© Za besedilo: Olga Gutman, 2020

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: info@volosov-hram.si

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv dephositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=305126400

			ISBN 978-961-7086-14-0 (epub)





Olga Gutman


			PODEŽELSKI ZDRAVNIK


			Roman


			I.


			Štefan je rinil v hrib staro kolo. Pot mu je v curkih lil po celem telesu.

			»Norec sem. Kaj sem le rinil v službo v ta odročni kraj? Sedaj pa je, kar je. Sicer pa, tudi te ljudi mora nekdo zdraviti,« se je že čez nekaj trenutkov sprijaznil z naporom, ki mu ga je povzročila strma pot navkreber.

			»Delo z njimi pa je kar prijetno. Ne nergajo kot prebivalci v večjih krajih. K zdravniku gredo, ali ga pokličejo, ko je res potrebno. Žal včasih že prepozno, ko jim ne morem več pomagati. Ko bi le poti bile malo boljše. In ko bi imel avtomobil. Takrat bi bilo vse lažje. Lažje bi šel od pacienta do pacienta,« je razmišljal doktor Štefan in vztrajno porival kolo po hribu navzgor. »Toda o avtomobilu zaenkrat lahko samo sanjam. Redki so še, posebno na vasi. Zdravstveni dom mi ga ne bo kupil, jaz pa kot začetnik iz revne družine tudi nimam denarja, da bi ga kupil sam. Zato mi ostane le to staro kolo. Pa dobro, da imam vsaj to. Malo mi le olajša pot do pacientov.«

			Štefan je bil mlad zdravnik. To je bila njegova prva zaposlitev. Bil je visok, vitek, rjavolas in prijetnega obraza. Bil je prijazen in popolnoma predan svojemu delu. Ni se oziral ne na nedeljo, uro, praznike, ali proste dni. Vedno je bil na voljo bolnikom. Okoliš njegovega dela je bil razmetan po okoliških hribih. Mnogo ljudi je bilo ostarelih in samih, pa niso mogli priti v ambulanto. Tako je Štefan polovico svojega delovnega časa delal v ambulanti, drugo polovico pa naj bi porabil za obiske po domovih. Vendar je pogosto obiskoval bolnike po domovih in bil na terenu vse do trde teme, daleč preko tiste ure, ko se je iztekal njegov delovni čas.

			Hiše so bile razmetane in od ene do druge je bilo daleč. Avtomobil je bil v tistih časih na vasi res še redko prevozno sredstvo. Tudi on, podeželski zdravnik, je na začetku svoje kariere lahko o njem samo sanjal. A je bil s priletnim kolesom, kar ga je edino pričakalo, ko je prišel v službo v te kraje, tudi za silo zadovoljen, saj mu je nekoliko olajšalo pot po terenu.

			Resda se je mnogokrat, ko je moral v hrib porivati še kolo, jezil, da je prišel v te kraje, pa ni obžaloval preveč, pa četudi je na kateri od poti do pacientov godrnjal, pa to bolj zato, da ni mislil na strmino, v katero je rinil svoje staro kolo, in je pot tako lažje prehodil. Bil je celo navdušen, ker je ob svojem delu spoznaval toliko zanimivih ljudi. Bil je tak, da je za vsakega našel lepo in tolažilno besedo. Ta je bila za mnoge ostarele in osamljene ljudi pravi balzam za dušo. Marsikateri bolnik je komaj čakal dan, da ga spet obišče mladi zdravnik. Mladi zdravnik si je namreč vedno vzel dovolj časa za vsakega človeka. Marsikomu je polepšal dan in pregnal samoto.

			Ko so Štefana prvič zagledali v ambulanti, ali na obisku, je marsikatera ženica zašepetala drugi:

			»Le kaj je tega mladega in prijetnega doktorja prineslo v naše hribe?«

			»Gotovo srčne težave, ali kaj drugega, tu je najbrž z namenom, da bi pozabil,« jo je dopolnila sogovornica.

			Pa ni bila daleč od resnice. Čeprav v tistih časih ni mogel nihče; ne zdravnik, ne učitelj ali kak drug uslužbenec; odločati, kam bo šel službovat, temveč so jih nameščali in pošiljali v razne kraje z dekreti, je bil Štefan zadovoljen, da je dobil svoje prvo delovno mesto tako daleč od doma. Daleč je bil od doma, če tetini domačiji lahko reče dom, in daleč od svojih srčnih problemov.

			Štefan je bil rojen v delavski družini, v predmestju in delavskem naselju enega naših večjih mest. Toda tudi vas mu ni bila tuja. Svoja najlepša otroška leta je preživel pri teti Urši na vasi. Bil je pri njej, ker sta oba starša delala v tovarni. Tudi ko je že hodil v šolo in v času študija se je vračal k njej in pri njej preživel večino svojih prostih dni. Ko pa je končal študij in opravil staž, je spet prišel k teti. Pri njej je čakal na svojo prvo, stalno zaposlitev. Tu je bil za njega pravi dom in ne tam v mestu. Pri teti se je počutil najlepše, zato ga delovno mesto v teh hribih, kot bi marsikdo rekel, bogu za hrbtom, ni spravljalo v slabo voljo.

			Teta Urša je bila na Štefana zelo ponosna. Kako tudi ne bi bila! Ona je skrbela za njega, ko je bil še majhen in ko sta oče in mati oba delala po več izmen skupaj. Bil je kot njen otrok, ki ga nikoli ni imela. Sedaj pa je bil doktor. Njen fant je postal zdravnik.

			Tudi Štefan je imel teto Uršo rad. Bila mu je oče in mati, odkar staršev ni bilo več. Mati se je ponesrečila v tovarni in čez nekaj let umrla za posledicami. Očeta pa je pobrala jetika. V tistih časih je ta bolezen še izpraznila marsikateri dom. Morda je tudi to pomagalo, da se je Štefan odločil za študij medicine in zdravniški poklic.

			Toda kljub temu da je ostal sam, brez staršev, ni bil zagrenjen. Imel je teto Uršo tam na vasi in ... še Tino, ki je Štefanu že kot petnajstletnemu dečku ukradla srce in se je neprenehoma oziral samo za njo. Ona pa je v njem videla le dobrega prijatelja, s katerim se je lahko pogovarjala o vsem. Čeprav je Tina Štefanu pomenila mnogo več že od prvega trenutka, ko jo je spoznal, pa ji neroden in plašen, kot je bil, tega ni upal povedati. Bil je srečen, da ji je lahko vsaj prijatelj.

			Tudi v teh zadnjih počitnicah je želel Štefan preživeti čim več časa pri teti. Študij je bil v celoti končan in čakal je na svoje prvo delovno mesto. Sproščen in brez skrbi je pohajkoval okrog tetine hiše brez pravega dela. Študij je bil za njim. Počutil se je lahkotnega in brez pritiska. Bilo pa mu je precej dolgčas.

			Teta, ki ji je Štefan v prejšnjih letih vedno pomagal pri vseh kmečkih delih in je vedel prijeti tako za motiko kot za koso, mu sedaj tega ni pustila.

			»Sedaj si gospod doktor. Grdo bi bilo od mene, da bi ti dala v roke motiko, koso ali grablje ... Za gospodo in doktorje ni to orodje. To je za nas kmečke ljudi,« mu je govorila, če je prijel za katero od orodij z namenom, da bi ji pomagal, in moral se je pošteno potruditi, da jo je prepričal, da je še vedno isti Štefan kot prej, ko mu ni jemala kmečkega orodja iz rok, temveč mu ga je mnogokrat celo porinila vanje.

			Zaradi brezdelja pa se je začel dolgočasiti. Saj ni bil vajen, da bi kar tako postaval tjavendan in ničesar ne bi delal. Zabave pa je bilo na vasi zelo malo in to le ob nekaterih nedeljah. V gostilne, kjer so se ponavadi med tednom zbirali vaški brezdelneži, postopači in drugi, ki niso imeli kaj početi, pa ni zahajal. Za gostilne ni imel denarja, pa tudi postopanje po njih in zapravljanje časa, kot tudi družba v njih, Štefanu ni ugajalo. Užival je v gibanju, delu in naravi.





* * *


			Neke nedelje je bila v vasi veselica. Da bi razbil monotonost dneva, se je takoj po kosilu Štefan začel odpravljati v vas.

			»Grem v vas, teta. Pogledal bom na veselico. Pa ne bom dolgo. Kmalu se vrnem.«

			»Le pojdi, Štefan, pojdi! Tam boš lahko srečal stare znance. Moraš med nje, naj vidijo, da si sedaj doktor. Marsikateri od njih pa še vedno ni nič drugega kot faliran študent.«

			Štefan je dobro vedel, komu je namenjena ta bodica.

			»Najbrž ima teta v mislih Mejačevega Marjana. Teta ga ne mara, čeprav ne vem zakaj. Pravijo, da še polovico izpitov ni naredil. Pa bi tudi on že moral biti nekje na koncu študija. Kdo ve, zakaj ga teta ne prenese. Morda zato, ker je edinec in sin najbogatejšega kmeta v vasi. Ne, to gotovo ni razlog. Teta res pove vse, kar misli, nevoščljiva pa ni. Gotovo je kaj drugega. Mogoče ji ni všeč, da je tak brezdelnež. Še nikoli ga nisem videl, da bi prijel za kakšno orodje in kaj delal. Pa je tudi pri njih doma kar precej dela, ko pa imajo največjo kmetijo v vasi. Teta pa brezdelnežev ne prenese. Drugače pa je pravična in ne sovraži ljudi kar tako, brez razloga. Z Marjanom sva bila v otroških letih prijatelja. Sedaj pa, že pred leti, so se najine poti razšle. Jaz sem ves svoj čas posvetil študiju, on pa uživanju in študentskim zabavam,« je razmišljal Štefan in medtem prispel do vaške gostilne.

			Precej ljudi, posebno mladine, je bilo že zbranih. Godba je igrala, staro in mlado pa se je vrtelo ob poskočnih ritmih melodij. Štefan je za trenutek postal in se nekoliko razgledal. Potem se je napotil proti skupini deklet, ki so sedela ob le do polovice zasedeni mizi. Bile so iz domače vasi. Vse jih je poznal in one njega prav tako.

			»Pozdravljene!« je kratko pozdravil, ko se je približal.

			»O, zdravo!« so mu v zboru odzdravile in po glasu sodeč so bile vesele njegovega prihoda.

			»Se vam lahko pridružim?« jih je vprašal zaradi lepšega, čeprav je že vnaprej vedel, da je dobrodošel.

			»Pa menda ja. Saj si domačin in smo stari znanci,« so odgovorile skoraj vse hkrati.

			Štefan je prisedel. Dekleta so bila ponosna, da se jim je pridružil. Spoštovala so njegovo preprostost in da odkar je zdravnik, ni spremenil svojega vedenja, temveč je ostal tak, kot je bil prej: prijazen in preprost. Pa da jih, kljub temu da je sedaj zdravnik, ni smatral za manjvredne in ga ni bilo sram iti mednje. Bil in ostal je isti Štefan, ki so ga poznale že od otroških let. Zato so bile njegovega prihoda in da se je odločil sesti mednje, tem bolj vesele.

			Med vaškimi dekleti je bila tudi Tina. Štefan jo je vedno rad videl, čeprav ji tega ni nikoli pokazal, ali pa ona ni hotela videti. Oblila ga je rdečica, ko jo je zagledal med dekleti. Vedno se mu je zdela najlepša v vasi. Že kot otroku, ko so se z njo in Mejačevim Marjanom igrali razne otroške igre, je Tina osvojila njegovo srce. Toda ona kot da tega ni opazila. Ona je imela oči le za Marjana. Marjan pa, kot da bi vedel, koliko Štefanu pomeni Tina, se je vedno zrinil mednju. Tudi kot študent je Štefan v mislih ves čas nosil Tinino podobo. Zanj je bila najlepše dekle, kar jih je kdaj srečal. Sedaj pa se mu je zdela naravnost čudovita. Po njegovem mnenju je po lepoti prekašala vsa dekleta na veselici.

			Njeni dolgi, zlati lasje so ji kot pajčolan padali po hrbtu. Bila je samozavestna, pa ne ohola ali prevzetna, toda zelo priljubljena med domačo mladino.

			»Štefan, tebe pa že dolgo nisem videla,« ga je ogovorila, takoj ko je prisedel.

			»Seveda ne. Zadnje čase sem bolj malo prihajal k teti. Veš, študij mi je vzel mnogo časa.«

			»Slišala sem, da si končal. In sedaj?«

			»Malo počivam in čakam na službo. Pa ti?«

			»Enako. Končala sem študij. Prav tako kot tvoje so te počitnice tudi moje zadnje. Čakam na sporočilo, kje bom učila. Malo sem vznemirjena. Kdo ve, kam me pošljejo. Pa nič zato. Otroci so povsod enaki in povsod potrebujejo učitelje.«

			V tistih časih so razvrščali tudi učitelje, zlasti začetnike, na delovna mesta z dekreti. Ne učitelji in ne zdravniki niso mogli sami izbirati svojih delovnih mest. Zato sta oba vznemirjena čakala obvestilo, kje bosta dobila svoji prvi delovni mesti.

			Štefan in Tina sta se zatopila v pogovor. Dolgo se nista videla in imela sta si veliko povedati. Precej časa sta klepetala in bi verjetno še naprej, če njun pogovor ne bi zmotilo eno izmed deklet:

			»No, se bosta vidva samo pogovarjala? Ne bosta plesala?«

			»Saj res. Na veselici smo. Pa sem skoraj pozabil. Tina, bi hotela plesati z menoj?«

			Tina je rahlo pokimala v potrditev in se mu nasmehnila in že sta se odvrtela na plesišče.

			Štefan je bil ves blažen, ko je lahko Tino tako tesno k sebi privijal. Srce mu je razbijalo, kot bi tolklo kladivo in kot bi mu hotelo skočiti iz prsi. Telo pa mu je zajel nepopisen val toplote.

			Odplesala sta prvi, pa drugi in tretji ples. Godba je spet zaigrala in že je mislil Štefan spet povabiti Tino na ples. Naenkrat pa se je ob njuni mizi znašel Mejačev Marjan, Tinin vrstnik in tovariš iz otroštva.

			»Tina, bi hotela plesati z menoj?« je vprašal in ne da bi čakal odgovor, Tino prijel za roko in odpeljal na plesišče.

			Tina je zažarela. Oči so ji bleščale, lica pa ji je obarvala rdečica. Štefan je to opazil. Ni mu ušlo niti to, da je rahlo zadrhtela, ko je pristopil Marjan.

			»Oh, še vedno ga ljubi. Ni ga pozabila. Pa koliko se je Marjanova mati trudila, da bi preprečila njuno zvezo. Jaz sem samo izhod v sili. Še vedno je Marjan na prvem mestu,« je razmišljal Štefan in globoko zavzdihnil.

			Naenkrat je obžaloval, da Tine ni odpeljal na ples prej, takoj ko so začeli igrati. Tako je ne bi mogel odpeljati Marjan. Sedaj pa, kot vedno, že v otroških letih, gotovo ne bo več videla njega, temveč bo imela oči le še za Marjana.

			Ta ples je Štefan obsedel za mizo sam. Ni se dovolj podvizal, ali pa ni hotel, in fantje od sosednjih miz so mu odpeljali vsa dekleta. Pa mu ni bilo niti malo žal. Sedel je za mizo in opazoval pare, a videl je le Marjana in Tino. Ni mu ušlo, kako tesno jo Marjan privija k sebi. Zlila sta se kot eden. Štefanu pa je srce tolklo, kot da je sam namesto Marjana ob Tini. Trajalo je nekaj časa, da se je spet umiril in je začel spet trezno razmišljati. Presedel je morda ples ali dva, mogoče še več. Postalo mu je dolgčas. Tina se ni vrnila. Marjan jo je odpeljal k svoji mizi. Štefan pa se je, čeprav sredi kopice deklet, naenkrat počutil osamljenega in odveč. Postal je zamišljen. Plesal je le še tu pa tam kak ples. S pogledom pa je ves čas sledil Tini in Marjanu, ki nista zamudila nobenega plesa. Na vsem plesišču je videl le njiju. Želel si je, da bi bil sam na Marjanovem mestu. Toda kako? Kadar se je prikazal Marjan, za Štefana ali kogar koli drugega v Tininem svetu ni bilo več prostora. To je Štefan dobro vedel. Pa je vseeno vztrajal in upal, da se bo zgodil čudež in bo prišel čas, ko ga bo Tina opazila, njega in njegovo hrepenenje po njej.

			»Trap. Saj si imel priložnost, pa je nisi znal izkoristiti. Prvi si danes plesal z njo. Pa si bil kot štor. Zakaj ji nisi povedal, kaj čutiš da nje? Poglej Marjana! Ves čas ji nekaj pripoveduje. Ona pa požira njegove besede in jih vsrkava kot goba vodo. Pa ti? Bil si hladen kot led. Kot da v tebi ni niti kančka življenja. Si ji, ko si plesal z njo, povedal kaj lepega?« je Štefan v mislih ozmerjal samega sebe in trdno sklenil, da mora Tini ob prvi priložnosti povedati, kar si že leta želi in nosi v srcu.

			»Če boš še dolgo čakal, jo boš izgubil, če je že nisi. Marjan ne izgublja časa! Pa kaj Tina ne vidi in ne opazi, koliko mi pomeni?« se je spraševal.

			»Bodi vendar pameten,« mu je šepetal notranji glas. »Nikoli ji nisi povedal, kaj čutiš do nje. Kako pa naj ve? Marjan ji pove. On ne čaka in ne upa na čudež, kot ti, štor,« mu njegova notranjost ni dala miru in je ozmerjal svojo togost in neiznajdljivost v takih situacijah.

			Marjan je take priložnosti znal izkoristiti, on pa ne. Štefan se je zavedal svoje napake, popraviti pa je ni mogel, ali ni znal. Zato je pri Tini, kot po navadi, spet odpadel. Druga dekleta pa ga niso zanimala, čeprav jih na veselici ni manjkalo. Štefan je videl le Tino in neizmerno hrepenel po njej. Mogoče še bolj tudi zato, ker se mu je že od otroških let zdela nedosegljiva in dostopna le Marjanu. Pa Tini, da vidi le Marjana in njega kot fanta skoraj ne opazi, ni štel za slabo. Ves čas je razmišljal, da Tina ni sama kriva za to.

			»Pa še res je. Ni ona kriva. Sam sem kriv, ko pa ji ne povem, da jo imam rad. Kako naj potem ve, kaj čutim do nje in o čem razmišljam. Saj ni vedeževalka,« je Štefan opravičeval Tino.

			Na veselici, in brez Tine, mu je kmalu postalo dolgočasno. Saj je, če je iskren, prav zaradi nje šel na veselico. Slišal je, da je doma in da je tudi ona končala študij. Na vasi se novice hitro širijo in vsak ve o vsakem vse. Na veselico je šel zato, ker je upal, da bo tudi Tina tam. Mogoče se mu ponudi priložnost, da ji pove, kaj čuti do nje. Morda ... ga sprejme tokrat, ko se je na vasi govorilo, da z Marjanom več nista par.

			»Slišal sem, da so ju Marjanovi starši, zlasti mati, ločili in preprečili njuno ljubezen. Tina jim ni všeč. Ne vem zakaj? Meni pa je. Pa bolje za mene tako … Morda me bo sedaj opazila in sprejela mojo ljubezen. Pa sedaj? Spet se je znašel tukaj Marjan in vse moje namere pokvaril in mi zamešal račune. Le zakaj se je moral prikazati in jo zmesti, če več nista skupaj?« se je potiho jezil Štefan.

			»Pa kar naprej pleše z njo. Danes je, kot izgleda, več ne misli spustiti iz rok,« je pomislil in videl na plesišču le Tino in Marjana. Gledal je samo njiju, kot da drugih parov na plesišču sploh ne bi bilo.

			»Ah, kaj čem sedeti tukaj kot kup nesreče? Grem rajši domov,« je pomislil, vstal in se odpravil proti tetini hiši.

			Teta Urša ga je debelo pogledala, ko se je že sredi popoldneva prikazal na dvorišču.

			»Kaj pa je s teboj, da si že doma? So se na veselici stepli, ko si tako zgodaj odšel?«

			Vedela je, da Štefan ne mara prepirov in pretepov, pa je mislila, da je zato tako zgodaj prišel domov.

			»Kje pa. Dolgčas mi je bilo. Pa sem šel,« ji je odgovoril.

			»Hm. Dolgčas. Na veselici da je nekomu lahko dolgčas. Tega pa res ne razumem. Ko sem bila tvojih let, bi tri dni in tri noči skupaj plesala. Pa me oče ni hotel pustiti na veselice. Ko so vsi v hiši zaspali, sem ušla skozi okno in plesala vse do ranega jutra. Ti pa praviš, da ti je bilo na veselici dolgčas. Le kakšni ste to mladi danes? Nobenega življenja ni v vas. Pa na veselici ni bilo nič deklet, da ti je bilo dolgčas?« je razpredala Urša svoje misli.

			»Bile so, le da ne nobene, ki bi me marala. Ali pa so bile tiste, ki meni niso bile všeč. Zato sem pa šel domov,« je podražil Štefan teto, ko je že tako tudi ona začela. Bila sta bolj prijatelja kot nečak in teta, pa sta pogosto tako odgovarjala drug drugemu.

			Urša si je močno želela, da bi si nečak vendar že našel kakšno dekle. Če se je le ponudila priložnost, je ni izpustila, da ne bi nečaka opomnila, kako je že čas, da si najde družico. Celo molila je, naj si Štefan že enkrat vendar najde par in naj več ne sameva kot star štor na gozdni jasi, kot je imela navado večkrat pripomniti. Ko pa mu je to omenila, se je Štefan kar hitro izgovoril, da ima še čas. Pošalil se je, da ima njo in drugih deklet ne potrebuje. Na zunaj se je malo jezila nanj. Vesela pa je le bila, da mu toliko pomeni in mu lahko zapolni praznino, ko ni ob njem dekleta.

			Po tihem pa je upala in želela, da se bo Štefan le v katero zagledal. Najraje bi bila, da bi izbral Tino. Zdela se ji je rasna in pridna. Ko je tako v mislih primerjala med seboj vaška dekleta in tudi dekleta iz okoliških vasi, se ji je zdelo, da je Tina še najbolj primerna za zdravnikovo ženo.

			»Tina je končala šole. Ona je učiteljica, on zdravnik. Bila bi dober par,« je sanjarila. Oh, če bi Štefan lahko prebral njene misli. Najbrž bi mu srce začelo hitreje biti.

			Že nekajkrat je imelo Uršo, da bi stopila do Tine in jo prosila, naj predrami tega njenega lesenega nečaka, ona, če sam ničesar ne zna, čeprav je zdravnik.

			»Le kaj danes učijo dohtarje, če si še deklet ne znajo poiskati?« je pogosto potiho godrnjala Urša.

			Mnogokrat se je šele v zadnjem trenutku zaustavila, da ni stopila do Tine in jo zasnubila za Štefana.

			»Ne nori, Urša! Stoj! Mladina naj sama ureja svoje ljubezenske stvari! Ne vmešavaj se!« se je nekoč komaj ustavila v zadnjem trenutku, ko je že mislila povedati Tini svoje misli in želje. S Tino sta se dobro razumeli in se radi pogovarjali. Zato si je tudi tako močno želela, da bi Štefan izbral Tino. Kako srečna bi bila Urša, če bi vedela, da tudi Štefan neprestano misli na Tino. Toda, če bi brala njegove misli, je gotovo ne bi ustavila nobena sila, da ne bi povedala Tini za srčne težave svojega nečaka in tudi svoje želje. Tako pa se je zadrževala in si mislila, da Štefan ne mara Tine in tudi ne drugih deklet.

			* * *

			Po vasi pa se je začelo šušljati o Tini in Marjanu. Posebno glasne so bile govorice pri zbiralnici mleka. Tam so se srečevali ljudje iz cele vasi in drug drugemu pripovedovali vaške novice, ter seznanili drug drugega z dogodki v vasi.

			Ko je Urša nekega večera prinesla mleko malo bolj zgodaj kot običajno, je že našla skupino žensk v krogu. Tudi sama se jim je pridružila. Še preden je slišala, kaj govorijo, je po njihovi drži sklepala, da jih nekaj zelo zabava.

			Mariča s konca vasi je nekaj vneto pripovedovala ostalim. Vse so jo zavzeto poslušale. Bile so tiho, le včasih je katera vzdihnila, ali pa se privoščljivo in skrivnostno zahihitala.

			»Kdo bi si mislil, da se to ponovi. Pa tako so jima nasprotovali in si prizadevali, da ju spravijo narazen.«

			»Saj veste, ljubezen je kot žerjavica. Samo pritaji se, dokler ponovno ne zagori. Zato ni niti malo čudno, da sta spet skupaj.«

			»Mejačevka bo spet ponorela, ko ji pride na ušesa.«

			Sedaj je Urša iz drobcev pogovora že razbrala, o kom se pogovarjajo. A kljub temu ji je ena od žensk zašepetala:

			»Mejačev Marjan in Tina spet hodita.«

			Uršo je zaščemelo v prsih, pa je kljub temu ostala nepristranska, čeprav bi raje slišala, da Tina hodi s Štefanom. Pa kaj se hoče. Srcu se ne da ukazovati. Zato ji ni bilo prav, da so vsi pričakovali nasprotovanje Marjanove matere. Ni se mogla premagati, da ne bi pripomnila:

			»Pa kaj, če hodita. Mlada sta. Fant in dekle sta. Pa oba prosta. Ljubezen je za mlade. Naj hodita. Kaj jima pa kdo more in zakaj bi jima kdo nasprotoval.«

			»Ja, ja, saj imaš prav. Toda Mejačevka ne mara Tine. Ne bo dovolila, da bi Marjan hodil z njo, ali se z njo celo poročil. Spet bo ponorela, ko zve, da sta ponovno skupaj,« se je oglasila ena od prisotnih.

			»Kaj pa ji je storila, da je ne mara?«

			»Pravi, da je prerevna za njenega Marjana,« je pojasnila druga.

			»Prebogata, bi rekla. Tina je končala študij. Lepa je. Pametna. Tudi glede poštenja ji ni kaj očitati. Mejačevka naj svojega sina pogleda! Še vedno ni končal šole, pa je Tininih let. Mislim, da tudi nikoli ne bo končal. Jaz bi bila pa vesela, če bi Tino izbral moj Štefan,« se je postavila Urša za Tino.

			»Prav si povedala in resnico. Toda saj veš kakšna je Mejačevka. Pri njej le denar in bogastvo nekaj veljata. Misli, da se bo nevesta njenemu Marjanu v kočiji pripeljala. Kakšna plemkinja, če v današnjem času katera še kje obstaja. Zato s Tino ni zadovoljna,« je dodala ena izmed prisotnih.

			Urša ni rekla nobene več. Oddala je mleko in se odpravila nazaj proti domu. Med potjo pa je premlevala govorice, ki jih je maloprej slišala.

			»Tako, pa Tina ne bo naša. Jaz sem pa upala in želela, da bo. Srcu se ne da ukazovati. No, ja, če bi se ta moj leseni nečak prej malo bolj potrudil, bi ga mogoče Tina sprejela, saj je čeden fant. Tako pa, Marjan je pohitel in jo osvojil. Doma pa bo ogenj v strehi, kot je že bil in oba bosta nesrečna, če ju spet spravijo narazen, kar je njegova mati zmožna narediti,« si je po tihem govorila, ko je stopala po hribu navkreber, proti domu.

			Ko je prišla domov, ni mogla dolgo zdržati, da ne bi povedala novice, ki jo je slišala, še Štefanu. Štefan jo je poslušal, ne da bi kaj pripomnil, in je le s težavo skrival svoje občutke. Vse njegove sanje so se v trenutku, ko je teta pripovedovala, rušile in drobile v prah. Pozneje, ko je bil sam, pa je razmišljal:

			»Kaj sem le čakal tako dolgo in ji nisem povedal, kaj čutim do nje? Morda ... Kaj morda? Nobenega morda ni. Norec! Pozabil sem, da je Tina že od nekdaj Marjanova. Že kot otroka sta videla le drug drugega. Opustiti moram prazne upe in ne smem več misliti nanjo. Nikoli je ne bom dobil. Sprijazniti se moram s tem. Naj bo srečna z njim, če že ne more biti moja. To ji iz vsega srca privoščim. Zasluži si srečo. Pa čeprav bi rajši videl, da bi bila z menoj.«

			Štefan tisto noč dolgo ni mogel zaspati. Premetaval se je po postelji dolgo v noč. Šele proti jutru mu je uspelo, da je utonil v kratek spanec.

			Naslednje dni se je dolgočasil. Vedno je bil rad pri teti. Sedaj pa je vsak dan nestrpno gledal proti dolini, če morda prihaja pismonoša in prinaša pošto. Nestrpno je čakal pismo, ki mu bo povedalo, kdaj in kje bo začel delati. Tina je imela drugega in on ni imel več kaj čakati, ne upati. Zato so se mu dnevi vlekli kot jesenske megle. Skoraj pa ni bilo dneva, ki Štefanu ne bi postregel z novico o Tini in Marjanu. Novice o njiju so spodkopavale njegov mir. Postajal je vse bolj nemiren. Komaj je še prikrival svoje hrepenenje in krotil srce. Bal se je, da se bo nekega dne izdal in teti priznal, kaj čuti do Tine in kako nesrečen je, da je Tina izbrala Marjana. Če teta odkrije, kaj se godi v njegovem srcu, vzame stvar v svoje roke in poseže vmes. Tega pa ni hotel, in čeprav si je močno želel Tine in samo Tine, ni želel, da bi teta posredovala. Hotel je sam izbojevati svoj boj.

			Zdelo se mu je pravo olajšanje, ko je nekega dne le zagledal starega pismonošo, Emila, kako počasi rine v hrib proti tetini koči. Bil je prepričan, da leze gor zaradi njega, saj teta ni imela nikjer nikogar, ki bi ji pisal. Ko je prišel težko dihajoč na dvorišče, je Štefanu izročil dolgo pričakovano pismo. To je bilo tisto, kar je tako težko čakal in po čemer je hrepenel. Ni ga takoj odprl, čeprav ga je imelo, da bi. S pismom v roki je z dolgimi koraki skoraj pritekel do mize pod starim orehom. Odprl je pismo in ga ves nestrpen začel brati. Pisalo je, da je dobil službo. Čez dva tedna mora začeti delati.

			»Kje neki je ta kraj, kjer bom delal?« se je spraševal.

			Poiskal je star zemljevid, ostanek iz svojih šolskih dni, in začel iskati. Precej časa je potreboval, da ga je našel. Bil je to majhen kraj sredi hribov.

			»Precej odročen kraj je. Majhen. V takih krajih ima zdravnik mnogo dela. Pa kaj zato? Ravno to potrebujem ta trenutek. Ko bom zdravil ljudi, bom mogoče uspel pozdraviti še svoje nemirno srce. Tam, v tistem zakotju, bom lažje pozabil na Tino in svojo neuresničeno ljubezen,« je po tihem razmišljal.

			Štefan je komaj čakal, da se teta vrne iz vasi. Šla je v trgovino in zdelo se mu je, da hodi zelo dolgo. Po nestrpnem pričakovanju jo je zagledal, ko je zavila z glavne ceste na stransko, ki je vodila proti njeni koči. Takoj ko jo je videl prihajati, ji je stekel nasproti. Vzel ji je iz rok cekar z nakupljenim blagom. Tako sta hitreje stopala po hribu navzgor, proti domu.

			»Teta, prišlo je. Čez dva tedna moram začeti delati.«

			»Kam pa greš? Kje si dobil?«

			»V majhnem hribovskem kraju. Daleč od tukaj. Delal bom kot podeželski zdravnik.«

			Ko sta prišla domov in odložila, kar je teta nakupila, ji je na zemljevidu pokazal kraj, kjer bo delal.

			»Oh, moj bog, Štefan! Nisem učena in ne pametna, toliko pa le vem, da je to majhen kraj, nekje bogu za hrbtom. Le kako se boš znašel sam v teh hribih? Peš boš moral od hiše do hiše. Pa kdo ti bo kuhal in pral?«

			»Ne skrbi, teta. Se bom že znašel. Vedno sem se. Pa se bom tudi tokrat. Tudi v takih odročnih krajih ljudje potrebujejo zdravnika.«

			»To imaš prav. Mogoče ga potrebujejo še bolj kot v mestih. Pa vseeno, kdo je bil tisti pameten, ki je dal tebe, tako mladega in neizkušenega zdravnika, v tak kraj? Tako daleč od sveta.«

			»Nikar ne skrbi. Zmogel bom,« je Štefan tolažil teto.





* * *


			Štefanu so odslej dnevi tekli zelo hitro. Počasi je pripravljal prtljago. Napolnil je kar dva kovčka. Nabralo se je dosti stvari, za katere je mislil, da jih bo potreboval: obleke, pa knjige. Prepričan je bil, da mu to, kar je vzel s seboj, v dolgih zimskih večerih gotovo pride prav in mu popestri samoto v tistih odročnih krajih, kjer ne bo ne kina in ne gledališča, mogoče celo gostilne ne.

			Nekega zgodnjega jutra, ob koncu tedna, se je Štefan odpravil na avtobus. Teta ga je pospremila do postaje. Slovo je bilo težko. Skoraj vso pot nista spregovorila besede. Da se ne bi izdala, kako težko je slovo za oba. Urša si je kdaj pa kdaj, ko je mislila, da Štefan ne vidi, obrisala solze. Zelo je bila navezana na nečaka. Bil ji je vse, bolj sin kot nečak. Sedaj pa odhaja. Gre daleč vstran in kdo ve, kako bo tam živel. Kdo mu bo kuhal in pral in kdo bo skrbel za njega, če slučajno zboli. Ona bo pa tako daleč vstran od njega in mu ne bo mogla pomagati.

			»Saj je bil že prej veliko odsoten, toda bil je v mestu in ob vikendih in praznikih se je lahko vračal. Sedaj gre pa daleč, v odročen kraj. Kdo ve, če do tja vozi avtobus, ali vlak. Ne bo je mogel obiskovati tako pogosto kot prej. Sicer pa ob praznikih in nedeljah ljudje tudi bolehajo. Če bo sam zdravnik v tistem kraju, ne bo mogel nikamor. Štefan ni človek, da bi bolnike prepustil same sebi, če ve, da ni drugega zdravnika, da bi jim pomagal. Rajši se bo odpovedal svojemu prostemu času,« je med potjo razmišljala Urša in zato ji je bilo slovo, ki je bilo z vsakim korakom bližje, še težje.

			Tudi Štefan je molčal. Težka mu je bila ločitev od tete, ki mu je bila kot mati, odkar ni imel več staršev. Pogosto je zahajal k njej. Pri njej je bil njegov edini dom. Videl je na zemljevidu, kje je kraj, kamor odhaja. Vedel je, da ne bo mogel tako pogosto k teti kot do sedaj, že zaradi prometnih povezav ne. Kot je lahko razbral z zemljevida, so te zelo slabe v krajih, kamor gre.

			»Pa tudi prostega časa ne bom imel na pretek. V takih krajih je mnogo življenj odvisnih od prve pomoči zdravnika. Bolnišnica je daleč. Mnogokrat se mora zdravnik na terenu odločiti sam, kako naj pomaga bolniku, brez pomoči kolegov, ali tehnike. Bo že kako. Privadil se bom. Če pa se ne bom mogel privaditi, pa čez kako leto ali dve zaprosim za premestitev. Do takrat pa bom že zdržal, saj sem v življenju že marsikaj hudega doživel, pa tudi prenesel,« je spotoma razmišljal Štefan in se tolažil, da bi mu bilo slovo, ki je bilo tik pred zdajci, lažje.

			Tako sta oba zamišljena in otežena z bližnjim slovesom prispela do postajališča. Malo sta počakala in prišel je trenutek slovesa. Njuni življenjski poti sta se ločili. Štefan je vstopil v avtobus, ki se je pravkar ustavil in nato odpeljal. Urša pa je s počasnimi koraki, kot da ji na ramena pritiska težko breme in jo ovira pri hoji, odšla proti domu. Večkrat se je ustavila, da si je obrisala solze, ki so ji v potokih tekle po licu. Sedaj jim je lahko pustila prosto pot, saj je bila sama in jih ni nihče videl.

			Ko se je avtobus ustavil v mestu, je Štefan prestopil na vlak. Do Ljubljane se je peljal z vlakom. Ko je v Ljubljani izstopil, se je najprej pozanimal, kako bo lahko nadaljeval pot. Tudi naprej je moral potovati z vlakom.

			Odpravil se je nazaj na železniško postajo, in nekaj minut počakal na peronu. Prispel je vlak, ki ga je čakal. Malo potnikov je stopalo nanj. Nekaj pa jih je le bilo. Štefan se jim je pridružil. Ni rad potoval sam. Raje je imel družbo. Tako si je oddahnil, ko se je na vlaku znašel v družbi bodočega sovaščana, ki se je vračal nazaj domov, ko je opravil, kar je imel za opraviti v Ljubljani. Med vožnjo sta se veliko pogovarjala. Štefan mu je povedal, da je njihov zdravnik, kar je njegovo ceno v sopotnikovih očeh takoj dvignilo.

			Možakar iz vasi, kamor je Štefan potoval, ga je seznanil, kaj v vasi imajo in kaj jim manjka. Povedal mu je tudi, da je postaja, kjer bosta morala izstopiti, precej oddaljena od vasi. Avtobus pa v tem poznem času tudi več ne vozi. Zadnji je odpeljal pred nekaj urami. Naprej bi moral iti peš, ali če bi imel morda srečo, s kakšnim kmečkim vozom.

			Vendar pa to ne bo potrebno. Štefanov bodoči sovaščan je povedal, da po njega pridejo s kolesljem, in povabil Štefana, naj se mu pridruži ter potuje naprej z njim do domače vasi, kar je Štefan z veseljem sprejel.

			Vlak je pripeljal na njuno končno postajo. Štefan in njegov novi znanec sta izstopila in odložila Štefanovo prtljago na peron. Malo sta počakala in že je pridrdral koleselj, ki je prišel po Štefanovega novega znanca.

			Štefan in sopotnik sta se udobno namestila in odpeljali so se. Med potjo je Štefan opazoval pokrajino, skozi katero so se vozili. Voznik in sopotnik pa sta mu razlagala, kaj je kaj in kam pelje katera pot, mimo katere so se peljali. Dejansko je to bil že okoliš, v katerem bo odslej Štefan delal. Že v mraku so prispeli v domačo vas. Štefanu sta pomagala znositi prtljago v stanovanje, potem pa sta ga prepustila lastni iznajdljivosti.

			Štefan se je hitro vživel v novo okolje. Obiski bolnikov po raztresenih zaselkih in vaseh, na starem kolesu, niso bili zabava in ne lahki. Toda Štefanova vnema za delo in prijaznost ljudi, ki jih je ob delu srečaval, so omilili težave, s katerimi se je moral ubadati in ki so bile njegove stalne spremljevalke pri delu.

			Teta je Štefanu pogosto pisala. Podrobno mu je poročala o vseh dogodkih v vasi. Posebno natančno mu je opisala vojno, ki se je razplamtela okrog Tine in Marjana.





II.


			Tiste nedelje, ko sta se Tina in Marjan po dolgem času spet srečala, in to na veselici, sta plesala vse do zadnjega plesa. Tako dolgo se nista videla. Vse od zadnjih počitnic pred odhodom na fakulteto se nista več srečala. Takrat so se njune poti ločile. Tina je študirala na filozofski fakulteti, Marjan pa na medicinski. Tina se je zagrizla v študij in ni imela časa za žure in druge študentske zabave. Vedela je, da starši težko zberejo denar za njen študij. Zato se je trudila, da je redno opravljala svoje obveznosti ter želela čimprej končati in priti do službe. Tako bi starše razbremenila. Zato se študentskih zabav ni udeleževala. Včasih se je odpravila v kino in enkrat ali dvakrat na mesec v gledališče. Da je večino svojega časa posvečala učenju, pa se je poznalo tudi pri študiju. V petih letih je diplomirala. Sedaj pa je čakala na prvo zaposlitev.

			»Da bi samo čimprej dobila delo. Otroci so povsod otroci in mi je vseeno, kje bom učila,« je razmišljala.

			Tiste nedelje ni mislila iti na vaško veselico. Pa jo je sosedovo dekle le uspelo pregovoriti, da je šla.

			»Kaj boš še naprej vse dni čepela doma in razmišljala bog si ga vedi o čem. Pojdi z menoj, da ne bom sama s tega konca vasi. Včasih se mora človek tudi razvedriti. Ti pa ves čas samo sediš doma in nikamor ne greš,« ji je prigovarjala in jo na koncu tudi pregovorila, da je šla z njo na veselico.

			Na veselici je Tina po dolgem času srečala Štefana. Dobra znanca in prijatelja sta bila že od ranih otroških let. Štefan je večino svojega otroštva preživel v vasi in skupaj so se kot otroci igrali po cele dneve, od jutra do mraka, in šele prihajajoča noč je prekinila njihovo igro in jih napotila vsakega proti svojemu domu. Vedno sta se dobro razumela. V zadnjih letih pa se nista srečala in ne videla. Že nekaj let je minilo od njunega zadnjega srečanja.

			»Sedaj je Štefan zdravnik. Končal je študij. Čaka na zaposlitev,« je pripovedovalo Tini dekle pri mizi, ko se jim je Štefan bližal.

			»Prima fant. Pravijo, da še nima dekleta,« je pristavila druga in pomežiknila ostalim.

			Tudi Tina ga je opazovala, ko je prihajal proti njihovi mizi in razmišljala:

			»Kdo ve, če se me še spomni? Že nekaj let se nisva videla. Ni napačen. Prav lep in postaven fant se je razvil iz njega.«

			Ko sta se pogovarjala in plesala, ji je bil vedno bolj všeč. Pred njim ni čutila nobene zadrege. Z njim se je lahko pogovarjala sproščeno, kot da je njen starejši brat, ki ga ni imela, čeprav si ga je močno želela. Štefan je bil resen in prijazen. Bil je popolnoma drugačen od ostalih fantov, ki jih je poznala.

			Potem pa je prišel Marjan. Gospodovalno, kot da je Tina njegova last, jo je odpeljal na plesišče. Štefan je ostal sam za mizo. Tini se je zdelo, da to ni prav. Pa ni imela moči, da bi se oddaljila od Marjana in se vrnila k Štefanu. Pred Marjanovim šarmom je bila nemočna. Njeno srce je bilo Marjanovo že od nekdaj. Zato ni imela moči, da bi se vrnila za mizo, kjer je sameval Štefan. Gledala in videla je le še Marjana. Čutila je njegovo srce, kako mu razbija, ko sta plesala. Ni vedela, ali je vzrok temu hiter ritem glasbe ali pa čustva, enaka njenim. Marjanove besede pa so ji bile slajše od glasbe, po katere taktu sta plesala. Zamaknjena drug v drugega in glasbo sta bila neizmerno srečna. Videla in čutila sta le drug drugega, vse drugo sta spregledala. Opazila nista niti, kako hitro je minil dan in da se izteka tudi noč. Šele ko je utihnila glasba, sta se presenečena ozrla na oder, proti godcem. Pospravljali so instrumente, na plesišču pa sta bila sama.

			»Konec je. Domov morava,« je rekla Tina.

			»Pospremim te. Čakaj! Tudi jaz grem,« je dodal Marjan.

			Tina je vzela torbico in si ogrnila jopico. Potem sta z Marjanom odšla v svetlo poletno noč.

			Tinin dom je bil precej oddaljen od sredine vasi in gostilne, kjer je bila veselica. Pot ju je vodila med polji, travniki in skozi redek hrastov gozdiček, po hribu navkreber. Na vrhu hriba je bil Tinin dom. Tina je bila vajena te poti in je ni bilo strah. Pa naj je šla proti domu podnevi ali ponoči. Pa vseeno jo je v to rano jutro rajši prehodila z Marjanom kot pa sama. Zato ni nasprotovala, ko se je ponudil, da jo pospremi.

			Tina in Marjan sta zavila z glavne ceste na stransko pot. To je bila pot, ki je vodila proti Tininemu domu. Bilo je svetlo kot podnevi. Bila je polna luna in s svojo srebrno svetlobo je osvetljevala svet celo noč in vse do ranega jutra. Na začetku poti in še nekaj časa sta hodila molče, kot da ne najdeta besed, s katerimi bi začela pogovor. Pa toliko bi si rada povedala. Prvi je pogovor začel Marjan in prekinil morečo tišino:

			»Tina, vesel sem, da sem te danes srečal in da sem lahko bil ves čas s teboj.«

			»Tudi jaz sem vesela najinega srečanja. Ko sva bila otroka, sva bila vedno skupaj. Sedaj te pa že tako dolgo nisem videla. Ne vem, zakaj sva bila takrat lahko skupaj, sedaj pa ne smeva biti. To ni prav.«

			»Si me pogrešala, Tina?« jo je vprašal z nežnim prizvokom v glasu in jo nalahno potegnil k sebi.

			Tino je toplo spreletelo.

			»Sem, Marjan. Veš, da sem te pogrešala. Tako prazno je bilo vse brez tebe.«

			»Sedaj sem tu. Pri tebi. Skupaj sva. Veš, da te imam rad. Pa ti mene?«

			»Zelo, Marjan. Samo …«

			»Kaj samo? Ni nobenega samo, ne obstaja, če se imava rada. Prosta sva. Vsaj jaz sem. Pa ti?«

			»Tudi. Toda tvoji starši. Spet naju bodo ločili, kot takrat. Ne bodo nama dovolili, da bi bila skupaj, saj to veš. Vse te trenutke, ko sva skupaj, kradeva. Pa zakaj? Kaj sem storila tvojim, da me ne marajo in nama ne dovolijo, da bi se imela rada? Spet bodo posegli vmes. Boš videl. Zato nima smisla, da ponovno začenjava,« je vsa obupana govorila Tina.

			»Tokrat jih ne bom poslušal. Zame obstajaš le ti. Ko so naju takrat ločili, nisem imel več volje ne do študija in ne do ničesar. Samo pohajkoval sem. Hodil sem od zabave do zabave in zapravljal denar. Saj sta to hotela. Pisala in govorila sta mi, da imaš fanta. Potem pa nisem imel niti volje priti domov. Ko pa sem letos le prišel domov, sem se z mnogimi pogovarjal o tebi. Vsi so mi govorili, da nimaš fanta in da si še vedno sama. To mi je vrnilo upanje, da bova še kdaj prišla skupaj. Zato sem tudi prišel na veselico. Upal sem, da te bom našel tam. Če sem iskren, pa sem vedel, da te najdem na veselici. Dogovoril sem se s tvojo sosedo, Anico, naj te prepriča, da prideš. Ko sem prišel, pa sem zagledal ob tebi Štefana. Pograbila me je taka jeza, da bi ga najraje zmlel. Vedno je silil za teboj. Že v otroških letih.«

			»Marjan, ti si bil ljubosumen na Štefana? Pa menda še nisi pozabil, da smo bili kot trojčki, vedno skupaj, prijatelji.«

			»Vem, to vem. Vem pa tudi to, da je vedno gledal za teboj in se trudil, da bi te osvojil. Zato nisem več zdržal. Moral sem vaju spraviti narazen. Zdelo se mi je, da je uspel in te osvojil, ko sem vaju opazoval, kako se pogovarjata in plešeta. Bal sem se, da mi te vzame. Tega ne bi prenesel.«

			»Ne bodi neumen, Marjan. Dobro veš, da za mene obstajaš samo ti in nihče drug. Na Štefana pa ni treba biti ljubosumen. Samo prijatelj je. Dober prijatelj. Kot brat, ki sem si ga vedno želela, in nič več.«

			»Hvala. Sedaj sem bolj miren,« jo je potegnil k sebi in poljubil. »Bal sem se, da se boš odločila za njega. Lep fant je, ni kaj. Vsa dekleta gledajo za njim. Pa še zdravnik je. Kaj pa jaz? Samo propadel študent sem.«

			»Praviš, da vsa dekleta gledajo za Štefanom. Toda jaz sem jaz, Tina, in ne vsa dekleta. Jaz vidim le tebe. Čeprav ne morem zanikati, da je Štefan lep, prijazen in pošten fant. Pa še poklic ima, ki ni za prezreti. Če tebe ne bi imela, bi se verjetno lahko ogrela za njega.«

			»No, vidiš. Saj sem vedel, da mi je nevaren in tekmec.«

			»Ni. Nihče ti ni ne nevaren in ne tekmec. Čeprav se bojim, da naju bodo tvoji spet ločili.«

			»Ne, ne bodo. Takrat sem bil smrkav, nezrelo fante. Sedaj vem, da bom lahko srečen le s teboj. Čeprav sem izgubil nekaj let, ko sem pohajkoval, namesto da bi študiral, bom to nadoknadil,« je rekel in Tino tesno privil k sebi. In čas je za njiju izginil. Le nepopisna pripadnost in ljubezen, globoka kot morje, ju je preplavljala. Ovila ju je v svoje medeno naročje in ju odnesla daleč proč od sedanjosti in realnosti. Ko sta se prebudila iz omame, sta za nekaj časa obsedela na deblu starega drevesa, ki je ležalo ob poti in se pogovarjala še naprej. Noč pa je izginjala v novo rojevajoče se jutro.

			Sonce je že bilo na nebu in obsijalo vas s svojimi prvimi žarki. Tina in Marjan pa tega nista opazila. Videla sta le drug drugega in se pogovarjala še dolgo, dolgo, ter delala načrte za prihodnost. Marjan je sklenil, da se bo resno lotil študija. Med tednom bo študiral, za vikend pa bo prihajal k Tini, v kraj, kjer bo poučevala. Pa naj doma rečejo, kar hočejo.

			»Midva spadava skupaj in za vse drugo nama ni mar, pa če je mojim prav ali ne,« je pribil Marjan.

			Tina je bila presrečna. Verjela je, da bo Marjan tokrat močnejši in domačih ne bo poslušal. Pa tudi veselila se je, da bo Marjan ob njej, ker iz kraja, kjer je dobila službo, ne bo mogla pogosto domov. Tako ji bo lažje, saj bo imela njega in ne bo osamljena.

			Marjan je poznal kraj, kjer bo Tina učila. Nekajkrat je s svojo veselo družbo v tistem kraju smučal. Ko je dobila odločbo za delovno mesto, se ji je zdel ta kraj odročen in jo je pograbil strah, kako bo zmogla sama, odrezana od vseh svojih. Sedaj pa je bila vesela, da bo tam. Dovolj daleč bo od Marjanovih staršev. Ne bodo mogli do njiju in ne bodo ju mogli spet ločiti. Verjela je, da jima bo tokrat uspelo in zato je bila nepopisno srečna.

			Tinina sreča je trajala večji del počitnic. Dolgo časa Marjanovi starši niso vedeli, da Marjan spet hodi z njo. Toda v majhnem kraju, kot je vas, nobena zveza dolgo ne more ostati skrita. Tako je njuna skrivnost kmalu prišla na dan in do Marjanovih staršev.





* * *


			Nekega večera je Mejačevka, Marjanova mati, pripeljala mleko nekoliko kasneje kot običajno. Želi so, zato se je zamudila. Neopazno se je približala skupini žensk, ki so nekoliko tišje, skoraj šepetaje, o nečem vneto razpravljale in se pritajeno hihitale. Ne da bi opozorila na svojo prisotnost, je njihov pogovor vlekla na ušesa in slišala, da se pogovarjajo o njenem sinu in Tini in o tem, da sta spet par. To ji je pognalo vso kri v glavo, pa se ni takoj izdala, da je tam in posluša tudi ona, kaj govorijo. Tako je nehote slišala:

			»Ko Mejačevi zaspijo, gre Marjan vsak večer k Tini,« je pripovedovala ena. »Moja Anica ga je videla.«

			»Pa kaj zato? Mlada sta in prosta. Če se imata rada, je to njuna stvar,« je pripomnila druga.

			»Kaj? Kaj spet natolcujete? Nimate drugega dela, kot da ljudi obirate? Da bi se moj Marjan spentljal s to beračico? Nak. Tega pa že ne boste doživele. Ne, dokler sem jaz gospodinja na Mejačevini,« se je za hrbti žensk oglasila Mejačevka.

			»Kaj natolcujemo? Nič ne natolcujemo. Govorimo samo to, kar je res, Mejačevka. In to je, da sta tvoj sin in Tina par, če še ne veš. Pa naj ti je prav ali ne, tako je in nič drugače,« ji je precej jezno zabrusila Reza.

			Mejačevka je posinjela v obraz. Dvignila je roko in naredila nekaj korakov naprej, kot bi hotela udariti Rezo. Urša je hotela to preprečiti, zato je skušala Mejačevkino pozornost pritegniti nase, in rekla:

			»Le nikar nas ne napadaj, Mejačevka, zaradi tega. Pa kaj, če je to res. Tvoj sin je fant, mlad in prost. Tina pa ravno tako. Pa le malo je enakih deklet daleč naokrog. Lepa je, šolana in službo ima. Le čemu se toliko jeziš? Jaz bi bila srečna, če bi Tina izbrala mojega Štefana, pa je že zdravnik. Nič ne manjka Tini. Nič. Zato se ti ni potrebno tako jeziti.«

			»Kaj? Ti to praviš? Da. Za tvojega Štefana bi bila kar primerna. Za mojega Marjana pa ne. Na Mejačevino bomo pripeljali tako snaho, ki je primerna za tak dom, kot je naš. Ne pa take, kot je Tina,« je bolj sikala kot govorila Mejačevka. Če bi mogla, bi jih gotovo vse pobila, tako je bila besna.

			Jezno je pograbila kangle in jih obesila na kolo. Hitro, kot da bi ji gorelo pod petami, je odšla proti domu. Vso pot pa je godrnjala in robantila, kot že dolgo ne, in to na glas. Če bi jo kdo slišal, bi gotovo mislil, da je z njo nekaj narobe, ko se po poti navkreber na glas prepira sama s seboj.

			»Kaj one vedo? Ni čudno, da zagovarjajo to beračico, saj tudi same niso nič drugega kakor dninarice in beračice. Zato pa so na njeni strani. Uživale bi v zmagoslavju, če bi taka, kot so one, prišla na Mejačevino, za snaho,« je brundala, ko je rinila kolo navkreber proti domu in težko dihala, nekaj zaradi jeze, nekaj pa zaradi poti, ki se je tako strmo vila v hrib.

			Ženske so gledale za njo in zmajevale z glavami. Niso mogle razumeti njenega odpora do Tine in nasprotovanja ljubezni njenega sina do dekleta, za katerega so vse bile prepričane, da je v redu.

			»Pri Mejačevih bo pa nocoj še hudo. Ne bi bila rada danes v Marjanovi koži,« je pripomnila ena izmed njih.

			»Če je Marjan pameten, ne bo poslušal matere. Saj ni treba, da živita pri njej. Tina je končala šolo in kot sem slišala, je dobila službo nekje na Gorenjskem. Marjan pa tudi lahko še dokonča študij. Delata lahko in živita brez Mejačevih. Svet je velik in v njem je dovolj prostora za vse,« je razpredala svoje misli ena izmed žensk.

			Ostale pa so ji v znak odobravanja prikimavale. Primerne teme za pogovor pa več niso našle. Mejačevkin izbruh jim je pokvaril večer. Ena po ena so zapuščale skupino in odhajale proti svojim domovom. Doma jih je vsako čakala, pa najsi je bila dninarica ali trdna kmečka gospodinja, še gora opravil. Postoriti bodo morale še mnogo stvari, preden bodo lahko legle k počitku.

