedno prešibki, da bi za daP' čas zadržali stihijnost in povji bolj bode v oči in kaže, da so protagonisti take politike neodgovorni, pa je predstava, da bo marksistično vzgajal in izobraževal človek, ki ni deležen v svoji najbolj neposredni življenjski praksi osnovnega marksističnega načela, na katerem temelji celoten sistem nagrajevanja po delu v socialistični družbi. nili omajano zaupanje. Čimp*|°Jc jim morajo slediti še drugi. N°l br ustavni okviri so dovolj široki‘h r*e nas tudi, ko gre za reševanje 4 2,-vprašanj, lahko le ohrabrujejv3!' Konec koncev se bomo lahko'f**11 na tej podlagi učinkovito spTeist padli z zahtevno, toda neodkj 3J Ijivo nalogo, s korenito reforn1!.111 vsebine in sistema vzgoje in *T!.4 obraževanja, reformo, v katey*h bo imela bitka za nov lik p*fa 1 svetnega delavca - marksisf0*®, prav gotovo eno osrednjih mef5^4 MITJA ROTOVNt (Teorija in praksa, 1973, št. 5"*pa j tega V nedeljo (16. septembra) je bila v Lomu pod Storžičem veli^k slovesnost: odprli so cesto od Tržiča — to je od matične šole ^ do Loma pod Storžičem. Pionirji z Loma - njihov odred nosi JA ra, „G 34“ po nekdanji kurirski postaji — čakajo prva vozila. Pripeli |j f. so se tudi njihovi pokrovitelji iz ljubljanskih podjetij in jim prine l|P športne rekvizite v vrednosti 1200 din. Šola je pripravila drugimi predstavniki krajevne skupnosti prireditev z našlo43, ^ „Naš praznik v miru in svobodi44. Prej so namreč slavili krajej^L praznik spomladi - zdaj so ga prenesli na 16. september. Na ta so med vojno v bližini tega kraja padli dva kurirja in franco* borec. S krajevnim praznikom je zdaj združen tudi sprejem banov v pionirsko organizacijo. cici Prii ve ČEŠKOSLOVAŠKA DELEGACIJA V SLOVENIJI Itih SlS( Te dni je obiskala Jugoslavijo delegacija čehoslovaškega Sindikata delavcev umetnosti, kulture in družbenih organizacij ter Sindikata delavcev prosvete in znanosti. Delegacija, ki jo vodi predsednica Sindikata delavcev prosvete in znanosti Hana Ružičkova je v gosteh Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije. slušali Jožeta Marolta, ki jin*1 i£ govoril o novih ustavnih sPrf membah, razvoju našega d n®' Sprejel jo je predsednik jugoslovanskega zveznega odbora Jože Marolt. Ob tej priložnosti so se pogovarjali o delu in organizaciji sindikata in nadaljnjem medsebojnem sodelovanju delavcev obeh sindikatov. Gostje so s posebnim zanimanjem po- beno-političnega in ekonornsk6 ga sistema ter temeljnih sm3r!l1' cah ZKJ. Med dosedanjim bivanjem Jugoslaviji so se gostje pogovar' jali tudi v pokrajinskem odbor** tega sindikata za Vojvodino te obiskali nekatere kulturne 'f prosvetne institucije v Beograd11 in Vojvodini. Člani delegacy so nato odpotovali iz Beograd2 v Makedonijo, kjer se bodo se' stali s predstavniki Sindikat** delavcev družbenih dejavnos' in obiskali nekatere prosveto2 in kulturne organizacije te rS' publike. riznaj1 tega f oslabi 1 nc-;ia jem 11 Zakaj tolikšna neusklajenost? svojem sestavku bi rad ^govoril o učnem načrtu '^čne vzgoje za 2. razred aloge. ^na2ije in načrtu fizike za isti -"ted, kolikor je seveda fizika e2ana s tehnično vzgojo. er P3Pv« e snif tno f Ij in1 icioris ■'ova za razpravljanje mi ne dtka veljavnega učnega na-temveč njegova realizacija, alistič !r®j snov, ki jo dijaki resnično sprei plujejo in jo torej morajo koifljjdati. lati t Nai najprej navedem nekate-gošk£. Jejstva, kasneje pa jih bom lost f ^ušal tudi komentirati in je da gagati izboljšave, a ost' k Pri tehnični vzgoji obrav-lih vi IVajo dijaki elektrotehniko, ne konk1 M poprej spoznah tiste te-litičii ede fizike, ki so nujni za razu-e na v evar\je katerihkoh pojavov in sresa fevij elektrotehnike. To pa Veda zahteva od dijakov uče-;secil'e snovi na pamet in onemo-za us1 globlje razumevanje narav-igošk J1 zakonov in pojavov. Skrat-le os ’ sili dijaka, da obremenjuje i izd '0ttiin, ne spodbuja pa logič-tako ‘®a mišljenja in sklepanja, po-ie, ki ^0vanja pojmov med seboj in ;upši “dobruh vrhn, ki naj bi jih S Sf a današnja šola dijaku, in vi .Navedena ugotovitev nas rania l^° rekoč sili v spoznanje, da dti. fj° koncipirana tehnična nas vi ^ja, kot je sedaj, nikakor ne :pi so /j' v 2. razred gimnazije, tem-:a da ^ v kasnejše letnike. Tako bo n p če ne bi pri tem obravna-. , “I tudi neonskih svetilk. O pre- Vpfi?H-el?triČne8x t0ka S,k0f dijaki namreč niso shsali ^nitib esede! e) Veijetno zato, da bi vsa ji deva dala videz velike uporab-i |sti, se gimnazijci učijo simbo-'v za označevanje stikal, zvon-u- rv; generatorjev itd., skratka, otf J0 se brati instalacijske na-Menim, da je to samo .zamenjevanje spomina, kije racij* „rhu vsega še popolnoma ne-df°trebno. ga polja in sile, ki deluje na električni tok v magnetnem polju. In ker dijaki prav teh dveh pojmov ne obvladajo, je vse govoijenje o „tokovi sili“, o elektromagnetnih merskih instrumentih, predvsem pa o elektromagnetni indukciji in o vsem, kar je v zvezi z njo, zidanje velikih gradov na živem pesku. In stvari so še toliko težje, ker je učni načrt zelo obsežen in govori med drugim o generatorjih za istosmerni in za izmenični tok, dalje o transformatorjih, o histereznih izgubah, o skin-efektu, o električnem nihajnem krogu in še vrsti drugih pojmov. Vse to morajo torej dijaki poznati, ne da bi poprej spoznali temelje, na katerih vse počiva! 3. Dejal sem že, da bom posebej spregovoril še o merskem sistemu, ki ga predpisuje učni načrt. V zvezi s tem naj najprej povem, da uporabljajo na celjski gimnaziji pri pouku fizike in pri pouku tehnične vzgoje kot osnovni merski sistem tako imenovani tehnični merski sistem z osnovnimi enotami: kp m sek za silo za dolžino za čas. kg m sek za maso za dolžino za čas. biro merskega sistema profesorju, ki poučuje predmet. Učnega načrta ne poznam toliko, da bi vedel, ali je tako ali ne. Toda če profesor tako možnost ima, moram pribiti, da učni načrt, ki to dopušča, ni dober. In ne samo to! Sedaj ko je Giorgijev merski sistem mednarodno dogovorjen in ko je tudi Jugoslavija podpisala ta dogovor, noben učni načrt v naši državi ne more za osnovo predpisovati kakega drugega merskega sistema kot Giorgijevega. Če tega ne stori, zakaj ne bi dopuščal tudi možnosti, da razlaga profesor toploto kot nek fluid, ki se pretaka od telesa do telesa, saj je taka predstava o toploti za dijake mnogo bolj razumljiva kot pa ona o toploti kot posebni obliki energije! Naj le kratko povzamem temeljne misli: — Če že želimo tudi gimnazijce bolj podrobno seznaniti z elektrotehniko, storimo to šele po tem, ko bodo poznali vse potrebne osnovne zakone iz fizike. — Tako pri pouku fizike kakor tudi pri pouku vseh drugih predmetov uporabljajmo kot osnovni merski sistem Giorgijev sistem. Le-ta je namreč najbolj dosleden in zavoljo tega tudi najbolj preprost. Ne mučimo torej dijakov s spoznavanjem cele vrste včasih nepotrebnih enot, temveč jim pustimo dovolj časa za to, da bodo res do dna spoznali vse temelje, na katerih počiva tako grandiozna stavba znanosti in tehnike našega stoletja! PETER MIKELN Nemški učbeniki, kje ste? Menim, da je bilo o uporabi različnih merskih sistemov pre-litega že toliko črnila, da ga ne kaže prelivati še naprej. Naj le spomnim na to, da je rezultat navedenega prelivanja dejstvo, da fiziki in tehniki (zlasti pa elektrotehniki) že več kot dve desetletji vztrajno in zelo uspešno uporabljajo Giorgijev merski sistem, v katerem so osnovne enote: Prednost tega merskega sistema je predvsem ta, da so enote v njem koherentne in da zavoljo tega lahko pišemo veličinske enačbe. .Le-te pa ne vsebujejo raznih faktorjev in konstant, ki še dodatno obremenjujejo dijake. Ti imajo namreč že dovolj težav s tem, da doumejo temeljne pojme fizike in tehnike. Ne razumem, zakaj na celjski gimnaziji pišejo F = 0,102.1. 1 .B(kp), ko pa je mnogo lepše in pregledneje F = I .1 .B Vsi pa vemo, daje sila izražena le v nevvtonih in nič drugače! Razen vseh težav, ki jih tehnični merski sistem povzroča pri pisanju enačb, pa mu smemo očitati še eno, veijetno največjo pomanjkljivost. Izkušnje namreč kažejo, da dijak, ki najprej spozna kilopond in si zapomni, da je to teža 1 litra vode (približno), zelo zelo težko razločuje pojma masa in teža. To moremo razložiti z domnevo, da se pač dijaku ne zdi potrebno razločevati obeh pojmov, ko pa sliši, da 1 kg mase tehta 1 kp! In iz tega sledi morda (veijetno kar podzavesten) sklep, da sta masa in teža ena in ista stvar. Glede na vse navedeno res ne razumem, zakaj na celjski gimnaziji tako obožujejo kilo-ponde, zlasti še, ker na oddelku za fiziko na ljubljanski univerzi že desetletja uporabljajo Giorgijev merski sistem. In končno: zakaj prosvetno-pedagoška služba dopušča, da bodo morah dijaki takoj ob prihodu na univerzo ugotoviti, da skoraj vse enačbe, ki so se jih „gulili“ v gimnaziji in ki so bile premnogokrat brez potrebe zapletene, na mah ne veljajo več? Dopustiti moram še možnost, da prepušča učni načrt iz- Poglejmo od blizu novosti, ki jih prinaša novi učni načrt za nemški jezik za gimnazije kot prvi tuji jezik'. V poročilu o delu komisije za sestavo učnega načrta beremo: ..Upoštevali smo že veljavni učni načrt za osemletne šole. Zato zajema osnutek učnega načrta za 1. razred gimnazije predvsem poglobitev že znanih jezikovnih struktur." Če primeijamo navedeno z učbeniki za nemški jezL, kijih uporabljajo osemletke, le tu kaj malo povezanosti. Saj niti ni ustreznih učbenikov. Za 5. razred sta bila do nedavnega v rabi dva učebnika, slovenski in Muhvičev, torej hrvatski. Večina osemletk je raje segla po Muhvičevem, saj mu sledijo ustrezni učbeniki za vse razrede osemletke. Seveda pa ti učbeniki niso povsem v skladu z novim predmetnikom. Nekaj časa sta bili v zadnjem letu samo 2 uri pouka tedensko. Zato so učitelji nemščine lahko predlagali le nekaj lekcij ubčenika za 8. razred. Poglejmo teme, ki naj bi jih učbenik za 1. gimnazijo upošteval. Včasih najdemo popolnoma iste teme (npr. Wilhelm Tell), v teh pa so drugačni izrazi. Tako bere dijak pravzaprav isto temo v dveh različnih priredbah. ..Strukture v 2. 3. in 4. razredu obsegajo gradivo, kije nujno za temeljno zgradbo nemškega jezika ... Tematika je v vseh štirih razredih posvečena spoznavanju nemško govorečih dežel. ..“ nadaljuje predsednik komisije. Kje pa so te strukture in ta tematika? Morda v učbenikih za 2., 3. in 4. razred? Teh učbenikov sploh ni. Učbenik za 2. razred naj bi izšel pred nekaj leti, takoj po Brazovem učbeniku za 1. gimnazijo. Če je to mogoče pri novi matematiki, ki jo postopno uvajamo v osnovne šole in s katero pravočasno seznanjajo vse slovenske učitelje, bi bilo menda to mogoče tudi za pouk nemščine. Niti ta učbe- ške pisatelje že v 3. in ne šele v nik, ki ga imamo, pa ni popol- 4. razredu. Pameten učitelj je noma v skladu s sodobnimi me-todskimi prijemi. Vaje so pravzaprav klasičnega tipa: Postavi v perfekt! Odgovori! Postavi v množino! Postavi v ednino! Danes je še nešteto drugih vaj, kot npr. strukturalne vaje, ki rabijo za avtomatizacijo struktur, povezave stavkov v podredja in priredja, testi za razumevanje (Falsch-Richtig-Uebungen), spreminjanji (Umvvandlungen), vaje za utrjevanje besednega zaklada. Vsak prvi del lekcije navedenega učbenika je bolj ali manj naštevanje znamenitosti in opisovanje. Dijak pa si včasih kljub SEMINAR Od 17. do 26. septembra bo v Radencih seminar za profesorje in „ —. učitelje slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem. Organizator semi- VJ) Posebej se moram zausta- naija je republiški sekretariat za prosveto in kulturo, predavatelji -?! Ph magnetizmu in elektro- visokošolski profesoiji, profesoiji pedagoških akademij ter stro-Vsagnetni indukciji. Vsakdo, ki kovni sodelavci izobraževalnih ustanov pa bodo osvetlili Pomurje z VeaJ malo pozna to področje, geografske, zgodovinske in umetnostne strani. Seminar obravnava ’ je treba pri obravnavanju poleg širšega spoznavanja Pomurja tudi pedagoško didaktično pro-iJedenih področij najprej do- blematiko. Predvidoma se bo seminaija udeležilo 40 profesorjev in razumeti pojem magnetne- učiteljev slovenskih šol pod italijansko upravo. tako ravnal tudi prej. Med avtorji, ki naj bi jih dijak poznal iz starejše dobe, zasledimo Goetheja, romantike, realiste, naturaliste . Ni pa Schillerja, v čigar delih je na prvem mestu boj za svobodo. Torej je prav gotovo eden tistih naprednih pesnikov, ki so primerni tudi za naš čas. Kot je videti, po novem učnem načrtu dijaku ni treba poznati starejše literature (do Goetheja). S tem se lahko povsem strinjamo. Naj se na koncu še enkrat vprašamo, kdaj bomo v slovenskih šolah dobili kontinuirane učbenike za nemški jezik od 5. razreda osnovnih šol pa do 4. razreda gimnazij, kjer bo res v ospredju pogovorni jezik, ki naj bi ga učenec obvladal na koncu . gimnazije v govoru in pisavi, in kjer bomo našli najrazličnejše vaje. Besedila pa si bodo sledila po načelu od preprostega k zahtevnejšemu, od lažjega k težjemu. MIRA GANTAR, Gimnazija Kočevje velikemu številu imen ne zapomni, kje je bil rojen Goethe. Učbenik za 2. razred je v tisku. Ni pa mogoče zvedeti, kdaj bo izšel. Tako smo torej spet prisiljeni uporabljati Muhvičev učbenik za 2. razred gimnazij. Ta pa se navezuje na učbenik za 1. razred istega avtorja. Razlika med tem in Brazovim učbenikom je velika. Vaj je tu odločno premalo. Za 3. in 4. razred uporabljamo Literarno berilo dr. Helene Stupanove. Kako naj torej ob teh besedilih uvedemo učence v zahtevnejšo terminologijo raznih zgodovinskih, kulturnih, gospodarskih, sodobnih političnih in drugih pojavov? Kako naj ob tej knjigi širimo, urimo in utrjujemo praktični vsakdanji jezik v raznih situacijah. Ta izbrana literarna besedila komaj govore o družbeno-poli-tičnih in socialnih razmerah, o razvoju in pridobitvah tehnike, gospodarstvu in industriji, prometu, pomorstvu, letalstvu, vesoljskih poletih, znanosti in kulturi, medicini in naravoslovju, šolstvu, problematiki mladih pa prav gotovo ne. Kako naj torej ubogi učitelj nemščine, ki večinoma nima samo ur, ki mu jih nalaga učna obveznost, sestavi podrobni učni načrt v skladu s sprejetim učnim načrtom? Ni dovolj, da ga samo sestavi in formalno zapiše, mora ga uresničiti. Ali naj iz navedene tematike sam išče besedila, jih razmnožuje, sestavlja primerne vaje za utrjevanje besednega zaklada, slovnice, frazeologije, ideomatike? Naj torej kot univerzitetni predavatelj porabi za priprave za vsako svojo uro 5 ali več ur? Ali pa naj samo formalno napiše svoj učni načrt v skladu z vsemi tistimi „naj“, ki jih vsebuje na novo sprejeti učni načrt. Vsa novost, ki jo prinaša učni načrt, je v tem, da ni več treba obravnavati literature po kronološkem redu. Tako lahko dijaki berejo modernejše nem- Pri Mladinski knjigi bo izšla slikanica KRALJIČINA NA GRAHU, ki jo je ilustrirala Marija Lucija Stupica Dobro slikanico otroku v roke Pod tem geslom je Zveza prijateljev mladine Slovenije začela s široko, organizirano akcijo z namenom: naši dobri domači slikanici utreti pot v šole, do otrok, torej do tistih, ki jim ta slikanica po vsej pravici pripada. Pri akciji bo pomagal zavod za šolstvo SRS s svojimi svetovalci, ki bodo na seminaijih opozorili vzgojitelje in učitelje na dobro domačo slikanico. Veriga obveščanja se bo nadaljevala prek staršev na roditeljskih sestankih in se končala pri otroku. Uspešen pohod slikanice bodo zagotovili s svojim sodelovanjem naši literarni in likovni ustvaijalci, ki jo bodo z živo besedo predstavili našim učiteljem in vzgojiteljem na sestankih šolskih aktivov in na seminaijih. To pa bo prav gotovo tudi kulturni dogodek za učitelje in vzgojitelje. Po dolgoletni poplavi napisanih in izrečenih besed smo končno našli pot, po kateri bomo dali naši slikanici zasluženo veljavo. Dosedanja prizadevanja so bila premalo uspešna: trenutna naklada slikanic je 3000, kupcev pa je 150.000! Letos se bo Zveza prijateljev mladine Slovenije zavzela za nove izdaje Mladinske in Partizanske knjige, prihodnje leto pa bodo sledile še izdaje drugih založb. Dobra slovenska slikanica — kamenček v mozaiku slovenske književnosti — bo s svojo kakovostjo (ilustrativnim bogastvom in vsebino) prav gotovo pridobila naše otroke in jim postala potrebna v šoli in doma. Vzgojitelji in učitelji jo bodo cenili zaradi njene uporabnosti, kot pomagalo pri različnih načinih posredovanja znanja. Z njo bodo osvežili pouk, pa tudi idejno vzgajali. Da bi se akcija ,,Dobro slikanico otroku v roke" začela čim hitreje in da bi bila čim uspešnejša, so se 13. septembra sestali na zavodu za šolstvo SRS predstavniki Zveze prijateljev mladine Slovenije, književniki in svetovalci zavoda za področje predšolske, šolske vzgoje in posebnih šol. Dogovorili so se, da bo akcija potekala bolj organizirano, sočasno v predšolskih ustanovah, v mali šoli in v osnovnih ter posebnih šolah. Ob obveščanju na seminarjih za vzgojiteljice bodo skušali doseči, da bo dobil vsak starejši oddelek vzgojno-varstvenega zavoda (teh je 90) svoje knjižne police. Tako bodo otroci brali knjigo takrat, ko si bodo zaželeli. Starši si bodo lahko hkrati s poljudnoznanstveno literaturo izposojali tudi mladinsko literaturo za svoje otroke. Načrtno bodo uredili in obogatili knjižnice. Seminaiji za vse učitelje osnovnih šol (teh je 420) se bodo pričeli sredi oktobra. Pripravljeni bodo vzorci učne snovi za slovenski jezik s priporočilom za uporabo slikanice na nižji stopnji. Solarn priporočajo, naj bi kupile po 20 izvodov posamezne slikanice, ki jo potrebujejo učitelji za delo v razredu. Dogovorili so se, da bodo čimprej natisnili katalog slikanic, 700 izvodov, z obrazložitvijo o kakovosti posameznih slikanic Mladinske in Partizanske knjige. Takrat bo slikanica lahko vključena v učni načrt: uporabna bo za govorne vaje, vzgojo estetskega okusa, izražanja ipd. Zavod za šolstvo in Zveza prijateljev mladine Slovenije bosta poslala vsem šolam skupen dopis s priporočilom. Zveza prijateljev mladine bo pripravila seznam literarnih in likovnih ustvarjalcev, ki bodo na sestankih učiteljskih aktivov posredovali učiteljem in vzgojiteljicam mnenje o posamezni slikanici. Katalog slikanic bodo prejele vse šole do konca septembra. Posebne šole (teh je 80) naj bi obiskali tudi ilustratoiji, kar bi zelo koristilo likovnikom, še posebno pri likovni vzgoji. Prav gotovo so koristne in dragocene misli, poudarjene na sestanku komisije za tisk ZPMS 14. septembra: — Dobro slikanico je treba predstaviti staršem, saj prav oni odštejejo denar zanj. Pre'dstAviti je treba ustvarjalca in posrednika, predvsem pa pojasniti, kaj je to dobra knjiga. - Naša literarna kritika, pa tudi fakulteta, bi morali upoštevati, da je dobra literatura za otroke enakovredna literaturi za odrasle. V svetu so to že priznali. - Dnevni in periodični tisk bi morala imeti posebne poročevalce o mladinski literaturi. V naših šolah, predvsem na pedagoški gimnaziji, pedagoških akademijah in filozofski fakulteti bi morali slušatelje bolj poučiti o mladinski literaturi. — V učnih načrtih in učbenikih smo mladinsko literaturo prezrli, iščemo le odlomke klasične literature. - Olajševalna okolnost ob dosedanjem zaostajanju mladinskega tiska je v tem, da je mladinska literatura sorazmerno mlada, saj je zaživela komaj po vojni. Naj končam z besedami enega izmed razpravljavcev: „Za otroške čevlje moramo odšteti več kot za obutev odraslih, pa ne vprašamo zakaj. Prav tako je tudi z literaturo za otroke." TEA DOMINKO Pri Partizanski knjigi bo izšla slikanica Jožeta Potrča PRAVLJICA O VANCU, ki jo je ilustriral Ive Šubic NA ROB: Plat zvona Predstavniki republiške izobraževalne skupnosti in temeljnih izobraževalnih skupnosti so se že pred dobrim mesecem dogovorili za uskladitev osebnih dohodkov na področju vzgoje in izobraževanja v drugi polovici letošnjega leta; to določa tudi junijski sklep skupščine SR Slovenije. Tako kot vedno se je tudi tokrat zataknilo pri denarju. Temeljnim izobraževalnim skupnostim v Pomurju primanjkuje tretjino denarja za sanacijo osebnih dohodkov. Učiteljske vrste se še nadalje redčijo. Učitelji si iščejo boljši in debelejši kos kruha zunaj šolskih pragov. ,,Pri izračunu sredstev je treba nujno upoštevati kadrovsko zasedbo v posameznih zavo-dih.