330
Šolske stvari.
Kako more šola v otrocih  buditi in gojiti čustvo domoljubja in nagnenje do vladarja?
(Konec.)
Posebno dober pripomoček pa je petje in memoriranje; zadnje naj se izbera iz kratkih pesmic ali iz kratkih berilnih vaj, ki hvalijo slavnega, mogočnega vladarja, njegovo rodovino ali njegove prednike, ali pa milo našo širjo in ožjo domovino. Vsakdo je uže poskusil, kako globoko v srce seže lepa pesem, naj si jo kedo poje ali pa deklamuje; njeni utis je večkrat neizbrisljiv. Hvala našim vrlim pesnikom! takih pesmic se nam ne manjka. Nad vsemi pa stoji v prvi vrsti „Cesarska pe-seni" in potem sledi vrsta drugih, ki so jako prilične pri otrocih prvotne nežne občutne do očetnjave vzbujati.
Veliko je prilik, naučene pesmice uporabiti; kajti tu in tam se kaže prilika otrokom, kako veselico napraviti. V prvi vrsti se praznuje rojstveni dan našega pre-svitlega cesarja Franca Josipa L, ravno tako tudi god Njihnih Veličanstev. Pa še druge slavnosti se obhajajo, kakor letos slavnost 401etuega vladanja konec šolskega leta itd. Pri tej priliki naj bi se šolska mladina obdarovala z knjižico „Naš cesar." Da se pri takih prilikah srca nežnih otrok napolnujejo z blagimi občutki, ni treba dvomiti; in da so ti občutki skoraj za celo življenje stalni, je tudi gotovo. Saj se tudi mi radi spominjamo takih slavnosti iz otroških let in gotovo se ob takih trenotkih tudi z ljubeznijo spominjamo očeta naše skupne domovine. Toraj naj učitelj take priložnosti nikdar ne puste nevporabljene, temveč naj se z vso močjo prizadeva take dni, koliuor mogoče, slovesno obhajati.
Tu in tam je prilika, da ima učitelj otroškej starosti primeren govor, in to naj stori pri zgoraj omenjenih slavnostih. Vsakdo ve, kaj zamore govor!  Solzne oči in
ginjena srca so večinoma uspeh dobrega govora. Seve, da naj bode govor otrokom primeren, živ, razumljiv in naj obravnava primerno snov.
Sedaj se pa ozrimo na drugi del, namrač: na ljubezen do domovine. Učitelj ima ravno te pripomočke, kakor pri vzbujanji in gojenji ljubezni do vladarja. Na čelu stoji zemljepis. Otroci morajo vedeti, kakošna je naša domovina, oziroma na velikost, plodovitost, na industrijo, prebivalce itd. Ako otroci domovine ne poznajo, jo tudi ljubili ne bodo. Posebno pa je treba, da se vadijo in dobro znajo materui jezik. Ako se učitelj potrudi, da otroke dobro nauči slovenščine, ako jih prepriča o lepoti domačega jezika, o njegovi ravnopravnosti z druzimi jezici, morda v poznejših letih ne bode srečeval tu in tam mladeniča ali moža, kateri se sramuje, da je slovenske matere sin.
Slednjič je pa še omeniti, da vse navedene pripomočke, kakor sploh vse delovanje učenikovo naj se bazira na moralo. Podlaga vsega delovanja učiteljevega naj bode morala. To se pravi, da naj se podučevanje v šoli bazira in nazaj napeljuje na pravila verouka. Verouk naj bode tedaj učitelju izdaten pripomoček pri vzgoji šolske mladine, kajti brez verouka bi bila šolska mladina podobna čredi brez pastirja.
Verouk je otrokom komentar ali vodilo za celo življenje in on najpred blaži človeško srce. Vidimo tedaj, da imajo učitelji verouka izdaten upliv na mladino, in da naj hodita učitelj verouka in učitelj posvetnih predmetov vedno lepo složno, roka v roko. Taka šola bode gotovo izobrazila dobre narodnjake, kateri spoštujejo vladarja, narod in domovino.
Na zadnje pa še omenim, da mora učitelj sam tudi one občutke imeti, katere hoče v otroških srcih vzbujati in gojiti. Bodi tedaj sam narodnjak, ljubi vladarja, bodi mu zvest, ljubi matrni jezik, čislaj narod in domovino in ne bode ti srce drugače velevalo, kakor iz otrok to vzgojiti, kar si sam. Ne sramuj se slovenščine in tudi tvoji učenci se je ne bodo sramovali; saj je vsakemu znano, kaj premore dober, spodbuden izgled.
K sklepu pa vskliknem iz srca:
Živi cesar! Živela domovina!
(Govoril pri okrajni učiteljski konferenci v Ljubljani dne 17. julija t. 1. gospod učitelj J. Marn).