Odgovorni vrednik Ur. «itot«ex lšleiivein Tečaj sredo 11. rožnika (ranoletna) 1851 List ]%fa planini. stopim se na verh planine, Solnce ravno gori gre, Z nehotične viso čine Se mi daljni svet odpre. y y Se ozrem na domovin Gledam na Gorensko stran Zrem dolino za dolino Za planjó odpre se plan Polje žita rodovitno Se v oči mi lesketá y y y Vidi pridnost se ocitno Kmetovavca marniga. Bister potok, reka vije Se tje v rajsko zelenjád Zemlja vlage se napije, Obrodí stotérni sád. Hrib za hribom se vzdiguje Gora grleda čez goró Božjo moc mi oznanuje Vse kar vidi krog okó. Tamkaj beliga Triglava Mi spoznati da ozir, Bistra tam izteka Sava, Petja nevsahljivi vir. Ondi se mi odgrinjuje Blejskiga jezera kras, Raj pozemski, kar spričuje Enolično občni glas. y Od tam do!i megla se y Ravno je pretergala, Sem v oči mi lesketá se Svit zidovja beliga. Stara tam stoji Ljubljana Kdej naroda kinč in kras Sinom mati slavnoznana, Kdaj spet pride tišti čas? Zrem po hribih, zrem po polji Vbesam sem in tje oci, Gledam kar mi je po volji Mesto zdaj in zdaj vasi. Vidim pred seboj Gorensko Tamkaj Notranjsko spoznam, V vinorodno stran Đolensko y Zdaj ocí tje vperte imam. Tamkaj doji s Krajnci brati Glej ! se Stajarc in Horvat Ne zamuja desne dati Tn mi Korotanski brat. Rajske radosti zigrava V vnetih persih mi sercć, Vidim brata brat spozna va, Vedno bolj od dne do dné. Ure čakam ene same Ene čakam, je želim, Đa nas sloga vse objame, Potlej — potlej rad zaspim* y M. Valjavee, Mili glas iz iVo tra nj ig a v gojzdnih zadevah. Glas iz Notranjiga pod čerkama M. V. v Zagreb škim časopisu „Siidslawische Zeitung" novo postavo za varstvo gojzdev na. pomoč kliče. Želje tega glasa so v soglasju s željami, ki so bile v prid dežele govori ; mnogokrat in tudi v „Novícah" razodete. Naj bi ne bil dolgo več glas vpijočiga v pušavi! Takole Nekdaj so bili težavni časi — časi, o kterih je le sila močnejsiga veljala. Pravice takrat ništa ukazovala um in rahlo pero, ampak pest in ojstri meč. Kakor po celi Evropi so tudi na Krajnskim na homcih 5) in skalah gradovi postajali, v kterih nej si Pod te gradove so prebivali moč- pa so se naselile bolj slabe m no žice, ki so ob časih potrebe pomoci in brambe iskale in jo tudi našle v mogočniših gradovih. likor se je močnejšimji y to je y Ko vitezu poljubilo, si je, prilastil, in ker druziga gospodarja takrat ni bilo, zemlje je'je potem izročil njegovimu varstvu izročenim branje ika ni m, to je, oprodam v obdelovanije. ^B^^H^^^H^^^I^^HIHHBHI ^čašama znajdeno černilo za bukvotiskarnice in smodník ; jekleni oklépi so se izsleki; iz mečev so se začeli plugi izde-lovati ; rodovitno zemljo so vitezi med oprode razdelili da je vitez dobival, česar je potrebo- s tem pogojem y val, in da so ga za gospodarja spoznali in častili. Gojzdje (boršti)*takrat skoraj nobene cene niso imeli, razun te, česar se je iz njih lesa za hiše in pohisje in kurjavo potřebovalo. Vitez jih je sicer kot svojo lastníno imel, tode ta lastnina ni nobene obresti (nobeniga činža) dajala. Konec 15. stoletja se je začel boj uma zoper vraž-tvo in neumnost. Tri véke je bila Evropa s kervjo mo- čena — poslednjić je vunder um zmagal in pregnal nektere tistih oblakov, ki so ga dolgo mračili. Razcve-telo je družljivo življenje Ijudstev — razcvetela je kupčija in umetnija ! — Konec 18. stoletja se je začelo daniti v zahodnih deželah in nekdanje silovito hlapčov- opro-tode stvo je zginilo. Iz vitezov so postali grajšaki, iz y grajsina nobeniga dobicka iz gojzdov, ampak dov podložni. Gojzdje so ostali lastnina grajšin podložnik je imel služné pravice (servitute) do gojzda za svoje potrebe. Ko so bili davki na gojzde naloženi, ni imela še celo velike