81 Izvleček: Avtorica predstavlja različne vsebinske in časovne opredelitve arheoloških raziskav novejše preteklosti. Oriše ključ- ne koncepte, teoretske usmeritve in raziskovalne cilje historične arheologije, ki proučuje zgodovinski razvoj modernega sveta s soočanjem materialnih, pisnih in celo ustnih virov. Opozori tudi na pomanjkljivosti novega slovenskega Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki raziskovalnega dometa arheologije mlajših obdobij ne upošteva v celoti. Ključne besede: arheologija mlajših obdobij, historična arheo- logija 1.01 Izvirni znanstveni članek Nova obzorja: arheologija mlajših obdobij New Horizons: Archaeology of the Later Periods © Katarina Predovnik Abstract: The author presents the various conceptual and chro- nological definitions of the archaeological study of the recent past. She sketches the key concepts, theoretical directions and research goals of historical archaeology which studies the evolution of the modern world using both material and documentary evidence, and even oral history. Furthermore, the new Slovenian Cultural Herita- ge Protection Act is discussed regarding its incomplete understan- ding of the research scope of the archaeology of later periods. Keywords: archaeology of later periods, historical archaeology Uvod: o imenih in njihovi vsebini Preberi si ime! Kaj je ime? To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim… (William Shakespeare, Romeo in Julija, II-2; prevod Oton Župančič) Pred leti je Charles E. Orser mlajši, eden najvidnejših predstavnikov severnoameriške historične arheologije, v svojem učbeniku arheologijo opredelil kot »sistemati- čen študij ljudi v preteklosti«, historično arheologijo pa kot »arheologijo bolj nedavne preteklosti« (Orser 2004b, 4–5; prva izdaja 1995). In če arheologija proučuje prete- klost, če je prav »historičnost« njeno temeljno določilo, tedaj se nam zastavlja ključno vprašanje, namreč, kdaj se preteklost in s tem delovno polje arheologije začne? Pred tisoč leti? Pred petstotimi, stotimi ali morda petde- setimi leti? Včeraj? Ali morda celo že ta hip? Meja med preteklostjo in sedanjostjo je problematična, saj jasne ločnice med njima ni. Preteklost je bistveni konstituent sedanjosti, ki je pravzaprav zgolj bežno stičišče med pri- hodnjim in minulim. Osebne in kolektivne identitete so osnovane na minulem, imajo časovno globino, ki prete- klost, zgodovino v najširšem smislu, neločljivo povezuje s sedanjostjo. Materialne ostaline preteklosti so fizični, čutno zaznavni most med sedanjostjo in preteklostjo (Lowenthal 1985, xxiii) in so obenem sidrišča sodobnih identitet. Materialna kultura je fizična manifestacija tega, kar ljudje počnemo, mislimo in čutimo, in njeno prouče- vanje je enako pomembno za razumevanje sedanjosti in preteklosti. Številni arheologi si zato že dolgo več ne po- stavljajo časovnih omejitev in se – opremljeni s celotnim arzenalom konceptualnih in metodoloških orodij, ki jih je veda razvila v svoji dvestoletni zgodovini – brez zadrege lotevajo študija materialne zapuščine ne le naših babic in dedov marveč tudi naših neposrednih sodobnikov (McA- tackney et al. 2007). Poimenovanja in z njimi povezane vsebinske opredelitve arheologije novejšega časa se med seboj pogosto precej razlikujejo. Najbolj široko razširjen pojem je – predvsem v nekdanjih kolonialnih deželah – tako imenovana »hi- storična arheologija«. V širšem smislu izraz označuje vsakršno arheološko proučevanje najdišč in ostalin iz časa, dokumentiranega z zgodovinskimi, pisnimi viri, to- rej tudi arheologijo antičnih civilizacij starega sveta, sre- dnjeveške Evrope ipd. (Schuyler 1970; Andrén 1998). V nekdanjem kolonialnem svetu se takšno razumevanje historične arheologije večinoma ujema s časovno oprede- litvijo v smislu pokolumbovske arheologije (Orser 2007, 26), arheologije kolonialnega obdobja. Evropski koloni- sti so v ta okolja med drugim vpeljali tudi uporabo pisave kot orodja politične in družbene dominacije in mehaniz- ma družbenega nadzora. Domorodne skupnosti, tudi ti- ste, ki so tehnologijo pisanja sicer že razvile, je pred pri- hodom Evropejcev praviloma niso uporabljale v tolikšni meri in na takšen način kot kolonialna oblast, zato tudi pisni