“ Tako so pred dnevi poudarili predstavniki temeljnih izobraževalnih skupnosti iz Lenarta, Ljutomera, Lendave, Gornje Radgone, Murske Sobote in Ptuja, ki so se zbrali na seji v Gornji Radgoni. Razpravljali so o sanaciji osebnih dohodkov prosvetnih delavcev v drugi polovici letošnjega leta. Republiški izobraževalni skupnosti so predlagali, naj pri izračunu upošteva njihove potrebe, glede na zasedbo delovnih mest. Morda bi samo s tem, če bi spremenili osebne dohodke le nekako zboljšati trenutno razpoloženje učiteljev, ki prav letošnjo jesen, bolj kot kdajkoli prej, zapuščajo svoj poklic. Samo na nekaterih šolah v Pomurju primanjkuje sedaj 74 učiteljev. Med počitnicami, torej še pred začetkom letošnjega šolskega leta, je kar 20 prosvetnih delavcev zapustilo šole. Preveč za Pomurje, in preveč za posamezne temeljne izobraževalne skupnosti, za šole, ki ne najdejo izhoda iz zagate. Za to pa niso same niti najmanj krive. TONE URBAS KOČEVJE: Vsi niso šli na morje V prvih septembrskih dneh se je vrnilo iz savudrijske 'šole v naravi 67 otrok in 9 vzgojiteljev letošnjega petega razreda kočevske osnovne šole. Za šolo v naravi se je odločilo sorazmerno malo učencev. Zakaj? Vsi niso imeli denarja, razen tega pa dolgo niso vedeli, kje bo ta šola in koliko bodo morali zanjo prispevati. POSTOJNA: BOŠTANJ: Graditi so začeli novo šolo Z buldožerjem gradbenega podjetja iz Zagorja so začeli prejšnji teden kopati in urejati prostor na Zgornjem polju v Boštanju, kjer bodo postavili novo montažno šolo. Denar, ki so ga zbrali občani s samoprispevkom, bo zadoščal le za prvo etapo gradnje; v tej bodo zgradili osem učilnic, sanitarije, kuhinjo in jedilnico ter skupni prostor, ki ga bodo v začetku uporabljli še za dvorano in telovadnico. V šoli bo 1100 kvadratnih metrov prostora. Marlesova montažna šola bo postavljena še pred zimo, takrat pa bodo na vrsti obrtniška dela. Eno uro do šole Od Kočevja proti Livoldu in naprej levo proti Mozlju, Rajn-dolu in Knežji lipi se vije zdaj asfaltirana, zdaj prašna makadamska cesta, ki kaže rebra in kliče cestarja. S samoprispevkom so menda domačini v Mozlju „potegnili“ skozi vas asfaltno prevleko, da ne bi cestnega prahu kuhali skupaj z žganci. V Mozlju so tudi štirje razredi podružnične šole. V enega izmed njih - v drugega, hodi Štefan Režonja, s katerim sva se srečala pred dnevi na enem izmed številnih ovinkov med Mozljem in Rajndolom. Čisto po robu ceste je ubiral Štefan pot proti domu. V eni roki je nesel šolsko torbo, v drugi pa kanglico mleka. Ko je zagledal avto, ni vedel, kaj bi naprej položil na tla, da bi ga s prosto roko ustavil. Pot od doma do šole prehodi Štefan in še deset učencev iz te vasi vsak dan dvakrat. Ko pešačijo na vsako stran po eno uro, ustavljajo osebne avtomobile, tovornjake pa tudi vprege. Bolje se je slabo peljati kot dobro hoditi, pravijo. „Voznikinam radi ustavljajo. “ pravi Štefan. ,JPo-zimi pa se vozimo z avtobusom! Šola nam plača vožnjo. Veste, pa rajši hodimo peš, čeprav nam je včasih vroče. “ - Kdo pa uči na šoli v Mozlju, tovarišica ali tovariš? „Tovarišica je. Tudi lani nas je ta učila. “ — Ali morda veš, kako se piše? „Ja..., nekaj bolna je bila, pa radi jo imamo. Ime pa ji je. ., kako že? Se ne morem spomniti! Aha, že vem! Naša tovarišica se piše Hedvika Lisec!" \ TONE URBAS Dan prosvetnih delavcev Prejšnjo soboto so v Postojni v'Domu JLA praznovali svoj dan prosvetni delavci postojnske občine. Na slovesnosti so podelili najzaslužnejšim že tradicionalne nagrade. Učitelji so poslušali predavanje o vzgoji in izobraževanju v luči nove ustave, z družabnim delom srečanja pa so nadaljevali na Tiešnji ravni nad Prestrankom. STRUGE PRI KOČEVJU: Stoletnica Učenci in učitelji osemraz- Letos so šolo nekoliko pre-redne osnovne šole v Strugah uredili, pa tudi na šolsko oko-pri Kočevju bodo skupaj z va- lico niso pozabili. Ob proslavi ščani prihodnji teden prazno- stoletnice bo v Strugah več privali stoletnico šole. Lani je obi- reditev, med drugim tudi dan skovalo struško šolo 110 učen- prosvetnih delavcev z območja cev, letos pa jih je vpisanih ko- kočevske temeljne izobraževal-maj 96. ne skupnosti. MAČKOVCI PRI MURSKI SOBOTI: Še vedno v gradu Že pr e d leti so se vaščani v začeli vesto zbirati prispevke, Mačkovcih pri Murski Soboti zdaj pa, ko je v razredih vsako odločili za novo šolo. Začeli so leto manj učencev in manjka tudi zbirati denar, kajti sedanji tudi učiteljev, so misel o novi šolski prostori, ki so v nekda- šoli, vsaj za nekaj časa, kar opu- njem gradu, že dolgo ne ustre- stili, zajo več. V začetku so vaščani „Ko zagledamo avto, ga ustavljamo. Včasih imamo srečo in ni nam treba pešačiti," pravi drugošolec Štefan Režonja iz Rajndola Foto: T. Urbas TEMELJNA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST LJUBLJANA: Pomoč in prizadevnost Kmalu zatem ko je ljubljanska organizacijska enota republiškega zavoda za šolstvo analizirala stanje pouka na osnovnih šolah in ugotovila, da 20 % učnih ur v šolah na območju temeljne izobraževalne skupnosti Ljubljana poučujejo neustrezno kvalificirani učitelji, so to problematiko obravnvali člani skupščine temeljne izobraževalne skupnosti, pa tudi člani upravnega odbora. Položaj so začeli izboljševati že v začetku leta 1970, vendar pa še sedaj ne morejo biti povsem zadovoljni. Od sistemske ureditve izrednega študija zaposlenih prosvetnih delavcev so namreč upravičeno pričakovali več. Pravilnik določa številne oblike pomoči, in sicer zmanjšano učno obveznost med izrednim študijem, študijske dopuste, štipendije, nagrade za opravljene izpite, povračila nekaterih stroškov za študij. Poleg osnovnega namena pomagati učiteljem, da si do roka pridobe potrebno strokovno izobrazbo, navaja pravilnik še druge oblike dopolnilnega izobraževanja. S tem želijo pri temeljni izobraževalni skupnosti Ljubljana še izboljšati kvalifikacijski sestav v vzgojnoizobraževalnih zavodih, omogočiti nemoteno delo v šolah, kjer so zaposleni prosvetni delavci, ki dopolnjujejo svojo izobrazbo, ter spodbuditi prizadevne, da si pridobijo ah izpopolnijo svojo strokovno izobrazbo na ustreznih visokošolskih zavodih z rednim, izrednim ah podiplomskim študijem. Po pouatidii zavoda za šolstvo SR Slovenije je bilo še lani na območju petih ljubljanskih občin od 1629 prosvetnih delavcev (258 od teh jih dela v oddelkih .podaljšanega bivanja), kar 154 takih, ki po stroki ali stopnji izobrazbe niso bili strokovno usposobljeni za poučevanje. Temeljna izobraževalna skupnost Ljubljana je lani pomagala pri študiju skoraj sto učiteljem, ki so se odločili za izredni študij na pedagoški akademiji, filozofski fakulteti, fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, visoki šoli za telesno kulturo, visoki defektološki šoli v Zagrebu, višji šoli za socialne delavce, akademiji za glasbo itd. Največ prosvetnih delavcev študira na pedagoški akademiji, nekoliko manj pa na drugih višjih in visokih šolah. Na območju temeljne izobraževalne skupnosti Ljubljana je 44 osnovnih šol in 38 vzgojno-varstvenih zavodov, pri dopolnilnem strokovnem izobraževanju pa je sodelovalo le nekaj več kot polovica (26) osnovnih šol s 77 sodelavci in komaj slaba tretjina (11) vzgojno-izobra-ževalnih zavodov z 19 sodelavci. To pove, da so zaposleni učitelji, ki so po zakonu dolžni izpopolniti svojo izobrazbo, le premalo izrabih možnosti in pomoč pri izrednem študiju, kijih zagotavlja sprejeti pravilnik o pomoči. Tudi v tem šolskem letu bo temeljna izobraževalna skupnost Ljubljana nadaljevala z delom in uresničevala sklepe akcijskega programa. Le tako bo namreč mogoče izboljšati kvalifikacijski sestav zaposlenih prosvetnih delavcev na območju te temeljne izobraževalne skupnosti, še preden jih bo „dohitel“ zakon o osnovni šoli. Seveda pa nalaga zakon osnovnim šolam tudi obveznost, da pomagajo učiteljem pridobiti potrebno izobrazbo. Pri tem največkrat pomagajo temeljne izobraževalne skupnosti... Tako je na primer v Ljubljani, ni pa tako povsod ... JESENICE: Novi prostori ŠTIPENDIJE V SKLADU Z DRUŽBENIM DOGOVOROM Do leta 1968 so ljubljanske občine vsaka zase vodile štipendijsko politiko. V tem letu pa so prenesle celotno štipendiranje, predvsem prosvetno-peda-goških kadrov na temeljno izobraževalno skupnost Ljubljana. Ljubljanska temeljna izobraževalna skupnost si je ves čas prizadevala, da bi pri šolanju pomagala predvsem otrokom delavskih in kmečkih družin. Komisija za štipendije pri temeljni izobraževalni skupnosti Ljubljana razpiše vsako leto okrog 50 novih štipendij, največ od teh jih je namenjenih mladini, ki se šola na kadrovskih ali pedagoških šolah. Pred dvema letoma pa je komisija za štipendije poleg rednih štipendij razpisala tudi 30 namenskih štipendij za učence, ki so uspešno končali osnovno šolanje in ga želijo nadaljevati na srednji šoli. Te štipendije so bile namenjene učencem iz revnih družin, ki pa imajo dokaj dober učni uspeh. S tem je temeljna izobraževalna skupnost Ljubljana prispevala svoj delež tudi k odpravljanju socialni razlik. Že leta 1971 je podpisala družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju dijakov in študentov. To je bil temelj za oblikovanje politike štipendiranja in kreditiranja v delovnih organizacijah. Dogovor namreč narekuje skupno urejanje materialnih možnosti za izobraževanje mladih in usmerjanje kandidatov v stroke, kier Ha j t*jo h«til j . ^ je pomanjkanje najbolj pefjp 0 ' V lanskem šolskem letuj8 il|)0r ,.ieljna izobraževalna skupi*) Ljubljana štipendirala 270j ^ 'kov in študentov na sredt]^ SOi rlP višjih in visokih šolah. Po s°' ^ nem poreklu je bilo naj' ^ otrok iz delavskih družin, cer nekaj več kot 90. Le ^ ^ liko manj je bilo otrok bencev, medtem ko je "j 9^-kmečkih otrok komaj ne Jo t, nad 20. Komisija za štip^ja^ ranje pri temeljni izobražena S[( skupnosti Ljubljana bo tud y prihodnje nadaljevala z zač1 no štipendijsko politiko, 5ža omogoča študij nadarjeni d; je dini, zlasti pa tisti iz soch iri šibkih delavskih in kme$ tj družin. J,lpoZl Ha ■ Že lani in predlani so pr* ojen meljni izobraževalni skupn%g0 začeli načrtno reševati tež*'^ ki so nastajale pri zaposlova1 ^ štipendistov, predvsem pa. i'0 stih, ki so končali šolanje naf ^ - ši kadrovskih šolah. Nedvomno Ok- z natančno izdelanim sreda „ Pro % ročnim programom kadrov** potreb v prihodnjih petih,51 'v~-mih ali osmih letih ognili rud kateri nevšečnosti. Že ob V pišu štipendij bi lahko nam1] določili, katerim prihodffl učiteljem je treba dodeliti 1 Pri pendijo in kje jih bodo p°Ta zaposlili. Le na temelju tajjjjn ■ analiz je mogoče voditi uspeTkd politiko štipendiranja. To p3 JJSel ljubljanski temeljni izobražeTad Če ne bi ravno tisti dan manjkala ena učenka, bi ,,ujer‘ v objek11: ( vse učenke in učence od prvega do četrtega razreda osnovne šol8 H Knežji lipi, seveda skupaj s tovarišico Danico Blatnikovo Foto: Hl Urbas V osmih razredih še 14 učencev Jeseniška posebna osnovna šola praznuje letos 15-letnico svojega dela in obstoja. To leto pomeni hkrati tudi konec gostovanja v pretesnih, vlažnih in mrzlih prostorih Kosove graščine. Posebno osnovno šolo na Jesenicah obiskuje letos 105 učencev in učenk iz raznih krajev jeseniške občine. V začetku novega šolskega leta so dobili tudi nove prostore in preuredili šolske učilnice v stari zgradbi. V prizidku nove posebne osnovne šole je šest novih učilnic, v stari stavbi pa so dobili še delavnice za tehnični pouk, prostor za varstveni oddelek, zbornico in sanitarije. Na centralni osnovni šoli v Kočevju je letos vpisanih 1565 učencev in učenk, devet več kot v lanskem šolskem letu. Na vseh podružničnih šolah pa je okoli 500 učencev in učenk. Šola v Knežji lipi je po številu učencev nedvomno najmanjša osemrazredna osnovna šola, v osmih razredih jih je letos vpisanih 14. Prostori osnovne šole v Knežji lipi so v nekdanji menzi. Učenci prihajajo v šolo iz Sodnjega loga, Nemške Loke in Knežje Upe. Kljub temu pa je šola mladim „gosta-čem“ drugi dom, ki jim ga zna še na poseben način približati učiteljica Danica Blatnikova. — Samo 14 otrok je v vseh osmih razredih vaše šole. V katerem razredu jih je najmanj in v katerem največ? „V petem razredu ni nikogar. V prvem, drugem in tretjem razredu je po en učenec, največ pa jih je letos v osmem razredu. Kar štirje so!“ — Pouk imate dopoldan in popoldan? „Dopoldan imajo pouk šesti, sedmi in osmi razred, popoldan pa prvi štirje razredi." — Otroci prihajajo v to šolo tudi iz okoliških vasi, ki pa niso h ravno blizu. Zime pa so tuf \ vas dolge in hude ... Ai „Res je, vendar moram fe da zaradi zime in snega otr°!»g zelo malo zamujajo pouk % šolo pridejo, če se le priti^ se mi kar smilijo, uro ah dve gaziti vis0%: Včasih morajo uro________. zapadli sneg in si korak za kom utirati pot proti šoli k P]%$ tem zopet nazaj proti dont3^ — In kakšen je njihov Ptc prečni uspeh? tel „V preteklem šolskem lehljptp bila poprečna ocena 3,6. H»Č; ram pa poudariti, da večina 1%^ otrok v drugih šolah ne bi segla takega uspeha. Malo je, zato se z vsakim lahko ^“31 ukvarjam in utrjujem snov.^i veda so tudi izjeme. Rominj3].s° na primer že tretjič v ph^p1 razredu. Lani je nikakor nipžoi mogla naučiti po slovensko^ 1 ti do dvajset. V svojem jeppkl seveda zna. Deklica bi moraste posebno osnovno šolo." Jlet — Kam gredo otroci v3,:t,ei šole po končanem osmem redu? |p ,,Večina se jih odloči za vajpM niške poklice v bližnji industff 'ei ali pri obrtnikih, čeprav s« mnogi med njimi nadpopreč^p nadarjeni!" TONE URBpslt, W///M ^snovno izobraževanje odraslih po novem || .^anHzvršnega odbora repu-pe izobraževalne skupnosti .na zadnji s razpravljali naj-fJ o pred'jgih za spremembo p za financiranje dejavnosti e[i | ^ževalnih zavodov ter skle-tuj‘ lh° vrednosti točke. Izvršni ,up: “°r je rtamreč pred kratkim yg i' ^zpravi o sanaciji osebnih red! ^ov prosvetnih delavcev v .(polletju tega leta sprejel U ^ |A|- - - - nakjP’ je treba te osebne do-^ jp6 od 1. julija dalje realizi-’ , l,v skladu z na novo verifici-e , samoupravnimi sporazu-‘ lQ Ti določajo vrednost točke |en. >^2 dinarjev in zvišujejo šte-e 0 točk posameznim katego-!'? ^ prosvetnih delavcev glede ‘^stopnjo njihove izobrazbe. zač» na(laljevanju so razpravljali lov« .Projektu organizacije osnov-. J izobraževanja odraslih, ki 111 p l6 pripravila strokovna sku-0L^ za osnovno šolo za odrasle P Zvezi delavskih univerz, jj^zorili so, daje projekt prila-spoznanjem, do katerih je tg^oče priti samo na osnovi ličnih izkušenj; zato je iz-'•lo pozitiven, treba pa bi vnesti nekatere rešitve celo DRUŠTVIH P3flo ‘ 101; sistem rednega izobraže-red1?1!3- Predvsem gre za večjo roVs °žnost in prehodnost izobra- h,1 m*] jb več o planinskih lait odfl liti Pri prebiranju vašega časo-po|Sa št. 13, z dne 6. VII. 1973, ^ v članku „Zveza prijateljev spe hdine naj povezuje" zasledil p«386!, naj bi Zveza prijateljev aže Miline povezovala vse organi- o. ^ije, ki vključujejo in vzgajajo ledino. V članku sicer piše, da ni dan dokončni mandat žanizacijam, ki naj bi sodelo-Čudi me pa, da med prinii organizacijami, ki že "ajo mandat, ni Planinske Slovenije. Mi, ki delamo v ! finskih organizacijah in FSno sodelujemo z pionirskimi |?redi po šolah, vemo, da Pla-"'tka zveza in posamezna pla-.^ka društva veliko naredijo F1 vzgoji mladine. j.Če pogledamo Delo z dne 7. 1973 vidimo, kaj naredi za kadrovsko vzgojo. Najini so mladinski vodniški te-IS1. vzgoja vodnikov, ki vodijo f^irje in mladino v gore, uva-se seminarji za prosvetne hvce — mentorje itd. Podatki __ 'z rubrike „Planine in ljudje . ^i ^gojne akcije MK" ■l Iji.t-e pogledamo Poročilo za s t.- redno skupščino PZS, ki je ! RieV njT S0 napotila zlt- ji: eorah. /anisam so ohičan nj« rv< lis^ore. |B3nizirana je bila planinska ževanja ter vrsto dmgih pozitivnih rešitev, ki se nam jih še ni posrečilo vpeljati v redno izobraževanje. Projekt bodo začeli sedaj praktično preverjati, za njegovo uresničitev pa bi bilo potrebnih približno 10 mi-, lijonov dinarjev na leto. Že za zadnje štiri letošnje mesece bo repubhška izobraževalna skupnost namenila temu področju 500 tisoč dinarjev. Naj spomnimo, da gre za tolikšne denarne vsote zaradi nedavnega sklepa ustavnega sodišča, po katerem imajo vsi naši občani, torej tudi odrasli, pravico do brezplačnega osnovnega šolanja. Na seji so ob razpravi o tem vprašanju tudi poudarili, da bo treba čimprej skleniti družbeni dogovor, če hočemo, da bo finaci-ranje te dejavnosti steklo tako, kot je predvideno. Letna vsota 10 milijonov dinarjev je namreč previsoka, da bi jo lahko krile same temeljne izobraževalne skupnosti. Naj na kratko povzamemo bistvene spremembe, ki jih uvaja predlog nove organizacije osnovnega izobraževanja odraslih. Osnova za novo organizacijo sta doslej veljavna učni načrt in predmetnik, ki ju je treba seveda prilagoditi spremembam učnega načrta in predmetnika za redno osnovno šolo. Bistvo nove organizacije pa je opuščanje sedanjega sistema razredov in uvajanje tečajev, ki so vsebinsko oblikovane enote v okviru posameznega predmeta in v katere se vključujejo slušatelji po lastni presoji in po posvetu s predavatelji na temelju poprejšnjega testiranja. Šolanje traja 68 ur manj, kot pa to. )ila2 g 1972 vidimo, da vklju-T PZS 20.122 pionirjev! Vi-da deluje po šolah 120 , inskih skupin, da je bilo 50 hnovnih planinskih šol letno z ptog 30 udeleženci na eni plahih šoli. V vašem časopisu jTOšamo informacije o pla-1 '.Niški šoli, o tekmovanju za l11^ pionir-planinec (bronasti, .j mi, zlati), o akciji za pla-bralno značko, o po-fL0aih, ki jih organizirajo pio-JHodrec pP2sskupaj bralno značko, o po- Xki odredi in planinske skupi-' itd- Obrnite se na I jh radi vam bodo dali vse po-etuir ne P0(iatke. Predlagamo, da Mp Vetne delavce seznanite s (L, astnim kodeksom slovenskih ‘i Ir^incev", ki ga je sprejela > Ruščina na svoji 11. skup- j v-jg J“ gorah, zapisani so običaji jfhmsvetm c mladino na šolske izlete v ", j,.navade v gorah. Vemo pa, da i3 Prosvetni delavci tisti, ki vo- l^l, da bi morala biti PZS riWiUČena v ZPM’ Podpiram tp 12 praktičnih izkušenj na i3;rrenu- V občini Žalec deluje ditl Planinskih društev, ki imajo q Planinske skupine po šolali. Solo je uspešno končalo istiireč kot onn ■ •• ; v KOt 200 piomrjev. '1 ^aše planinsko društvo in ■r°iiirski odred Ivanke Uranjek osnovni šoli Griže vsestran-0 sodeluje. Letos smo skupno n^ljali pionirje že na tri po-ob spomenikih NOB itd. ^kratka menim, da bi PZS 0rala biti povezana v ZPM. Za PD Zabukovica JKŽOVNIK FRANC je predvideno po sedanjem predmetniku. V osnovno šolo za odrasle bi sprejemali le mladino po 17. letu starosti; izjeme bi bili le tisti mladoletniki, ki bi jih bilo treba prešolati iz socialnih in pedagoških razlogov. Vendar bi morale dati za to soglasje svetovalne službe osnovnih šol. Zanje bi tudi obveljal dosedanji sistem šolanja po razredih. Organizacija pouka naj bi bila izvedena tako, da bi učno snov vsake predmetne, skupine, takšne skupine so 4, razbili na devet tečajev. Slušatelji bi se lahko svobodno vključevah v tečaje, in sicer v tiste, v katerih bi lahko pridobili potrebno znanje. Sposobnejši slušatelji bi verjetno nekatere predmete poslušali, za druge pa bi se sami pripravljali na izpite in tako imeli možnost, ki je seveda idealna, da bi šolanje končali že v enem letu. Vendar pa vsebuje projekt še vrsto različic, za katere se bo treba odločiti. Še pred prehodom na novo organizacijo pa bi morah razbiti učno snov posamezne predmetne skupine na ustrezno število tečajev, določiti startno osnovo ali obseg znanja, ki ga mora imeti slušatelj, da lahko nadaljuje