			Ko je Mejačevka prišla domov, je ropotala s kanglami in pozneje tudi v kuhinji sproščala svojo jezo nad lonci in drugimi kuhinjskimi predmeti. Vsi domači, ki so to videli in slišali, so takoj uganili, da jo je nekaj zelo razkurilo in tako daje duška svoji jezi. Ko je bila taka, so se ji vsi rajši izogibali in šli čim dlje vstran od nje, kot pa bi prišli v njeno bližino in tvegali prepir ter bili strelovod in tarča njeni jezi. Tako so storili tudi sedaj.

			Družina je povečerjala in hitreje kot po navadi so odšli vsak v svoj kot, k počitku. Tudi stari zakonski par, Julka in Adam, ki so ju vsi klicali teta in stric, v resnici pa nista bila niti malo v sorodu z gospodarjevo družino, sta hitro izginila v svojo izbo. Bila sta dekla in hlapec, na kmetiji že od mladosti. Toda v tistem času so veliki kmetje dekle in hlapce prikrili pred oblastmi tako, da so jih razglasili za sorodnike, pa čeprav niso bili niti malo v sorodu z njimi. Tako je bilo tudi pri Mejaču. Da so lahko še naprej imeli deklo in hlapca, so ju razglasili za sorodnika, ki nimata kam iti in živita pri njih.

			»Kaj neki je gospodinjo tako razkurilo? Mislim, da se bo danes še bliskalo in treskalo,« je rekla Julka Adamu, ko sta bila sama in varna, in ju nihče ni mogel slišati, v svojem prostoru, kjer ju tudi jeza gospodinje ni več dosegla.

			»Naj se prepirajo, če hočejo. Nama to ni nič mar. Midva leziva in bodiva tiho, kot da nič ne slišiva in nič ne veva! Če nimajo drugih težav, naj se pa prepirajo,« je rekel Adam.

			Nekaj je slišal od dninarjev prejšnji dan. Takoj je sklepal, da sta Marjan in Tina vzrok gospodinjine jeze. Pa ni hotel tega povedati ženi. Ni želel, da bi se Julka kako zagovorila in izdala gospodinji, da Marjan spet hodi s Tino. Zato se je pred ženo delal, kot da nič ne ve, zakaj gospodinja tako robanti, pa nič ne reče. Če bi bil vzrok njene jeze kdo od družine, bi ga že nadrla, da bi bilo veselje. Nikoli ni nikomur niti malo prizanesla. Zato je bil prepričan, da je vzrok njene jeze ljubezen njega sinčka. To pa ni bila njegova stvar. Zato je molčal in se delal, kot da ničesar ne ve, da ne bi gospodinjina jeza pljusknila še na njega in ženo. Legla sta, a zaspala nista. Tiho sta ležala in čakala, kaj se bo godilo tam čez, v gospodarjevih in gospodinjinih prostorih. Dolgo sta budna ležala in poslušala, pa je bilo vse tiho v ostalem delu hiše. Nič nista slišala, kot da se nič ne godi. Le glasovi narave so motili nočno tišino in prodirali skozi ozko okno.

			V kuhinji sta, ko so ostali hitro en za drugim odšli k počitku, ostala le še gospodar in gospodinja. Ona je pospravila še zadnji kos posode, mož pa je tiho sedel za mizo in kadil svojo pipo. Molče je vlekel pipo in čakal, da bo povedala, kaj jo je tako razjezilo. Vedel je, da bo, prej ali slej, spregovorila. Ni bila njena navada, da bi dolgo molčala in nosila jezo v sebi. Zato je ni spraševal, kaj ji je. Bolje je bilo, da je potrpežljivo čakal, da sama pove, kje jo čevelj žuli. Od časa do časa jo je pogledal izpod klobuka in potrpežljivo čakal trenutek, da spregovori in se izkašlja.

			»Spet mu ne da miru, ta candra beračevska. Spet se lepi po vsej sili nanj,« je končno izbruhnilo iz nje

			»Kdo? In na koga se lepi?« je vprašal Mejač, ker ni razumel, koga ima žena v mislih.

			»Kdo neki. Tina, ta candra, spet ne da miru našemu Marjanu.«

			»Kako pa veš, da mu ne da miru? Ti je povedal?«

			»Kje pa. Misliš, da bi mi povedal? Pri mlekarni sem zvedela. Tega je polna že vsa vas. Vsi govorijo samo o njiju.«

			»Pa kaj?«

			»Kako pa kaj? Ti je vseeno? Boš kar dovolil in čakal, da si sin uniči življenje?«

			»Kaj pa naj naredim? Kako trdo sva ga prijela pred petimi leti. Pa kaj je zaleglo? Nič. Študiral ni. Delal tudi ne. Zapravil pa je kup denarja. Sedaj pa praviš, da spet nori z njo. Najbolje bo, da ga pustiva pri miru. Kar si je izbral, to naj ima.«

			»Kaj? Da bi mirno pustila, da si uniči življenje? Kako neki lahko sploh pomisliš kaj takega? Ne bom samo gledala, kako si uničuje življenje, ne da bi kaj storila in ga zaščitila. Se bom že česa domislila in ga odvrnila od te norosti. Bom! Ne bom držala križem rok, ne!« je že bolj sikala kot govorila.

			Mejač je počasi vstal, zmajal z glavo in rekel:

			»Nikar se ne zaleti spet. Pomiri se prej in potem ukrepaj, če že kaj hočeš! Ko je človek v oblasti jeze, ne misli trezno. Neumnosti dela.«

			Nato pa je z zaskrbljenim obrazom odšel iz kuhinje.

			Mejačevka je še ostala v kuhinji, sama. Morala je temeljito razmisliti, kaj in kako storiti, da bo spravila Marjana in Tino narazen

			»Nečesa se moram domisliti, da ju spravim narazen. Tako ne more ostati. Vendar ima tudi mož prav. Pomiriti se moram najprej in šele potem ukrepati. Če bom vzrojila in Marjana ali pa to candro nadrla, ne bom dosegla ničesar. To moram storiti na bolj premeten način. Spomniti se moram nečesa boljšega,« je razmišljala in odšla v spalnico.

			»Legla bom in se spočila. Jutro je boljše in pametnejše od večera. Se bom že česa pametnega domislila,« je razmišljala, ko se je spravljala v posteljo. Legla je, zaspati pa nikakor ni mogla. Premetavala se je z boka na bok. Napenjala je možgane in iskala poti, kako bi lahko uresničila svoje načrte. Šele proti jutru je zaspala in potegnila zastor pozabe preko skrbi, ki so jo morile podnevi.

			Mejačevka je spala dolgo in se, ko je bilo sonce že visoko, še vedno ni prebudila. To ni bila njena navada. Pa je ni upal nihče zbuditi. Niti mož ne. Vsi, ki so jo videli, kako besna je bila, so jo rajši pustili, naj prespi, kot pa bi trčili z njo in izzvali prepir.

			Sonce je že sijalo v sobo. Ona pa je še vedno spala. Vsa hišna dela so bila že opravljena, ko se je Mejačevka prebudila. Skočila je pokonci, se v naglici oblekla in pridrvela v kuhinjo. Dekla je pravkar postavila zajtrk na mizo, ko je ona vstopila.

			»Zakaj me nisi zbudila, Julka?« je takoj, ko je vstopila v kuhinjo, okarala deklo Julko.

			»Zakaj naj bi vas budila. Delo smo postorili tudi brez vas. Vam pa tudi ne bo škodovalo, če enkrat malo dlje poležite in si odpočijete. Vsak človek včasih potrebuje nekaj več počitka,« se je zagovarjala Julka.

			Mejačevka na to ni rekla nič. V mislih pa je dala dekli prav. Vsakdanje delo na kmetiji in nejevolja zaradi sina jo je do konca izčrpalo in zelo prav ji je prišlo, da je nekoliko dalj časa poležala.

			»Pa koliko jeze in skrbi mi povzroča ta moj sin. Več skrbi mi dela ta eden, kot bi mi jih delalo pet, če bi jih imela. Nekoč, ko je bil komaj rojen, sva z možem načrtovala, da bo doma in bo prevzel kmetijo. Komaj pa je začel govoriti, že je začel sanjati, da bo zdravnik. Nisva ga odvračala od te misli. Zdravniški poklic je dober poklic in cenjen. Naj bo, sva mislila. Gotovo bova imela še kakšnega otroka. Ne več, vsaj enega še. Če se v družini rodi preveč otrok, se imetje razdrobi in otroci premožnih kmetov naenkrat pristanejo med reveži. Toda bog nama ni namenil več otrok. Ostal je edini Marjan. Skušala sva ga prepričati, naj opusti misel na nadaljnje šolanje, pa je bilo vse zaman. Rinil je v šole in minilo je pet let, pa je naredil le dva izpita, zapravil pa kup denarja.

			Ko sva videla, da ne bo šole nikoli končal, sva upala, da se spametuje in vrne nazaj domov, na grunt, ter si najde za našo domačijo primerno ženo ter nadaljuje naš rod. Pa gre in se zagleda v to beračico, Tino. Prej ali slej se bo vrnil domov na grunt. Ona ni primerna žena za njega. Zato je nujno, da ga ločim od nje, prej kot bi pa bilo prepozno. Najti si mora dekle, ki bo primerno za našo hišo. Samo, kaj naj naredim, da jo pusti. Nekaj se moram domisliti in to čimprej, sicer bo lahko prepozno,« je v mislih tuhtala Mejačevka. Toda na glas o tem ni rekla niti besede. Vso to stisko in nezadovoljstvo je nosila tiho in sama.

			Družina je pozajtrkovala skoraj molče. Opazili so, da je gospodinja zamišljena, zato je niso upali motiti, da ne bi prebudili njene jeze. Še med seboj se niso upali dosti pogovarjati. Vsem je bilo jasno, da se jeze prejšnjega dne še vedno ni otresla. Zato je niso upali izzivati. Po zajtrku so takoj odšli vsak za svojim delom. Odšli so še hitreje kot ponavadi, da čimprej izginejo iz njene bližine.

			Tudi Marjan ni bil zgovoren kot po navadi. Videl in opazil je, da je mati molčeča in nekam odsotna z mislimi. Ko pa je bila taka, jo je bilo najboljše pustiti pri miru. Najboljše se ji je bilo umakniti s poti, dokler je jeza ne mine.

			»Pa menda ni bolna? Danes je nekam dolgo ostala v postelji. To ni njena navada,« je razmišljal Marjan. Vprašati je pa ni upal, kaj ji je. Le od strani jo je opazoval in ugibal, kaj je vzrok njenega stanja.

			»Menda ji ni prišlo na uho, da sva s Tino spet par? Ne. Če bi vedela, ne bi molčala. Takoj, ko bi zvedela za naju, bi zagnala vik in krik, da bi se slišalo do tretjega soseda, pa čeprav so hiše daleč narazen. Samo kako naj bi se razjezila na mene, če ji do večera nisem prišel blizu. Če ve, ne bo dolgo tiho. Bo že poiskala primeren trenutek in me oštela, kot zna le ona. Najboljše bo, da ji danes ne hodim blizu. Grem. Vrnem se šele, ko jo jeza popusti,« je razmišljal Marjan in s hitrimi koraki odšel iz hiše, ne da bi materi, ali komu drugemu, povedal, kam ga nesejo noge .

			Mati ni rekla nič, ko je videla sina odhajati od doma. Privoščila mu ni niti besede. Samo ošinila ga je z jeznim pogledom in molče nadaljevala svoje delo.

			»Izgleda, da ve. Name je jezna. Tako jezno me je pogledala že nekajkrat današnje jutro. Toda zakaj molči in nič ne reče. Rajši sem, da me nadere, kot da me tako žalostno in jezno obenem oplazi s pogledom, pa ne pove niti besede, zakaj, in kaj jo muči,« je razmišljal, ko jo je z dolgimi koraki, hitro, kar se je dalo, ubiral vstran od doma, proti vasi.

			Rad je imel starše, še posebno mater. Kot edinec je bil njen ljubljenček vse od rojstva. Še posebno se je navezala nanj, ko je bilo jasno, da več otrok ne bo. Oklepala se ga je z vso močjo in ga razvajala mnogo bolj, kot je bilo to dobro. Izpolnila mu je vsako željo. Le o tem, da bi se poročil s Tino, ni marala slišati niti besede. »Pa zakaj? Tega ne razumem. Nikoli se nista s Tino sprli, ali si prišli kako drugače navzkriž. Vsi v vasi Tino cenijo, le mati je ne prenaša. Le zakaj? Enkrat bo že sprevidela, da mora popustiti. Zato je boljše, da se ji umaknem, dokler je jeza ne mine,« je razpredal Marjan svoje misli, ko je z dolgimi koraki, hitro hitel vstran od doma, proti vasi.

			Ni je hotel jeziti in ne žalostiti. Zato se je pred petimi leti, po dolgem razmišljanju, na materino željo odpovedal Tini. Samo materi na ljubo je to storil, pa čeprav težko. Mati je rekla, da se bo ubila, če ne pusti Tine. Tega pa ni hotel. Vedel je, da je dovolj trmasta, da bi to tudi naredila, dokler je pod vplivom jeze, le da bi dosegla, kar je hotela. Imel pa jo je preveč rad, da bi hotel biti vzrok njene smrti, ali sploh, da bi želel njeno smrt. Raje se je odpovedal Tini, svoji največji ljubezni, pa čeprav je to storil zelo težko. Da bi utišal bolečino, za ljubeznijo, ki se ji je moral odpovedati, je na veliko zapravljal denar, hodil na žure in se predajal celo razvratu, namesto da bi študiral

			»Zato sem pa sedaj tam, kjer sem. Drugi moji vrstniki so končali študij, jaz pa sem faliran študent, z dvema opravljenima izpitoma. Ko pa sem Tino ponovno srečal, sem spoznal, da brez nje ne morem živeti. Pa bodo gotovo ponovno pritiskali name, naj se ji odpovem. Sedaj pa tega ne bom storil. Ne. Za nič na svetu ne,« je sklenil in v potrditev te svoje odločitve jezno udaril z nogo ob tla.

			»Pa ta Štefan, kako jo je gledal. Najbrž je do ušes zatreskan vanjo. Držati jo moram čim dlje vstran od njega. Matere pa ne smem izzivati. Ko le ne bi tako kmalu izvedela, da sva s Tino spet skupaj. Potem, čez leta morda, bo spoznala, da je Tina edina sreča zame in se bo sprijaznila s tem, da sem izbral Tino. Morda, ko bodo prišli otroci, bo drugače gledala na vse. Morda …« je hite v dolino in proti vaški gostilni razmišljal Marjan.

			Toliko je bilo teh morda, za katere je upal, da bodo pomirili starše, da ne bodo več nasprotovali njegovi ljubezni. Zato je močno želel, naj njuna ljubezen samo še sedaj ostane skrivnost. Samo toliko časa, da bo Tina odšla na svoje prvo delovno mesto, on pa nazaj v Ljubljano, na študij. Potem, pozneje, se bo že kako uredilo. Zato pa jo je sedaj z urnimi koraki ubiral v vas, da se izogne materi, njeni jezi in morebitnemu zaslišanju.

			Marjan se ni upal niti ozreti proti Tinini hiši, ko je šel v dolino, stran od domače hiše. Ves čas ga je spremljal neugoden občutek, kot da na hrbtu čuti materin pogled. Zdelo se mu je, da ga opazuje, kam gre, vse dokler ni odšel mimo poti, ki pelje proti Tininemu domu. Sklenil je, da bo čez dan postaval s prijatelji v gostilni. Šele zvečer, ko svet prekrije tema in ko vsi v vasi že zaspijo, se bo napotil k njej. Noč ga bo zakrila in takrat ga ne bo nihče videl, niti mati ne.

			Dopoldan je na Maječevini minil mirno. Vsak je tiho opravljal svoje delo in se izogibal gospodinji ter pazil, da ne izzove njene jeze. Vsi so se je bali. Celo gospodar se ji je raje izognil, ko je videl, da je jezna, kot bi se pa spuščal z njo v prepir. Nihče od družine je ni izzival, sama pa tudi ni mislila začeti prepira. Delo je opravljala mehanično in neprenehoma razmišljala, kako bi spravila Tino in Marjana narazen. Bila je nekoliko v prednosti, kajti nihče od družine, razen moža, ni vedel natančno, kaj jo žre. Zato je lahko nemoteno tuhtala in iskala pot za uresničitev svojih zamisli. Nekateri so celo mislili, da je bolna in se jim je smilila. Tako je imela čas za razmišljanje, ne da bi jo kdo motil.

			Kmalu, popoldne, pa je na dvorišče Mejačeve domačije prišel pismonoša Emil. Nihče njegovemu prihodu ni posvečal posebne pozornosti, saj je Marjan pogosto dobival pošto od znancev. Tokrat pa pismonoša ni iskal njega. Takoj ko je prišel na dvorišče, je zavpil na ves glas:

			»Mejačevka! Kje si? Pošto imaš. Pridi! Tvoj podpis potrebujem!«

			Mejačevka je počasi prišla iz hiše. Podpisala je, kjer ji je pokazal pismonoša, in se s pismom umaknila v samoten kot. Takoj ga je odprla in prebrala. Pisal ji je brat Ivan.

			Odšel je v tujino, ko je bila še skoraj otrok. Tako dolgo ga ni videla, da si komaj še lahko prikliče v spomin njegov obraz. Sedaj pa piše, da bi jo rad obiskal, saj nima več nikogar od bratov in sester, družine pa tudi ne, ker se ni nikoli poročil.

			Mejačevki so zasijale oči, ko je prebrala pismo.

			»Sedaj vem, kaj bom storila. Ivan mi bo pomagal. Tako bo. On me ne bo pustil na cedilu,« je pletla svoje misli.

			Ivan je odšel v tujino skrivaj, ko to javno ni bilo mogoče. Pobegnil je neke noči čez mejo. Dobro se je spominjala, koliko so zasliševali starše zaradi tega. Pa vse zaman. Ostal je tam, kamor je odšel. Vrnil se ni nikoli do sedaj. Sedaj pa želi priti. Sedaj lahko pridejo tudi tisti, ki so nekoč pobegnili iz domovine.

			»To je dobro. Prihaja kot naročen. Prosila ga bom, naj vzame Marjana za nekaj časa s seboj. Tam, v tujini, bo Marjan videl dosti deklet. Še lepših od Tine. Dovzeten je za lepa dekleta in ne bo minilo nekaj tednov, pa bo pozabil na Tino,« je razmišljala Marjanova mati in takoj postala bolj vedra, saj je bila prepričana, da je našla rešitev.

			Odložila je pismo v predalnik, ki ga je dobila za balo, ko se je poročila, in se spet lotila dela, ki ga je maloprej prekinila, kot da se ni zgodilo nič.

			Zvečer, pri večerji, je bila že boljše volje, kar so člani družine takoj opazili. Pogovor je po večerji stekel kot običajno. Ko pa so se ostali umaknili k počitku in sta z možem ostala sama ter sta se končno tudi sama odpravila spat, jo je mož vprašal:

			»No, si se domislila česa? Ali pa misliš, da je bolje, da popustimo in mu pustimo proste roke in naj si kroji življenje, kakor želi?«

			»Mislim, da sem našla rešitev. Veš, Ivan, moj brat, piše, da pride ob koncu tedna na obisk. To bo rešitev. Govorila bom z njim in Marjana bo nagovoril, da za nekaj časa odide z njim, v Nemčijo. Tam bo videl in srečal mnogo deklet, lepših od Tine. Prepričana sem, da bo hitro pozabil nanjo. Ona pa na njega prav tako. Ko pa se Marjan vrne, prav gotovo več ne bo sama. Prepričana sem, da jo pozabi, ali pa ona njega, tam, kamor so jo poslali učit,« je vsa razžarjena razpredala svoj načrt, trdno prepričana, da bo tokrat uspela v svojih prizadevanjih, da sina in Tino spravi dokončno narazen.

			»Samo molčati morava o tem. Nikomur ne smeva povedati niti besedice. Samo Ivanu bom povedala, ko pride, in mu bom vse razložila,« je s strogim glasom opozorila moža.

			»Delaj, kot misliš, da bo prav. Samo, da ti ne bo kdaj še žal za to, kar delaš. Kaj če se Marjan morda več ne vrne nazaj, ampak ostane tam, v tujini. Enega samega sina imava. Če ta slučajno ostane v Nemčiji in se ne vrne več ... kaj bova midva sama na stare dni? Pa kaj bo z gruntom? Kdo ga bo prevzel in delal, če sin ostane v tujini? Si premislila tudi o tem?«

			»Raje sem sama, kot da bi dovolila, da se na naš grunt ugnezdi ta beračica. Sicer pa, ko sva poslala Marjana v šole, študirat, sva tudi vedela, da ne bo delal doma na gruntu. Pa delo na kmetiji ga niti ni nikoli zanimalo. Nikoli ni prijel za nobeno delo. Kje je potem razlika pri tem? Samo ta, da se rešimo te beračice, ki se vedno znova vpleta v naše življenje in se Marjan nikakor ne more odlepiti od nje. Tako pa bo te njune ljubezni enkrat za vselej konec,« je siknila z glasom, polnim sovraštva, ki ni dovoljeval ugovora.

			»Delaj, kar hočeš. Ne bom ti nasprotoval. Samo opozarjam te. A pazi, da se nekoč ne boš kesala za svoja dejanja,« je popustil mož, kot vedno, svoji precej bolj energični in gospodovalni ženi, kot je bil sam. Obrnil se je vstran od nje in zaprl oči, da bi čimprej zaspal.





* * *


			Teden se je iztekal. Na Mejačevini so se pripravljali na obisk, ki so se ga veselili vsak po svoje. Marjan je bil vesel, da je mati bila zelo zaposlena s pripravo na bratov obisk in ni ves čas oprezala za njim, saj je imela dosti drugega dela. Hotela je, da bo vse v najlepšem redu, ko pride brat. Naj vidi, da imajo vsega dovolj in niso berači.

			Mati pa ni več toliko oprezala za Marjanom zato, ker je imela že do potankosti izdelan načrt, kako bo dosegla, kar hoče. Bila je trdno prepričana, da ji bo brat z veseljem pomagal, saj je bila njegova najljubša sestra in ji ni nikoli ničesar odrekel. Vedno je bil na njeni strani, kot se ga spominja. Bila je prepričana, da se v teh letih ni spremenil.

			Mejač pa je bil zadovoljen, ker žena ni več sitnarila zaradi Marjanove ljubezni. Čeprav ni bil navdušen nad njenimi spletkami, jim tudi oporekal ni. Prepustil je času, da uredi stvari, kot morajo biti.

			Marjan se ni vključeval v priprave na obisk. Hodil je kot navadno svoja pota. Podnevi je posedal v vaški gostilni s prijatelji ter si ob biljardu in kartanju krajšal čas. Zvečer je odšel domov na večerjo. Ko pa je domačija utonila v spanec in nihče ni oprezal več okrog hiše in ga nihče več ni opazoval in ne slišal, je potiho, kot senca, v zavetju teme odšel vasovat k Tini.

			Njega napoved stričevega obiska ni niti malo vznemirjala. Zdelo se mu je, da domači temu obisku dajejo preveč pomena. Sam strica ni poznal in je bil do njegovega prihoda povsem ravnodušen. Le materi je moral obljubiti, da ko pride stric, ne bo hodil od doma. Moral se bo posvetiti stricu. Ostali bodo, kljub temu da bodo imeli gosta, morali opravljati vsakdanja dela, ki jih je na kmetiji potrebno opraviti. Stric pa je toliko let z doma. Od takrat, ko je odšel, pa do sedaj, se je tukaj marsikaj spremenilo. Gotovo bi rad videl vse, kar je nekoč imel rad in poznal. Vendar se po toliko letih ne bo znašel. Zato pa mu bo Marjan moral biti vodič in mu pokazati v okolici vse, kar je vredno pogledati.

			Marjan temu ni oporekal. Vesel, da je mati boljše volje, je z veseljem pristal, da bo stricu razkazal vse, kar si bo ta želel ogledati in ga bo vodil po okolici. Bil je zadovoljen, da se mu ne bo potrebno ves čas izogibati materinim prežečim in preiskujočim pogledom.

			Teden je bil naokrog in prišla je težko pričakovana in vznemirljiva sobota. Že od ranega jutra naprej so se skoraj vsi člani Mejačeve družine pogosto ozirali proti odcepu ceste, v dolino, da bi videli, če se bliža njihovemu domu kakšno vozilo. Dolgo ni bilo ničesar videti.

			Vse je bilo mirno, cesta pa popolnoma prazna. Niti pešca ni bilo videti, da bi se bližal njihovi hiši, ali da bi zavil z glavne ceste v njihovo smer. Proti poldnevu pa je Mejačevka zagledala osebni avtomobil, ki je zavil z glavne ceste na njihovo pot in nadaljeval vožnjo proti njihovi hiši. Takoj je zavpila ostalim:

			»Ivan prihaja! Prišel je. Kmalu bo tukaj.«

			Vse je zajel val nestrpnega pričakovanja in vznemirjenja. Vsa družina, z Marjanom vred, se je zbrala na dvorišču, da bi sprejela gosta. Stali so v gruči in spremljali njegov avto vse po hribu navzgor, do hiše, in ko je zavil na dvorišče.

			Ko se je vozilo ustavilo in je voznik izstopil, je Mejačevka planila k njemu. Z glasnim vzklikom: »Ivan!« je planila v njegovo naročje, on pa je sestro ves v solzah stisnil k sebi.

			Po pozdravu z družino in končanem seznanjanju se je zatopil v daljši pogovor s sestro. Ko je bil doma, jo je vedno klical Mala, saj je bila najmlajša od otrok v družini. Bila je njegova ljubljenka in on jo je vedno nekako ščitil, saj je bil že odrasel. Čeprav je minilo že mnogo let od tistega časa in so tudi njene lase že prepredale srebrne niti, je zanj še vedno bila Mala. Vedno je bila njegova najljubša sestra. Zato je tudi sedaj, ko jo je po dolgih letih spet zagledal, posvetil prav njej prve minute obiska. Bila mu je od vseh prisotnih najbližja. Kri pa ni voda. Vsi ostali, ki so ga pričakali, so mu bili več ali manj tujci.

			Po nekaj minutah pogovora so bile časovne pregrade izbrisane. On je bil njen brat, tisti, v katerega varstvo se je kot otrok vedno zatekala. On pa je v njej še vedno videl tisto dekletce, ki ga je nekoč klical Mala. Tudi sedaj je v njej videl Malo, pa četudi je bila sedaj odrasla, žena in mati ter že nekoliko sivolasa. Toda za njiju se je čas ustavil tam, ko je Ivan odšel od doma.

			Kmalu je med njima pogovor stekel, kot da ne bi bila leta in leta razdvojena. Drug drugemu sta kaj kmalu na hitrico povedala in potožila, kaj jima je življenje napletlo tačas, ko se nista videla.

			Brat ji je povedal, da je v tujini uspel. Uspel je v poslu, ne pa v osebnem življenju.

			»Imam donosno podjetje, vilo in nekaj hiš v različnih mestih, ki jih dajem v najem. Nimam pa družine. Ko sem bil mlad, sem se pehal za bogastvom. Nisem bil pozoren, da leta tečejo tako hitro in minevajo. Ko sem dosegel premoženjsko raven, kot jo imam in ki sem si jo želel, je mladost minila. Bil sem star, da bi si ustvaril družino. No ja, ne rečem, da če bi hotel, ne bi našel ženske v teh letih. Celo mlado in lepo bi lahko dobil. Toda ne bi me vzela zaradi mene, temveč zaradi premoženja, ki ga imam. Tega pa nisem hotel. Nisem hotel, da bi moral ves čas imeti na očeh mlado ženo in gledati, kdaj in s kom me bo prevarala. Imam vse, kar mi srce poželi, pa sem kljub temu osamljen. Nimam družine in ne otrok, nikogar svojih tam zunaj. Nikogar pa tudi nimam, komur bi zapustil, kar sem v mladosti z garanjem in odrekanjem pridobil. Nikogar ni, na kogar bi se lahko zanesel, ko omagam in me moči pustijo na cedilu, Mala moja. Tako je življenje.«

			Sestra pa je njemu povedala vse o svojem življenju. Potarnala je, da ima le enega sina. Pa še ta se je odločil za študij.

			»Mislila sva, da nama bog da več otrok, saj dobro veš, da jih v naši družini ni manjkalo. Bilo nas je pet, pa sva sedaj le še midva živa. Ostalih ni več. Tako nisva sinove sanje, da bo šel v šole, zatirala. Razvajala sva ga in mu ugodila v vsem, kar si je zaželel. Mislila sva, da bo nekoč, ko odraste, prevzel kmetijo in nadaljeval naš rod ... Sin pa ni nikoli prijel za nobeno delo. Videla sva, da na kmetiji ne bo za nobeno rabo. Ni nama preostalo nič drugega, kot da mu dovoliva, da študira. Kaj pa naj bi drugega storila? Tudi pri naju z možem ni nikogar, ki bi nadaljeval delo na domačiji. Pa to še ni vse. V svoje mreže ga je ujelo dekle, ki nikakor ni primerno za našo domačijo in ga bo prav gotovo onesrečilo, domačijo pa bo spravila na kant, če se je Marjan ne otrese. Pa kot kaže tega ne bo mogel. Zato te prosim, Ivan, pomagaj mi, da ju spravimo narazen. Odpelji Marjana za leto ali dve s seboj. Gotovo bo pozabil nanjo do takrat, ko se vrne, ali pa ona njega, in rešen je bo. Mi pa tudi,« je povedala in globoko vzdihnila. Celo nekaj solz je potočila, da je s svojo pripovedjo brata bolj ganila. Ivan je bil vesel, da se je s prošnjo obrnila na njega in ji je bil takoj pripravljen pomagati.

			»Z veseljem vzamem s seboj nečaka. Prepričan sem, da še preden bo minil mesec, na to dekle tukaj v vasi ne bo več mislil. Bom ga že zavrtel tako, da ne bo zaslutil, da sva se midva dogovorila in bo z veseljem šel z menoj.«

			V soboto je gost pripadal vsem. V nedeljo pa je Ivan povedal, da bo ta dan posvetil samo nečaku. Rekel je, da ga želi bolje spoznati. Omenil je, da bi rad videl nekatere kraje in prosil Marjana, naj ga spremlja, ker da se več ne znajde v teh krajih sam. Preveč se je vse spremenilo, kraji in ljudje, vse se mu zdi drugače.

			V nedeljo je Marjan spremljal strica po okolici. Ivan je hotel videti vsak košček svojega rodnega kraja. Z zanimanjem je opazoval vse okrog sebe in Marjanu pripovedoval o spremembah, ki so se zgodile, kar ga ni bilo doma. Tako sta skupaj preživela nedeljo, pa še ponedeljek. Marjan se je v družbi strica dobro počutil, saj ga je ta zasipal z darili, ki mu jih kljub temu da so bili njegovi starši med najbogatejšimi v vasi, niso dali nikoli. Čisto je pozabil, ta dva dneva, na Tino in je ni obiskal niti en večer. Na poteh, kjer je bilo le malo prometa, mu je stric dovolil, da je vozil avto namesto njega. Vsak dan je bil bolj navdušen nad stricem in bolj navezan na njega. Nekajkrat ga je nekoliko zapekla vest, da zanemarja Tino, pa se je kmalu potolažil z mislijo:

			»Stric je po dolgih letih prišel le za nekaj dni na obisk. Kdo ve, če še kdaj pride. Čez dan ga ne morem pustiti in iti k njej, saj bi mama ponorela, če bi to naredil. Ko prideva domov, je pa že pozno in dokler se domači spravijo spat, je že polnoč. Takrat pa že ne morem k njej. Saj zjutraj moram spet vstati in strica spremljati po okolici. Kmalu bo stric odšel. Tina pa bo ostala tukaj. Bo že razumela, da sem nekaj več časa moral posvetiti stricu, ki je po toliko letih prvič spet prišel v domači kraj.«

			Nekega dne, ko sta se stric in Marjan spet potepala po okolici, je stric previdno načel pogovor o tem, kar je obljubil sestri.

			»Marjan, zelo sem se te dni navezal na tebe. Kot da bi bil moj sin.«

			»Imel si tudi precej izdatkov, zaradi mene. Mnogo lepih in dragih stvari si mi kupil.«

			»Še več ti jih bom, če greš z menoj.«

			Marjan se je zastrmel v njega. Stričevo vabilo, naj gre z njim, ga je presenetilo. Nekaj trenutkov je z odprtimi usti nepremično strmel v strica, kot da ne verjame, da je slišal prav.

			»Resno mislim. Poglej, sam sem. Imam nekaj uspešnih podjetij in dovolj denarja. Nimam pa družine: ne žene in ne otrok. Kdo bo prevzel vse to, ko mene več ne bo? Kako bo nekdo vodil podjetja, ko me ne bo? Saj ne bo vedel, kako to gre, če ne vidi prej in če tega ni delal. Pa da veš, tujcu ne bi rad prepustil tega, kar sem pridobil s tolikšnim naporom in odrekanjem. Ti si pa moja kri. Če bi šel z menoj, bi se do moje smrti izuril v poslovanju. Avto bi ti pa kupil takoj, prvi dan, ko bi prišla gor, pa to kakršnega bi sam hotel,« je stric prigovarjal Marjanu in ga vabil s seboj.

			Marjana je zajel vroči val presenečenja. O taki ponudbi ni niti sanjal. »Da bom dobil takoj avtomobil, če grem s stricem? Pa to kakršnegakoli bom hotel? Kaj takega. Skoraj ne morem verjeti, da prav slišim,« je premleval v mislih Marjan.

			Imeti avtomobil v tistem času za naše ljudi ni bilo kar tako. V tistih časih jih je bilo po naših vaseh bolj malo, pa še to večinoma kupljeni že rabljeni. Pa tudi vodenje podjetja ga je mikalo. Tako mu ne bi bilo potrebno opravljati zoprnih izpitov. Če bi jih hotel opraviti vse, ki so ga čakali, bi se moral pošteno potruditi. Pa tudi trajalo bi nekaj časa. Na predavanja ni hodil in o posameznih predmetih ni imel pojma. Trajalo bi leta, da bi nadoknadil, kar je zamudil. Če pa sprejme stričevo ponudbo, ne bo potrebno študirati. Razmišljal je tudi o tem, koliko lepih in razkošnih stvari bi si lahko privoščil, če bi sprejel stričev predlog. Doma, četudi konča študij in se zaposli, si teh in takih stvari ne bo mogel nikoli privoščiti. Tudi če konča študij in se zaposli, ne bo nikoli toliko zaslužil, kot če bo tam v tujini podjetnik. Razkošje pa je imel Marjan rad. Čeprav je nekoliko cincal zaradi Tine, ga je vse bolj mikal stričev predlog.

			»Tina se gotovo ne bo strinjala, da grem s stricem. Pa bo morala razumeti, da je to nekaj najboljšega, kar me je doletelo in bo tudi za njo dobro. Čez kratek čas lahko pride za menoj. Tudi njej bo boljše tam kot ženi bogatega podjetnika, kot pa tukaj poučevati otroke bog ve kje, v kakšnem kraju kje bogu za hrbtom. Lahko bo živela kot gospa in se ji ne bo potrebno ukvarjati z otroki,« je razmišljal.

			Stric je videl, da nečak omahuje. Vedel je, kaj ga zadržuje, da ne pristane takoj. Zato ga je poskusil pridobiti še z naslednjim predlogom:

			»Mogoče imaš dekle, pa ga ne bi rad zapustil? Nič hudega, saj za kak mesec ali dva, ko se privadiš in ustališ, lahko pokličeš še njo za seboj.«

			A Marjan je še omahoval in ni odgovoril. Stric pa tudi ni odnehal. Še naprej mu je pihal na dušo:

			»Ni treba, da se odločiš sedaj, takoj. Premisli čez noč in mi jutri povej. Jutro je pametnejše od večera in glava bistrejša. Jutri pa mi le povej, kakorkoli se odločiš. Če boš sprejel, kar sem ti ponudil, bomo morali do najinega odhoda poskrbeti za dokumente. Šel bi pa lahko kar z menoj. Tako bi bilo tudi meni potovanje prijetnejše in krajše.«

			»Prav, stric. Čez noč bom premislil in se odločil. Jutri ti pa povem,« je končno spregovoril Marjan.

			Ko sta prišla domov, je bil že večer. Takoj po večerji sta odšla k počitku, saj je bil za njima kar naporen dan. Prevozila sta lep kos pokrajine. Mnogi vtisi, ki sta jih ta dan sprejela v svoj spomin, so opravili svoje in komaj sta čakala, da si spočijeta. Zato se po večerji nista dolgo obirala, temveč sta kmalu legla k počitku. Zunaj pa je bila že trdna noč in vse je utonilo v nočni pokoj.

			Stric je takoj, ko je legel, zaspal. Opravil je svojo nalogo in Marjanu dal snovi za razmislek. Bil je prepričan, da Marjan to noč ne bo dosti spal, ker bo tehtal in razmišljal o njegovem predlogu. Vedel je, da se njegovi ponudbi Marjan ne bo zlahka odrekel. Pameten, kot je, bo gotovo spoznal, da česa takega, kot mu lahko da on, doma ne bo mogel nikoli dobiti. Bil je vesel, da ga je sestra prosila za to uslugo, ki pa je bila tudi usluga njemu. Že tolikokrat je razmišljal in iskal v spominu možnega sorodnika, ki bi mu prepustil svoje imetje, ko bo prišel čas, da ga sam več ne bo zmogel upravljati. Pa ni prišel do nobene pametne rešitve. Sedaj pa se je pojavila sestrina težava s sinom, ki je lahko tudi za njega rešitev.

			»Samo naj Marjan sprejme mojo ponudbo. Potem bo za vse prav: za sestro, za mene, pa tudi za Marjana. Seveda bo sprejel. Moral bi biti nor, če bi mojo ponudbo zavrnil. To pa Marjan ni. Pameten fant je. Prepričan sem, da bo tudi v poslu uspešen, če gre z menoj. Seveda bo šel, saj ne bo mogel zlepa nadoknaditi študija, ki ga je zamudil, in on to dobro ve,« je bila njegova zadnja misel, preden je utonil v spanec.

			Marjan pa ni našel miru. Pa tudi spanca ni bilo k njemu. Premetaval se je po postelji in premleval stričev predlog:

			»Take priložnosti ne bom imel nikoli več, če jo sedaj odklonim. Do poklica imam še dolgo pot. Zelo se bom moral potruditi, da postanem zdravnik. Pa če že končam študij, kdo ve kje bom dobil službo. Morda v kakšnem zakotnem kraju, v hribih, kot Štefan. Mlade zdravnike radi pošljejo v take kraje, kamor starejši, s prakso, ne marajo iti. Jaz pa da bi bil podeželski zdravnik? Mislim, da mi to ne bi niti malo ustrezalo. Pa tudi plača, ki bi jo prejemal, bi bila le drobtinica tega, kar mi je ponudil stric. Mislim, da bi bila prava neumnost, če ponudbe ne bi sprejel. Podobne priložnosti gotovo ne bom imel nikoli več v življenju,« je sklenil svoje misli in končno se ga je začel polaščati spanec.

			»Sprejel bom. Kaj pa naj storim drugega? Bil bi neumen, če bi tako bogastvo zavrnil. Potem pa bo, kar bo,« je momljal že na pol v snu.

			Marjan je zaspal, ko je skozi okno že začela pronicati jutranja svetloba. Prespal je zajtrk in malico ter se prebudil malo pred kosilom. Oče je sicer nekaj godrnjal, čemu je to podobno, da tako mlad človek na kmetih tako dolgo poležava. Žena pa, ki je vedela, kaj tare Marjana in kaj ga je tako izmučilo, da je utonil v tako globok in dolg spanec, je moža ostro zavrnila:

			»Pusti ga! Naj si spočije! Bo že vstal, ko se naspi.«

			Brat ji je že navsezgodaj zjutraj poročal, kaj je predlagal Marjanu in kako je ta reagiral na njegov predlog. Tako je bila prepričana, da je Marjan vso noč prebedel v razmišljanju in zato sedaj tako dolgo spi.

			»Pa naj spi. Saj ga pri delu tako ne pogrešamo. On ni delal tudi druge dni. Le zakaj sedaj njegova odsotnost očeta moti?« je še pomislila in nadaljevala z delom.

			Ko se je Marjan končno prebudil, je pogledal okrog sebe. Ko je videl, da je že beli dan, je urno skočil pokonci. V naglici se je umil in oblekel. Ni iskal hrane, ko je prišel v kuhinjo, le za strica je vprašal mater. Malo se je bal, da si je stric mogoče premislil in bo svojo ponudbo umaknil. Zato se je takoj hotel prepričati, če je stric mislil resno, ali pa je bila vse skupaj le šala. Strica je našel zunaj, na klopci, pod starim orehom. Pozdravil ga je in začel razmišljati, kako naj začne in kako naj mu pove svojo odločitev. Tehtal je misli in izbiral besede, s katerimi bi mu sporočil, kaj je sklenil, pa ga je stric prehitel in mu olajšal, kar mu je hotel povedati.

			»No, Marjan, si se odločil?«

			Marjan je molče prikimal.

			»In kakšna je tvoja odločitev?«

			»S teboj grem, stric,« je povedal na kratko in se potem zastrmel nekam v daljavo.

			»Prav si se odločil. Boš videl, da ti za to odločitev ne bo nikoli žal.«

			Pri kosilu je stric očetu in materi povedal za dogovor z Marjanom in jih seznanil z Marjanovo odločitvijo, da gre z njim. Mati je kar zasijala od sreče.

			»Dobro je. Uspelo mi je,« je veselo pomislila.

			Oče pa je molčal in ni rekel niti besede. Ni mu bilo prav, da edini sin odhaja od doma.

			Na Mejačevini so se začeli pripravljati na Marjanov odhod. Mati je žarela od sreče. Oče pa je kar godrnjal in se nikakor ni mogel sprijazniti s sinovim odhodom. Mračen in s sršečim pogledom je hodil po domačiji in tiho godrnjal, ko sta se z ženo znašla na samem, pa je začel:

			»Enega otroka imava. Pa še tega pošiljaš v svet, vstran od doma in naju. Kot da doma ne bi imeli vsega dovolj. Dovolj imamo kruha, pa dela tudi.«

			»Pa če konča študij? Takrat tudi ne bo doma. Ko sva ga pustila, da gre v šole, sva že vedela, da ne bo ostal doma na gruntu. Čemu sedaj sitnariš. Se bo pa rešil te beračevke. Pa še bogat bo. Moj brat je bogat, kot tukaj pri nas ni nihče. Rekel je, da bo vse, kar ima, prepisal na Marjana. To pa je več kot naš grunt. Tega tukaj ne bi mogel zaslužiti, četudi bi bil zdravnik. Bogat, kot bo, pa tudi postaven in lep fant je, bo tam kmalu našel sebi primerno ženo in ne tako, kot je ta tukaj, s katero nori,« je kot plaz odgovarjala na njegove besede žena.

			Mejač je moral utihniti, kot po navadi. Ves čas njunega zakona, že od poroke naprej, je ona imela poslednjo besedo, pri vsaki stvari. Na te njene besede ni vedel kaj odgovoriti. Kljub njeni siceršnji gospodovalnosti je bila v njenih besedah tudi resnica. To je moral priznati, pa čeprav je glavno in dokončno besedo imela vedno ona in na njegovo mnenje ni nikoli nič dala. Njemu ni nikoli dovolila, da bi sam o čem odločal. Vedno je obveljala njena. Tako je bilo tudi sedaj.

			Ko je oče spoznal, da je že vse odločeno, ni spregovoril o tem več niti besede. Utihnil je in se umaknil vase. Skrivaj, da ga ne bi nihče videl, si je obrisal solze, ki so mu proti njegovi volji spolzele po licu. Nato pa je s sklonjeno glavo odšel iz hiše. Rad je imel sina, pa čeprav tega ni kazal. Marjan je veljal za materinega ljubljenčka. Ni bil neumen, čeprav mu žena ni nikoli priznavala, da je pameten. Dobro je vedel, da če Marjan sedaj odide s stricem, se nikoli več ne bo vrnil. Bogastvo ga bo premamilo in odtrgalo od doma. Zato je bil žalosten in je brundal sam sebi v brado, ko je delal v hlevu.

			»Bolje bi bilo, če bi mu pustila, naj ima to deklino, če ne more brez nje. Bil bi vsaj doma. Tako pa ... Ah! Saj nič ne morem. Kar si ona zabije v glavo, to mora biti,« je končal samogovor in zamahnil z roko.

			Marjan, stric Ivan in mati so začeli urejati dokumente za Marjana. Do takrat ni imel potnega lista, saj ni še nikoli potoval v tujino. Sedaj ga je potreboval. Nekajkrat so morali v mesto, da je bilo vse urejeno in pripravljeno za Marjanov odhod s stricem. Toda to so počeli vse po tiho. Nikomur v vasi niso povedali, da bo Marjan odpotoval s stricem. Mati je tako naročila vsem domačim, tudi poslom, da o tem nihče z nikomer ne spregovori niti besede, dokler Marjan in Ivan ne odideta. Ker se je vsa družina bala njene jeze, jo je v celoti ubogala in molčala o pripravah na Marjanov odhod.

			Čez dobra dva tedna, ko se je komaj začelo daniti, sta se Marjan in stric poslovila od domačih in odpotovala. Zgodaj sta šla na pot, da bi se tako vsaj za nekaj časa izognila poletni vročini. Pa tudi radovednim in zvedavim pogledom sosedov sta se hotela izmakniti.

			»Ni potrebno, da vidi vsa vas, da Mejačev edinec odhaja v tujino. Vsaj za nekaj časa naj to ostane skrivnost. Dolgo pa tako ne bo. Še prehitro se bo razvedelo,« je menila mati.

			Na vasi pa je že tako, da se ne more nič prikriti. Ni je stvari in ne dogodka, ki ga vsaj en ne bi videl, ali o njem kaj slišal. Ko pa ve en, zve kmalu za to cela vas. S tem si ljudje popestrijo življenje in krajšajo čas. Tako je bilo tudi tokrat. Neko nepovabljeno oko je le videlo, da je bil Marjan s stricem, ko je ta odhajal. Soseda, ki je videla njun odhod, je radovedna, kot je bila, ves dan opazovala Mejačevo domačijo. Hotela je vedeti, ali se je Marjan vrnil. Mislila je, da je mogoče pospremil strica le del poti, do bližnjega mesta. Ko pa ga ni bilo nazaj, je takoj povedala zvečer pri mlekarni ostalim sosedam, da je Mejačev Marjan odšel s stricem. In tako varovana skrivnost več ni bila skrivnost. Kmalu je vedela že vsa vas, da je Mejačev Marjan odšel s stricem v Nemčijo. Samo Tina ni vedela nič o tem. Njej si ni upal nihče povedati. Ali pa so mogoče mislili, da ona ve in ji zato ni nihče ničesar rekel.





III.


			Za tisti sobotni večer, ko je k Mejačevim prišel na obisk stric, sta bila Tina in Marjan dogovorjena, da se bo Marjan zvečer, ko domači zaspijo, oglasil pri Tini, kot običajno. Počitnice so se iztekale in hotela sta se natančno dogovoriti, kaj in kako bo jeseni. Tina bo že pred iztekom počitnic morala na svoje prvo službeno mesto, Marjan bo pa še ostal doma. Zato sta morala narediti načrte prej.

			Tina je zelo težko čakala na večer in Marjanov prihod. Zjutraj se je odpravila k zdravniku. Ta ji je potrdil, da se ni motila. Otroka pričakuje. Razveselila se je, saj je bila prepričana, da bo novice vesel tudi Marjan. Ta večer mu je hotela povedati, da bo postal oče. Bila je prepričana, da sedaj ne bo sile, ki bi ju lahko ločila.

			»Marjan ima res mnogo slabih lastnosti. A vem, da me v takem stanju ne bo zapustil. Tako slab pa spet ni. Prepričana sem, da se bo otroka razveselil, prav tako, kot sem ga vesela tudi jaz,« je razmišljala, ko je sedela ob oknu in ga čakala.

			Noč je bila svetla in Tina je sedela ob oknu in zrla na pot, po kateri bi moral priti Marjan. V vaškem zvoniku je ura odbila že dvanajst, Marjan pa še vedno ni prišel

			»Sosedova Anica je povedala, da so Mejačevi danes dobili obisk. Verjetno je to zadržalo Marjana, da ga ni. Pozno je že. Sedaj ga več gotovo ne bo. Bo pa prišel drug večer. Prav gotovo pride,« je skušala utišati nelagodje in nemir, ki sta se začela porajati nekje globoko v njeni notranjosti.

			Tako ga je čakala drugi, pa tretji večer in vse večere, odkar so imeli Mejačevi obisk. Čeprav je bila precej nemirna in jo je že dodobra prevzemala neka zla slutnja, je še vedno verjela, da je za to, da Marjan ne pride, kriv obisk strica, ki mu jemlje preveč časa. Tudi ljudje iz vasi so pripovedovali, da Marjan spremlja strica vse dni. Zato ni v Marjana niti malo dvomila. Njegovo odsotnost in molk je pripisovala obisku in mirno čakala, da ga bo konec in bo Marjan spet prihajal k njej, kot je pred obiskom.

			Tina je zadnja izvedela za Marjanov odhod. Novico ji je nekega večera sporočila sosedova Anica. Prišla je k njej z namenom, da izve od nje kaj več. Bila je prepričana, da Tina ve za Marjanov odhod. Po nekaj vsakdanjih pripombah o vremenu in vročini je začela:

			»Kdaj boš pa ti, Tina, šla za Marjanom v Nemčijo?«

			Tina jo je debelo pogledala, nekaj sekund molčala in nato vprašala: »Kaj govoriš? Kam naj bi šla? V Nemčijo? Kaj pa bi tam počela. Ne grem nikamor drugam, kot na svoje prvo delovno mesto. Kam, pa še ne vem. Ne vem, kam me bodo poslali. Pa kaj ima Marjan z Nemčijo? Meni je rekel, da bo nadaljeval študij in se bo potrudil, da ga tudi konča, ne pa da bi šel kam na tuje.«

			»Pa je šel. Odpotoval je s stricem v Nemčijo. Če je tam, pa ne bo nadaljeval študija. Pravijo, da je stric zelo bogat. Družine pa nima in bo vse svoje imetje dal Marjanu,« je na hitrico pojasnila Anica, ko je ugotovila, kako presenečena je Tina in da o Marjanovem odhodu gotovo ne ve nič.

			Tina ni verjela, da bi Marjan odšel s stricem. Tako natančne načrte sta naredila. Ni ji šlo v glavo, da bi vse, kar ji je obljubljal, v teh nekaj tednih s stricem pozabil in brez slovesa odšel v tujino. Mislila je, mogoče je strica le pospremil del poti. Ljudje, ki kot po navadi iz vsake malenkosti naredijo pravi dogodek, so pa to razumeli, kot da odhaja z njim, v tujino. Aničinim besedam ni in ni mogla verjeti. Ko je Anica ugotovila, da Tino zaman prepričuje, da govori resnico, je pogovor usmerila na povsem drugo temo.

			Ko je Anica odšla, je Tina začela razmišljati, ali je to, kar je Anica povedala, resnica ali ne. Pa je še vedno verjela, da je vest o Marjanovem odhodu le izmišljotina. Tako natančno sta se dogovorila o svojem bodočem, skupnem življenju, da ni mogla verjeti, da bi vse tisto, o čemer sta govorila, kar pozabil in brez besed in slovesa odšel.

			»Res je vihrav in se na njega težko zaneseš. Toda ne morem verjeti, da bi bil tako nezanesljiv,« se je tolažila, čeprav ji je neki notranji glas tiho šepetal, da se moti. Pa mu ni verjela. Tina je pred glasom Marjana še vedno opravičevala. Res je, da jo je zanemarjal, odkar je prišel k njim na obisk stric. Pa ga je opravičevala, da mu čas jemlje stric in mora biti z njim, ko imajo ostali v tem času na kmetiji največ dela. Potem pa, ko je stric odšel, ga ni nič več zadrževalo, da ne bi imel časa priti k njej.

			Ko pa ga le ni bilo k njej teden, dva po stričevem odhodu, in je o tem, da je odšel s stricem, že govorila cela vas, je tudi ona začela verjeti, da je tako. Bila je potrta in razočarana, kot še nikoli dotlej.

			»Spet me je izdal. Pa to ravno sedaj, ko sva imela tako lepe načrte za prihodnost. Pa še otrok je na poti, za katerega mu niti nisem mogla povedati,« je nekega dne potožila vsa obupana materi.

			»Le kako si mu mogla spet verjeti, kot da te ni potegnil prvič? In kaj boš sedaj, ko si noseča? Kako se boš znašla sama in rodila tam daleč od doma, med tujimi ljudmi? Oh bog, otrok moj, saj ne veš, kaj te čaka in po kako težki poti si krenila,« je nekega dne, ko sta se Tina in mati pogovarjali na samem, s solzami v očeh potarnala mati.

			Tina je bila noseča. Takrat, tistega večera, ko je k Mejačevim prišel stric, sta bila z Marjanom dogovorjena, da ko vsi zaspijo, pride v vas. Tina je ves dan v mislih zbirala besede, kako mu bo povedala, da je na poti otrok. Že nekaj časa je domnevala, da je noseča. Tistega dne pa je njeno domnevo potrdil tudi zdravnik. Z Marjanom sta bila dogovorjena, da se zvečer, ko vsi zaspijo, oglasi. Težko je čakala, da pride in mu pove za otroka. Pa ga ni bilo. Mislila je, da se je zaradi strica zamudil in ni mogel priti. Pa je bila prepričana, da pride drugi večer. Pa tudi takrat ni prišel in noben večer, kar so imeli obisk. Pa ga je še vedno opravičevala, da zaradi obiska nima časa. Sedaj pa govorijo, da je odšel in to brez slovesa in ne da bi ji povedal, da gre in kam gre. Bila je do kraja užaljena in obenem besna na Marjana.

			Ko je bila sama, je neštetokrat govorila sama sebi:

			»Nisem si mislila, da je taka reva. To je spet maslo njegove matere. Kdo ve, kaj bi rekla, če bi izvedela, da nosim pod srcem njenega vnuka. Gotovo bi pobesnela. Pa ne bo zvedela. Nikoli. Naj bo sama s svojim bogastvom. Jaz pa bom sama poskrbela za otroka, brez Mejačev,« je kljubovalno zaključila svojo misel in si otrla solzo razočaranja, ki ji je nehote spolzela preko lica.

			Mati je Tino nagovarjala, naj Mejačeve prosi za Marjanov naslov in jim pove za otroka, pa tudi njemu naj sporoči, da pričakuje otroka. Pa Tina tega ni hotela.

			»Ne, mama. Zapustil me je brez pojasnila in brez slovesa. Nikoli mu ne povem za otroka. Poklic imam in službo tudi. Sama bom skrbela za otroka, brez Mejačev. Ne potrebujem jih,« je odgovorila materi in oče jo je podprl.

			»Prav imaš. Ne zasluži si, da bi vedel za otroka. Čeprav Mejačevka govori, da smo berači, otrok ne bo beračil in ti, Tina, tudi ne. Dokler bom jaz lahko delal, ne boš stradala, ne ti in ne otrok,« je ponosno, z odločnim glasom povedal oče.