viri, ki so ohranjeni iz predkolonialne dobe, niso resen konkurent sporočilnosti arheoloških virov. Metodološko specifiko historične arheologije nekateri raz- iskovalci poudarjajo z uporabo sintagem »dokumentarna arheologija« (Beaudry 1993) ali tudi »z besedili podprta arheologija« (Little 1992). Še nekoliko širšo metodološko vključevalnost predpostavlja pojem »etnoarheologija«, ki označuje metodološko in interpretativno prepletanje štu- Arheo 25, 2008, 81–88 82 dija ne le arheoloških (materialnih) in zgodovinskih (pi- snih) marveč tudi etnoloških (ustnih) virov pri obravnavi ostalin iz bližnje preteklosti (Adams 1977). Izraz historična arheologija lahko razumemo še drugače, kot arheologijo s posebno teoretsko naravnanostjo, arhe- ologijo, ki se izrecno označuje za zgodovinsko vedo. V tem primeru historična arheologija ni opredeljena časovno marveč po svojem pristopu. Pretekle družbe obravnava historično, svoje pojasnitve gradi na razumevanju speci- fičnih zgodovinskih kontekstov in dinamik, in ne v iskanju statičnih struktur, rigidnih sistemov in obče veljavnih za- konitosti (Predovnik 1995, 26). Epistemološko in metodo- loško je takšno historično arheologijo nedavno poskušal utemeljiti nemški arheolog Sören Frommer (2007). Vsebinsko jasneje poskušajo predmet in cilje arheologije novejše preteklosti označiti poimenovanja, kot so arheo- logija modernega sveta (Orser 2004a), globalna historična arheologija (Orser 2007) ali še ožje arheologija kapitaliz- ma (Leone 1995; Johnson 1996), industrijska arheologi- ja (Casella, Symonds 2005), arheologija kolonializma (Lyons, Papadopoulos 2002) in podobno. Osnovna premi- sa teh opredelitev je generična zveza med zgodovinskim razvojem v minulih petih stoletjih in sodobnim globalnim in s kapitalističnimi razmerji prežetim svetom. Po koncu srednjega veka je evropska ekspanzija v nova okolja svet povezala v tesno prepleteno celoto. Za to, tako imenovano moderno, dobo so značilne tri ključne poteze: kapitalizem, kolonializem in potrošništvo (Newman et al. 2001). Arhe- ologija moderne dobe je torej arheologija modernega sve- ta, ne toliko v časovnem smislu kot v smislu arheologije procesov modernosti (Hall, Silliman 2006a, 2). V Evropi se izraz historična arheologija uporablja le po- redko, bolj razširjeni sta oznaki arheologija zgodnjega novega veka ali posrednjeveška arheologija. V slovenski arheologiji poleg naštetih pojmov poznamo še izraz »arheologija mlajših obdobij«. Nastal je v aka- demski sferi, ko je bil na Oddelku za arheologijo Filozof- ske fakultete Univerze v Ljubljani leta 1991 v študijski program vpeljan predmet arheologija mlajših zgodo- vinskih obdobij. Čez nekaj let je bil iz imena predmeta izpuščen pridevnik zgodovinskih, saj bi bilo nesmiselno razločevati med srednjeveško in kasnejšo arheologijo kot zgodovinsko ter denimo klasično ali rimsko arheologijo kot ne-zgodovinsko. Poleg tega je vsakršna arheologija, če arheologijo razumemo kot proučevanje človekove preteklosti in če zgodovino razumemo kot zgodbo o člo- vekovi preteklosti, zgodovinska (Predovnik 1995, 11). Sintagma mlajša obdobja je skorajda prazen pojem, flu- iden in nestabilen, razumljiv le v razmerju do tradicio- nalnega pojmovanja arheologije kot nekakšne opozicije zgodovinopisja, od katerega jo loči kronološka ločnica, na slovenskem prostoru postavljena v čas okoli leta 1000 n. št. Mlajša obdobja so torej tista, ki sledijo zgodnjesre- dnjeveškemu, tradicionalni domeni arheologije. Izraz »mlajša obdobja« v drugih jezikovnih okoljih si- cer poznajo, v angleščini npr. kot »archaeology of later periods«, a ga uporabljajo le izjemoma. Reči moramo, da se tudi v slovenski arheologiji doslej ni širše uvelja- vil. Njegova izbira ter vztrajanje, da študijski predmet poimenujemo s to sintagmo, in ne denimo z natančneje opredeljivimi izrazi kot npr. arheologija poznega srednje- ga in novega veka, nista naključna: menimo, da je čar in epistemološka prednost poimenovanja arheologija mlaj- ših obdobij prav njegova kronološka izmuzljivost. Izraz predpostavlja kronološko zamejitev navzdol, ne da bi to spodnjo mejo natančno opredeljeval (arheologija ob- dobij, mlajših od česa?), navzgor pa časovne meje niti implicitno ne daje slutiti. Takšna