v naslednjem tečaju, izdelati ustreznejše učbenike in učne pripomočke, pripraviti testne naloge za preverjanje znanja, izdelati didaktične napotke in inštruirati učitelje ter seveda zagotoviti materialne možnosti za uvedbo nove organizacije. KRITIČNA MEJA Na seji izvršnega odbora republiške izobraževalne skupnosti so obširneje razpravljali tudi o problemih gradnje in o pomanjkanju študentskih ležišč v Sloveniji ter o programu gradnje do leta 1980. Res je namreč, da morajo študentski domovi vsako leto zavrniti vse več novincev. Sedanji položaj tudi ne bo izboljšal tolikokrat poudarjene neugodne socialne strukture študirajoče mladine. Tako je še zmeraj res, daje med študenti največ takšnih, ki izhajajo iz razvitejših mestnih in socialno neogroženih okolij in da je med njimi zelo malo otrok kmetov in delavcev. Pravzaprav je izvor tega že v strukturi dijakov srednjih šol. Gre torej tudi za nerešena vprašanja domov za srednješolsko mladino, ki jih bo treba reševati vzporedno s problematiko študentskih domov. Na seji so poudarili, da tudi najbolj urejena štipendijska politika ne more dati povsem pozitivnih rezultatov, če ne bomo Bogato gradivo za študij (0b izidu letošnje 4. številke revije Vzgoja in izobraževanje) Kakor dosedanje, tako je tudi 4. številka revije Vzgoja in izobraževanje izredno bogata, saj nam prinaša mnogo gradiva, ki ga bodo s pridom lahko uporabili posamezniki, pa tudi učiteljski kolektivi za marksistično in strokovno izpopolnjevanje. Uvodnik prinaša tokrat delni ekspoze, ki ga je imela na 3. zboru domskih vzgojiteljev (25. junija t. I. na Otočcu) republiška sekretarka za prosveto in kulturo Ela Ulrih-Atena. S seminarja, ki ga je zavod za šolstvo SRS organiziral v sodelovanju z marksističnim centrom pri CK ZKS, so objavljene razprave: dr. Dragiše M. Ivanoviča Nekatera vprašanja idejnosti pri pouku fizike; dr. Ernesta Stipaniča Marksistično izobraževanje in pouk matematike ter dr. Božidarja Debenjaka Biologija in idejnost pouka. Posebno zanimiva je razprava Staneta Kranjca Marksistična idejnost v vzgojnoizobraževalnem procesu. Avtor razpravlja o vzgoji kot izrazito družbeni funkciji, o nevzdržnosti tez idejno nevtralne in družbeno neangažirane šole, nadaljnje pojasnjuje, kako moramo razumeti marksistično samoupravno idejnost pri vzgoji in izobraževanju ter jasno poudarja, da brez marksizma ni socialistično angažirane šole. Nič manj dragocena ni razprava Budislava Šoškiča „Idejni tokovi v družbi in Zvezi komunistov“. Avtor seznanja bralce z marksizmom in ideologijo samoupravne socialistične družbe, z najpomembnejšimi funkcijami ideološkega boja, z družbenimi koreninami idejnih vrenj in konfrontacij, družbenimi protislovji, s konflikti interesov in ideološkimi konflikti ter z ideološkimi usmeritvami, ki nasprotujejo interesom delavskega razreda in ideologiji samoupravne socialistične družbe. Kakor v prejšnjih številkah so tudi tokrat objavljene bogate informacije, recenzije in novosti iz knjižnice zavoda za šolstvo SRS, v rubriki Izobraževanje v svetu pa prispevek Sistem izobraževanja v Alžiriji. DRAGO NOVAK rešili problemov nastanitve študentov, ki po svoji pomembnosti morda celo presegajo probleme štipendiranja in kreditiranja. Z gradnjo študentskih domov bi radi izboljšali socialno strukturo študentov, zmanjšali izredno visok osip v visokem šolstvu, posebno v prvih letnikih in ustvarili ugodnejše možnosti za učinkovitejši razvoj podiplomskega študija. Na seji so še poudarili, da je problematika dosegla letos kritično mejo, da rojeva vrsto dmgih kritičnih vprašanj in daje skrajni čas, da seje naša družba drugače loti kot doslej. Do konca leta je treba pripraviti srednjeročni načrt gradnje študentskih domov v naši republiki ter to povezati tudi z načrtovanjem gradnje dijaških domov. Na seji so razpravljali tudi o sedanjem položaju študentskega tabora Ankaran in menili, da bi se morala s tem ukvarjati in nakazati dolgoročnejše rešitve posebna delovna skupina. NADJA PENGOV Zelo aktualna Robbova umetnina — SVEČNIK (ob pomanjkanju elektrike) Foto: M. Kambič KAKO IZ ZAČARANEGA KROGA? Ali bo osnovna šola Piran životarila tako kot doslej ali pa še slabše? Častitljiva vrata hrama učenosti so znova odprla svoja krila. Brez odgovora so ostala številna vprašanja, ki so povzročala med poletnimi dnevi mnogim glavobole. Kljub privlačnosti obale se nam ni posrečilo zapolniti izpraznjenih delovnih mest. Ali bomo končno dobili centralno ogrevanje? Bomo vsaj v drugi polovici zime delali v primemo ogretih učilnicah? Kdaj bodo delovne razmere v nefunkcionalnih prostorih nekdanjega samostana take, da bo mogoče organizirati sodoben pouk? Kdaj bomo dobili novo šolo? Prosvetne delavce osnovne šole Piran pestijo dolgotrajne in že kar neozdravljive težave. Ni res, da so nas najbolj žulili osebni dohodki. Nas v Piranu prav posebno prizadevajo težke delovne razmere, delo „pod štirimi strehami" in pomanjkanje stanovanj. Pričujoče glasno razmišljanje se ustavlja le ob zadnjem. Pereč stanovanjski problem učiteljev osnovne šole in vzgojiteljic vzgojno-varstvenega zavoda v Piranu se vsako leto znova sprevrača v kronični kadrovski problem, ki ga kljub dobri volji šole in temeljne izobraževalne skupnosti obalnega območja nikakor ni mogoče rešiti. Potrebna je pomoč družbenih dejavnikov, predvsem piranske občinske skupščine in stanovanjskega podjetja. Problem, ki ga ni mogoče rešiti samo z denarjem šol in s tistim, ki se zbira za stanovanjsko izgradnjo pri TIS. Na območju piranske občine pa je dovolj praznih stanovanj, ki so zasedena le kak mesec v letu. Ob večjem prispevku za stanovanjsko izgradnjo, ki smo ga s samoupravnim sporazumom letos zvečali od prejšnjih 4 % na 6 % bruto osebnih dohodkov, ostaja zdaj šolstvu manj denarja. Solidarnostni sklad je na obalnem območju resda nujen. Prosvetni delavci smo glasovali zanj, čeprav ga ne bomo uporabljali. Velja pa razmisliti, kako poskrbeti, da bodo tudi delavci, ki delajo na področju »posebnega družbenega pomena", vendarle imeli streho nad glavo, šolstvo pa usposobljene učitelje. Krivično je, da so otroci prikrajšani za kakovosten pouk (za pravico, zapisano v ustavi) samo zato, ker učiteljem ob razpisih prostih delovnih mest ne moremo zagotoviti stanovanja. To pa ni več samo stanovanjska kriza, temveč že nerazumevanje za potrebe družbenih služb, ki so kljub svojemu »posebnemu pomenu" ves čas zapostavljene. Kratek pregled številnih dopisov, prošenj in poročil, ki jih je šola poslala v zadnjih dveh letih na različne naslove, ikaže tole: v šolskem letu 1970/71 je osnovna šola Piran šestkrat brez uspeha razpisala nestrokovno zasedena ali sploh nezasedena delovna mesta. Prijavilo se je veliko kandidatov — pismeno in osebno, vsi pa so potrebovali stanovanje. Tega pa šola ni mogla zagotoviti. Razpisanih je bilo 10 prostih delovnih mest, od teh 5 delovnih mest za vzgojiteljice. Prijavilo seje 12 kandidatov, ki so izpolnjevali pogoje, zahtevali pa so stanovanje. Tudi vsi ponovni razpisi so bili zaman. Ker ni bilo učiteljev, je bil pouk matematike, angleškega jezika in zemljepisa med šolskim letom 1970/71 okrnjen. V šolskem letu 1971/72 so ostala nezasedena mesta učiteljev za matematiko, fiziko, angleški jezik, zemljepis - tako kot v letu 1970/71 - razen teh pa še za slovenski jezik. Ko smo v šolskem letu 1972/73 odprli nov vzgojno-varstveni zavod, seje stanovanjska problematika še bolj zaostrila. Po predvideni sistemizaciji delovnih mest bi za vzgojiteljice v novem vzgojno-varstve-nem zavodu potrebovali 10 stanovanj. Nova otroška ustanova je postavljena pred težko nalogo, kako organizirati vzgoj-no-varstveno delo, če ne bo stanovanj za vzgojiteljice. Uprava šole navaja v dopisu skupščini občine Piran 25. 9.- 1972 vse te utemeljitve in dodaja: Če bo kljub novi zgradbi še vedno mnogo otrok brez varstva, lahko to povzroči občinski problem. Na kadrovske težave, ki so posledica pomanjkanja stanovanjce šola nenehno opozarjala svet za socialno skrbstvo in varstvo družine, svet za vzgojo in izobraževanje, oddelek za družbene službe in skupščino občine Piran. Odgovor skupščine občine Piran — oddelek za občo upravo in družbene službe z dne 16. 11. 1972 navaja, da skupščina občine Piran lahko zagotovi le tri stanovanja in predlaga osnovni šoli Piran, naj ponovno preuči možnosti, kako dobiti vzgojiteljice iz Pirana ali z obalnega območja. Vendar teh obljubljenih treh stanovanj občina do danes še ni dodelila. Poročilo osnovne šole Piran z dne 13. 11. 1972 o kadrovski problematiki in perspektivnem razvoju šole, naslovljeno na skupščino občine Piran, podaja kadrovski pregled doleta 1982. Glede na sedanje stanje in še nezasedena delovna mesta bi takoj potrebovali: — 14 stanovanj — denar za popravila in adaptacije nekaterih neprimernih stanovanj prosvetnih delavcev šole — še 9 enosobnih in dvosobnih stanovanj, ker bo do leta 1982 upokojenih 9 učiteljev. Stanovanjska komisija osnovne šole Piran si je vsa leta zelo prizadevala, da bi vsaj delno omilila stanovanjske težave svojih delavcev. Predvideni načrti za adaptacije starega vzgojno-varstvenega zavoda v stanovanja za vzgojiteljice niso več aktualni, ker nova vzgojno-varstvena ustanova ne more sprejeti vseh predšolskih otrok piranskih občanov. Zato naj bi bilo poslopje starega vzgojno-varstvenega zavoda še naprej namenjeno predšolskim otrokom in učencem naše šole, ki so deležni obveznega pouka „pod štirimi strehami". Za šolsko leto 1973/74 je svet šole v prvem rednem razpisu razpisal 10 delovnih mest. Nanje seje pismeno prijavilo 17 kandidatov. Ker šola nima stanovanj, so sprejeti kandidati drug za drugim odstopili. Učiteljev torej ni. Problema ni rešil niti drugi razpis, v katerem smo ponovno razpisali osem prostih delovnih mest. Začarani krog se je ponovil. Ali bo osnovna šola Piran životarila kot doslej, ali pa ji bo šlo še slabše? Osnovna šola Piran pa s svojim denarjem ne more rešiti stanovanjskih problemov, ki so rakava rana naše ustanove. Člani sveta šole vemo, da to sicer ni edina zagata. Zavedamo se, da bomo morali posvečati več moči tudi notranjim, strokovnim problemom. Toda to je odvisno bolj ali manj od nas in naše dobre volje; stanovanjske stiske pa ne moremo rešiti brez pomoči zunanjih dejavnikov. Uprava šole in njen samoupravni organ ne moreta presekati tega gordijskega vozla. Izvršni odbor mestne konference SZDL Piran je v svoj delovni program že vključil akcijo za izboljšanje stanovanjskih razmer. Naj ne ostane osamljen! Kličemo na pomoč vse družbene dejavnike in ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati! Za svet osnovne šole Piran; TONČKA Ž1BERT KUPITE - PREBERITE NEKAJ LJUBEZNI OSTANE Smehlja se. Tudi med preprosto izgovorjenim stavkom si vzame čas in se nasmehne. Profesor matematike in trema? Matematiko je poučeval na osnovni šoli in pozneje na gimnaziji v Tolminu. Od leta 1964 poučuje ta predmet na novogoriški gimnaziji. Enajst let prosvetne službe — uvertura v življenjsko simfonijo. Po tolikih letih je kljub vsemu nekoliko teže odgovoriti na vprašanje: zakaj v prosveto? Ali so to trenutki, ko bi bil lažji odgovor: zakaj iz prosvete? Brez veselja do učiteljevanja najbrž tudi v gimnaziji ne gre. Naj se pozneje krha, lomi, zapada v negotovost, tudi v nejevoljo; nekaj ljubezni ostane in nekaj idealizma. , JMorda sem nekoč mislil, da bo družba namenila prosveti več pozornosti. V zadnjem obdobju stopicamo naprej - tako se zdi. Toda v marsičem prosvetni delavci še vedno potegnemo krajši konec. Ostanemo razpeti med obljubami in stvarnostjo . . Zakaj prav študij matematike? Posebne želje, sposobnosti — njegove in tistih, ki so ga poučevali. In če se karkoli zgodi, ne bo ujet v prosvetno-peda-gpške ,,spone“. ,,Ker manjka učiteljev za ta predmet, je razumljivo, da tudi zunaj prosvete ni težko dobiti zaposlitve. Brez želje po poučevanju dandanes ne bi stal za katedrom v gimnaziji. Prišli so tudi trenutki kolebanja. Nameraval sem se zaposliti pri računalniku v enem izmed podjetij. Nastalo je vprašanje, kje dobiti stanovanje...“ Kaj je v njegovem primeru močneje poudarjeno: ljubezen do stroke ali do prosvetarskega poklica? In pride kakor odmev: če ni navdušenja za predmet, ki ga poučuješ, ne moreš niti od sebe dovolj pričakovati. ^Kateri veter me je gnal ven? Slab družbeni položaj prosvetnega delavca. Od njega se zahteva vedno več, v nasprotju s tem pa se mu samo veliko obljublja in mnogo manj daje. Pri tem nimam v mislih samo osebnih dohodkov, pač pa modernizacijo pouka, šolsko opremo, učila, precej birokratski odnos nekaterih, ki vodijo naše šolstvo. Morda so tam tudi taki, ki so se nekoliko odmaknili od stvarnega položaja v naših šolah? Prijetno je biti v družbi mladih ljudi. V šoli si malo manj birokrat in tehnokrat, saj mladina vsega tega ne prenese. Če pa bi delal na nekem delovnem mestu z ozko usmerjenim področjem, bi imel dosti manj možnosti za polno življenje v družbi in z družbo. “ Začetek poučevanja. Najprej se loviš kakor akrobat na žici ob prvem cirkuškem nastopu. Toda šola ni cirkus, to bi tudi ne smela postati. Sam s seboj imaš iz leta v leto manj težav. Če pa poučuješ predmet, za katerega manjka učiteljev, si hudo zaposlen. Ves prosti čas ti poberejo honorarne ure. Nič čudnega, če poučuješ vsak teden 35 do 40 ur. Tudi trden sklep, da tega ne boš počel, je zaman. Učne obveznosti pa se ne najdejo samo na šoli; tu je KARKOLI DELAMO, DELAJMO ZA OTROKE! Vzgojiteljevo delo v koloniji Izobraževanju posvečamo danes veliko pozornosti, iste težnje pa opažamo tudi na področju športa, ki postaja v nekaterih panogah, kot sta npr. smučanje in plavanje, že prav množičen. Med starejšimi ljudmi je še zelo veliko neplavalcev, medtem ko ima mladina boljše možnosti, da se nauči plavanja. V ta namen so organizirane šole v naravi in razne kolonije oh morju ter tečaji za plavalce in neplavalce, ki jih pripravijo plavalni klubi in kopališča med počitnicami. Otroci, ki se vpišejo v plavalne šole, pričakujejo v teh predvsem razvedrilo, starši nenehen pedagoški nadzor, organizatorji pa popolno znanje plavanja pri neplavalcih. „Tovariš“ ali „tovarišica“ nimata delovnega programa. Ponavadi se v kolonijah podrejamo zahtevam pedagoškega vodje ali pa smo prepuščeni svoji iznajdljivosti. Zato bi rad spregovoril predvsem o tem. Danes nam je bolj ali manj jasno, da mora biti tovariš ali vodnik strokovno usposobljeni vzgojitelj, saj je delo z otroki v koloniji podobno delu vzgojitelja v internatu. Vzgojitelj v koloniji naj čimbolj pozna posameznike v svoji skupini. Nekaj navodil in posebnosti zve iz zdravstvenih listov, ki so jih izpolnili starši in šolski zdravnik. V skupini naj ne bo več kot 15 otrok. Otroci izvolijo svojega predstavnika, vzgojitelj pa še določi sobne starešine. Ni nujno, da je sobni starešina najbolj ubogljiv otrok. Določimo ga po sposobnostih, ki se hitro pokažejo. Njegova dolžnost je, da skrbi zg. urejenost sobe, red med spalno uro, red med obroki... S tem vzgajamo čut dolžnosti. Tudi drugi otroci dobivajo zaposlitve, zadolžitve in s čimbolj doslednim delom slabijo za urejenost. Vzgojitelj naj njihovo delo nadzoruje, vodi in usmerja, podpira ideje članov skupine, čeprav se umakne v ozadje. Posebno prvi dnevi so pomembni za dosledno izvajanje programa, da dosežemo organiziranost skupine. USTVARJAMO NJIHOV D AN Ob sedmih je vstajanje ob lepem vremenu, ob deževnih dneh se spanje podaljša. Nekateri se navdušujejo za telovadbo, ki bi poživila krvni obtok in dvignila „polet“ za ves dan. Temu nasprotujem. Zakaj? Odgovor je hitro pri roki: nestrokovno izvedena telovadba naredi več škode kot koristi. Vaje na kopnem, jičenje plavalnih gibov in plavanje - mar ni vse to že telovadba? - Po zajtrku je treba pospraviti spalnice, nato se gredo otroci kopat. Vsaka skupina naj si poišče primeren prostor na obali. Zaradi večje preglednosti nad otroki je pomembno, da skupine ne ' tičijo druga ob drugi. Velikokrat vidimo, da se vodniki prepustijo ' blagodejnim sončnim žarkom, skupinskemu klepetu, pozabijo pa ' Po d reflektorjem i tudi delavska univerza. .. Svetilka na tanki žici je začrtala diagonalo. Sinko v sosednji sobi je zrušil nekaj na tla. Mladi profesor ANTON KUŠTRIN se je samo nasmehnil: „Bolj kakor odličen matematik je pomembno — biti človek. Potrebno je razumeti ljudi in razmere, v katerih z njimi delaš. V svojih zahtevah moraš biti pozneje sam s seboj preveč dela. Zdi se, da je na naših šolah za študij matematike dovolj nadarjenih otrok. Toda ambicije v naši potrošniški družbi so ponavadi popolnoma drugje. Otrok se teže zaveda, da bi lahko tudi kot matematik (sposoben matematik!) normalno in samostojno živel ter zadostil Foto: S. Teršek dosleden. Kljub vsemu mora ta trdnost včasih iz tega ali onega vzroka popustiti. Ničesar se ne smeš opreti kakor pijanec plota! Morda si je tudi preveč preprosto predstavljati, da bi bil odličen profesor tisti, ki bi samo s pridnostjo končal študij matematike. Verjetno bi imel svojim hotenjem. Dandanes se mladi bolj navdušujejo za študij arhitekture .-. . Dvomim, da je v večini primerov vzrok takim vpisom navdušenje. “ Vsakdo ima bolj ali manj svoj sistem dela. Profesor zahteva -od sebe in dijakov. Od sebe zahteva jasno obravnavo določenih matematičnih poglavij. na svojo vlogo in delo. Druga skrajnost pa je zelo pedanten vzgojitelj, ki niti za trenutek ne zapusti svoje skupine. Otroke programirano zaposluje, ves čas so v akciji. Vzgojitelj naj loči, kdaj je nadzor nad otroki nujen in kdaj imajo lahko nekaj svojega časa za igre, ki jih sami izberejo. Otroke je treba preizkusiti, koliko znajo plavati. Razvrstiti jih moramo na neplavalce, polplavalce in plavalce. Nato naj sledi načrtna vadba in izpopolnjevanje. Neplavalce navajamo na igre v vodi, da izgubijo strah. Nato začnemo z vajami za noge, roke in nazadnje gibe usklajujemo. Vaje naj otrok natančno izvaja, popravljajmo ga. Vadba naj ne traja dlje kot 10 minut. Obveznemu delu sledi igranje po želji. Za plavalce ni potrebno, da delajo ves čas vaje. Plavajmo z njimi do bližnjega objekta, pokažimo jim skok na glavo, izpopolnimo tehniko plavanja in popravimo njihovo dihanje. Koliko časa naj ostanejo otroci v vodi? To je odvisno od temperature vode. Po prihodu iz vode se otroci zleknejo na sonce in pogrejejo. Sledijo igre. Organiziramo lahko igro med dvema ognjema, mali nogomet, gnilo jajce, črni mož, štafetne igre in podobno. Večji „kolonisti“ radi pojejo, berejo, igrajo odbojko, košarko in se zabavajo z besednimi igrami. SPROŠČENO Čas do kosila hitro mine. Po kosilu je v navadi spanje. Popolna tišina in mirovanje sta prav tako skrajnost kot hrup in anarhija. Zato: kdor želi, naj spi, drugi pa naj ta čas izrabijo za pisanje, branje knjig ali tihe igre. Po spanju morajo biti postelje urejene. Na plaži zopet priporočamo telovadbo pred odhodom v vodo. Nekatere vaje lahko stopnjujemo. Na primer: včeraj smo naredili deset počepov, danes jih bomo 14. Vaje naj ne bodo le specifične - za plavanje — razgibajo naj vse telo. Z vadbo v vodi ne pretiravajmo, ker lahko dosežemo nasproten učinek — otrok si ne bo več želel v vodo, ne bo se hotel učiti plavanja. Po večerji ostaneta do spanja približno dve uri časa. Ta čas naj bo otrokov in ne naš, otroci naj ga imajo za zabavo. Otrok je na počitnieah.'Naj jih začuti, ne pa da bo moral na sprehod ali pa sedeti š skupino, da ne bo nereda. V bližini doma je vedno dovolj prostora, otroci naj ne odhajajo drugam. K veliki sproščenosti bo pripomogel ples ali športno tekmovanje, kot npr.: hokej s krpo in podobno. . Dve ekipi po 5 tekmovalcev sedeta na klopi in dobita palico. VsčTk tekmovalec ima svojo številko. Na znak, npr. 2. skočita dvojki s klopi in skušata poriniti krpo v nasprotnikov gol. Navijanja ob 'taki tekmi bi bil vesel vsak prvoligaški klub. Če prostor dovoljuje, naj „kolonisti“ zapojejo ob kitari: prepustimo jim organizacijo prostega časa, vendar pa jih opazujmo, saj nesreča nikoli ne počiva. Večere popestrijo tudi nastopi, tombole, kvizi, „pokaži kaj znaš“... Če so moči izenačene, so priporočljive tekme med vzgojitelji in „kolonisti“. Karkoli delamo, delajmo za otroke. Zaupali so nam jih in mi moramo to zaupanje upravičiti pred starši, pred družbo. Vsak vzgojitelj je bolj ali manj prepuščen svoji iznajdljiv os d. Kako bo načrtoval igro in delo, je zelo odvisno od njegove osebnosti, sposobnosti, in drugih dejavnikov. S pestrimi načini in domiselnostjo bo ustvarjal dan za dnem, tako da bodo odšli otroci Pri pouku matematike, žal, nismo v konici tehničnega napredka. O programiranem pouku samo govorimo. Temelj bo še vedno individualno delo s posameznim dijakom. Poprečnih dijakov je, žal, precej več kot odličnih. .Dijaka je treba naučiti „de-lati“, mu omogočiti, da osvoji določene metode dela - kako se lotiti problema. Najmanj pa je namen katerekoli šole dati določena znanja. To je stvar boljšega ali slabšega spomina. Človek mora znati poiskati priročnik, knjigo in si z njo tudi pomagati; ponoviti, kar je že slišal in novo spoznati. Če pa kdo misli, da bo s katerokoli učno metodo bistveno olajšal delo dijakom, se moti. Do spoznanj v matematiki pridemo samo s trdim umskim delom. Taka spoznanja se tudi krepkeje zasidrajo v zavest. Res je, da študij matematike privzgoji v človeku določene lastnosti. Življenjske zadeve začne obravnavati dokaj racionalno - razumsko. Matematik je prisiljen poglabljati svojo strokovnost in ne samo obdržati nekakšno matematično kondicijo. Seveda ni potrebno, da gredo taka poglabljanja v zmnstvene razsežnosti. Tudi pozabljivost je lastnost vsakega človeka; potrebno je tudi ponavljanje tistega, kar si se nekoč že učil...