			S tem je bilo pogovora o Marjanu in Mejačevih konec. V njihovi hiši se več ni omenjalo ne Marjanovega imena in ne Mejačevih.

			Tina pa je še vedno po tihem upala, da bo Marjan pisal in pojasnil svoj nenadni odhod. Pa je upala zaman. Dnevi so minevali, pisma od njega pa ni bilo. Le počitnice so minevale zelo hitro in dan njenega odhoda od doma se je vse bolj približeval. Prej Tina ni dosti razmišljala o odhodu od doma. Sedaj pa ji je misel na to vse pogosteje polnila glavo. Pogosto se je v mislih spraševala:

			»Pa bom zmogla vse sama, daleč od svojih, med tujci?

			Otroka bom rodila. Očeta pa ni. Tam daleč, na zahodu je. Kraj, kamor grem učit, je vas, nekje bogu za hrbtom. Kako bodo tam sprejeli to, da bom nezakonska mati? Mogoče me bodo zaradi tega gledali postrani in bom izgubila avtoriteto. Pa kakor bo, bo. Je, kot je. Poti nazaj ni več. Močna sem. Bom že prenesla.«

			Pa je ta strah trajal le trenutek. Takoj za tem je zbrala ves pogum, kar ga je premogla, in si rekla:

			»Bom! Seveda bom zmogla. Še vedno sem premagala vse težave, pa jih bom tudi sedaj.«

			Prišel je dan, ko je Tina začela polniti kovčke s stvarmi, za katere je mislila, da jih bo mogoče potrebovala. Dolgo je razmišljala, kaj naj vzame s seboj. Ob praznikih ne bo mogla prihajati k družini. Zimski večeri in prosti dnevi pa bodo dolgi, dokler se ne rodi otrok in ji on ne zapolni časa. Zato je polnila kovčke in potovalke počasi, saj je vmes globoko razmišljala, kaj naj vzame in kaj pusti doma. Razen oblek in potrebščin za osebno higieno je vzela s seboj kar precej knjig. Imela je bogato knjižnico. Knjige je zbirala in iz žepnine kupovala že od osnovne šole naprej. Nabralo se jih je kar lepo število. Bilo jih je za pravo malo knjižnico. Vseh tako ni mogla vzeti s seboj, čeprav je to želela. Vzela je le tiste, ki jih je mislila prebrati še enkrat, kljub temu da jih je že nekajkrat.

			»Kdo ve, če je na šoli, ali v vasi, knjižnica. Bom v dolgih večerih imela vsaj kaj vzeti v roke, da mi ne bo dolgčas,« si je govorila, ko je polnila kovček s knjigami.





* * *


			Nekega zgodnjega jutra, proti koncu počitnic, se je Tina odpravila od doma. Oče in mati sta jo spremljala do avtobusne postaje. Oče ji je z ročnim vozičkom peljal prtljago, da je ni bilo potrebno nesti, kajti bila je precej težka.

			Ko je pripeljal avtobus, so se s solzami v očeh poslovili. Čeprav so bili vajeni sloves že iz časa Tininega študija, ni šlo brez solza. Tokrat je bilo vse drugače. Starša sta se bala za Tino. Tako daleč od njiju bo. Pa še noseča povrh vsega. Kdo ve, med kakšne ljudi bo prišla in kako bodo sprejeli njeno materinstvo. Mogoče jo bodo celo zasmehovali in grajali zaradi tega, ker bo rodila nezakonskega otroka. Marsikje na svetu je to še vedno velik greh in nezakonska mati je tam deležna vseh mogočih pritiskov. Bo Tina to zmogla? Pa tako daleč narazen bodo in ji ne bosta mogla pomagati, niti je tolažiti, ko ji bo hudo.

			»Pazi nase, Tina! Pa takoj, ko bo mogoče, nama piši!« ji je naročala mati, ko ji je v slovo podajala roko.

			»Bom. Takoj jutri napišem pismo. Pa ne vem, če je v kraju pošta ali ne, zato ne skrbita, če takoj ne dobita pisma,« je še rekla, se poslovila še od očeta in vstopila na avtobus.

			»Če boš kaj potrebovala, nama sporoči! Poslala ti bova,« je zavpil za njo oče in že je avtobus odpeljal. Oče in mati sta še dolgo stala na postaji in gledala za njim. Šele ko je izginil za prvim ovinkom, sta se obrnila in s sklonjenima glavama in težkima srcema, tiho, brez besed, odšla nazaj proti domu.

			Tina je gledala skozi okno in s silo zadrževala solze. Tudi njej ni bilo lahko iti tako daleč v neznano. Toda odločila se je za poklic učiteljice in vedela je, da ne bo mogla ostati v domačem kraju, kjer niti šole ni več, ker je bila zaradi majhnega števila učencev ukinjena. Vedela je, že od začetka šolanja, da bo morala od doma, nekam, kjer bodo njeno znanje in delo potrebovali. Zato je potlačila žalost slovesa in začela opazovati pokrajino, ki je drvela mimo avtobusa. Tako se je zamotila, da ji je čas hitreje tekel in ni več mislila na težke trenutke slovesa, kot tudi ni več pestovala nelagodnega občutka pred neznanim, kateremu se je sedaj z vsakim prevoženem kilometrom vedno bolj bližala.

			V mestu je izstopila iz avtobusa in presedla na vlak. Z vlakom se je peljala do Ljubljane.

			Najprej si je pridobila informacije, kako lahko potuje naprej, do kraja, kamor je bila namenjena. Povedali so ji, da edino z avtobusom. Zato je takoj krenila do garderobe, dvignila svojo prtljago in pohitela na avtobusno postajo.

			Avtobus je že čakal na svojem mestu. Brez obotavljanja je takoj vstopila na avtobus. Imela je srečo, da ga je še ujela, kajti v kraj, kamor je potovala, je bil to zadnji avtobus ta dan. Če bi ga zamudila, bi imela težave, kajti železniška postaja je bila daleč od vasi, kamor je potovala. Avtobus pa je, kot je dobila informacije, peljal prav v vas; in tako je odpadla skrb, kako priti v kraj njenega delovnega mesta in bivanja.

			Ko je Tina spravila svojo številno prtljago v prtljažnik in se udobno namestila, je prosila šoferja avtobusa, ki je bil obenem tudi sprevodnik, da ji pove, ko prispejo v kraj, kjer mora izstopiti. Povedala mu je, da tja potuje prvič in kraja ne pozna. Pa jo je potolažil, naj ne skrbi, ker je to zadnja postaja na tej progi in avtobus ta dan dalje sploh ne pelje. Tina si je oddahnila. Naslonila se je nazaj in se prepustila brezskrbnemu spancu, saj je sedaj vedela, da ne bo mogla prespati postaje, na kateri mora izstopiti. Bila je precej utrujena, nekaj od potovanja, še več pa od razburjenja in skrbi, kako prispeti, kamor je bila namenjena. Sedaj pa so skrbi skoraj popolnoma odpadle, saj bo avtobus ustavil v tem kraju, ki je tudi njegova zadnja postaja. Prepustila se je brezskrbnemu spancu, saj je vedela, da bo kljub temu, če zaspi, prispela na svoj cilj.

			Čez nekaj časa se je prebudila in začela opazovati pokrajino, skozi katero so se vozili. Posebno v drugi polovici poti so jo kraji pritegnili. Vzpetine na levi in desni so bile vedno višje. Cesta se je vila med gorami in tu pa tam se je strmo vzpenjala in v serpentinah vila čez nje, v naslednjo dolino.

			»Kam sem le zašla v te hribe?« se je spraševala. »Sicer pa pravijo, da v hribovitih krajih živijo dobri in prijazni ljudje,« se je tolažila. »Toda kaj bi lahko storila drugega, kot da sem sprejela delovno mesto, ki so mi ga določili. Žal sami učitelji ne moremo izbirati, kje bomo učili. To lahko počnejo le tisti, ki imajo koga na položaju in jim ta priskrbi boljše delovno mesto. Jaz pa nimam na takem mestu ne znanca in ne sorodnika. Zato moram iti tja, kamor so me poslali. Pa naj bo, bom videla, kako bo. Če ne bom zadovoljna, bom naslednje leto prosila, da me premestijo. To bom pa lahko.«

			Misli je silila na druga področja in jih odvračala stran od vožnje. Ko so se tako vozili gor in dol po vijugah, je začutila v želodcu nelagodno tesnobo. Zato si je na vso moč prizadevala, da bi mislila na kaj drugega, samo na vožnjo ne.

			Dan se je začel nagibati proti večeru. Kraji, skozi katere so se vozili, so bili že v senci. Vršaci so jim ukradli sonce in sami zažareli v svetlobi zahajajočih žarkov. Potniki so drug za drugim izstopali. Zadnji del poti je ostala edini potnik. Ko se je skoraj začelo mračiti, je avtobus zapeljal v naselje na ravnini, v dolini, z vseh strani obdani z gorami.

			»Pa smo prispeli, gospodična,« je rekel šofer in ustavil avtobus na postaji.

			Tina je izstopila. Šofer ji je postavil prtljago na rob ceste in odpeljal na mesto, kjer bo avtobus parkiran čez noč, do jutra, ko se bo z njim spet podal na pot in to v obratni smeri, kot tega dne. Tina pa je obstala na postajališču, s svojim kupom prtljage, in se nemočno ozirala okrog sebe, da bi kje zagledala kakšno živo dušo, ki bi jo lahko vprašala, kje je šola in kod naj krene. Pa se ji je približala ženska srednjih let in jo pozdravila ter nato vprašala:

			»Dober večer! Ste mogoče vi, gospodična, naša nova učiteljica?«

			»Sem. Da. Pa ne vem, kam naj grem. Mi mogoče lahko pokažete pot do šole?«

			»Seveda. Saj zato sem tukaj. Poslali so me, vaški odbor, da vas pričakam. Francka mi je ime in sem snažilka na šoli,« se je predstavila.

			»Odpeljala vas bom do šole. Ni daleč od tu. Šola je v pritličju. V nadstropju pa je vaše stanovanje,« je pojasnila Tini.

			Potem sta Tinino prtljago naložili na voziček in se odpravili proti šoli, ki je bila sredi vasi, ali bolje v večji skupini hiš, saj kot je Tini Francka povedala, je vas še daleč naokrog razmetana po pobočjih hribov. Jedro vasi pa je bilo tukaj, spodaj, na ravnini. Sestavljale so ga gostilna, trgovina in šola.

			Tina je bila vesela, da je v vasi vsaj trgovina. Tako ji bo marsikatera pot v večji kraj prihranjena. Saj bo osnovne stvari lahko kupila v domači trgovini. To je Francki tudi povedala. Francka pa jo je potolažila, da je vaška trgovina kar dobro založena in se v njej dobi skoraj vse, kar se v gospodinjstvu potrebuje. Potem sta se napotili proti šoli.

			Francka je Tini spotoma, ko sta hodili proti šoli, razlagala, kje je kaj. Da se bo že v začetku lahko sama znašla. Za kar ji je bila Tina hvaležna.

			»Trgovina je kar dobro založena s stvarmi, ki jih potrebujemo za hrano. Če boste sami kuhali, dobite za prvo silo vse, kar boste potrebovali. Pa tudi v gostilni lahko dobite hrano, če se vam ne bo dalo kuhati. Sem pogosto zaide kak turist. V gostilni najde prenočišče, pa hrano tudi. Sicer pa ima učitelj tudi vrt ob šoli. Prejšnja gospa ga je lepo obdelovala in marsikaj pridelala sama. Kljub temu da je odšla, je poln zelenjave. Po njenem odhodu sem ga jaz okopavala in zalivala, če je bilo treba. Mislila sem, da bo kaj v njem, če morda spet dobimo učiteljico, ki bo želela sama kuhati. Kaj pa naj vzame v roke reva, če bo vrt prazen in zapuščen? Po vsak peteršilj pa tudi ne more v mesto, ali kak večji kraj. Tega pa v trgovini ni, saj zelenjavo naše gospodinje pridelajo doma,« je povedala zgovorna Francka.

			Tina se je Francki zahvalila za skrb za vrt in vse informacije. Bila je vesela, da je ob šoli vrt. Tako bo lahko takoj začela kuhati sama. Videti je bilo, da se bo s snažilko dobro razumela in ji bo ta v veliko pomoč, dokler bolje ne spozna kraja, v katerem bo učila.

			Med pogovorom sta kmalu prišli do šole. Tina si je tačas, ko je Francka odklepala, ogledovala okolico šole in šolsko stavbo. Šola je bila novejša, povojna zgradba. V pritličju so bili šolski prostori, v nadstropju pa stanovanje za učitelja. Stanovanje je imelo poseben vhod in je bilo nekako ločeno od šolskih prostorov.

			Ko sta se s Francko povzpeli v stanovanje, sta prtljago znosili in odložili v predsobi in sta si nato ogledali ostale prostore. Tina je bila presenečena. Stanovanje je bilo veliko, trisobno. Imelo je vodo in elektriko in bilo je opremljeno.

			»Kakšna sreča, da je stanovanje opremljeno. Če ne bi bilo, bi morala nekaj časa spati kar na tleh,« je Tina veselo povedala Francki. Ko je Francka povedala in pokazala Tini, za kar je mislila, da ji bo prišlo prav, se je poslovila in odšla.

			Tina je ostala sama v svojem novem domu. Stopila je na balkon in se ozrla po okolici. Spodaj, pod njo, je bil vrt. Bil je urejen, kot iz škatlice. Še nekaj cvetlic je raslo med zelenjavo. Tini je nato pogled zdrsnil po vršacih, ki so obdajali dolino in so sedaj rdeli v zahajajočem soncu. Naslonila se je na ograjo balkona ter je globoko zajela sapo.

			»Mogoče pa ne bo tako hudo, kot sem si predstavljala, pa čeprav sem pristala še bolj bogu za hrbtom, kot je vas, v kateri sem doma,« je pomislila in odšla v sobo, da vzame iz kovčka vsaj tisto, kar bo potrebovala ta večer.

			Tina je odpirala kovček za kovčkom in zlagala na svoje mesto stvari, ki jih je prinesla s seboj. Ni odnehala, dokler ni izpraznila zadnjega kovčka. Takrat pa je začutila, da je bolj kot utrujena, lačna. Na hitrico si je pripravila večerjo. Nekaj hrane je prinesla s seboj, saj ni vedela, če v kraju, kamor je šla, lahko kakšno stvar kupi, in da ne bo potrebno iti po nakupih kam dalje. Bilo je že precej pozno, ko se je odpravila spat. Pa še takrat dolgo ni mogla zaspati. Vse mogoče stvari so ji rojile po glavi in ji odganjale spanec. V vaškem zvoniku je ura odbila polnoč in še je bila budna in jo je slišala.

			Zjutraj se je zbudila s prvimi sončnimi žarki, čeprav je domarada malo lenarila, vsaj v času počitnic. Sedaj pa je vstala in začela urejati svoj novi dom, kot si je zamislila, in se je nenadoma spomnila: »Napisati moram pismo. Starši bodo v skrbeh, če dolgo ne dobijo pošte. Kdo ve, kako redno pobirajo tukaj pošto iz nabiralnika in kako dolgo bo pismo potovalo, da pride do očeta in mame.«

			Ko je bilo pismo napisano, se je odpravila med hiše, proti trgovini, v upanju, da kje najde poštni nabiralnik. Med iskanjem nabiralnika je srečevala ljudi in raziskovala okolico. Kmalu je odkrila nabiralnik, pa tudi pismonošo, ki ga je pravkar praznil. Seznanila sta se, kar je bilo dobro tako za Tino kot za pismonošo. Sedaj bo vedel, kdo je novi naslovnik v vasi in mu ne bo potrebno spraševati, pošta bo do Tine prišla hitreje, kot če bi moral šele odkrivati, kje naj jo najde.

			Tina je izkoristila vse še proste dni, da si je ogledala vas in okolico. Ob tem je srečevala tudi ljudi in z njimi navezala prve stike. To ji ni bilo težko, saj je bila tudi sama rojena in je odraščala na vasi, in se je znala z njimi pogovarjati.





* * *


			Tino so ljudje kmalu sprejeli za svojo. Mnogim je postala svetovalka in jim pisala razne dopise in prošnje. Pisala je zapisnike vaških sestankov in sodelovala v vseh vaških društvih in že po nekaj mesecih je postala povsem domača. Pomagala je povsod, kjer je lahko, in vsakomur, kdor jo je prosil za pomoč. Hitro je spoznala vaščane in oni njo. Postala je ena izmed njih. V prostem času, ob lepem vremenu, je rada hodila na sprehod. Podala se je navadno med senožeti, zaplate njiv, navkreber proti gozdu.

			Nekega dne pot ni končala ob prvih drevesih gozda kot po navadi. Zanimalo jo je, kaj je na drugi strani. Sprehodila se je po senčni gozdni poti. Gozd se je kmalu začel redčiti in prešel v travnato planjavo. Na začetku travnika je stala majhna lična hišica, kot iz pravljice. Tina se ni mogla premagati, da se ji ne bi približala in pogledala, ali je prazna ali naseljena. S počasnimi, nekoliko previdnimi koraki je krenila proti hiši.

			Ko je prišla že čisto blizu, je zagledala starčka, ki je sedel na tnalu in se opiral na palico. Opazil jo je, dvignil glavo in jo zvedavo pogledal. Tina se mu je približala. Ko je prišla do njega, ga je pozdravila. Zapletla sta se v pogovor. Povedala mu je, kdo je in on njej, da živi sam in da k njemu le redko kdo zaide. Bil je vesel, da jo je pot zanesla do njega. Tako je Tina spoznala starega Petra. Obljubila mu je, da bo večkrat prišla do njega, da katero rečeta. Saj sta si bila, kot sta ugotovila že v prvem pogovoru, zelo podobna. Občudovala sta iste stvari in imela podobno mnenje o mnogočem. On je bil sam, prav tako kot ona. Pogovor z njim pa ji je bil nadvse prijeten, saj je stari možakar bil poln modrosti, pa čeprav so se njegova ramena že pošteno krivila in so jih oteževala bremena let. Od takrat, ko je spoznala Petra, je rada hodila v to smer. Tako samotno in mirno je bilo tukaj. Pravi kraj za razmišljanje. Kadar se je Tine polastila tesnoba in hrepenenje po Marjanu, se je podala na to pot. Svoje misli je po mili volji razpletala vse do hiše starega Petra. Nihče je ni motil in prekinjal toka njenih misli. Na to pot je zahajalo le malo ljudi, Tini pa je pogosto bila samotna pot pravi balzam za njeno ranjeno srce.

			Tina in Peter sta postala prava prijatelja. Zanimivo se je bilo pogovarjati z njim. Bil je poln optimizma in modrosti, čeprav je živel sam, brez svojcev in bolj revno kot razkošno. Ker ni imel ne bližnjih in ne daljnih sorodnikov, pa še tako na samem je živel, je bil vesel vsakega Tininega obiska. Ob vsakem sprehodu je posedela zraven njega na klopci. Tudi Peter se je navadil nanjo ter vedno nestrpno čakal, da pride. Tudi pospravila je večkrat staremu možu v hiši in mu prinesla kakšno stvar iz trgovine, saj je zanj bila pot v dolino predolga in skoraj že nemogoča. Dostikrat mu je odnesla tudi kosilo, saj je opazila, da se mu pogosto ne da kuhati, ali pa ne more. Starcu so se oči zasolzile, ko mu je prvič prinesla hrano.

			»Otrok moj, zlata si. Sam bog te je poslal sem, v naš kraj, da mi polepšaš zadnje dni življenja,« je govoril in si z dlanjo brisal solze.

			O Petru se je Tina pogosto pogovarjala tudi s snažilko Francko, ki je že nekaj let pomagala staremu možu. Sedaj je del njenih obveznosti prevzela Tina. Tako sta se dopolnjevali in povsod dobro razumeli, kar je bilo tudi za njuno delo v šoli koristno. Tudi Francka je bila zadovoljna in ponosna na mlado učiteljico, ki ima dobro srce, kot je večkrat pripovedovala kateri od sovaščank. To pa je Tinin ugled v vasi še povečalo.

			Nekega dne, ko je bilo pouka že pred dobro uro konec in so učenci že zapustili šolo, se je Tina še nekaj obirala v razredu. Naenkrat pa je vsa zasopla pritekla Francka.

			»Gospodična! Gospodična! Pridite hitro! S Petrom je zelo slabo. Zdravnik je pri njem. Peter pa kliče samo vas,« je komaj povedala, tako je bila zadihana od hitre hoje.

			Tina ni oklevala niti za trenutek. Odložila je knjige, zaklenila šolo in rekla Francki:

			»Greva k Petru!«

			Med potjo je Francka Tini pripovedovala, kako je s Petrom. Tina je poslušala in iz Franckinega pripovedovanja razbrala, da je Petrovo stanje zelo resno. Bala se je zanj, saj ji je zelo prirasel k srcu, da ni mogla molčati in je pripomnila:

			»Pravite, da je s Petrom tako slabo. Zakaj ga pa potem zdravnik ne pošlje v bolnico. Tam bi mu lažje pomagali kot doma.«

			»Zdravnik pravi, da tako dolge poti ne bi zdržal. Peter pa samo vas kliče. Zelo ste mu prirasli k srcu.«

			Tina je molčala. Tudi njej je stari možakar prirasel k srcu. Vedela je, da ga lahko izgubi. Bil ji je kot dedek, kot kdo domačih. Njemu je lahko povedala, kar nikomur drugemu tukaj ni mogla. V grlu jo je tiščalo, v očeh pa so se ji nabirale solze in grozile, da se bodo vsak čas spustile iz njih.

			Medtem sta Francka in Tina prišli do Petrove hiše. Brez trkanja je Tina planila v hišo in zdrvela k postelji starega Petra. Peter je ležal mirno, ne da bi se premaknil, in težko je dihal. Ob njegovi postelji je sedel mlajši človek in Tina je sklepala, da je zdravnik, kot ji je malo prej povedala Francka, da je pri Petru zdravnik. Tina mu ni posvetila niti malo pozornosti, v skrbi za starčka ga ni niti pozdravila, še manj pogledala. Njena pozornost je bila vsa usmerjena k Petru, ki je lovil zadnje trenutke svojega življenja, kar se je jasno videlo.

			Ko je Peter zagledal Tino, se mu je obraz razjasnil. Z velikim naporom se ji je nasmehnil in spregovoril počasi, skoraj po zlogih: »Prišla si. Hvala ti. Želel sem te še enkrat videti in se posloviti od tebe, preden odidem za vedno. Bila si sonce ...« tu se mu je glas zlomil in izgubil.

			Globoko je vdihnil in konec. Dobojeval je svoj zadnji boj. Ni več dihal. Obležal je spokojno. Na ustih pa mu je ostal rahel nasmeh, kot dih sreče. Živel je sam, a umrl ni sam. Ob njem sta bili njegovi dobri prijateljici, Tina in Francka. Polepšali sta mu odhod, zato je zaspal mirno in srečen.

			Tina pa ni mogla več zadrževati solz. Zaihtela je na glas. Franca jo je objela okrog ramen in jo je skušala tolažiti, pa je bilo vse zaman.

			Do sedaj se je mladi zdravnik posvečal Petru in ne dekletu, ki je vstopilo in ki ga je starček želel še videti, preden konča svojo življenjsko pot. Peter je čutil, da je prišel konec, in to zdravniku tudi povedal, čeprav mu je ta že po dolžnosti ugovarjal, četudi je vedel, da ima stari mož prav in da je prišel trenutek, ko se bo poslovil s tega sveta.

			Sedaj, ko zdravnik Petru ni mogel več pomagati, se je ozrl proti dekletu, ki ga je rajni ves čas klical, dokler ni prišlo. Zdravnik je vstal in jo z odprtimi usti, od presenečenja, brez besed, gledal nekaj časa. Potem se je le zbral in spregovoril:

			»Tina, si to res ti, ali je le privid!«

			Tina je obrisala oči in šele sedaj pogledala zdravnika.

			»Štefan! Štefan!« je ponavljala njegovo ime kot v sanjah. Bila je presenečena in presrečna obenem, da je tukaj, tako daleč od doma in znancev, srečala starega prijatelja. Peter ju je privedel skupaj. Peter je odšel iz Tininega življenja, vanj pa je vstopil Štefan. Kako čudna in nepredvidljiva so pota življenja. Eden odide, a drugi pride. Pa to tisti, katerega bi najmanj pričakoval. Bila pa je zelo vesela, da je Štefan tukaj. Sedaj se ne bo več počutila tako osamljena. Štefan je bil del njene mladosti in del domače vasi. Sedaj je tu in kljub temu da je izgubila enega prijatelja, Petra, je našla drugega, Štefana.

			Tudi Štefan je bil vesel, da je Tina tukaj. Tega ni niti v sanjah pričakoval, da bo tukaj, tako daleč od doma in znancev, srečal prav njo, ki jo je najbolj želel v svoji bližini. In sedaj je tukaj, živa in resnična, tista Tina, po kateri je hrepenel mnoge dneve in noči. Čeprav mu je bilo vedno hudo, ko bolniku ni mogel pomagati, ga je tokrat Petrov odhod manj prizadel kot odhod nekaterih pred njim, ker je našel Tino. Odkar jo je zagledal, resnično in ne podobo iz sanj, je bilo vse drugo za njega brez pomena.





* * *


			Bila je lepa, sončna nedelja, ko so starega Petra položili k večnemu počitku. Prav zaradi tega, ker je bil tako lep dan, je stari Peter imel več pogrebcev kot marsikateri pokojnik, premožen in z velikim številom svojcev in sorodnikov. Med tistimi, ki so pokojnika pospremili na zadnji poti, sta bila tudi Tina in Štefan. Po pogrebu sta Tina in Štefan odšla k Tini. Bila sta vesela, da sta se srečala. Čeprav sta se že oba zelo dobro vživela v novo okolje, sta en v drugem našla košček domačnosti in tako je bilo lažje premagati domotožje, ki se je od časa do časa pojavilo tako pri Tini, kot tudi pri Štefanu. Našla sta se tukaj, v tujem kraju, kjer sploh nista pričakovala, da bosta srečala katerega od znancev. A srečala sta se prav ta dva, stara prijatelja. Kot da bi se življenje hotelo poigrati z njima. Oba sta bila srečanja neizmerno vesela, saj ob prijatelju se lažje premaga domotožje, pa tudi tegobe življenja.

			Tisto nedeljsko popoldne po Petrovem pogrebu sta se Tina in Štefan dolgo pogovarjala. Že mesece sta bila tako blizu en drugega, pa tega nista vedela. Zato pa sta si sedaj, ko sta se srečala, imela toliko več povedati. To nepričakovano srečanje se jima je zdelo kot prst usode, ki ju zbližuje. Čeprav nobeden od njiju tega ni povedal na glas, sta oba imela občutek, da se je s tem srečanjem vse spremenilo in ju neizmerno zbližalo.

			Štefanu se je vzbudilo ponovno upanje, da mu bo tokrat le uspelo osvojiti Tinino srce. Sedaj je sam v njeni bližini, brez Marjana. Marjan je bil stalno ovira njuni tesnejši zvezi in zbližanju. Štefan Tini ni izdal svojih občutkov in skritega upanja. Ni rekel niti besede o tem. Dal je času čas.

			»Tina je tukaj blizu mene. Ne bom prehiteval in je obremenjeval s svojimi čustvi. Naj se počasi naveže name,« je razmišljal in se po tem tudi ravnal.

			Tudi Tina se je njunega srečanja zelo razveselila: »Srečo imam, da je tudi Štefan tukaj. Štefan je dober prijatelj, ki ga poznam že od otroških let naprej. Na njega se lahko zanesem, to vem. Ko pride moj čas, mi bo lažje, ker bo ob meni zdravnik, ki je domač človek in povrhu še prijatelj,« je razmišljala in kar naenkrat je izginila marsikatera skrb, ki ji je zadnje čase pogosto kalila mir.

			O svoji nosečnosti mu še ni povedala niti besede. Zdelo se ji je, da bi bilo še prezgodaj. To je odložila za pozneje, prepričana, da že pride pravi trenutek, da mu pove. Pozneje. Sedaj še ni čas za to. Pa tudi o Marjanu ni spregovorila niti besede. Bala se je, da bi se kot zli duh prerinil med njo in prijateljstvo s Štefanom in skalil njegovo pristnost. Toda kljub temu da Marjanovega imena nista izgovorila, se je njegova prisotnost čutila in lebdela kot tiha grožnja nekje v zraku. Žugala je in grozila, da bo skalila radost njunega srečanja, še preden preraste v kaj večjega. Zato sta se pogovoru o njem oba izogibala. Oba sta namreč razmišljala na enak način:

			»Nikar o Marjanu niti besede. Kdaj drugič bova govorila o njem. Škoda bi bilo s pogovorom o njem pokvariti to prijetno srečanje.«

			Pogovarjala sta se rajši o drugih stvareh. Štefan je Tini obljubil, da bo od sedaj naprej vsakokrat, ko ga bo pot zanesla v ta kraj, obiskal tudi njo.

			»Pogosto moram obiskati katerega od bolnikov v tej vasi ali v bližnjih zaselkih, Tina, zato bodo obiski pogosti,« je s smehom na ustih dejal Štefan.

			»Ti le pridi! Vedno bom vesela, če me obiščeš. Saj se mi zdi, da sem sedaj, ko sem našla tebe tukaj, našla košček domačih,« je dodala Tina, kar je Štefanu zbudilo še več upanja, da je na dobri poti, ki pelje do Tininega srca. In v prsih mu je postalo prijetno toplo. »Še toliko stvari je, o katerih bi se rada pogovarjala s teboj,« je dodala in povesila pogled, kot bi s to kretnjo skušala nekaj prikriti.

			»Jaz s teboj tudi. Veš, tudi jaz pogrešam svoje, teto zlasti, pa tudi znance. No sedaj jih več ne bom, ker sem našel tebe, Tina,« je rekel ob slovesu, glas pa mu je skrivnostno zadrhtel.

			Tina tistega večera dolgo ni mogla zaspati. Dolgo v noč se je premetavala z boka na bok in razmišljala

			»Kako drugačen je Štefan od vihravega Marjana. Tako miren in samozavesten je, da še druge ljudi ob njem prevzame mir. Le zakaj se nisem zaljubila v Štefana? Prav tako dolgo ga poznam kot Marjana. Le zakaj imamo ženske vedno rajši barabe kot dobre in zanesljive fante?« se je spraševala.

			Odgovora na njeno vprašanje pa ni bilo od nikoder. Ljubezen je nerazumljivo in muhasto čustvo. Pride in se pojavi tam, kjer jo najmanj pričakuješ, in ne vpraša, če je prav ali ne. Samo pride in pogosto tako potiho, kot tat, tudi gre, ko to niti malo ne pričakuješ.

			Na drugem koncu doline pa je bedel in se premetaval v postelji Štefan. Bil je prepoln sreče, upanja in volje osvojiti Tinino srce. Čeprav je bil prepričan, da je to ta trenutek še vedno Marjanovo, je trdno sklenil, da se bo potrudil, da izrine Marjana in sam zavzame njegov prostor. Samo čas potrebuje, ne sme prehitevati.

			»Mogoče Tina še vedno misli na Marjana. Pa kaj zato. Marjan je daleč. Jaz sem pa tukaj in potrudil se bom za njeno naklonjenost. Čeprav ni ravno lepo, da izkoriščam njegovo odsotnost. Kdo ga je pa silil, da jo pusti in gre v tujino? Pri njej naj bi ostal, če jo ima zares rad. On je mene vedno odrinil, ko smo bili še otroci, in ni niti malo pomišljal, kako se počutim. Vedno sem bil ob njem tretji, odvečni. Sedaj sem pa jaz na vrsti, da odrinem njega. Pa naj bo grdo, ali ne. Vredno je truda. On na mojem mestu ne bi niti malo pomišljal, če je prav, da me odrine, ali ne. Zakaj bi potem jaz imel zaradi tega slabo vest,« je Štefan razpletal svoje misli, vse dokler ga ni prekinil spanec ter potegnil zastor pozabe čeznje.

			Lepih dni je bilo konec. Jesen je pokazala drugi obraz hribovite pokrajine. Zjutraj in še dolgo v predpoldan je dolino prekrivala megla. Šele mrzli vetrovi so jo pregnali. Deževni dnevi so se vrstili en za drugim. Sonce je le redko uspelo pokukati skozi meglo in oblake mimo vrhov gora, ki so obkrožali dolino. Na vrhovih okoliških gora se je že belil sneg. Bilo je hladno in skozi doline so brili mrzli, že prav zimski vetrovi. Vsi so bili ledeno mrzli, pa najsi so bili južni ali severni. Zato je Tina vse redkeje po končanem pouku šla na sprehod. Pa tudi poti, po kateri je nekoč tako rada hodila, ni marala več. Po njej so odnesli k počitku njenega prijatelja, starega Petra. Njega na koncu poti ne bi več našla. Zato je, še preden je prišla iz gozda, če se je že kdaj podala na sprehod, rajši zavila nazaj proti vasi, da ne bi zagledala Petrove prazne koče in da se ne bi prebudili spomini na prijaznega starčka. Pogrešala je Petra in pogovore z njim. V tistih prvih dneh v tem kraju so ji bili pogovori z njim v veliko tolažbo. Včasih pa, ko so se prebudili spomini na Petra, je odšla proti pokopališču in se za trenutek ustavila ob njegovem grobu. V mislih se je pogovarjala z njim, kot nekoč, ko je bil še živ. Mnogokrat ga je spraševala za kak nasvet. Zdelo se ji je, da sliši njegov odgovor. Tam je vedno našla rešitev, ki se ji je v mislih pojavila iznenada, kot bi ji jo kdo prišepnil, tudi za probleme, ki so se ji do takrat zdeli nerešljivi.

			Štefan je pogosto prihajal k Tini. Čeprav z besedo še ni prišel na dan, je bilo v vsem njegovem vedenju čutiti, da jo ima rad in jo skuša osvojiti ter je le še vprašanje časa, kdaj ji bo to tudi povedal. Tina še vedno ni vedela, ali pa ni hotela videti, kaj nosi Štefan v mislih. Za njo je še vedno bil le dober prijatelj iz otroštva, tisti, na katerega se je vedno lahko zanesla.

			Od Marjana pa ni bilo glasu, kot da se je vdrl v tla. Čeprav je še vedno upala, da ji bo pisal in ji vsaj v pismu pojasnil svoje ravnanje, tega ni dočakala. Štefan pa je Tino vsak dan bolj privlačil in se ji je zdel vedno bolj vreden pozornosti

			»Oh, ko bi se za Štefana odločila pred letom dni. Takrat bi bilo vse drugače. Sedaj pa ... Na poti je Marjanov otrok. Za to Štefan še ne ve. Moram mu povedati, da nosim Marjanovega otroka. Moram to storiti čim prej. Pa kako bo to sprejel? Ne smem več čakati in zavlačevati, da mu ne bi povedala, sicer bo to odkril sam. Kmalu se bo videlo, da sem noseča. Nočem, da to opazi, prej kot mu povem. Zameril bi mi. Mislil bi, da mu ne zaupam. Ali pa si bo mislil še bog vedi kaj. Mogoče bi pomislil celo na to, da sem ga skušala ujeti in mu podtakniti tujega otroka. Tega pa nikakor nočem. Nočem ga pa tudi izgubiti, kot prijatelja. Prijatelja, kot je Štefan, ni lahko najti. Ob prvem obisku mu povem,« je trdno sklenila Tina.

			V jesenskih dneh so ljudje, nevajeni hitrih temperaturnih sprememb, množično bolehali. Štefan je bil ves čas, ko ni bil v ambulanti, na poti in je hitel od bolnika do bolnika. Prostega časa skoraj ni imel, pa tudi proste nedelje in praznikov ne. Že dobre tri tedne ni našel časa, da bi obiskal Tino. Pot ga v zadnjih tednih ni zanesla v njen konec. Zato ni imel prilike, da bi spotoma skočil še k Tini.

			Jesen se je končno ustalila in se je že začela počasi umikati. Zima je bila z vsakim dnem bližje in je že z vsemi svojimi tegobami začela trkati na vrata. Dnevi so bili mrzli, čeprav jasni, saj so gore že bile prekrite z debelo snežno odejo. S prvimi jasnimi, pa čeprav mrzlimi dnevi, pa se je val obolenj zmanjšal. Štefanov delovni čas je spet postal normalen. Tako je spet našel čas za obisk pri Tini. Pogrešal je že pogovor z njo. Želja, da bi jo osvojil, kljub prezaposlenosti ni bila nič manjša in ni ugasnila. Zdelo se je, da še bolj hrepeni po tem, da bi bila nekoč njegova, kot prej. Zato je takoj zjutraj, ob prvem prostem dnevu, šel na pot, da ne bi spet kaj prekrižalo njegovih načrtov in mu preprečilo obiska.

			»Ne smem več odlašati. Moram ji povedati, kako rad jo imam. Naj ve, da mi že od nekdaj pomeni vse, le da ji tega nisem mogel in niti ne upal povedati, pa čeprav bi to rad storil, že davno,« je razmišljal med potjo do nje in izbiral besede, s katerimi bi ji razkril svoja čustva. Tudi Tina je Štefana že zelo pogrešala in se ga je neizmerno razveselila, ko ga je zagledala pred vrati.

			»Končno si prišel. Tako dolgo te ni bilo. Pogrešala sem te.«

			»Tudi jaz tebe. Toda v minulih tednih sem imel toliko dela, da ni bilo za mene ne nedelje in ne praznika. No sedaj je ta prvi naval bolezni mimo in spet imam normalen delovni čas,« je odgovoril Štefan, od strani opazoval Tino in razmišljal:

			»Tina se je pa zredila. Očitno dekletu prija čist gorski zrak in lastna kuhinja. Sedaj vsaj dobiva pravo žensko postavo. Prej je bila kar malce presuha za svoja leta,« je razpredal svoje misli, rekel pa ni nič o tem.

			Ko je Štefan vstopil, je pogovor med njima stekel kot nekoč, v času otroštva. Pogovarjala sta se o domačih in o znancih iz domače vasi in otroških let.

			»Tina, mogoče ni lepo, da odpiram stare rane, pa bi le rad vedel, se ti Marjan kaj oglasi?«

			»Ne, Štefan. Nobenih vesti nimam o njem. Pa tudi ne vem, kje je in kam je izginil. Pa tako lepe načrte sva imela. Obljubil je, da se bo resno lotil študija. Govoril je, da tokrat ne bo poslušal staršev in me ne bo zapustil. Vsak večer je bil pri nas. Delala sva načrte za prihodnost. Potem pa … nekega večera, za katerega sva bila dogovorjena, ni prišel. Izginil je brez besede, brez slovesa in brez pojasnila. Ne vem kam. Soseda je rekla, da je odšel s stricem. Celo vprašala me je, kdaj bom šla jaz za njim. Jaz pa sem jo le debelo gledala in sem jo komaj prepričala, da o njegovem odhodu ničesar ne vem.«

			»Naj ti ne bo žal za njim. Mislil sem, da veš, kje je.«

			»Pa ti veš, Štefan?«

			»Da. Teta Urša mi je pisala. Poslali so ga s stricem v Nemčijo. Baje je to spet maslo njegove matere, da bi vaju ločila. Menda si slišala, da je bil stric doma, na obisku. Pri stricu je. Ta mu bo, kot govorijo, prepustil podjetje in vse svoje imetje. Baje je stric zelo bogat, ni pa poročen in nima naslednika. Tako mu je želja Marjanove matere, naj gre Marjan z njim, prišla kar prav. Tako je dobil naslednika za svoje bogastvo, čeprav nima otrok. Mejačevka se je hvalila, da Marjanu sedaj ne bo več potrebno študirati. Sedaj da je bogat in živi kot v raju. Stric pa naj bi mu že kupil tudi avtomobil. Pa to čisto novi mercedes. Ni kaj. Takega si pri nas ne more nihče privoščiti. Kako bi potem lahko pričakovali, da bi se Marjan odpovedal tem ugodnostim. Preveč rad je imel lepe stvari, zato ni nič čudnega, da je pozabil tudi na vajin dogovor in odšel tja, kjer mu je mehko postlano. Tam se mu ne bo potrebno ukvarjati s študijem, pa še imel bo več vsega, kot bi imel doma, pa čeprav bi končal študij in delal kot zdravnik. Sicer pa se mi zdi, da ne bi bil dober za zdravnika. Zdravniki se mnogokrat moramo odreči prostemu času in svojim načrtom v korist bolnikov. Ne vem, če bi Marjanu bilo to všeč. Mislim, da ne. Zato je rajši izbral odhod v tujino, ko se mu je ponudila ugodna priložnost. Zdi se mi, da ga ni bilo potrebno dolgo pregovarjati, naj gre s stricem, ko je le malo premislil in primerjal obe možnosti.«

			»Pa še mene so se znebili,« je dodala Tina in globoko zavzdihnila.

			»Naj ti ne bo žal, Tina. Saj ni edini fant na svetu. Vem, da si ga imela rada in ga še imaš. Toda jaz sem te vedno imel rad. Čeprav ti je on pomenil vse in nas drugih nisi niti opazila. Pozabi nanj, prosim te, ker te ni vreden. Tina, prosim, bodi moja. Trudil se bom, da te ne razočaram.«

			Tina je globoko zajela sapo in počasi, nevsiljivo, skušala osvoboditi svojo roko iz Štefanove dlani.

			»Moram mu povedati. Sedaj je najprimernejši trenutek. Ne smem mu dajati praznih upov. Tega si Štefan ne zasluži,« je pomislila Tina. Za trenutek je molčala, nato pa spregovorila:

			»Štefan, vem, že dolgo slutim, da me imaš rad. Oh, kako neumna sem bila. Zakaj neki se nisem zatreskala v tebe, namesto v tega vihravca? Sedaj pa je žal prepozno.«

			»Prepozno? Zakaj neki bi bilo prepozno? Tu sva, oba, ti in jaz. Prosta sva. Kaj naj bi naju oviralo?«

			»Marjanov otrok, ki ga nosim.«

			»Kaj pa govoriš, Tina? Ti da si noseča?«

			»Da, Štefan. Ne morem in nočem ti lagati. Noseča sem. V četrtem mesecu.«

			»Pa kaj zato? Otroke imam rad. Bom mu pa jaz oče, Tina. Obljubi, da bom lahko.«

			Tina je zmajala z glavo. Še malo ni pričakovala, da bo Štefan tako reagiral. Pričakovala je, da bo, ko mu pove, da je noseča, vstal in odšel. Čeprav ga je poznala že od otroških let, se ji ni niti sanjalo, da ji bo kljub temu da nosi otroka drugega moškega, ponudil zakon.

			»Ne, Štefan. Ne prenagli se. Kaj če se boš pozneje kesal?«

			Štefan pa jo je prepričeval, da se bo potrudil, da bo pozabila na Marjana in da bo otroku dober oče. Komaj ga je prepričala, da je sprejel kompromis, da se ne bosta poročila takoj, temveč bosta počakala, da bo videla, če ga bo vzljubila in ne bo do njega čutila samo prijateljstva. Do takrat pa bosta le prijatelja. Če pa bo spoznala, da ga je vzljubila, ne bo nasprotovala poroki.

			»Ne želim, da bi kdaj pozneje obžaloval poroko z menoj. Tega si Štefan ne zasluži,« se je prepričevala.

			Tako sta Štefan in Tina ostala le dobra prijatelja. Tinino telo pa je postajalo iz meseca v mesec obilnejše. Štefanovi obiski pri Tini pa vedno pogostejši.

			Da bo učiteljica kmalu mati, so opazili vsi, ki so jo poznali. Prepričani so bili, da je oče njenega otroka doktor Štefan. Nekoč mu je nekdo to celo omenil. Štefan pa tega ni niti zanikal niti potrdil, kar jih je še bolj prepričalo, da imajo prav.

			Na vasi je tako, da so vajeni marsikaterih presenečenj. Vsaka novica in dogodek sta predmet pogovora. Tako je bilo tudi, ko so ugotovili, da je učiteljica noseča in še bolj, ko so sklepali, da je oče njenega otroka doktor. S takimi in drugačnimi novicami si ljudje na vasi krajšajo dolge zimske večere. Premlevajo jih nekaj časa, potem pa jih izpodrine kak drug dogodek in nanje pozabijo. Tudi zanimanje za Tinino nosečnost je kmalu splahnelo. Samo tega niso razumeli in jim ni dalo miru, kako to, da se učiteljica in zdravnik ne poročita, ko je vendar očitno, da sta par. Pa še razumeta se tako dobro. Oba so ju imeli radi in spoštovali. Zato so se trudili, da bi ju spravili v zakon.

			»Le kaj se obirata, da se ne poročita? Družina mora biti skupaj,« je modrovala marsikatera ženica v pogovoru z drugo.





IV.


			Meseci so minevali in z vsakim novim, ki je prišel, je bila Tina bližje porodu. Na šolo je prišla učiteljica, ki bo Tino nadomeščala v času porodniškega dopusta.

			Novi učiteljici je bilo ime Irena. Bila je lepa, da se je človeku, ki jo je videl, še v sanjah prikazovala njena podoba in mu ni dala miru. Tina je v njeni bližini kar zbledela, čeprav so tudi njo imeli za čedno dekle. Irena je bila lepa črnolaska. Gosti črni lasje so ji v valovih padali do pasu. Oči pa je imela čudovite sinjemodre barve, kar je pri temnolaskah izredna redkost. Pa tudi postavo je imela popolno, da bi ji jo lahko zavidala vsaka manekenka. Bila je vedno popolnoma urejena. Ko so jo prvič zagledali na vasi, se je marsikdo spraševal, kaj je to angelsko bitje prineslo v njihov zakotni kraj.

			Irena je bila mestni otrok. Bila je iz premožne družine in vedno je imela vse, kar si je zaželela. Sploh ni bila vajena, da bi se čemu, kar ji je bilo všeč, odpovedala. Vse na vasi jo je motilo: vonj, živali, ki se jih je bala, in ljudje, ki so bili vse drugačni kot v okolju, v katerem je odraščala. Vajena je bila, da je vse ljudi, ki so prekrižali njeno pot, zlasti moške, ovijala okrog prsta. Ni bila prijazna z domačini kot Tina. Pa kljub temu jih je tako očarala s svojo lepoto, da so jo sprejeli v svojo sredino. Ni je zanimala vaška mladina ne starejši. Komaj je koga pozdravila, ko ga je srečala. Sploh ni spadala v okolje, v katerem se je znašla. Znala pa je delati z otroki. Otroci so jo že zaradi njene neizmerne lepote občudovali in slepo ubogali.

			Irena je stanovala v eni izmed sobic Tininega stanovanja. Ker Irena ni znala kuhati, je za obe kuhala in pospravljala Tina, pa čeprav je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Tini se je smilila ta pomehkužena mestna stvarca, ki jo je življenje tako nepripravljeno na življenje izven mesta vrglo sem na vas in marsikaj je naredila namesto nje. Kljub temu sta se lepo razumeli. Tudi Tina je, kot je bilo videti, podlegla Ireninim čarom.

			Nekega popoldneva je Tina začutila prve popadke. Takoj je poslala sporočilo Štefanu. Štefan je že imel na razpolago avtomobil in je Tino takoj odpeljal v bolnišnico. Kmalu po prihodu v bolnišnico je Tina rodila krepkega, zdravega dečka in mu dala ime Marjan.

			Nekega dne, ko se je Štefan vračal od bolnika, se je spotoma oglasil še pri Tini, ki je tisti dan prispela z otrokom iz bolnišnice. Bilo je že pozno popoldne. Štefanu se ni nikamor več mudilo, saj je bil njegov delovnik za tisti dan končan. S Tino sta se že precej časa pogovarjala in razpredala misli o prihodnosti. Štefan še vedno ni opustil misli na to, da se poroči s Tino. Njen sin, ki ga je imel že skoraj za svojega, ga je že povsem osvojil. Potem pa je prišla Irena od pouka. Slišala je, da se Tina z nekom pogovarja. Zato ni šla takoj v svojo sobo, temveč je zavila v Tinin del stanovanja.

			Irena je potrkala, odprla vrata, vstopila in pozdravila. Štefan se je zastrmel v njo z odprtimi usti in umolknil sredi stavka.

			»Je resnično dekle ali prikazen? Le od kod se je vzelo to prekrasno dekle?« mu je misel prešinila možgane. Srce mu je zatrepetalo kot nikoli prej. Telo mu je zalila nepopisna toplota, tako kot vse moške, ki so Ireno zagledali prvič.

			»Irena, to je Štefan, naš zdravnik. Iz iste vasi sva in poznava se že od otroštva. Ta gospodična pa je kolegica, ki me bo nadomeščala v času porodniškega dopusta,« je Tina seznanila Ireno in Štefana.

			Ko so se seznanili, je pogovor stekel, kot bi se vsi trije poznali že leta. Bolje rečeno, pogovarjala sta se večinoma Štefan in Irena. Klepetala sta, kot bi se poznala že od nekdaj. Taka je bila Irena. Besed ji ni zmanjkalo za človeka, za katerega je menila, da je vreden pogovora z njo. V pogovoru s preprostimi ljudmi, vaščani, pa ji je vedno zmanjkovalo besed in z njimi se je le redko pogovarjala. Tina je bolj poredko prišla do besede. Naenkrat je postala Tina odrinjena. Štefan in Irena sta kar pozabila, da je tudi ona v sobi, zraven njiju. Tina pa je takoj opazila, da sta si Štefan in Irena všeč. Pa ni bila ljubosumna.

			»Mlada sta in prosta. Nimam se pravice vmešavati, ne biti ljubosumna. Sama sem kriva, če bom Štefana izgubila. Dolgo mi je ponujal svojo ljubezen, pa je nisem sprejela. Morda tega nisem znala dovolj ceniti. Sedaj pa bo, kar bo. Izgubila ga bom. To je že jasno. Takoj ko je zagledal Ireno, ga je osvojila, kot vse moške. Je že tako rojena, da se ji ne more noben upreti in v srcu vsakega pusti sled,« je razmišljala Tina in ni ji bilo, kljub temu da je Štefanu privoščila srečo, vseeno. V zadnjem času se je zelo navezala na Štefana, ne da bi se tega zavedala. To je spoznala šele sedaj, ko ji je usoda grozila, da ga bo izgubila. Kako tudi ne? Ves čas nosečnosti ji je stal ob strani, kot bi bil on oče njenega otroka in ne Marjan. Ni ji bil le zdravnik, temveč pravi prijatelj.

			»Izgubila sem Štefana, to čutim. Toda nimam ga pravice zadrževati in si ga prisvajati. Mati tujega otroka sem, ne njegovega. Štefan ima pravico, da si ustvari svojo družino,« je razmišljala, ko je opazovala Štefana in Ireno ter opazila, da se Štefan iz trenutka v trenutek vse bolj zapleta v Irenine mreže.

			Irena je bila že od rane mladosti prava koketa. Preveč se je zavedala svoje lepote. Vajena je bila, da so se vsi moški in fantje vrteli okrog nje in jih je lahko ovijala okrog prsta, kakor je hotela. Tukaj na vasi ji je bilo prav dolgočasno, ko ni bilo moškega, ki bi do sedaj pritegnil njeno pozornost. Vaški fantje je niso zanimali.

			»Sedaj pa ti pride mlad, še dokaj čeden zdravnik. Pa povrhu vsega še neporočen. To je fantastično! Tega že ne izpustim iz rok. Ta ustreza mojim načrtom bolj kot kdor koli drug. Res me ima usoda rada, ko mi ga je poslala nasproti,« je razmišljala Irena tisti večer v svoji sobi, ko je bila sama in se je spravljala v posteljo. Bila je srečna in vesela, da je spoznala Štefana. Dolgo v noč ni mogla zaspati. Razpredala je svoje načrte, kako ga bo osvojila in uporabila za svoje namene, še preden se bo dobro zavedel. Na to, kako bo potem, če odkrije njene zvijače in spletke, na to ni niti pomislila. Vajena je bila le zmagovati in zato ni mislila na poraz, pa tudi na to ne, kako se počutijo tisti, ki jih ujame v svoje mreže. Ireni je bilo važno le njeno ugodje in pot, po kateri se bo vse izšlo tako, da bo za njo prav.

			Štefan je tistega večera odšel od Tine zelo pozno. Bil je ves prevzet od Irenine lepote in ni si mogel pomagati, da ne bi neprestano mislil nanjo.

			»Pa da se mi to lahko zgodi v teh letih. Zatreskal sem se na prvi pogled, kot kak zelenec. Le kako bom vse to zmogel? Tino sem že enkrat zaprosil za roko. Kaj če računa na mene? Sedaj pa se je pojavila Irena, lepa kot Venera. Kaj naj storim? Kot je videti, Ireni nisem zoprn. To so govorile njene oči, ko sva se pogovarjala. Iz tega bi še lahko kaj nastalo. Samo kako naj to pojasnim Tini, če se med menoj in Ireno res kaj razvije? Ja, saj je Tina rekla, naj počakam, da vidim, kaj bo. Mislim, da je pametna in mi ne bo zamerila, če se odločim za Ireno,« je Štefan razmišljal in opravičeval svoja novo porajajoča se čustva ter načrte, v katerih ni bilo Tine, vse do takrat, dokler mu spanec ni prekinil misli.

			Od takrat naprej je Štefan prihajal k Tini vsak popoldan. Vedno, ko je prišel, se jima je pridružila še Irena in pogovarjali so se navadno dolgo v noč. Tina je bila prepričana, da bo kmalu spet prišel na dan s prošnjo, naj se z njim poroči. Sklenila je, da ga tokrat ne bo zavrnila. Da prihaja zaradi Irene in ne zaradi nje, ni niti pomislila. Predolgo je čakal nanjo, da bi ga zdaj lahko odvrnila prva, ki je prišla mimo, pa naj je bila še tako lepa. Da bi bila vzrok njegovih vse pogostejših obiskov lahko Irena, s tem ni računala. Bila je kot noj, ki tišči glavo v pesek in ne vidi ničesar okrog sebe. Tudi ona, kot da si zatiska oči in noče videti iskric, ki švigajo od Irene do Štefana in od Štefana do Irene. Dnevi so minevali, Štefan pa poroke Tini ni več omenil. Tina pa tudi ni hotela začeti pogovora na to temo.

			»Naj sam spet spregovori. Ne bom ga spomnila na njegove nekdanje besede. Tako pogosto prihaja, gotovo bo kmalu spet omenil poroko. Če ne bi mislil in želel, da sva par, ne bi bil tako pogosto tukaj,« se je slepila Tina.

			Zadnje dni je Irena zelo pozno prihajala v stanovanje. Štefan pa je ponavadi odšel že mnogo prej, tako da se nista niti enkrat več srečala pri Tini.

			Nekega dne, ko je Marjanček spal, je Tina obešala pleničke. Irena je bila še v razredu, čeprav bi moralo biti pouka že pred časom konec. Tina je zaslišala hrup avtomobila. Vedela je, da je to Štefan. Pustila je delo in stekla proti vhodu, da Štefan ne bi mislil, da je kam odšla, če bi našel prazno stanovanje, nje pa ne bi bilo nikjer. Ko je prišla do vhodnih vrat, Štefana ni našla pred njimi. Prišla je ravno v trenutku, da je s pogledom še ujela, kako sta Irena in Štefan sedla v avto in se odpeljala.

			Tino je stisnilo pri srcu. Zadnje čase se je le preveč navezala na Štefana. Ob pogledu nanj in Ireno je šele spoznala, da ji ni bil samo prijatelj, temveč se je usidral v njeno srce in ji prebudil ljubezenska čustva. Toda to je spoznala in odkrila šele sedaj, ko je, kot je videti, že prepozno.