opredelitev omogoča svobodno izbiranje časovnih, in ne zgolj časovnih, meja v skladu z raziskovalnimi cilji in strategijami, ne da bi jih že vnaprej določala (Predovnik 1995, 11). Iskanje identitete: cilji arheologije mlajših obdobij Cilj arheologije ni zanesljiva vednost o preteklosti sama na sebi, temveč zanesljiva vednost o preteklosti, ki je družbeno odzivna v sedanjosti. (Hodder 1991, 30) Podobno, kot se razlikujejo poimenovanja in osnovne vsebinske opredelitve arheološkega raziskovanja novejše preteklosti, se vsaj v podrobnostih razlikujejo tudi pred- stave raziskovalcev o tem, kakšen naj bi bil namen in cilj njihovega dela. Prav tu se skriva kleč, kako sploh uteme- ljiti, osmisliti in nenazadnje upravičiti specifično arhe- ološki študij »zgodovinskega« časa. Pri tem nikakor ne želimo podleči skušnjavi pojasnjevanja in utemeljevanja ločnic in povezav med arheologijo in zgodovino, (histo- Nova obzorja: arheologija mlajših obdobij 8 rično) antropologijo, etnologijo, umetnostno zgodovino, arhitekturno zgodovino in drugimi vedami. O tem je bilo zapisanega že dovolj (prim. Nabergoj 1995; Predovnik 1995; Predovnik 2000). V svoji knjigi »Historična arheologija« je Barbara J. Little cilje historične arheologije opredelila takole: 1. ohranjanje in interpretiranje najdišč, 2. dopolnjevanje in kritika zgodovine, kot jo poznamo skozi pisne vire, . rekonstruiranje načinov življenja, 4. izboljšanje arheolo- ških metod, 5. razumevanje modernizacije in globalizaci- je (Little 2007, 22). Sledimo kar njeni shemi: 1. Ohranjanje in interpretiranje najdišč Vsakršno arheološko proučevanje materialnih ostalin je namenjeno tako pridobivanju novih spoznanj o preteklo- sti kakor tudi ohranjanju materialne dediščine človeštva. Sodobni človek vse hitreje in vse bolj radikalno posega v svoje življenjsko okolje ter ga nepovratno spreminja. To je sicer značilno za vse človeške družbe, toda v sodobnem kapitalističnem svetu sta hitrost in daljnosežnost teh spre- memb postali komaj še dojemljivi. Vsak dan se soočamo s kalejdoskopskimi menjavami snovne, fizične stvarnosti, z izgubo oprijemljivih ostankov preteklosti, okoli katerih tkemo svoje osebne in kolektivne identitete. Dediščina preteklosti, ne le oddaljene, neznane in tuje preteklosti marveč tudi naše neposredne, doživete preteklosti, v ime- nu napredka nenehno izginja pred našimi očmi. To erozi- jo spomina pogosto doživljamo kot zelo osebno izgubo. Zgodovinopisje in arheologija služita fiksiranju, objekti- viranju in memorializaciji preteklosti, kar nam omogoča, da se z izgubo soočimo in jo sprejmemo. Imata torej tera- pevtsko vlogo (Buchli 2007, 116–117). Zelo načelna naloga arheologije, da skrbi za ohranjanje materialne dediščine človeštva pred uničenjem in do- končno izgubo, ni lahko uresničljiva. Arheološka dedi- ščina je v svojem bistvu unikatna. Tudi izdelki masovne, serijske proizvodnje, navidezno povsem enaki tisočem drugih takšnih izdelkov, so lahko glede na dani arheološki kontekst, v katerem nastopajo, po svoji sporočilnosti en- kratni. Vsi materialni ostanki ljudi so v najširšem smislu legitimen arheološki vir, pot do razumevanja preteklosti in nenazadnje tudi sedanjosti. V tem pogledu se material- na zapuščina kamene dobe in šestnajstega ali celo enain- dvajsetega stoletja prav nič ne razlikujejo med seboj. Seveda pa vseh materialnih ostalin ne moremo niti razi- skati niti ohraniti. Nujno je torej oblikovati pragmatične kriterije izbire, opredeliti, kaj je (arheološka) dediščina, kaj ohranjamo in zakaj (Gelichi 2007, 10). 2. Dopolnjevanje in kritika zgodovine, kot jo poznamo skozi pisne vire Leta 1991 je ameriški arheolog James Deetz o vlogi hi- storične arheologije v razmerju do zgodovinopisja zapi- sal: »Arheologija vsekakor lahko omogoči uvide v zgo- dovinske procese, ki jih pisni viri preprosto ne ponujajo. Historična arheologija se ukvarja z nenamernim, nezave- dnim, s svetovnim nazorom in mentaliteto posameznika. Omogoča nam spoznati, kako so vsi ljudje, in ne le majh- na skupina pismenih, organizirali svoja fizična življenja. Če bomo proučevali le pisne vire, naj so še tako bogati in podrobni, bodo naše ugotovitve odražale le zgodbo male manjšine iztirjenih, bogatih belih moških in