“ Profesorjeva žena sedi na stranici kavča. Zdi se, da bo treba reči nekaj pikrih tudi na račun šolskih knjižnic in poslati nekatere na ogled knjižnice na osnovni šoli v Cerknem. Toda o tem kdaj drugič; zdaj pa o tekmovanjih v matematiki. Na gimnaziji v Novi Gorici je uvajal tekmovanja v matematiki profesor Perme, ki je nekoč poučeval tudi mojega' sogovor-nika._ „Že samo sodebvanje na takem tekmovanju je za dijaka neke vrste uspeh. Najvažnejše je zbuditi pri mladem navdušenje, to pa je potret že v prvem razredu. Včasih :ifi Ob treba učenca tudi „prisiliti“<’r^-dela več, kakor je obvezno. v brodi težave, postane samofD s M 1 jen in težav ponavadi ni 'C.113] Dijaku je treba dati določf^ literaturo, naloge, rešene L^lrr mere . . . Zdi se, da pozmrnC-cfj^ kar preveč metod, po katerih™^ lahko lotimo neke nabgc I tako so postale le-te vedno av 1 zagonetne in zahtevajo od kov mnogo časa. Ker ne^O8* moraš posvetiti več časa s^3 šim kot pa odličnim materi 1 kom, so taka tekmovanja toH1 Le' koristnejša . ..“ g Ne govorim s profesorje^ . 3 bi se zanimal samo za V’1 'Jr?? strokovno področje - mate! tiko. To je njegov poklic, i® jj*1 manja pa so usmerjena tudi A' r gam: poslušanje klasične glad Jjj3 j Bacha in Beethovna, sprem nje likovne ustvarjalnosti, 111® ff* ture... Človek si lahko riše miselni razpon in čbveK s širino. Lahko pa se tudi ztfueze ali stopi na rob družbenega h J. I gajanja. In kaj misli profesor o matematiki v osnovni šoli? j31) ,,Sistem je tako postavlja.Vce da je otrok prisiljen nekoffi110^ več misliti. Še vedno pa moral otrok temeljito obvladi °[]a osnovne računske operačl Čeprav imamo avtomati1 otrok ne peljemo najprej tta *0S*1 ferski izpit. Še prej jih mora^^1 naučiti hoditi. s33 Bojim se, da je med nekatf f^ mi učitelji prevladah prepm^ nje, da je bolj pomembno, kč, ™ - .7 , , ■ >lik se uci, od tistega, kaj se učuje. Zgodi se, da učitelji PL. znajo: res ni bila snov znanst\ no-matematično obravnavaj J toda metodično je bila bč 0 hibna Ostanejo vprašanja, prazni med diagonalami, ki jih J sobna svetilka in pravljične Ije, da bi si bili nekateri prosW ni delavci na las podobni. HM domov polni nepozabnih vtisov in doživetij ter se bodo počitnic morju in svojega vzgojitelja še dolgo radi spominjali. Vsaka md( kost, ki otroka zaposli s premišljanjem, iskanji vzrokov, postav! vprašanja, ga razveseljuje in sprošča, izpolnjuje in gradi prijč dan. -Postavljajmo ga v čimveč različnih situacij, da se bo navajal samostojnost, prisrčen odnos do okolice, tovarištvo, da se bo Č podrediti ciljem skupine, in bo nosti. . lahko uveljavljal svoje spoč !-erii O življenju in delu v kolonijah nimamo priročnikov z navodd|! ‘o]a nasveti. Bilo bi spodbudno, da bi zbirali tovrstne izkušnje do¥ letnih voditeljev kolonij. t ALJOŠA REDŽEPOV11 “tns ^et H OSNOVNA ŠOLA BRATOV LETONJA Šmartno ob Paki razpisuje prosta delovna mesta — učitelja v oddelku podaljšanega bivanja za nedoločen čas — učitelja na podružnični šoli Skomo za določen čas (od 15. 10. 1973 do 15.4. 1974) — učitelja za telesno vzgojo za določen čas (od 1 10 1973 do 30. 6. 1974). N ub na' »k *se 50t Cio kaj to, Pro in jih OSNOVNA ŠOLA XIV. DIVIZIJE DOBRNA razpisuje prosti delovni mesti — predmetnega učitelja za matematiko in fiziko (določen čas); — učitelja razrednega pouka. Razpis velja do zasedbe delovnega mesta. OSNOVNA ŠOLA NARODNEGA HEROJA JOŽETA KERENČIČA Miklavž pri Ormožu razpisuje delovna mesta: vv »od Po: »az se naj ?«] sol J0 !lje: vai Po 8o a iX tli' kc sb ta — učitelja za telesno vzgojo — PRU, P, za nedoločen čas — učitelja za likovni in glasbeni pouk — PRU, P, za nedoločen čas — treh učiteljev za razredni pouk - U, PRU, za nedoločen čas (1 učitelj za podr. šolo Kog) Samske sobe. Nastop službe takoj. Razpis velja 15 dni. po objavi. sp |S I de k Slf tii SLOVENSKE partizanske radijske delavnice itrei ■asiK tridesetletnici ustanovitve fr/ iP^kandcih radijskih delavnic 10. ^ v program radijske šole za stopnjo uvrstili tri oddaje, ni T *taj bi mlade — in ne samo - poslušalce seznanile z le , a doslej manj znanim zffitfPJtočjem dejavnosti v NOB, 0^ern zvez- Od ige ph oddaj bo prva posvečena no av radijskim delavnicam, dru-J^slovitemu Kričaču, ilegalni ;eWp’jski postaji v Ljubljani, ! pa organizaciji radijskih 'em*. med vojaškimi enotami. tolik čeprav bo prva oddaja obrav-Favala dogajanje v septembru ’ se Je stvar 521113 za^ela sii^ogo prej, namreč že leta itet i 1, ko je bil v Ljubljani pri , zi! :entralni tehniki KPS ustanov-iidl ™ radijski sektor. Njegova na-r/ijjf je bila izdelati radijsko po-etfll za propagando — to je ///Anejši oddajnik Kričača — > s1 ^telegrafsko postajo za zve-'vei [j s tujino in vrsto postaj za zaf med partizanskimi enota-ta ‘i !■ Tem nalogam so se kasneje ^družile še druge, na primer j ^delava sprejemnikov (baterij-’ za potrebe političnih de-'vljt *Vcev na terenu, v partizanskih '£?/(),,l0tah in podobno. Vse te na-ia 10~e so sodelavci radijskega sek-opravljali v težkih okoli--acii | Jnah v okupirani Ljubljani, iz-obi pa so po skrivnih zvezah Ciljali na osvobojeno ozemlje. •raf takem načinu dela so se-^da nastajale raznovrstne te-ati ^Ve; delo je oviralo predvsem ^ ^manjkanje gradiva, ki pa se je ^' hkrati z gotovimi izdelki — ’ fpkokrat spotoma izgubilo. 7' /if^ikor bolj se je gibanje razvi-in kolikor večje so bile )’fl/$!otrebe, toliko teže je bilo tako £rt' 1° organizirati v Ljubljani. Ko se je partizanska vojska julija 1943 reorganizirala in ko so nastale prve divizije, se je potreba po modernih brezžičnih zvezah tako povečala, daje bilo treba poiskati drugačne rešitve. Takrat so v Glavnem štabu tudi sklenili, da je treba ustanoviti radiotehnično delavnico na osvobojenem ozemlju. Sklep se je začel uresničevati v septembru istega leta, ko je radijski sektor poslal dva svoja člana na Dolenjsko, da bi orga-_ nizirala delavnice. Za kraj, kjer ‘ naj bi delavnice bile, je bila izbrana dolina Starih žag blizu Črmošnjic. V hišah, ki so jih zapustili kočevski Nemci, so uredili električno centralo, delavnice, skladišča, skrivališča itn. Sredi oktobra so glavnice že začele z redno „pn)bzvod-njo“. Najprej so se lotile predelave italijanskih radijskih poWj, ki niso bile primerne za partizansko rabo. Hkrati so izdelovali za bolnišnice baterijske radijske sprejemnike lastne konstrukcije. Svoje izdelke so opremili z oznako SPARD, kar pomeni Slovenske partizanske radijske delavnice, in z oznako izdelka. Tako so sprejemniki, namenjeni bolnišnicam, nosili oznako H-l, Hajka 1, zato, ker je delo delavnic na samem začetku za nekaj časa prekinila nemška hajka. Drugi izdelek -radiotelegrafska sprejemna in oddajna postaja — je imela oznako H-2 itn. do H-5. To pa so podrobnosti, o katerih bo več povedala oddaja. Njen namen pa ni v prvi vrsti v celoti obnavljati zgodovino „sektoija‘' in partizanskih delavnic. Potrudili smo se, da bi predvsem prišlo do izraza živo pričevanje ljudi, ki so pri tem sodelovali. Ko se seznanjamo s to našo živo zgodovino, nas sicer res osupne, kaj vse je bilo mogoče napraviti v tako težkih okoliščinah. Še bolj kot to pa so vredne človeške odlike, ki so v službi osvobodilnega boja in revolucije ustvarjale čudeže iznajdljivosti in pameti. 0 IZBIRI POKLICA Z dijaki tolminske gimnazije smo se za oddajo „Odrasli tako, kako pa mi“, pogovarjali o človekovih motivih pri izbiri poklica. Ko se mlad človek poklicno usmerja, ima različne motive. Če se nekdo odloči za poklic zato, ker se mu zdi le-ta zanimiv, privlačen, ker ve, da ima sposobnosti, s katerimi bo kos poklicnim zahtevam, tedaj lahko rečemo, da so to pravi motivi za poklicno usmerjanje. Včasih pa se kakšnega poklica oprime sloves, da je bolj ugleden od drugih, da se v njem več zasluži, da zahteva manj napornega dela itn. Če se mlad človek odloča za poklic po teh -po pravici ali ne - pripisanih odlikah, potem govorimo o nepravih motivih. Mlademu človeku pogosto te zunanje opredelitve poklica zabrišejo pravo podobo in značilnosti poklica in tako usodno vplivajo na njegovo poklicno izbiro. Tako na primer mladostnika premami zunanji blišč ali informacije o lahkotnosti zaslužka pri kakem poklicu; določeni poklici dobijo oznako „modnosti“. Iskanje lahkega poklica in odločitev zanj zmanjšuje tudi motiviranost za učenje v šoli. Namesto znanja postanejo cilj: denar, ugled itd. Nemalokrat so za neustrezno motiviranost mladega človeka krivi negativni zgledi, ki jih ima pri odraslih. Mladostnik vidi, da odrasli delajo le zaradi denarja, da se izogibajo delu, da iščejo razne priložnosti za goljufanje, prevare in podobno. Napačna poklicna odločitev često izvira tudi iz mladostnikove težnje, da bi se čimprej osamosvojil in se rešil odvisnosti od staršev, lahko pa teži tudi k temu, da bi čimprej zapustil šolo. V poklicu razočaran človek težko najde ravnovesje v življenju. Pogosto skuša neuspeh nadomestiti z iskanjem užitkov in nadomestnih zadovoljitev drugje. Vprašanje je, koliko mladi ljudje vedo o teh razlikah v motivih za izbiro poklica, kaj sami mislijo o vrednosti enih in drugih. In prav to je tema našega pogovora s tolminskimi dijaki. PRISPEVEK K PRAZNOVANJU ŠTIRISTOLETNICE KMEČKEGA UPORA Pri načrtovanju zgodovinskih oddaj radijske šole za srednjo stopnjo smo se s strokovnjaki zgodovinarji, ki nam pomagajo pri sestavljanju programa, dogo- lipi« _______ iij PREMALO SLOVENCEV V VOJAŠKIH ŠOLAH J3JV razpravah in akcijah, s ka- družba težave, ki nastajajo v vo- i.jtimi naj bi pridobili mlade ://H?Vence za 5°lanje v vojaških r°‘ah in akademijah, večkrat ^jenjajo tudi učitelje. Prevla-yj( % mnenje, da lahko prav prodni delavci pri tem veliko po-JFhgajo: pri vzgajanju in usmer-pu naj bi v mladih zbujah l^ezen do vojaškega poklica, /p ta poklic pa je eden tistih, katerem lahko najde mladina v6 tiste temeljne človeške vredne, po katerih hrepeni vsak , 0vek. Moramo pa se vprašati, |,J je bilo doslej narejenega za da bi učiteljem približali pb le m a tik o vojaškega poklica ■lijih usposobih za naloge, ki Jltl Čakajo. Vpisovanje mladih Slovencev vojaške šole in akademije je še edno problem številka 1. Nanj planemo pozorni posebno ob ppisih, ki vabijo mladince, naj odločijo za vojaški poklic, ;aJ nadaljujejo šolanje v eni od jaških šol. Šolanje v tovrstnih .°lah je brezplačno, dijaki ima- Udvid. jaških ijoahjel . - . zagotovljene ustrezne živ- nimi pogoji I Jpjske možnosti in, kar je naj- jaški poklic. ' ažnejše — tudi delovno mesto končanem šolanju bodo za-oi Sotovo dobili. Kdor želi v popu napredovati, je deležen pitnega in permanentnega iz-pževanja. To zagotavljata jaškem poklicu, je tudi novi sistem socialnega zavarovanja vojaških oseb in njihovih družin. Osebe, zaposlene v vojski, imajo določene olajšave, ki so vsaj delno nadomestilo za napore vojaškega poklica. Vse to pove, da je na področju narodne obrambe in v vojaškem poklicu veliko novega: materialni in statusni položaj državljanov, ki ta poklic opravljajo, se je zelo spremenil. Kljub temu pa ugotavljamo, da se vpiše v vojaške šole in akademije zelo malo Slovencev. Celo tisti, ki se prijavijo, največkrat ne izpolnjujejo predpisanih pogojev - ali imajo preslab šolski uspeh ali pa niso dovolj zdravi. Iz tega lahko sklepamo, da za slovenske mladince ta poklic ni kdo ve kako zanimiv. Raziskave instituta za sociologijo in filozofijo pri ljubljanski univerzi so pokazale, da se je več kot 4 % anketiranih brez pomisleka ali pa pod določenimi pogoji opredelilo za vo- Celo starši, ki imajo bogate življenjske izkušnje, se včasih ne morejo odločiti, kateri poklic naj svetujejo otroku. Lahko se vprašamo tudi drugače: Kdo bo pomagal učiteljem izpolniti obveznosti, zapisane v konceptu splošnega ljudskega odpora? To ni le naloga tistih, ki se ukvarjajo s predmetom obrambe in zaščite, temveč vseh, ki vzgajajo in izobra- žujejo mladino. Koliko bo v teh akcijah upoštevan njihov strokovni nasvet? S katerimi metodami, vsebinami in sredstvi bo treba mlade pripraviti za vojaški poklic? Upajmo, da bomo prav v novem šolskem letu našli nove pobude, s katerimi se bodo učitelji lahko lotili te dolgoročne družbene naloge. FRANC VRANClČ tllH' J iaguuav.jaua u0i prec[ nedavnim sprejeti za-°n o vojaških šolah in znan-''enih ustanovah JLA ter novi ^kon o vojaški službi, ki bo Prejet po uveljavljenih ustavnih .Prernembah. S tem zakonom odo rešena — mnogo bolje kot oslej - tudi mnoga statusna Tfašanja. Neprijetnosti, zaradi Iz tega sklepamo, da je med Slovenci dovolj kandidatov za vojaški poklic; treba jih je samo izbrati in seznaniti z možnostmi izbire. Vedno znova pa se poraja vprašanje: Koliko lahko naši prosvetni delavci pomagajo v tej akciji, če sami zanjo niso dovolj pripravljeni - če nimajo dovolj informacij in izkušenj s tega področja? Obremenjeni so s številnimi nalogami, za delo na tem področju pa tudi nimajo ustrezne pomoči. Vse preveč- * ~**oaujct. iNepiijeiiiuijii, zaraui pitvcc-- l !erih je bil vojaški poklic do- krat pozabljamo, kako zelo od-Jlei neprivlačen, so rešili prak- govorna naloga je poklicno ‘‘čno in z internimi predpisi. usmeijanje mladih. Med števil-Dokaz za to, kako razume nimi poklici je težko izbirati. Predstavniki SLO in mladine so na vožnji z raketnim čolnom spoznali nekaj njegovih manevrskih sposobnosti Foto: S. Krševan NAPISALI SO: V učnem procesu mora priti do izraza polno spoštovanje pridobitev naše revolucije, saj končno tudi naš, koncept izobraževanja izhaja iz teh idejnih predpostavk. B. Šajatovič Četudi bi imeli odnosi med učenci in učiteljem le vzgojni pomen, je že ta tako pomemben, da bi jim morali posvečati največjo pozornost. doc. dr. France Strmčnik Premalo življenjski načini in slog učiteljevega dela spravljajo učenca v odvisen, determiniran in pasiven položaj, na katerega se odzivajo učenci tako, da se mu na različne načine upirajo ali pa konformistično in nekritično prilagajajo. doc. dr. France Strmčnik ostane potem v spominu pod imenom kmečki upori. Ker je problematika obsežna, smo jo razdelili na tele oddaje: Tlačanske obveznosti kmetov v stoletju velikih kmečkih uporov, Kmečka trgovina — eden izmed vzrokov uporov, Zadušitev Gubčevega upora in kaznovanje uporniških voditeljev ter kmetov, Po poti upornikov Matije Gubca in Od Matije Gubca do Gubčeve brigade. Prve tri oddaje so zastavljene tako, da dobijo učenci ob poslušanju sklenjeno celoto o vzrokih, nastan- Z zadnjo oddajo skušamo strniti čas od kmečkih uporov do narodnoosvobodilnega boja. Pojasniti želimo nadaljnji razvoj kmečkih gibanj do dogajanj v letu 1848. Potek revolucionarnih gibanj bomo simbolično končali z nastankom in delovanjem Gubčeve brigade med narodnoosvobodilnim bojem. S tem bomo poudarili povezanost uporniških gibanj na Slovenskem, saj pomenijo enoten proces, zakonitost v razvoju slovenskega naroda in njegovih prizadevanjih za svobodo. Učence, ki jih zgodovina zanima, lahko napotimo v knjižnico, kjer bodo našli še marsikaj zanimivega. Šolarjem je namenjena knjiga Boj za staro pravdo prof. Stanka Škalerja, ki na jasen in preprost način razgrinja vorili, da bi šolarjem obdobje kmečkih uporov skušali prikazati v zgodovinskem kontekstu in ne le kot izsek iz zgodovine - kar se rado dogaja. Tak izsek ku in poteku upora ter o njegovem propadu. Oddaja Po poti upornikov Matije Gubca pa je zastavljena potopisno. Avtor oddaje bo z učenci popotoval po poteh, kjer so hodili uporniški kmetje in se ustavljali tam, kjer so bile važnejše bitke; ob tem bo opozarjal na spomenike in pričevanja, ki so tod še živa. Učenci, ki bodo potovah proti Zagrebu, ne bodo samo opazovali gradov v dolini Save, temveč bodo tudi vedeli, da so to neme priče fevdalne družbe in kmečkih uporov. podobo kmečkih uporov, lahko pa sežejo tudi po knjigi Branka Reispa Kmečki punti. Obe knjigi sta izšli v jubilejnem letu ob praznovanju štiristoletnice kmečkih uporov. Pri sestavljanju oddaj pa smo uporabljali tudi dela Boga Grafenauerja: Kmečki punti na Slovenskem in Zgodovina slovenskega naroda (I do V), Edvarda Kardelja: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Mirka Rupla: Valvazorjevo berilo in Gestrina-Me-lika: Slovenska zgodovina 1813-1914. ' Dijaki ne potrebujejo le pomoči pri učenju; za njihov razvoj in osebnostno rast sta zelo pomembna tudi intelektualno in osebnostno svetovanje. prof. Mirko Galeša Izreden razvoj znanosti in tehnike ter mnoga družbena, ekonomska in politična nasprotja sodobnega življenja se izražajo tudi v človekovi filozofski misli, v njegovi svetovnonazorski podobi doc. dr. France Strmčnik Danes postaja vedno bolj zapleteno tisto, kar se je zdelo prejšnji šoli sorazmerno preprosto. Gre namreč za to, kako učenca spodbujati, kako ga aktivirati, kako mu razred in učenje udomačiti in ju navdihniti z življenjem. doc. dr. France Strmčnik Nove generacije so v procesu dozorevanja vedno na razpotju, od koder so možne različne poti. V naši okrnjeni epohi ni nič važnejšega kot ustvarjati entuziazem. P. Picasso Mlademu človeku je treba dati možnost, dolžnost mladega človeka pa je, da to možnost izkoristi. Ivica Kunčevič Idejno-vzgojno delo jemljem kot bistveno sestavino učiteljskega poklica. Janez Kos, učitelj Nazornost je absolutni temelj vsakega spoznanja. H. Pestalozzi Obisk flotile JVM v koprski luki Foto: S. Krševan JOŽKO GORJANC Osmega septembra 1973 smo se na ljubljanskih Žalah v velikem številu poslovili od velikega prijatelja in mecena slepih - Jožka Gorjanca. O njegovi uspešni življenjski poti bi lahko napisali veliko, saj je vrsto let deloval kot javni delavec, predvsem pa se je razdajal v korist takih ljudi, ki so bili pomoči najbolj potrebni. Zrasel je v premožni družini, kljub temu pa je od mladega razvijal socialni čut do sočloveka, do preprostih, malih ljudi, za katere je žrtvoval večino svojih let. Med narodnoosvobodilnim bojem ni omahoval, med prvimi aktivisti v Ljubljani se je postavil na stran OF, pri mestnem odboru OF pa je postal glavni blagajnik. Prevzel je pomembno in nevarno nalogo zbiranja denarja in materiala za narodnoosvobodilni boj. Doživljal je usodo mnogih v nasilju in preganjanju, toda vzdržal je do konca. Za svoj veliki