			»To, da Štefan nekam pelje Ireno, to ni samo navadna usluga znanca znanki. Kako veselo sta kramljala in se gledala. Kako sta se smejala, kot dva, ki se imata rada. Irena je osvojila Štefana,« je končno spoznala tudi Tina. Stalno ga je zavračala in Štefan je izbral drugo. Bila je prepričana, da ga je izgubila. »Prepozno je. Časa se ne da zavrteti nazaj,« je pomislila in žalostno vzdihnila.

			»Zakaj? Zakaj se to dogaja meni? Vedno izgubim tistega, ki si ga želim. Le zakaj? Kaj je narobe z menoj, da ne morem uresničiti svojih sanj?« se je spraševala. Stisnila je ustnice v tanko črto, da bi premagala razočaranje. Potem se je vrnila nazaj h košari in obesila še preostanek pleničk.

			Stemnilo se je. Irene pa ni bilo od nikoder. Tina se je ta večer zelo pozno odpravila k počitku. Dolgo je čakala, če se vrne Irena, kajti pričakovala je, da ji bo pojasnila, kam sta šla s Štefanom. Pa je ni dočakala. Prej jo je začel premagovati spanec in je odšla v posteljo. Ko pa je bila že v postelji, ni mogla zaspati. Po glavi so se ji podile vsemogoče misli in vprašanja.

			»Zakaj se skrivata pred menoj? Zakaj mi Štefan ni povedal, da je Irena njegovo dekle? Razumela bi ga. Pravico ima, da si ustvari družino. Sama sem kriva, da je našel drugo. Ves čas sem zavračala njegovo ljubezen. Trapa. Mislila sem, da si ne bo našel druge. Sedaj pa imam in sem našla, kar sem iskala. Tega mi res ne bi bilo treba. Kaj morem. Je že tako, da nimam sreče. On pa tudi ne ravna prav. Najprej sili za menoj, sedaj pa me pusti brez pojasnila in si poišče drugo. Tak je kot drugi moški. Jaz, trapa naivna, pa jim vedno nasedem. Odslej več ne bo tako. Ignorirala jih bom, in to vse po vrsti. Nobenega več ne bom niti pogledala. Izogibala se jim bom kot kuge. Le otroku in delu se bom posvetila. Tako bo in nič drugače. Izučilo me je in tega mi je dovolj,« je jezno zaključila svojo misel, zaprla oči in končno utonila v spanec.

			Tisto popoldne je bil Štefan v resnici namenjen k Tini. Njegova tanka vest mu več ni dala miru, da Tini ne bi povedal, da je izbral drugo. Zato se je odpeljal k Tini prej kot ponavadi. Hotel jo je najti samo in ji povedati, da se je zagledal v Ireno. Ni mogel več tega nositi sam, ne da bi Tini povedal.

			»Mogoče Tina še upa na mene. Jaz pa hrepenim po drugi. Ni prav, da ji dajem prazno upanje. Moram ji povedati. Razumela me bo. Tina vedno vse razume,« je razmišljal, ko je zavil na šolsko dvorišče, ustavil avtomobil in izstopil.

			V tistem trenutku pa se je pojavila Irena.

			»O, pozdravljen, Štefan! Prišel si kot naročen. Bi me lahko, prosim, odpeljal v bližnje mesto ali kak večji kraj. Nekaj stvari bi rada kupila, ki jih tukaj v tem zakotnem kraju ne morem dobiti. Nekateri stvari te vaške trgovinice nimajo. Jaz pa ne morem brez njih,« je razlagala Irena in ga gledala proseče, da je pozabil, s kakšnim namenom je prišel, in ves razrahljan in mehek takoj pristal:

			»Seveda, Irena. Peljem te, kamor hočeš. Moj delovnik je končan in ves moj čas ti je na voljo.«

			»Čudovito, Štefan! Zlat si,« je gostolela in ga gledala tako, da so se mu začela šibiti kolena in bi jo odpeljal na konec sveta, če bi to želela, in ne le v bližnje mesto.

			Potem sta vstopila v avto in se odpeljala.

			Štefan je Ireni odprl vrata avtomobila. Vstopila je in za njo on, nato sta se odpeljala. Ustavila sta se šele v mestu. Irena je obredla vse trgovine in nakupila pravo goro različnih stvari. Štefan še vedel ni, čemu služi vse to, kar je nabrala, pa si s tem ni belil glave. Ona že ve, čemu to rabi. Dan pa se je iztekal in vse bolj odstopal mesto večeru. Ko je bilo nakupov konec, je bila že skoraj popolna tema.

			Štefan pa je pomislil:

			»Sedaj ali nikoli. Priznati ji moram, kako rad jo imam. Tako čudovito bitje je in vse kaže, da je tudi ona meni naklonjena. Ne morem in nočem je izgubiti. Sedaj je primeren trenutek, da ji povem, kako rad jo imam,« je razmišljal Štefan in izbiral besede, s katerimi bi ji to povedal.

			Da bi lažje uresničil svojo namero, jo je povabil na večerjo v enega izmed boljših lokalov. Razmišljal je, da dobra hrana in pijača omehčata tudi tako lepo dekle, kot je Irena, da bo bolj dovzetna za njegova čustva in ga ne bo odbila.

			Sedla sta v prijeten prostor in večerjala. Na koncu večerje, po sladici, je Štefan naročil šampanjec. Irena ga je začudeno pogledala.

			»Zakaj pa sedaj to? Ali proslavljaš kaj posebnega?« se je delala, da ničesar ne ve in ne sluti, čeprav je prav ona bila tista, ki ga je spretno vodila tja, kamor je hotela.

			»Še ne proslavljam, upam pa, da bova danes lahko proslavila nekaj, kar bo pomembno za naju oba,« ji je odgovoril Štefan in jo pogledal z dolgim pogledom. Za trenutek je obmolknil in nato takoj nadaljeval, ne da bi ji dal dovolj časa, da bi lahko razmišljala, kaj je s tem mislil.

			»Irena, zelo rad te imam. Že od takrat, ko sem te prvič zagledal, nimam več miru. Prosim te, poroči se z menoj!«

			Ireni je srce poskočilo od sreče. Toda tega ni niti malo pokazala. Vešča moških ljubezenskih izjav je to znala spretno prikriti pod izrazom presenečenja. V mislih pa ji je kar pelo, od sreče, da se vse odvija tako, kot je načrtovala. Nekaj trenutkov je molčala in strmela v Štefana, kot bi bila neznansko presenečena, pa ne dolgo, kajti bala se je, da bi si njen molk Štefan napačno razlagal in svoje besede preklical. Sprejela je njegovo ponudbo.

			Tistega večera se Irena ni vrnila v svoje stanovanje. Ostala je pri Štefanu. Zjutraj navsezgodaj jo je Štefan odpeljal v šolo in takoj je odšla v razred, ne da bi stopila prej v svojo sobo.

			Irena je vedela, da je bil Štefan zelo zaljubljen v Tino, preden je spoznal njo. Bala se je, da bi ga občutek krivde, da je pozabil Tino, odvrnil od nje in ga vrnil k Tini. Zato ga je držala ves čas, odkar jo je zaprosil za roko, vstran od Tine.

			»Sreča, da se šolsko leto izteka. Prišle bodo počitnice in jaz bom odšla iz te zakotne vasi. S Štefanom se bova v teh počitnicah poročila. Ne bo odlašal s poroko, je rekel, še zlasti ne, ker je otrok na poti. Tako ne bo več prišel do Tine. Vse se bo uredilo in ne bo me nič ogrozilo. Jeseni pa se bova preselila, oba. Starši so mi poiskali delovno mesto v večjem kraju. Pa tudi Štefan bo delal v tamkajšnji ambulanti. Tako ne bo prišel do Tine. Njegovo prejšnje življenje in prijateljevanje z njo bo preteklost, moji problemi in zapleti pa tudi. Za oba se bo začelo novo poglavje v knjigi življenja,« je razpredala svoje misli Irena, vsa srečna, da ji je načrt povsem uspel.

			Od takrat, ko ju je z Ireno videla Tina, onadva pa njo ne, je Štefan le redko srečal Tino.

			Če pa jo je že srečal in se ni mogel izogniti srečanju z njo, jo je na hitrico pozdravil in že odbrzel dalje, kot da se mu neznansko mudi. Težko mu je bilo najti primerne besede, s katerimi bi pojasnil svojo nenadno odločitev za Ireno. Čakal in čakal je pravi trenutek in prave besede, da Tini pove, da se je odločil poročiti z Ireno, a pravega trenutka in pravih besed ni mogel najti. Zato pa se je Tine od takrat naprej raje izogibal.

			Irena je prihajala pozno domov, ali pa sploh ne. Nič ni omenila svoje zveze s Štefanom, niti tega, kje hodi, ko ne pride v svojo sobo. Tina pa je ni spraševala in ji ni povedala, da ju je videla. Štefan pa, ko sta se s Tino slučajno srečala na vasi, ko je šel na obisk kakega bolnika, ji je le pomahal v pozdrav, ustavil avtomobila pa ni. Tako so dnevi tekli in izteklo se je tudi šolsko leto. Začele so se počitnice in starši so prišli po Ireno in jo odpeljali domov. Jeseni tako ne bo učila na tej šoli, saj se bo Tina vrnila na svoje delovno mesto. Tina pa je počitnice preživljala sama z otrokom. Za nekaj dni sta se oglasila oče in mati, eden po eden, saj oba naenkrat nista mogla od doma. Eden je moral ostati doma, da je skrbel za živino. Vnuka pa bi le rada videla oba, zato sta Tino obiskala posamično.

			Ko je Tino obiskala mati, ji je na dolgo in široko poročala o dogodkih v domači vasi, pa tudi o Marjanu.

			»Marjan se ima lepo, pripovedujejo, tam pri stricu. Mejačevka se ne more prehvaliti, kako dobro mu gre. Baje se je poročil, s tisto tam, Nemko, neko bogatašinjo. Pa da že sam vodi stričeva podjetja.«

			Tino je stisnilo pri srcu. Oči so se ji napolnile s solzami. V grlu pa jo je tiščalo. Molčala je, in molče poslušala, spregovoriti pa ni upala, da z glasom ne bi izdala, kako hudo ji je.

			»Tako, pa sem izgubila oba. Marjana zaradi bogastva, Štefana zaradi moje neumnosti, ker sem ga tako dolgo odbijala. Sedaj bom pa sama. Naj bo. Mogoče je še bolje tako. Me vsaj ne bo nobeden več prizadel in imel za norca,« se je Tini med materinim pripovedovanjem podilo po glavi in je njene besede poslušala le še z enim ušesom.

			»Pa Urša je zadnjič povedala, da se je pred kratkim tudi Štefan poročil. Pravi, da je našel neko krhko, mestno stvarco, ki noče priti niti za en dan na obisk k nam, na vas, v naše hribe.«

			»Da se je poročil? Tega nisem vedela. Mislila sem, da je na dopustu, ko ga že dolgo nisem videla in ne srečala. Če Urša pravi, da je poročen z mestno stvarco, potem vem, katera je to. Štefanovo ženo poznam. To je Irena. Mene je nadomeščala med porodniškim dopustom. Tukaj sta se spoznala, ko me je Štefan obiskal. To pa sem ti pisala, da je Štefan naš zdravnik.«

			»Pa menda ni več tukaj. Ženini starši so zelo vplivni in našli so mu službo nekje bližje mestu. Čeprav dela še vedno na vasi.«

			»Zato ga pa že tako dolgo ni bilo naokrog.«

			»Urša je tudi povedala, da bi bila rajši, če bi tebe izbral in ne te mestne razvajenke.«

			»Mama, pusti Uršo! Mislim, da po njenih merilih ne bi bilo nobeno dekle dovolj dobro za njenega Štefana.«

			»Prav imaš. Urša je prav zaljubljena v svojega nečaka,« je pripomnila mati, Tina pa je prekinila pogovor, ki ji je povzročal bolečine in žalost in ga usmerila na drugo temo.

			Dnevi, ki jih je mati preživela pri Tini, so minili. Mati se je vrnila domov in Tina je spet ostala sama z otrokom. Iztekle pa so se tudi počitnice. Tina se je zopet vrnila v razred. Vsa se je posvetila delu in otroku. Vse druge misli pa je porinila stran, da je ne bi motile in ji ne bi povzročale bolečin, za katere ni bilo zdravil. Šele sedaj je spoznala, kako globoko se je Štefan zasidral v njeno srce. Celo izpodrivati je začel Marjana. Pa je bilo prepozno. Oba sta bila poročena: Marjan in Štefan. Ona pa je ostala sama, sama s svojim sinom. Saj jima ni zavidala. Privoščila jima je srečo, če sta jo našla. Še posebno Štefanu. Bila pa je le nekoliko prizadeta in jima je zamerila, da ji nista niti z eno samo besedo pojasnila, kaj nameravata in kam skušata usmeriti svoje življenje.

			Štefanu ni zamerila, da se je poročil. Imel je vso pravico do tega. Tolikokrat ga je zavrnila. Sebe je krivila za to, da ga je izgubila. Toda lahko bi ji povedal, da je izbral Ireno in se namerava poročiti z njo. Bila sta prijatelja. On pa se je poročil potiho, kot da bi se ji bal priznati, da je našel ljubezen svojega srca in nanjo, ki jo je tako dolgo osvajal, v trenutku pozabil.

			»Ja, srečal je pravo. Naj ga spremlja sreča. Zasluži si jo. Nimam ga pravice obsojati. Čeprav bi se lahko razšla drugače, prijateljsko,« je sklenila svoje misli. »Marjan pa je spet storil kot že mnogokrat prej. Odšel je brez slovesa, pa čeprav sva le nekaj tednov prej kovala načrte za najino skupno življenje. Pa niti vrstice ni napisal, zakaj je odšel in zakaj mi tega, da gre, ni mogel povedati. Pravijo, da je poročen z bogatašinjo. Naj bo srečen. Sedaj je njegova mati zadovoljna, ko se je rešila mene. Naj bo srečen, če bo lahko. Za otroka mu pa ne povem. Ne zasluži si, da bi vedel zanj. Sin bo samo moj sin,« je zaključila svojo misel in tesno stisnila ustnice, da bi tako skrila razočaranje nad vsemi, ki jih je nekoč imela rada, pa so jo tako grdo izigrali.

			Ko je Štefan tistega dne, ko je Tina obešala perilo, ustavil avto pred šolo, je namenoma prišel nekoliko prej kot običajno. Vedel je, da je Irena še v šoli. On pa je želel srečati Tino na samem. Želel ji je povedati, da sta z Ireno par in da mislita resno. Že nekajkrat je prišel s tem namenom, pa ji nikoli ni povedal. Ni imel poguma, da bi ji povedal. Bilo ga je sram, ker jo je pred nekaj meseci prosil, naj se poroči z njim, sedaj pa je našel drugo.

			»Moram ji povedati. Mora vedeti, da na mene ne more računati. Čeprav je ne bi rad prizadel, jo bo moja izpoved ranila. Pa ne morem drugače. Mislil sem, da so moja čustva do nje trdna, pa le ni bilo tako. Lagal sem samemu sebi in seveda vzbudil tudi pri njej lažno upanje. Vse bi bilo drugače, če ne bi spoznal Irene. Irena je tako lepa, da ne morem brez nje. Žal mi je Tine, pa ne morem pomagati. Zato ji moram povedati za naju z Ireno. Nočem, da izve od drugih. Nočem ravnati tako kot Marjan. Tega si Tina ne zasluži. Dovolj jo je prizadel že Marjan, ne da bi jo še jaz. Vem, da ima Marjana še vedno rada in mene ima le za prijatelja. Razumela me bo,« je razmišljal Štefan, ko je za trenutek posedel v avtomobilu in iskal besede, s katerimi bi to, kar je hotel, povedal Tini.

			V trenutku, ko je mislil stopiti iz avtomobila in kreniti proti Tininemu stanovanju, pa je k njemu pritekla Irena in že od daleč zaklicala:

			»Oh, Štefan! Ti ne veš, kako sem vesela, da si danes tako zgodaj prišel. Nekaj bi morala kupiti. Me odpelješ v trgovino v tvojo vas? Tukaj, v tej naši štacuni, ni nič pametnega.«

			»Seveda, Irena. Z veseljem te odpeljem,« je takoj pristal in pozabil na svoj prejšnji načrt.

			»Joj, zlat si. Le kaj bi jaz brez tebe v tem zakotnem kraju?« je gostolela Irena s prilizujočim glasom, skočila k njemu in ga poljubila, da je Štefanu kar poskočil pritisk. Zamajala so se mu tla pod nogami. Ob Ireni je bil popolnoma nebogljen, kot otrok. Za njo bi storil vse, karkoli bi ga prosila. Ničesar ji ne bi mogel odreči. Ob njej je v trenutku pozabil, da je hotel k Tini. Tudi na to ni več mislil, zakaj je nameraval k Tini. V trenutku, ko je pristopila Irena, je Tina izginila iz njegovega spomina. Šele čez čas ga je vest nekoliko požgečkala, da ni ravnal ravno povsem v skladu s svojimi načeli. Pa je takoj našel opravičilo za svoje ravnanje.

			»Pa kaj je treba pojasnjevati Tini moje srčne zadeve. Saj nisva bila fant in dekle. Bila sva le prijatelja,« si je dopovedoval in se opravičeval pred svojo vestjo, odrinil misel na Tino in se od tega trenutka naprej posvečal le še Ireni.





* * *


			Nekega lepega julijskega dne sta se Irena in Štefan poročila. Po poročnem obredu, ki je bil v ozkem krogu Ireninih sorodnikov, so zavili v gostilno, na kosilo. Irenini starši so jima po kosilu izročili ključe od hiše, ki so jima jo kupili, nekaj kilometrov stran od Ireninega rojstnega doma.

			»Potrebovala bosta hišo, sedaj, ko je otrok na poti. Čemu bi se stiskala po najetih stanovanjih,« je pojasnil oče, ko jima je predajal ključe.

			Kot po naključju je tudi Irena dobila v isti vasi službo. Pa še Štefan je bil premeščen v tamkajšnjo ambulanto. Bil je še vedno zdravnik na podeželju z velikim okolišem, toda delovni pogoji so bili neprimerno boljši kot na prejšnjem delovnem mestu. V zdravstvenem domu so bili zaposleni trije zdravniki. Kraj je bil večji, bolj manjše mesto kot vas. Okoliš, ki so ga zdravniki pokrivali, je bil večji kot prejšnji, toda bili so trije in dela po terenu je bilo manj, večinoma so bolniki prihajali v ambulanto.

			Štefan je bil popolnoma srečen. Irena je imela dovolj časa zanj in se mu je tudi povsem posvečala. Ko je prišla iz šole in se je pripravila za pouk, je ostali čas posvetila Štefanu. Hodila je okrog njega in se mu prilizovala, da je bil popolnoma brezmočen in vsak dan bolj vezan na njo. Popolnoma ga je zapletla v svoje mreže, kot je to znala le ona. On pa je ugodil vsaki njeni želji. Trudil se je, da bi uganil že, kaj misli, in storil tako, kot želi, samo da bo srečna in zadovoljna. Gospodinjskih del Ireni ni bilo potrebno opravljati, saj jih je opravila za to najeta ženska, ki so jo plačevali Irenini starši. Ko je nekoč Štefan pripomnil, da to ne bi bilo potrebno, mu je Irenina mati odgovorila:

			»Za zdravnikovo ženo se vendar ne spodobi, da bi prala in likala. Pa še noseča je! Za otroka, ki ga nosi, naj skrbi!«

			Potem Štefan na to ni pripomnil nikoli niti besede več. Mislil si je, da če imajo denarja odveč, naj plačujejo za dela, ki bi jih lahko postorila Irena, kot jih delajo vse druge ženske. Sicer pa je imel Štefan tako zelo malo besede in cene pri Ireninih starših, da je bila vsaka njegova pripomba brez pomena, saj je ne njena mati ne oče nista upoštevala. V njihovih očeh je bil le ubogi podeželski zdravnik, ki se ne zna zriniti na kakšno boljše delovno mesto. On pa je bil s svojim delom zadovoljen. Rad je delal z ljudmi.

			Štefanu in Ireni se je rodila hčerka, nekoliko prezgodaj sicer, toda kljub temu je po rojstvu lepo napredovala in to enako hitro ter brez zapletov, kot katerikoli donošen otrok. Krstili so jo za Tino. Ime ji je izbral Štefan. Ko ga je izbral, je pomislil, da ga bo vsakokrat, ko jo bo poklical, spomnilo na njegovo nikoli uresničeno ljubezen. Vendar teh svojih misli ni povedal na glas. Če bi jih, bi bila Irena jezna in ljubosumna. Irena pa se je z imenom tudi strinjala.

			»Pa naj bo Tina, če tako želiš. Saj sva se pri Tini spoznala. Prav je, da je najina hčerka Tina,« je brez nasprotovanja sprejela njegov predlog.

			Po izteku porodniškega dopusta Irena ni šla v službo. Ostala je doma in skrbela za otroka. Gospodinjska dela ji je še naprej opravljala najeta ženska. Za otroka pa je skrbela lepo. Toda že nekaj mesecev po rojstvu hčerke je Štefan opažal, da se je žena do njega povsem spremenila. Iz dneva v dan je postajala bolj hladna. Izginila je vsa tista začetna zaljubljenost, ki mu jo je izkazovala v začetku zakona. Ko se je vrnil iz službe, ga ni več pričakala z nasmehom. Včasih je komaj še dvignila pogled proti njemu, ko je vstopil v stanovanje. Postala je tudi zelo posestniška. Štefan je milil, da pogreša šolo in učence ter svoje delo. Ko pa ji je to nekega dne omenil in ji predlagal, da bi bilo mogoče dobro, če bi šla nazaj v službo, Tina pa v vrtec, je vzrojila.

			»Kaj ti res misliš, da bom jaz, zdravnikova žena, garala in učila tuje pamže! Če to misliš, se zelo motiš! Kar pozabi na to in mi tega nikoli več ne omeni!« se je dokaj jezna zadrla nanj. Za trenutek je pomolčala, pa ne za dolgo. Kmalu je jezno nadaljevala, še preden je Štefan utegnil spregovoriti kakšno besedo v svojo obrambo.

			»Ne plačuješ ti žensk, ki nam delajo, ampak moji starši. Zato bodi tiho in bodi zadovoljen, da sem doma, ko prideš iz službe, ne kot druge žene, ki morajo v službo in jih možje vidijo le ob praznikih in prostih dneh,« mu je zabrusila.

			Štefan pa je molčal in ni rekel več niti besede. Iz dneva v dan pa je vse bolj obžaloval, da se je poročil z Ireno, namesto da bi se odločil za Tino. Počasi je tudi njegova ljubezen do žene ugašala. S svojim vedenjem ga je, kot da bi to hotela, vsak dan bolj odbijala. Tista čudovita ljubezniva žena, kakršno jo je videl v začetku zakona, ni več obstajala. Čeprav njegova ljubezen do Irene še ni popolnoma ugasnila. S svojo lepoto ga je še privlačila, a mnogo manj kot v začetku zakona. Vsa pogosteje pa se je v Štefanove misli vtihotapila Tina. Vse pogosteje je mislil nanjo.

			»Irena ni zame. Res je lepa kot privid, toda gosposka razvajenka je. Samo lišpala bi se in pohajkovala po kavarnah. Ni ne gospodinja in ne žena, kot bi si jo želel. Pa kar je, je. Mati moje hčerke je. Izbral sem jo in sedaj moram potrpeti in jo sprejeti tako, kot je,« je pogosto zaključil svoje misli in se je vdal v usodo. Pa bolj zaradi hčerke, ki mu je pomenila vse na svetu, kot pa zaradi neodločnosti ali nemoči.

			Po nekaj letih zakona je Ireno prizadela prva pest usode. Ona, ki ni niti sanjala, da tudi njej življenje lahko nastavi preizkušnjo, je težko sprejela, da se njen oče, vplivna in mogočna oseba, okrog katere se vrti množica ljudi in se trudi, da bi mu v vsem ustregla, naenkrat ne počuti dobro. Irena in njena mati sta v njem videli vsemogočnega in neranljivega človeka. Sedaj pa je z njim nekaj narobe. Spreminja se. Nekoč oblasten mož je začel zgubljati ostrino. Vse mehkejši postaja.

			Nekega dne je nato Irenin oče hudo zbolel. Moral je k zdravniku. Zdravniki so ugotovili raka v zadnjem stadiju. Pomoči mu ni bilo. Lahko so mu le lajšali bolečine. Irena je bila na starše zelo navezana. Marsikatero uro prepira, ki so bile med njim in Ireno čedalje pogostejši, je Štefan pripisal temu. Mislil je, da je zaradi očetove bolezni nervozna in da zato vzkipi za vsako malenkost. Zato je pogosto rajši molčal in se umaknil, kot bi se prepiral z njo. Če je le mogel, je takrat, ko je bila tako občutljiva in je vzkipela za vsako nepomembno malenkost, rajši odšel iz hiše, kot bi se spuščal z njo v debato. Pogosto mu je v času očetove bolezni očitala, da ne poskrbi dovolj zanj in se ne potrudi, da bi ga ozdravil. Zaman ji je dopovedoval, da tudi zdravniki niso vsemogočni in vsake bolezni ne morejo ozdraviti, pa čeprav bi to hoteli. Pa so bile, ponavadi, vse njegove besede zaman. V strahu za očeta je trdila le svoje in njegovih argumentov sploh ni poslušala. Toda vedel je, kako zelo je navezana na starše, zato ji teh izpadov ni zameril. Trudil se je, da bi jih preslišal in mislil, da to počenja iz obupa.

			Po dobrih dveh mesecih je telo Ireninega očeta klonilo. Neke noči je zaspal za vedno.

			Irenina mati je moža zelo pogrešala. Bil je znana osebnost poslovnega in družabnega življenja. Z njim se je gibala v najvišjih krogih izobražencev in poslovnežev. Dokler je mož živel, je bila cenjena tudi ona in kot njegova žena je nekaj pomenila in ob njem bila vedno v središču dogajanja in pozornosti. Sedaj pa so prijatelji in znanci počasi začeli na njo pozabljati. Vedno bolj se je počutila zapostavljeno. Niso je več vabili na razne prireditve in dogodke, kamor je navadno spremljala moža, ko je še živel. Vsak dan se je počutila bolj osamljeno in izrinjeno iz družabnega življenja. Čutila se je nepotrebna. Izgubila je voljo do življenja. Prej energična ženska je sedaj ostala popolnoma brez volje in brez pogleda za naprej.

			»Tako življenje zame ni življenje. Kako hitro so pozabili name. Res da še žalujem, pa vendar bi me lahko povabili vsaj na nekatere prireditve. Dokler je bil on živ, pa so se vsi vrteli okrog mene. Seveda, od tega so imeli korist. Sedaj njega ni več in jaz jim ne koristim. Zato so me odrinili v pozabo. Nočem tako živeti, raje umrem,« je pogosto razmišljala.

			Nekega jutra, dobro leto po moževi smrti, so jo našli mrtvo, na tleh kopalnice. V soseski se je šušljalo, da je naredila samomor. Irena pa je vsem pojasnjevala, da je bila kap.

			»Kakšen samomor. Mamo je kap. V naši družini ni samomorilcev,« je Irena odgovarjala ljudem iz soseske, če je kdo omenil, da je mama naredila samomor in jih je tako utišala, pa čeprav jih ni prepričala. Zdelo se ji je nedopustno, da bi kdo iz njene družine sam prekinil svojo življenjsko nit. Samomori so bili za druge, navadne ljudi, in ne zanje, ki so smatrali, da sodijo v družbeno elito. Pa ji ljudje niso kaj prida verjeli. Nihče pa ni nikoli izvedel, kaj je bila resnica. Mati je bila mrtva in obuditi je niso mogli. Za Ireno pa je bil to še en težak udarec, ki jo je skoraj dotolkel. Še bolj se je oddaljevala od moža. Umikala se je v samoto in molčala. Zgovorna je postala le takrat, ko se je Štefan vrnil domov kasneje kot običajno, ko je končal svoj delovni čas. Takrat je zagnala krik in vik.

			»Kje hodiš tako dolgo?«

			»Na obisk sem šel k bolniku. Veš, da je to moje delo.«

			»Zakaj me puščaš tako dolgo samo?« ni odnehala.

			»Saj nisi sama. Tina je s teboj.«

			»Kaj Tina. Tina je otrok. Ti me pa zanemarjaš in to iz dneva v dan bolj. Več časa posvečaš bolnikom kot svoji družini. Kdaj že se je iztekel tvoj delovni čas, ti pa namesto da bi šel po koncu službe domov, kot drugi pošteni možje, pohajkuješ okrog od bolnika do bolnika. Vsak bolnik ti je več kot midve s hčerko. Okrog drugih skačeš, mojemu očetu pa nisi posvečal toliko časa, kot ga drugim. Zakaj le in kaj imaš od tega?« mu je očitala.

			Včasih je prišlo tako daleč, da sta zaradi njenega godrnjanja ostala sprta cel teden in se nista pogovarjala. Vsak dan pa sta si postajala vse bolj tuja. Štefanova ljubezen se je počasi začela ohlajati. Tudi čar ženine lepote je izgubljal privlačnost. Štefan pa se je počasi začel izmotavati iz njenih mrež, kot gosenica iz kokona. Vedno pogosteje je razmišljal, da bi bilo boljše, če Irene ne bi nikoli spoznal. Pomislil je že nekolikokrat na ločitev. Pa je porinil to misel v ozadje, ko se je spomnil, kako visoko uvršča Irena svojo družino in sorodstvo. To bi jo umorilo. Tega pa kljub temu, da je njegova ljubezen do nje vsak dan tlela bolj medlo, ni želel. Razmišljal je in tuhtal, kaj je vzrok za njeno stalno nejevoljo in vzkipljivost, ter ženino stanje pripisoval dolgočasju in brezdelju.

			»Tina je večja in Irena več nima toliko dela okrog hčerke, kot ko je bila dojenček. Dolgočasi se. Prepričati jo moram, da se, ko bo šla Tina v šolo, spet zaposli. Delo z otroki jo bo zaposlilo. To ne bo slabo za njo,« je razmišljal

			Edina svetla točka v Štefanovem življenju je bila hčerka Tina. Imel jo je zelo rad in ona njega tudi. Pa delo v ordinaciji in na terenu mu je polepšalo marsikateri dan, ko je bil doma tihi teden. Rad je delal z ljudmi, še najrajši na terenu. Pa tudi ljudje so najrajši na dom, k bolniku, klicali njega. Zato je prihajal tolikokrat domov tako pozno, največkrat že v mraku.





* * *


			Bil je december in po topli in dolgi, lepi jeseni je zima pred nekaj tedni prvič pošteno pokazala zobe. Ljudje so množično bolehali. Čakalnice pred ambulanto so bile vse dni polne. Štefan je delal poln delovni čas v ambulanti, po izteku delovnega časa pa je moral še na obiske po domovih. Ko je prišel domov, je bila že tema. Štefan je bil utrujen, da je komaj še premikal noge, ko je zapeljal na dvorišče.

			»Končno doma. Danes imam pa dela res zadosti. Noge še komaj premikam in glava mi je težka, da jo komaj nosim. Ko pridem v hišo, me bo pa še Irena napadla, kod hodim tako dolgo, pa smo tam,« je razmišljal Štefan, ko se je bližal stopnicam in vstopal v hišo.

			Irena in Tina sta bili v dnevni sobi. Irena je brala, Tina pa se je igrala na tleh, zraven nje.

			»Dober večer, moji deklici!« ju je pozdravil v upanju, da ne bo spet prepira.

			»Zdravo!« je odvrnila Irena, ne da bi dvignila glavo in pogleda iznad knjige. »Pozen si,« je bolj siknila kot povedala.

			»Dosti ljudi boleha. Ambulanta je bila ves dan polna. Pa še obiske sem imel na domu,« ji je pojasnil.

			»Pojdi večerjat! Nisva te čakali. Sva že večerjali.«

			»Oči, se boš igral z menoj?« ga je vprašala hčerka.

			»Pusti sedaj očija! Lačen je. Naj gre večerjat!« je s strogim glasom, ki ni dovoljeval ugovora, povedala Irena.

			»Pa potem, ko povečerjaš?« ni odnehala Tina.

			»Malo pozno bo takrat že za igranje, Tina. Spat bo treba,« jo je spet prekinila Irena.

			» Ti bom pa povedal pravljico, ko se najem. Ti se ta čas umij in me počakaj v postelji!«

			»Prav. Le pojdi sedaj jest, da mi boš lahko prej povedal pravljico.«

			Štefan je šel v kuhinjo in si vzel večerjo. Irena pa je odpeljala Tino v kopalnico, jo umila in spravila v posteljo. Potem je prišla za Štefanom v kuhinjo, česar že nekaj časa ni počela. Nekaj časa ga je molče opazovala, ne da bi spregovorila eno samo besedo. Ko je pojedel, je pospravila posodo in pričela s tistim, zaradi česar je sploh prišla v kuhinjo:

			»Ana je klicala.«

			»Ja, kaj pa je povedala?«

			»Poročila se bo. V soboto, dan pred božičem. Povabila nas je na poroko.«

			»Bomo pa šli, če bo le vreme dopuščalo,« je kratko pripomnil Štefan.

			Ana je bila Irenina sestrična. Živela je v mestecu na drugem koncu dežele. Bila je edina bližnja Irenina sorodnica.

			V naslednjih dneh sta se Štefan in Irena še nekajkrat pogovarjala o Anini poroki. Kupila sta darilo in se pripravljala, da gresta na poroko, ki bo dan pred božičem.

			Irena je bila v teh dneh kot spremenjena. Priprave na Anino poroko so jo zaposlile. Ni se niti jezila, če je Štefan prihajal pozno iz službe. Zamotila se je s pripravami in nakupom obleke in vsega, kar gre zraven, pa dogovori s frizerjem, da ji uredi frizuro. Gotovo jo je to tako zaposlilo, da ni bila niti pozorna na to, kdaj pride Štefan domov.

			Spet sta se pogovarjala kot nekoč, takoj po poroki. Nista se prepirala. V družino se je vrnil mir. Celo šalila sta se in skupaj smejala norčijam, ki jih je zganjala mala Tina. Bilo pa jih ni malo.

			Kot bi tudi ona uživala, da se je v njihov dom spet vrnila sreča.

			»Irena se je sama doma dolgočasila. Moram jo, če mi bo le uspelo, zopet spraviti v službo. Tako ne bo samo razmišljala in iskala strahov, kjer jih ni. Tina je že dovolj velika in ji ne bo škodovalo, če bo šla v vrtec. Dobro bo za njo, če bo vsaj leto pred vstopom v šolo med otroki. Moram prepričati Ireno, da se bo strinjala. Sedaj bodo prazniki in bom doma. Več časa bomo skupaj. Ta čas moram izrabiti za pogovor. Rešiti moram svoj zakon, ker tako, kot je bilo zadnje čase, ne bo moglo iti naprej,« je razmišljal Štefan nekega dne, zadnji delovni dan pred prazniki, ko se je utrujen peljal proti domu.

			Ko je Štefan vstopil v hišo, sta ga obe, Irena in Tina, veselo pozdravili. Tina ga je takoj povabila, naj se igra z njo. Pa je morala počakati, da sta se prej nekaj časa pogovarjala z Ireno. Ta mu je poročala, da je za naslednji dan, ko bodo šli na Anino poroko, že vse pripravila.

			»Samo da se vreme ne bi poslabšalo. Močno dežuje. Če bo ponoči temperatura padla, bo poledica,« je zaskrbljeno na glas razmišljal Štefan.

			»Menda nam je ne bo sedaj zagodlo, ko pa je bilo tako dolgo lepo vreme. Kot da je začetek jeseni in ne zima,« je dodala Irena.

			»Nič se ne ve, kaj lahko prinese jutrišnji dan. Zima je in vreme se lahko hitro spremeni,« je dodal Štefan.

			Tistega večera se je Štefanova družina zgodaj odpravila k počitku, kajti naslednje jutro je bilo potrebno zgodaj vstati in se odpraviti na pot. Irena in Štefan sta takoj zaspala. Tina pa se je še nekaj časa premetavala v postelji. Misli na potovanje in poroko tete Ane ji niso pustile takoj zaspati.

			Zjutraj je družina vstala zelo zgodaj. Štefan je takoj, ko je vstal, pogledal skozi okno. Vse je bilo belo. Sneg pa je še naletaval v debelih kosmih.

			»Sneži. Pa ravno sedaj mora snežiti, ko moramo na pot,« je godrnjal Štefan, a kljub temu nadaljeval z oblačenjem. Oblačil se je počasi, kot da se mu ne ljubi iti od doma.

			»Pohiti vendar, Štefan! Le kaj ti je danes, da se tako obiraš? Pozni smo že in zamudili bomo, če boš tako nadaljeval,« ga je priganjala Irena.

			On pa se je oblačil z enakim tempom, pa nekaj časa vmes počival in jo gledal, pa zgubljal čas, kot da se nikamor ne mudi. To jutro se mu je Irena zdela tako nezemeljsko lepa, da ni mogel odmakniti pogleda z njenega lica. Gledal jo je in strmel v njo, kot bi jo videl prvič v življenju.

			»No, očka, pridi že! Gremo!« ga je začela priganjati še hčerka. Njen glas ga je predramil iz razmišljanja in vrnil v resničnost.

			»Irena, poglej skozi okno! Vidiš, koliko ga je nametlo? Pa še pada. Včeraj je deževalo in ponoči zmrznilo. Ceste so ledene. Led pa je pokrit s snegom in ga ni videti. Ne bo prijetno voziti v tiste hribe. Tam je snega najbrž še več. Najraje bi bil, da ne gremo nikamor v takem vremenu.«

			»Ne bodi no otročji, Štefan! Čakajo nas. Ana bi bila zelo razočarana, če ne bi prišli. Saj nima nobenega sorodnika, bližjega od nas.«

			Štefan je molčal in mislil na Ano. Sedaj najbrž že pripravlja razne drobnarije, ki jih bo nosila na poročnem obredu. Gotovo nas že nestrpno čaka. Irena ima prav. Užaljena in žalostna bi bila, če ne pridemo. Poroka je svečan dogodek za vsakega človeka in takrat je vesel, če so ob njem ljudje, ki jih ima rad.

			»Najbrž bi bila Ana res žalostna, če nas ne bi bilo,« je še pomislil, na glas pa rekel: »Pa gremo, če že moramo! Le kakšni norci so to, ki si omislijo poroko dan pred božičem? Saj vedo, da je to zimski čas. Božič je družinski praznik. Kolikor vem, se ljudje v tem času pripravljajo na praznovanje, ne pa hodijo po porokah. Samo norci se poročajo v tem času.«

			»Ljudje se poročajo, kadar se jim zahoče. Le zakaj toliko godrnjaš? Kaj neki ti je danes, da se nikakor ne moreš odlepiti od doma? Mar ne bo lepo biti vesel v tem predprazničnem času in med sorodniki? Bi bilo lepše čepeti doma? Ali še slabše, jaz in Tina bi sami čepeli doma, ko bi ti obiskoval bolnike. Teh je ob praznikih vedno veliko. Ti pa, kot da si edini zdravnik v mestu, bi letal od enega do drugega bolnika.«

			Štefan na to ni nič odgovoril. Dobro je vedel, da ima Irena prav in bi bilo res tako, kot je povedala. Prijel je Tino za roko in se napotil proti garaži. Irena pa je šla za njima. Štefan je odprl garažna vrata, Irena pa je ta čas namestila Tino na zadnji sedež. Pokrila jo je, da je ne bi v začetku, dokler se avto ne ogreje, zeblo.

			»Malo je še hladno, pa se bo kmalu ogrelo. Zaspi še malo. Danes si morala zgodaj vstati,« je rekla Tini in nato še sama sedla v avto.

			»Pa ne bom prespala tetine poroke?« je zaskrbljeno vprašala Tina.

			»Kje neki? Ti samo brez skrbi zaspi. Te bova z očkom že zbudila, ko pridemo k teti, če se sama ne zbudiš.«

			Tina se je zvila v klobčič in zaprla oči. Štefan je zapeljal avto iz garaže in se nato vrnil, ter zaprl in zaklenil vrata. Nato je še sam sedel v avto in zapeljal na cesto.

			Brez večjih težav je zavil na glavno cesto. Snega na cesti še ni bilo veliko, kakšnih deset centimetrov. Bilo pa ga je dovolj, da je skril poledenela mesta na cesti. Tako prikrita so postala prave pasti za voznika. Zato je vozil počasi in previdno, pa ga je kljub temu od časa do časa nekoliko zaneslo. Ireno pa je taka njegova vožnja jezila. Zato je ves čas godrnjala in dajala pripombe.

			»Danes voziš počasi kot polž. Še zamudili bomo poroko, ko tako mencaš. Daj, pelji malo hitreje! Ni prometa. Cesta je skoraj prazna. Le zakaj se obiraš toliko?«

			»Seveda ni prometa in je cesta skoraj prazna, ko so pa vsi pametni ljudje ostali rajši doma. Kdo pameten pa gre v takem vremenu na cesto?« ji je vrnil Štefan.

			»Res ne vem, kaj ti je danes. Pa saj se nisi naučil voziti šele včeraj? Star voznik si že. Pa tolikokrat si že vozil v mnogo slabšem vremenu. Nikoli se še nisi tako obiral in bal kot danes.«

			 »Prav imaš. Bojim se te poti. Nekaj mi pravi, da bi bilo pametneje, če bi danes ostali doma, ne pa da rinemo v snežni metež,« je odvrnil Štefan, ki mu je neki notranji glas ves čas prišepetaval, naj ne vozi naprej in raje obrne avto ter se vrne nazaj domov. Pa ga ni ubogal. Samo zaradi Irene je peljal naprej. Vedel je, da bi ji bilo zelo hudo, če ne bi mogla na sestričnino poroko. Zato je vztrajal na poti in vožnjo nadaljeval.

			Irena je končno utihnila in ga nehala gnjaviti. Kar nekajkrat je avtomobil zaneslo, da ga je Štefan komaj obdržal v pravi smeri. Najbrž je tudi to pripomoglo, da ga Irena ni več priganjala, naj vozi hitreje.

			Po več kot uri in pol vožnje so le srečno prispeli na cilj. Irena je sijala od sreče, ko je videla, da poroke niso zamudili, pa čeprav so prišli zadnji trenutek.

			Tudi mali Tini so žarele oči, ko je videla teto Ano tako lepo, s poročnim šopkom v rokah. Opazovala je vse okrog sebe, saj je poroko videla prvič. S pogledom je premerila vsakega gosta od pet do glave.

			Ko je bil poročni obred končan, so se gostje z ženinom in nevesto v sredi odpravili v bližnjo gostilno. Bilo je prijetno iz snežnega meteža stopiti v prijetno topel gostilniški prostor. Posedli so za mize. Otroke so namestili posebej, da bi se odrasli lahko bolj sproščeno pogovarjali.

			Štefan in Irena sta kot najbližja nevestina sorodnika sedela nasproti ženinu in nevesti. Za soseda sta dobila ženinova dva strica. Oba sta bila pravi kmečki korenini in zgovorna veseljaka. Ta dva sta pripomogla, da se je Štefan kmalu sprostil in postal boljše volje. Ob njiju je kmalu pozabil na snežne zamete, ki tam zunaj prežijo in čakajo nanj, in na težko vožnjo, ki ga čaka na poti proti domu. Z možakarjema, ki sta kot iz rokava stresala šale in vesele zdravice, se je kmalu zapletel v prijeten pogovor. Pila sta kozarec za kozarcem in tudi Štefana silila, naj pije z njima. Pa se je izgovarjal na pot in vožnjo ter se pitju izogibal, dva kozarca pa je le popil, da ju ne bi užalil. V mislih je opravičeval to tako:

			»Na gostiji sem. Kljub temu da vem, da me danes čaka še naporna vožnja proti domu, moram le nekoliko popustiti. Že zaradi družbe ne morem biti tako sam svoj in zadržan.«

			Gostija se je zavlekla pozno v noč in se nadaljevala še v naslednje jutro. Kazalci na stenski uri so kazali že krepko čez dvanajst, ko so se gostje začeli razhajati. Štefan in Irena sta se od ženina in neveste poslovila med zadnjimi. Poslovila pa sta se tudi od novopečenih sorodnikov. Ženinov oče je ob slovesu rekel Štefanu:

			»Sedaj smo sorodniki. Stali si bomo ob strani in si pomagali v dobrem in slabem.«

			Potem sta Štefan in Irena odšla proti svojemu avtomobilu. Štefan je nesel Tino, ki je spala. Igre z drugimi otroki, množica dogodkov minulega dne in pozna ura so storili svoje. Zaspala je in ni niti čutila, ko jo je oče dvignil in odnesel proti avtomobilu. Tako ni vedela, ne kje je, niti da so na poti domov.

			Snega je čez dan nametlo toliko, da je Štefanu segel do kolen. Z Ireno sta gazila v celo in se korak za korakom prebijala proti parkiranemu avtomobilu. Ko sta uspela priti do avtomobila, sta z nogami morala odriniti sneg od vrat avta, da sta jih lahko odprla in Tino položila na zadnji sedež.

			»V tem snegu bo pa vožnja zelo naporna. Še slabše bo, kot je bilo zjutraj. Ceste še niso splužene. Najraje ne bi zapeljal v te meteže. Mislim, da bi bilo boljše, da se zavijemo v odeje in počakamo do jutra. Ali pa se vrnemo nazaj v gostilno in prespimo tukaj. Gotovo imajo kakšno sobo za goste, za vsak slučaj,« je na glas razmišljal Štefan.

			»Če misliš, da bo tako bolje, pa storimo tako,« se je končno enkrat vendarle strinjala z njim Irena.

			Sprevidela je, da je imel Štefan prav, ko ni hotel iti v takem vremenu na pot. Le njej na ljubo je popustil. Sedaj pa je tudi ona sprevidela, da ni šale. Težko bo priti po klancu navzdol po tako visokem snegu. Kdo ve, kaj jih čaka še tam spodaj, na glavni cesti, če že brez nezgode pridejo do nje? Sedaj ji je postalo žal, da je vztrajala, da gredo na pot v takem vremenu.

			»Pa še sitnarila sem in ga živcirala. Avša neumna. Še kako prav je imel, da ni maral na pot v takem vremenu,« je razmišljala in se kesala svojega pritiskanja nanj Irena, medtem ko je Štefan čistil stekla in osvobodil streho debele plasti zajetnega tovora snega. Potem pa so zagledali, da navkreber po hribu prihaja vozilo z utripajočo lučjo. Štefan si je nekoliko oddahnil:

			»Dobro bo. Cesto plužijo. Samo toliko še moramo počakati, da gre cestno vozilo mimo. Potem pa lahko gremo.«

			Malo so posedeli v avtomobilu, ki se je že nekoliko ogrel. Čez kratek čas je cestno vozilo odpeljalo mimo njih. Večji del ceste je bil tako očiščen. Štefan je vzel lopato in očistil pas od avtomobila do ceste. Potem je sedel v avtomobil, zagnal motor in zapeljal na cesto. Takoj ko je avto poravnal v pravo smer, je začutil, da je cesta spolzka in da ga od časa do časa nekoliko zanese. Zato je vozil počasi in previdno.

			»Spolzko je,« je pripomnila Irena, da bi razbila tišina.

			»Ne bo hudega. Imamo nove gume. Počasi bom vozil, pa bo,« jo je skušal pomiriti Štefan.

			Čeprav je vozil počasi in skrajno previdno, ga je tu in tam le nekoliko zaneslo.

			»Kmalu bo bolje. Saj pridemo na glavno cesto. Tam so gotovo že posipali,« je dajal upanje in tolažil bolj sebe kot Ireno.

			Že so se tako približali priključku glavne ceste, da so jo videli. Štefan se je v mislih že pripravljal, kako bo zapeljal na njo.

			»Samo še zadnji klanec prevozimo, pa smo na glavni cesti. Potem bo, upam, lažje,« je na glas razmišljal Štefan.

			Potem pa naenkrat pred njimi ... žarometi. Dva močna snopa dolgih luči sta zasijala naravnost v Štefanove oči. Popolnoma sta ga zaslepila. Ničesar več ni videl. Skušal je zaviti na skrajni desni rob cestišča in ustaviti. Vse je delal na pamet, po občutku, saj ni videl ne ceste in ne roba cestišča. Hotel je ustaviti. Avto je zvrtelo za poln krog in silovito je treščilo. Nato je treščilo še enkrat. Zahreščala je pločevina. Med hreščanjem pločevine je slišal Ireno: »Oh, bog! Konec je z nami!«

			Nato ni več slišal ničesar, pa tudi videl ne. Zdelo se mu je, da leti v višavo in se kmalu zatem v loku spušča nazaj proti zemlji. Imel je občutek, da se pogreza v nekaj mehkega in tone čedalje globlje. Potem ni vedel in ne čutil ničesar več. Samo tema, tišina in nič vsenaokrog.

			Minilo je več kot štiriindvajset ur, ko se je Štefan spet začel zavedati samega sebe. Najprej je počasi skušal premakniti nogo, kmalu za tem še roko. Čutil je, da ju lahko premika. Skušal je odpreti oči. Pa ni šlo. Veke so bile tako težke. Poskusil je ponovno. Napel je vse moči. Pa ni uspel. Odnehal je. Začel je razmišljati. Misli so delovale. Sestavljal je košček po košček spomina.

			»Kaj je z menoj? Kje sem? Zakaj je okrog mene sama tema? Zakaj ne morem odpreti oči? Sem mar mrtev? Ne, mrtev ne morem biti. Če bi bil mrtev, potem ne bi mogel razmišljati. Jaz pa lahko mislim. Moje misli so jasne. Kaj le se je zgodilo z menoj?« je premleval v mislih in postavljal vprašanje za vprašanjem. Ni pa našel odgovora na nobeno postavljeno vprašanje. A si je še naprej prizadeval, da bi odprl oči in tako ugotovil, kje je in kaj je z njim.

			»Končno! Posrečilo se mi je!« je vesel ugotovil, ko je uspel dvigniti veke, vsaj za ozko režo. Ni odnehal. S svojim početjem je nadaljeval. Malo. Pa še malo in končno je pogledal v strop nad seboj. Svetloba ga je zaščemela in pred očmi se mu je zabliskalo. V začetku je bila vse okrog njega ena silna bleščava. Ničesar ni ločil, ne prostora in ne predmetov. Toda odnehal ni. Nekajkrat je zamežikal in svet pred njegovimi očmi je začel dobivati obliko. Zagledal je posteljo, v kateri je ležal, potem omarico ob njej in končno je s pogledom lahko zaobjel cel prostor. Potem je zagledal belo postavo ob postelji. Vse to pa je prineslo nova vprašanja in nova ugibanja.

			»Kje sem? Zgleda, da sem v bolnišnici. Vse tako kaže. Toda zakaj? Nisem bil bolan,« je razmišljal Štefan. Pa še preden je odkril odgovore na svoja vprašanja, ga je v razmišljanju zmotil neznani ženski glas:

			»Končno ste se le zbudili!«

			»Kje pa sem? Doma nisem, to vem. Izgleda, kot bi bil v bolnišnici. Pa zakaj. Nisem bil bolan.«

			»Da, v bolnišnici ste. Imeli ste prometno nesrečo. Dolgo ste bili v nezavesti. Bali smo se že za vas. Spraševali smo se že, kaj je z vami, kot da se nočete zbuditi. Pa nobenih večjih poškodb nimate, niti zloma udov, ali kaj podobnega, le nekaj prask ste dobili in udarcev.«

			»V bolnišnici da sem? Pa pravite, da sem imel prometno nesrečo?« je počasi dojemal Štefan. Spomin, ki ga je do tedaj zakrivala megla, se je začel počasi bistriti. V mislih se mu je prikazala zasnežena planjava, pa cesta in luči, ki so ga popolnoma zaslepile. Spomnil se je zasuka avtomobila, pa udarca in hreščanja pločevine, ki se je lomila. Potem pa ženin krik:

			»Konec je z nami!«

			»Irena! Moja žena! Hčerka, Tina! Zakaj nista tukaj, z menoj, če sem imel prometno nesrečo?« je skoraj zavpil.

			Sestra je molčala. Iskala je besede, s katerimi bi mu odgovorila na vprašanje tako, da bi bilo za njega najmanj boleče. Pa se jih ni spomnila. Iz zadrega jo je rešil prihod zdravnika.

			»Prišel je gospod doktor. On vam bo povedal vse,« je rekla ter se nekoliko umaknila od Štefanove postelje ter prepustila prostor ob njej zdravniku, ki se je pravkar približal.

			»Dober dan, kolega,« je zdravnik pozdravil Štefana.

			Štefan pa mu ni odzdravil. V njegovih mislih je vrelo nešteto nepojasnjenih vprašanj:

			»Kaj je z Ireno in Tino? Pravijo, da smo imeli prometno nesrečo. Pa da sem bil dolgo v nezavesti. Kako to, da me je Irena pustila samega? Zakaj je ni ob meni?« je premleval v mislih, na glas pa vprašal:

			»Kje sta moja žena in hčerka?«

			 Zdravnik ni takoj odgovoril na njegovo vprašanje. Molčal je, kot da išče prave besede, s katerimi bi mu povedal odgovor. Trajalo je kar nekaj časa, da je začel:

			»Zdravnik ste, kolega. Zdravniki pa gledamo nesrečam in smrti vsak dan v oči. Zato moramo biti močnejši od drugih ljudi. Tudi vi boste morali zbrati moč in pogum, za katerega sem prepričan, da vam ga kot zdravniku ne manjka.«

			Potem je za trenutek pomolčal, preden je nadaljeval:

			»Vaše žene in hčerke ni več. Preminuli sta v prometni nesreči, ki ste jo imeli.«

			Štefana so izrečene besede udarile kot strela. Nadaljnjim besedam zdravnika več ni mogel slediti. Zajel ga je silovit vrtinec čustev: žalosti, obupa in besa. Vse, kar je zmogel, je bil obupen stok, ki se mu je nenadoma izvil iz prsi. Potem pa je zavpil glasno, da se je slišalo in odmevalo po celem nadstropju.

			Dobil je pomirjevalo, da je spal ure in ure. Toda to njegove bolečine ni izbrisalo in ne omililo, le odložilo jo je. Ko se je zbudil, je takoj spet začutil vso težo izgube. Ko se je popolnoma zbudil in je ob postelji zagledal sestro, je hotel izvedeti kaj več o ženini in hčerkini smrti. Pa mu ni znala povedati nič več kot to, da sta umrli v prometni nesreči.

			Nekega popoldneva ga je obiskal kolega Peter. Šele on mu je pojasnil nekatere stvari in mu pomagal, da se je spomnil nekaterih detajlov, ki si jih prej nikakor ni mogel priklicati v spomin. Zvedel je, da je bila Tina mrtva že, ko so prišli reševalci. Irena pa je umrla na poti v bolnišnico. Tudi voznik, s katerim so trčili, je poškodovan, njegova žena pa je umrla na kraju nesreče.

			»Štefan, potrebno bo poiskati dobrega odvetnika,« mu je svetoval Peter.