komaj kaj drugega« (Deetz 1991, 6). Izjava je postala antologijska in večina historičnih arhe- ologov je trdno prepričanih, da je poslanstvo (historične) arheologije, da razkriva »luknje« v zgodovini, pomen- ljive odsotnosti, utišane glasove revnih, zatiranih, brez- pravnih ali nepismenih, ki v pisnih dokumentih ne na- stopajo. Toda mnenje, da lahko pisne in materialne vire zgolj seštejemo, uskladimo in sestavimo v celovito sliko preteklosti, je naivno in v osnovi zgrešeno. Arheološki in dokumentarni viri niso ekvivalentni, niso zgolj preslika- va iz materialnega v nematerialno in nazaj. Pogosto se zdi, da si nasprotujejo. V vsakem primeru je kritičen štu- dij različnih podatkov smiseln, saj nas vodi k zastavlja- nju vedno novih vprašanj in k bolj kompleksni, pluralni podobi preteklosti (Little 2007, 29, 62). Deetzevo pojmovanje pisnih virov kot izkrivljene podobe minule realnosti, ki jo je ustvarjala elita, je močno vpli- valo na ameriško historično arheologijo. Kako naivno in samoomejevalno je takšno odrekanje sporočilnosti pi- snemu na račun materialnega ter popolno neupoštevanje sodobnega zgodovinopisja, ki »utišane glasove« razbira s kritično analizo in interpretacijo prav teh omalovaže- vanih besedil, je nedavno opozoril John Moreland (2001, 98–119). Tudi besedila so rezultat kulturnih in družbenih praks istih družb, ki so ustvarjale in uporabljale druge ar- tefakte. In nenazadnje so tudi besedila artefakti, katerih snovno naravo je potrebno obravnavati na enak način ka- kor denimo snovnost lončenih črepinj ali železnih orodij. Arheo 25, 2008, 81–88 84 Mnenje, da so arheološki viri sami na sebi objektivna in neproblematična odslikava vseh vidikov nekdanje stvar- nosti, je naivno in poenostavljeno. V sebi skriva implicitno pojmovanje arheologije kot nekakšne preslikave Rankeje- vega koncepta zgodovinopisja, v empiricističnem smislu kopičenja dejstev, ki naj bi razkrila preteklost, »kakršna je resnično bila«. Utvara je dvojna: prvič, dokončna podoba »resnične« preteklosti je tako za zgodovinarje kakor tudi za arheologe nedosegljiv cilj; naj si še tako prizadevno raziskujemo, nikoli ne bomo imeli pred seboj celote nek- danje stvarnosti. In drugič, ene same, dokončne podobe preteklosti sploh ne more biti, saj se tudi dojemanje lastne zgodovinske sedanjosti med sodobniki razlikuje. Družbe- no življenje ljudi se odvija v okvirih kulturno pogojenih nazorov in verovanj, in to velja tako za ljudi, ki jih prou- čujemo, kakor tudi za naše lastno znanstveno delovanje v danem zgodovinskem trenutku. Historična arheologija je enakovredna in potrebna par- tnerka zgodovinopisja, saj lahko pomembno prispeva k spoznavanju in izražanju različnih vidikov preteklosti, tudi skritih, zanikanih in travmatičnih. Na ta način pri- speva k oblikovanju inkluzivne, multivokalne zgodovi- ne, ki priznava vrednost življenja vsakega in vseh ljudi. S preizpraševanjem podatkov o preteklosti, o začetkih in razlogih za posamezne pojave, arheologija prispeva k zavesti, da zgodovina ni neizbežna ali vnaprej določena marveč je rezultat tako premišljenih kot tudi naključnih izbir in odločitev ljudi v vsakokratnih zgodovinskih oko- liščinah (Little 2007, 149). 3. Rekonstruiranje načinov življenja Rekonstrukcija ali, bolje rečeno, spoznavanje in prouče- vanje nekdanjih kultur in načinov življenja je neposredni rezultat arheološkega dela. Odkrivanje materialnih ostalin je več kot le način, kako preteklosti nadeti otipljivo po- dobo in jo napraviti dostopnejšo emocionalno-doživljaj- skim soočenjem laične publike z minulim, je več kot le pridobivanje relikvij, ki sooblikujejo identitete posame- znikov in skupnosti (prim. Lowenthal 1985, 238–249). Arheološki zapis je rezultat družbenega delovanja ljudi v preteklosti in je kot tak legitimen spoznavni vir. Primarne arheološke raziskave so detajlne, razkrivajo podrobnosti in raznolikosti, posamezna najdišča, posa- mezne artefakte ter njihove medsebojne povezave. Char- les E. Orser mlajši jih je primerjal s koncepti zgodovine vsakdanjika in mikrozgodovine, s pristopi tako imenova- ne zgodovine od spodaj, ki so se v zgodovinopisju raz- vijali posebno v šestdesetih in sedemdesetih letih prej- šnjega stoletja. Toda lokalna, mikro raven je prepletena z makro ravnijo globalnih procesov, zato je za razumeva- nje konkretnih izrazov in posebnosti kultur v mlajših ob- dobjih nujno razumevanje njihovih povezav z globalnimi družbeno-ekonomskimi pojavi in sistemi (Orser 2007). 