težave ž njimi. Ni še sto lét preteklo, ko je marsiktera grajšina podložne s sekucijo silila iz gojzda rodovitno polje narejati. Kupčija je obogatila Španijo, Angleško, Holandsko ? d., in kakor se je kup-iz zahodnih deželá v izhodne širila, ji je bil um Benetke, Genuo y Hamburg i. t. morje, m cija zvest tovarš. Barka za barko je prišla na gojzd se je čedalje bolj od bregov morjá pomikoval v notranjstvo dežel. Cele dežele so prišle ob g ojzde, in med vsimi je primorska Dalmatinska dežela nar veči zgube terpela. Ni še veliko lét preteklo, kar je Krajn-ska dežela na versto prišla, viditi, kako od dne do - 114 - dne njeni nekdanji stari gojzdje pod zlo gredo. Komaj se je kupcijstvo v Terstu in Reki vzdignilo, je že Krajna svoj les na prodaj voziti začela, — in ko je kupčija z lesam le majhin dobiček obétala, so napadli naši de-želani lepe gojzde z vso silo, in jih ropati začeli, da Grajšinam je bilo ljubo, da so podložni iz gojzdov začeli les voziti, ker za kupčijsko blago so dobivali gojzdno dacijo, in tako se je z dobičkam podložniga pomnožil tudi dobiček grajšakov. Začel se je večidel po celi deželi les sekati in žagati, kakor da bi se bilo vse zarotilo, gojzde mahoma pokončati! Potem je prišlo léto 1848 in ž njim nar huji roparska sila v gojzde. Moja domovina je moje svetišče ! Ko to pišem, imam le deželo pred očmi, za njo mi je mar, — ne pa za posamesne grajšine in ne za posamesne kmete, ker od zvedene, previdne in pravične vlade je pričakovati, da bo v poravnanju služnih pravíc dobro prevdarila, da ne bojo služné pravice kmetov ni-kakoršne škode terpele, ki so h kupčíi z lesam, za na-pravo cest in potov po gojzdih i. t. d. veliko veliko pripomogli. Kar sim ze rekel, ponovim še enkrat: jez imam le deželo pred očmí brez ozira na to, čigar je in bo gojzd, in sim terdno prepričan: ako ne bo vlada kmalo in primerno v zade vah gojzdov postave določila, bo Krajnska dežela o malo létih druga Dal macij a! To svojo prepričanje pa opiram ob ktratkim na tóle : Na Krajnskim , sosebno na Notranjskim, je veliko več borštov s služnimi pravicami, kakor služnosti prostih. V tistih gojzdih, kteri nimajo služnosti (servitu-tov), se še precej umno in z oziram na příhodnost les séka, čeravno se večidel vse premalo za novo po-gojzdenje skerbí. Kar pa služné gojzde vtiče, so 3 nadloge nad njimi, ali so namreč 1) le kmetje, ali so 2) grajšine, ali 3) so kmetje in grajšine skup ej, ki si, eden čez druziga, na vso moč prizade- vajo, gojzde pokončati. Nar bolj pogostama se vidi tretja in nar hujši nadloga, namreč, da kmetje in grajšine s združeno silo gojzde razdevajo. Memo gre-dé pa moram tudi opomniti, da grozno škodo terpijo gojzdje tudi še verh tega po tacih, ki ne nar manjši pravice do gojzdov nimajo — namreč po gojzdnih tato vih, ker je znano, da se vkradeno blago nar boljši kup prodaja, in tako cena lesa ponižuje. Sicer pa tudi jez dobro vém, da je treba, da se tudi iz gojzdov nekolikšen dobiček vleče, — ali le tak les naj se seka, ki je sekati vgoden, in tudi taki le poredama; za mlado drevje naj se pa skerbí, da lepo rase, zakaj mlado drevje je glavnica ali kapital g oj zda. Naj nihče ne pozabi, da vse srednomorsko primorje našiga lesa potřebuje, in da se bo od léta do léta dražji prodajati dalo! Ker pa se gojzdje o grozni slepoti pokončujejo, in se je resno bati, da bo nam in našim naslednikam lesá zmanjkalo, je dolžnost previdne vlade, z vso skerbjo, krepko in brez odlašanja tako ravnanje ustaviti, s kterim si dežela sama morivni nož v serce ubada. Vlada ne sme zadovoljna biti, da uboga deželica le svoje visoke davke o pravim času, tode po škodi gojzdov, od-rajtuje, scer se zna primeriti, da o nekterih