			»Odvetnika? Zakaj pa? Saj nikogar ne mislim tožiti,« se je začudil Štefan. »Pa tudi kriv nisem ničesar. Počasi se začenjam spominjati vsega, delček za delčkom. Zaslepile so me dolge luči nasproti vozečega avtomobila. Naenkrat nisem ničesar več videl. Umaknil sem se na skrajni desni rob ceste. Potem, potem pa je počilo in me zasukalo. Več se ne spomnim ničesar. Čemu bi pa potem potreboval advokata?«

			»Oni, voznik, trdi drugače. Pravi, da si vijugal po cesti, kot pijanec. In si se kar na lepem zaletel v njegovo vozilo. In … v krvi so ti našli alkohol,« je nekoliko zadržano povedal Peter, v strahu, da ne bi Štefana še bolj prizadel.

			»Vijugal da sem, pravi? Seveda, ko me je pa zaslepila njegova luč, ki je ni skrajšal. Ko smo se srečali, več nisem videl ničesar. Poskušal sem ustaviti, pa ni šlo. Neslo me je po spolzkem cestišču. Da pa bi bil pijan? Ne. To pa ne. Od dveh kozarcev vina, ki sem ga spil med vso pojedino, človek ni pijan. Ja, je pa ravno dovolj, da alkotest pokaže v krvi prisotnost alkohola. Tako, pa smo tam. Tako, pa sem pijanec in morilec, žene, hčerke in ženske, ki je nikoli nisem ne videl in ne poznal, pa je tudi nikoli ne bom. Dobro veš, da nisem pijanec.«

			»Vem. Pa kaj bo zalegla moja beseda v primerjavi z alkotestom? Šel si z gostije in imel si alkohol v krvi. To bo zelo oteževalna okoliščina.«

			»Vem, vem to. Mi je pa tako vseeno, kaj bo z menoj. Žena je mrtva, hčerka tudi. Kaj bom počel sam na svetu? Čemu bi si prizadeval, da ne bi bil obsojen? Nimam ne volje in ne moči, da bi se boril,« je ves skrušen žalostno povedal Štefan.

			Peter si je prizadeval, da bi ga pregovoril, naj se brani, ker življenje teče naprej. Pa ni uspel. Štefan je zapadel v popolno apatijo in mu ni bilo niti malo mar, kaj bo z njim. Njegove misli so bile ves čas pri tistih, ki jih je izgubil. Zdelo se mu je, da zanj življenje nima več smisla in je vseeno, kje in kako ga preživi. Še o tem ni razmišljal, ali je dan ali noč, če je lačen ali sit. Saj lakote sploh ni čutil. Dokler je bil še v bolnišnici, so ga sestre spomnile, da je potrebno jesti. Ko pa so ga odpustili, pa je bilo vse drugače.

			Ko je Štefan prišel iz bolnišnice, ni bilo nikogar, ki bi ga spomnil, da je potrebno tudi kaj pojesti. Sam pa se ni spomnil, saj lakote ni čutil. V nekaj tednih, kar je bil na bolniškem dopustu, je shujšal za več kilogramov. Še sreča, da se mu je bolniški dopust po treh tednih iztekel.

			Štefan je začel delati. Z vso vnemo se je lotil dela in se še bolj kot prej posvečal svojim pacientom. Ko je skrbel za druge, je lažje prenašal svojo lastno bolečino. Postarana medicinska sestra, ki je že leta delala z njim, ga je, ko je videla, kako malo mu je mar za lastno zdravje, silila, naj je, in skrbela zanj kot za sina. Včasih ji je celo uspelo, da ga je prepričala, da je pojedel pošten obrok v bližnji restavraciji.

			Ko se je Štefan že nekoliko sprijaznil z izgubo in sprejel življenje takšno, kot je, pa se je začelo vse ponovno. Poklicali so ga na sodišče. Šel je sam, brez zagovornika. Voznik, s katerim je trčil, je valil vso krivdo na Štefana. Padal je v histerijo in vpil na Štefana, da mu je ubil ženo in uničil življenje.

			Štefan pa se ni branil. Vse, kar je povedal v svoj zagovor, je bilo to, da so ga zaslepile luči, cesta pa je tudi pripomogla k nesreči, saj je bila spolzka.

			Ker Štefan sam ni poiskal odvetnika, mu ga je določilo sodišče. Trudil se je za Štefana in ga dobro zagovarjal, kljub temu da ga je določilo sodišče in ga ni izbral Štefan sam. Dosegel pa je le to, da so mu kazen, ki je kazala na šest let zapora, znižali na pet let.

			Štefan je sodbo in vse, kar mu je zadnje čase navrglo življenje, sprejel z apatijo. Vse te razprave na sodišču in potem čakanje poziva na odsluženje zaporne kazni, vse to se mu je zdelo, kot da se to dogaja nekomu drugemu in ne njemu, on pa da je samo opazovalec in vse to njega sploh ne zadeva. Imel je občutek, da vse opazuje z neke višine in samo gleda, kaj se dogaja tam spodaj v realnem svetu nekomu, ki je podoben njemu, a to ni on sam. Gledal je na vse to, kot da ne gre zanj, temveč za nekoga drugega.

			»Čemu bi se branil? Nimam se za koga braniti. Starši so mrtvi. Teta Urša tudi. Sam sem kriv smrti žene in hčerke. Zakaj le naj še živim? Za koga? Nikogar na tem svetu več nimam, za kogar bi bilo vredno živeti,« je nekajkrat razmišljal, ko je sam stal pred odprto priročno lekarno. Nekajkrat je že stegnil roko proti morfiju, da bi ga vzel in za vedno zaspal. Pa jo je le v zadnjem trenutku umaknil.

			»Ne, ne smem! Svoj greh moram odslužiti. Življenja, ki so zaradi mene ugasnila, plačati, čeprav jih žal ne moram obuditi,« je bila misel, ki ga je odvrnila od tega, da bi storil, kar je nameraval.

			Ali pa mogoče še ni izpolnil svojega poslanstva na tem svetu, zato ga je neka višja sila ustavila v zadnjem trenutku. Po nekaj takih poskusih, ki jih ni mogel izpeljati do kraja, je odnehal in si rekel:

			»Še tam, na onem svetu, me ne marajo. Vedno mi nekaj prepreči, da bi šel do konca.«

			Tako je životaril vse do vpoklica na odsluženje kazni.

			V zapor je odšel nekega turobnega zimskega dne, ko je začel padati prvi sneg. Za njim so se zaprla vrata za dolgih pet let. Kot ljudje radi pozabljamo na tiste, ki jih več ne videvamo, so tudi Štefana njegovi znanci in prijatelji hitro pozabili. Le tu in tam je kak starček, njegov nekdanji pacient, pogrešal prijaznega zdravnika in vprašal za njega. On pa je medtem v zaporu preživljal enolične dni, od jutra do večera. Tudi novopečeni sorodniki, ki jih je spoznal na poroki, so hitro pozabili na besede Sedaj smo sorodniki. Stali si bomo ob strani v dobrem in slabem. Vsi so ga le obsojali in ga dolžili smrti žene, hčerke in neznane ženske iz avtomobila, s katerim je trčil. Nihče ga ni obžaloval, nikomur se ni zasmilil, pa tudi obiskal ga ni nihče v zaporu. Drugi kaznjenci so imeli obiske, Štefana pa ni obiskal nihče. Zato je postal popolnoma apatičen in ga ni zanimala nobena stvar na tem svetu, še najmanj pa lastno življenje.





V.


			Ko je Štefan odšel iz njenega življenja, se je Tina povsem posvetila delu in sinu.

			Štefana je nekaj časa zelo pogrešala. Pogosto je pomislila nanj, pa ni vedela, ne kje je in ne kaj je z njim. Bila je prepričana, da uživa v srečnem družinskem življenju. Da bi lažje premostila vse izgube, ki jih ji je natreslo življenje, se je takoj, ko je bil Marjan nekoliko večji, vpisala na izredni študij in ga tudi končala. Ko je zbirala podatke za diplomo, je morala zaviti v marsikatero knjižnico in prelistati marsikateri stari časopis. Ko je tako nekega dne listala po starih časopisih, je naletela na novičko, ki jo je dodobra vznemirila.

			»Kaj pa je to?« se je zazrla v časopis.

			»Štefan Vrhovnik, ki je v prometni nesreči kriv smrti svoje žene Irene Vrhovnik in hčerke Tine Vrhovnik ter žene voznika, soudeleženega v nesreči, je obsojen na pet let zapora.«

			»Moj bog! Pa to je Štefan. Kako le, da prej nisem slišala za to nesrečo? Gotovo je povsem obupan. Pa nima nikogar, ki bi mu izrekel besede tolažbe. On je mene, ko sem bila čisto na tleh, tolikokrat tolažil. Jaz pa za njegovo nesrečo niti vedela nisem. Kako naj ga najdem? Časopis je star pet let. Kazen je gotovo že odslužil. Kdo ve, kje je sedaj?« je razmišljala Tina in sklenila je, da se bo potrudila, da zve kaj več o tej nesreči. Skušala bo najti Štefana. Gotovo je čisto na tleh. Rada bi ga potolažila, kot je on njo, ko ji je bilo hudo.

			Stopila je k postarani knjižničarki in jo zapletla v pogovor.

			»Gospa, v časopisu, iz katerega zbiram podatke, sem zasledila ime doktorja Vrhovnika. Ste ga mogoče poznali?«

			»O, seveda sem ga poznala. Dober zdravnik je bil in prijazen. Vsi smo ga imeli radi.«

			»V časopisu piše, da je povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom.«

			»Da. Žena in hčerka sta izgubili življenje v nesreči in še neka ženska. Pa tako grdo so ga obtoževali, da je vozil pijan. Toda doktorja nisem nikoli videla pijanega, pa tako dolgo sem ga poznala.«

			»Obsojen je menda bil na pet let zapora. Sedaj bi že moral biti na prostosti. Kaj pa potem, ko je prišel iz zapora? Se je vrnil sem?«

			»Da. Vrnil se je. Pa ni več delal v našem mestu. Hišo je prodal in se odselil, ne vem kam. Tukaj ni imel obstanka. Preveč hudo mu je bilo za ženo in hčerko. No ja, ne rečem, za otrokom mu je lahko bilo hudo. Tak angelček je bila njegova hčerka. Tisto ženšče pa, njegova žena, ni bila vredna počenega groša. Lepa je bila, lepa, kot slika. Zato pa ni pustila mimo nikogar, kdor je nosil hlače. Njemu pa je ves čas očitala, da samo okrog hodi, čeprav je hodil k bolnikom in delal. Miru in sreče pri njej pa ni imel revež,« ji je povedala in se spet zatopila v svoje delo ter tako Tini nakazala, da je pogovora konec.

			Tina se ji je zahvalila za informacije in se vrnila nazaj k mizi, k svojemu kupu gradiva. Delati pa ni mogla. Misli so ji neprestano begale in se ji vračale k Štefanu.

			»Torej ni bil srečen. Tudi on ni našel sreče. Morda pa le, za kratek čas. Morda pa sreča traja le trenutek in je več ni,« je Tina razpredala svoje misli.

			Tina je pospravila časopis na mesto. Ni bila več zbrana in ni mogla več delati. Vso pot do doma in tudi še pozneje so se ji misli vračale nazaj k Štefanu.

			»Le kje je sedaj? Kdo ve, kako živi po vsem tem? Kdo ve, če se je sprijaznil s samoto. Oh, kako rada bi mu pomagala in mu povedala, da ni sam, da sem v mislih ves čas z njim, če bi ga le našla. Pa ne vem, kje naj ga iščem.«

			Za Štefanom se je izgubila vsaka sled. Kot da se je vdrl v tla. Kjerkoli je Tina poizvedovala, so ji vedeli povedati le to, da je odslužil kazen, prišel iz zapora, prodal hišo in odšel neznano kam.

			»Menda ni storil kakšne neumnosti. Kolikor ga poznam, si te nesreče ne bo nikoli odpustil. Predobro ga poznam. Oh, da le sebi ni kaj storil. Jaz pa ga ne morem najti, da bi mu vlila novo upanje in moč do življenja,« je v mislih zelo pogosto premlevala Tina.

			Dnevi so minevali, se zlivali v tedne, mesece in leta. Tina je diplomirala. Njen sin Marjan je končal gimnazijo in se vpisal na medicino. Tina si je poiskala službo v večjem kraju, kjer so bile prometne povezave boljše in bo Marjan lažje prihajal ob vikendih domov. Čeprav jima ni bilo lahko zapustiti kraja, kjer je Marjan odraščal in sta se počutila že skoraj kot doma. Slovo in odhod je bil težak, toda moral se je zgoditi. Vse, kar se mora, se zgodi. Kaj se hoče, tako je življenje. Potrebno je prenesti, tudi slovesa, ki so pogosto del našega življenja.

			Ko sta se Tina in Marjan preselila v novi kraj in se navajala nanj, je umrla Tinina mama. Oče je umrl že pred nekaj leti. Še sreča v nesreči je bila, da se je to zgodilo poleti, sredi počitnic. Tako sta bila lahko več časa na Tininem rojstnem domu. Uredila sta vse potrebno in našla sosedo, ki bo v njuni odsotnosti skrbela za njuno hišo. Nista je hotela prodati. Odločila sta se, da bo nekoč tukaj njun dom, ko bo Tina v pokoju in Marjan konča študij.

			Konec počitnic sta se Tina in Marjan vrnila vsak v svoje novo okolje, Marjan med študente, Tina pa na šolo, kjer bo od sedaj naprej delala kot ravnateljica. Vse se je spet začelo znova. Potrebno se je bilo prilagoditi. Tina je hitro odkrivala navade novih krajev in ljudi, s katerimi je živela in se je hitro prilagajala. Kmalu je tudi v novem kraju imela precej znancev in celo prijateljev. Ker je bil kraj, kamor je prišla, manjše mesto, je imela na dosegu roke mnogo svari, ki jih v kraju, kjer je bila prej, ni imela in to ji je izpolnjevalo dan, da ni pogrešala Marjana, tako kot bi ga tam, kjer je bila prej.





* * *


			Ko je Štefan prišel v zapor, je bil umirjen in apatičen. Bilo mu je vseeno, kaj se godi okrog njega. Nekaj časa so sojetniki silili vanj, ko pa so spoznali, da živi nekje v svojem svetu in nikomur ne nasprotuje in ne škoduje, so ga pustili pri miru. Iz tega svojega stanja se je zbudil le, in se je v njem tudi spet prebudil zdravnik, ko je kateri od sojetnikov potreboval zdravniško pomoč. Štefan pa, s tolikimi leti prakse, je marsikomu pomagal. Zato so ga začeli spoštovati. On se pa niti malo ni menil za to, kako gledajo na njega.

			Upravniku zapora je nekako prirasel k srcu. Skoraj smilil se mu je, kako ponižno sprejema svojo kazen, in žal mu je bilo za obetavnega zdravnika, ki je tako apatičen in se obnaša kot robot, brez sleherne volje do življenja. Zato ga je napotil k psihiatru. Pa tudi to ni Štefana potegnilo iz njegovega sveta.

			Potem pa se je upokojil zaporniški zdravnik. Na trikratni razpis se ni prijavil niti en sam kandidat. Odhajajoči zdravnik je vedel, da je tudi Štefan zdravnik, in kot je povedal upravniku, dober zdravnik, zato je predlagal, da dajo njega v zaporniško ambulanto, kar so tudi storili.

			Štefan je z veseljem sprejel zaupano nalogo. Zdelo se je, kot bi do neke mere spet oživel in dobil voljo do življenja. Svojemu delu se je posvetil z vsem srcem. Zadovoljna je bila z njim uprava, pa tudi zaporniki. Zlasti med zaporniki je njegova cena zrasla, saj je z njimi ravnal kot s svojimi pacienti, ko je bil še na prostosti, in ne kot z zaporniki, ki odplačujejo kazen za svoje storjene grehe. Tako so mu dnevi tekli hitro, pa čeprav ni imel obiskov, kot drugi zaporniki. Le nekajkrat ga je obiskal njegov zagovornik in mu predlagal, da bi prosila za skrajšanje kazni, pa je Štefan to vsakokrat odklonil. Tukaj, v zaporu, se je počutil varno. Niso ga oblegali spomini, kot se je bal, da bi ga, če bi bil na prostosti. Tako je minilo leto, dve, tri. Takrat pa ga je nekega dne poklical upravnik v svojo pisarno. Povedal mu je, da je zaradi vzornega vedenja njegova kazen skrajšana. Naslednji dan bo izpuščen.

			Bil je presenečen in razočaran obenem. Navadil se je urnika in reda, ki je vladal tukaj, in imel je svoje delo in paciente, ki jim je posvečal ves svoj čas. Bal se je prostosti. Tu je imel družbo, zunaj bo sam. Kot je bilo videti, so ga vsi znanci in prijatelji pozabili. Saj jim ne zameri. Tri leta je dolga doba. Toda tako je. Čakala ga je prostost, z vsemi svojimi pastmi.

			»Spoprijeti se bo potrebno z življenjem. Kriv sem smrti hčerke in žene. Ni ju več. Nič lepega in svetlega več ne pričakujem v življenju. Moral se bom naučiti živeti s tem. Pa bom zmogel?« se je spraševal in vso noč pred odhodom na prostost ni zatisnil očesa.

			Bil je turoben zimski dan, ko je prišel na prostost. Oblaki so lebdeli nizko nad hišami in iz njih je rahlo snežilo. Za Štefanom so se zaprla vrata zapora. Med vrati se je nekoliko obotavljal. Imelo ga je, da bi se obrnil in šel nazaj, v svojo celico. Priletni vratar je najbrž opazil njegovo obotavljanje ter negotovost in mu je za slovo rekel: »Le pojdi, sinko, in nikar se ne vračaj! Tebi ni mesto tukaj. Dober si in sposoben zdravnik. Tebe potrebujejo ljudje tam zunaj.«

			Ko so se vrata zapora za njim zaprla, je nekam zgubljeno obstal pred njimi. Mrzlo je bilo in kosmi snega so naletavali vse gosteje. Klobuk je potegnil na čelo in zapel jakno. Potem se je ozrl na levo in nato na desno, da bi ugotovil, kje je avtobusna postaja. Zagledal jo je nekaj deset metrov na desni. Pospešil je korak in se ustavil šele, ko je prišel do nje. Komaj se je ustavil, že je zaslišal brnenje vozila. Bil je avtobus. Le dva potnika sta izstopila, vstopil pa je samo on. Ko je plačal vozovnico, je sedel na prvi prazen sedež, ki ga je zagledal. Za soseda je imel zelo zgovornega možaka, ki mu je ves čas nekaj pripovedoval. Pa mu je Štefan prisluhnil le od časa do časa. Včasih je kaj pritrdil ali zanikal, največkrat pa le pokimal. Potem se je ponovno pogreznil v razmišljanje.

			Pozno popoldne so prispeli do kraja, v katerem je imel Štefan svoj dom. Bil je edini potnik, ki je tam izstopil. Tla so bila že pokrita z nekaj centimetrov debelo snežno odejo in še je naletaval, vedno gosteje. Ulice so bile prazne, saj so se ljudje ob takem vremenu raje držali doma. Tako nihče od znancev in sosedov ni opazil Štefanove vrnitve. S počasnimi koraki je prehodil razdaljo od postaje do svojega nekdanjega doma.

			»Prava zima je. Tak dan je kot takrat pred tremi leti. Ja, če takrat ne bi poslušal Irene in ne bi šli na pot ... Morda bi bili obe še živi. Morda ... Kdo ve? Nihče ne more razumeti pota usode. Jaz je prav gotovo ne razumem in je ne bom razumel nikoli. Biti mora, kot je. S tem bom moral živeti,« je razpredal svoje misli.

			Ko je šel mimo trgovine z živili, je videl, da je še odprta. Zavil je v trgovino, da nakupi nekaj živil.

			»Dokler živim, moram tudi jesti. Doma pa ne bom našel ničesar,« je pomislil in nakupil nekaj najnujnejših stvari. Potem pa je nadaljeval pot proti svoji hiši.

			Ko je prišel do hiše, je bilo že precej mračno. Odprl je vrata v ograji in odšel po zaraščeni, sedaj s snegom pokriti stezi proti vhodnim vratom. Vse okolica hiše je bila zapuščena. Nekdanjo zelenico so prerasli okrasni grmi, ki so se v treh letih njegove odsotnosti zelo razbohotili. Odprl je vrata in vstopil. V obraz mu je zavel zadušljiv zrak in vonj po plesni. Dolgo je bila hiša zaprta in vsa ta leta njegove odsotnosti je ni nihče zračil. Kdo pa naj bi skrbel za hišo, ko ga ni bilo? Tete Urše ni več. Irenini sorodniki pa, še tistih nekaj, kar jih je še imela, so po njeni smrti popolnoma pretrgali stike z njim in pozabili nanj. »Tako je, ko si daleč od oči, si tudi daleč od srca,« je zašepetal, ko je prižigal luč. Spomnil se je besed ženinovega očeta, tisti večer, ob slovesu, ko je rekel: »Sedaj smo sorodniki. Stali si bomo ob strani v dobrem in slabem.«

			»Besede. To so bile le besede in prazne obljube. Vsa ta leta se me ni spomnil ne on in ne Ana. Prazne obljube,« je še pomislil in prižgal luč.

			Močna svetloba ga je zaščemela v očeh. Šel je od prostora do prostora. Debela plast prahu je prekrivala pohištvo in vse. Najprej je poiskal vžigalice in prižgal ogenj v kaminu, kjer je bilo pripravljeno vse za kurjavo že od takrat, ko je šel v zapor. Potem je v roke vzel sesalec.

			»Upam, da ta reč še dela. V tako zaprašenem prostoru ne morem sedeti in ne spati.«

			Deloval je. Kmalu je za silo odstranil debelo plast prahu. Nato je priključil še grelnik vode. Ko se je umil, je začel pripravljati večerjo. Po večerji je sedel pred kamin in razmišljal:

			 »Jutri se moram lotiti pospravljanja ostalih prostorov. Moram pospraviti nekam Irenine in tudi Tinine stvari. Moram zbrati dovolj moči in se soočiti z realnostjo. Ni ju več in ju ne bo, nikoli. Zastonj hranim njune stvari. Ne bosta jih več potrebovali in tudi ne vrneta se. Bolje, da jih dam nekomu, ki jih potrebuje, kot da jih imam tukaj, da mi vedno, ko jih vidim, obudijo nove bolečine. Potem pa ... Kaj potem? Delo bom moral najti. Kaj pa, če ga ne dobim kje tukaj, v bližini? Nič. Sprejmem, kjer dobim. Kjerkoli. Povsod potrebujejo zdravnike. Bolniki so povsod. Zato bom šel tja, kjer bo delo. Hišo pa prodam. Tu me nič več ne zadržuje. Če bom imel denar, popravim hišo tete Urše. Tam bo moj dom. Tam sem bil vedno srečen. Morda ... morda je tam ostalo še kaj sreče za mene. Danes pa bom prespal kar tukaj na kavču. Tu je toplo. Zakaj bi ogreval celo hišo, ko sem pa sam.«

			Štefan si je na kavču pripravil ležišče. Bilo je toplo v sobi, njega pa je prvi dan na prostosti, poln novih vtisov, zelo utrudil in brez težav je zaspal takoj, ko je legel pod odejo.

			Bilo je že zelo svetlo, ko se je prebudil. Spal je proti pričakovanju mirno in dolgo. Po zajtrku se je lotil čiščenja.

			»Hišo moram spraviti v red, če jo hočem prodati. Take, kot je sedaj, ne bo kupil nihče, ali pa bo zanjo plačal manj, kot je v resnici vredna.«

			Začel je pospravljati in čistiti pri stopnišču in končal na podstrešju. Najtežje mu je bilo, ko je prišel do otroške sobe. Pred vrati je za trenutek zastal in zbiral moči za nadaljnje delo. Potem je stisnil zobe in vstopil. Vse je še vedno bilo tako kot tistega usodnega jutra pred leti. Na tleh je ležala Tinina punčka. Sklonil se je, jo pobral in stisnil k sebi, kot bi ljubkoval Tino. Globoko je vzdihnil, da bi zadušil žalost, pa ni pomagalo. Bila je močnejša od njega. Na glas je zajokal. Ko se je le uspel zbrati in premagati solze, je nadaljeval s čiščenjem. Tinine stvari je zložil v škatle, nato je posesal prah. Ko je bil gotov v tej sobi, se je napotil v spalnico.

			Obotavljaje se je odprl vrata. Počasi je vstopil in nekajkrat pogledal okrog sebe, kot bi pričakoval, da bo zagledal Ireno. Pa je ni bilo. Bilo je še vedno vse tako kot pred odhodom na pot. Irenina rdeča halja je bila vržena čez posteljo. Mudilo se ji je in zato jo je pustila kar tam, kjer jo je slekla. Na nočni omarici je bila steklenička parfuma, na debelo prekrita s prahom. Tudi te ni odnesla v kopalnico. Ireni je vedno primanjkovalo časa, zato je stvari puščala, kjer jih je uporabljala. Tudi Irenine stvari je pospravil v škatle. Težko je to opravil, a moral je. Hudo mu je bilo tudi za Ireno. Imel jo je rad, pa čeprav življenje z no ni bilo lahko. Le redko je imela zadnje čase lepo besedo za njega. Zadnje časa je bila do njega zelo hladna. Po soseski se je šušljalo, da ga vara. Pa tega ni verjel. Mislil je, da mu jo zavidajo, saj je bila, kljub temu da ni bila več mladenka, še vedno lepa. Ni verjel govoricam. »Dolgočasi se in zato je taka do mene,« si je pogosto govoril.

			Marsikaj je slišal o njej, pa je kljub vsemu verjel le v svojo ljubezen in bil prepričan, da tudi ona enako čuti do njega.

			»Zavidali so mi srečo in zato so obrekovali. Saj ni imela časa noreti za drugimi, ko pa jo je Tina vso zaposlovala. Oh, ko bi bila le še živa. Vsem bi dokazala, da nimajo prav. Pa Tina. Ti pa si bila res samo moja. Kaj naj počnem brez tebe? Vrni se, prosim!« je moledoval in solze so mu v potokih tekle iz oči.

			»Norec! Čemu prosim nemogoče? Mrtvi se ne vračajo. Jaz sem kriv, da sta mrtvi. Pa sem res kriv?« se je vprašal sedaj po tolikem času, ko je lahko gledal na dogodke z razdalje časa. Še in še je analiziral nesrečo. Ko je tako v mislih gledal na dogodke tistega nesrečnega dne, je vse bolj začel dvomiti v svojo krivdo.

			»Kaj pa, če ni bila moja krivda? Vozil sem na skrajni desni strani. Kako bi lahko trčil v nasproti vozeče vozilo, če bi tudi to vozilo po svoji desni strani? Če bi vozila drug blizu drugega, bi lahko le podrsal njegovo levo stran, ne pa trčil vanj,« je razmišljal.

			Meglena zavesa, ki je prekrivala njegov spomin na nesrečo, se je počasi, milimeter za milimetrom, začela dvigovati. Ni trajalo dolgo, ko se je spomnil podrobnosti in prišel do spoznanja:

			»Idiot! Saj nisem jaz kriv nesreče, temveč oni voznik. Pa kaj mi to pomaga? Irena in Tina sta mrtvi. Nič ju ne more vrniti v življenje. Naj bo, kot je. Jaz sem svojo kazen odslužil, on pa naj svojo še čaka. Mu bo že še vrnilo življenje za laž, in trpljenje, ki mi ju je naprtil. Jaz, osel, pa se še branil nisem. Najbrž se je smejal moji norosti, ko je s tako lahkoto zvalil krivdo name. Pa naj bo. Dobro je vsaj to, da sem se končno spomnil detajlov nesreče. Tako se bom mogoče lažje sprijaznil, da sem izgubil vse, kar sem imel rad. Morda ... Morda bom kdaj le prebolel. Sedaj pa na delo. Nič ne pomaga tarnanje in pomilovanje samega sebe. Moram, moram se naučiti živeti s tem.«

			Štefan je nehal razmišljati o hčerki in ženi šele, ko je ženino in hčerkino omaro čisto spraznil. Ostalo je le še pohištvo in prostor ter njegove stvari. Potem je škatlo za škatlo odnesel v bližnji kontejner. Večkrat je ob kontejnerju videl ljudi, ki so iskali razne še uporabne stvari. »Sedaj bodo našli kar precej,« je pomislil. Ko je nesel zadnjo škatlo, se je toplo oblekel, vzel denar in vrečko, ter ko je škatlo odložil, odšel v trgovino. Nakupil je nekaj hrane in nekaj časopisov.

			Ko se je vrnil, si je pripravil kosilo, ki pa je glede na čas bilo bolj večerja kot kosilo. Toda pospravljanje ga je zamudilo in zaposlilo, da tudi lakote ni čutil. Ko se je najedel, je razgrnil časopis za časopisom. Zanimali so ga oglasi in prosta delovna mesta. Prebiral je počasi oglas za oglasom in si izpisoval ponudbe, ki so se mu zdele primerne. Tako mu je dan hitro minil. Zvečer pa se je zgodaj odpravil k počitku. Bil je utrujen od celodnevnega pospravljanja. Hitro je zaspal in spal mirno vse do jutra.

			Takoj po zajtrku se je odpravil v trgovino. Moral je nakupiti nekaj več hrane in vse, kar bi mogoče potreboval, kajti naslednji dan je bil praznik in trgovina bo zaprta. Kupil pa je tudi dve sveči in nekaj okraskov, za božično drevo in smrečico. Ko se je vračal proti domu, mu je pogled zdrsnil na smrečico. Začudil se je in se vprašal:

			»Zakaj sem kupil smrečico? Božič je družinski praznik. Otrokom krasijo smrečice. Jaz pa sem sam in nimam ne družine in ne otrok. Le čemu mi bo smrečica?« Že je zamahnil z njo, da bi jo odvrgel. Pa si je zadnji trenutek premislil. Ponovno jo je stisnil pod pazduho in nadaljeval svojo pot. »Ne, ne bom je odvrgel. Odnesem jo na pokopališče in Tini naredim božično drevo. Naj ga ima tam, ko ga ne more imeti doma.«

			Tako je tudi storil. Doma je odložil nakupljene stvari, razen smreke, okraskov in sveč. Takoj po poldnevu se je odpravil na pokopališče. Sneg je prekrival vse naokrog in moral je gaziti v celo. Pa ni odnehal, dokler ni prišel na cilj, na mestno pokopališče. Ko je prišel na pokopališče, je takoj zavil k Ireninemu in Tininemu grobu. Na grob je odložil, kar je prinesel, in se zatopil v miselni pogovor z njima. Nekaj časa je trajalo, da jima je v mislih povedal, kar je želel. Potem je v sneg zapičil smrečico in jo okrasil. Nato je postavil še sveče, tako da so imele zavetje, in jih prižgal. Ko je opravil, se je vzravnal in jima zaželel:

			»Pa srečen božič obema! Nikogar razen vaju nimam, s kom bi lahko praznoval. Pa sem prišel k vama. Doma je tako samotno in tiho, odkar vaju ni. Najraje bi ostal kar tukaj, z vama.«

			Spet je z vso težo pritisnila na njega žalost in bolečina, pa čeprav so minila že leta, kar ju ni več.

			»Mrzlo je. Kar domov pojdi, sinko! Pa srečen božič! Pusti mrtve, naj spijo svoj sen! Tako je bilo določeno in tako se je moralo zgoditi. Ti se pa moraš naučiti živeti s spominom nanju!«

			Štefan se je zdrznil. Pogledal je okrog sebe, pa ni opazil nikogar. Le veter je žalostno zavijal in nanašal sipki sneg v zamete. Glas, ki ga je slišal, je bil topel, pomirjajoč in tolažeč. Bil je kot balzam za njegovo ranjeno dušo. Postalo mu je lažje pri srcu. Bolečine, ki ga je še malo prej stiskala in dušila, ni bilo več. Zdelo se mu je, kot bi mu nekaj vzelo težko breme z ramen.

			»Ta glas je bil čisto tak kot glas mojega rajnega očeta. Očeta že dolgo nimam več. Bil sem še zelo mlad, ko je umrl. Pa tudi mama je že dolgo med rajnimi. Potem pa sem ...« Hotel je povedati, da je ubil še njiju. Pa so mu besede zastale v ustih, kot da mu nekaj ne pusti, da bi jih izgovoril. Preoblikovale so se v … »izgubil še njiju.«

			Za trenutek so se mu misli izgubile, nato pa je nadaljeval sam s seboj v miselnem pogovoru.

			»Pa srečen božič vsem, ki ste tukaj. Jaz nisem več sam. Za mene je danes vzšlo novo upanje,« je, ne da bi se zavedal, izgovoril na glas.

			Ko je Štefan spoznal, da govori na glas, se je zdrznil. Besede so mu prihajale iz ust, kot da mu jih polaga v usta nekdo drug. Hotel jih je ustaviti, pa jih ni mogel. Kar vrele so na plan, kot voda iz izvira, ki jo sprosti nevidna sila. Zazdelo se mu je, kot bi mu preko obraza zdrsela topla sapa, kot nežen dotik božajoče roke. Videl je rahlo meglico, ki se je dvigala iznad grobov v višino in se proti nebu razblinila. V trenutku, ko se je meglica razblinila, je sonce predrlo črne oblake in pokopališče je zažarelo v njegovi svetlobi. Tam spodaj, v mestu, pa je divjal snežni metež. Štefanu je postalo tako lahko pri srcu, kot da mu je neka nevidna sila odvzela v trenutku vso žalost in bolečino. Vedel je, kaj mora storiti. Še enkrat je vsem, ki počivajo na pokopališču, zaželel srečen božič, nato pa se je napotil nazaj proti mestu. Nekaj ga je vleklo proti domu. Neka sila, ki se ji ni imel moči upirati. Prepustil se ji je. Ne da bi kaj razmišljal, se je oddaljeval od pokopališča. Hodil je brez misli, mehanično kot robot. Noge so ga same od sebe nesle proti domu.

			Ko je prišel v prijetno topel prostor svojega doma, je nekaj časa povsem umirjen sedel v dnevni sobi in spremljal televizijski program. Na kamin je postavil fotografijo Irene in Tine. Hotel ju je imeti ob sebi. Pa če ni mogel drugače, vsaj na fotografiji. Pogled na njuni podobi ni bil več boleč, temveč osrečujoč. Za trenutek se mu je zazdelo, da več ni sam, da sta z njim obe, žena in hčerka. Minila je že polnoč, ko je legel k počitku in mirno spal, brez morastih sanj, ki so ga v spanju motile že vrsto let, vse do jutra.

			Prazniki so minili in Štefan je začel iskati zaposlitev. Ni trajalo dolgo, kar je našel nekaj, kar mu je ustrezalo. Zdravnikov je primanjkovalo in iskali so jih precej. Vsa ponujena delovna mesta pa so bila daleč od njegovega doma. Odločil se je za delovno mesto v manjšem mestu, oddaljenem dobri dve uri od njegovega sedanjega doma. Napisal je prošnjo in čakal. Čez nekaj dni je dobil odgovor. Bil je sprejet, v večjem mestu, pod katerega okrilje je spadala ambulanta, kjer naj bi delal, so ga, ko so zvedeli, kje je delal, sprejeli z odprtimi rokami. Predstojnik ga je celo poznal, njega in njegovo delo, zato je bil takoj tudi sprejet. Prav takega zdravnika so potrebovali, ki je voljan delati, ne le v ambulanti, temveč obiskovati bolnike tudi na terenu. Štefan je brez pomišljanja sprejel delo in se dogovoril, da začne s prvim februarjem.

			Pričel se je pripravljati na odhod na novo delovno mesto. Objavil je prodajo hiše z opremo vred.

			»Kaj mi bo hiša in pohištvo. Dve uri v eno smer in toliko nazaj vožnje bi bilo prenaporno. Pa tudi boljše je, da se znebim vsega, kar me spominja na življenje pred nesrečo. Spomini mi budijo samo bolečine. Začeti moram na novo. To mi bo pa uspelo le v tujem kraju in v drugem stanovanju. Nekaj v moji podzavesti mi govori, naj tako storim. Tokrat bom ubogal svoj notranji glas. Če bi ga ubogal tudi takrat, tistega nesrečnega dne, in ne bi šli na pot, bi Irena in Tina še živeli. Tokrat pa ga bom ubogal.«

			Štefan je ubogal svoj notranji glas in ravnal tako, kot mu je narekoval. Prodal je hišo in kupil avtomobil. V začetku je glede avtomobila nekoliko okleval. Pa se je na koncu le odločil, da ga kupi.

			»Potreboval ga bom, ko bom moral k bolnikom na teren. Tisti časi, ko sem kolesaril od bolnika do bolnika, so minili. Pa tudi mladenič nisem več, da bi si take poti s kolesom lahko privoščil. Sedaj so drugi časi in drugačen sem tudi jaz,« je razmišljal in se odločil za nakup avtomobila. Kupil ga je in ko je prvič sedel vanj, je izginil ves odpor do njega in izpuhtel je tudi strah do vožnje. Spet je postajal nekdanji Štefan.





* * *


			Zadnji dan v januarju je bila nedelja. Štefan je že dan prej napolnil kovčke s stvarmi, ki jih je mislil vzeti s seboj. Ostalo je razdal znancem, ki jih je spoznal v zadnjih dneh kar precej. To so bili predvsem ljudje z dna družbene lestvice. Radi so sprejeli reči, ki jim jih je dal Štefan. Stari prijatelji in znanci, tisti z vrha družbenega sloja, so pozabili nanj, ko je šel v zapor. Sedaj pa, ko je bil spet zunaj, jih ni iskal in ni imel stika z njimi. Sedaj jih ni potreboval. Ti, najnižji, so ga sprejeli. Ob njih je tudi spoznaval, da ne trpi le on, temveč da je trpljenje del človeškega življenja. Vsak od teh novih znancev je imel svojo zgodbo. Marsikateri izmed njih še bolj tragično kot Štefan. Sam je le spoznal nekaj lepega v življenju. Marsikateri izmed njegovih novih znancev pa nič.

			Že v soboto se je poslovil od njih. Prespal je še zadnjič pod streho svojega doma, ki pa to ni bil več. V nedeljo pa je vstal navsezgodaj. Avto je zapeljal iz garaže, zaklenil in dal ključ na dogovorjeno mesto, za katero sta se s kupcem dogovorila. Potem je odpeljal v turobno zimsko jutro, novemu življenju in izzivom naproti.

			Po dveh urah vožnje je pripeljal v predmestje manjšega mesta. Mesto je bilo stisnjeno med planine. Takoj na začetku mesta je bila bencinska črpalka. Zavil je na črpalko in ustavil. Edino on se je v tem času ustavil na črpalki. Napolnil je tank z gorivom in šel plačat. Vprašal je za pot do hiše in ulice, kjer naj bi stanoval. Uslužbenec mu je natančno razložil, kako pride v ulico in do stavbe, ki jo je iskal. Potem pa ga je vprašal:

			»Pa ne, da ste vi naš novi zdravnik? V tej hiši, za katero ste vprašali, vedno stanujejo zdravniki.«

			»Uganili ste. Zdravnik sem. Prvič sem v vašem mestu in se ne znajdem,« mu je odgovoril Štefan.

			Potem mu je prijazen uslužbenec še enkrat natančno razložil, kod mora voziti, da pride do hiše, ki jo išče.

			Štefan se je držal navodil, ki jih je dobil na črpalki. Kmalu je pripeljal v Cvetno ulico in peljal po njej naprej, dokler ni zagledal hiše, ki jo je iskal. Ustavil je avtomobil pred hišo in pozvonil pri hiši na nasprotni strani, kot mu je svetoval uslužbenec na črpalki. Odprla mu je ženska zrelih let. Ko sta se drug drugemu predstavila, je zvedel, da je Ana njegova soseda in obenem medicinska sestra, ki bo delala z njim. Po končanih formalnostih predstavitve ga je povabila v hišo in mu ponudila zajtrk.

			»Gospod doktor, danes najbrž še niste zajtrkovali. Tudi jaz še nisem. Izvolite in se mi pridružite.«

			Štefan je ponudbo sprejel. Med pogovorom je spoznal, da je dobil prijetno sodelavko, ki ima tudi dosti znanja. Po zajtrku in krajšem pogovoru mu je dala ključ njegovega stanovanja. Štefan se je ji je zahvalil za vse, za zajtrk in obvestila, ki mu jih je dala, potem pa se je poslovil in se napotil v svoj novi dom, na drugo stran ulice.

			Ko je vstopil, je bil zadovoljen, da bolj ne bi mogel biti. Hiša je bila okusno opremljena in ogrevana. Ogrevana je bila tudi garaža. Zadaj za hišo je bil majhen vrt. Na njem so se košatila drevesa in okrasni grmi, ki so bili sedaj pokriti s snežnimi kapami, pa so kljub temu kazali, da jih je negovala roka skrbnega gospodarja. Na zahodni strani hiše, nad dvoriščem, je bil majhen balkon, s čudovitim razgledom na okoliške hribe, ki so obkrožali mestece. Hribi so bili porasli s smrekovimi gozdovi. Sedaj, pod snegom, so bili kot pravljični.

			»Kako lepo mora biti tukaj šele poleti. V mestu je toliko zelenja kot v malo katerem.« Potem je stopil na drugo stran hiše in pogledal po mestu z vzhodne strani. Zagledal je rečico, ki je poskočno brzela skozi mesto in se bleščala v sončnih žarkih, ki so pravkar uspeli predreti oblake, kot srebrn trak. Preplavil ga je občutek, da se je dobro odločil, ko je sprejel službo v tem mestu. Mesto je bilo majhno, skoraj bolj trg, ali nekoliko večja vas. To mu je ustrezalo. Velikih mest ni maral. Gotovo bo kmalu pridobil kakšnega znanca, če že ne prijatelja. V tako majhnem mestu se vsi poznajo. V velikem mestu pa so ljudje odtujeni in niti sosed soseda ne pozna. Velika mesta niso dobro zdravilo za osamljena srca.

			Ko si je Štefan ogledal hišo, je začel spravljati svoje stvari v omaro in knjige na police v dnevni sobi. Ura v cerkvenem zvoniku je odbila poldne, ko je pospravil zadnji kos obleke v omaro in zadnjo knjigo na polico. Potem se je v kopalnici uredil in se odpravil v gostilno na koncu ulice, po nasvetu medicinske sestre, ker da tam imajo najboljšo hrano po še zmerni ceni.

			Ob tem času je bilo v gostilni bolj malo ljudi. Bilo je le nekaj naključnih gostov, ki so potovali skozi mesto. Štefan je naročil kosilo. Bil je zadovoljen tako s hrano kot s ceno. Z gostilničarjem se je dogovoril za abonma. Zgovorna točajka pa mu je že med kosilom posredovala nekaj podatkov o mestu in njegovih predhodnikih, zdravnikih. Pa tudi to, da so doslej še vsi zdravniki, ki so bili samski, imeli abonma pri njih. Povedala mu je tudi, kaj vse je v mestu in česa nimajo, pa bi radi imeli. Tako je že na začetku, še preden se je sprehodil po mestu, spoznal nekaj njegovih lastnosti.

			Kljub hladnemu vremenu se je Štefan po kosilu odpravil na sprehod po mestu. Hotel si ga je ogledati, da bi ga vsaj površno spoznal. Šel je po najširši ulici in prišel do zdravstvenega doma ter si od zunaj ogledal ambulanto, kjer bo delal. Prvi vtis je bil dober. Kot da ga kraj in stavba sprejemata. Postal je pred kinom, zavil po glavni ulici, mimo trgovin in cvetličarne, do mestnega parka. Po ozki gazi je šel do reke, ki jo je gledal iz stanovanja. Ob njej je šel naprej in prišel nazaj do ulice, v kateri je stanoval. Bilo je že pozno popoldne, ko je prišel nazaj do svojega stanovanja.

			»Tako. Nekaj mesta že poznam. Imam občutek, da stanujem v najbolj zelenem in najbolj mirnem delu mesta. To mi je všeč,« je šepetal, ko je odpiral vrata.

			Prvi dan v novem okolju mu je minil, kot bi mignil. Po večerji se je odpravil takoj spat, da bi bil na svoj prvi delovni dan v novem kraju spočit in čil. Kdo ve, kaj vse ga čaka? Hotel je biti pripravljen na nove izzive.

			Zbudil se je precej zgodaj. Po zajtrku je vzel torbo, sedel v avto in se odpeljal do zdravstvenega doma. Med potjo je razmišljal:

			»Šel bi peš, toda kdo ve če ne bo potrebno na obisk izven mesta. Ne bo mi potem potrebno tekati domov po avto, ker bo tam, in hitreje bom pri bolniku.«

			Pa je Štefana na delovnem mestu čakalo pravo presenečenje. Ugotovil je, da ne bo potreboval svojega avtomobila, ko bo moral na obisk izven mesta. Za to je bilo na razpolago službeno vozilo, terenec, označen z rdečim križem, kot se spodobi. Pa tudi rešilni avtomobil je bil v garaži, da so nujne primere lahko takoj poslali v bolnišnico v bližnje večje mesto in ni bilo potrebno čakati rešilca od drugod in zgubljati časa. Štefanu so se oprema in delovni pogoji, ki jih bo imel na tem delovnem mestu, zdeli pravi raj, v primerjavi s tistimi, ki jih je imel na prejšnjih delovnih mestih.

			Ko je Štefan prišel v ambulanto, ga je že čakala sestra Ana, v čakalnici pa polno pacientov. Ko je začel delati, je takoj spoznal, da ima v Ani dobro pomočnico. Ana pa se je zadovoljno nasmihala in opazovala Štefana pri delu. Izkušena, kot je bila, je takoj, že pri pregledu prvega bolnika, ugotovila, da je mesto dobilo dobrega zdravnika. Štefan je po njenem mnenju prekašal vse svoje predhodnike, ki so kdaj delali v tem mestu. Boljši je bil od vseh, s katerimi je do sedaj delala.

			Po opravljenem delu v ambulanti sta se Ana in Štefan odpeljala še na dva obiska bolnikov na domu, izven mesta. Ana ga je spremljala, taka je bila tukaj navada. Štefan je bil zadovoljen, da je tako. Sam bi se zelo težko znašel v tem stranpotju, med hribi. Tako pa je imel s seboj imenitno vodnico, ki je vasi, ki so spadala pod mestni zdravstveni dom, dobro poznala.

			V majhnem mestu, kot je bilo to, se novice hitro širijo. Kmalu je vedelo vse mesto, da je novi zdravnik zelo dober in prijazen ter tak, ki je pripravljen iti k bolniku kamorkoli, ob katerikoli uri, pa naj bo delavnik ali praznik. Zato je imel Štefan, še preden je minil mesec, že dosti znancev. Poznali so ga že skoraj vsi meščani. Po nekaj mesecih pa so ga že sprejeli za svojega. Preprost človek, s toplim srcem, kot je bil, se jim je kmalu priljubil. Vabiti so ga začeli na prireditve in sestanke, na katerih se je odločalo o prihodnosti njihovega mesta. Štefan se je odzval na vsa vabila, na katera se je lahko, in bil prisoten vedno in povsod. Skratka, zaživel je z mestom, v katerem je živel in delal.

			»Človek se mora vključevati v okolje, kjer živi. Če se ne vključuje, ga okolje izloči. Potem pa je delo, zlasti tako, kot je moje, z ljudmi, težko,« je razmišljal, ko je sprejel prvo vabilo na sestanek.

			V ulici, kjer je stanoval, pa je bil že pravi domačin. Poznal je že vse sosede in oni njega. Spet je počasi, kot polž, začel lezti iz svoje lupine in se odpirati. Začel je živeti s tem, kar se mu je zgodilo, in si odpuščati.





* * *


			Zima je minila, sneg se je talil in tudi v mesto, obdano z visokimi hribi in gorami, je počasi, komaj opazno, začela prihajati pomlad. Štefan je izkoristil vsak prosti trenutek, da je bil na prostem, na svežem zraku. Do ambulante in nazaj je hodil peš, po daljši poti, skozi park, da se je sprostil in otresel bremen, ki jih je nabral med delom, ko je spoznaval težave in stiske posameznih pacientov. Vsak dan se je bolj umiril, se manj obsojal in obtoževal. Vsak dan je spoznal toliko ljudi, ki so bili še bolj nesrečni kot on. Našel je moč, da jih je tolažil in jim dajal upanje. Pri tem pa je njegovo lastno breme usode postajalo vsak dan lažje.

			Leto se je zasukalo, da Štefan še opazil ni, kdaj je minila pomlad in poletje. Šele ko je prišla jesen in so zaveli severni vetrovi ter začeli odnašati listje z dreves, je spoznal, koliko časa je že minilo, odkar je prišel v to mesto. V mestu med hribi je jesen s svojimi tegobami pohitela. Jutra so bila mrzla. Megla je visela nad mestom po cel dan. Ljudje pa so bolehali, da je bila čakalnica polna vsak dan.

			Prišel je prvi november, dan spomina na mrtve. To je bil za Štefana po dolgem času prvi prost dan. Hotel je preživeti res tako, kot si je zamislil. Sklenil je, da se odpelje na ženin in hčerkin grob. Cvetje za grob mu je priskrbela Ana, saj se na te stvari ni najbolj razumel. Ana pa, materinska, kot je bila, je uživala, da mu je lahko pomagala. Prinesla mu je čudovita aranžmaja iz bližnje cvetličarne

			Prvega novembra se je Štefan že zgodaj odpravil na pot. Ko se je pripeljal v nekdanji domači kraj, je zavil v prvi lokal ob cesti in nekaj pojedel. Nato pa se je peljal naravnost na pokopališče. Zavil je h grobu svojih dveh. Položil je cvetje na grob in prižgal sveče. Bil je umirjen. Molče je opazoval v vetru trepetajoče plamene in se v mislih pogovarjal z njima. Pa ne obupano, kot nekoč, temveč umirjeno in ljubeče, kot bi se po dolgem času vrnil z dolge poti k njima.

			Pristopilo je nekaj znancev, ga zmotilo v mislih in ga vprašalo, kje je sedaj, da ga že tako dolgo niso videli. Povedal jim je, da dela v mestu, dve uri oddaljenem od tod. Spregovorili so še besedo, dve, se poslovili in odšli. Štefan pa je ostal spet sam s svojimi mislimi.

			»Nobenega njenih sorodnikov ni na grob. Jaz pa sem bil užaljen, da so me brisali s seznama sorodnikov. Kako sem se le lahko čudil temu, ko pa so njo, ki je bila kri njihove krvi, tako kmalu pozabili. Taki so. Kaj drugega ni mogoče pričakovati od njih,« si je dopovedoval.

			Nenadoma je h grobu pristopil gospod, eleganten, njegovih let. Pozdravil je Štefana in na Irenin grob položil velik šopek rdečih vrtnic. Potem je prižgal sveče in se zazrl v njihove plamene. Štefan je molčal in tujec tudi.

			»Kdo neki je to? In zakaj je prinesel rdeče vrtnice in sveče na Irenin grob?« je razmišljal Štefan in iskal po spominu, da bi odkril, če je tega možakarja že kdaj srečal. Mogoče je kak Irenin sorodnik. Imelo ga je, da bi zvedel, kdo je, pa se je obvladal in ni vprašal. Potem pa je tujec začel pripovedovati:

			»Irena mi je veliko pomenila. Bila je moje prvo dekle. Do ušes sem bil zaljubljen vanjo. Dolga leta, ves čas študija in še pozneje, sva bila par. Ko pa sem končal študij, tukaj nisem dobil zaposlitve. Takega, revnega kot sem bil takrat, pa me njeni ne bi sprejeli. Ne bi nama dovolili niti, da bi se poročila. Moral sem v tujino. Ko sem se pa vrnil in sem jo poiskal, je bila poročena z nekim podeželskim zdravnikom. Imela je otroka. Pa ta otrok je bil moj in ne njegov. Čeprav se njenemu možu niti sanjalo ni o tem. Ponovno sva navezala stike. Mož je bil veliko zdoma. Ona pa je bila osamljena. Živahna stvarca, kot je bila, ni mogla prenesti samote. Bil sem že takrat dobro situiran in sem ji lahko nudil več kot njen mož, podeželski zdravnik.«

			Tujec je za trenutek umolknil. Zdelo se je, da zbira moči za nadaljnjo pripoved, s katero bi izlil še preostanek bolečine. Pa je molčal le za trenutek, potem pa nadaljeval:

			»Pogovarjala sva se, da se bo ločila, pustila moža in bo z otrokom prišla k meni, kamor sta s hčerko tudi sodili. Po novem letu naj bi ga postavila pred dejstvo, da ga zapušča. Ko pa sem jo klical nekaj dni pred novim letom, se ni oglasila. Januarja, ko sem prišel domov, sem zvedel, da je ni več, da je mrtva, in hčerka tudi. Po naključju sem srečal človeka, voznika, ki se je zaletel v njun avto. V gostilni je malo več popil in se hvalil, kako spretno je vso krivdo za nesrečo zvalil na njenega moža. Celo posrečilo se mu je, da so v laboratoriju zamenjali epruvete s krvjo in tako je vsa krivda padla na njenega moža. Ta je moral odsedeti namesto njega pet let. Bes me je popadel in če me prijatelji ne bi zadržali, bi ga zmlel. Pa ne zato, ker je pretental tega tepčka, podeželskega zdravnika, njenega moža. Temveč zato, ker me je oropal Irene in hčerke. Irena je bila tako čudovita stvarca. Le zakaj tako lepi ljudje umirajo?«

			Štefanu ni bilo prijetno poslušati izpovedi tujca. Še najmanj mu je bilo všeč, da ga ima za tepčka. Vznemirjalo pa ga je tudi dejstvo, ki je potrjevalo njegov sum, da je bil nesreče kriv oni drugi voznik. Sam pa je plačal za vse: izgubil je ženo in hčerko, pa še v zapor je moral.

			»Naj ga tožim? Po toliko letih? Pa kako naj dokažem, da je pravica na moji strani? Kdo bo pričal za mene? Mar ta zmedeni človek, ki mu ne vem niti imena in s katerim me je Irena leta varala? Ne. Naj ostane, kot je. Ne bom blatil Ireninega spomina in imena. Kar je bilo, je minilo. Kolo časa pa se tudi ne da zavrteti nazaj. Naj jo imajo ljudje v spominu tako kot do sedaj. Marsikatera govorica mi je prišla na ušesa, pa nisem verjel. Izgubil sem jo jaz in tudi ta možakar. Pa kot kaže, bi jo izgubil tudi, če bi še živela. Je že bilo usojeno, kar se je zgodilo, in je prišlo, ker je moralo priti. Sebe pa krivde ne morem oprati. Vem pa, sedaj, da sem plačeval za nesrečo po krivici. Morda, če bi se takrat boril in ne bi sprejel vsega, tudi sodbe brez besed, morda bi potem bolj natančno preiskali vzrok nesreče in odkrili pravega krivca. Sedaj, po toliko letih, pa je prepozno. Pa tudi kaj bi mi pomagalo? Njiju ne more nihče obuditi v življenje. Meni pa ne vrniti let, ki sem jih preživel v zaporu. Jaz sem svoje pretrpel, goljuf pa naj svoje še čaka. Bom pa le bolj miren in spravljen s seboj,« je razmišljal Štefan in strmel v poplesujoče plamene sveč, cvetje in grob pred seboj.