4. Izboljšanje arheoloških metod V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so ameriški ar- heologi poskušali historično arheologijo iztrgati iz dome- ne zgodovinskih raziskav in jo tesneje povezati z antro- pološko usmerjeno prazgodovinsko arheologijo, ki jo je takrat obvladovala paradigma tako imenovane nove ali procesne arheologije (South 1977; Rahtz 1983; Hodges 1982). Historična arheologija naj bi bila nekakšen etno- arheološki laboratorij (prim. Adams 1977), ki bi s kom- biniranjem arheoloških, pisnih in ustnih virov omogočal preverjanje arheoloških hipotez, izgradnjo pojasnitvenih modelov in preverjanje ter izboljšave arheoloških metod. Pisni in ustni viri naj bi omogočali zunanjo, neodvisno kontrolo tez, utemeljenih na interpretacijah diagnostič- nih vzorcev artefaktov. Tako naj bi historična arheologija predvsem služila eksperimentalnemu preverjanju kon- ceptov in metod prazgodovinske arheologije. Projekt »nove« historične arheologije je temeljil na ključ- ni premisi procesne arheologije, da je mogoče formulirati splošno veljavne zakonitosti človeškega vedenja. Ta je kasneje doživela hude kritike in danes nihče več ne raz- mišlja o tem, da je značilne artefaktne vzorce na najdišču iz kolonialnega obdobja mogoče preprosto interpretirati na podlagi ohranjenih arhivskih virov, nato pa ugotovlje- ne vedenjske vzorce ali družbene strukture uporabiti kot pojasnitveni model za interpretacijo sorodnih artefaktnih vzorcev na prazgodovinskih najdiščih. Kljub temu šte- vilni historični arheologi še danes svoje poslanstvo vidi- jo prav na področju razvoja metod arheološke analize in interpretacije. 5. Razumevanje modernizacije in globalizacije Historični arheologi proučujejo moderni svet in njegove korenine vidijo v dobi prehoda med modernim in sre- dnjeveškim, med fevdalnim in kapitalističnim redom. Nova obzorja: arheologija mlajših obdobij 85 Modernost naj bi imela svoj izvor v Evropi in naj bi se rojevala iz renesančne mentalitete v kolonialnih sooče- njih med evropejskimi in zunajevropskimi kulturami (Johnson 2007, 21). Historična arheologija proučuje velike teme moderne dobe, ki določajo tudi našo sodobno družbo in kulturo: kolonializem, evrocentrizem, kapitalizem, industriali- zem, potrošništvo, urbanizem, znanost, sekularizem, internacionalizem, institucionalni nadzor, vojaško moč, ideologijo spolov, pismenost, verske inštitucije in drugo (Little 2007, 46). Proučevanje korenin in razvoja kapitalizma kot ekonom- skega sistema in kompleksnega omrežja družbenih od- nosov je v samem žarišču historične arheologije (Leone 1995; Johnson 1996). Kapitalizem je seveda mogoče ra- zumeti zgolj v njegovi neločljivi povezanosti s kolonia- lizmom in imperializmom, ki ju označujejo asimetrična razmerja dominacije in eksploatacije ene družbene sku- pine ali kulture nad drugimi. Tudi suženjstvo je sestavni del teh odnosov in prav tem pojavom in njihovim razno- likim lokalnim izrazom se historični arheologi intenziv- no posvečajo predvsem v zunajevropskih okoljih (Little 2007, 57-58). Seveda pa je sočasno dogajanje v Evropi zgolj druga plat iste zgodbe o kolonialnem osvajanju in izkoriščanju novih svetov (Johnson 2006). Pomembna velika tema historične arheologije je prouče- vanje potrošnje materialnih dobrin in pojava potrošništva v sklopu kapitalističnih družbeno-ekonomskih razmerij. Arheologija, ki svoje raziskave utemeljuje na proučeva- nju materialnih ostalin, se z vprašanji potrošnje srečuje v vseh časovnih obdobjih in družbeno-kulturnih kontekstih. Vprašanja, kako so ljudje izbirali in uporabljali predme- te, na kakšen način so jim pripisovali pomene, kako so določene predmete v kulturnem smislu sprejemali ali za- vračali in kako so skozi materialno kulturo oblikovali, izražali ali prikrivali svoje identitete, imajo v arheologiji mlajših obdobij posebno mesto, saj so bili prav v tem času izumljeni mehanizmi sodobnega potrošništva (Or- ser 2007, 32; Little 2007, 46). Navidezno pomensko iz- praznjenost potrošniških praks v dobi množične kulture in množične potrošnje dobrin historična arheologija po- stavlja pod vprašaj, s tem ko evidentira, razbira in inter- pretira kompleksnost oblik potrošnje (Little 2007, 65). Cilj obravnave velikih tem modernosti se zdi marsiko- mu preveč ambiciozen, saj je arheološko delo primarno vezano na detajlen študij posamičnega, konkretnega, kulturnih raznolikosti. Charles E. Orser mlajši odgovar- ja s parafrazo znane maksime naravovarstvenikov: »dig locally, think globally!