prispevek med NOB je dobil več odlikovanj, med njimi tudi „Spomenico 1941“. Po osvoboditvi je ne glede na starost prevzemal važne politične in oblastvene funkcije. Bil je dolga leta podpredsednik okrajnega ljudskega odbora, podpredsednik mestnega ljudskega odbora in sodelavec v ustreznih političnih forumih. V tem obdobju je bil po njegovi zaslugi ustanovljen sklad za pomoč humanitarnim organizacijam, v katerega so se stekala denarna darila ob sklepanju porok in ob drugih podobnih svečanostih. Ves ta denar je namenjal prav tistim ustanovam, ki so bile v denarnih stiskah za potrebe svojih varovancev. Tako se je pokojnikovo politično in oblastveno delo povezovalo tudi z družbeno-humanitamim prispevkom, za kar mu bodo mnoge socialne ustanove večno hvaležne. Med te humanitarne ustanove spada v prvi vrsti zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, ki mu je pokojni Jožko Gorjanc skoraj dvajset let pomagal pri razvoju in rasti. Od leta 1953 je bil več let podpredsednik upravnega odbora in nato podpredsednik sveta. Skupaj z dr. Kržišnikom, ki je bil predsednik, je ustvarjalno in prizadeto sodeloval pri napredku zavoda, predvsem pa pri prizadevanjih za zgraditev novega šolskega poslopja. Iz sklada za humanitarne ustanove je zavodu namenjal večje vsote denarja za pomoč socialno ogroženim slepim gojencem. Udeleževal se je vseh sej in prireditev in se živo seznanjal z rezultati izobraževalnega in vzgojnega dela. Obiskoval je gojence po kolonijah in se udeleževal celo strokovnih ekskurzij. Kot predstavnik naše oblasti je vodil defektologe zavoda na Dunaj in s politikom Jonasom izrekel zdravici, hkrati pa ga je pridobil za obisk v Beogradu. Skratka, v zavodu je našel svoje torišče dela, ki sta mu ga narekovali njegova notranjost in ne poklicna dolžnost. Tudi pri Zvezi slepih Slovenije je pokojnik sodeloval več let v socialno-zdravstveni komisiji in tudi tam pomagal z nasveti in odločitvami Za svoje vsestransko in nesebično povojno delo je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem. Javnost se mu je oddolžila z vsestranskimi priznanji, z veliko hvaležnostjo v srcu pa se ga bodo spominjali tudi gojenci in učitelji zavoda za slepo in slabovidno mladino in Zveza slepih za vse dobro, kar je storil. Ni bil poklicni pedagog, a je svoje vzgojno poslanstvo v veliki meri opravil, posebno med slepimi otroki. Spominjali se ga bodo prenekateri gojenci, ki jim je pomagal iz socialne stiske, spominjali se ga bodo vsi njegovi sodelavci po njegovi skromnosti in prizadevnosti, spominjali se ga bomo vsi, ki smo ga podrobneje poznali kot človeka z zlatim srcem. ANTON KEBE VILJEM KUNST Ko so 1. julija 1963 odprli v Mariboru trgovino z učili, se je te slovesnosti udeležil tudi takratni direktor zavoda za šolsko opremo v Zagrebu, prosvetni svetnik, tovariš Viljem Kunst, eden od pobudnikov tega prepotrebnega podjetja. Bil je pristaš delovne šole, bojevnik proti ponekod še danes zakoreninjenemu verbalizmu in kot šolnik in metodik tudi eden najbolj vnetih pobudnikov delovne vzgoje v osnovnih šolah, znan ne le v vsej Sloveniji in SFR Jugoslaviji, ampak tudi v drugih evropskih in zunaj evropskih državah. Kot štipendist UNESCA je delal na institutu za razvoj učnih sredstev v Kairu, kamor ga je bila poklicala egiptovska vlada, imel predavanja in tečaje v Švici, Nemški demokratični republiki in v Zvezni republiki Nemčiji. S svojo znano in izredno praktično zbirko električnih aparatov za osnovno šolo je zainteresiral tudi mednarodni urad za pomoč šolstvu nerazvitih dežel. Izdal je vrsto samostojnih del, predvsem iz območja elektrotehnike, od katerih so nekatera prevedena tudi v nemščino in arabščino. Že med dvema vojnama je izšel njegov Načrt za izdelovanje električnih aparatov za pouk v osnovni šoli. Zavod za šolstvo v Zagrebu je izdal Osnove nauka o elektriki s kartoteko cele vrste poskusov. Že v predvojnem Našem rodu je napisal spodbuden in za osnovnošolce izredno privlačen članek Za tri dinarje elektrike. V njegovi knjigi Elektrotehnika' najdemo ^a učence osnovnih šol lahko razumljive poskuse iz te stroke. Tovarna otroških igračk v Izoli še danes izdaja Kunstov „Elek-tro-pionir“. Tudi njegova „Računica“ za L razred (1946) upošteva že sodobna načela računskega pouka kot predhodnica današnjemu začetnemu računskemu pouku. S „Čitanko“ za 3. (1947) in 4. razred (1948) se je razodel tudi y jezikovnem pouku kot izboren psiholog in metodik. S svojimi zanimivimi članki je sodeloval v „Kresnicah“ nekdanje Mladinske matice v Ljubljani, dalje v reviji ,JVaš rod“, po osvoboditvi tudi v Pionirju in Cicibanu. V poklicnih časnikih in revijah, kakor v Učiteljskem tovarišu, Popotniku, Sodobni pedagogiki. Pedagoškem radu, Savremeni školi in drugod najdemo njegove članke. Nešteta so bila njegova predavanja in tečaji doma in v tujini. Vselej se je zavzemal za posodobljeno poučevanje, posebno naravoslovnih predmetov, ki niso samo za današnjega učenca zaradi svoje stvarnosti in mikavnosti najbolj privlačni, ampak tudi idejno in nravstveno lahko močno vplivajo na moralno in nazorsko rast mladega človeka. Svoj socialni čut pa je pokazal predvsem med drugo svetovno vojno, ko je v italijanskih taboriščih v Previsu in v Padovi organiziral s skupino zdravnikov socialno akcijo, imenovano „rdečo“: tistim taboriščnikom, ki niso dobivali paketov, so razdeljevali prejeto hrano. Klice tega socialnega čuta je prejel že z domačo vzgojo. Je namreč otrok enajstčlanske družine. Oče je moral že pred L svetovno vojno v Ameriko s trebuhom za kruhom, mati pa je bila šivilja, ki je s trdim delom in občasnimi očetovimi pošiljkami iz tujine morala skrbeti za otroke. Vse je lepo oskrbela in jim pomagala k poklicem, seveda tudi s pridnostjo in delavnostjo otrok samih. Rojen 12. januarja 1904 v Polzeli v Savinjski dolini, je po tamkajšnji osnovni šoli obiskoval nižjo gimnazijo v Celju, državno moško učiteljišče v Mariboru, višjo pedagoško šolo v Beogradu in v Zagrebu. Pred višjim študijem so bila njegova službena mesta Poienšak, Sv. Marko pri Ptuju, Ormož. Po VPS je bil zaposlen v Kavadarcih v Makedoniji na nižji gimnaziji, kjer je bil tudi upravitelj šole, nato v Črnomlju (1936) in v Rakeku, kjer ga je zatekla okupacija in od koder so ga l. 1942 odvedli v taborišče. Po kapitulaciji fašistične Italije je odšel k svojim staršem v Pakrac, kjer je postal 1943 l. ravnatelj tamkajšnje partizanske gimnazije. Po osvoboditvi so ga avgusta 1945 poklicali na ministrstvo prosvete Slovenije v Ljubljano in ga zadolžili za organizacijo razvoja učil. Z DZS je organiziral delavnico učil v zavodu za zapuščene mladoletnike na Selih jjri Ljubljani, nato pa so mu poverili izgradnjo tovarne učil v Črnomlju. Spet so ga poklicali na zvezno prosvetno ministrstvo v Beograd, kjer je delal na planskem odseku in vodil oddelek za razdelitev sredstev za izdajateljsko dejavnost. Preveden z zveznim odlokom Sveta za znanost in kulturo v zvanje prosvetnega svetnika, je l. 1952 prevzel mesto ravnatelja zveznega zavoda za šolsko opremo v Zagrebu. Umrl je letošnjega julija za posledicami internacije. Vilija Kunsta, velikega pedagoga praktika in šolnika, je vso poklicno dobo vodilo načelo: S čim preprostejšimi sredstvi in s čim manjšimi stroški, kar je veljalo posebno za prva leta po osvoboditvi in za slabo opremljene podeželeske šole - doseči pri pouku, posebno v naravoslovnem in tehničnem, čim večji vzgojni in učni FRANC MLEKUŽ „Če pomislim, s kolikšno ljubeznijo in zvestobo smo na naši zahodni jezikovni meji stali za vsako slovensko besedo, mi je danes toliko teže, ko se nekateri naši ljudje prizadevajo dokazati svojo naobraženost z rabo nepotrebnih tujk. “ Tako je povedal Franc Mlekuž na 50-letnici prve in zadnje redne slovenske mature na učiteljišču v Tolminu, ko je vpraševalka RTV ob koncu kratkega intervjuja za Četrtkove razglede hotela vedeti, kaj mu po dolgi in uspešni pedagoški tlaki leži še prav posebno na srcu. Nihče si ni mogel misliti, kar je on gotovo slutil, da se s temi besedami poslavlja od svojih krajev, ljudi in dela, od časa in prostora, v katerem je preživel svoj delovni dan, dolg nad sedemdeset let. Franca Mlekuža si tudi kot otroka ne morem predstavljati brez dela. Rodil se je leta 1900 v številni učiteljski družini v Čepovanu, kjer mu je bil oče nadučitelj. Otroci so kar po vrsti ostali pri očetovem poklicu. Franca so sicer vpisali na slovensko gimnazijo v Gorici, italijansko-avstrijska vojna, ki je izbruhnila 1.1915, pa je prekinila njegovo šolanje na gimnaziji. V vojnih letih 1915-1918 je ostal doma Šolala ga je fronta s svojimi grozotami, ki jih je razkazovala tik domače vasi. Leta 1922 je kot privatist maturiral v izrednem roku na učiteljišču v Tolminu. Nato so se zvrstile njegove službe v Italiji in Jugoslaviji, začel je na Vratih in Lokovcu, končal v Ljubljani. V tednu dni je tu zbolel in umrl v noči od 31. julija na 1. avgust 1973. Po očetu, ki je bil Bovčan, je podedoval znano bovško natančnost in redoljubno st, med ljudmi Čepovansko-banjške planote se je navzel skromnosti, iznajdljivosti in vztrajnosti pri delu. Znano je, da so ostali ti kraji obljudeni prav zaradi posebne podjetnosti in marljivosti prebivalcev. Čepovanska planota, posebno Lokovec, je bil naša goriška Kropa, kjer je cvetela domača železarska obrt, zlasti žebljarstvo in nožarstvo. Te bovške in čepovanske vrline so se vidno prepletale v značaju Franca Mlekuža. Le tako je mogoče POGLED SKOZI ŠOLSKO OKNO PRVI ŠOLSKI DAN Prvi šolski dan. Jutro je sončno in kot nalašč pozdravlja začetek novega šolskega leta. Za starše in otroke je to pomemben dan. Najbrž tudi za šolo, za učitelje. Posebno pomemben je ta dan za tiste otroke, ki gredo danes prvič v šolo. Na dvorišču pred šolo se nas je zbralo precej. Manjši otroci s starši, starejši bolj samozavestni pa sami, toda vsi so ta pomembni dan lepo oblečeni in praznično razpoloženi. Ura, določena za začetek, je že minila in vsi čakamo učitelje. Potem začno prihajati. Večinoma ženske, le nekaj moških. Ženske so zelo različno oblečene, nekatere bolj slovesno, druge manj, nekatere pa celo v pisanih hlačah. Vse pa so na novo sfrizirane in nekam vzvišene. Prav tako, kot da bi se zavedale skupaj s svojimi moškimi kolegi, kako so pomembne za nas in naše otroke. Prihajajo. Ne vse naenkrat. Počasi in lagodno, nekatere tudi domišljavo. Mi pa čakamo in gledamo, kako bomo spoznali tisto, ki bo naša učiteljica, naša tovarišica. Pa še na nekaj čakamo. Čakamo, da nas kdo pozdravi, da našim malčkom zaželi v tej veliki skupnosti otrok vse najlepše in mnogo uspeha in mnogo znanja. Čakamo tovariša ravnatelja, čakamo na predstavnika pionirske organizacije, čakamo. Toda nikogar ni. Stojimo na neurejenem šolskem dvorišču, ki je tako vsakdanje in pusto, da mu tudi zadnje poletne rože ne morejo biti več v okras. Stojimo in čakamo, da končno zaslišimo: „PRVIRAZRED!" In potem krenemo za tovarišicami, ki bodo poučevale prvi razred Prva bere imena in priimke otrok. Bolj glasna in groba je videti. Bere neosebno in bojim se, če bo prebrala ime mojega otroka. Ni mi posebno všeč, kajti nič materinskega, nič toplega ni v njej. Potem začne brati druga, bolj je prijetna in prijazna, nato še ena. Končno ostanemo samo še otroci in starši za zadnji razred. Pred nas stopi mladostno razpoložena tovarišica srednjih let, ki smehljaje pravi: „Mi smo pa 1. d razred. Lepo pozdravljeni prvič v šoli. “ Potem še nekaj prijaznih besed in nasmehov in moje prvo razočaranje je skoraj mimo. Končno nas je nekdo lepo ogovoril, nas prijetno pozdravil in v očeh naših otrok zbudil prvo simpatijo za svojo tovarišico učiteljico. Potem poslušamo dolg seznam šolskih potrebščin, ki jih bodo otroci morali imeti. Kar dvajset različnih potrebščin in še nekaj neobveznih reči po vrhu. Čeprav je bilo naštevanje šolskih potrebščin sredi pustega dvorišča in vročega sonca precej dolgočasno, smo vendarle pridno zrli v našo tovarišico, ki nam je že dala prva navodila. Ob koncu jo je zanimalo, če imamo še kakšno vprašanje. In smo jih verjetno imeli, toda postajalo je že prav toplo, pa smo se hitro odpravili v trgovino še po tiste potrebščine, ki jih še nismo kupili. razumeti njegovo predanost redu, smisel za čisti jezik, njeg1 delavnost, politehnične sposobnosti in praktične spretnosti. Irt® čudežno roko, znal je napraviti in popraviti vse. Zaradi njeg0 . odlik in sposobnosti smo Franca Mlekuža občudovali in c enih ^ega ki smo ga poznali. *°šnj; Dolgo bi moral opisovati, če bi hotel samo na kratko omenit1 ^ira njegove zasluge za slovensko šolo, najprej na Primorskem, Sloveniji, med NOB ko je bil partizanski šolski nadzornik za č<\ ^en vansko-grgarski okraj, pa njegovo mentorsko in organizacijsko ‘f1 'Vod v pedagoškem centru, sodelovanje pri Ljudski tehniki Slovenil1, 'osel zavodu za šolstvo SRS. Edini sin mu je padel še kot dijak v \ zanih. “Oga Mnogo bi bilo potrebno povedati o življenjepisu Franca i" »vic kuža. Jaz bi rad povedal eno samo podrobnost o nepoplačljl\š( zaslugah za primorsko povojno šolstvo od osvoboditve do prih' Užjj čitve v letih 1945-1947. Kmalu po osvoboditvi je Mlekuž prč 5itii delo referenta za osnovne šole pri šolskem oddelku poverjen^ a!, Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko ^ov morje v Ajdovščini. Prevzel je zlasti skrb za finančno-matem bazo šolstva, ki je spadalo pod poverjeništvo. Že v poletju 1945 ^ delovali številni šolski tečaji, s šolskim letom 1945—46 pa so1 šole začele v septembru z normalnim poukom. Ne vem, kako! bilo vse to poteklo brez Mlekuževe skrbnosti, natančnosti, dd> nosti in organizacijskega smisla za materialni položaj šolstva:) ročal, izračunaval in pošiljal je plače za učiteljstvo, šolske knji zvezke, vse šolske potrebščine, od črnila, krede, periodike za h dino do mleka v prahu in ribjega olja za učence. Franc Mleku! delal noč in dan, da je delo slovenske šole steklo in se nadalje^ brez zastojev. Prezgodaj in iznenada se je izteklo sedaj življenje tega deioviv človeka. Žaro z njegovim pepelom so položili k počitku na pO' pališču v rojstnem Čepovanu. Med nami bo ostal v lepem spominu. Naj mu bo lahek počiti domači zemlji! A. ŠA^ v. J Fl ni rtta> ,/ 'an; lini 'jen RADMILA CIMERMAN Er tak Čas se je prevesil v običajen dan. Utrip življenja je z jutro naznanjal nova hotenja, nove želje in misli. V tak tihi čas se arja ostro vrinila vest, da seje končalo življenje Radmile Cimermanomstv; Včasih lahko zajamemo človekovo delo v prgišče, včasih ga1 :Jrn moremo zajeti, ker je veliko, ker je del življenja. Njena hotenja^ j sticala trdne vezi v kolektivu in izkazovala toplo človeško srce. ast, Svojim učencem, svojim varovancem v varstvenem oddelku a a razdajala materinsko ljubezen. ied Vsi se je bomo spominjali. Najmlajši bodo kdaj pozneje govon del „Tako nas je učila tovarišica Radmila.“ JHe Kolegice in kolegi iz Trbovelj govorimo o njej, o njenem deMa kot da je med nami. Težko je pač razumeti, kadar ugasne človeP‘ečl srce. |iti lalii NJENA UČENCA STA NAPISALA O NJEJ TOLE: Dve leti sem obiskoval varstveni oddelek pri tovarišici Ciin1 manovi na osnovni šoli Ivana Cankarja v Trbovljah. Tovarišico st di imel zelo rad. Vedno je bila z nami dobra in prijazna. Pomag*f5 nam je in nas pri delu spodbujala. Imel sem zelo lep uspeh. Truoff) se je, da smo vsi izdelali. Tudi ona me je imela rada, saj sem jir7* končani nalogi pomagal. Pomagal sem ji tako, da sem spraš&j^ učence drugega in tretjega razreda. Spraševal sem jih poštevank) jim pomagal pri nalogah. Kadar je bilo zunaj toplo, smo odšli. r gozd, kjer smo se igrali. Tam je bilo najlepše jeseni, ko so bile 21° borovnice in kostanj. Ko smo zvedeli, da je zbolela, nam je bilo zelo hudo. Ne mon ibe pa z besedami povedati, kako hudo mi je bilo, ko sem zvedel, tovarišica umrla. Nisem mogel verjeti. Vedno jo bom imel v najK ' šem spominu. Sonce se je skrilo za temne jesenske oblake, ki so nosili kaplje. Nalogo sem že napisal, tudi z učenjem sem hitro oprttfL Tiho sem premišljeval. Vzdramil me je glas tovarišice dimen nove: „Darko, bi hotel napraviti risbo iz rafije, fižola, ječm^jE prosa in koruze? “ Razveselil sem se njenega predloga in od zum ^ voljstva zažarel. Tovarišica mi je pripravila vse pripomočke. je k meni in začela sva ustvarjati. Najprej sem skiciral materino podobo. Tovarišica me je ves spremljala s skrbnim pogledom. Pričel sem lepiti. „Tjale v tisti kot daj fižole! Bela fižolčka rabi za oči! Ti rdeči pa naj predstavljajo usta. Ječmen uporabi)^ obraz, rafijo pa nalepi za lase! Vidiš, sedaj pa prilepi še koruzo ozadje in risba bo končana!" mi je pomagala z vso svojo sld1^ nostjo. _ _ .Jlpli Risba se mi je posrečila kot še nikoli. Stekel sem k tovariš1' Cimermanovi in ji pokazal umetnino. Zadovoljno jo je pogledate '' rriC se mi nasmehnila. Čutil sem, da je bila zadovoljna. . tj Umival sem si roke in gledal lepo podobo matere. Vem, da sef% podoba ne bi posrečila, če mi ne bi tovarišica pomagala s svoji'% spodbudnimi besedami Nzj Zdaj ko tovarišice ni več med nami, mi ta in drugi do god?1 'lij, bridkostjo napolnijo srce. Tako je minil prvi šolski dan. Nič posebnega, bi rekli, nič ^ vega, nič razveseljivega. Tak dan zares hitro pozabimo. Tudi otr°:, ga bodo pozabili. Zvečer pa razgrnem Dnevnik, vidim na tretji strani pod fotop)P( fijo, ki prikazuje učence in učitelje, zbrane v šolski dvorani, 1° " besedilo: „ V osnovnih šolah bi se moral pouk začeti že danes, vertf ' bodo osnovnošolci sedli v šolske klopi šele v ponedeljek. V " terih šolah pa se je letošnje šolsko leto uradno začelo že včetf -tako na primer v novi osnovni šoli Valentina Vodnika v Šiški, ¥. so se učenci vseh razredov zbrali predvsem zaradi prvošolcev. M, ^ prej so jim priredili kratek kulturni spored, nato pa jih je nagovoh' šolski ravnatelj. Zatem so jih razredničarke peljale v njihove 1), rede in jim za začetek šolanja izrekle nekaj spodbudnih besed (Dnevnik, 1. septembra 1973, str. 3). In po vsem tem zares ne morem drugače, kot da vprašam f tiste ravnatelje, ki ste podobno začeli novo šolsko leto kot mi ^ tistem pustem dvorišču: Se res ne da napraviti podobno kotf osnovni šoli Valentin Vodnik? Vsi vemo, s kakšnim pričakovanji gredo otroci v prvi razred in kako pomembni so prvi vtisi za njih01 odnos do šole. To je seveda pomembno, toda ne le ob slovesnem odprtju not1 šole (prav gotovo je takrat slovesnost še večja), tudi v starih šoli in manj privlačnih prostorih se da pripraviti slovesen začetek vega šolskega leta. In prepričan sem, da so ga mnogi tudi priprav1' ' j p A vsi prav gotovo ne. In prav njim je namenjeno tole razmišljanj ti P »PIONIR« O NEUVRŠČENiH njefr i. M' nief. i ^ začetkom letošnjega šol--enltl' ^ga leta je izšla tudi prva le-hr števflka naše osrednje ilu-2e /i s116 mesečne mladinske re-'e s pretežno poljudnoznan-•Zfl A h o vsebino PIONIR. Že ta ®dna številka pa zasluži prav 'ven\ l^bno pozornost, saj je izšla ’ v P ^ v dvojnem obsegu — na 64 . ■''Sato ilustriranih straneh. Po-n?a,,::l strani je posvečena ne-, ac{ Rženim — tako konferenci v [Pn Riru kot tudi politiki in ide-jib ta P0jem združuje. Avtorji posameznih prispev-s °-‘ na to temo so Mitja Ribi-Z/o a . > Vlado Šestan, Drago Mojca Drčar-Murko, kako i, ddl _ itva:1 ? knji za P lekui laljett Janez Stanič, Lojze Vezočnik, Uroš Lipušček in še nekateri. Med preostalimi prispevki velja omeniti predvsem sestavke; Knjiga je moja!, v katerem piše dr. Rajko Pavlovec o ekslibrisih, nato iz ugledne revije National Geographic povzeti članek Pleme, ki ne pozna besed sovražnik in vojna, zatem prispevek o „prvi srbski univerzi" Hilandar na gori Atos in Z Danvinom okoli sveta dr. Antona Polenca. Za prvi dve posebni številki Pionirja — Vietnam in Osvobodilna gibanja sta odnesli uredništvu prenekatero Iragoceno izkušnjo ter hkrati še utrdili plod- no povezavo z nekaterimi političnimi organizacijami, z zavodom za šolstvo in še zlasti z Mednarodnim odborom za pomoč žrtvam imperialistične agresije, ki ga vodi tovarišica Mara Rupena-Osolnik. Zato pomeni pričujoča tretja posebna številka PIONIRJA le še nov korak in še en bogat prispevek k aktualizaciji pouka zgodovine, zemljepisa, sociologije in še nekaterih predmetov, zlasti v višjih razredih osemletk. Tukaj sistematično zbrano gradivo, ki je hkrati živo ponazorjeno z bogatim ilustrativnim materialom, lahko z uspehom nadomešča predvsem manjkajoče učbenike in priročnike. Ta številka Pionirja predstavlja temelj za razumevanje politike in resolucij pa tudi aktivnosti, ki bo po sklepih alžirske konference postala veliko bolj živa kot doslej in se ne bo več naslanjala zgolj na posredovanje OZN. Obenem pa pomenijo zbrani prispevki s svojo neposrednostjo in številnimi kolikor mogoče poljudnimi razlagami tudi lep dosežek glede interpretiranja posameznih temeljnih pojmov in idej, kijih lahko mladi bralci sicer srečajo le v bolj abstraktnih povezavah. IZTOK ILICH uovn1 ta pd Punkcija festivalov je — vsaj ; načelih — dovolj jasno za-očite! Jtena. Postavljeni v poletni čas ' ^Uazaijajo žetev, ki je zorela v !nuli sezoni, ter skušajo biti )en pregled in njena bilanca. Puega izmed pridelkov • tJ«skJadiščimo“ vsako poletje v Ju . n'ku, na festivalu, ki pona-58 .Jv3 in ocenjuje umetniško ti ga 1311 lojalnost, namenjeno otro-Gre seveda za jugoslovan-festival, vendar obogaten z e.