			»Kdo ste pa vi gospod, ki ste prišli na njen grob? Najbrž ste kak njen sorodnik. Čeprav vas še nikoli nisem videl, pa sem poznal skoraj vse njene sorodnike.«

			»Jaz sem tisti tepček. Tisti ubogi podeželski zdravnik, katerega sta z Ireno hotela odpisati,« si ni mogel pomagati, da ne bi ošvrknil tujca. »Pa ne marajte za to! Le ostanite ob njenem grobu! Ne bom vam branil tega. Dovolj prostora je za oba. Dobil je pa, žal, tako ne bo nobeden. Ne vi in ne jaz,« je rekel Štefan, se rahlo priklonil, kdo ve komu? morda tujcu, ali mrtvim, ki počivajo na pokopališču?, odšel do avtomobila in se odpeljal.

			Štefan je nabit s čustvi naredil ovinek in po stranski cesti zavil na glavno cesto. Tako se je izognil cesti, ki je peljala mimo njegove nekdanje hiše. Sedaj, v tem stanju, je ni hotel videti, čeprav se je zjutraj imel namen ustaviti in za trenutek pogleda svoj nekdanji dom. Sedaj pa je bilo drugače. Srečanje s še drugim delom preteklosti, ne, tega ne bi mogel več prenesti. Za ta dan je imel presenečenj že tako preveč.

			Štefan je vso pot do doma premleval v mislih tujčeve besede.

			»Je ta človek pri pravi? Se mu je zmedlo? Je res, kar mi je povedal, ali pa so bile vse to le sanje? Mogoče je človek le sanjaril. Toda, izgleda, da je govoril resnico. Irena je zadnja leta postajala do mene iz dneva v dan bolj hladna. Kot da je čisto druga ženska in ne tista, s katero sem se poročil. Ko se takrat ne bi zapletel z njo. Sedaj bi bil gotovo poročen s Tino. Tina. Le kje neki je sedaj in kako živi? Mogoče je poročena. Čudno, da se je ves ta čas nisem niti enkrat spomnil. Če bi ona vedela, kaj se mi je zgodilo, bi mi bila ob strani. Tina me ne bi nikoli zavrgla, pa naj bi bil kriv ali ne,« je pomislil in globoko vzdihnil.

			»Izgleda, da nimam sreče z ženskami. Tista, ki jo imam jaz rad, ne mara nikoli za mene. Če pa se mi posreči, da jo osvojim, se mi jo ne posreči zadržati,« je razmišljal. In ni bil dovolj pozoren na cesto. Skoraj bi na avtocesti odpeljal mimo izvoza. Šele tik pred njim je opazil, da mora zapustiti avtocesto.

			Štefanu je kljub nezbranosti uspelo zaviti z avtoceste proti domačemu mestu. Ko so se na ulicah začele prižigati luči, je ustavil pred stanovanjem. Izstopil je. Iz razmišljanja ga je prebudil pozdrav:

			»Dober večer, gospod doktor! Me je že skrbelo, ko vas tako dolgo ni bilo, da se vam ni kaj zgodilo,« je slišal besede svoje medicinske sestre.

			»Dober večer, sestra Ana! Vse je v redu, le hitel nisem. Vzel sem si čas in vozil počasi, pa tudi tam sem se kar precej zadržal. Jutri je nedelja, pa bo dovolj časa za počitek.«

			Potem sta drug drugemu zaželela lahko noč in se umaknila vsak v svoje stanovanje.

			Štefanu je postalo toplo pri srcu, da le ni čisto sam, ampak nekoga skrbi za njega.

			»Pa le nekdo misli na mene. Sestra Ana skrbi za mene, kot mati. Srečen sem lahko, da jo imam.«

			Potem pa se je zamislil in še enkrat analiziral dogodke minulega dne.

			»Kdo bi si mislil, da se v današnjem času še lahko zgodi kaj takega. Imamo dokaj dobro opremljene laboratorije, le kako se lahko zgodi, da nekdo, ki je videti, kot da ne zna šteti do pet, lahko zamenja kri v epruveti. Je to res mogoče?«

			»Ti si naiven. Veliki otrok,« mu je šepetal nek notranji glas. »Tudi Ireni si nasedel. Mislil si, da je zaljubljena v tebe. Pa si bil le izhod v sili. Bila je metulj, ki mora imeti vedno nekoga, ki jo občuduje in razvaja. In ker boljšega takrat ni bilo, si bil dober tudi ti, podeželski zdravnik.«

			»Ja, tako je rekel tujec. Pa s kakšnim omalovaževanjem je to povedal. Pa rekel je, da me je nameravala zapustiti. Dostikrat se mi je zdelo, da mi hoče nekaj povedati. Izgledalo je, kot da jo nekaj muči. Pa ni povedala. Morda mi je hotela povedati, da me zapušča. Karkoli in kakorkoli je bilo, smrti ji ne bi mogel želeti. Rajši bi bil, da bi živela z njim, kot pa da je mrtva,« je zavzdihnil. Pogledal je na uro in ugotovil, da je že zelo pozno. In zaradi dogodkov tistega dne je bil zelo utrujen. Odpravil se je k počitku.

			»Jutri bo nov dan. Za danes je dovolj razmišljanja,« so bile zadnje Štefanove misli, preden je zaspal.





* * *


			Minil je november in december se je prevesil že v drugo polovico. Čeprav je obisk na pokopališču in srečanje s tujcem spet precej razrahljalo Štefanov mir, se je ravno tako skrbno kot prej posvečal delu in bolnikom. Ni bilo časa za razmišljanje in kopanje po svojih čustvih. Zimski čas je mnoge položil v posteljo. Čakalnica je bila vsak dan bolj polna, pa še kup obiskov je bilo potrebno opraviti po domovih. Tako se ni imel časa ukvarjati s seboj.

			Mraz je še huje pritisnil okrog dvajsetega decembra. Začelo je snežiti. Sneg je precej na debelo pokril pokrajino. Obolenja so se nekoliko umirila, česar je bil Štefan vesel. Saj v tako visokem snegu ni bilo lahko hoditi na obiske po okoliških krajih. Dan pred božičem sta imela s sestro Ano v ambulanti le še enega bolnika. Zato sta z delom lahko končala točno in ni bilo potrebno podaljšati delovnega časa. Ana je odšla domov takoj po izteku delovne obveznosti, Štefan pa je polnil svojo torbo z zdravili in sanitetnim materialom, da če bo med prazniki moral komu pomagati, bo imel najnujnejša zdravila pri roki, ne da bi moral prej še v ambulanto ponje. Nato je zaklenil in odšel še sam.

			»Grem skozi park. Minule dni sem bil preveč zaposlen in ni bilo časa za sprehode. Moram se naužiti malo svežega zraka,« je razmišljal Štefan, ko je zapuščal ambulanto in se napotil proti domu, po daljši poti, skozi park.

			Skozi park je peljala le ozka gaz. Bila je zima in še praznični večer se je bližal, zato je park sameval. To je Štefanu ustrezalo. Prepustil se je mislim, ne da bi ga kdo motil. Tako se je lahko prepustil mislim, ki so mu budile spomine. Zaradi njih je bil slabo razpoložen.

			»Pred petimi leti, natanko na ta dan, se je moje življenje postavilo na glavo. Kdo bi si mislil, da me bo kaj takega doletelo? Nekaj minut, pa se vse spremeni. Pa sedaj pravijo nekateri, da še kriv nisem bil. Toda kaj mi sedaj to pomaga? Mojih dveh ni več. Pa ju nikoli več ne bo. Potem pa se pojavi tisti čudak ob njunem grobu. Kaj vse je nakladal,« je razmišljal Štefan in počasi stopal po gazi, zatopljen v misli.

			»Mogoče pa je govoril resnico. Irena je bila že dalj časa popolnoma hladna do mene. Mogoče je res mislila oditi in me zapustiti. Kdo ve, kaj je načrtovala. Ne bi je smel ubogati in v takem vremenu, kot je bilo tistega dne, iti na pot. Če bi ostali takrat doma, bi obe še živeli. Čeprav bi mogoče res odšla z njim. Toda živela bi. Sedaj pa ju ni, že toliko let. Kriv sem. Tu ni izgovorov in ne ničesar, kar bi me rešilo krivde. Pred svojo vestjo bom večno kriv,« je razmišljal in globoko vdihoval oster zimski zrak.

			Potem pa je nekaj zmotilo njegove misli. Pred njim je hodila temna postava. Mračilo se je že in bila je precej pred njim, da je potreboval nekaj časa, preden je ugotovil, da je ženska. Hodila je negotovo in majavo. Izgledalo je, da se bo vsak čas zgrudila. Štefan je pohitel, da je zmanjšal razdaljo med njo in seboj na dobrih pet metrov, s pogledom pa jo je ves čas spremljal. Postava pred njim se je približala najbolj nevarnemu delu poti. Prišla je do tja, kjer se potka vije tik nad pobesnelo reko, ki se preko skal vali v dolino. Če tam človek izgubi ravnotežje in pade v reko, mu ni rešitve. Še preden bi ga kdo utegnil rešiti, bi ga reka ubila ob skalah in vrtinec bi ga potegnil na njeno dno. Ko se je postava pred njim približala temu mestu, se je ustavila. Ustavil se je tudi Štefan in čakal. Potem je razširila roke, kot ptica krila pred poletom. Izgledalo je, da bo zdaj zdaj poletela.

			»Skočila bo. Ne, tega ne smem dovoliti!« je pomislil Štefan in se hitro pognal k njej in jo ujel še pravi čas čez pas ter nekoliko potegnil nazaj. Prizadevala si je, da bi se mu iztrgala iz rok, pa mu je po krajšem ruvanju le uspelo, da jo je zadržal, v dokaj varni razdalji, nekoliko vstran od brežine nad reko. Nekoliko se je zasukala in ga pogledala ter z obupanim glasom spregovorila:

			»Zakaj me ovirate v moji nameri? Pustite me! To se vas ne tiče!

			»Kaj vam še ne pride ne misel? Se res hočete razbiti ob teh skalah, tam spodaj? Poglejte sedaj dol! No poglejte, kaj hočete storiti! Vam življenje res tako preseda?«

			Ženska je za trenutek usmerila svoj pogled v globel, proti reki. Streslo jo je in ni se več upirala. Ni več kazala namere, da bi se pognala v globino. Štefanov prijem je popustil. Spoznal je, da je tisti samomorilski nagon popustil. Za korak se je umaknila nazaj in pogledala Štefana. Spoznala ga je.

			»To je naš zdravnik. Le zakaj se je vmešal? Sedaj bi bilo že vsega konec,« je pomislila.

			Na glas pa je rekla:

			»Gospod doktor. Le kaj pa vi veste, kaj je življenje in kakšne pasti prinaša človeku?«

			»Mislite, da ne poznam življenja z njegove temne plati? Mislite, da je bilo meni z rožicami postlano? Mislite, da bi bil sam tukaj, če mi ne bi življenje podstavilo nogo?«

			Ženska ga je zvedavo pogledala. Štefan je vedel, da ji je misli preusmeril drugam, vstran od tistega, kar je hotela storiti, na sebe.

			»Dobro je to. Tako ne bo mislila le na svoje težave,« je pomislil. Potem ji je začel opisovati in pripovedovati, kaj je doživel, prav na ta dan pred nekaj leti, in kakšne so bile posledice tistega dogodka. Poslušala ga je, ne da bi trenila z očmi. Ko je povedal do konca in utihnil, je še nekaj trenutkov molčala in ga gledala. Šele čez čas je spregovorila:

			»Oprostite, gospod doktor. Neumno sem ravnala. Moje težave v primerjavi z vašimi niso nič. Pa jih kljub vsemu zmorete nositi. Jaz sem pa obupala in hotela narediti konec življenju.« Potem pa je začela pripovedovati svojo življenjsko zgodbo.

			»Pojdiva v bližnjo gostilno! Mrzlo je. Čemu bi prezebala tukaj, zunaj?« je predlagal Štefan, nekaj res zaradi mraza, še bolj pa za to, da jo oddalji od nevarnega mesta.

			Zavila sta v bližnjo gostilno. Bila je popolnoma prazna. Sedla sta v oddaljeni kot, za mizo, in naročila čaj, da se nekoliko ogrejeta.

			Točajka jima je kmalu prinesla vroč čaj, da si ogrejeta telo in pomirita dušo. Počasi sta ga srebala in Marija je začela razgrinjati svojo življenjsko zgodbo.

			»Bila sem mlada in moj izvoljenec tudi. Že nekaj let sva bila par. Sklenila sva, da se poročiva. Vse sva že imela pripravljeno za poroko. Teden dni pred poroko so meni kolegice pripravile dekliščino, njemu pa kolegi fantovščino. Veste, na takih prireditvah popijejo toliko alkohola kot krava vode. Zjutraj, ko se je vračal domov, je zdrsnil z avtomobilom s ceste in je bil na mestu mrtev. Pokopali smo ga. Jaz pa sem čez nekaj tednov ugotovila, da sem noseča. Rodila sem sina. Zanj skrbim sama. Ko pogledam sina, vedno vidim njega, Janeza. Sin mu je tako podoben, da mu bolj ne more biti. Moj sin za praznike vedno odide k babici, Janezovi materi. Janez je bil edinec in mati je sedaj čisto sama. Pogreša sina. Jaz pa tudi. Ko je moj sin Janko pri babici, me vedno pograbi obup. Kot danes. Takrat šele spoznam, kako sama sem in da nimam nikogar, ko še sina moram deliti z njo.«

			Umolknila je in nekaj trenutkov je bila tiho. Tudi Štefan je molčal. Ni upal razbiti tišine. Potem pa je nadaljevala:

			»Toda vi, gospod doktor, vi ste mi odprli oči. Sebična sem. Spoznala sem, da nisem samo jaz nesrečna. Vidim, da tudi drugim življenje ne prizanaša. Pa to znajo prenesti. Jaz pa bi skoraj podlegla razočaranju. Potem bi bil nesrečen in sam tudi moj sin.«

			»Vidite, da ni prav, kar ste mislili storiti. Vi le še imate nekoga. Niste povsem sami. Je pa lepo, da dovolite, da babici ob praznikih vaš sin, njen vnuk, polepša dni. Ona je še bolj sama kot vi. Vi imate sina, ona ga je pa izgubila.«

			»Prav imate. Šla bom. V cerkev grem. Tam je mnogo ljudi in pozabila bom na samoto.«

			»Le pojdite!« jo je vzpodbujal Štefan.

			Plačala sta in zapustila gostilno. Ko sta prišla ven, na trg, sta zagledala in srečevala skupine ljudi, ki so hiteli v cerkev. Poslovila sta se in ona se jim je pridružila.

			Štefan je zavil proti domu. Srečeval je znance, iz svoje ulice, pa tudi druge. Ob srečanju so se za trenutek ustavili, zaželeli drug drugemu vesele praznike in nato nadaljevali svojo pot. Štefanu se ni niti malo več zdelo, da je osamljen. Imel je občutek, da je z njim ves svet. Krivda in grenki spomini so zbledeli.

			»Dobil sem priložnost za popravni izpit. Višja sila, ki usmerja naše življenje, mi je dala priložnost, da rešim življenje. Pa prav na obletnico, ko se je moja sreča sesula, ko sta umrli Irena in Tina. Srečen sem, da sem lahko pomagal. To je dober znak. Zdi se mi, da sta Irena in Tina danes z menoj,« je tokrat z veseljem in brez grenkobe o njiju razmišljal Štefan.

			Ta večer je, čeprav sam, preživel mirno. Nobenega nujnega obiska na domu ni bilo potrebno opraviti. Naslednji dan pa je bil božič. Čeprav je bilo že jutro, je Štefan načrtoval, da še malo polenari v postelji. Praznik je bil in v službo ni bilo potrebno iti. Pa še vreme je bilo tako, da ni bilo za nikamor, ker je metlo, kot da želi zamesti vso mesto do vrha streh. Pa ni dolgo užival načrtovanega počitka. Kmalu ga je vrglo iz postelje zvonjenje in vpitje pred vrati:

			»Gospod doktor! Gospod doktor! Pridite brž! Nesreča se je zgodila! Človek je poškodovan!«

			»Grem! Že prihajam!« je zavpil Štefan v odgovor, skočil pokonci in se hitro oblekel, vzel svojo zdravniško torbo in že je bil nared. Ni minilo dobrih pet minut, ko je že odprl vrata, pripravljen, da gre k poškodovancu.

			Pred vrati ga je čakal eden izmed mestnih policistov.

			»Neki možakar se je ponesrečil, gori na prelazu, nad mestom,« je povedal Štefanu.

			»Hudo?« je vprašal Štefan.

			»Precej grdo izgleda.«

			Potem sta zlezla v policijsko terensko vozilo. Odpeljala sta se hitro, kar so jima dopuščale trenutne vremenske razmere.

			Ko sta prispela na kraj nesreče, so gasilci pravkar uspeli osvoboditi ponesrečenca iz razbitega avtomobila. Previdno so ga dvignili iz ostankov avtomobila, ki je bolj visel kot stal, naslonjen na skalo in napol prelomljeno smreko pod cesto. Ponesrečenec je bil še živ, ko se je Štefan sklonil k njemu. Vsi znaki pa so kazali na to, da so poškodbe hude, pa čeprav je bil trenutno še pri zavesti.

			»Vi, doktor. Kako majhen je svet. Vi mi pomagate?« je s težavo govoril ponesrečenec in nepremično zrl v Štefana.

			»Poznate me? Jaz se vas ne spomnim, pa čeprav se mi zdite nekam znani.«

			»Oprostite za tisto. Pred leti. Ne bi smel ravnati, kot sem. Sedaj bom plačal. Ne bom se izvlekel.«

			»Seveda se boste. Samo ne govorite sedaj! Varčujte z močmi, kajti pot do bolnišnice je dolga in vzdržati morate!«

			»Ne, ne bom. Bom pa popravil krivico za takrat. Pa ravno tak čas in na ta dan se je zgodilo.«

			Sedaj se je Štefanu posvetilo in spomnil se je, kdo je ponesrečenec.

			»To je on. On, zaradi katerega sem izgubil ženo in hčer. On, s katerim sva trčila na tisto usodno božično jutro.«

			Štefana je streslo, ko se je tega spomnil. Pa se je takoj naslednji trenutek zbral.

			»Pa kaj zato? Zame je samo človek, ponesrečenec, potreben moje pomoči, kot vsi drugi ponesrečenci. Res sem zaradi njega izgubil vse, kar sem imel rad, in še precej časa presedel v zaporu. Toda to me ne ovira, da mu ne bi pomagal, kolikor mu lahko pomagam,« je razmišljal in nadaljeval svoje delo. Pregledal ga je, obvezal in reševalcem, ki so pravkar prispeli, dal navodila.

			Medtem je ponesrečenec poklical k sebi policista. Pristopil je starejši, tisti, ki je prišel po Štefana. Ta pa je poklical še tovariša. Ponesrečenec jima je nekaj pripovedoval, policist pa si je nekaj zapisoval.

			»Ne utrujajte ga, prosim! Ne sme dosti govoriti. Čuvati mora moči,« je Štefan opomnil policista.

			»Kmalu bova končala. Samo nekaj podatkov še zapiševa,« je Štefanu odgovoril policist.

			Ponesrečenca so odpeljali. Takoj ko so prispeli v bolnišnico, so ga odpeljali v operacijsko sobo. Pa je bilo vse zaman. Med operacijo je izdihnil.

			Dober mesec po tem dogodku so Štefana poklicali na sodišče. Mislil je, da ga kličejo zato, ker rabijo izjavo o zdravstvenem stanju in poškodbah ponesrečenca. Pa ni bilo to. Ko je Štefan prišel na sodišče, je izvedel, da je ponesrečenec, ki ga je že lep čas pekla vest, ker je vso krivdo zvalil na Štefana, povedal policistoma, kaj se je v resnici dogajalo tistega usodnega božičnega dne, ko sta s Štefanom trčila. Povedal je, da za nesrečo ni bil kriv Štefan, temveč on. Priznal je, da ni bil vinjen Štefan, temveč on. Razkril je, kako mu je s pomočjo znanca iz laboratorija uspelo zamenjati epruvete s krvjo in tako vso krivdo zvaliti na Štefana, ki je moral zaradi tega v zapor. Policisti so njegovo izpoved posredovali sodišču in to je obnovilo proces. Štefan je bil oproščen vse krivde.

			»Le čemu sedaj vse to počenjate? To mi ne vrne ne hčerke in ne žene. Pa tudi let, ki sem jih presedel v zaporu, mi ne more vrniti,« je rekel Štefan na sodišču.

			»Prav je, da pride resnica na dan,« mu je odgovoril sodnik.

			Štefan na to ni rekel nič več. Molče in globoko zamišljen je zapustil sodišče. V mislih pa je ponovno premleval dogodke tistega usodnega dne in se spraševal:

			»Le čemu je bilo potrebno odpirati rano, ki je ponovno zaskelela? Sedaj mi je še huje in ne lažje. Prej sem se miril s tem, da sem kriv. Odpustil sem si, da sta žena in hči umrli po moji krivdi. Sedaj se pa skoraj ne znajdem več v tej novi situaciji: žrtev sem jaz, krivec pa on. Čisto zmeden sem. Naj se jezim nanj, ali naj mu bom hvaležen, ker me je opral krivde in je po tolikih letih priznal resnico? Le komu to koristi sedaj? Norec. Ves čas sem se obtoževal. Sedaj pa lahko rečem le to, da v tistem trenutku nisem mogel storiti nič, da bi preprečil nesrečo. Vsaj to zadoščenje imam,« je prišel do zaključka Štefan. Z desnico je šel preko čela, kot da bi hotel s tem gibom izbrisati vse težke misli. Mu je uspelo? Upajmo. Štefan je kljub nekaterim slabim trenutkom bil borec in ponavadi ni odpovedal pred kako oviro.

			Tiste dni so se mestni časopisi na veliko razpisali o Štefanovi nesreči in krivici, ki jo je doživel. Ko je šel po ulici, mu je marsikateri meščan, ki ga Štefan ni niti poznal, stisnil roko, ali ga samo prijazno pozdravil. Štefan je vedel, da mu s tem skušajo povedati, da čutijo z njim. Zdelo se mu je vse, vso mesto in ljudje v njem, nekam drugačni kot prej.

			»To je majhno mesto. V majhnih mestih pa je kot na vasi. Vesti se širijo kot blisk. Gotovo so zvedeli za mojo nesrečno zgodbo. Pa naj, saj ne mislijo nič slabega. Čeprav bi v resnici rad, da bi ostala samo moja. Toda je, kar je. To se več spremeniti ne da,« je pomislil ob tem ter končno stresel breme, ki ga je tako dolgo težilo, z ramen.

			Precej časa je minilo, da se je Štefan navadil na novo situacijo. Nekaj časa je imel občutek, da kjerkoli se je pojavil, vsi gledajo njega in o njem vedo vse. Potem pa so se zgodili novi dogodki. Ljudje so sedaj zanimali ti, na Štefanovo zgodbo so pa pozabili. Tudi Štefan ni imel več občutka, da vsi gledajo njega, ko se kje pojavi. Niso več šepetali, ko so ga opazili in ne pomilovalno pogledovali. To mu je bilo všeč. Tudi sam je nekako odrinil spomin na tiste dogodke in počasi pozabljal nanje. Počutil se je bolj sproščen in namesto v preteklosti je začel živeti v sedanjosti. Vmes pa so tekla leta.





* * *


			Nekega poznega popoldneva so Štefana poklicali k bolniku na dom. Pohitel je, kolikor je mogel. Vedno, ko so ga h komu poklicali, je hitel, kolikor je mogel. Sedaj pa še posebno, saj je bil bolnik njegov dober znanec, ravnatelj ene izmed srednjih šol v mestu. Začudilo ga je, da je zbolel, saj je izgledal zdrav in bil je še v najboljših letih.

			Ko je Štefan prišel k bolniku, je bilo že prepozno. Bil je mrtev. Diagnoza, srčna kap. Štefanu je bilo hudo, kot vedno, ko ni mogel pomagati. Za tolažbo družine pa je bil vedno preokoren. Sam je bil preveč prizadet, da bi lahko tolažil še druge. Tako je bilo tudi sedaj. Smrt znanca, ki mu ni mogel pomagati, mu je zelo težko legla na dušo. Pokvarjen mu je bil popoldan, pa tudi večer. Ko je zvečer šel na večerjo v gostilno, kjer je imel hrano, ni šel takoj po večerji domov, kot največkrat. Ostal je v družbi znancev. Ti so bili nekajkrat na teden stalni gostje. Štefan je mislil, da bo v njihovi družbi lažje pozabil na današnje srečanje s smrtjo. Želel je zatreti občutek nemoči, ki ga je navdajal, odkar se je kot zdravnik srečeval s primeri, ko bolniku ni mogel pomagati.

			»Pa je ravnatelj odšel,« je bolj sam sebi kot drugim, rekel eden izmed prisotnih.

			»Da, pa tako na hitro. Ne morem verjeti, da ga ni več. Pa tak dedec je bil. Le kdo bi mislil, da ga bo tako hitro konec,« je modroval drugi.

			»Kdo ve, kdo ga bo sedaj nasledil. Najbrž bodo borbe za njegov stolček. Kar nekaj jih je, ki so komaj čakali, da se izprazni.«

			Štefan je molče poslušal modrovanje možakarjev. Nobene ni pripomnil zraven. Počasi je srkal svojo pijačo in poslušal. Možakarji pa so pridno praznili litre, kot so rekli, v spomin preminulega ravnatelja. Štefan jim ni sledil. Pa ga niso niti silili, saj so vedeli, da bi bilo zaman, ker se jim pri popivanju ne bi pridružil. Včasih, prej, ko ga še niso tako dobro poznali, so ga nagovarjali, naj spije kozarec ali dva vina, zaradi boljšega počutja. Pa niso uspeli. Zato so to opustili. Radi pa so ga zvabili v svojo družbo, saj je bil prijeten sogovornik in dober šahist. S šahom in kartanjem pa so si pogosto krajšali večere, zraven pa drug drugemu povedali mestne novice. Zlasti pozimi, ob dolgih večerih, so si tako pogosto krajšali čas. V majhnem mestu, kot je bilo njihovo, ni bilo kaj prida zabave. Zato so se zbirali v gostilni Pri starem kočijažu, ob kozarcu pijače, da so si popestrili dolge zimske večere. Poleti so bila njihova srečanja v gostilni redkejša, saj so takrat lahko počeli marsikaj, kar pozimi niso mogli.

			Bila je že pozna ura, ko je Štefan zapustil gostilniško družbo, naj modruje naprej, sam pa se je odpravil k počitku.

			Naslednji dan je prinesel nove dogodke in tako Štefan kot ostali člani njegove druščine niso razmišljali več o dogodkih minulega dne. Zima je še vedno kazala svoje zobe. Temperature so bile izredno nizke in snega je nasulo, kot že dolgo ne. Vse to pa so spremljala številna prehladna obolenja ljudi. Skoraj ni bilo hiše in stanovanja, da ne bi bolezen to zimo koga položila v posteljo. Nekaj šol pa je moralo svoja vrata zapreti teden dni pred zimskimi počitnicami, ker so dijaki, učenci in učitelji množično obolevali. Zato so se morale začeti počitnice prej kot ponavadi.

			Kljub vsem tem nevšečnostim pa se je na šoli, katere ravnatelj je pred kratkim umrl, začel pravi boj za njegovo mesto. O tem je Štefan zvedel šele v gostilni. Novice so mu prinašali njegovi znanci. Vedeli so povedati tudi to, da je prijav za izpraznjeno mesto kar pet.

			»Kdo ve, kdo bo novi ravnatelj?« se je spraševal eden.

			»Najbrž kdo od tukajšnjih profesorjev,« je pripomnil drugi.

			»Ko bi le bilo tako. Pokojni nam manjka. Nekoga bomo morali pritegniti v svoje vrste, da zapolnimo nastalo vrzel,« je dodal tretji.

			Štefan pa je neprizadet poslušal njihovo modrovanje. Ni se vmešaval in bilo mu je vseeno. Bil je le občasen član njihove družbe. Njegov poklic mu je naložil kak obisk na domu, tudi v večernih urah, zato se jim je pridružil le takrat, ko ni bil preutrujen, in ko je bil slučajno prost in se mu ni ljubilo brati.

			Minilo je nekaj tednov, morda celo mesec, ko se je druščina spet zbrala v gostilni, ob svoji običajni mizi. Modrovali so, nekaj skrivnostno šepetali in se nečemu čudili. Štefan ni vedel, kaj jih tako vznemirja. Mirno je večerjal in se po večerji že napotil, da odide. Pa mu ni uspelo oditi. Komaj je vstal, da bi si oblekel plašč, že ga je eden izmed članov družbe poklical:

			»Gospod doktor! Prisedite med nas! Noč je dolga in še bo čas za spanje. Bomo katero rekli.«

			Štefan je brez besed obesil plašč nazaj na njegovo prejšnje mesto in prisedel k družbi. Čutil je, da možje nekaj vedo, nekaj, kar bi mu radi povedali. Morda bi radi izvedeli njegovo mnenje, kot že dostikrat. Ali pa kar tako želijo samo povedati novico dalje. Ali pa mislijo, da kaj več ve o stvari, ki jih zanima, ko se pa v ambulanti obrne toliko ljudi. Posebno v tem času, ko je bilo toliko bolnih. Tam se pogovarjajo o mnogih stvareh, ko čakajo, da pridejo na vrsto. Mogoče mislijo, da o dogodku, ki ga obdelujejo, ve kaj več in je že slišal zanj. Zato se jim je pridružil, saj je sedaj, ko se je njegov delovni čas iztekel, imel časa na pretek.

			Kmalu po tem, ko je prisedel in je natakar pred njega postavil pijačo, je eden izmed prisotnih začel:

			»Gospod doktor, ste že slišali, novega ravnatelja imamo.«

			»Kaj ravnatelja? Ravnateljico. Žensko so izbrali. Tujko. Neko

			Tino Podbrežnik,« je dodal nejevoljno, kot da mu ne bi bilo prav, drugi.

			Štefan se je zdrznil in v mislih začel sklepati:

			»Tino Podbrežnik? Pa tako se je pisala Tina. Toda le kaj bi prineslo njo sem? Pa saj je enakih imen in priimkov mnogo. Ni nujno, da je ona.«

			»Ja, ja, pet se jih je prijavilo. Štirje domači profesorji in ona, profesorica. Pravijo, da ima tudi doktorat. Zato so izbrali njo.«

			»Pravijo, da je prijazna, a energična ženska. Moj nečak hodi na to šolo. Pa v teh dneh, kar je prišla, ni rekel niti ene slabe besede čez njo. Mogoče pa ne bo slaba,« je rekel tretji.

			»Eno Tino Podbrežnik sem poznal. Bila je doma v isti vasi kot moja teta Urša. Samo tista je bila učiteljica in ne profesorica, pa tudi doktorskega naziva ni imela. Ta bo gotovo katera druga,« je dodal Štefan.

			»Pravijo, da ni poročena. Ima pa sina, velikega že, študenta,« je spet dodal eden.

			»Ja, jaz sem pa slišal, da sin študira medicino,« je dodal k pogovoru drugi.

			»Tista Tina, ki sem jo poznal, bi že lahko imela sina študenta. No, bomo že videli, če je prava. Enkrat se bova že srečala. K meni, v ordinacijo, slej ko prej vsakdo enkrat pride. Gotovo bo prišla tudi ona. Pa bomo videli, če je tista, ki jo že dolgo poznam,« je dodal Štefan.

			»To ste pa prav povedali, gospod doktor. Ali ob rojstvu ali ob smrti, z vami se vsakdo vsaj enkrat sreča. Pustimo to in dajmo času čas! Se bo že izkazalo, kdo je. Je vaša znanka, ali pa čisto druga ženska. Po imenu se bolj malo lahko sklepa, ko pa jih je toliko enakih. Pa mnogo je tudi izmišljenih ter privzetih imen in nadimkov,« je končal pogovor tretji, ki je bil matičar in je o tem kar nekaj vedel.

			Nekaj časa so še modrovali in razpravljali o tem in onem. Potem pa jih je Štefan z izgovorom, da se mora spočiti, ker kdo ve koliko bolnikov ga čaka naslednji dan, zapustil. Oblekel se je in odšel proti domu. Družba pa je še ostala in gotovo modrovala naprej.

			Štefan pa ni imel miru od takrat, ko je odšel iz gostilne. Ves čas so se mu misli vračale na pogovor v gostilni.

			»Da bi bila to Tina? Moja nekdanja Tina? Ne morem verjeti, da bi jo usoda spet prinesla meni na pot. To potem ne bi bilo samo golo naključje. Bilo bi mnogo več. Mogoče usoda sama. Mogoče pa sploh ni ona. Mogoče je ženska, ki je nisem nikoli poznal in ne videl. Pa kljub vsemu ne morem verjeti v naključje, da bi neka druga imela isti priimek in ime, pa sina enako starega kot ona. Pa počakajmo! Enkrat se že srečava, pa bom vedel. Sedaj zastonj ugibam, ker do zaključka in resnice ne pridem,« je skušal prekiniti razmišljanje o Tini in preusmeriti misli drugam, kar pa mu ni najbolje uspelo. Misli so se mu proti njegovi volji ves čas vračale k Tini. Šele spanec jih je prekinil.

			Naslednje jutro bi skoraj zamudil v službo. To se mu ni še nikoli zgodilo. Zbudil se je zadnji trenutek. Ni zajtrkoval, le umil in oblekel se je in skoraj pritekel v ordinacijo le nekaj trenutkov pred začetkom delovnega časa.

			»Kaj pa je z vami, gospod doktor, da ste skoraj pritekli? Se rekreirate? Ali se vam je kaj zgodilo?« ga je zaskrbljeno vprašala sestra. Saj jo je res že skrbelo, da je tako pozen in ga tako dolgo ni bilo, kar ni bila njegova navada. Že se je bala, da je naposled še on zbolel. »Bala sem se že, da ste zboleli. Vedno ste bili prvi v ordinaciji. Jaz sem tista, ki priteče vedno zadnji trenutek. To je moja navada.«

			»Veste, sestra, skoraj bi zaspal. Prebudil sem se zadnji trenutek. To se mi ni zgodilo menda še nikoli. Vsaj pomnim ne, da bi se. Spadam med tiste, ki nimajo težav z vstajanjem. Zato sem pa moral teči.«

			»Pa to ni čudno. Utrujeni ste. Izčrpani. Spomnite se, koliko je bilo bolnikov te dni. Pa še potem, ko ste tukaj končali, niste imeli miru in ste morali na obiske k bolnikom po domovih. Enkrat pa pride skupaj. Sedaj čutite posledice napora. Še sreča, da je jutri že sobota in potem še nedelja. Lepo se spočijte in pošteno naspite,« mu je svetovala.

			»Tudi se bom. Imate prav. Res potrebujem pošten počitek,« se je strinjal Štefan in tako sta končala pogovor ter se posvetila delu.

			Bolnikov je bilo manj kot prejšnje dni, pa ravno toliko, da sta oskrbela vse v rednem delovnem času. Po končanem delovnem času pa sta takoj zapustila ordinacijo in šla vsak na svojo stran.

			Štefan je po službi zavil na kosilo, potem pa je odšel naravnost proti domu. Ko je prišel domov, se je zleknil na kavč in prespal vse do večerje. Po večerji je spet takoj odšel domov in spat. Garanje v prejšnjih dneh mu je pustilo precejšnjo mero utrujenosti. Nekajkrat je celo pomislil, da se tudi njega loteva katero od prehladnih obolenj, kar ne bi bilo niti malo čudno, če bi se od tolikih obolelih še sam nalezel.

			Štefan se je naslednje jutro zbudil navsezgodaj. Pravzaprav so ga prebudile moraste sanje. Tako so ga zbegale, da se je moral pošteno potruditi, da je ugotovil, da je doma, v svoji postelji in na varnem. Ko je prišel nekoliko k sebi, je bil že svetel dan. Trajalo je nekaj časa, da se je umiril in spoznal, da so bile vse samo sanje. Ko je to spoznal, se je obrnil na drugo stran in skušal še malo zaspati. Bila je nedelja in se mu ni nikamor mudilo. Pa ponovno zaspati nikakor ni mogel. Zato je vstal, si pripravil zajtrk in ob hrani zaužil še precejšnjo dozo vitaminov, da bi pregnal izčrpanost, od prekomernega dela v preteklih dneh je bil popolnoma utrujen. Takega pa bi z lahkoto položila v posteljo katerakoli virusna bolezen, kar pa nikakor ni želel.

			Štefan je pogledal ven in videl, da je čudovita sončna nedelja. Sneg se je talil in na vsakem koraku se je videlo, da zima izgublja na ostrini. Bil je že čas, saj se je februar že iztekal. Na tako lep sončen dan se mu ni dalo ostati v stanovanju. Oblekel se je in napotil v mesto.

			Brez posebnega cilja je taval po ulicah in opazoval izložbe. Niti ni nič prida razmišljal. Misli je tokrat pustil, naj počivajo. Preprosto, užival je v lepem, sončnem dnevu. Tako je prišel v središče mesta. Ustavil se je pred izložbo cvetličarne in se brez posebnega namena zazrl vanjo. Ulice so bile kot izumrle, le redko se je pojavil kak človek in zavil v pekarno ali cvetličarno, ki sta bili ob tem času in v nedeljo edini odprti.

			Neka ženska je prišla iz cvetličarne, s šopkom rdečih rož. Kdo ve zakaj je prav to cvetje pritegnilo Štefanov pogled. Pa tudi ženska se je za trenutek ustavila in se s skoraj odprtimi usti zastrmela v Štefana. Tudi Štefan je dvignil pogled, da bi ugotovil, kdo je ženska, ki se je tako zagledala vanj. Začudilo ga je, da ga je tako prodorno začela gledati, ko pa so ga vsi meščani že poznali, in če je katerega srečal, so ga tudi vsaj pozdravili, če že ne zapletli v pogovor. Ta pa ga je začela gledati, kot bi srečala privid, ali duha. Po nekaj sekundah, čeprav se je njemu zdelo, da je opazovanje trajalo mnogo dalj časa, se mu je posvetilo:

			»Pa to si ti, Tina!«

			»Štefan! Pozdravljen! Pa se le nisem zmotila. Gledala sem te in tuhtala, če si to res ti, ali pa se motim. A glas je tvoj. Torej si. Ti si, ti,« je očitno vesela srečanja govorila Tina.

			Potem sta se vesela, da sta se srečala, objela in stopila v bližnjo slaščičarno, da poklepetata. Po krajšem pogovoru mu je Tina predlagala:

			»Vidim, da se tudi ti dolgočasiš. Jaz pa tudi nimam danes kaj posebnega početi. Pojdi z menoj! Tukaj v bližini stanujem. Skuhala nama bom kosilo in med pripravo kosila se bova imela čas pogovarjati. Dolgo se nisva videla in gotovo je mnogo stvari, ki bi jih lahko povedala drug drugemu. Danes se tudi jaz dolgočasim. Marjan se pripravlja za izpit, zato ni prišel domov. Jaz pa sem sama in dan se mi neznansko vleče. Če greš z menoj, bom imela vsaj družbo, ti pa najbrž tudi nimaš danes dosti dela.«

			Štefan se je strinjal s Tininim predlogom in odšla sta proti Tininemu stanovanju.

			»Res se že dolgo nisva srečala. V tem času pa se je nabralo mnogo stvari, o katerih bi se rad pogovarjal s teboj.«

			Ko sta prišla v Tinino stanovanje, se je ona lotila priprave kosila. Štefan ji je pomagal, kot nekoč, v starih časih. Medtem sta se pogovarjala o času, ko sta živela vsak v svojem kraju in prenašala križe življenja.

			Tina je Štefanu povedala vse o sinu Marjanu in da je medtem ko je odraščal, študirala. Po končani gimnaziji se je Marjan odločil za študij medicine. Da bi lažje ob vikendih prihajal domov, se je odločila, da bo poiskala službo nekje bližje Ljubljani, da bo Marjan ob vikendih lažje prihajal domov. Prebrala je razpis za prosto delovno mesto v tem mestu, poslala prošnjo in bila sprejeta.

			»Navadno pride Marjan ob vikendih domov. Ko pa so izpiti, ostane v Ljubljani in se uči. Tako je tudi ta vikend ostal tam. Če bi prišel domov, bi izgubil preveč časa, ki ga lahko uporabi za učenje. Taki dnevi pa so za mene prazni in pusti. Ko ga ni, se ne vem kam dati, pa grem v mesto, brez posebne potrebe, samo da je čas krajši. Tako je bilo tudi danes. Šla sem v mesto in kupila sem šopek rož, čeprav ga v resnici niti nisem potrebovala. Pa sem vesela, da sem šla. Če ne bi šla, ne bi srečala tebe.«

			Nato je Štefan Tini opisal svoje življenje v času, ko se nista videla in nista imela stikov. Povedal ji je o nesreči, ki jo je doživel, pa o smrti žene in hčerke ter da je leta preždel v zaporu. Naslikal ji je z besedami vse tiste temne trenutke, ko se je obtoževal za ženino in hčerkino smrt, ko je bil prepričan, da je kriv. Povedal ji je, kako se je razpletlo in zbrisalo z njega madež krivde. Opisal ji je, kaj je doživel ob ženinem in hčerkinem grobu na dan mrtvih. Pa o nesreči nad mestom, ki se je zgodila to zimo in razkrila vso grdobijo, ki ga je stala pet let zapora. In ko je povedal vse, se mu je zdelo, da se mu je z ramen zvalilo težko breme in naenkrat se je počutil neznansko lahkega. Vse okrog njega je postalo svetlejše. Spet je bil nekdanji Štefan, tisti, ki ga je Tina poznala že od otroških let naprej. Obema pa se je zdelo, da sta še vedno mlada, da ni minilo toliko let od dneva, ko sta izgubila stike. Molčala sta, kot bi zbirala razbite koščke minulega življenja, ki jih je raztresla usoda.

			Prvi je molk prekinil Štefan in Tino vprašal:

			»Tina, pa se ti Mejačev Marjan ni nikoli oglasil?«

			»Nikoli. Leta in leta nisem vedela, kje je. Pred dvema letoma sva bila med počitnicami s sinom doma. Obnovila sva rojstno hišo. Nekega dne pa sem srečala starega Mejača. Pozdravila sem ga, pa čeprav s priokusom grenkobe v glasu. Odzdravil mi je in začel:

			Ti, Tina! Slišal sem, da imaš sina. Po vasi govorijo, da je njegov oče moj sin, naš Marjan. Da boš molčala, četudi je res! Drži jezik za zobmi! Marjan je srečno poročen. Da mu ne boš poskusila razdreti družine! Pojdi od tu in se ne vračaj več! Pa pusti ga pri miru že enkrat!

			Od jeze me je skoraj dvignilo v zrak. Nekaj prav gorkih sem mu odbrusila. Takih, da se je obrnil in odšel hitro, kot bi ga veter nesel. Soseda pa mi je pozneje povedala, da je Marjan pri stricu, v Nemčiji. Stric mu je baje prepustil precejšnje premoženje. Sicer pa, kaj mi mar kje je in kako živi. Prebolela sem ga. Ne ljubim ga več, pa tudi ne sovražim. Za mene kot da več ne obstaja. Čas je opravil svoje. Mladost je odnesel in z njo tudi ljubezen do Marjana. Rane pa, ki so ostale, so se zacelile. Ko mi je bilo najbolj hudo, sem si naložila največ dela, da ni bilo časa dosti razmišljati. Sedaj pa niti ne želim več, da bi ga še kdaj srečala,« je povedala.

			»Videti je, da življenje ni prizanašalo ne meni in ne tebi. Metalo naju je ob težave, kot morje valove ob skale. Zdi pa se mi, da nama vse to, kar sva morala preživeti, ni niti malo škodovalo. Iz vsega tega sva prišla močnejša in mislim, da tudi pametnejša. Jaz sem spoznal, da stvari dostikrat niso takšne, kot mislimo, da so,« je na glas razmišljal Štefan.

			»Da, tako je. Ni vse tako, kot izgleda na prvi pogled,« je nadaljevala in končala Štefanovo misel Tina.

			»Prav imaš, Tina. Toliko časa sem se obtoževal za smrt žene in hčerke. Nikakor se nisem mogel pomiriti z njuno izgubo. Potem pa sem zvedel, da me žena, ki sem jo oboževal, ni nikoli ljubila. Bil sem ji le izhod v sili. Bila je noseča in da ne bi rodila nezakonskega otroka, se je poročila z menoj in me odvrnila od tebe. Z drugim je hodila in se zabavala, ko sem jaz delal, da bi zaslužil, da bi ji bilo življenje udobno. Ona pa me je nameravala celo zapustiti. Ni se ozirala na moja čustva. Izigravala jih je, kot da sem kos lesa in ne živ človek. Ko je ves čas sitnarila in iskala prepir, sem tepec neumen mislil, da je osamljena in godrnja zato, ker me pogreša. Ona pa je s prepirom tlakovala pot, da bi me lažje zapustila. V najinem življenju potemtakem ni bilo nič resnično: ne ljubezen, niti moj zakon, pa kot se je izkazalo, tudi moja krivda za njuno smrt ne.

			Pri vsem tem sem mislil, da je bila najbolj resnična vsaj moja hčerka, Tina. Pa mogoče še ta ni bila. Rodila se je prezgodaj, v sedmem mesecu. Možakar ob grobu mi je povedal, da je bila njegov otrok, in ko sem spoznal Ireno, je ta bila potemtakem že noseča. Torej se hčerka ni rodila prezgodaj, le jaz sem njeno mater spoznal dva meseca prepozno. Morda bi kot zdravnik moral podvomiti o tem, ali pa se vsaj kaj vprašati in preveriti. A ko si človek želi in misli, da so se mu želje izpolnile, je lahko slep še za bolj očitne stvari. Čeprav pa so se mi želje do neke mere vendarle izpolnile. Naj je bilo kakorkoli, naj je bila moja ali ne, je bila hčerka še najbolj svetla točka in nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Res pa me je v tem času, ko so začele prihajati resnice na dan, da naj Tina ne bi bila moj otrok, še najbolj zabolelo.«

			»Ne razmišljaj več o tem, Štefan. Mimo je in minilo je. Ne splača se toliko brskati po preteklosti. To povzroča samo bolečino in stres. Spremeniti pa tako ali tako ne moremo ničesar. Važno je to, da sva se spet našla. To mi daje upanje, da so težave za nama in da bova spet prijatelja, kot sva bila nekoč. Razumela bova drug drugega in si pomagala čez zapreke, ki nama jih prinese življenje. Vedno sva znala premagovati težave. Bila sva kar dober par. Sedaj pa sva oba zrelejša in obogatena z mnogimi izkušnjami, pa čeprav so bile nekatere precej boleče. Še lažje bova razumela drug drugega in si tudi znala pomagati.«

			»Prav imaš, Tina. Kjer si se pojavila ti, Tina, tam sem bil tudi jaz srečen. Kot da si moja dobra vila in me varuješ ter prinašaš srečo. Ko sem odšel iz tvoje bližine, pa kot da bi se vse obrnilo proti meni. Sedaj sem te spet srečal in to, ko sem najmanj pričakoval. Vidiš, usoda nama je dala še eno priložnost. Nikar je ne zapraviva, Tina! Le redki so izbranci, ki dobijo še eno možnost, da popravijo napake in ujamejo izgubljeno. Midva sva jo dobila in to morava znati ceniti,« je povedal Štefan in z dlanjo pokril Tinino roko. V očeh pa se mu je prižgala iskra novega upanja. Zazdelo se mu je, kot da se je ponovno rodil. Mogoče pa je res črpal moč in srečo iz Tinine bližine.

			Tega dne se mu je zdela resnična le Tina. Vso njegovo minulo življenje in nesreče, ki mu jih je tako obilo natrosila usoda, pa kot da so le moreče nočne sanje, ki izginejo z jutrom, ko se zbudi. In zdelo se mu je, da se je sedaj zbudil. Nikoli ne bi smel zamenjati Tine za Ireno. Vztrajati bi moral v ljubezni do nje. Gotovo bi si prihranil marsikatero grenko uro in žalost, če bi ostal ob njej. Toda časa ne more zavrteti nazaj. Sklenil pa je, da več nikoli ne bo odšel iz njene bližine.

			Ko se je pozno popoldne poslovil od Tine in šel proti svojemu stanovanju, mu je bil korak lahek, kot že dolgo ne. Na ustih mu je sijal nasmeh. Ni več čutil ne utrujenosti in ne izčrpanosti. Znanci, ki jih je spotoma srečal, so ga začudeno pogledovali. Bil je nekako drugačen in spremenjen. Vsakemu je namenil nekaj prijaznih besed in topel nasmeh, kot da ga razganja sama sreča. Vsi, ki so ga tega dne srečali, so opazili njegovo spremembo.

			»Kaj pa je našemu zdravniku? Nekam spremenjen se mi zdi,« je rekla ena od sosed drugi.

			»Ne vem. Res je nekam drugačen. Iz njega kar žari veselje, mogoče sreča,« je modrovala druga.

			Štefan je slišal njun pogovor in pomislil:

			»Res je sreča. Pa ne v meni, temveč nekaj ulic naprej od tod. Oh, ko bi vedeli ...«





VI.


			Ko sta Marjan in stric odpotovala od doma, sta nekaj časa potovala molče. Noben ni spregovoril niti besede, kot bi se bala govoriti, da ne bi prebudila čustev, ki bi bila močnejša od želje po odhodu in bi si Marjan premislil ter se vrnil nazaj domov.

			Stric je molčal in pustil Marjana, naj v miru umiri svoja čustva. Vedel je, da mu kljub vsem prelepim obljubam, ki mu jih je dal, odhod od doma ni bil lahek. Bil je edinec in doma je pustil starše in dekle. Zato je molčal. Šele po dolgem času je stric prekinil molk. Začel mu je z besedami slikati kraj, kjer živi in v katerem ima svoja podjetja. Govoril je in govoril, da bi ga zamotil in bi Marjan prenehal razmišljati o tistih, ki jih je pustil doma. Tako sta se pripeljala do meje nemške dežele in jo prevozila. Potem še dve uri vožnje in zagledala sta prve hiše manjšega mesta.

			»No, pa bova kmalu doma,« je rekel stric.

			Prevozila sta še nekaj ulic in trgov ter zavila pred razkošno zgradbo. Stric je ustavil pred njo, pritisnil na daljinca in počakal, da so se odprla vrata, nato pa zapeljal na dvorišče. Prišla je služinčad in pozdravila gospodarja. Stric je prisotne služabnike takoj seznanil, da je mladenič, ki je prišel z njim, njegov nečak in bo odslej prav tako gospodar ter bo imel enako besedo in pravice kot on sam. Služinčadi sta prepustila, da spravi njuno prtljago v hišo. Enemu izmed služabnikov je stric ukazal, da je od sedaj naprej njegova dolžnost skrbeti za mladega gospoda. Povedal mu je tudi, v katero sobo naj ga namesti. Potem sta z Marjanom odšla v hišo, delo pa prepustila služinčadi.

			»Marjan, gotovo si že lačen. Jaz sem. Grem naročit večerjo,« je dejal stric, potem pa ukazal služabniku, ki je pravkar vstopil, obložen z njuno prtljago, naj mlademu gospodu pokaže njegovo sobo in mu prinese vse, kar potrebuje, sam pa se je napotil proti kuhinji.

			Marjan je v spremstvu služabnika odšel v svojo sobo. Med potjo si je skušal zapomniti pot, da bi se znal vrniti v jedilnico. Ko sta prišla v sobo, ga je služabnik pustil samega. Marjan se je začel razgledovati in si ogledovati sobo, ki bo odslej njegov dom. Bil je zelo presenečen. Soba je bila kot iz sanj. Pravo razkošje, o kakršnem do sedaj ni mogel niti sanjati. Preiskal jo je do poslednjega kotička.

			Na levi so bila vrata. Marjan jih je odprl in zagledal razkošno kopalnico. Ni pomišljal niti trenutka. Slekel se je, natočil v marmorno kad toplo vodo in se potopil vanjo. Topla kopel je pripomogla, da mu je telo preplavilo ugodje in pregnalo poslednjo trohico utrujenosti in otožnosti zaradi ločitve od doma.

			Komaj se je oblekel, je prišel služabnik in ga pospremil k večerji. V jedilnici ga je že čakal stric. Prinesli so večerjo. Ob večerji se je med njima razpletel pogovor. Stric je Marjanu razložil, za kaj je zadolžen kateri od služabnikov. Opisal mu je tudi hišo in mu obljubil, da mu jo bo naslednje jutro sam razkazal.

			»Sedaj si gotovo, tako kot tudi jaz, utrujen. Jutri bo nov dan in midva spočita. Pa ti pokažem in razložim vse, kar te bo zanimalo,« mu je povedal stric in nato sta se odpravila spat.

			Kljub utrujenosti Marjan ni takoj zaspal. Razmišljal je o novem domu, ki ga je vsega prevzel, oglašala pa se mu je tudi vest.

			»Tino sem pustil doma. Spet sem jo preslepil, bo mislila, in zapustil. Nisem ji povedal niti besede, kaj nameravam. Čim prej ji moram pisati in ji vse pojasniti. Razumela bo. Ona vedno razume. Naslednje počitnice pa bo prišla sem, na počitnice. Prepričan sem, da bo tudi ostala tukaj. Potem pa naj doma norijo starši zaradi tega, kakor hočejo. Ko bova poročena in pridejo otroci, se bodo že unesli. Samo ne smem predolgo čakati. Pisati ji moram in se ji opravičiti, zakaj sem odšel brez slovesa. Sicer se mi lahko zgodi, da jo izgubim. Mnogi mi jo zavidajo. Pa tisti Štefan kar čaka, da me pri njej izrine. Tega pa ne bom prenesel. Tak berač, kot je on, da bi me izrinil, Ne, tega ne bom dovolil, da me tako niče, kot je Štefan, premaga, pa čeprav je zdravnik,« je zaključil svoje misli šele, ko je utonil v spanec.

			Zjutraj, takoj po zajtrku, sta stric in Marjan odšla v podjetje. Predstavljanju ni bilo ne konca ne kraja. Spoznaval je ključne stričeve sodelavce in delo v pisarni.

			Naslednjega dne ga je stric začel vpeljevati v vodenje podjetja. Marjanu se je na začetku zdelo, da tega ne bo znal nikoli. Po eni strani je skoraj obžaloval, da se je podal na pot, za katero je mislil, da bo lahka in jo bo obvladal brez posebnega napora. Sedaj pa je spoznal, da se je pošteno motil. Zbit in utrujen se je po končanem delavniku vračal domov. Čeprav je vsako jutro, ko se je zbudil, trdno sklenil, da bo zvečer napisal Tini pismo, sklepa ni uresničil. Vsak dan je prišel v svojo sobo tako utrujen, da ni niti pomislil na pisanje. Tako so se dnevi odmikali, ne da bi Marjan Tini napisal eno samo vrstico pojasnila, zakaj je ravnal, kot je.

			Kmalu, po nekaj tednih, morda mesecu dni, pa je bilo Marjanu že mnogo lažje. Vodenje podjetja in poslovni prijemi se mu niso zdeli več tako nedostopni za njegovo znanje, kot v začetku. Splošna razgledanost in zdrava kmečka pamet sta mu pomagali, da je stvari dojemal hitreje in se hitro učil.