« (koplji lokalno, razmišljaj glo- balno!). Za arheologijo modernega sveta naj ne bi bilo toliko značilno globalno merilo proučevanja kot globalni fokus, osredotočenost na globalne procese in umeščenost lokalnega vanje. Interpretacija naj bi bila usmerjena v pojasnitev povezav med posamičnim (konkretnim arheo- loškim zapisom na najdišču) in »zunanjim svetom«. Kot razrešitev dileme med partikularnim in generalnim Orser predlaga koncept multiskalarne analize (Orser 2007, 27- 28; Gilchrist 2005), analize posameznih pojavov na več prostorskih in časovnih ravneh oz. merilih. Novim obzorjem naproti Kar nas ovira na poti do novih znanstvenih odkritij, ni naša nevednost marveč utvara vednosti. (Laura Nader, nav. v Little 2007, 5) Letos je v Sloveniji stopil v veljavo nov »Zakon o var- stvu kulturne dediščine« (Ur.l. RS, št. 16/2008), ki med drugim ureja varovanje in upravljanje z arheološko dedi- ščino. V 7. členu zakona sta zapisani dve opredelitvi, ki spreminjata dosedanjo pravno-formalno kategorizacijo arheologije in bosta vplivali tudi na arheološko prakso, saj dokončno ustoličujeta arheologijo mlajših obdobij kot enakovreden segment arheologije: …2. »arheološka najdba« je premična arheološka ostali- na, ki je bila pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let. Arheo- loške najdbe so tudi orožje, strelivo, drug vojaški materi- al, vojaška vozila in plovila ali njihovi deli, ki so bili pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let; 3. »arheološke ostaline« so vse stvari in vsakršni sledovi človekovega delovanja iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi, katerih ohranitev in preučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem, za katere sta glavni vir informacij arheološko raziskovanje ali odkritja in za ka- tere je mogoče domnevati, da so pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in da imajo lastnosti dediščine. Arheološke ostaline so tudi stvari, povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, in z vojno, sku- Arheo 25, 2008, 81–88 86 paj z arheološkim in naravnim kontekstom, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let. Strokovno identificirane in registrirane arheološke ostaline postanejo dediščina… Kljub dejstvu, da uradno priznanje legitimnosti in celo nuj- nosti arheološkega raziskovanja dediščine mlajših obdobij lahko le pozdravimo, moramo besedilo zakona vendarle problematizirati. Zakonodajalec očitno kot arheološko de- diščino pojmuje zgolj in samo materialno zapuščino, ki je bila pod zemljo ali pod vodo vsaj sto let. Očitna arbitrar- nost tako postavljene časovne zamejitve je zgolj in samo odraz nezmožnosti arheologije, da bi se otresla ujetosti v takšne in drugačne kronološke meje. Če je še pred slabe- ga pol stoletja veljalo, da je zgornja meja arheološke pre- teklosti na Slovenskem nekako okoli leta 1000, jo danes potemtakem postavljamo v leto 1908? In zakaj ne v leto 1898 ali 1918? Kdaj bomo vendar tudi slovenski arheolo- gi spoznali, da bistvo arheologije niso koledarski datumi marveč to, kar proučujemo – »ljudje v preteklosti«? Drugi pomislek v zvezi z omenjenima opredelitvama je izjema, ki jo zakonodajalec napravi v primeru vojnih gro- bišč ter drugih najdišč in artefaktov, povezanih z vojno in vojsko. Da bi jih obravnavali in varovali kot arheološko dediščino, namreč zadošča, da so v zemlji ali pod vodo »počivali« petdeset let. Politični kontekst in namen takšne odločitve, je jasen: ustrezno zaščititi, raziskovati in varo- vati ostaline obeh svetovnih vojn in tudi grobišča žrtev po- vojnih izvensodnih pobojev. Smiselnosti arheološko ustre- znih raziskav nikakor ne oporekamo. Kot smo že rekli, je problem drugje, v samem dejstvu, da arheologije zakono- dajalec