-, n ^opi posameznih evropskih elK j^mblov z zvenečimi imeni. j ,e^ njimi lahko — kot goste in ovo 'kležence 13. festivala, ki je JkRkal od 23. junija do 3. ju-n d » omenjamo zbor Srebrnih ove fčkov iz Osla, gledališče mla-r? iz Bukarešte, Dramsko gledišče za mladino iz Sofije, (tališče lutk iz Wroclawa ter Cin» ^ališče prijateljstva iz ca ^hodnega Berlina. V ozadju teh naslovov je velika rmli^Zna kultura, ki zgovorno do-n /iguje, daje prav v umetniškem rastffriu za otroke mogoče iskati in rarf^ajati dragocene novosti, po-rfmbne za vso estetsko ustvar-e z/T^ost. In nemara je bil prav v J?1 največji „nauk“ letošnjega nohrj^niškega festivala. Kajti po-\ jugoslovanskega pregleda ra/M, festival je imel letos izrazito rdališki značaj — je vtisu Pedstav, povabljenih izza meja, *i^aj v celoti nasprotovala. Z orOrkT^i izjemami, ki pa seveda potrjujejo pravilo, so se ^utfe°vna m mladinska gle-z^FŠča, izbrana za nastop na ši-5« fenkih prizoriščih, predstavila ot dmgo - ali celo kar tretje-^5redni ansambli. Zapovrstjo P0 ugotavljali, da sledimo ’ ««dstavam. ki so brez ognja, jij^Poetične, dramaturško zgre-,z0 ti'l6 in površne, z eno besedo: ^ItojSočasne. Morali smo se se-,33 vprašati, od kod prihaja ta elementov, ki ne vodijo k alarmom in z njimi torej ne °remo biti zadovoljni. So kri-«>4 avt°qi, ki ne pišejo tekstov, jik otroci sedanjosti za-Užij0? Ali pa morda upravniki medtem ko so srednješolci že pravo koncertno občinstvo. rili- k °'e zunaj Ljubljane lahko naroče tudi posamezen koncert iz nje J.aparna- (Ce morda niste prejeli celotnega programa, pišite na ^tev: Slovenska filharmonija, Trg revolucije 9, 61000 Ljubljana) vsaj enakovreden status. Pri tem seveda ne gre samo za abstraktno načelo, pač pa za kar najbolj konkretne poskuse prevrednotenja: za enak tretman „kulture otroka" v fazi programiranja in financiranja kot tudi v fazi kritičnega ocenjevanja in populariziranja. Misel bo povsem jasna, če se spomnimo, v kakšnih prostorskih in tehničnih razmerah delujejo, denimo, ljubljanska lutkovna gledališča v primerjavi ... pa saj primerjave niti niso bistvo problema. Bistvenega pomena je, da pričnemo izrazito drugače kot doslej sti-muhrati celotni splet umetniške ustvarjalnosti, ki bo oblikovala otrokovo estetsko kulturo, kajti prav v njej je skrit še neizrabljeni potencial občega družbenega razvoja k višjim ravnem humanizma in socializacije. V teh in takih spoznanjih se je realizirala „žetev“ trinajstega festivala otroka, ki pa je imel v svoji zasnovi veliko bolj stro-kovno-praktičen vidik: proučevanje scenografskih in kostumografskih vprašanj. Tej nalogi so se posvetili številni referenti, ki so s temeljito gledališko in likovno ter estetsko psihološko razčlembo poudarili funkcijo čistih vizualnih elementov v vodenju otrokove fantazije, kar vse ima lahko izrazito ustvarjalen pomen. Nemalokrat so prav dosežki v mladinskih in lutkovnih gledališčih dajali scenografom, kostumografom in seveda režiserjem izvirne pobude za njihove najvišje umetniške vzpone. Delo za otroška gledališča je nosilcem gledališke predstave (scenograf in kostumograf nedvomno sodita mednje) priložnost za ustvarjalne dosežke prvega ranga. Zavrnjena mora biti mentaliteta, ki meni, da je za otroke vse dobro, saj so neizkušeni in nekritični. Dokazi — tudi šibeniški — trdijo ravno nasprotno. ČISTOST VSEBINE IN IZRAZA Gledališča, ki so — po srečnem naključju ali v skladu s svojo konceptualno usmeritvijo — uresničila zahteve po polnem in čistem umetniškem izrazu v vseh njegovih komponentah, so bila na letošnjem festivalskem prikazu sicer redka, zato pa tolikanj bolj dragocena. Mednje sodijo lutkovno gledališče iz Niša, gledališče Boško Buha iz Beograda in — tega smo še toliko bolj veseli — vsa tri ljubljanska Mladinsko, Lutkovno in (z vso pravico zapišemo: zlasti) Lutkovno gledališče Jože-Pen-gov iz Dravelj, saj je njihov Tobija tako med najmlajšimi gledalci kot med najstrožjimi in najresnejšimi kritiki in gledališkimi teoretiki požel nedeljena priznanja. Prav Tobija je med lutkovnimi predstavami s svojo do skrajnosti izčiščeno strukturo segel najviše, pomenil pravo gledališko doživetje in zgovorno zavrnil vso in vsakršno besedno, igralsko ali scensko načičkanost. Podoben učinek, čeprav z docela drugačnimi izraznimi sredstvi, je v kategoriji iger z živimi igralci doseglo beograjsko mladinsko gledališče Boško Buha z Eričevim humornim, folkloristično karikiranim musicalom Torta s petimi nadstropji. In če že omenjamo najlepša doživetja udeležencev 13. festivala, ne smemo — zavoljo popolnosti poročila — mimo „slaščice“, ki je bila samo neke vrste zunaj festivalski dodatek, pa vendarle priložnost za vzpo-rejanje z najvišjimi dosežki sodobnega jugoslovanskega teatra: v mislili imamo popularno predstavo Ateljeja 212 „Svinčnik piše, piše s srcem". Sem, k čistosti vsebine in izraza, torej seže tisto najboljše, kar imamo. Vsaj nekaj vrhunskih dosežkov premoremo. V njih so uresničene vizije stroke in ustvarjalnih hotenj. Za zares „rekordno žetev" je teh nekaj „klasov“ sicer premalo, toda žetev pač ni nikoli sama sebi namen. Najboljše klasje daje zrna za novo setev. Festival torej ni pomenil samo vrednostne selekcije tega, kar je že minilo, pač pa tudi — in upajmo: predvsem — vrednostno selekcijo za naprej. Slovencem se prikazanega ni treba sramovati. Predstave, ki so nas reprezentirale, so dokazale solidno ustvarjalno in poustvarjalno raven, tako da se pogovorom o jalovini ali čem podobnem, vsaj kar zadeva spomine na 13. festival, ni treba vdajati. Vendar pa festival še zdaleč ni vsa celota naše ustvar-jalnosti za otroke. Za Šibenik izbrane predstave so samo bisernice v siceršnjem mrgolenju školjk. Toda prav v tem — in v njihovi uspešnosti ob soočenju — je njihova obvezujoča vrednost. Predstav ne pripravljamo za festival. Pripravljamo jih za otroke, za njihovo doživljanje in čustvovanje. V tem doživljanju pa bi ne smelo biti votlih mest. Kako doseči, da bo sleherna stvaritev zadetek v polno, kot je — naj ponovimo — draveljski Tobija? Očitno je,da bo morala biti temeljna postavka nove „setve“ boljša in trdnejša organiziranost umetniške ustvarjalnosti za otroke. Vse premalo že delujočih pa tudi potencialnih sodelavcev mladinskih in lutkovnih gledališč vidi najboljše domače in tuje predstave, se seznani z estetsko teoretičnimi in praktičnimi spoznanji, ki jih prinaša stroka, se konzultira in dogovarja o idejnih, psiholoških, interesnih in drugih karakteristikah dejavnosti, katere služabniki so, z enim stavkom: delovna povezanost ljudi, ki jih samo z nekaj bolj ali manj abstraktnimi vezmi povezuje šibeniški festival, je vse prerahla, da bi mogli govoriti o zagotovilih, ki sijih vendarle želimo — o zagotovilih, da bo umetniška ustvarjalnost za otroke ohranjala raven najvišjih dosežkov, se osredotočala k res najboljšemu in prihajala na zeleno vejo v svoji medsebojni povezanosti, ki smo jo doslej vse prevečkrat pogrešali. V imenu umetnosti in v imenu otrok si uspešne delovne integracije na tem področju kulturne ustvarjalnosti resnično želimo. VIKTOR KONJAR Razstave VSEMIRSKA PRAVLJICA Do konca septembra bo razstavljal v galeriji Prešernove hiše v Kranju slikar - naivec Boris Lavrič. Njegov fantazijski svet je vsemirje. Privlačnost neraziskanega, neznanega je ujeta v določen prostor in utelešena v nenehnem lebdenju, v breztežnosti. Ljudje in živali nevsakdanjih oblik so povezani v istem liričnem ritmu, v skupnem gibanju; to so bitja iz varnega sveta vsemirske pravljice. Umetnikova olja na platnu in steklu so izvirne stvaritve sproščenega hrepenenja. BARVA : BARVA Sočasno razstavlja v kranjski galeriji Mestne hiše tudi mladi akademski slikar Veljko Toman. Slikarjeva dela nas spominjajo na ekspresioniste, kjer je barva hkrati tudi oblika in vsebina. V njegovih razgibanih tihožitjih občutimo poševno, diagonalno linijo. Ta linija postaja smer, ki so ji podrejene vse druge. Barvni odnosi: kontrast, dopolnjevanje, disonance in harmonija so temeljna slikarjeva problematika. Razgibano- iskanje, ki ga slutimo v njegovih delih, obeta nove slikarjeve izrazne možnosti. TEA DOMINKO Aktualno o današnji umetnosti DRUGA DIMENZIJA Španski kipar Eduardo Chillida se je na letošnjem grafičnem bienalu v Ljubljani predstavil s samostojno razstavo. Elementarni, ploskoviti labirinti pomenijo danes že nekako pomiritev, opogumljanje za tiste, ki v brezglavi vrtoglavici najmodernejših prijemov hočejo najti v umetnosti umirjanje, počitek, razrešitev stoterih, le delno reševanih in rešenih nalog. Zdi se, da je občutljivost ustvarjalca dvajsetega stoletja tako zelo prekoračila akademsko informiranost polpretekle dobe, da bi se morali na novo in pogumneje lotiti osvetljevanja dosežkov današnjih dni. Klasična merila niso bila Vsestransko in povsem domišljena. Nad vsem je bila trdna vera, oboževanje oblikovalčevega posega v svet. Metafizična komponenta se je sedaj razrešila v pozitivističnih konceptih vsakdanjosti; ti pa nujno porajajo novo simboliko. V navadi je, da se kiparji radi ukvarjajo z grafiko. Chillida je po stroki kipar, klesal je v kamen, pozneje pa ukrivljal železo. Vedno se je disciplinirano zavedal svojega delovanja in ohranjal element v njegovi dimenzijski arhitektoniki. Človek, ki s težkimi kleščami in kladivom oblikuje, ukrivlja, seka težke kose razbeljenega železa, se na naši grafiki sprošča le v ploskvi. Na belinah je opazno praskanje, značilno za zahodni pas neolitske kulture in tehniko jedkanice. Perspektivičnost, ki jo opaža kipar ob ukrivljanju železa v prostoru, kiparja muči. Zato na ploskvi uresniči tisto, česar ne zmore v realnem prostoru — biti kos dogajanju z enim pogledom. Kilogramska teža se spremeni v črno liso, možni prostor za akcijo -vrinek ali ukrivek - je lepa bela ploskev papirja. Kako preprosto! -zavzdihne kipar. Ali je res konkretno tisto, v čemer najdemo uteho? Mar sanje in misli ne dopuščajo enakih, če ne še večjih užitkov uresničljivosti? Njihova dimenzija pa je le na videz tridimenzionalna. Na razstavljenih grafičnih listih je umetnik ukrotil železno tvarino, prostor in svoje predstave. Izbral je dvoje izhodišč, dve smeri udara v svet značilnega Malevičevega belega kvadrata. Z vrha pritiska temina, ki simbolizira težo, z desne pa temina udarcev v hrbet vsaki njegovi akciji. Razvije se boj zverižkov, vrinkov, ukrivkov. Prične se osvajanje belega prostora. Razklepajo se čeljusti, ukrivljajo roke tega elementa črnine, nastajajo prostori, kot si jih zamišlja arhitekt, toda s simbolično močjo izpovedi, iščoč izhod in odrešitev. Kot da bi Španec pod pritiskom iz severa in vzhoda hotel ubežati v srečo beline, morda v srečo belih jader. Sledimo elementarni igri, ritmu in dinamiki, vračamo se v zavetje zaprtosti ploskovitih prostorov, z izrivki iščemo praznino. Razrešimo se kontrastov belo-čmega in najdemo pot v osvoboditev - v samo belino. Potovanja, ki se jih človek nikdar ne naveliča. Vsak dan se pripravlja nanje, odlaša z njimi, razmišlja - tako kot v vsakdanjem življenju, pred vsakim dogodkom, srečanjem ali dejanjem, s, IGOR PLEŠKO Eduardo Chillida (Španija) — jedkanica Izberite med novimi knjigami .• Izberite med novimi knjigami ENCIKLOPEDIM ZA OTROKE »Enciklopedija za otroKe - Larousse", ki jo je v francoščini napisal prof. Rene Guillot, priredil pa Stane Mihelič, je najnovejša otroška enciklopedija založbe Mladinska knjiga. Obsežno tematsko urejeno gradivo temeljito seznani mladega bralca z našim planetom Zemljo, z obdobji zgodovine človeške družbe, s svetom živih bitij (rastlinami, živalmi in človekom), s pomenom orodij in strojev za naše življenje ter z izbranimi poglavji iz kulturne zgodovine človeštva od sodobnosti do antike. »Enciklopedija za otroke -Laorusse" je razkošno barvno ilustrirana. Temu primerna je tudi cena: 120 dinarjev. V. T. ARHAR OTROK IN DELO Knjižna, ki Sb,i*M pojmovanje uciu postaviti na pravo mesto in s om&vm%Ew0,lS^ vzgojna posvetovalnica Maribor, založila pa mariborska založba Obzorja. Lahko bi jo imenovali mala psihosociologija delovne vzgoje,-razdeljena pa je na štiri večja poglavja: Človek in delo. Usposabljanje za delo. Aktivnost našega šolarja in Delo kot izvor težav in zdravja. Prvo poglavje zajema dva sestavka: Delo v človekovem življenju (dipl. psih. T. Kren). Drugo poglavje zajema pet prispevkov: Otroku pomeni igra delo, učenje in srečo! (dipl psih. prof. S. Pogačnik-Toličič), Duševne sposobnosti - pogoj za delo in učenje ter Motivacija (dipl. psih. F. Prosnik), Otrokove delovne in učne navade (spec. pedag. H. Vernik) in Vplivi družine pri oblikovanju otrokove osebnosti in njegovih navad (soc. del. O. Pirker). V tretjem poglavju, ki je najobsežnejše, je šest strokovnih člankov: Otrokova in mladostnikova aktivnost (dipl. pedag. psih. M. Divjak), Prosti čas našega šolarja (dipl pedag. R. Kladnik), Otrok potrebuje prosti čas, Pravi poklic je pogoj sreče (dipl. pedag. R. Lešnik), Aktivnost duševno prizadetega otroka (ortopedag. T. Plemenitaš) in Spodbudni in zavirajoči faktorji otrokove aktivnosti (dipl. psih. S. Soršak). Zadnje četrto poglavje, vsebuje dva sestavka: Otroku je delo muka in radost (dipl. pedag. R. Lešnik) in Delo kot zdravilo (dipl psih. T. Kren). Ker je knjižica izšla ob 20-letnici vzgojne posvetovalnice Maribor, je v njej objavljen tudi prikaz delovanja ie ustanove od njene ustanovitve do danes ter programska zasnova za nadaljnje delo. V. T. A. DR. NIKOLA ROT: OBČA PSIHOLOGIJA IVAN KREFT: SLOVENSKO LJUDSKO GIBANJE Založba Obzorja v Mariboru je izdala knjigo Ivana Krefta: SLOVENSKO LJUDSKO GIBANJE 1918-1941. Kot navaja avtor v uvodni besedi, je publikacija separaten odtis iz Regent-Kreftovega dela Progresivna preusmeritev političnega gibanja med vojnama v Sloveniji in Trstu oziroma Regent-Dr. Pleterski-Kreftove publikacije Progresivna Slovenija, Trst in Koroška (oboje je izšlo pri Pomurski založbi). Delo je bilo pripravljeno za samostojen natis že leta 1957, vendar je takrat žirija neke založbe rokopis izgubila. Šele letos, ob 500-letnici kmečkih uporov na Slovenskem in ob 400-letnici slovensko-hrvaškega kmečkega upora je razprava natisnjena kot samostojen elaborat. Delo ima tri značilnosti. Avtor je kot partijski delavec aktivno sodoživljal politično življenje v Sloveniji med obema vojnama. Zato je njegovo pripovedovanje živo in neposredno, lastnost, ki se sicer pogosto izgubi ob kasnejših, bolj sistematičnih ali kritičnih razpravah, časovno že odmaknjenih od zgodovinskih dogajanj. V pripovedi je nenehno pričujoča vodilna vloga Partije in njeni vzgibi, od katerih so bile odvisne mnoge situacije in dogodki v tem obdobju. (Bralec bi si le še želel, da bi imel pri rokah hkrati zgodovino KP v Sloveniji, ki je doslej še nimamo napisane, razen v fragmentih.) Težišče razprave je predvsem na vlogi našega kmečkega življa, ki je bil bistveno udeležen pri našem revolucionarnem preporodu. Ta delež je bil doslej pogosto premalo poudarjen. Njegova glavna žarišča so bila sicer v severovzhodni Sloveniji, bila pa so zrcalo vsega slovenskega podeželja. Tako je knjiga tudi dostojen prispevek založbe in avtorja k zgodovini naših bojev za staro pravdo, zato zasluži naše priporočilo. R. ROŽEK DRAGOCEN OPUS PISATELJA REVOLUCIONARJA Letos praznujemo 80-letnico rojstva Prežihovega Voranca. Med prireditve, ki so posvečene temu spominskemu prazniku, sodi tudi slavnostna tiskovna konferenca ob izidu 9. knjige Vorančevega Zbranega dela, ki jo je minuli teden organizirala Državna založba Slovenije v '.Ravnah na Koroškem, v deželi njegovih Samorastnikov. Tiskovna konferenca v ravenski študijski knjižnici je bila povezana z intimno kulturno prireditvijo: nastopil je Koroški kvintet s Prevalj in igralka Trezka Lačen z monologom iz Samorastnikov. Zbrano delo Prežihovega Voranca so na konferenci predstavili: direktor Ivan Bratko, glavni urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev prof. dr. Anton Ocvirk in pesnik Kajetan Kovič, ki je sugestivno in z veliko intimno zavzetostjo spregovoril o tem, kako je kot predstavnik svoje generacije sprejemal delo in življenje Prežihovega Voranca. ,Mogoče bi težko dostojneje proslavili 80. obletnico' Vorančevega rojstva kot z izdajo novega, predzadnjega zvezka Zbranih del, v katerem so objavljeni potopisi Od Kotelj do Belih vod, Borba na tujih tleh, nezbrane reportaže in zapisi, “ je dejal Ivan Bratko in nadaljeval: »Založba je poskušala izdati do tega pomembnega datuma tudi deseti zvezek, vendar ga urednik ni utegnil pripraviti. Do konca leta pa bo tudi ta pripravljen za tisk, ostane torej še Voran-čeva korespondenca in monografija. Zadovoljni smo, da je to veliko delo tako rekoč opravljeno in da je 24 let po smrti izšel v zbirki Zbranih del slovenskih klasikov ves dragoceni opus pisatelja revolucionarja Lovra Kuharja, opremljen z najbolj potrebnim gradivom. Zasluga za to gre glavnemu uredniku zbirke Antonu Ocvirku in uredniku Dragu Druškoviču. “ S tiskovno konferenco na Ravnah je Državna založba Slovenije počastila velikega pisatelja, ki je - zakoreninjen v koroški zemlji -rasel iz svojega časa, ga prerasel in nam ohranil njegovo podobo v svojih monumentalnih delih. VENO TAUFER: PRIGODE Najnovejša knjiga pesmi Vena Tauferja — po vrsti že šesta — ima kratek naslov »Prigode". Prinaša pregleden izbor iz njegove dosedanje poezije, saj je v njej zbranih 52 pesmi ali pesniških enot, izbranih iz zbirk »Svinčene zvezde" (1958), »Jetnikiprostosti" (1963), »Vaje in naloge" (1969) in »Podatki" (1972), sklepa pa jih pesem Nasproti štrlečim otokom, vzeta iz zbirke »Telemahovi komentarji", ki je za zdaj še v rokopisu. »Prigode" prinašajo najznačilnejše in po mnenju izbiralca-avtorja tudi njegove najboljše pesmi, vendar pa te niso predstavljene v kronološkem zaporedju nastajanja oziroma prvih objav. Pesmi so kratkomalo pomešane: (Taufer:) KOKTAJL, KI CIKA na sedanje stanje in usmerjenost pesnjenja pri nas. Priokusi gredo skozi knjigo v spiralastih krogih. Pesnik ima namreč opravka z jezikom. Jezik uporabljamo vsi. Uporabljamo ga - da se lahko razumemo, jezimo, žalostimo, veselimo, ljubimo, sovražimo in še marsikaj — za vsako od teh stvari v takšnih in drugačnih oblikah. S tem pa ga oblikujemo in to se mu pozna. Na njem ostane sled naše uporabe. In avtorja »Prigod" je zanimalo’ kako je s to sledjo uporabe in oblikovanja jezika v njegovih pesmih. Kako je še precej mlad skušal oblikovati svoj jezik, pa trčil na takšne in