létih ne bo gojzda in ne lesa več, in da se po tem tudi z nar boljši voljo davki ne bojo mogli odrajlovati. Neogibljiva potreba je tedaj, da vlada dostojno gojzdno postavo da, in da se nad zvestim spolnovanjem dane postave skerbno čuje, ako hoče vlada našo deželo v zmožnim stanu obderžati. Po mojih mislili bi bilo sedaj potrebno prepovedati, da se ne smejo za sekanje nevgodne debla v Terst in Reko na prodaj voziti. Ta prepoved bi se tudi lahko spolnovala, če se le na Opčini, v Bazovici in P-elínu pot taki izvožnji zaprè. Bolj natanjko sim to reč slavnimu ministerstvu že ob času grofa Stadiona předložil — ali přetekle léta so rnende že veliko prahů na to pismo nanêsle. In vunder je ta reč tako silno potrebna ! Ceravno sim tudi jez za svobodno kupčijo, vunder sim na vso moč zoper to, da se premlad lés — gojzda kapital — prodaja, ki ni še za sekati vgoden, ker kupčija mora biti deželi pri-jatlica, ne pa sovražnica, tedaj ne sme dežele blagostana podkopovati. tova postava za nastánjenje vojakov. (Konec.) 21. V sledeče stanovanja se ne smejo nikdar vojaki nastaniti ali vkvartirati: 1) v nobeno stanovanje cesarjeve hiše; 2) v nobeno poslopje ptujih poslancov; 3) v nobeno cesarsko pohištvo, ki ga vrad-nice potrebujejo, 4) v nobeno vradnico županijsko, 5) v nobeno poslopje, ki je za službo božjo, za šole, za izrejo otrok, za bolnišnico ali milodarnico, 5) v nobeno jetnišnico ali pokorivnico, 6) v noben nunsk samostan (klošter); v moškim samostanu pa le v tište izbe ne, ki jih samostan za-se potřebuje in ki mora pod netrajno zapéro (klauzuro) biti, 7) v farovžih, kaplanijah ali druzih pohištvih vikši duhovšine za vsaciga gospoda le v eno izbo ne, kakor tudi v tište izbe ne, ki so za vradne in duhovne opravnice neogibljivo potrebne; 9) v poštne hiše, kolikor se namreč za poštne opravke prostora potřebuje, 10) vsak hišni gospodar ali prebi-vavec sme eno izbo za se obderžati in toliko druziga pohištva, ki ga za svojo pridobnmo ( to je za kupčijo, rokodelstvo i. t. d.) neogibljivo potřebuje. V vaséh, kjer ima hiša večidel le eno izbo, mora gospodar ali prebivavec z vojakam skup prebivati. §. 22. 0 nar veči sili se znajo v vsak prostor vojaki nastaniti; vunder naj se gleda, kar koli je moč, na to, za kar je tišti prostor namenjen bil. §. 23. Vsacimu je pripušeno, na svoje stroške tudi kje drugod v tištim kraju staniše za oficirje, vojake, konje i. t. d. poskerbeti, vunder mora tak, ki od kaki-ga druziga vkvartiranje prevzame, tudi svoje dolžnosti spolniti. §. 24. Vojak ali vojašk vradnik, ki dobiva danar za svoje stanovanje, si ima, če vkvartiranje dalje časa terpi, za ta denar stanovanje sam plaćati. §. 26. Potrebujejo vojaki na potovanju vodnikov, ki jim pot kažejo, ali poslov, jim jih mora županija dati. Zato dobi vodnik ali pôsel za vsako milo hodá tjè in tudi nazaj 10 krajc. §. 27. določi, kaj se mora popotnim vojakam, kar stanovanje in druge potrebe zadene, dati. §. 28. Za eno izbo za oficirja s pohišjem (Ein-richtung), svečavo in kurjavo vred za eno noč in dan, ali le za noč se plača iz cesarske kase v županijah 1. razreda ali klasa 20 krajc. — v županijah 2. razreda 15 krajc. — 3. reda pa 8 krajc. Kako se imajo županije v te 3 razrede uverstiti, bo ministerstvo dolo-čilo in posebno naznanje dalo. §. 29. Po ti tarifi se prerajtajo tudi plačila za dvoje ali več izb, ako jih vikši oficirji potrebujejo. §. 30. Za druge vojake, ki niso oficirji, se plača hišnim gospodarjem za noč in dan, ali le za noč 1 krajc. — v županijskih kosarnah ali v. tacih pohištvih, ktere kosarne namestujejo, pa 1 krajc. in pol. §. 31. Ce samo vojaško oskerbništvo ne oskerbi vojakov popolnama s živežem, se ima za kosilo opol- — 115