ne opredeljuje vsebinsko marveč kronološko. V kontekstu arheologije mlajših obdobij je poleg tega po- trebno problematizirati še en vidik zakonske opredelitve arheoloških najdb. Te naj bi namreč izhajale izključno iz arheoloških kontekstov pod površjem tal ali pod vodo. Srednjeevropska arheologija mlajših obdobij že skoraj dve desetletji s pridom raziskuje arheološke kontekste »nad tlemi«. Gre za raziskave stavbnih konstrukcij, v ka- terih se nahajajo tudi artefakti. Polnila etažnih konstruk- cij med lesenimi stropovi ali kamnitimi oboki in podi ali tudi same stene stavbe, izravnave za omet, odrnice in tra- movnice so lahko izredno zanimivi arheološki konteksti, v katerih se ohranjajo celo predmeti iz organskih materi- alov, ki so sicer med arheološkimi najdbami le izjemoma zastopani (Ericsson, Atzbach 2005). Kdo naj jih obrav- nava, če ne arheologi? Kako bo zakonodajalec zagotovil, da bodo ob prenovah stavbne dediščine takšni arheološki konteksti ustrezno dokumentirani in raziskani, če že ne bodo ohranjeni? Arheološko raziskovanje novejše preteklosti se je v Slo- veniji pričelo uveljavljati, četudi se pogosto zdi, da še vedno potrebuje opravičila, tako pred sorodnimi discipli- nami kakor tudi pred arheologijo samo (prim. Predovnik 2000). Novi zakon je kljub omenjenim pomanjkljivostim pomemben korak v pravo smer, saj opredeljuje pravno podlago varovanja arheološke dediščine mlajših obdobij in s tem tudi zavezuje arheologijo, da to dediščino raz- iskuje z vso odgovornostjo, veščino in znanjem, ki jih uporablja pri proučevanju dediščine starejših dob. Če se morda komu kljub temu dozdeva, da arheološke raziskave bogato dokumentiranega zgodovinskega časa in celo sodobnosti niso potrebne, naj spomnimo, da prav arheologija mlajših obdobij pomembno bogati naše ra- zumevanje preteklosti in sedanjosti z razkrivanjem ne- skladij med zapisanim, povedanim in narejenim (prim. Rathje 2001, 68) ter da prispeva k demokratizaciji podo- be preteklosti s proučevanjem zgodovine vseh, tudi »ne- mih« akterjev, o katerih pisni viri povečini molčijo. Sili nas v nenehen razmislek o vlogi in odzivnosti arheologije v sodobni družbi in o odgovornosti, ki jo imamo, ko so- ustvarjamo vednost o preteklosti in s tem sodelujemo pri izgradnji sodobnih družbenih identitet. Preveč poenosta- vljeno je reči, da nam je o mlajših obdobjih vse povedalo že zgodovinopisje. Dovolimo si pokukati čez plotove ča- sovnih meja, ozrimo se v nova obzorja onkraj že znanega in pričakovanega. Dopustimo, da nas preteklost, tudi tista komaj včerajšnja, preseneti, da nas nauči česa novega o naših prednikih in o nas samih, namesto da v njej iščemo zgolj potrditev tega, kar mislimo, da že vemo, ali onega, za kar si želimo, da bi bilo resnično (Little 2007, 164). Literatura ADAMS, William Hampton 1977, Archaeology of the re- cent past: Silcott, Washington, 1900–1930. – Northwest Anthropology Research Notes 9/1, str. 156–165. ANDRÉN, Anders 1998, Between Artifacts and Texts: Historical Archaeology in Global Perspective. – New York: Plenum Press. BEAUDRY , Mary C. (ur.) 1993, Documentary Archae- ology in the New World. – Cambridge: Cambridge Uni- versity Press. Nova obzorja: arheologija mlajših obdobij 87 BUCHLI, Victor 2007, Afterword: towards an archae- ology of the contemporary past. – V: McATACKNEY , PALUS, PICCINI 2007, str. 115–118. CASELLA, Eleanor Conlin, SYMONDS, James (ur.) 2005, Industrial Archaeology: Future Directions. – New York: Springer. DEETZ, James 1991, Introduction. – V: FALK, Lisa (ur.) 1991, Historical Archaeology in Global Perspective. – Washington, DC: Smithsonian Institution Press, str. 1–9. ERICSSON, Ingolf, ATZBACH, Rainer (ur.) 2005, De- potfunde aus Gebäuden in Zentraleuropa = Concealed Finds from Buildings in Central Europe. – Bamberger Kolloquien zur Archäologie des Mittelalters und der Neuzeit 1 = Archäologische Quellen zum Mittelalter 2. – Berlin: scrîpvaz. FROMMER, Sören 2007, Historische Archäologie. Ein Versuch der methodologischen Grundlegung der Archäo- logie als Geschichtswissenschaft. – Tübinger Forschun- gen zur historischen Archäologie 2. – Büchenbach: Ver- lag Dr. Faustus. GELICHI, Sauro 2007, Introduction. Constructing post- medieval archaeology in