			Po nekaj mesecih je nizal že prve poslovne uspehe. Šele sedaj si je vzel čas, da je domačim napisal prvo pismo in se opravičil, da zaradi privajanja delu tega ni storil že prej. Seveda ni vedel, da je stric starše sproti obveščal o njegovem privajanju na novo okolje. Ko je končal pismo staršem, pa se je vprašal:

			»Naj pišem tudi Tini? Predolgo sem jo pustil v nevednosti, ne da bi ji pojasnil svoj nenadni odhod. Najbrž je na smrt jezna na mene. Boljše, da jo pustim pri miru. Ne bi mi odpustila. Gotovo že ve, da sem zapustil domovino. Zakaj bi jo še bolj jezil? Naj bo, kot je. Pa kdo ve, kje je sedaj. Gotovo je že na svojem delovnem mestu, nekje daleč od doma. Gotovo je jezna na mene in mi ne bi niti odgovorila. Mogoče me je že celo pozabila in si našla drugega. Ne bom ji pisal, če ji nisem do sedaj. Naj ostane tako, kot je. Me bo vsaj lažje pozabila,« je razpletal svoje misli, in ji ni pisal.

			Minili sta leto in dve. Marjan je že povsem samostojno upravljal stričeva podjetja. Stric je prihajal v podjetje le še občasno, bolj iz dolgega časa, kot zato, da bi opravil kakšen posel. Včasih je prišel, če je Marjan potreboval kak nasvet in ga je poklical, drugače pa je vse prepuščal njemu.





* * *


			Nekega večera je Marjan po uspešno zaključenem poslu zavil v bližnji lokal. Zaželel si je sprostitve in vesele družbe, kakršne je bil vajen nekoč. Predolgo je že preživljal večere samo s stricem, razmišljanjem o podjetju in služabniki. Bil je samostojen in zaželel si je zabave. Začel je pogrešati študentske žure. Ko je vstopil v svoj priljubljeni lokal, je v nekem kotu zagledal skupino mlajših ljudi. Nekdo izmed njih ga je spoznal in ga povabil, naj se jim pridruži. Ni okleval niti sekunde, temveč je stopil proti njim.

			V družbi je bilo tudi nekaj žensk in med njimi Truda. Truda je bila vdova in lastnica podjetja, ki je bilo njihov največji konkurent. Predstavili so ju, saj se bliže do takrat še nista poznala in tudi ne srečala. Kmalu sta našla skupen jezik in sta se zapletla v pogovor, pa čeprav sta bila na poslovnem področju konkurenta. Sedaj nista bila v poslu. Bila sta v družbi in posle sta porinila na stranski tir. Enaka dejavnost na poslovnem področju pa jima je nudila tudi možnost za zanimiv pogovor, čeprav sta se srečala prvič.

			Pogovarjala sta se in pila. Marjanu se je zdelo spet tako, kot nekoč v študentskih letih. Alkohol je zabrisal razliko v letih in ko sta zapuščala lokal, sta bila že par. Od tega dne naprej sta se dobivala vse pogosteje. Vedno bližja in bolj navezana sta postajala drug na drugega. Marjanu se je zdelo druženje z njo pravo olajšanje in sprostitev, ko je po cele dneve gledal le poslovne partnerje in sodelavce. Truda pa je imela z Marjanom svojo računico in se je na vse pretege trudila, da ga je vedno bolj zapletala v svoje mreže. Po nekaj mesecih druženja sta sklenila, da je dovolj dvorjenja in da se bosta poročila.

			Stric je bil presrečen, ko mu je Marjan povedal, da se bo poročil z Getrudo.

			»Pametno, fant moj. Tako se dela. Kaj zato, če je nekoliko starejša od tebe. Lepota in mladost mineta, podjetje pa ostane. Z vajino poroko se bosta združili dve močni podjetji, ki jima bo težko konkurirati. Dobro in pametno si se odločil. Se vidi, da tudi v tvojih žilah teče moja kri,« je Marjana hvalil stric. Marjan pa je kar zrasel ob stričevi pohvali.

			Marjana zaenkrat ni motilo, da je njegova izvoljenka precej starejša od njega. O tem sploh ni razmišljal. Bila je postavna in lepa ženska, ki je dobro skrivala svoja leta. Zato Marjan sploh ni vedel, koliko let razlike je med njima. Mislil je le na podjetji, ki si več ne bosta konkurirali in eno drugemu skušali prevzeti delo, temveč bosta eno. Ostalo bo več manevra za poslovanje in prinašali bosta večji dobiček. To pa je bilo vse, kar je v tem trenutku hotel.

			Marjan in Truda sta se poročila nekega lepega predpustnega zimskega dne. Ko je bila poroka in medeni teden mimo, pa se je začela realnost. Marjan je vodil obe podjetji. Bil je z glavo in srcem neprestano v poslu. Za sebe je imel zelo malo časa, prav tako ga je malo ostajalo za ženo.

			Čisto drugače pa si je uredila življenje njegova žena, Truda. Podjetje in poslovanje je ni zanimalo. Bila je zadovoljna, kot ga je upravljal Marjan. Za njo je bilo pomembno le to, da je imela dovolj denarja, da si je zelo pogosto lahko privoščila frizerja, kozmetičarko in druge aktivnosti, s katerimi je lahko ohranjala videz mladosti in prikrivala svoja leta.

			Leta so minevala, Marjanu v delu in skrbi okrog podjetij, Trudi v skrbi, kako prikriti starost in kazati mladost. Stricu pa se je življenjska pot iztekla in nekega dne je zaspal svoj večni sen. Marjan pa je postal edini stričev dedič.

			Marjan je podedoval vso stričevo premoženje. Bil je zelo bogat. Imel je vse. Imel in privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. O takem bogastvu ni nikoli niti sanjal. Okrog njega je bila kopica ljudi, ki je stregla njegovim muham in potrebam. Imel je ženo, lepo in urejeno, ki je bila vedno prijazna in nasmejana, ko je prišel domov. Z njo je lahko šel v kakršno koli družbo in ni se bal, da se v njej ne bi znašla. Pa kljub vsemu temu obilju ni bil srečen, kot bi pričakovali. Čutil je neko praznino. Imel je vse, pa kljub temu mu je nekaj manjkalo. V začetku še sam ni vedel kaj. A sčasoma je spoznal, kaj mu manjka.

			Pogosto mu je pogled ušel k družinam, ki so zatopljene v pogovor hodile po mestu, ali kje drugje. Pogled nanje mu je zbudil misli:

			»Revni so, pa izgledajo tako srečni. Otroke imajo. Zakaj jih pa jaz nimam? Imam vse, le otrok ne. Komu bom zapustil vso to bogastvo, če ne bo otrok. Pa kdo bo nadaljeval moje delo, ko jaz ne bom več mogel. Stricu sem jaz priskočil na pomoč in mu na stara leta vzel breme vodenja podjetja z ramen. Jaz pa niti nečaka nimam in ne bližnjih sorodnikov, da bi nadaljevali moje delo in me razbremenili, ko bom star. Za koga neki le kopičim denar in ostalo premoženje?«

			Nekega dne, ko sta z ženo zjutraj že budna še poležavala v postelji, ni mogel več molčati. Nekaj časa je razmišljal in zbiral besede, potem pa je spregovoril:

			»Truda, vsega imava dovolj, le nekaj nama manjka.«

			Žena je dvignila glavo in se zazrla vanj. Nekaj časa je s pogledom vrtala vanj, kot bi hotela odkriti njegove misli, potem pa ga je s sladkim glasom vprašala:

			»Kaj pa, dragi? Kaj nama manjka?«

			»Otroci, ki bi nadaljevali najino delo in prevzeli podjetje, ko bom star in ga sam ne bom mogel več voditi in upravljati. Skrajni čas je zanje. Pohiteti morava, sicer bom prestar, da bi jih uvedel v posel. Niti dneva ne smeva več odlašati,« je svoje želje izpovedal Marjan.

			Ni mu takoj odgovorila. Precej časa je molčala in gledala v tla ob postelji, kot bi se česa sramovala. Čez čas pa je začela:

			»Da bi imela otroke? Marjan, to pa ni mogoče. Vse ti lahko dam, kar si zaželiš, le otrok ti ne morem roditi. Jaz sem že v tistih letih, ko ženske več ne morejo postati matere.«

			Marjan na to ni rekel niti besede. Namenil ji je dolg, ocenjujoč pogled. Bilo je zgodaj zjutraj, ko je Marjan začel ta pogovor. Bila sta še v postelji in Truda še ni bila urejena in naličena. Jutranja svetloba pa je izdajalska. Marjanu je razkrila ženino pravo podobo. Nič ji ni rekel, kaj vidi. Le pomislil je, da se ne izmika, da ima žena prav, ko pravi, da več ne more imeti otrok. Šele sedaj, ko si jo je enkrat zares ogledal v jutranji svetlobi, brez ličil, je spoznal, da je po starosti bližje njegovi materi kot njemu.

			»Norec, le kam sem gledal in kaj mislil? Mlado sem zamenjal za staro. Ali bolje: Tino sem zamenjal za denar in bogastvo.

			Sedaj pa je, kar je. Kar sem izbral, to imam.«

			Od tistega jutra naprej Marjan Trudi ni nikoli več omenil, da si želi otrok. Ona pa je pogosto razmišljala o teh Marjanovih besedah. Ko je bila sama, to pa je bilo čedalje pogosteje, je večkrat v mislih odtavala v čas svojega otroštva in mladosti.





* * *


			Truda je bila rojena v bogati družini. Bila je edinka. Oče si je nadvse želel sina, a ko se je Truda rodila, se je moral hočeš nočeš sprijazniti s hčerko. Pa je kmalu spoznal, da je to še boljše in da usoda, ali tisti, ki bdi nad nami, že ve, kaj dela in zakaj je kaj dobro.

			Očetov družabnik in solastnik podjetja je bil Tomas. Ob Trudinem rojstvu je že imel dvajset let. Bil pa je tog v ženski družbi in ni bilo ženske, ki bi želela z njim deliti svoje življenje. Tako sta s Trudinim očetom sklenila, da se Truda, ko odraste, poroči s Tomasom. Tako podjetje ostane skupaj. Truda je za ta dogovor zvedela, ko je dopolnila sedemnajst let. Ko ji je oče to povedal, se s tem ni mogla nikakor sprijazniti. Tomas, njen zaročenec, je za njo bil vedno le stric Tomas.

			»Kako naj bo potem moj mož?« je razmišljala. Vendar je bila vzgojena tako, da ni ugovarjala in njen molk je oče smatral za pristanek.

			Po dopolnjenem sedemnajstem letu jo je povabila na obisk sestrična, ki je živela na drugem koncu države. Starši so menili, da je dobro, če se vabilu odzove in gre. Dobro bo, če bo spoznala druge kraje in življenje drugje, izven domačega kraja, preden svoje življenje združi s Tomasom. Za ženo je dobro, če spozna kaj sveta in druge kraje. Nekatera mlada dekleta iz bogatih družin so v tistih časih potovala in tako spoznavala svet. Oče pa s Trudo ni imel časa iti na potovanja. Da bi jo spremljala le mati, tega oče ne bi dovolil. Po njegovem mnenju in prepričanju se ni spodobilo, da bi ženske potovale same, brez moškega spremstva. Zato je bil prepričan, da je dobro, če za nekaj časa odpotuje k sestrični, pa čeprav je to le na drugem koncu države. Tako bo le imela priložnost spoznati nekaj drugih krajev in ljudi, preden se bo poročila.

			Nekega poletnega dne se je Truda odpeljala k sestrični na drugi konec države. Potovanje je bilo za njo, ki je prvič šla na pot in iz domačega kraja, zanimivo in kratkočasno. Videla je toliko novih krajev in posebnosti pokrajine, skozi katere je potovala, o katerih je nekaj vedela le iz knjig. Bilo je pravo doživetje, ko je prispela k teti in sestrični.

			Trudina teta je bila pravo nasprotje njenega očeta, kot da si nista brat in sestra. Oče je bil starokopiten in ujet v tradicijo. Teta pa je bila sodobna ženska, ki je sledila spremembam časa in se je požvižgala na tradicijo. Svoji hčeri je dovoljevala mnogo več svobode, kot njen brat svoji. Tukaj se je Truda ob svoji sestrični Inge lahko v celoti razživela. Bila je stalno med sovrstniki. Brez stalnega nadzora in budnega očesa nekoga, ki jo gleda, da se vedno spodobno, svojemu stanu primerno, vede.

			Tetini najbližji sosedje so bili graščaki, ki so imeli dva sinova. Ta dva sta bila stalna gosta pri teti in teta pri njih. Bila sta tudi Ingina dobra prijatelja. Starejši je bil Volf, mlajši pa Franz. Inge je takoj povedala Trudi, že ob prvem srečanju z njima, da sta ona in Franz par. Namignila ji je tudi, da je Volf omenil, takoj ko so se prvič srečali, da mu je Truda všeč. Mnogo so se družili in se vse bolj zapletali v ljubezenske mreže. Tudi Trudi se je kaj kmalu vnelo srce za Volfa. Čisto je pozabila, da je obljubljena postaranemu Tomasu. Volf je bil le malo starejši od nje in njega si je lahko predstavljala kot moškega svojega srca, Tomasa pa si nikakor ni mogla.

			Neke lepe svetle noči so šli mladi štirje ne zabavo. Pozno so se vrnili. Volf je moral takoj na pot, v tujino. Ni prespal niti ure. S te poti se ni nikoli vrnil. Vzela ga je cesta.

			Truda je jokala kot nikoli v življenju. Toda njene solze ga niso obudile. Ker Volfa ni bilo več, je postal dedič grajskega imetja Franz. Inge in Franz sta se poročila

			Trudo pa so začele mučiti jutranje slabosti. Teta je takoj ugotovila, kaj je vzrok njenim slabostim. Peljala jo je k zdravniku in ta je njen sum samo potrdil.

			»Kaj pa sedaj? Kako naj to povem bratu, ki je povrh vsega še tako starokopiten? Drugače bi bilo, če bi bil Volf še živ. Bil bi dedič in brat bi se že nekako sprijaznil z bodočim grofom. Sedaj pa je vse drugače. Volf je mrtev in otrok se bo rodil nezakonski. Tega brat, kolikor ga poznam, ne bo nikoli sprejel. Najti bo treba neko rešitev in Trudo rešiti pred njegovo jezo. Trude ne morem prepustiti takemu človeku, kot je moj brat, na milost in nemilost,« je razmišljala teta.

			Še isti dan je odšla na grad in povedala graščaku in graščakinji, kaj se je zgodilo. Dolgo je teta razpravljala z graščakom in graščakinjo o tem, kako naj razrešijo nastali problem. Po dolgem razglabljanju so sprejeli sklep. Ker bosta Franz in Inge poročena, bodo ob rojstvu otroka njiju vpisali kot starša. Do poroda pa mora Truda ostati pri teti in živa duša ne sme vedeti, da je noseča.

			Ko so Trudi povedali, kaj so se dogovorili, je njihov dogovor sprejela. Drugega izhoda tudi ni imela. Raje je sprejela to, kot pa očetov bes.

			»Če bi bil Volf še živ, takrat bi bilo vse drugače. Takrat je ne bi bilo sile, ki bi me ločila od otroka,« je razmišljala Truda. »Sedaj pa nimam druge izbire. Poklica nimam. Delati nisem vajena. Oče bi me nagnal od hiše, če bi zvedel, da sem noseča in bom rodila nezakonskega otroka. Še sreča, da mi teta, Inge, Franz in njegovi starši pomagajo,« je pomislila Truda.

			Teta je še istega dne, kot so sprejeli sklep, telefonirala Trudinemu očetu. Prosila ga je, naj pusti Trudo pri njej še nekaj časa, ker je Inge izgubila zaročenca in jo je to zelo prizadelo, pa jo Truda tolaži. Oče je dovolil, da lahko ostane Truda pri teti, dokler mislijo, da je potrebno.

			Truda se je preselila na grad. Tam je bila na varnem in skrita radovednim očem. V javnost ni zahajala in nihče v okolici ni sumil, da je z njo kaj narobe. Služinčad na gradu pa je morala molčati, če je hotela obdržati službo. Tako ni nihče vedel, da pričakuje otroka. V okolici pa so razglasili, da bo otroka dobila mlada graščakinja, Inge.

			Neke zimske noči je Truda rodila sina. Ime so mu dali Volf in za starša so vpisali Inge in Franza. Truda pa je postala le njegova teta.

			Do pomladi je Truda ostala z otrokom. Ko pa so zaveli prvi pomladni vetrovi, so grajski in teta smatrali, da sinu ni več potrebna in ga je morala zapustiti.

			Starši so bili veseli Trudine vrnitve, Tomas pa prav tako. Smatrali so, da je dovolj stara, da se poroči s Tomasom in tako uresniči očetove in Tomasove dolgoletne želje. Truda ni nasprotovala. Apatično se je vdala v usodo in prepustila vse priprave svojcem, ne da bi pokazala vsaj trohico veselja ob pripravah na poroko.

			Tomasova in Trudina poroka je bila največji dogodek tistega leta v domačem mestu. Na poroko sta prišla tudi Franz in Inge. Malega Volfa sta pustila doma, da ne bi grenila Trudi poročnega slavja.

			Tomas je imel Trudo resnično rad. Zasipal jo je z darili in jo razvajal. A kljub temu je bil zanjo še vedno stric Tomas in se nikakor ni mogla sprijazniti s tem, da je njen soprog, pa tudi vzljubiti ga ni mogla. Da bi lažje prenašala življenje s Tomasom, se je umikala v svet domišljije in si predstavljala, da se prebuja ob Volfu in ne ob Tomasu. Še sreča, da je moral veliko potovati in je bila mnogo sama, pa ji ga ni bilo potrebno ves čas prenašati. Tako sta še kar strpno krmarila skozi življenje. Tomas je čez leta neozdravljivo zbolel in v kratkem času zapustil ta svet.

			Truda je spet ostala sama. Kljub temu da ga ni imela rada, je obžalovala Tomasovo smrt in ga pogrešala. Navadila se je nanj in na to, da ji ni bilo potrebno skrbeti za drugo kot za svojo lepoto in udobje. Pa še za njeno udobje je pomagal skrbeti tudi Tomas. Sedaj pa se je naenkrat znašla sama in vsa bremena podjetja in gospodinjstva so padla na njena neizkušena ramena. Bila je kot zgubljena. O vodenju podjetja ni imela pojma, prav tako ne o gospodinjstvu.

			Podjetje je bilo dobro utečeno in je poslovalo naprej, se je pa začelo čutiti, da mu manjka gospodar. To je spoznala tudi Truda. Ko sta se nekega dne o tem pogovarjali s prijateljico, ji je ta rekla:

			»Nič ne pomaga, Truda. Poročiti se boš morala. Pa to s človekom, ki bo znal s podjetjem.«

			»Kje pa naj ga najdem? Ne poznam nikogar, ki bi bil primeren, pa še samski povrhu,« je na glas razmišljala Truda.

			»Poznam enega, ki bi bil primeren. Marjan. Lastnik konkurenčnega podjetja je. Zna voditi podjetje. Znan je kot zelo sposoben podjetnik in še konkurent več ne bi bil. Pa ni poročen,« je nadaljevala prijateljica.

			Truda je Marjana na videz poznala in precej slišala o njem iz pripovedovanja znancev.

			»Ta je premlad zame! Kje bo ta gledal mene? Skoraj bi mi lahko bil sin in ne mož,» je ugovarjala Truda.

			 »Kje pa se vidi, koliko si stara. To ti ne piše na čelu. Še vedno si postavna in lepa. Kolikor ga poznam, ne bo gledal samo tebe, temveč tudi tvoje podjetje. Nikar ne skrbi. Vem, v kateri lokal rad zahaja. Bomo že uredili tako, da se srečata. Potem bo pa od tebe same odvisno, kako se bo razvijalo naprej. Nisi petnajstletnica. Ga boš že znala zavrteti tako, kot bo za tebe najbolj prav.«

			Tako se je tudi zgodilo. Trudini prijatelji so uredili, da sta se z Marjanom srečala kot po naključju. Potem pa je Truda stvar vzela v svoje roke in uspela. Z Marjanom sta sedaj mož in žena. Vsa bremena gospodarstva je preložila na njegova ramena. On se tega ni otepal, ampak je z veseljem sprejel. Ona pa je dalje uživala lagodno življenje in to ob možu, ki ji ni bil zoprn in se ji več ni bilo potrebno umikati v sanjski svet. Imela ga je rada.

			Marjan Trude ni nikoli vprašal, koliko je stara, ona pa svoje starosti pred njim ni obešala na veliki zvon. Edino sedaj, ko je omenil željo po otroku, mu je namignila, da je prestara, da bi rodila. Ko je povedal, da si želi otroka, jo je stisnilo pri srcu. Rada bi mu izpolnila željo, saj ga je imela resnično rada, pa mu je ni mogla.

			»Ne morem mu dati otroka, pa čeprav bi mu rada. Ali naj mu povem za sina? Ne, boljše bo, da mu ga ne omenim. On uradno ni moj sin in na mene gleda kot na teto. Pa morda ga Marjan tudi ne bi sprejel. On želi imeti svojega otroka. Tega pa mu ne morem dati,« je razpredala misli nekega dne, ko je bila sama in je ni nihče motil.





* * *


			Razlika v letih med Marjanom in Trudo je postajala z vsakim dnem bolj očitna. Ličila niso več mogla skriti let na Trudinem obrazu, pa naj se je še tako trudila. Vidno pa je začela hujšati, ne da bi si za to kaj prizadevala. Vsi znanci so mislili, da hote hujša. Ona pa ni niti malo pazila na prehrano. Imela je volčji tek, hujšala pa je iz dneva v dan bolj. Nekaj časa pa se je tudi že počutila slabo, pa temu še vedno ni pripisovala posebnega pomena. Služkinji, ki je že nekajkrat bila priča njeni slabosti, je zabičala, da možu ne sme povedati niti besede o tem. Po nekaj takih slabosti se je le odpravila k svojemu zdravniku.

			Zdravnik je bil star družinski prijatelj. Takoj je opazil, da je njeno zdravstveno stanje precej resno. Da bi lahko postavil pravilno diagnozo, jo je poslal na temeljit pregled.

			»Čemu vsi ti pregledi, Kurt? Saj je bila le trenutna slabost, ti me pa pošiljaš od enega specialista do drugega,« je nejevoljno vprašala Truda.

			Zdravnik pa je molčal in strmel v izvide pred seboj. Tehtal je, kako naj ji pove resnico o njeni bolezni. Ker jo je dobro poznal, se je bal, kako bo sprejela vest o svoji bolezni.

			»Zakaj molčiš? Povej že! Zakaj vsa ta pota okrog specialistov? Gotovo sem povsem zdrava.«

			»Truda, ni tako, kot misliš. Zelo bolna si in takoj moraš začeti z zdravljenjem!«

			»Kaj pa mi je? Saj me nič ne boli.«

			»Še ne. Pa bo, če ne boš začela z zdravljenjem.«

			»Pa kaj za bolezni imam? Povej vendar!«

			»Rak na rodilih. Prepozno za operacijo. Takoj je potrebno ukrepati in začeti zdravljenje.«

			Truda je prebledela in molčala. Vsa njena prejšnja živahnost, ko je silila v zdravnika, naj ji pove, kaj ji je, je v trenutku skopnela. Spoznala je, da zdravnik misli resno. Da ni šala, kar ji je povedal.

			»In kako daleč je bolezen?« je vprašala.

			»Predaleč. Ne smemo več izgubiti niti dneva brez zdravljenja.«

			Truda ni rekla niti besede. Stisnila je ustnice v tanko črto in mu v pritrditev molče prikimala.

			»Prosim pa te, nikar tega ne povej Marjanu. Vsaj sedaj še ne.«

			»Prav, če tako hočeš. Toda prej ali slej mu bom moral povedati. Zdravljenje bo dolgotrajno. Pravico ima vedeti. Tvoj mož je.«

			»Pa ne še sedaj. Prosim te!«

			Zdravnik je molče prikimal.

			Za Trudo so se začeli zelo naporni dnevi. Zdravila niso pomagala. Kljub temu da so v začetku sklenili, da ne bodo operirali, so poskusili tudi to. Pa vse zaman. Njeno telo ni sprejelo zdravljenja. Zdravnik ni mogel več molčati, da o njenem zdravstvenem stanju ne bi poročal Marjanu. Bila sta prijatelja. Nekega dne, ko sta se srečala, ni mogel več molčati, da mu ne bi povedal o Trudini bolezni, čeprav mu je Truda uspela prikriti celo resnost operacije, na katero naj bi morala iz rutinskih razlogov. Stopila sta na kavo in zdravnik je začel:

			»Marjan, nekaj ti moram povedati, pa čeprav sem Trudi obljubil, da bom molčal.«

			»Kaj pa takega? Pa menda ni resno bolna? Če bi bila, bi mi gotovo povedala.«

			»Prav to je tisto, kar ti hočem povedati. Bolna je in to zelo. Pa noče, da bi ti povedal.«

			»Praviš, da je resno bolna? Kaj pa je?«

			»Rak.«

			»Rak?«

			»Da.«

			»Pa kako kaže? Gotovo se ji še da pomagati?«

			»Žal ne. Vse smo poskusili, kar je bilo v naši moči. Pa zastonj. Prepozno smo odkrili bolezen. Metastaze so že po celem telesu.«

			Marjan je molčal. Videlo se mu je, da ga je resnost njene bolezni neprijetno presenetila in vest prizadela. Ko pa je spregovoril, se mu je glas tresel.

			»Pa koliko ji še ostane?«

			»Morda mesec ali dva. Že dobiva morfij. Drugače bi bile bolečine prehude. Le njena močna volja jo še drži pokonci.«

			S težkim srcem, povešeno glavo in do kraja pobit je Marjan tistega dne zapustil lokal in družbo zdravnika in se napotil proti domu. Po glavi pa so se mu podile mračne misli.

			»Tako. Še kak mesec ali dva in ostal bom sam. Sam bom, kot štor sredi jase. V letih sem že. Mladost je tudi meni ušla. Kaj mi bo pomagalo vso to bogastvo, ko ga pa ne bom imel ne s kom deliti, pa tudi ne komu zapustiti. Nimam otrok in ne nikogar svojega. Sedaj pa naj še Truda umre. Res je nisem ljubil, sam se pa navadil, da je ob meni. Manjkala mi bo. Kljub veliki razliki v letih med nama, ki jo je ob najinem prvem srečanju tako spretno skrila in je šele zadnja leta prihajala na plan, sem jo imel rad. Pa tudi bolezen prikriva za narejenim veseljem in živahnostjo. Se mi je pa že nekaj časa zdelo, da z njo ni vse v redu. Sedaj pa to. Zvem, da je hudo bolna. Naj ji povem, da vem za njeno bolezen? Ali naj molčim? Ne bom povedal. Tiho bom. Če mi sama ne pove, da je bolna, se ne bom izdal, da vem. Naj ji bo, če želi, da ne vem,« je sklenil.

			Dnevi, tedni in meseci so minevali. Truda ni omenila Marjanu svoje bolezni, on pa se ni izdal, da ve za njo. Igrala sta svojo zadnjo igro življenja. Poletje se je izteklo. Proti kraju je šla že jesen, ko je bolezen Trudo povsem priklenila na posteljo. Iz dneva v dan je njeno življenje vse bolj viselo na tanki nitki. Ob prihodu prvih zimskih dni pa se je izteklo.

			Nekega turobnega dne, ko so začele naletavati prve snežinke, so Trudo položili k večnemu počitku. Njen dom pa je zavila žalost v svoj pajčolan.

			V Marjanov dom se je naselila žalost in neznanska praznina. Pogrešal je Trudo, pa čeprav ni bil zaljubljen v njo. Navadil se je njene prisotnosti in bila je ženska, ki si jo nehote moral spoštovati in imeti rad. Znala se je človeku prikupiti. Zato pa jo je sedaj tako močno pogrešal.

			Kljub vsej ogromni množici ljudi, ki ga je obdajala, služinčad doma, delavci in sodelavci v podjetjih, se je počutil neznansko osamljen. Ni videl in opazil ljudi, ki so ga obdajali. Videl je le izgubo in praznino, ki je nastala po ženini smrti. Da bi se zamotil in pregnal občutek samote, je nekega dne začel brskati po ženini pisalni mizi. Odpiral je predal za predalom. Jemal iz njih beležke in pisma ter razne zapiske in jih prebiral. Ko je tako brskal po njenih stvareh, je odkril droben zvezek, z naslovom Dnevnik.

			Udobno je sedel v naslanjač in listal po njem ter prebiral vrstico za vrstico.

			Iz dnevnika je zvedel vse o njeni mladosti. Živo si je predstavljal Volfa in njo, mlado in do ušes zaljubljeno vanj. Zvedel je o sinu, ki jo je zaradi tega, ker ni smel nihče vedeti, da je njegova mati, klical teta. Prebral je o poroki s Tomasom in njim. Ko je prišel do konca, se je globoko zamislil.

			 »Mislil sem, da me ima rada in se zato hoče poročiti z menoj. Kaže pa, da je le rabila nekoga, ki bi ji vodil podjetje. Pa toliko starejša je bila od mene. Tega si nisem mislil. Saj bi mi skoraj lahko bila mati. Dobro je znala prikriti svoja leta. Kdo ve, če bo njen sin kdaj zvedel, da je bila Truda njegova mati in ne Inge. Od mene tega že ne bo zvedel. Kdo ve, kako bi to sprejel, če bi mu povedal. Bolje bo, da molčim. Naj oni to med sabo sami uredijo. V Trudinem življenju, kot kaže, so bile same prevare in laži, pa kdo ve, če kaj iskrenosti. Sicer sem si pa to tudi zaslužil. Tudi jaz sem Tino ničkolikokrat prevaral in na koncu odšel brez pojasnila.

			Kdo ve, kje je sedaj Tina in kako živi? Najbrž je poročena in ima kopico otrok. Zdrava, mlada in polna življenja je bila, zato najbrž ni brez otrok, kot jaz. Jaz sem pa sam. Oh, ko bi lahko čas zavrtel nazaj! Kaj če bi šel v domači kraj? Vsaj na obisk. Da vidim, kako je tam in če sorodnik lepo skrbi za mojo domačijo. Da, šel bom. Poleti bom šel. Morda celo prodam vse, kar imam tukaj, in se za stalno vrnem v domači kraj. Zakaj pa ne? Kaj me pa še drži tukaj? Nič. Popolnoma nič. Tukaj nimam nikogar več. Pa tudi srečen nisem tukaj. Imam denar, sreče pa si kupiti ne morem. Tam, doma, če ne bo sreče, bom pa imel vsaj spomine. Da, tudi s spomini se da živeti, ko nimaš sreče,« je Marjan zaključil svoje razmišljanje.

			Marjan se je vso zimo in pomlad pripravljal za odhod v domovino. Prodati je hotel podjetje, pa tudi hišo, pa ni mogel. Prodajo je zadržal notar, češ da še ni vse urejeno. Zato je za upravljanje in vodenje podjetja, dokler se ne vrne, postavil enega svojih zvestih delavcev. Za hišo pa so tako skrbeli zaposleni, z glavnim služabnikom na čelu, že od nekdaj. Nekega toplega poletnega jutra je sedel v avto in se odpeljal proti domovini.





VII.


			Po prvem srečanju, ko sta se po dolgem času zopet našla, sta se Tina in Štefan vse bolj zbliževala. V majhnem mestu, kot je bilo to, v katerem sta živela, ni minil niti dan, da se ne bi srečala. Vsako novo srečanje pa je zbudilo tudi novo upanje. Spoznala in zbližala pa sta se tudi Štefan in Tinin sin Marjan. Marjan in Štefan sta kmalu odkrila, da imata veliko skupnega. Družil ju je enak poklic in nikoli jima ni zmanjkalo tem za razgovor, ko so bili skupaj. Med počitnicami je Marjan pogosto spremljal Štefana na obiskih pri bolnikih, na domovih. Po naravi sta si bila zelo podobna in to je mnogokrat ljudi zmotilo, da so mislili, da sta oče in sin. Nekoč sta to tudi slišala, ko so se ljudje o tem pogovarjali. Pa se nista jezila. Od srca sta se smejala tem govoricam. Marjan pa je bolj v šali, kot bi resno mislil, rekel:

			»Saj res, stric Štefan, zakaj nisi ti moj oče, ko pa se z mamo že od otroštva naprej poznata?«

			»Z veseljem bi bil, če pa me mama ni nikoli marala.«

			»Ne bi rekel in ne verjamem. Mama te ima zelo rada. Zdi se mi celo, da je do ušes zaljubljena vate. Samo morda se še sama tega ne zaveda. Ali pa si tega noče priznati. Potrudi se malo in ji povej, kaj čutiš do nje. Mislim, da ne bo brez uspeha,« je Marjan opogumljal Štefana.

			»Pa ti? Kako bi ti gledal na to, če bi jo uspel prepričati?«

			»Bil bi vesel in ponosen nate ter na oba. Oba, tako ti kot mama, si končno zaslužita srečo.«

			»Pa misliš, da bi res uspel?« je negotovo vprašal Štefan.

			»Le pogum in ne odlašaj, pa tudi ne odnehaj! Mamo poznam zelo dobro.«

			Štefanu je srce kar poskočilo od veselja. Ena ovira na poti do Tininega srca, ki si jo je predstavljal, sploh ni bila ovira. Sedaj je bil trdno prepričan, da Marjan ne bo nasprotoval njegovi zvezi s Tino. Marjan ni njegov nasprotnik, temveč zaveznik, in je na njegovi strani.

			»Kaj pa Tina? Me bo sprejela? Je prebolela svojo mladostno ljubezen? Ali jo mogoče še vedno nosi v srcu?« je premleval tistega in še nekaj naslednjih dni.

			»Ne smem hiteti. Tini sem le prijatelj. Počasi jo moram vezati na sebe. Korak za korakom se ji moram bližati. Ne smem tvegati, da me zavrne. Tokrat ne. Še eno razočaranje in zavrnitev ne bi znal več prenesti,« si je potiho dopovedoval.

			Kljub močnim čustvom, ko je zadrhtel kot petnajstletnik, če je zagledal Tino, tega ni hotel pokazati. Spretno je skrival svoja čustva in čakal pravi trenutek. Prizadeval pa si je, da se je z njo srečal vsak dan: na ulici, v kavarni, ali pa pri njej doma. Tudi nobene nedelje ni izpustil, da je ne bi preživel z njo. Največkrat sta ga Tina in Marjan povabila na kosilo k sebi domov, da ne bo kosil po gostilnah in sameval doma.

			Neke nedelje, ko je Štefan spet bil na kosilu pri njiju in so po kosilu sproščeno klepetali, je Marjan naenkrat rekel materi: »Mama, zakaj ne bi prihajal stric Štefan vsak dan k nama na kosilo in večerjo? Ti tako skuhaš vedno več kot samo za naju. On pa je že tako domač. Tista gostilniška hrana pa … veš, da se ne more kosati s tistim, kar ti skuhaš.«

			Štefan je zardel in zadrhtel:

			»Marjan mi pripravlja teren. Kaj bo Tina na to odgovorila? Se bo razburila in sina zavrnila? Samo tega ne,« je v strahu, kako bo reagirala Tina, razmišljal Štefan.

			»Nimam nič proti, če bo le Štefan z mojo kuho zadovoljen. Res skuham vedno več, kot samo za sebe ali za naju, ko si tudi ti doma.«

			»No, stric Štefan, kaj praviš na moj predlog? Mama se strinja. Pa ti?« je Marjan vrtal v Štefana.

			»Z veseljem sprejmem, če, Tina, tebi ne bo v breme. Gostilniške hrane sem res že sit. Kuhati pa ne znam kaj prida. Tina, ti ne bo v breme? Res ne?«

			»Kje pa, Štefan. Z veseljem bom vsak dan, ob kosilu in ob večerji, pripravila krožnik tudi zate. Bo vsaj bolj zanimivo kuhati, za dva možakarja. Pa tudi pogovori za mizo in ob dolgih večerih bodo bolj zanimivi. Z Marjanom nama včasih kar zmanjka besed. On se ne spozna na moje delo, jaz pa ne na njegovo. In ker tudi za dogodke v mestu ne veva, včasih kar onemiva, ko si nimava več kaj novega povedati. Ti pa si z mestnimi dogodki na tekočem. Nama boš vsaj lahko vsak dan prinesel sveže novice o dogodkih v našem majhnem mestu,« je povedala Tina in tako je bilo odločeno, da bo odslej kuhala tudi za Štefana.

			»Pristala je. Ni me odbila. Vsak dan bom lahko v njeni bližini, ne da bi moral iskati izgovor, zakaj sem prišel,« se je v mislih veselil Štefan in se na vso moč trudil, da ne bi pokazal Tini, kako vesel je tega.

			»No, torej smo dogovorjeni,« je rekel Marjan in pogledal mater in nato še Štefana in mu na skrivaj pomežiknil, tako da tega mati ni opazila.

			»Dogovorjeni,« sta soglasno potrdila Tina in Štefan, in od tega dne dalje je Štefan prihajal na kosilo in na večerjo k Tini.

			Poletje se je izteklo in jesen je bila spet pred vrati. Marjan se je vrnil na študij. Čakalo ga je še nekaj izpitov in potem še diploma in staž.

			»Oh, kako dolgo bo še Marjan od doma. Spet bom samevala te dolge jesenske in zimske večere, ko se čas kar vleče v nedogled in ni nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala,« je zavzdihnila Tina, ko je Marjan odšel in je spet ostala sama. »Še sreča, da prihaja Štefan vsak dan. Vsaj ne bom tako sama.«

			Štefan in Tina sta se srečevala vsak dan. Minila je jesen in prišla je zima, ki se je zavlekla dolgo v marec in je ni hotelo biti konec. Proti koncu marca je končno le zapihal južni veter in pobral še zadnje zaplate snega. Brstje se je začelo razpirati v cvetje. Vse je ozelenelo. Večeri so postajali prijetno topli. Marsikateri večer sta Tina in Štefan dolgo, po večerji, sedela na balkonu in se pogovarjala.

			Tako sta tudi nekega prijetnega pomladnega večera sedela na balkonu in prijetno klepetala, kot bi bila družinska člana. Mesto pod njima je bilo spokojno. Noč pa prepojena z vonjavami prebujajočega se mladega rastja. To je vplivalo na njiju, da sta tudi njuni srci zadrhteli kot v mladosti. Ne da bi se zavedala kdaj in kako, sta se naenkrat znašla z roko v roki. Topel dotik njunih dlani je pognal hitreje kri po njunih telesih. Čustva v njunih srcih so prekipela. Postalo jim je pretesno in morala so na plan.

			»Tina, veš, da te imam še vedno rad? Vem pa, da tudi ti nisi ravnodušna do mene. Zakaj dušiva to? Zakaj ljubezni ne pustiva prosto pot? Prosim te, sprejmi me!« je pretrgal molk Štefan.

			»Ne vem, kaj naj rečem, da se mi to godi v teh letih. Nisem že prestara za ljubezen, Štefan?« se je skušala izmakniti Tina. Zavedala se je, da se je izdala. Tega se je bala. Bala se je ljubezni, saj ji je vedno prinesla le bolečine in žalost.

			»Prestara? Zakaj bi bila prestara za ljubezen? Za ljubezen ni nikoli nihče prestar. Ne zavrni me, prosim te. Tega ne bi prenesel,« je s prosečim glasom odgovoril Štefan.

			Tina na to ni rekla nič, le svojo roko je prepustila Štefanovi dlani, ki jo je ljubkovala. Vrnila mu je topel stisk roke in čez nekaj časa rekla:

			»Če ti tako misliš, Štefan … naj bo tako.«

			To je bilo dovolj. Štefan se ni mogel več zadrževati. V prsih se mu je nagnetlo toliko sreče naenkrat, da so mu postajale pretesne. Zdelo se mu je, da mu jih bo vsak čas razneslo. Tino je nežno potegnil v objem in jo poljubil.

			»Hvala, Tina, da si me sprejela. Iz mene si naredila najsrečnejšega človeka na svetu,« ji je rekel in jo še tesneje privil k sebi.

			Tistega večera Štefan ni odšel v svoje stanovanje. Ostal je pri Tini. Nekaj mesecev za tem sta se poročila. Čeprav že v zrelih letih, sta spoznala, da drug drugega dopolnjujeta in spadata skupaj. Pozneje sta se mnogokrat pogovarjala o svojem življenju. Spraševala sta se, le kaj je bilo krivo, da nista prej spoznala neskončne ljubezni, ki ju je povezovala in sta morala skozi toliko grenkih preizkušenj, preden sta to odkrila. Prišla sta do sklepa, da bi se marsikateri grenki izkušnji lahko izognila, če bi že v mladosti združila svoji življenjski poti.

			Tinin sin Marjan je bil vesel materine in Štefanove poroke. Sedaj so bili prava družina. Štefan pa mu je bil prijatelj in vzornik. Tina se je precej spremenila. Odkar se je poročila, je bila vedrejša. Marjanu se je zdelo, kot da je tokrat vzela sreča v zakup njihovo družino. Marjan je pridno študiral. Ob vseh prostih dnevih pa je pomagal Štefanu. Meščani so se že tudi njega navadili. Pogosto so ga ogovorili ali pozdravili. Skratka, sprejeli so ga za svojega. Pa tudi Marjan si je za vsakega človeka vzel čas, zato so ga spoštovali. Ker je bil priden študent, je z lahkoto opravil še zadnje izpite in diplomo.

			Tina je prišla v tisto dobo, ko bi se lahko že upokojila. Vendar je delala še do konca mandata ravnateljice, kar je bilo še dve leti in pol. Tako so se dogovorili. Računali so na to, da bo v tem času končal Marjan zdravniški staž. Potem pa, če bodo imeli srečo, se oba, Marjan in Štefan, zaposlita kje v bližini Tininega rojstnega kraja in se preselijo domov, na njen rojstni dom, ki so ga med tem časom že obnavljali, da bo pripravljen za vselitev, ko pride čas. Tako so jim dnevi minevali hitro, kot da so ure.

			Nekaj mesecev pred Tinino upokojitvijo so kupovali opremo za novi dom. Štefan je kupil tudi lokalni časopis. Želel se je seznaniti z dogodki v krajih, kamor se bodo kmalu preselili. Upal je, da bosta z Marjanom našla delo kje v bližini njihovega doma in se bosta lahko vozila na delo od doma. Zato je, ko so šli v bližnje mesto, vedno kupil časopis in ga temeljito prelistal, da bi našel kaj, kar bi jima ustrezalo. Nekoč, ko je spet bil v mestu in kupil časopis ter ga pregledoval, je opazil razpis za delovna mesta za več zdravnikov. Kar dvignilo ga je od vznemirjenja. To je bilo kot naročeno zanj in za Marjana. Takoj je pokazal časopis Marjanu.

			»Poglej, Marjan! Prav tukaj, v tem mestu, potrebujejo kup zdravnikov in šefa bolnišnice. Kaj praviš? Bi poslala prošnje? Mogoče bi naju pa sprejeli. Mama se bo ob koncu šolskega leta upokojila, pa bi tako bili vsi skupaj.«

			»Misliš, da bi uspela? Ti že mogoče, saj imaš dolgoletne delovne izkušnje v zdravstvu. Toda jaz ... začetnik sem,« je bil v dvomih Marjan.

			»Poskusiva lahko. V tako majhno mesto zdravniki ne gredo ravno radi. Vsi, zlasti mlajši, hočejo delati v večjih mestih, zlasti v prestolnici. Zato mislim, da imaš tudi ti, čeprav si začetnik, dobre možnosti za zaposlitev. Še zlasti zato, ker imaš tu korenine. Pa tudi stanovanje imaš. To je ponekod tudi problem. Izgubiti nimava kaj, razen če nama prošnji za delo zavrnejo. Edino, če si tudi ti želiš delati kje v kakšnem večjem mestu.«

			»Niti najmanjše želje nimam, da bi delal v velikem mestu. Srečen bi bil, če bi me sprejeli tukaj, doma.«

			Marjan in Štefan sta se dogovorila, da se bosta oba prijavila na razpisana delovna mesta. Oba sta oddala prošnji in oba sta bila sprejeta. Štefan je bil sprejet kot šef, Marjan pa kot zdravnik. Veselje v družini je bilo nepopisno.

			»To pa moramo proslaviti,« je predlagala Tina. Pa so. Proslavili so s piknikom na dvorišču svojega obnovljenega doma. Proslavljali so v ozkem domačem krogu, a bilo jim je zelo lepo.

			Marjan in Štefan sta čez mesec dni začela delati v novi bolnišnici. Stanovala sta doma, v nekdanji Tinini rojstni hiši. Tina je morala do konca šolskega leta, kar je bilo le še nekaj mesecev, ostati na svojem delovnem mestu. Zdelo pa se ji je, da se ti zadnji meseci vlečejo v neskončnost. Še noben konec leta ni tako težko pričakovala kot tega, kljub temu da je imela svoj poklic rada in je z veseljem delala z mladino. Toda tokrat je bilo drugače. Bila je daleč od svojih dveh fantov, kot je imela navado reči. To ji je bilo zelo težko. Pogrešala ju je. Preštevala je dneve do konca tedna in čakala, da so bili spet vsi trije skupaj. Ni je motilo, če je bil med vikendom kateri od njiju dežuren. Ona je bila tam in čakala, da pride iz službe.

			Končno je le prišel tisti težko pričakovani junijski dan, ko so se za Tino zadnjič zaprla šolska vrata. Kljub temu da ga je tako težko čakala, pa slovo od sodelavcev ni bilo lahko in je priklicalo solzo ali dve v oči. Zavedala se je, da je za njo minilo eno obdobje in se začenja novo. Kot vsako, tudi to prinaša ugodne in nevšečne stvari. Pa si ni posebno belila glave in zaposlovala misli s tem.

			»Toliko tega sem že dala skozi v življenju: najprej neuresničeno mladostno ljubezen, odhod v tuji kraj sama in noseča, bila sem mati samohranilka z odraščajočim sinom dijakom, pozneje študentom. Bila sem mu mati in oče. Ni bilo lahko, pa sem zmogla. Kaj težjega mi pa lahko življenje še prinese, kot mi je že? Starost? Niti malo se še ne počutim stara. V meni je še polno življenjske sile. Pravijo, da je vsak toliko star, koliko se sam počuti starega. Jaz se pa še niti malo ne počutim stara. Zato si s starostjo tudi ne delam skrbi,« je razmišljala Tina tistega dne, ko se je zadnjič vračala iz šole proti stanovanju.

			Tina je res izgledala precej manj stara, kot je bila v resnici. Kot da so jo leta zaobšla in se je niso dotaknila. Posebno od takrat, ko sta se poročila s Štefanom, je z njenega obličja kar žarela sreča.

			»Saj tudi sem srečna. Končno je tudi mene poiskala sreča. Sedaj bomo skupaj, kot je za družino tudi prav. Pa na moje veliko veselje doma, v vasi, kjer sem zagledala luč sveta, kar me še posebej veseli. Vedno me je vleklo domov, pa čeprav nisem upala niti pomisliti na to, da bi se mi ta želja lahko kdaj uresničila. Doma mi ne bo dolgčas, to zagotovo vem. Kje drugje bi morda pogrešala kolegice, pa svoje delo. Tu pa imam vrt in vsi vaščani so moji stari znanci. Kako mi pa potem more biti dolgčas?« si je dajala pogum.

			Tina se ni motila v svojem razmišljanju. Čim se je preselila domov, so ji dnevi minevali hitro, kot bi mignil. Vsak trenutek je našla kaj, kar jo je zaposlilo. Tudi tisti čas, ko sta bila Marjan in Štefan v službi, so ji ure minevale zelo hitro.

			V vasi so na novo priseljeno družino gledali z navdušenjem. Sprejeli so jih med sebe, kot bi ves čas živeli tukaj. Kar pa tudi ni bilo čudno. Tina je bila domačinka, v njihovi vasi rojena. Štefan je otroška in študentska leta tudi preživljal v tej vasi in njegovi starši so bili iz te vasi. Torej so bile njegove korenine tukaj, in prav tako Marjanove.





* * *


			Neke sobote je bil Marjan prost in sta se z materjo odpravila v mesto po nakupih. Morala sta nakupiti več stvari na zalogo, ker ne Marjan in ne Štefan nekaj časa ne bosta prosta, da bi Tino spremljala pri nakupih. Sama pa Tina ni rada nakupovala. Napolnila sta nakupovalni voziček in ga odpeljala k avtomobilu, ki sta ga imela parkiranega pred trgovino. Ko sta zložila nakupljeno blago v prtljažnik, je Tina rekla sinu:

			»Odpeljala bom voziček v trgovino. Tu me počakaj, da te ne bom potem iskala!«

			»Prav,« ji je odgovoril.

			Odpeljala je voziček v trgovino in se napotila nazaj proti avtomobilu.

			»Danes pa ne bom doma kuhala. Svoje moške bom peljala na kosilo v gostilno. Samo še Štefana počakava, pa lahko stopimo v enega od lokalov. Če bi morala sedaj, ko bi prišla domov, začeti kuhati, bi bila Marjan in Štefan, ki pride vsak čas iz službe, predolgo lačna,« je razmišljala, ko se je vračala proti avtomobilu.

			Poklicala je Štefana in mu povedala, kje ga bosta z Marjanom počakala. Ko je prišla do avtomobila, pa je hotela še Marjanu povedati, kaj je pravkar sporočila Štefanu. Odprla je vrata avtomobila in še preden je vstopila, povedala: »Marjan ...« potem pa je umolknila in stavka ni dokončala.

			Iz avtomobila zraven njunega je izstopil moški. Tini je vzelo sapo. Zmanjkalo ji je glasu, da bi sinu povedala, kar je nameravala. Z odprtimi usti se je zastrmela v moškega, ki je pravkar izstopil iz svojega avtomobila.

			»Moj bog! Pa to je on! Od kod neki se je vzel? Nihče ni nič rekel, da bi se vrnil. Kaj ga je le prineslo? Le po kaj je prišel po toliko letih v domači kraj?«

			In v trenutku se je v njenih mislih zvrstila, kot prizori na filmskem platnu, vsa njena mladost in boleča preteklost.

			»Pa naravnost proti meni gre. Le zakaj? Me je spoznal? Le kako naj se izognem temu neljubemu srečanju? Pa sem mislila, da bo sedaj moja sreča večna. Sedaj pa ... Nekaj trenutkov in vse se lahko sesuje v prah. Je že tu kalilec moje sreče. Pa še približuje se mi. Ne! Ne dam svoje sreče. Preteklost naj ostane preteklost. Ljudje pa živimo v sedanjosti za prihodnost. Pa sin? Naj mu povem, da je to njegov oče?« je Tina razmišljala z bliskovito naglico, medtem ko se ji je Mejačev Marjan približeval.

			»Tina! Oh, bog! Kakšna sreča, da sem te srečal. Pa spoznala si me, kljub temu da me že toliko let nisi videla. Pa poklicala si me. Kolikokrat sem želel slišati tvoj glas, tam daleč, na tujem. Tako sem te pogrešal in tolikokrat mislil na tebe, pa čeprav sem se tudi bal srečanja s teboj. Ker sem odšel brez besed in brez slovesa. Ti si pa prvi znani človek, ki sem ga srečal ob prihodu v domači kraj. Pa poklicala si me po imenu z istim ljubečim glasom, s katerim si me klicala, ko sva bila mlada. Oh, kako sem srečen,« je vzdihoval Mejačev Marjan.

			»Da, jaz sem to. Spoznal si me. Pa tudi jaz tebe. Si se pa zelo zmotil. Nisem poklicala tebe, saj te nisem niti opazila. Pa če bi te tudi opazila, te ne bi poklicala. Poklicala sem svojega sina, ki me čaka tukaj v avtomobilu,« je s strogim glasom odgovorila Tina in stopila nekoliko bližje sinovemu avtomobilu.

			»Marjan, izstopi za trenutek!« je rekla sinu.

			Marjan je stopil iz avtomobila in se znašel iz oči v oči s tujcem. Zastrmel se je vanj in pomislil:

			»Najbrž je mama srečala kakšnega starega znanca in naju želi seznaniti.«

			Potem je nasmejan stopil nekaj korakov bližje, proti njima.

			Mejačev Marjan pa je strmel v Tininega sina kot v deveto čudo.

			»Kako znan se mi zdi, ta mladi mož. Nekoliko je podoben Tini, pa ne dosti. Tako se smeji kot ona. Da bi bil njen sin? Kje neki. Ko pa je tako ljubeče izgovorila moje ime, ne verjamem, da bi imela sina, še manj pa moža. V srcu Tina še vedno nosi mene,« je pomislil, pa svojih misli ni imel časa naprej razpredati.

			Medtem se je Tina obrnila proti sinu. Okrog ust ji je zaigral nagajiv nasmeh, lasten le njej. Pojavil se ji je okrog ust le takrat, ko je hotela komu malo ponagajati. Potem je stopila korak proti sinu, ga prijela za roko in z drugo pokazala proti tujcu:

			»Marjan, sin moj, ko si bil še majhen, si me tolikokrat spraševal, kje je tvoj oče in kakšen je. Se še spominjaš, da sem ti obljubila, da ti ga bom nekoč pokazala? Sedaj izpolnjujem svojo obljubo. Ta gospod tukaj pred nama, to je tvoj oče!«

			Nato se je obrnila k Mejačevemu Marjanu in nekoliko nagajivo nadaljevala: »To je moj sin Marjan, zdravnik je.«

			Sin se je za korak približal očetu in mu molče podal roko v pozdrav. Tudi oče je molče segel sinu v roke in mu v pozdrav pokimal. Niti besede mu ni rekel. V srcu pa mu je zapelo od sreče:

			»Sina imam. Sina. Kako srečen je ta dan, ko sem zvedel za njega. Kako močno sem si želel otrok, pa mi jih žena ni dala. Ona pa, Tina, ona mi je dala celo sina. Kakšno naključje, ko sem kot prva človeka, ko sem stopil na domača tla, srečal Tino in svojega sina. Škoda, da ga nisem videl odraščati. Pa nič zato. Sedaj je tu in moje življenje spet ima smisel.«

			Potem pa se je obrnil k Tini in spregovoril z obtožujočim glasom:

			»Zakaj mi nisi povedala, da pričakuješ otroka? Ne bi te zapustil. Zakaj si me prikrajšala, da bi ga videl odraščati?«

			»Kako pa naj bi ti povedala, ko niti vedela nisem, da misliš oditi, ne kdaj in ne kam. Samo izginil si, brez besede in brez slovesa. Bi naj mar v veter vpila, da nosim tvojega otroka?

			Rodila sem ga in ga sama vzgojila. Brez očeta je odrasel v zrelega in poštenega moža. Zmogla sem tudi brez tebe.«

			»Vse bom popravil. Vse bom poplačal. Srečen sem, da sem te srečal, tebe in sina. Sedaj bo vse drugače, Tina,« je končal kot v opravičilo, s trepetajočim glasom.

			Tinin sin je postajal nemiren. Tam od trgovine, proti njima, je prihajal Štefan.

			»Štefan prihaja, mama,« je zašepetal materi.

			»Ravno prav,« je odgovorila Tina in pogledala v smer, kamor ji je pokazal sin.