drugačne ovire v jeziku in v svetu in v sebi in v drugih. Od tod priokusi po ideologiji, po ideoloških trčenjih, pa priokusi po trku z naravo, in z erotiko. Potem nekoč človek odkrije sebe kot del med mnogimi drugimi deli ali pojavi tega sveta... Sledi postanejo zelo zelo številne, vse križem-kražem gredo in njihova križanja so neizmerno bogata. In tako pride RAZODETJE: jezik je oblika in oblika je jezik... Vznemirljive Tauferjeve ,Prigode" je domiselno opremil Zmago Jeraj, izdala pa jih je Cankarjeva založba. (Cena: br. 40 din). IT. PETER NORDEN: SALON KITTV Peter Norden združuje v »Salonu Kitty" romansirano pripoved ter zgodovinsko ozadje z ustreznim dokumentarijem. Roman »Salon Kitty prikazuje »ugledno javno hišo" za časa tretjega rajha, ko se je SS-ovska policija omislila, da bi lahko dobila drago- cene in zaupne podatke, če bi v Salonu Kitty namestila po!! izvežbane pripadnice SS in tajno vgradila prisluškovalne nap!1 Perfidna zamisel se je izkazala za koristno, saj je v salon zahajala diplomacija, pa tudi znane glave tretjega rajha in nji1' I zavezniški privrženci. Norden je podal s svojim romansiranim & mentarnim delom vsebinsko stvarno, slogovno razgibano delo, # Spoi bere brez prediha - mnogo bolj kot kaka kriminalka. Pisat® slj n ohranil kritično distanco do dogajanj. Razumljivo je, da ni1 ten obsojanja takih in podobnih postopkov SS-ovcev in zavračal \ ; cizem kot usodno zlo. Ohranil je netendenčno pristnost repo( ] no-leposlovnega podajanja, vrednost takega pisanja pa je v pot nem razkrivanju zakulisja, čeprav morda manj opaznega, Za pr® 'j, k je poskrbel Mirko Nepast, za knjižno opremo pa Branislav F® *inel< 5nier "puš BOGOMIL FATUR: iZ PESNIŠKI UST 11 ^ »Pesniški listi" založbe Koper in Založništva tržaškega tiska vai epra- bivajo vse jasnejše poteze glede svoje formalne posebnosti M ^ membnosti. Če je bilo o prvem že izrečeno mnenje, pa je treba ^ drugem poudariti, da so uredniki ubrali kar najbolj pravo pot,, ^ so odprli možnosti za panoramo sodobnih književnikov ne gled* j generacijsko ali ožjo slogovno izraznost. »Pesniški list 11“ pr>f' ^ Knjigo OBČA PSIHOLOGIJA, ki jo je napisal dr. Nikola Rot, je v slovenskem prevodu Bogomirja Peršiča izdala založba Mladinska knjiga. Avtor je celotno gradivo razdelil v tri dele. V uvodnem delu je prikazal predmet, razvoj in metode psihologije, metode in tehnike psihološkega raziskovanja, organske osnove duševnega življenja in njegov razvoj. V sistematskem delu je obdelal zaznavanje, učenje in pomnjenje, mišljenje, čustva, motivacijo in aktivno življenje ter osebnost. V tretjem, posebnem, delu pa se je dotaknil nekaterih vprašanj iz socialne psihologije, psihologije dela in klinične psihologije. Knjigo OBČA PSIHOLOGIJA bodo uporabljali slušatelji ustreznih višjih in visokih šol za učbenik, dobrodošla pa bo tudi vsakomur, ki se želi pobliže seznaniti s temeljnimi ugotovitvami o človekovi osebnosti in njegovi duševnosti. Knjigo še posebno priporočamo poklicnim pedagogom. Stane 80 dinarjev. V. T. ARHAR novejšo liriko Bogomila Faturja, ki se razodeva v formalni rud11] nosti na moderno klasiko, vsebinsko pa podajajo te pesmi razp1 ženja - meditativne pesmi z uglašenostjo zemlji, zakonitostim1 M Ijenja in minljivosti. Faturju niso tuje romantične prvine, v ^ 1 nem doživetju je sprostil tudi himnične meditacije. Za geome* > rano poenostavljeno opremo je poskrbel Zvest Apollonio. BOGDANA HERMAN: PESNIŠKI LIST 12 Bogdana Herman spada med mlade pesnike, ki si šele utirajoč: pe v svet literarne produkcije, vendar je že ob »Pesniških listih mogoče razvideti dokaj enotno povedano - izrazno obnriv}1' njenih pesmi. Njena poezija je razvezana tradicionalnih izrazil, $ bistvu redkokje presega že poznane stopnje modernizma. Ni jiv,s paradoks, posmeh, v vsej meditativno sti se ji svet razodeva v aFfh du in nemoči pred praznino. Vsebinsko in formalno so pesmi A eno raznolike, razpoloženjsko različno intonirane in kljub nem vitetam iščoče. Razgibano opremo je izdelal Zvest Apollonio. MARIJ ČUK: PESNIŠKI LIST 13 Pesniški začetek Marija Čuka je v znamenju iskanja izraznih v' povednih elementov, ki omogočajo asociativnost, ali pa tudi p® doksalne nepovezanosti neodadaističnega kroga. Zato mu niso h C[: ne pojmi, ki jih ima tradicionalna poezija za grde, odvratne, J ironični »medklici", ne razbitost. Pri pesmih Marija Čuka se ;ot razvideti dokaj različno pesniško hotenje in tudi formalno razlit jj ^ metrično strukturo. Lepa notranja oprema je v vsej poenostavljen jj’« sti v nasprotju z vsebino pesmi Izdelal jo je Zvest Apollonio. pr'^ JANEZ VIPOTNIK: ZGODBE 0 DIKU V Matjaževi knjižnici je izšla mladinska povest Janeza Vipo^\ »Zgodbe o Diku". Gre za niz stvarnih zgodb o psu novofundl^M’, o otrocih in njihovem svetu, »junak" preproste mladinske po^fU, pa je pes. Spoznavanje kakršnekoli vrste ne želi biti didaktični dogajanje pa ostaja ves čas mikavno. Slogovna uravnanost je v Sr -!av nem hoteno taka, da jo zmore mladi bralec. Ilustracije Osterc lepo dopolnjujejo besedilo. Pri M; s VIKTOR JERIHA-KOVAČEV: FANTJE Z VSEH KONCEV SVETA Javi Ptis šiiti ter uči Pri Partizanski knjigi je izšlo leposlovno-memoamo delo Viktor Jerihe-Kovačeva »Fantje z vseh koncev sveta". Pisec je knjigo svetil vsem, ki so se v vrstah mednarodnih brigad borili na stti' španske republike med leti 1936 in 1939. Celotna knjiga je bit povesti, ki pa temelji na izkustvu in spominih. Preplet obojega take narave, da s svojo preprosto in neposredno povednostjo oži® dneve španske revolucije, oživlja delež mnogih jugoslovanskih rč: lucionarjev v španskem boju proti fašizmu. PESEM 0 NIBELUNGIH 132. zvezek knjižnice Kondor prinaša »Pesem o Nibelungih prevodu Mirka Avsenaka in s spremno besedo Frančka Bohanc" Mirko Avsenak je izbral tisti del »Pesmi o Nibelungih", ki še m“fpa zdel po vsebini in vrednosti najzanimivejši, preostali del pa je izf, Je polnil z veznim besedilom. Neznani avstrijski ustvarjalec je zid' ‘e epsko pesem kot mitološko ali bajeslovno in zgodovinsko poved vanje, V srednjeveškem pesništvu velja »Pesem o Nibelungih" M epopeja zvestobe, boja in ljubezni. Spremna beseda je podane vseh temeljnih sestavinah, ki so potrebne za razumevanje umetnin1 dopolnjujejo pa jo umetniške reprodukcije. >ni Kc tic ni na Pc ;Va Pi NOVE STROKOVNE KNJIGE Predrag Vranicki in dr.: Marksizam i odgoj. Osijek, „Glas SIav0,|,i( nije“ 1973. jki Osnovi vojne psihologije. Beograd, Vojnoizdavački zavod 19'H Nikola Rot: Obča psihologija. Ljubljana, Mladinska knjiga 197|; šp Helena Puhar: Vzgoja zardanašnji čas. Izbor člankov in mi*" d' vzgojne svetovalke Helene Puharjeve. Ljubljana, Mladinska kuj# Vida Sterle: Učitelj in starši. Ljubljana, Mladinska knjiga 19^' '|Na šolo je posijalo sonce KUP\fE o . jTOrtna vzgoja postaja vse 0$ *] zahtevno delo, ki ga lahko ri Pesno opravljajo le usposob-cfl' JJi, za delo zavzeti pedagogi. po' ki znajo buditi veselje do vol ®be, ki vedo, kaj je treba de-P?f .b kako poučevati, da bi bil ^ 'nek čim večji. Toda žal: to °niembno vzgojno področje opuščamo včasih nestro-!jVnjakom, kar seveda čuti ^dina. Takole pripoveduje 5enka: ' Mlačnost ali celo odpor vadbe imata svoje poreklo v pravilnem, nestrokovnem in povzetem pouku. V osnovni ■d nismo imeli ne telovadnice ne strokovnega učitelja. Va- ska in ebi tol, 'edi orifi UP11 itn smo kar v razredu ali pa na w,)i ®driiku - tudi tedaj, ko je bilo j^naj lepo vreme. Vsako uro so Ponavljale ene in iste vaje: Zflf ^ePi, odldoni, zakloni in pre-- nikoli nič novega. To me začelo dolgočasiti. Komaj enj čakala, da je zvonilo. Na °n se je začelo šušljati, da bo nšel nov učitelj. Prišel je in es; kakšna razlika. Kakor da bi a Solo posijalo sonce. Pouk se e Popolnoma spremenil. Postal /0/5 pestrejši in ure niso bile več h ' ,3ko dolgočasne in dolge. Za-mOl 'eb smo vaditi tek. Profesor nas Z/,13 navdušil za rokomet. Medtem : ji smo prej delali vse na po-elje, tako rekoč pod strogo nit iep vojaško disciplino, smo se potem privajali na samostojno aktivnost. Prejšnji način ukazovanja mi je zbujal odpor do vsega, kar smo morali delati. Lahko rečem, da je novi način predvsem spremenil naš odnos do vadbe in športa. Te besede mladega dekleta so dovolj iskrene in poučne za vse, ki želimo že otroke usmeriti k športu in jih že v rani mladosti seznaniti z njegovimi oblikami. Ni zmeraj točna trditev, da za vadbo ni prostorov in usposobljenih učiteljev. Ure, namenjene športni vzgoji, večkrat „mešetarsko“ dodeljujemo nestrokovnjakom, takim, ki se nikoli niso ukvarjali s športom. Ti nimajo ne znanja ne volje, niti interesa, da bi otroke kaj posebnega naučili; ne znajo prisluhniti njihovim željam in gibalnim potrebam, predvsem pa ne znajo ustvariti toplega vadbenega ozračja. Ure opravljajo formalno, netijo vadbeno mlačnost in že najmlajšim priskutijo veselje do vadbe. Čeprav se šport in gibanje prilegata vsakemu zdravemu otroku, se bomo morali vse bolj prizadevati, da bodo športno vzgojo mladih vodili pravi športni pedagogi, ki bodo znali prikazati in posredovati učinek, vrednost in bogastvo športa. JOŽE AŽMAN OD KDAJ PRI NAS RODITELJSKI SESTANKI? V ie, se Mnenje, da so stiki med starši ' učitelji izredno koristni ter 1 uiorata šola in dom otroka Upno vzgajati, najdemo že v najstarejših pedagoških , 'lih in vzgojeslovnih knjigah. šolski in učni red iz leta ''0 pravi o tem takole: „Uči-naj bode uku in odgojeva-Ju na potrebo in korist, koli-p more, v dogovoru z rodite-M katerimi naj se složno tru-\ O roditeljskih sestankih je rv> pisal nadučitelj iz Št. Jurija p Celju Ivan Vrščaj leta 1895 °potniku. Trdil je, da kmeč-'' 'Judje zato ne marajo šole, j* o njej premalo vedo. Indivi-iplni stiki učitelja s posamezni uii starši niso dovolj. Učitelj /Starše in njihove misli bolje 2 a PUznal, če jih bo zbral več sku-> če bodo skupno izmenja-mnenja o šoli, šolskih po-;^ah in vzgoji. Posamezni učili so torej pri nas že zelo zgo-pi spoznali pomen roditeljskih ■ tankov. Leta 1903 je bil obeljen v „Slovenskem učitelju14 JpPevek, ki opisuje primer regijskega sestanka na deželi živahen pogovor staršev in ,0 “čitelj Uradno so bili ti sestanki pri nas omenjeni šele leta 1905. Z ukazom ministrstva za uk in bogočastje je dne 29. 9. 1905 izšel nov šolski in učni red, ki je v 120. členu določal: „Učiteljiso dolžni prav skrbno gojiti stik z domačo hišo, ki je potreben v interesu pouka in šolskega obiskovanja, zlasti pa v interesu vzgoje. Ža razgovor o zadevnih vprašanjih se lahko z dovoljenjem okrajnega šolskega oblast-va prirejajo roditeljski večeri.11 V Ljubljani je bil prvi tak roditeljski večer 7. aprila 1906 na 2. osemrazredni deški mestni šoli. Šolski vodja Fran Gabršček je pozdravil navzoče in razložil pomen roditeljskih večerov. Nato je predaval učitelj Janko Likar o predšolski vzgoji otrok. Tega leta so začeli sklicevati roditeljske sestanke že po vsej Sloveniji. Leta 1907 ustanovljeni časopis ,JDomače ognjišče11 je poročal o njih v posebni rubriki. Tudi v drugih učiteljskih glasilih je bilo vedno več razprav na to temo. Učitelji so skušah roditeljske sestanke čimbolj izpopolnjevati in popestriti. Menili so, da je na teh se- toti1 Stankih nujno potrebno tudi roditeljskih sestankov zelo iz-poljudno predavanje, ki naj ob- boljšal, obenem pa si je učitelj-sega snov iz vzgoje, pedagogike S[V0 pridobilo med ljudstvom ali higiene. Vsi pa so se strinjali,' vpcii usled da se je šolski obisk po uvedbi V CJ g TATJANA HOJAN 10 let tovariškega sodelovanja Že deset let sodelujeta aktiva ravnateljev osnovnih šol občine Ljubljana-Šiška in Moste-Polje z aktivom ravnateljev beograjske občine Čukarica. Pred več kot desetimi leti so skovale šole Fr. Rozman iz Šentvida in šola Mi-loje Pavlovič iz Čukarice, osnovna šola Hinko Smrekar iz Šiške in osnovna šola Filip Kla-jič-Fiča ter osnovna šola Vide Pregare iz Most in osnovna šola ..Bratov Jerkovič 1 iz Železnikov tesno sodelovanje. Iz tega sodelovanja je vzniknila želja, da bi se aktivi ravnateljev teh občin — kasneje se je to razširilo na VVZ — redno enkrat letno sestajali, in sicer enkrat v Beogradu, enkrat v Ljubljani. Pridružila sta se tudi oba zavoda za šolstvo. Namen teh sestankov je spoznavanje organizacije šolstva ter izmenjava izkušenj pri učno-vzgojnem ter zunajšolskem delu. Mnogo koristnih mnenj je bilo izmenjanih. Videli smo stare in nove šolske zgradbe, spoznali smo se z učenci, saj je med obema občinama neka podobnost: posamezne šole imajo učence vseh narodov in narodnosti naše jugoslovanske skupnosti. Poleg teh izrazito strokovnih in tovariških stikov, ki so se iz leta v leto poglabljali in so sedaj postali že izredno prijateljski, pa smo na petih srečanjih v Srbiji in petih srečanjih v Sloveniji temeljito spoznali obe republiki ter delo in življenje v njih. Skovala sta se resnično bratstvo in enotnost med nami, prosvetnimi delavci. Letošnji desetletni jubilej teh stikov smo praznovali v Srbiji. Dvaindvajset ravnateljev, pomočnikov in ravnateljic VVŽ iz obeh ljubljanskih občin je bilo . v gosteh aktiva ravnateljev občine Čukarica od 7. do 10. junija. Prvi dan smo obiskali vzorni VVZ na Banovem brdu. Sprejeli so nas zelo prisrčno in pri izmenjavi mnenj smo opazili zelo velik napredek v duhu naših ustavnih sprememb. Tu so namreč 11 VVZ, z več kot 3000 otroci in skoraj 300 delavci, združili v enotno organizacijo združenega dela, v kateri predstavlja vsak zavod TOZD. Pravijo, da so mnogo pridobili in tudi enotno upravno in pedagoško vodstvo je doseglo zelo lepe uspehe. Pogovor o nekaterih pedagoških, vzgojnih in kadrovskih vprašanjih smo imeli na šoli Nikola Tesla1 na Rakovici. Pogovarjali smo se o raznih metodah dela, novi matematiki in kadrovskih vprašanjih. Zvedeli smo, da v SR Srbiji na šolah ne primanjkuje učiteljev. Zgodi se, da ostanejo učitelji - kljub dobro razviti šolski mreži - celo brez dela. Zato so ustanovili posebne tečaje za prekvalifikacijo učiteljev za delo v gospodarstvu. Torej prav nasprotno kot pri nas. Zvečer smo imeli družabni sestanek na šoli Josif Pantič, kjer so nam učenci te šole izvedli lep in bogat pevski koncert na izredno visoki kvalitetni ravni. Naslednji dan smo šli na pot. Po glavni magistrali smo se peljali do Paračina, nakar smo zavili proti vzhodu v Timoško krajino. Med potjo smo si ogledali dnevni kop v rudniško-to-pilnem bazenu Bor. Po zelo lepi, slikoviti pokrajini, med lepo obdelanimi polji in bogato obetajočo letino, smo prišli v Negotin. Tu smo si ogledali rojstno hišo in muzej znanega srbskega skladatelja Stevana Mokranjca in spomenik ter ostanek smodnišnice iz turških časov. V tamkajšnji osnovni šoli Vuk Karadžič so nam priredili odličen koncert tamburaškega zbora in nastop solistov ter reci-tatoijev. Krona vsega ogleda je bil naslednji dan, ko smo si ogledali našega giganta na Donavi hidro energetski sistem Djerdap. Po cesti „Bratstva“, ki je speljana na velikem jezu, smo skočili v sosednjo Romunijo in si ogledali Tum Severin in kopališče Herkulane. Zadnji dan nas je vodila pot po slikoviti pokrajini ob Donavi, kjer se nismo mogli načuditi lepotam Džerdapske soteske. Obiskali smo tudi Tekijo in Dolnji Milanovac, ki so popolnoma nova naselja, ker je stara naselja pokrila voda narasle Donave, ki je tod tudi do 86 metrov globoka. Mogočni trdnjavi Golubovac in Smederevo spominjata na nekdanje gospostvo ob Donavi, kije danes le zgodovinska zanimivost težke preteklosti. Še Avalo smo si ogledali in na letališču Surčin končali ta obisk, ki nam bo ostal v trajnem spominu. Videli smo zopet del naše skupne domovine in z lepimi, globokimi, nepozabnimi vtisi krenili domov. Pri tem pa ne smemo mimo prisrčnosti in resničnega bratskega tovarištva, ki so nam ga izkazali naši gostitelji, beograjski kolegi in smo ga bili deležni prav povsod, kjerkoli smo se ustavili in kjerkoli smo se pogovarjali. Bilo je res nepozabno in globoko doživeto srečanje. Tovarišem iz Beograda globoka zahvala in na svidenje v Sloveniji* VILKO KOLAR NAS PRAVNIK SVETUJE DODATEK VPRAŠANJE: 1. 1. 197. ^ nastopila porodniški dc S tem dnem so dobili de ^oi na naši šoli dodatek za tež delovno mesto. Na šoli me t ,J°’ da mi ta dodatek ne pn n ii n,, ker nisem poučevala. Ki zac^fl delati 'polovičei <4 lpn‘ čas, so mi ga izplačevat ° rt h,P0l°vično. 4-umi delovni ča 'Lt kli ^Pada do 21. septembra " moram porabiti redni letn M USt? M. K ODGOVOR: Med porod dopustom vam pripad “idomestilo osebnega dohodk predpisih o zdravstvenem zr letovanju, ki določajo za tak ufl-i k mere povprečje osebnega dc ' Ska za preteklo leto. Kdcršn /3 |)° ’ P0v’išica ali dodatek k oseb 73, /f1 dohodku med porodni isli j lln dopustom ne vpliva na m iga .pestilo osebnega dohodki V času, ko opravljate pok rj, Cld delovni čas, pa vam pr pada nadomestilo osebnega dohodka za 4 ure po vseh osnovah in merilih za delitev osebnega dohodka v vaši delovni organizaciji, upoštevajoč tudi sorazmerni del dodatka za težko delovno mesta. Za ostale 4 ure, ki pa jih praktično ne opravite, pa vam zopet pripada nadomestilo osebnega dohodka po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Redni letni dopust bi morali izrabiti med šolskimi počitnicami. TANJA ŠAREC POKOJNINA IN POČITNICE VPRAŠANJE: Ves čas poučevanja sem delala na podeželju, na nižje organiziranih šolah in v veliko težjih razmerah kot kolegice v mestih. Poleg tega sem prejemala tudi manjše osebne dohodke, kar se mi pozna pri pokojnini. Poskušala sem s prošnjami na razne organe, da bi se mi popravila ta kri- vica, pa nisem uspela. Ostalo mi je le kup medalj in priznanj. Ponovno sem se zaposlila -honorarno, zato me zanima, če mi pripadajo plačane šolske počitnice? ODGOVOR: Pri odmeri starostne pokojnine so odločilni povprečni mesečni zneski osebnih dohodkov, na podlagi katerih se izračuna pokojninska osnova, zato je v skladu z zakonom o pokojninskem zavarovanju tudi vaša pokojnina v soraz-meiju z vašimi osebnimi prejemki. Če bi se ponovno redno zapodili za nedoločen čas, bi imeli seveda pravico do rednih šolskih počitnic z pripadajočim osebnim dohodkom. Domnevamo, da gre pri vas za delovno razmerje za določen čas, ki je bilo končano tik pred šolskimi počitnicami. V tem primeru ne morete uveljavljati pravice do plačanih letnih šolskih počitnic. Delovna razmeija za dolo- čen čas v prosveti radi sklepajo in pogosto po preteku šolskih počitnic istega delavca ponovno zaposlijo za dobo naslednjega šolskega leta. Tako delavca oškodujejo za osebni prejemek med šolskimi počitnicami. Pri tem je treba opozoriti, da delavci le izjemoma združujejo svoje delo za določen čas. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu določa, daje mogoče sklepati delovna razmerja za določen čas le v primerih, ki so določeni v temeljni organizaciji združenega dela, skladno z zakonom, zlasti pa: če se začasno poveča obseg dela, če je treba nadomestiti začasno odsotnega delavca, če gre za sezonsko delo in podobno. Ce niso izpolnjeni našteti pogoji, se šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, s tem pa je zvezana tudi pravica do šolskih počitnic. TANJA ŠAREC Vzgoja in varstvo »OTROŠKA IGRIŠČA« V SR Sloveniji živi nad 400.000 otrok, starih do 15 let. Kljub temu podatku pa je že dolgo jasno, da naša družba premalo skrbi za to, da bi jim priskrbela dovolj primernih igrišč — tistega življenjskega prostora, ki ga otroci in doraščajoča mladina nujno potrebujejo za zdrav telesni in duševni razvoj. Žal veljajo tudi za naše razmere grenke besede Švicarja dr. A. Ledermauna: „Tisočem otrok odrekamo tisto, kar načrtujemo za avtomobile v mestih in za živino na deželi. In to se dogaja v eri tako imenovanega prostega časa!11 Resnično: mestni otroci imajo vse manj možnosti za sproščeno razgibavanje v zelenem okolju, podeželski pa po kdo ve kakšni »bistroumni11 logiki sploh ne potrebujejo nobenih površin za igro, saj se več kot dovolj „natelovadijo“ pri okopavanju vinogradov, pri delu na polju in v gozdu, ko po blatnih in strmih ridah pomagajo očetom vlačiti težke hlode v dolino. In ker niti mestni niti podeželski otroci še ne morejo samoupravno reševati svojih pro blemov, temveč , opravijo11 to namesto njih vsemogočni odrasli, so pač vedno na slabšem. Ob tem pa je zdravstveno stanje otrok iz dneva v dan bolj ogroženo: vse več je telesnih deformacij, nervoznost med mladino je že kar pravilo, nekatere funkcije organizma močno slabijo, otroci se prehitro telesno in duševno utrujajo itd. i Sreča v nesreči je, da kljub dokajšnji brezbrižnosti neka- terih odgovornih in samozadovoljstvu številnih odraslih mladi rod vendarle ni docela osamljen. Zveza prijateljev mladine Slovenije je ena izmed redkih družbenih organizacij, ki se z vsem svojim ugledom, neuničljivo upornostjo in z nazorno dokumentacijo vztrajno bori za to, da bi se mi, odrasli, ki tako »vedno vse naredimo prav11 pri oblikovanju našega okolja začeli zavedati, da smo dolžni poskrbeti za nujni življenjski prostor mladih ljudi. Knjiga OTROŠKA IGRIŠČA, ki se je pred nedavnim pojavila na knjižnem trguje nekakšna obtožujoča »bela knjiga11, ki kliče in opozarja hkrati, da otroških igrišč nikakor ne smemo pojmovati samo kot prostor za igro, temveč kot življenjski prostor, nujno potreben mlademu rodu. V osmih, ustrezno ilustriranih poglajih, razglablja skupina avtorjev o potrebnosti otroških igrišč, o otroških igriščih v stanovanjskem naselju, o gradnji in oblikovanju otroških igrišč, o sestavinah otroških igrišč, njihovi ozelenitvi in opremi, vodstvu na otroških igriščih ter o njihovem upravljanju in vzdrževanju. Ustrezne skice je prispevala inž. a rh. Vesna Finžgarjeva, barvna naslovna stran pa je skupinska risba predšolskih otrok vzgojno-varstvenega zavoda Ljubljana-Prule. Knjižico je založila Zveza prijateljev mladine Slovenije s finančno pomočjo republiške skupnosti otroškega varstva. Cena: 45 dinarjev. V. T. ARHAR SREDNJA PROMETNA ŠOLA ZAGREB enota Ljubljana pri PZ VEKTOR — Šmartinska 104 razpisuje naslednja delovna mesta za določen čas: - prof. za slov. in angl. jezik — prof. za matematiko in fiziko — administratorja — popolna srednja šola - prof. za kemijo - 10 ur tedensko — prof. za zgodovino — 3 ure tedensko — prof. za osnove družbenih ved — 1 ura tedensko - prof. za zemljepis - 4 ure tedensko - učitelja za teh. risanje, str. elemente, meh. tehnologijo, tehniko vzdrževanja motornih vozil — 10 ur tedensko — strojni inženir - učitelja za cestno prometne gradnje — 2 uri tedensko -gradbeni inženir - učitelja za prevoz blaga, prevoz potnikov, prometno tehniko in špedicijo — 4 ure tedensko — inženir za promet - učitelja za statistiko, planiranje, ekonomiko prometa in komercialno ter finančno poslovanje — 4 ure tedensko — dipl. oec. — učitelja za obrambo in zaščito — 1 uro tedensko — oficir JNA - učitelja za socilogijo - 1 uro tedensko dipl. sociolog — učitelja za zdravstveno vzgojo — 1 uro tedensko — zdravnik — koordinatorja z delovnimi organizacijami — 6 ur tednesko — pravnik s prakso v cestnem transportu — snažilke — polovičen delovni čas Kandidati za učitelje morajo izpolnjevati vse pogoje, ki so predpisani za delo v učno vzgojnih zavodih. Prijave pošljite PZ Vektor, Šmartinska 104. Razpis velja 15 dni po objavi. I 100-LETNICE OSNOVNIH ŠOL Šolsko poslopje v STRUGI (Kočevje) je bilo dograjeno leta 1873. S poukom so pričeli jeseni istega leta. Prvi učitelj na šoli je bil Matija Petrič, kije poučeval v tem kraju 30 let. Leta 1919 so šolo razširili v dvo-razrednico. Drugo učilnico so dobili na Paki. Leta 1934 so zgradili novo šolsko poslopje s tremi učilnicami, in šolo razširili v trirazrednico. Šolaijev je bilo vedno več, zato so šolo leta 1936 razširili v štirirazrednico. Leta 1941 je bilo na šoli 226 učencev. Med NOB je bila šola poškodovana, zato so imeli pouk v privatnih hišah. Šola ŠIVČE (Cerknica) -prejšnji naziv kraja na Vrhu pri Sv. Trojici - je bila ustanovljena kot zasilna šola leta 1873. Pouk so imeli v privatni hiši do leta 1905, ko so zgradili šolsko stavbo. Leta 1922 je šola postala dvorazredna in leta 1939 tri-razredna. Med italijansko oku- pačijo so na šoli poučevali slovenski učitelji. Zaradi nemirov so morali pouk večkrat prekiniti. Šola v Šmartnem (Nova Gorica) — prej Št. Martin, je bila ustanovljena leta 1873. Pouk so imeli v privatni hiši in župnišču. Leta 1897 so kraj preimenovali v Šmartno. To leto je bila tudi zgrajena šola. Pouk v tej šoli so imeli do leta 1943, ko je bila požgana in uničena vsa oprema. Vse do leta 1954 so imeli pouk v privatnih hišah. Šola v VIPOLŽAH (Nova Gorica) je bila ustanovljena leta 1873. Pouk so imeli v privatnih hišah vse do leta 1903, ko so zgradili šolo. Leta 1922 so jo razširili v dvorarednico. Pouk je bil do leta 1923 v slovenščini. Po tem letu, po Gentilijevi šolski reformi, pa so postopoma uvajali pouk v italijanščini. SLAVICA PAVLIC NOVO: POGLED SKOZI MAJHNO KAMERO TEHNIŠKA ZALOŽBA SLOVENIJE obvešča šolska vodstva in še posebej učitelje tehničnega pouka, da je pravkar izšla knjiga Mako Sajko: Pogled skozi majhno kamero ali Kako postaneš filmski ljubitelj Knjiga je — kot že naslov pove — posvečena ljubiteljski filmski dejavnosti, torej tudi filmskim krožkom na šolah. Še posebno je treba poudariti, da so v njej podani zadnji dosežki na področju foto in kinotehnike in avdiovizualnih sredstev, kijih sodobna šola uvaja v svoj izobraževalni proces. Duhovit in pogovorni, avtorju svojski prijem pri podajanju snovi ter šaljive ilustracije Andreja Habiča predstavljajo tako zanimivo in privlačno branje, da bo po knjigi posegel tudi tisti, ki se želi predvsem zabavati in razvedriti. Cena 42,00 din. Knjigo lahko kupite v vseh knjigarnah ali naročite pri upravi založbe, Lepi pot 6, Ljubljana. NOVA ŠOLA ZA GOSTINCE Letošnjo pomlad so v Radencih svečano odprli novo poklicno gostinsko šolo, ki so jo začeh graditi novembra leta 1971. Slovesnosti s kulturnim sporedom in govori so se poleg gostincev, domačinov- in okoličanov udeležih predsednik pro-svetno-kultumega zbora Miloš Poljanšek, predstavnica republiškega zavoda za šolstvo Zora Kolarjeva, ki je ves čas prizadevno spremljala priprave in potek gradnje, predstavniki republiške izobraževalne skupnosti, republiškega sekretariata za prosveto in kulturo, zvezni ter republiški poslanci in mnoge druge ugledne osebnosti. Na svečanosti sta govorila ravnatelj gostinske šole Franc Mohorko, ki je kronološko orisal razvoj stare šole in uspeh sedemletnih prizadevanj za gradnjo nove gostinske šole. Predsednik občinske skupščine Branko Zadravec je povedal, kdo je prispeval denar za gradnjo. Med drugim je dejal: „Po srednjeročnem programu šolstva v občini odpiramo danes že drugo novo šolsko stavbo, če pa posežem nekaj let nazaj, pa že četrto. Doslej so bile namreč že zgrajene osnovne šole na Kapeli, v Apačah in Vidmu ob Ščavnici. Investicijski stroški gradnje novega objekta in opre- ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■! me znašajo 6 milijonov deset tisoč dinarjev. Posojilo je dala občini republiška izobraževalna skupnost, in sicer tri milijone din, zdravilišče Radenska je prispevalo milijon 310 tisoč, občina Murska Sobota tristo tisoč, uprava gostinske šole je zbrala 200 tisoč, občinski sklad za gradnjo šol pa milijon 200 tisoč dinarjev.41 Ker ni bilo dovolj denarja, je bila šola zgrajena v dveh etapah, najprej za teoretični, nato pa še za praktični pouk. Izgradnja je trajala leto in pol. Glavni projektant je bil diplomirani inženir arhitekt Tone Bleje iz Ljubljane, gradbeni izvajalec pa Konstruktor Maribor. Šolsko opremo sta dobavili trgovski podjetji Slovenijales in Lesnina. Poleg glavnega investitorja občinske skupščine s predsednikom Brankom Zadravcem na čelu in drugih sodelavcev, ima nedvomno največ zaslug za novo šolo njen prizadevni direktor Franc Mohorko, ki mu je predsednik občine v imenu občinske skupščine za dolgoletno plodno prosvetno in pedagoško delo ter za trud pri gradnji nove šole izročil na slovesnosti posebno priznanje. L KOVIČ PRAZNIK V POLHOVEM GRADCU Ob koncu praznovanja krajevnega praznika v Polhovem Gradcu so pripravili šolarji v novi osnovni šoli Dolomitskega odreda lepo prireditev. Dvorana je bila zasedena do zadnjega kotička. To je bila enkratna kulturna prireditev, saj so povabih nanjo tudi letošnje nagrajence OF za literaturo, pisatelje: LADA AMBRO-ŽIČA-NOVLJANA, KARLA GRABELJŠKA-GABRA in IVA ZORMANA. Govornik je orisal velik kulturni pomen srečanja polhograjski dohni, ki je bila še pred letom na repu kulturnega dogajanja, danes pa je že nosilka kulturnih idej v Dolomitih. Da je to res, sta dokazala otroški pevski zbor pod vodstvom Lili Šifrer, in folklorna skupina naših najmlajših. V drugem delu programa je Viktor Konjar poudaril, da to srečanje ni zgolj vljudnost, pač pa posebno kulturno doživetje v novem centru Dolomitov. Učenci so potem brali krajše odlomke iz nagrajenih del pisateljev. Iz knjige Lada Ambroži-ca-Novljana o Gubčevi brigadi in slavnem pohodu XIV. divizije, košček povojne „Bole-čine“ Karla Grabeljška-Gabra, ki je tudi v živi besedi pripovedoval o nastanku svojih najboljših del (njegova dela pozna v tej dolini že vsak otrok, ker opisuje v njih prav Dolomite in njih težko zgodovino). Potem ko so prebrali odlomek iz romana pisatelja Iva Zormana „Moja draga, Iza“, nam je pisatelj v šegavem tonu orisal sebe in svoje delo. Po končani prireditvi je Karel Grabeljšek odprl knjižno razstavo v Polhovem Gradcu. MINKA KRVINA List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti SRS in izobraževalna skupnost SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor, odgovorna urednica Neža Maurer, namestnica urednice Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 20 din za posameznike, za šole in druge ustanove 40 din - Št. tek. računa: 50101-678-47093. Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643. NOVA ZGRADBA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE V MURSKI SOBOTI Gradnja nove srednje zdravstvene šole v Murski Soboti je velika pridobitev. Grade jo blizu soboške bolnišnice v Rakičanu pri Soboti, ki je že sestavni del mesta. Predvidevajo, da bo šola vseljiva že v šolskem letu 1973/74. Imela bo devet klasičnih učilnic, osem kabinetov, mladinsko sobo, knjižnico, čitalnico in druge potrebne prostore. Telovadnico bodo uredili v prostorih kmetijske srednje šole v Rakičanu. Tudi internata še ne bo, zato pa bodo vozili vsake pol ure avtobusi iz Mur- ske Sobote in Rakičana. Investicije za novo šolo znašajo okrog pet milijonov din. Denar so prispevali: republiška izobraževalna skupnost, klinične bolnišnice iz Ljubljane, soboška občina, zavod za socialno zavarovanje v Murski Soboti in drugi. Novi šolski prostori bodo prav gotovo veliko pripomogli k boljšim delovnim razmeram v šoli in tako tudi h kvalitetnejšemu pouku. STANKO SKOČIR RAZSTAVA SLOVENSKIH EKSUBRISOV Komaj se je v majhni, vendar dinamični galeriji ARS, ki ima prostore v specializirani knjigarni Mladinske knjige na Miklošičevi cesti v Ljubljani, iztekla prodajna razstava grafik vrste najmlajših umetnikov iz Akademije specialka, že je na vrsti druga, nič manj zanimiva razstava. Gre za bogat prikaz eksli-brisov iz zbirke dr. Rajka Pavlovca, tajnika Društva ljubiteljev drobne grafike Exlibris Sloveniae in Mednarodne organizacije ekslibrisov. Razstavljenih je okoli 160 različnih ekslibrisov, ki jih je zasnovalo 54 avtorjev. Naj med njimi omenimo vsaj nekatere najreprezentativnejše: Adi Arzenšek, Jože Horvat-Jaki, Božidar Jakac, Ivan Kos, Miha Ma-leš, Lajči Pandur, Jože Plečnik, Jože Trpin, Marjan Tršar in Marjan Učak, ki je po mnenju dr. Pavlovca pravo odkritje med likovnimi umetniki, ki se ukvarjajo s tovrstno drobno grafiko. O pomenu in namenu drobnih grafik-ekslibrisov je dr. Pavlovec med drugim povedal: ,,Resnični ljubitelj nima knjig samo na knjižnih policah, marveč jih bere in uporablja. Še več: z njimi živi in zanje tudi skrbi. Vsako knjigo želi označiti kot svojo lastnino. Nekateri se zato v knjigo podpišejo ali pritisnejo vanjo pečat s svojim imenom. Mnogo pa jih je, ki knjige nočejo pokvariti s črnilom. Zato prosijo umetnika, da jim naredi ekslibris — listek, m katerem je napis „ex libris“ in lastnikovo ime. Na ekslibrisu je tudi prijetna risba, ki je lahko samo okras, lahko je povezana z lastnikovim življenjem, njegovim delovanjem, njegovimi konjički, včasih pa simbolizira tudi pomen lastnikovega priimka. Takšen listek — ekslibris - nalepi ljubitelj knjig na prvo notranjo stran knjižnih platnic. Prvi' pojav ekslibrisa na naših tleh sega že v 15. stoletje, vse do danes pa je bil zgodovinski razvoj teh drobnih grafik, kar se da pisan in zaznamovan z imeni nekaterih velikih umetnikov. Pričujoča razstava je tako kratek pregled opusa, ki ga je ustvarilo več kot petdeset slovenskih umetnikov in drugih ustvarjalcev. Srečamo se z različnimi tehnikami, med katerimi prevladujejo linorezi in lesorezi. Razstava ima še drug namen. Pomagala naj bi, da bi sčasoma dobili popolnejši pregled nad slovenskimi ekslibrisi. Marsikatera takšna drobna grafika je namreč še skrita v kateri izmed zasebnih ali javnih knjižnic in je ne poznamo. Zato prosimo vsakogar, ki ima kakšne ekslibrise ali ve zanje, naj to sporoči Društvu Exlibris Sloveniae, Ljubljana, Trubarjeva 14! Ti podatki bodo društvu v veliko pomoč pri pripravljanju monografije o ekslibrisih na Slovenskem. “ Na razstavi, ki bo v Ljubljani odprta do 12. oktobra, je naprodaj približno 80 različnih ekslibrisov. Iztok Ilich OSNOVNA ŠOLA DOBREPOLJE - VIDEM 35 ponovno razpisuje prosto delovno mesto učitelja matematike in fizike za predmetno stopnjo - za nedoločen čas. _ Pogoji: PRU, v poštev pride tudi študent višje šole. Stanovanje po dogovom, ugodne prometne zveze z Ljubljano s šolskim avtobusom. Pouk samo dopoldne. ŠOLSKI CENTER ZA BLAGOVNI PROMET, Ljubljana, Poljanska cesta 28 a razpisuje mesto predstojnika aranžerske šole (visoka izobrazba in najmanj : 5 let pedagoške prakse). stro- j Prijave, ki naj vsebujejo osebne podatke ter dokazila o kovni in pedagoški izobrazbi, sprejema tajništvo centra. Z VSEH VETROV NOMENKLATURA POKLICEV, ZA KATERE SE ŠOLAJO UČENCI V TEHNIKUMIH V Bolgariji so objavili nomenklaturo poklicev, za katere se lahko šolajo učenci v srednjih strokovnih šolah (teh-nikumih). V nomenklaturi je naštetih 125 različnih strok iz področij industrije, tehnologije, gradbeništva, grafike, kmetijstva, zdravstva, ekonomije, prosvete itn. NIČ VEČ S STARIMI MERAMI! Na IV. kongresu pedagoškega društva v SSSR so med drugim obravnavali tudi rezultate preverjanja novih načrtov za 1 .—3. razred, pa tudi vpis otrok s 6 leti. Sekcija za osnovne šole je pokazala veliko slabost metodologije. Znanje malih učencev ocenjujejo še vedno samo glede na natančnost zapomnjenega gradiva. To pa je v nasprotju z zamislijo razvojnega pouka, ki jo vsebujejo novi učni načrti. DESETI ANGLEŠKI NAČRT O RAZVOJU IZOBRAŽEVANJA Lanskega decembra so objavili v Londonu vladni dokument o izobraževanju pod naslovom: Izobraževanje — dolgoročni načrt o ekspanziji. V dokumentu je vrsta predlogov z vseh področij izobraževanja. Navajamo glavna priporočila: Na področju predšolskega izobraževanja bo treba do leta 1982 vpisati v vzgojno-varstve-ne zavode vse triletne in štiriletne otroke. Za gradnjo tovrstnih zavodov so namenili 15 milijonov funtov za šolski leti 1974/75 in 1975/76. Prednost bodo dah zaostalim območjem. Za izgradnjo ah obnovo srednjih šol v letu 1975/76 in 1976/77 bodo odšteli 10 milijonov funtov. Večina dokumenta govori o učiteljih. Navajamo glavne misli: Do leta 1981 bo izšolanih 510.000 kvalificiranih učite tako da bo razmeije učit« učenec 18,50 : 1; vsako seii leto bodo pošiljali učitelje strokovno izpopolnjevanje' bo trajalo en semester. Pf ročajo, daje treba dati vsake učitelju možnost, da si pri" višješolsko izobrazbo in ji111 bolj kot doslej omogočiri obraževanje med študij Ustanovili bodo nove podrd komiteje, ki bodo usklaje delo pri izobraževanju in p0' učiteljev. Organizirali k nove dveletne tečaje, ko bodo učitelji končali, bodo jeli diplome višje šole. 'V Predvidevajo, da se bo leta 1981 200.000 štude«1 mlajših od 21 let, vpisalo višjo stopnjo izobraževanja! teh bo 22 % študentov stari!1 let. V ta namen bo treba do! 1981 na vsaki univerzi ali tanski višji šoli zagofO1 375.000 mest. Priporočajo, ^_____ žive študentje med študij doma. ; Za univerze je treba v le ^ 1972—77 zagotoviti 1392 ri *or jonov posojila in 129 milijo1 ^O’ za opremo. V naslednjih p" jj8* letih so zagotovljene moža" “o za sprejem 7000 študentov ta podiplomski študij. Predvi pre vajo, da se bo do leta 1976/ Po število rednih študentov zv# ^ na 306.000. sta nei Do leta 1981 bo žago® Ijenih 130.000 novih mest redne in izredne študente fj q verz, povečni na politehnik visokih šolah. Doleta 1973-' bodo porabili za izgradnjo 1 tehniških visokih šol 46 tp lijonov, za druge vrste visoi šol za nadaljnje izobraževal; pa 36 milijonov. Kako bo na pedagoških ^ demijah? Današnje število š11 dentov — prihodnjih učiteji bo treba zmanjšati do približ* 20.000. Do leta 1981 bo f trebnih 75.000 do 85.000 nj' za šolanje učiteljev; v tem 8 vilu je zajetih 15.000 mest izpopolnjevalne tečaje. tere pedagoške akademije bodo lahko združile z drugi® zavodi, druge pa bodo ukri11 Kinematografi prikazuje : # O0G BOMBAŠI je prvenec Predraga Goluboviča. Sam je napisal tudi scenarij in za film prejel letos v Puli veliko srebrno Areno. Ne bi razpravljala o puljskih nagradah, res pa je, daje to zelo slab vojni film. Brez repa in glave, z vidno težnjo po spektakularnosti in zvezdništvu. Zaradi slabega scenarija pa nista imela glavna igralca (Ljubiša Sa-mardžič in Bata Živojinovič) možnosti „zablesteti“. Ostala sta v okviru stereotipnosti. Režija je slaba. Še tisto, kar bi bilo v filmu proti koncu lahko zanimivo, zvodeni v retrospektivo, s katero gledalec ne ve, kaj bi počel. — MM BEGUNEC je slovenski film, ki je bil po svoji scenarijski osnovi prav gotovo eden zanimivejših filmov letošnjega puljskega festivala. Problem neopredeljenosti ali angažiranosti v določenih družbenih situacijah je danes mogoče ena najbolj aktualnih in zaželenih tem. Čeprav je v režiserskem konceptu Jane Kavčič zasledoval neko svoje načelo uvajanja v kader in je verjetno to do sedaj njegov najboljši film, mu vendarle manjkata tisti zunanji mik in tisti notranji ogenj, ki bi ga dvignila nad povprečje. — mb KRONIKA NEKEGA ZtJ ČINA je film mladega hrva^1 ga režiserja Lordana Zaff2*1! vica, ki spada nedvomno 4 najbolj nadarjene avtorje nri generacije. Še več. To je s#! sten raziskovalec filmskega Č. dija. Iskanje novih izražaj možnosti je vodilo skozi njegove amaterske in p rok'" nalne filme, v katerih je ust'^ ozračje, specifično za njeg°; domače, dalmatinsko podnw to vpliva na človekova dušen stanja, ki usmerjajo njegove n : gone in strasti. Značilnost je mozaična zgradba razdrobi/"; ne retrospektive zrelega čloVn na otroštvo in puberteto. FtlČ bi dali lahko drugačen naslon verjetno bi tedaj naša narathf c r sklepanja šla v drugo smer. hn gova vrednost je v ujet« ozračju tiste strašanske rn°rij ki jo prinaša s seboj dalmatiun jugo, ko bolni in zdravi zgubi/. jo svoje notranje ravnotežje 1 I postajajo bolj občutljivi za ^ ^ ralne in etične probleme ^ obračunavajo sami s seboj. * Ute skoraj usodno povezanost č*0 tla veka z naravo, če ne že ukleDf K nost, nosi v sebi filmski pe8’1' t0( Lordan Zafranovič. Vse to J °d poskušal iztisniti iz sebe že * M svojih treh prejšnjih srednf /j metražnih igranih filmih. film bo pravzaprav prem o# “d rani filmi. Nastal pa je popob10- ^ ma drug, nov celovečerni fibj!’ t grajen na novih in enkrat^ ® ritmičnih zakonitostih. Z Ur ^ je dobila jugoslovanska kineU1"’ s ib« 0 všeč le zahtevnejšim gledalcei11 tografija zanimiv film, ki p3 / ^ — mb