NAŠI     RAZGOVORI
S t a n k o : Pesem.
Cvet nedalžnosti n« licih tviojih se smehlja, Lilija bela se sveti ¦- v  tvojih  očeh, ;           kot zvezdice zlate
r temnik nočeh. Glej, na svetu vihar besni, zloniiti ti hoče, liiijo oiistosti. Prosi v molitvi Boga, da  ti jo oihrani do konca dni.
Jelenka    Jačičeva: Slavček.
Siavček je v kletki tiho sedel
in mislil na zelene livade,
kjer je z bratei prepeval vesel
v  zlati   svobodi   širne  narave.
Oh, kako rad bi zletel
iz te kletke mračne,
kako rad bi se vspel
y višave zračne.
Tudi jaiz bi moj slavčet,
tudi jaz bi zletela
tja daleč bi se s teboj
v Afriko daljno povspela.
AndTejVidic: Veselje po zimi.
Sueg je padel do kolen     In tam na vrhu klanca
in pokri'1 je vse ceste,       je živih deokov velik trop.
s svojo odejo belo             se vozijo, kričijo:
nam pogrnil vse goire.       op, op, op!
Francek treščil je v drevo im si zloinil je nogo, Blažek pa se je prevrndl, v jarek se je zvrnil.
Zarnik Standislav: Glej, spet si nas razveseffl s pestrimi sliičicami! Vasilca na bregu, bela cerkerv med gostimi drevjem, pa gozd in četa juTČkorv v njeni z rjavimi klobučki. Potem ena s ptički v gnezdu, z račicami ob potoku in solncem, prijateljem tvojiin, nad planina-mi. Tilsta mogočna hiša ob cerkvi na tretji slifiici bo pa kakšen grad, kaldi? če ntii le vaša lepa šdlai... Zdaj zidajo pri nas šale Mlki gradove. — Narisal sa) nam že globus, zemljo od Ledenega nnorja do Indijskega oce-anav od BTazilije tja do roba Sibiiije. Joj, malo prostorčka je ostalo za našo domovino Jugoslavijo na tvoji risbi. In res: če razgrneš zemijevid, ni velika naša Ijuba dtottnača država v zboru drugih dežel sveta. Nič ne de, če je dežela manjšav bodi pa naša Ijubezen do nje -večja, gloiblja. in isikrenejša. — Pozdrav!
Jelenka Jačičeva: Rad verjamtem, da bi ztetela v vročo Afriko, zdaj ko je zima, mraz, ovibe! Ko pa piide spet veseli čas toplega solnca in dehtečili rožic, ne boš gojila več le-takih želja. Le potrpi še nekoliJko, pa nam bodo za-cfngljali beli znoočkil: cin, cin, cin, se klanjamoi, gospodična Poimlad! Kaf bi tedaj z Afrfko?_                   _                                                 '   ¦    i   i    i   l !!i   1 ¦l-*l   !%*lfi
^^Vidic Andrej: »Veselje po zimk prav žalostno neha: ubogi Francek trešči v drevo, sd zlomi nogo (če se ni le potolkel še tudi po nosku?), Blažek pa se je, hvala Bogu, samo prevrnil in v jarek zvrml. Tako se pač marsikaj na sveitu lepo začne im klaverno konča. — Da si mi zdra/v!                               Vasovalec.