Italy: a new agenda. – V: GELI- CHI, LIBRENTI 2007, str. 7-10. GELICHI, Sauro, LIBRENTI, Mauro (ur.) 2007, Con- structing Post-Medieval Archaeology in Italy: a New Agenda. Proceedings of the International Conference (Venice, 24th and 25th November 2006). – Borgo S. Lo- renzo: All‘Insegna del Giglio. GILCHRIST, Roberta 2005, Introduction: scales and vo- ices in World Historical Archaeology. – World Archaeo- logy 37/3, str. 329–336. HALL, Martin, SILLIMAN, Stephen W. 2006a, Intro- duction: archaeology of the modern world. – V: HALL, SILLIMAN 2006b, str. 2–19. HALL, Martin, SILLIMAN, Stephen W. (ur.) 2006b, Histo- rical Archaeology. – Blackwell Studies in Global Archaeo- logy 9. – Malden, Oxford, Carlton: Blackwell Publishing. HODDER, Ian 1991, Postprocessual archaeology and the current debate. – V: PREUCEL, Robert W. (ur.) 1991, Processual and Postprocessual Archaeologies: Multiple Ways of Knowing the Past. – Carbondale: Southern Il- linois University, Center for Archaeological Investigati- ons, str. 30–41. HODGES, Richard 1982, Method and theory in medieval archaeology. – Archeologia medievale 9, str. 7–38. JOHNSON, Matthew 1996, An Archaeology of Capitali- sm. – Oxford: Blackwell Publishers. JOHNSON, Matthew 2006, The tide reversed: prospects and potentials for a postcolonial archaeology of Europe. – V: HALL, SILLIMAN 2006b, str. 313–331. JOHNSON, Matthew Harry 2007, Some thoughts on post-medieval archaeology, theory and the Italian Rena- issance. – V: GELICHI, LIBRENTI 2007, str. 19–24. LEONE, Mark P. 1995, A historical archaeology of capi- talism. – American Anthropologist 97, str. 251–268. LITTLE, Barbara J. (ur.) 1992, Text-Aided Archaeology. – Boca Raton: CRC Press. LITTLE, Barbara J. 2007, Historical Archaeology: Why the Past Matters. – Walnut Creek, CA: Left Coast Press, Inc. LOWENTHAL, David 1985, The Past is a Foreign Co- untry. – Cambridge: Cambridge University Press. LYONS, Claire L., PAPADOPOULOS (ur.) 2002, The Archaeology of Colonialism. – Los Angeles: Getty Re- search Institute. McATACKNEY , Laura, PALUS, Matthew, PICCINI, An- gela (ur.) 2007, Contemporary and Historical Archaeolo- gy in Theory. Papers from the 2003 and 2004 CHAT con- ferences. – BAR Int. Ser. 1677 = Studies in Contemporary and Historical Archaeology 4. – Oxford: Archaeopress. MORELAND, John 2001, Archaeology and Text. – Lon- don: Duckworth. NABERGOJ, Tomaž 1995, Arheologija in gotika = Ar- chaeology and Gothic. – V: LOZAR ŠTAMCAR, Maja (ur.) 1995, Gotika v Sloveniji – svet predmetov = Gothic Art in Slovenia – The World of Objects. Katalog razstave. – Ljubljana: Narodni muzej, str. 7–119. NEWMAN, Richard, CRANSTONE, David, HOWARD- DA VIES, Christine (ur.) 2001, The Historical Archaeolo- gy of Britain c. 1540–1900. – Stroud: Sutton Publishing. Arheo 25, 2008, 81–88 88 ORSER, Charles E., Jr. 2004a, The archaeologies of recent history: historical, post-medieval, and modern- world. – V: BINTLIFF, John (ur.) 2004, A Companion to Archaeology. – Oxford: Blackwell Publishing, str. 272–290. ORSER, Charles E., Jr. 2004b, Historical Archaeology. – New Jersey: Pearson Prentice Hall (2. izdaja). ORSER, Charles E., Jr. 2007, The global and the local in modern-world archaeology. – V: GELICHI, LIBRENTI 2007, str. 25–33. PREDOVNIK, Katarina Katja 1995, O stvareh in bese- dah: arheologija mlajših obdobij. Neobjavljeno diplom- sko delo. – Ljubljana: Filozofska fakulteta. PREDOVNIK, Katarina 2000, Cur archaeologia medie- valis? – Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XXVIII/200–201, str. 31–51. RAHTZ, Philip 1983, New approaches to medieval ar- chaeology. – V: HINTON, David A.(ur.) 1983, 25 Ye- ars of Medieval Archaeology. – Sheffield: University of Sheffield, str. 12–23. RATHJE, William 2001, Integrated archaeology: a garba- ge paradigm. – V: BUCHLI, Victor, LUCAS, Gavin (ur.) 2001, Archaeologies of the Contemporary Past. – New York: Routledge, str. 63–76. SCHUYLER, Robert L. 1970, Historical archaeology and historic sites archaeology as anthropology: basic de- finitions and relationships. – Historical Archaeology 4, str. 83–89. SOUTH, Stanley 1977, Method and Theory in Historical Archaeology. – London: Academic Press. Nova obzorja: arheologija mlajših obdobij