			Res je bil on. Že jih je opazil in je zavil proti njim. Tina mu je pomahala, naj pride. Ko je prišel do njih, se je radovedno zazrl v možakarja, ki se je pogovarjal z ženo in Marjanom. Nekam znan se mu je zdel, pa kljub temu ni mogel uganiti, kdo neki je. Štefan je začel brskati po svojem spominu, da bi se spomnil, kdo je možakar, s katerim se pogovarjata. Toda Tina je prekinila njegovo razmišljanje. Z eno roko je objela Štefana okrog pasu, z drugo pa sina in spregovorila:

			»Štefan, to je Mejačev Marjan, gotovo se ga še spominjaš? Vrnil se je in pravkar smo se srečali.«

			Nato se je obrnila k Mejačevemu in mu povedala: »To pa je Štefan, moj mož. Uršin nečak, ki je večino otroštva preživel v naši vasi, pri svoji teti Urši. Saj se še spomniš, ko smo se kot otroci tolikokrat skupaj igrali.«

			Sedaj je tako Štefanu kot Marjanu postalo jasno, kdo je kdo. Mejačevemu Marjanu so se zašibile noge. Vse se je zapletlo. Tina je poročena in, kot je videti, se z možem lepo razumeta. Vse upanje, da bo tako kot nekoč, mu je v trenutku splahnelo v nič. Ko jih je tako gledal objete in nasmejane, srečne, se je počutil neznansko neznatnega in revnega, kljub bogastvu, ki ga je imel. Ti trije so bili veliki in bogati in ne on. Imeli so drug drugega, on pa nikogar.

			»Lepo, da smo se srečali. Gremo, moja fanta, gotovo sta že lačna. Danes ne bom doma kuhala. V gostilno vaju vabim na kosilo,« je Tina z zmagovalnim glasom pretrgala nastalo tišino.

			»Na svidenje!« je še rekla in oba svoja porinila proti avtomobilu. Vstopili so in se odpeljali.

			Mejačev Marjan pa je stal in gledal za njimi. Po glavi so se mu podile vse mogoče misli. Bil je poražen in ponižan. Do kraja ponižan in to on, ki je imel vse, pa vseeno je bil v primerjavi s temi tremi pravi revež. Tega in takih doživetij ni bil vajen. Vedno in povsod je bil on glavni. Tudi nekoč pri njej, Tini.

			Sedaj pa ga je odrinila, kot staro cunjo. Spremenila se je. To ni več tista Tina iz njegove mladosti. Ostra je. Take Tine ni poznal. V prsih se mu je dvignil val besa.

			»Če misli Tina, da se me je znebila in da je konec med nama, se presneto moti. Tokrat ne bom odstopil in ne bom odšel. Nisem več tisti mlečnozobi mladenič, ki se je vrtel po volji staršev. Sedaj imam svojo voljo in le po njej se ravnam. Porazov več nisem vajen. Vse, kar želim, tudi dobim. Boril se bom za sina in za njo tudi, pa čeprav je poročena. Ne bom ju pustil tisti revi, Štefanu, ki nima ne doma in ne staršev. Pa najbrž tudi denarja ne. Uboga para, zdravniška. Njemu, da bi prepustil sina in Tino? Ne, to pa že ne,« je robantil in v jezi pozabil, kaj je hotel, zato je zavil v bližnjo gostilno. Sedel je v kot, od koder je imel pregled nad vsem lokalom. Ko se je tako oziral okrog sebe in čakal na svojo pijačo, jih je zagledal v sosednjem prostoru. Kosili so in se pogovarjali. Izgledali so kot prava družina, med katere člani vladajo topli družinski odnosi.

			»Farsa. Obnašajo se, kot da so družina. Pa niso in nikoli ne bodo. Ona je bila moja ljubica, fant je pa moj sin. Kri moje krvi je. Fejst fant je. Pa rekla je, da je zdravnik. Izpolnil je moje sanje. Če jaz nisem mogel postati zdravnik, je pa sin zdravnik. Kliniko mu bom zgradil. Moj sin ne bo podrejen drugim. Naj se ve, da njegov oče ima denar. On, Štefan, revše, ubogi podeželski zdravnik, pa naj nikar ne misli, da se bo postavljal z mojim sinom,« je razpletal svoje misli Mejačev Marjan. Pa ne dolgo. Kmalu se je v njegovi notranjosti začel oglašati glas in ga spravljati v negotovost.

			»Kaj pa, če me sin ne sprejme? Danes šele me je spoznal. Zaposlen je. Odrasel. Sam služi. Ni odvisen od nikogar. Kaj če me ne bo maral?« mu je prišepetaval notranji glas, ki pa ga je po vsej sili Marjan poskušal utišati.

			»Kaj me ne bi maral? Imam denar. Mladi imajo radi denar. Denar bo odtehtal vse,« se je tolažil.

			V sosednjem prostoru pa je Tinina družina mirno uživala svoje kosilo. Njen sin Marjan je poznal zgodbo svojega rojstva. Poznal pa je tudi dolgo in vztrajno Štefanovo prizadevanje, da bi si pridobil srce njegove matere. Njemu je bil, v njegovi predstavi, Štefan oče. Od njega se je dosti naučil in drugega očeta ni potreboval. Bil je radoveden, kakšen je njegov biološki oče, še zlasti, ko je bil mlajši. Sedaj ga je videl in to mu je bilo dovolj. Biološki oče mu ni bil všeč. Pa tudi pomenil mu ni čisto nič. Ničesar ni občutil do njega, ko ga je zagledal. Zanj je bil popoln tujec. Takoj ko mu je mati povedala, da je to njegov oče in pokazala na Mejačevega Marjana, se je v njem dvignil neki odpor, kot obramba. Kot da bi neka zla slutnja zaprhutala okrog njega in se ga dotaknila s svojimi hladnimi krili. Nekoliko se je počutil krivega za te svoje občutke, toda pregnati jih ni mogel. Prišli so spontano, ne da bi to hotel in lahko je samo čakal in upal, da bodo tako tudi izginili. Toda bilo je še zgodaj in srečanje z očetom ne načrtovano, pravo presenečenje, pa drugače tudi ni moglo biti. Ni pa to srečanje skalilo družinskega vzdušja med njim, materjo in Štefanom.

			Po kosilu so se Tina, Štefan in Marjan takoj odpeljali domov. Bila je sobota in to dan, ki je bil redkost, ko sta bila oba, Štefan in Marjan, popoldne doma in ni bil kateri, ali pa največkrat oba, v službi. Marjan je moral zvečer v službo, a popoldan je le preživel doma, skupaj z materjo in Štefanom. Da bi bil spočit, se je popoldan odpravil v svojo sobo, da se pošteno naspi, da bo lažje ponoči buden.

			Legel je in spustil senčila do konca, zaspati pa le ni mogel. Begalo ga je današnje srečanje z očetom in mu preganjalo spanec. V mislih mu je neprestano silil trenutek, ko ga je mama predstavila očetu in očeta njemu.

			»Oče mi ni všeč. Nekaj je na njem, kar me moti in odbija, čeprav ne vem kaj. Ponavadi se ne zmotim in takoj, ob prvem srečanju, ugotovim, če človeku lahko zaupam ali ne. Čisto drug občutek sem imel, ko sem prvič srečal Štefana. On je kot odprta knjiga. Takoj me je pritegnil. Ta, no, oče, pa me odbija. Le zakaj? Kot neko svarilo sem začutil, ko smo se spoznali. Le kaj je to? Pa zakaj? Ne, ni pravično, da ga tako sodim, še preden sem ga spoznal. Pa ga bom kdaj v resnici spoznal? Kdo ve? Mogoče sem ga srečal sedaj in ga ne bom nikoli več. Mogoče bova spet šla vsak svojo pot.

			Pa mama, kako se le počuti sedaj, ko ga je srečala po toliko letih in toliko razočaranjih? Ugotovil sem, že davno, da ga je morala imeti nekoč zelo rada. Dobro jo poznam. Na zunaj je izgledala zelo mirna. Pa v srcu? Kdo ve, kako ji je bilo pri srcu. Karkoli je čutila, tega na zunaj ni pokazala.

			Pa Štefan? Mama pravi, da so se poznali že iz otroških let. Kaj čuti on sedaj? Se morda boji za mamo, da bi jo izgubil? Nesmisel. Mislim, da ne. Dobro se ujemata z mamo. Zanjo, sem prepričan, se mu ni potrebno bati,« so bile zadnje misli, preden je zaspal. Pa ni dolgo spal. Kmalu se je spet prebudil in tuhtal naprej.

			Ko ga je zvečer mati poklicala k večerji, se je pošteno začudil:

			»Pa je že konec dneva? Nekam hitro je minil ta dan.«

			Potem je pogledal na uro in ugotovil:

			»Ravno prav. Povečerjam, se preoblečem in grem v službo.«

			Večerja je bila za njimi, Marjan pa pripravljen za odhod v službo. Vstal je od mize, pozdravil in se odpeljal. Ko je bil že med vrati, je Štefan zaklical za njim:

			»Marjan, če bo kaj narobe, me pokliči, če boš potreboval pomoč.«

			»Bom. Adijo!« je še enkrat pozdravil in odšel.

			Tina in Štefan sta ostala sama. Tina je začela pomivati posodo, Štefan pa jo je začel brisati. Vedno ji je rad pomagal in se je lotil katerega koli dela brez predsodkov.

			»Kako drugačen je Štefan od Mejačevega Marjana. Prime za vsako delo, ne da bi ga bilo sram. Vedno mi pomaga. Rad me ima,« je razpletala misli in ga pogledala. Tudi on je pogledal njo. Ko so se jima pogledi srečali, se mu je nasmehnila.

			»Še vedno je privlačen moški, čeprav mu lasje že sivijo. Le kaj sem videla na Marjanu? Saj se sploh ne more primerjati s Štefanom. Srečna sem lahko, da ga imam, Štefana, in hvaležna življenju, da mi ga je dalo.«

			Tudi po Štefanovi glavi so se podile podobne misli.

			»Le kaj premišljuje sedaj Tina? Gotovo jo je vznemirilo srečanje z Marjanom, pa čeprav tega ne pokaže. Marjan je bil zelo presenečen, ko mu je povedala, da sem njen mož.«

			Zaropotalo je in Štefan se je zdrznil. Tini je zdrsnil krožnik iz rok in se razbil na tisoče kosov.

			Tina je opazila, da se je Štefan prestrašil.

			»Oprosti. Nisem hotela.«

			»Kaj zato? Ne maraj. Saj je samo krožnik.«

			Po kratkem premolku pa je dodal:

			»Vznemirjena si, Tina.«

			»Res sem. Ni lahko, ko se nenadoma postavi pred tebe vsa preteklost. Za Marjana me skrbi. Sina mislim. Nočem, da ga Mejačev zmede. Bojim se. On je svojeglav in zmožen vsega, samo da doseže, kar želi.«

			»Marjan je zrel in pameten mlad mož. Ne boj se. Na njega ne bo mogel vplivati, v to sem prepričan.«

			»Ko bi le bilo tako, kot praviš. Toda nek notranji glas mi pravi, da bodo težave. Bojim se.«

			»Le pomiri se in zaupaj sinu. Nimaš se česa bati. Nič mu nisi prikrivala. Oče je zanj tujec. Morda si je kdaj želel, da bi ga spoznal. To pa mislim, da je vse. Pridi, greva spat, pozno je že.«

			»Prav imaš. Skoraj bi pozabila, da jutri delaš v prvi izmeni in moraš zgodaj vstati.«

			Odšla sta spat. Tina pa še dolgo ni mogla zaspati. Slišala je biti uro v vaškem zvoniku nekajkrat. Šele nekje po polnoči ji je spanec zaprl oči in jo pomiril ter odnesel daleč vstran od vznemirljivih dogodkov minulega dne.

			Zjutraj se je prebudila takoj, ko je Štefan vstal in se začel oblačiti. Vstala je in odšla v kuhinjo ter mu pripravila zajtrk. Ko je prišel Štefan v kuhinjo, jo je vprašal:

			»Kaj ne moreš spati? Le zakaj me razvajaš? Počivala bi še. Zajtrk si bom pa menda ja znal pripraviti sam. Zakaj bi morala zaradi mojega zajtrka vstajati?«

			»Nisem mogla spati. Dolgo v noč sem bedela in se premetavala. Ko pa se mi je le posrečilo zaspati, sem imela moraste sanje. In ko sem se zbudila, sem rajši vstala, ker sem se bala, da če bi zaspala, bi se sanje mogoče nadaljevale.«

			»Zakaj me nisi zbudila, če nisi mogla spati. Lahko bi se pogovarjala.«

			»Nisem hotela, da še ti bediš. Spočit moraš biti. Kdo ve, kakšno delo te čaka danes.«

			»Dam ti tableto. Pomirila te bo. Pa pojdi in zaspi še malo!«

			»Ne, ne bom spala. Počakala bom Marjana, da pride iz službe. Nočem, da se te moraste sanje ponovijo.«

			»Pa kaj neki se ti je sanjalo, da te je tako vznemirilo?«

			»Lovila me je neka brezoblična pošast. Imela je obraz Mejačevega Marjana in brezoblično, meduzi podobno telo. Ovijala se je okrog mene in me dušila. Hlastala sem za zrakom, pa ga nisem mogla vdihniti. Vpiti sem hotela in klicati na pomoč. Pa nisem mogla spraviti niti glasu iz grla. Tako srečna sem bila, da sem se prebudila in so sanje izginile, z njimi pa tudi pošast.«

			»Le kaj mi je bilo nocoj, da sem spal tako trdno? Gotovo si se v sanjah premikala, pa nisem nič slišal. Sedaj so sanje mimo. Pomiri se, Tina. To so bile le sanje in nič drugega. Ko se zdani, pojdi na vrt. To te bo pomirilo. Zvečer pa gremo ven na večerjo. Prav?« jo je tolažil Štefan in da bi jo pomiril, jo je kot otroka nežno privil k sebi in poljubil.

			»Seveda. Tega se pa veselim.«

			Potem jo je tesneje objel, jo stisnil k sebi in poljubil, kot ponavadi vedno, ko je odhajal od doma.

			Ko je Tina ostala sama, je razmišljala: »Štefan ima prav. To so bile samo sanje. Ne splača se zaradi njih vznemirjati.«

			Ko se je povsem zdanilo, je odšla na vrt in začela zalivati. Med delom se je nekajkrat ozrla po poti proti glavni cesti, da bi videla, ko bo sin zavil s ceste proti hiši. Hotela je postaviti zajtrk na mizo že prej, da bo takoj, ko pride, hitro pozajtrkoval in potem šel čimprej k počitku.

			»Kdo ve, kaj vse je moral delati to noč? Mogoče je moral celo operirati. Najbrž pride domov zelo utrujen,« je razmišljala med delom.





* * *


			Stala je za grmom košatega skrobotovca, ko je zaslišala brnenje avtomobila, ki se je bližal hiši. Pustila je zalivalko na vrtu in pohitela v kuhinjo, da pogrne mizo. Avtomobila ni mogla več videti, ker je zapeljal med drevesa. Bila pa je prepričana, da se vrača sin. Medtem ko je pogrinjala mizo za zajtrk, je slišala, da se je avtomobil ustavil na dvorišču. Slišala je še, da so se odprla in nato zaprla vrata avtomobila. Niti ni dvignila pogleda, temveč je zaklicala: »Pohiti, Marjan! Zajtrk je že na mizi in te čaka. Ohladil se bo,« saj se ji je zdelo, da se sin nekako preveč obira in bi že moral biti v hiši.

			»Lepo, da si mi pripravila zajtrk. Tako se tudi spodobi.«

			Tina se je zdrznila.

			»To ni Marjanov glas. Nekdo drug je prišel.«

			Pogledala je proti vratom, skozi katera je pravkar stopil Mejačev Marjan in ne njen sin.

			»Kaj pa je tebe prineslo in to tako zgodaj?«

			»K tebi sem prišel. K tebi in sinu. Včeraj se je najin pogovor končal prekmalu. Nisva si povedala vse, kar bi si morala. Zato sem prišel danes k tebi.«

			»Po kaj?«

			»Po vaju.«

			»Se ti je zmešalo? Nimaš naju. Ne mene in ne sina.«

			»Imam. Moja sta in meni pripadata. Oba. Ti si moja že od otroštva, sin pa še od prej. Saj je kri moje krvi.«

			»Moram te popraviti. Bila sem tvoja. Nekoč davno. Pa tega nisi znal ceniti. Sedaj pa nisem več tvoja. Moža imam. Moža, ki je vreden deset takih, kot si ti. Sinu si pa tujec. Popoln tujec. Štefan je bil ob njem, ko se je rodil. On mu je vzgled. Ne ti,« mu je energično odgovorila Tina.

			»Kaj, ta revež? Ta da je boljši od mene? Ha, ha, ha! Še prebite pare nima. In ta da bi mi vzel tebe, ki si bila od nekdaj moja in za mene rojena. Ta bajtarska reva, podeželski zdravnik, da je več kot jaz? Le kaj ti lahko nudi, ko nima nič? Jaz imam denar. Imam moč. Odkupil bom to njegovo podeželsko bolnišnico in ga postavil na cesto. Na njegovo mesto pa postavim svojega sina. Na vrh sodimo le Mejači,« je v jezi razpletal nakane in načrte, pa če so bili uresničljivi ali ne.

			»Pa si se pošteno uštel. Vsaj tokrat. Tvoj sin ni in nikoli ne bo Mejač. Podbrežnik je. Bil si strahopetec. Nisi mu upal dati svojega priimka. Moj priimek nosi in to častno. Ponosna sem na njega.«

			»Bomo videli, kako dolgo bo tako. Denar je magnet. Vse privlači. Lahko vse uredi in popravi. Tudi priimek se lahko zamenja in spremeni. Pa dovolj o tem! Sama sva. Nikogar ni v bližini. Pridi! Pridi na moje srce in se privij k meni kot nekoč. Midva sva za skupaj,« je rekel in se počasi začel bližati Tini.

			Uspel jo je ujeti za levo zapestje, čeprav se je umikala v nasprotno stran. Hotela mu je iztrgati roko, pa ni uspela. Bil je močan. Vedela je, da je premočan za njo in če ne bo popustil, se ne bo mogla ubraniti.

			»Kaj naj storim? Kako naj se ga rešim? Naj vpijem? Nihče me ne bo slišal. Moj glas ne bo prodrl do najbližjega soseda. S čim in kako naj se branim?« so ji misli z bliskovito naglico švigale skozi možgane.

			Oči pa so ji bliskovito iskale kak predmet, ki bi ji bil na dosegu roke in s katerim bi se lahko branila. Pogled ji je padel na nož, ki je ležal na pultu, nedaleč stran od nje. Bliskovito ga je pograbila s prosto roko in ga usmerila proti napadalcu.

			»Stoj! Izpusti me! Ne boš se me dotaknil! Raje te ubijem!« je izgovorila grožnjo z glasom, ki je kazal na to, da kar govori, misli za gotovo tudi narediti.

			»Mama! Kaj je? Kaj se dogaja?«

			»Sin! Pomagaj! Tvoj oče me napada!« je zavpila Tina, ko je zagledala sina, ki je planil v kuhinjo.

			Ni slišala, kdaj je prišel. Toda sedaj je tu in vedela je, da je rešena.

			Marjan je pograbil očeta in ga z vso silo porinil vstran od matere. Nato je skočil k materi in jo stisnil k sebi. »Ni se ti treba več bati. Jaz sem tu, ob tebi, mama. Nič se ti ne more več zgoditi.«

			»Hvala ti, sin. Sam bog te je prinesel. Če ne bi prišel ti in me rešil, bi ga ubila, potem bi pa šla v zapor. Ne bo se več igral z menoj, kot nekoč. Tisti časi so minili.«

			Marjan je mater še tesneje stisnil k sebi. Nato pa se je ozrl k očetu, ki se je pobiral s tal in si tipal glavo, kjer je z njo udaril ob podboj vrat.

			»Močan si, sin. Taki smo Mejači. Sicer pa to ni bilo potrebno. Mamo imam rad. Moja je že od otroških let. Tebe mi je rodila. Denarja pa imam, da z njim lahko tlakujem pot, po kateri bosta hodila. Kaj bi še rada? Mi vendar spadamo skupaj. Družina smo.«

			»Gospod, do sedaj vas nisem poznal. Vedel sem, ker mi je mama povedala, da moj oče nekje živi. Bolje povedano, moj biološki oče, ker za očeta smatram Štefana. Družina pa smo: mama, Štefan in jaz. Vi žal ne spadate k nam. Za vaš denar pa mi ni mar. Delam in zaslužim dovolj. Ničesar ne potrebujem in ne pogrešam. Pojdite svojo pot in pustite mamo pri miru. Drugače boste imeli opravka z menoj, kdorkoli že ste. Štefanu pa tega dogodku raje ne bom omenil, ker če zve, da ste napadli mamo in ji težili, vam bo trda predla.«

			»Prav. Sedaj se umikam. Toda samo sedaj. Še pridem, po vaju. Moji starši so mi vzeli tvojo mater, Štefan pa tebe. Pa ne bo ostalo pri tem. Ne! Če drugače ne bo šlo, odkupim bolnico in Štefana postavim na cesto. Ha, ha, ha! Na vrhu smo le Mejači. Sedaj si razburjen, sin. Toda premisli malo, kaj ti pravi tvoj oče! Premisli fant!!!« je še rekel, odšel proti avtomobilu in se odpeljal.

			»Moj bog, pa ta je nor,« je zašepetala Tina sinu. »Trmast pa kakor je, tudi sposoben uresničiti svojo grožnjo. Le zakaj ne morem nikoli imeti miru pred njim? Sedaj, ko sem srečna, ko imam vaju s Štefanom, pa se ti ta priklati od nekod in kali našo srečo in mir. To ni pravično. Ne,« je vsa trepetajoča bolj šepetala kot govorila Tina.

			»Ne boj se, mama. Se bom že jaz pogovoril z njim.«

			»Zmešalo se mu je. Le kaj ga je prijelo. Takega ga ne poznam,« je vsa trepetajoča govorila Tina in se naslanjala na sina.

			»Prosim te, Marjan, nikar tega ne omeni Štefanu. Če bo Štefan zvedel za to, se bo lotil Marjana. To lahko privede do nesreče. Nočem, da se Štefanu kaj zgodi.«

			»Brez skrbi. Se že sam pomenim z njim. Saj to ni normalno, kako se obnaša. To mu bom povedal, pa če je stokrat moj oče.«

			»Pustiva sedaj to. Minilo je. Pridi! Zajtrk te čaka.«

			Marjan je sedel za mizo in poskušal jesti. Po sili je jedel, da ne bi prizadel matere. Pa ni šlo. Vsa lakota ga je minila, pa čeprav je prej, ko je vstopil v domačo hišo, bil že pošteno lačen. Ob neljubem dogodku ga je lakota minila. Pretreslo ga je očetovo ravnanje.

			»Nevaren je. Bolan. Človek se pri zdravi pameti tako ne obnaša. Mama je večinoma sama doma. To me skrbi. Bojim se, da se to, kar se je zgodilo danes, ne bi ponovilo,« je razmišljal.

			»Kaj Marjan? Ni dobro, ko ne ješ?« ga je vprašala mati, ko je videla, da mu ne tekne kot običajno.

			»Ne morem jesti. Bolj sem utrujen kot lačen. Trikrat sem ponoči moral operirati. Bilo je nekaj nesreč, in sami nujni primeri. Komaj čakam, da zlezem v posteljo.«

			»Le pojdi in se naspi! Morda te naslednjo noč spet čakajo zapleteni primeri, zato moraš biti spočit.«

			Marjan je odšel v spalnico in se hitro spravil v posteljo. Kljub utrujenosti pa še nekaj časa ni mogel zaspati. Precej časa se je premetaval z boka na bok, preden mu je le uspelo zapati.

			Tudi Tina se ni mogla še dolgo pomiriti, pa čeprav je strah že popustil. V mislih pa je analizirala vsako besedo, ki jo je izrekel Mejačev Marjan. Tehtala je in tehtala ter želela prodreti v srčiko njegovega ravnanja in najti vzrok, da je ravnal tako, kot je.

			»Nikoli ni bil nasilen. Le kaj ga je sedaj privedlo do tega? Vedno je bil mevža in je v vsem ubogal svojo gospodovalno mamo. Vem, da me je nekoč imel rad. Pa to je minilo. Čustva umirajo in se rojevajo, kot živa bitja. Nekoč sem tudi jaz njega imela noro rada. Sedaj pa čutim do njega … nič več in nič manj kot do kateregakoli drugega človeka. Štefan mi je bil nekoč le prijatelj in tovariš v otroških igrah. Danes mi, poleg sina, pomeni vse na svetu. Vzljubila sem ga z vsem srcem. Kdaj? Zakaj? Ne vem. Ima toliko dobrih lastnosti, da ga preprosto moraš imeti rad. Brez njega si življenja sploh več ne morem predstavljati. Zato pa se bojim, da mu Mejačev ne bi kaj naredil. Tak, kot je bil danes, je zmožen vsega. Najraje bi Štefana poklicala in ga opozorila, naj se izogiba norca. Ampak Štefana bo to vznemirilo. Ne, bolje bo, da ga pri delu ne motim. Pozneje ga bom poklicala, proti koncu službe. Rekla mu bom, naj se med potjo nikjer ne zamuja. Naj gre naravnost domov. Slab občutek imam. Samo da se mu kaj ne zgodi,« je razmišljala in se je skušala zamotiti z raznimi drobnimi opravili. Upala je, da bo tako lažje speljala misli na kaj drugega, stran od jutranjih dogodkov, ki so jo tako pretresli.

			* * *

			Mejačev Marjan je potem, ko je zapustil Tino in sina, odšel do avtomobila in se odpeljal. Nekaj časa je peljal po cesti, kar tako, brez pravega cilja, kar naravnost. Vozil je mehanično in brez cilja. Ni in ni mogel razumeti in sprejeti dejstva, da nima več oblasti in premoči nad Tino. Nekoč, v mladosti, je bilo dovolj, da se ji je približal in jo ogovoril, pa je pozabila na vse okrog sebe in je videla le njega. Sedaj je pa povsem drugačna. Izgleda, da jo je Štefan povsem osvojil. Najrajši bi se znebil Štefana. Potem bi spet bila le njegova.

			»Ali pa tudi ne. Štefan je osvojil tudi mojega sina, ne le Tino. Prevečkrat sem jo prizadel. Izgleda, da me ima dovolj. Ne bi se smel tako poigravati z njenimi čustvi, kot sem se. Toda bil sem popolnoma prepričan, da za njo ne obstaja nihče drug kot jaz,« je v mislih modroval. Medtem je pripeljal do gostilne ob cesti, katere imena ni niti vedel. Ni bil pozoren niti na to, v katerem kraju je. Toliko časa je bil od doma, da so se mu vsi kraji zdeli drugačni kot nekoč, neznani in tuji. Ustavil je. Vstopil je v lokal, ki je bil ob tako zgodnji uri še skoraj prazen. Sedel je za mizo v kotu gostilne in naročil zajtrk ter pijačo.

			»To me bo pomirilo. Neumno sem ravnal. S svojim ravnanjem sem Tino bolj odbil kot pritegnil. Še vedno je privlačna, kot da se je leta sploh niso dotaknila. Ja, ne samo da je privlačna. Lepa je. Še lepša, kot ko je bila mlada. Le zakaj sem poslušal mater? Če je ne bi poslušal, bi bila sedaj Tina moja. Imel bi tudi sina. Sin bi me imel za očeta in ne za tujca, kot sedaj. Odbil me je. Zavrnil me je moj lastni sin. Ja, pa saj me ne pozna. Res sem zanj tujec. Kako morem pričakovati, da bi me sprejel in imel rad, ko pa me nikoli prej ni videl. Pa tako sem si vedno želel sina. Imam ga. On me pa ne mara. Raje ima tujca, Štefana, kot mene, ki sem mu oče. Ne. S tem se ne bom nikoli sprijaznil. Mnogo sem zamudil, mnogo. Če Tine takrat ne bi zapustil, brez besede in pojasnila, bi bilo sedaj vse drugače. Tako pa … Kdo ve, če si bom uspel pridobiti njeno in sinovo ljubezen? Pa ne bom odnehal. Želim si ju nazaj in dobil ju bom, pa naj stane, kar hoče. Ne bom odnehal, ne, le taktiko bom spremenil,« je sklenil, pa čeprav ni vedel, kako bo uresničil svoje sanje in hrepenenje ter izvedel svoj sklep.

			Natakarica je prinesla zajtrk in ga za nekaj časa zmotila v razmišljanju. Neki hudič v njegovi notranjosti mu nikakor ni dal miru, temveč ga je še naprej hujskal.

			»Storil bom vse, da si pridobim sinovo ljubezen. Dovolj denarja imam, da lahko kupim bolnišnico, v kateri dela. Postavim ga za šefa. Štefana pa naženem. Da. Tako storim. Naj se ve, kdo ima moč in glavno besedo,« je še naprej modroval in delal račune brez krčmarja, pa če so bili uresničljivi ali ne. Modroval je že skoraj na glas in na dušek izpil zadnji kozarec vina, ki mu ga je pred nekaj minutami prinesla natakarica. Opogumljen z alkoholom je dokaj glasno zavpil:

			»Plačam!«

			Natakarica je prinesla račun. Marjan ga je vzel in pred njo položil denar, večji bankovec. Natakarica je hotela preostanek denarja vrniti, pa ni pustil.

			»Kar je več, je tvoje. Vzemi!«

			»Tega ne morem vzeti. Preveč je.«

			»Vzemi, če ti pravim!« je vztrajal.

			Spoznala je, da bo prišlo do prepira, če ne bo vzela denarja, zato je popustila. Zahvalila se je za bogato napitnino in se s hitrimi koraki oddaljila od mize.

			Marjan pa je počasi vstal in nekaj časa počakal, kajti noge so mu bile precej majave. Potem pa je naredil korak, nato še dva, da se je prepričal, če ga bodo prinesle do avtomobila. Ko je bil prepričan, da ga še držijo, se je napotil proti svojemu avtomobilu. Sedel je vanj, po nekaj poskusih uspel vžgati motor in zapeljal na cesto.

			Ko je njegovo vozilo zdrselo na svojo vozno polovico, je pritisnil stopalko za plin do konca. Cesta je bila prazna in tako je dal duška svoji jezi. Potem pa se je pojavila, tam daleč pred njim, temna lisa. Naglo se je večala in hitro bližala.

			»Kaj pa je sedaj to? Tovornjak bo menda. Kaj za vraga pa ta počenja sedaj, tako zgodaj, na tej skoraj vedno prazni cesti?« se je spraševal in si prizadeval, da bi čim hitreje zmanjšal hitrost svojega avtomobila, obenem pa je skušal zaviti na skrajni rob ceste. Pa je zavil preveč na rob. Naenkrat je začutil, da se avto začne nagibati. Izgubil je oblast nad volanom. Potem pok, nato valovanje, kot bi bil na valovih morja. Zazdelo se mu je, da je na morju, na barki, ki jo valovi zibljejo gor in dol, gor in dol. Pred njim so se kot na filmskem platnu vrstili liki dragih in manj dragih oseb in dogodkov njegovega življenja.

			»Moj sin! Smehlja se mi. Rad me ima. Nisem mu več tujec. Sprejel me je. Pa Tina tudi. Pa tako mlada je še. Tina, tokrat te ne zapustim. Pridi bližje k meni! Pridi! Nikar samo ne steguj rok proti meni! Sedi sem k meni!«

			Slike so začele bledeti in se ena za drugo izgubljati. Tonil je v nezavest in se izgubil v svoji lastni temi.





* * *


			V tistem trenutku je Tininemu sinu v domačem stanovanju končno uspelo zaspati. Čeprav je bil utrujen, saj je bila za njim utrudljiva delovna noč, pa še doma ga je čakalo neprijetno presenečenje, zato se je kar nekaj časa zaman trudil, da bi mu uspelo priklicati spanec. Minilo je kar nekaj časa, ko mu je končno le uspelo zaspati. Pa kljub vsemu ni mogel spati mirno, kot si je želel. Imel je prave moraste sanje in ves čas se je zbujal. Ravno ko je spet odprl oči po enem takih neprijetnih sanjskih prizorov, je zagledal mater, ki je pravkar stopila skozi vrata.

			»Marjan, žal mi je, da sem te zbudila, toda iz bolnice kličejo. Zgodila se je huda prometna nesreča. Pravijo, da te nujno potrebujejo.«

			»Naj ti ne bo žal, mama, saj tako nisem mogel mirno spati. Takoj grem. Sporoči v bolnišnico, da prihajam!«

			Tina je sporočila, kar ji je naročil. Komaj je odložila slušalko, že je prišel Marjan, ji pokimal v pozdrav in se s hitrimi koraki napotil proti svojemu avtomobilu. Tina je stopila za njim.

			»Previdno vozi, ne divjaj!« mu je še zaklicala na pot.

			»Saj veš, da vedno pazim,« ji je odgovoril in se ji nasmehnil ter odpeljal.

			Tina je nekam nemirna odšla v hišo, takoj ko je sinov avtomobil izginil za prvim ovinkom. Lotila se je raznih gospodinjskih opravil, pa se nikakor ni mogla povsem zbrati, niti zamotiti, da ne bi razmišljala o minulih dogodkih tega dne. Nekaj jo je še vedno vznemirjalo. Vse, kar je prijela, ji je nekajkrat padlo iz rok. Po vsem telesu pa je drhtela.

			»Le kaj mi je danes, da se nikakor ne morem pomiriti in zbrati?«

			Odložila je delo, sedla na teraso in se zastrmela v dolino, da bi se umirila. To ji je v mladosti večkrat pomagalo, pa je poskusila, mogoče ji bo pregnalo nemir tudi tokrat.

			Ko je Marjan prispel na svoje delovno mesto, je bilo že vse pripravljeno za operacijo ponesrečenca. Pripravil se je še sam, se preoblekel in se pridružil ekipi, ki je čakala le še njega.

			»Je hudo poškodovan?« je vprašal Štefana.

			»Precej. Težko bo. Toda poskusiti moramo in upati na najboljše,« mu je odgovoril Štefan in mu začel naštevati poškodbe ponesrečenca in kaj so do sedaj ugotovili, ter kaj je potrebno storiti. Marjan ga je pozorno poslušal in ko je Štefan končal, je začel operirati. Trudil se je, da bi svoje delo opravil čim bolj vestno. Ni imel časa in ni niti vprašal, kdo je poškodovanec. Zanj je bil le človek, potreben hitre pomoči, ime in kraj, od koder je, mu ni bilo pomembno. Časa za pogovor pa tudi ni bilo. Ves čas so Marjan in vsi prisotni uporabili za boj za ponesrečenčevo življenje.

			»Storili smo vse, kar je bilo v naši moči. Čeprav bi bilo mogoče bolje, da bi ga prepeljali na kliniko,« je rekel Marjan, ko je bilo gotovo.

			»Trdno sem bil prepričan, da tako dolgega prevoza ne bi zdržal. Zato smo te poklicali. Morali smo te poklicati in poskusiti,« mu je pojasnil Štefan, ko sta prepustila operiranca ostalim in se preoblačila.

			»Kaj pa se je zgodilo?« je vprašal Marjan.

			»Voznik, ki je poklical na pomoč, je povedal, da se je hotel izogniti trčenju in je zapeljal preveč na rob cestišča. Zdrsnil je s ceste in se nekajkrat prevrnil ter se zakotalil v dolino. Prehitro je vozil. Prisoten pa je bil tudi alkohol, kot je pokazala analiza,« mu je na kratko pojasnil Štefan.

			»Kdo pa je? So svojci že obveščeni?« je nadaljeval Marjan.

			»Tvoj oče je. Mejačev Marjan,« je Štefan povedal po kratkem premolku, ne da bi pogledal Marjana.

			»Hvala bogu, da tega nisem vedel,« je Marjan dahnil na glas.

			»Zakaj, Marjan? Žal moramo zdravniki včasih poseči tudi v telo naših najbližjih, da jim rešimo življenje. Čeprav nam ni vseeno.«

			»Ne zato. Ni mi niti malo blizu. Toda zaradi današnjega dogodka je bolje, da nisem vedel, koga operiram,« se je Marjanu zmuznilo z jezila, ne da bi hotel in proti njegovi volji.

			»Kakšnega dogodka, Marjan?« je vprašal Štefan.

			Marjan ni imel sedaj drugega izhoda, kot da Štefanu pove, čeprav zjutraj tega namena ni imel in še materi je obljubil, da bo molčal. Sedaj pa ni bilo druge poti, kot da pove do konca, kar je že začel govoriti.

			Marjanu ni preostalo nič drugega, kot da je Štefanu povedal vse, kar se je zgodilo zjutraj, ko je prišel domov.

			»Bolje je, da tega nisem vedel. Čeprav so me leta dela z ljudmi utrdila, sem kljub vsemu samo človek.«

			»Mislim pa, da bi mu kljub temu pomagal. Pa še naprej se bova borila za njegovo življenje.«

			»Bova! Štefan, čudovit človek si. Le kaj bi jaz brez tebe?« je ves ganjen spregovoril Marjan in Štefanu stisnil roko.

			»In ti si sin, ki mu ni enakega,« je odgovoril Štefan in se nasmehnil Marjanu.

			Obema pa je srce zalila nepopisna toplina in zadovoljstvo, da sta ravnala, kot sta.





VIII.


			Minil je dan, dva, Mejačev Marjan pa se še ni zbudil iz nezavesti. Noč in dan so skrbno pazili nanj in beležili vsako, še najmanjšo spremembo. Ko so zdravniki nad njegovim stanjem že skoraj obupali, pa so se njegovi čuti začeli prebujati. Najprej je slišal glasove. V začetku so bili nejasni, potem pa so čedalje bolj dobivali razumljivo obliko. V mislih so se mu začeli vrstiti dogodki. Pričel se je spominjati: najprej gostilne, potem zajtrka, drvenja po cesti, tovornjaka, ki ga je nenadoma zagledal, in prevračanja svojega avtomobila.

			»Le kje sem in kaj je z menoj? Vse naokrog mene je sama tema. Oči ne morem odpreti. Udov ne morem premakniti. Sem mrtev? Je to smrt? Ne morem biti mrtev, saj mrtvi ne razmišljajo. Jaz pa mislim. Torej moram biti živ,« je razmišljal in se z vsemi močmi trudil, da bi se mu posrečilo odpreti oči in pogledati okrog sebe, da bi videl, kje je.

			Prvič pa drugič je poskušal zaman. Šele tretji poskus je uspel, vsaj delno. Zaznal je svetlobo, belo, nedoločno, drugega pa nič. Ni razločil prostora, pa tudi predmetov ne. Vse okrog njega je bila le svetloba, ki ga je ščemela v očeh, prostora in predmetov pa mu ni uspelo razločiti. Trudil se je in naprezal oči dolgo, dolgo. Počasi, korak za korakom, se je svetloba razblinjala in zagledal je najprej obrise posameznih predmetov in šele čez čas jih je videl dovolj razločno, da jih je prepoznal. Malo po malo je nadaljeval in ni odnehal, dokler ni uspel povsem spregledati. Kmalu je začel ločevati vse okrog sebe.

			»Kje sem? Neznani kraj je to. Nisem v grobu, to vem, pa tudi doma ne.«

			Nato je zagledal ob postelji belo postavo.

			»Bolniška sestra! V bolnici sem. Seveda! Kje drugje. Če pa sem se prevračal v avtomobilu. Najbrž sem poškodovan. Gotovo sem ves polomljen.«

			Pa ni imel časa naprej preudarjati. Sestra je opazila, da se prebuja in je o tem obvestila zdravnika. Vstopil je Štefan. Bolnik ga je takoj spoznal.

			»Ti, tukaj?« je s slabotnim glasom vprašal Štefana.

			Štefan pa, kot da bi preslišal postavljeno vprašanje, je ogovoril bolnika:

			»Pozdravljen spet med nami! Dolgo se nisi zbudil. Skrbelo nas je že za tebe.«

			»Skrbelo? Koga? Saj nimam nikogar, ki bi mu bil tako blizu, da bi bil v skrbeh za mene.«

			»Imaš. Nas vse, ki te poznamo. Najhujše je za teboj. Potrudi se in pokaži tudi voljo, da hitreje ozdraviš,« je poudaril Štefan in preveril nekatere stvari pri bolniku.

			»Na dobri poti si, da kmalu okrevaš. Sedaj samo mirno počivaj!« mu je naročil ter odšel, vrnila pa se je sestra.

			Marjan je zapletel sestro v pogovor. Od nje je zvedel, da ga je operiral sin in da si je Štefan na vso moč prizadeval, da bi preživel.

			Mejača je stisnilo pri srcu. Ni mogel verjeti, kar mu je povedala sestra. Neko čudno, prijetno, a doslej neznano občutje je napolnilo njegovo srce.

			»Jaz njim storim samo slabo, oni pa, kot da na nje mečem zlato in ne kamenje, pa mi vračajo z dobroto in se trudijo, da bi mi rešili življenje. Kdo bi jih razumel, te ljudi. Le kako to zmorejo? Mogoče so mi celo odpustili moje vedenje? Pa Tina, me je obiskala? Pa sin? Pravijo, da mi je ob Štefanovi pomoči rešil življenje. Kdo naj jih razume? Jaz jih ne morem. Želel bi pa, da imam ob sebi take ljudi. Če pa je to preveč, preveliko pričakovanje, pa bi bil nadvse srečen, če bi me vsaj sin sprejel. Upam, da me bo. Saj mi je rešil življenje, čeprav se nisem lepo obnašal do njega in njegove matere, ki jo, kot kaže, ima zelo rad. Potem sprejmem to, da največja sreča ni denar in bogastvo. Potem je največja sreča imeti za prijatelja podeželskega zdravnika in sina, ki mu je enak. Kljub temu pa me to ne bo odvrnilo, da se ne bi boril za Tinino ljubezen. Ona je ljubezen mojega življenja. Pa tudi boju za sinovo ljubezen se ne bom odpovedal. On je kri moje krvi in moje boljše nadaljevanje. Kako bi se mu potem lahko odpovedal? Ne, ne morem. To nikakor ne gre.«

			Kljub oslabelosti telesa so mu bile misli spet iskrive, kot pred nesrečo. Ni mogel iz svoje kože, da ne bi snoval, kako in kaj bo storil, pa niti pomislil ni, da ne bi skušal prizadeti ljudi okrog sebe za dosego svojih lastnih ciljev. Ni mu bilo mar, koga potepta na poti do cilja, ki si ga je zastavil, pa čeprav bo to nekdo, ki mu je rešil življenje.

			Mejačevo telo je bilo slabotno, toda volja je bila močna. Čeprav je bil močno poškodovan, se je njegovo zdravje korak po korak iz dneva v dan le počasi popravljalo. V bolnici so lepo skrbeli zanj, kljub temu da je bil težak pacient. Stalno je godrnjal in imel nešteto pripomb. Toda zdravstveno osebje je bilo tega že vajeno, saj ni bil edini pacient, ki je neprestano godrnjal in zahteval vedno nekaj posebnega. Navadno so njegove neutemeljene pripombe sprejemali z nasmihanjem in kljub njim naredili, kar je bilo potrebno.

			Marjan, njegov sin, se je očetu izogibal, če je le mogel in njegovo zdravljenje prepustil drugim zdravnikom. Oče pa je pogosto spraševal po sinu.

			»Kje pa hodi moj sin, doktor Marjan, da me ne obišče?« je nekega dne, ko mu je merila pritisk, vprašal sestro.

			»Je doktor Marjan, naš kirurg, vaš sin?« se je ta naredila nevedna.

			»Da. Pa dolgo nisem vedel, da ga imam. Šele nekaj dni pred svojo nesrečo sem zvedel za njega,« je pojasnil.

			»Kako pa to, da niste vedeli za sina?« je sestra spraševala naprej in vlekla iz njega podatke.

			»Odšel sem v tujino. Njegova mati, moje takratno dekle, je ostala doma. Nisva se več srečala in ne dopisovala. Tako nisem vedel, da se je rodil. Šele ko sem se vrnil iz tujine, sem srečal njegovo mater in njega. Ona je povedala Marjanu, pred menoj, da sem njegov oče. Rekla je, da mu je že kot otroku obljubila, da mu nekoč predstavi očeta. Pa mu je. Ona je vedno držala besedo. Jaz je nisem. Neštetokrat sem dano besedo prelomil. Zato me pa sedaj življenje tepe. Sin me ne mara. Raje ima očima.«

			»Nikar ne govorite tako. Rešil vam je življenje. Sposoben zdravnik je. Da pa vas ne obišče, nima časa. Edini kirurg je na našem oddelku in dela ima več kot dovolj. S šefom, doktorjem Štefanom, se pa res dobro ujemata. Sta kot oče in sin. Pa to je dobro za paciente in bolnico. Zaradi tega tudi lahko bolje poskrbimo za paciente. Bom pa povedala doktorju Marjanu, da ga želite videti, če to želite. Gotovo si bo vzel nekaj časa tudi za vas. Za vsakega bolnika si vzame čas,« ga je potolažila, mu pokimala in se nasmejala ter odšla iz sobe.

			Ko je pozneje na samem srečala doktorja Marjana, mu je poročala o razgovoru s pacientom iz sobe tri.

			»Gotovo je človek izgubil spomin in se mu je nekaj zamešalo v glavi, ko pravi, da ste vi njegov sin. Pa da bi rad z vami govoril.«

			»Ne sestra, res je on moj biološki oče. Bom že našel nekaj časa, stopil do njega in se z njim pogovoril. Sicer pa se mu zdravje izboljšuje. Kmalu ga bomo odpustili. Moram se pogovoriti z njim, kako naprej. Potrebno mu bo najti negovalko, ker se na noge še dolgo ne bo postavil.«

			»Pa nima družine?«

			»Pravzaprav ne vem. Šele pred kratkim se je vrnil iz tujine in takrat sem ga spoznal. Ne vem pa, koga ima in koga ne. Moram ugotoviti, kako je z njim, pa kako bo naprej. Čeprav on ni skrbel za mene, je le moj oče in moram nekako poskrbeti zanj,« je še rekel in šel naprej po hodniku, kamor je bil namenjen.

			Ko je Marjan našel prvi prosti trenutek, je šel k Štefanu. Začel je pogovor o povsem navadnih stvareh, s katerimi so se srečevali ob svojem vsakdanjem delu. Čakal pa je pravi trenutek, da bi se z njim pogovoril, kaj naj stori. V duši je bil razdvojen in potreboval je Štefanov nasvet in njegovo mnenje. Kakorkoli je obračal misli, se ni mogel odločiti, kaj naj naredi.

			Končno je prišel trenutek, ko je lahko izpostavil stvar, ki ga je tiščala že nekaj časa.

			»Štefan, problem imam in ne vem, kaj naj storim. Vest mi pravi eno, razum in srce pa drugo. Rad bi tvoj nasvet.«

			»Kaj pa te vznemirja?« ga je vprašal Štefan in ga prodorno pogledal naravnost v oči.

			»Pacient, Mejačev, no, oče, ta beseda mi tako težko gre z jezika, me želi videti in govoriti z menoj. Vem, da bi moral ugoditi njegovi želji, pa se bojim, da bo spet vztrajal pri svojem. Jaz pa tega, kar hoče, ne morem sprejeti. Pa bi ga samo vznemiril, zato najraje ne bi šel k njemu in bi se pogovoru z njim najraje izognil.«

			»Pa bi bilo vseeno dobro, če bi šel k njemu. Mogoče pa se je spremenil in ga je nesreča spametovala. Pogovori se z njim odkrito, kot znaš. Začni z njegovim zdravstvenim stanjem. Potrebno bo nekaj urediti za njega, saj bo kmalu zapustil bolnišnico. Pa ne vem, če ima koga, ki bi lahko skrbel zanj ta čas, da se spet postavi na noge, če se kdaj.«

			»Mogoče imaš prav, Štefan. Zbral bom moči in bom šel k njemu. Pogovoril se bom z njim o njegovem okrevanju. Skušal pa mu bom tudi dopovedati, če bo spet začel kot navadno, da se časa ne da zavrteti nazaj. Hvala, Štefan. Vedno najdeš pravi nasvet in mi pomagaš. Tebe bi z lahkoto klical oče, njega pa ne morem.«

			»Le pomiri se. Sem kar zadovoljen, da me kličeš po imenu. Beseda je le beseda, ki ko jo izgovorimo, odleti in je več ni. Važno je tisto, kar nosimo v srcu in kar do koga čutimo. To pa brez odvečnih besed veva dobro oba, kaj en drugemu pomeniva,« je še rekel Štefan v odgovor Marjanu in se nasmehnil.

			Marjan je vidno pomirjen odšel od njega. Njegove besede so ga vzpodbudile, da je sklenil ob prvem nekoliko daljšem prostem času stopiti do očeta in se z njim pogovoriti. Toda minilo je še nekaj dni, da se je odtrgal od dela, zbral dovolj moči in poguma in krenil v bolniško sobo, v kateri je ležal njegov oče.

			Približal se je nekoliko previdno očetovi postelji, v upanju, da ta spi in bo potiho odšel, ne da bi se bilo potrebno pogovarjati z njim. Kljub temu da je bil kar vešč v ravnanju z bolniki, mu to, da se bo moral pogovarjati s človekom in bolnikom, ki je njegov oče, ni posebno ležalo. Raje in brez zadrege bi se pogovarjal s katerimkoli drugim bolnikom. Samo da bi se temu pogovoru lahko izognil. Pa čeprav je tukaj bil on v prednosti, saj je bil zdravnik, oče pa le njegov pacient.

			Pa je bilo Marjanovo upanje, da se mogoče lahko izogne pogovoru z očetom, prazno upanje. Oče ni spal. S široko razprtimi očmi se je zazrl v njega, ko se je približal njegovi bolniški postelji.

			Marjan ga je mirno, a kratko pozdravil:

			»Pozdravljeni! Kako gre?«

			»Sedaj kar dobro. Lepo skrbijo za mene in sedaj si tudi ti prišel. To sem si želel, že odkar sem se zavedel.«

			»Nisem mogel prej,« se je izgovarjal Marjan. »Dosti dela je v teh dneh. Vsak dan opravim nekaj operacij. Le težko najdem kaj prostega časa. Včasih se moram vrniti celo takrat, ko sem že doma, po svojem rednem delovnem času.«

			»Ja, mi je povedala sestra, da dosti delaš. Uspel si tam, kjer jaz nisem. Ti je mama povedala, da sem tudi jaz študiral medicino?«

			Marjan je le pokimal, oče pa je nadaljeval:

			»Pa nisem bil vztrajen kot ti. Nikoli nisem končal študija. Lahko bi. Nisem bil neumen, pa tega nisem storil iz jeze. Domači, posebno mama, so me ločili od Tine, tvoje mame. Zasipali so me z denarjem, samo naj v zabavi pozabim na njo. Jaz pa sem zapravljal na veliko, da sem utopil hrepenenje po njej.«

			»Zakaj ste pa poslušali domače, če vam je moja mama toliko pomenila?«

			»Ti tega ne razumeš. Odraščal si v drugačnih časih in v drugačnem okolju. Nekoč smo otroci morali ubogati starše. To je bilo v tistih časih pri nas, zlasti v premožnejših kmečkih družinah, še vedno zakon. Nisem smel izbrati revnega dekleta, ker smo bili najbogatejša družina v vasi. Tina pa je bila le hčerka malega kmeta. Zato moja mati nikakor ni dovolila, da bi se poročil z njo. Zagrozila mi je celo, da se bo ubila, če se poročim s tvojo materjo.«

			Marjana je zmrazilo ob tem. Postajal je prizanesljivejši do očeta. Toda kljub temu ni mogel razumeti, kako je lahko oče popustil pritisku domačih, ki so usmerjali njegovo življenje. Bil je trdno prepričan, da njega ne bi mogli tako vrteti, pa čeprav ima rad tako mater kot Štefana. Zato ga ni prekinjal. Pustil je, naj nadaljuje in pove, kar mu verjetno zelo težko leži na duši. Tako bo boljše, ne samo za njihove odnose in očetovo vedenje, temveč tudi za očetovo hitrejše okrevanje.

			Oče je za trenutek utihnil, kot bi si nabiral novih moči, da pove naprej, nato pa je nadaljeval:

			»Zato sem, kljub temu da sem imel tvojo mater blazno rad, popustil pritisku staršev. Študiral sem bolj malo. Sem se pa zato veliko zabaval. Zamudil nisem nobenega žura, ne izleta s kolegi študenti, še manj smučarije pozimi. Tudi kraj, kjer je učila prvo leto tvoja mama, sem poznal, saj smo študentje nekaj zim zapored presmučali tam precej dni.«

			»Ja, res je prišlo vsako zimo v tisto vas precej mladih ljudi na smučanje. Dolgo sva preživela z mamo tam. Tam sem odrastel,« je povedal Marjan z nasmeškom na ustih, kar je kazalo na to, da ima na tisti kraj lepe spomine.

			Potem je oče nadaljeval:

			»No, ko je mama končala študij, sem jaz bil še vedno v prvem letniku. Tiste zadnje počitnice sva se spet srečala. Nisem se mogel več upirati čustvom. Najina zveza se je ponovila, pa čeprav so za njo gledali tudi drugi, je tudi ona videla le mene in sem vsako komaj porajajočo se zvezo z drugim takoj prekinil in jo spet osvojil, če sem se pojavil. Tudi Štefan mi je že takrat povzročal nemalo preglavic. Vedno je gledal za njo in le malo je manjkalo, da bi mi jo vzel že takrat, tiste zadnje počitnice, ki jih nikoli ne bom mogel pozabiti in si ne odpustiti, da sem ravnal, kot sem. Takrat sva se dogovorila, da se bom resno lotil študija in se z mamo poročil. Od doma bova odšla oba in tako bi morda lahko vzdržala pritiske mojih domačih. Pa je moja mati, kot sem zvedel pozneje, prekmalu zvedela, da spet hodiva in sva spet par.

			K tvoji materi sem šel vedno pozno ponoči, ko so pri nas doma že vsi trdno spali. Pa me je nekdo le opazil in izdal materi. Gotovo kdo od sovaščanov. Jezili so jo, ker je niso marali. Taka, kot je bila moja mati, zvišena nad vsemi in vsem, kar ni bilo bogato, ni bila v naši vasi priljubljena in so ji privoščili, da ji ne uspe, da bi naju s tvojo materjo ločila.

			Bila pa tudi ona ni od muh, ko je hotela doseči svoj cilj. Ta pa je bil, da se jaz, njen edinec, bogato poročim. To pa se ne bi zgodilo, če bi se poročil s tvojo materjo, pa čeprav tudi njeni starši niso bili ravno med najrevnejšimi v vasi. Bili pa niso po meri moje matere in zato je najini zvezi tako močno nasprotovala. Zato je bilo njeno maslo vse tisto, kar se je zgodilo po tistem, ko je prišel na obisk stric, njen brat.

			Pozneje, ko sem bil že dolgo pri njem in sem izgubil stik s tvojo materjo, mi je stric priznal, da sta s sestro skovala načrt, kako me dokončno ločiti od tvoje matere. Moja mati je strica prosila, naj me za nekaj časa vzame s seboj. Do takrat, ko se vrnem, bo tvoja mati prav gotovo pozabila na mene in se poročila z drugim, če že jaz nje ne pozabim.

			Stric me je res povabil s seboj. Obljubil mi je, da mi prepusti vse svoje premoženje. Povedal mi je že prej, kaj vse ima tam, na zahodu. Razmišljal sem in tuhtal, kaj naj storim. Preračunaval sem in prišel sem do zaključka, da takega premoženja tukaj ne bom mogel spraviti skupaj vse do smrti, pa četudi končam študij in se zaposlim. Kot začetnik bi gotovo moral kam v kakšen zakoten kraj. Pa tudi moja plača ne bi dosegala nikoli tiste, ki mi jo je stric obljubil že za začetek. Študij pa bi tudi trajal še dolgo, dolgo. Mnogo časa sem zapravil in ne bi ga bilo lahko nadoknaditi. Tina pa je tudi dobila prvo službo tam bogom za hrbtom. Tudi njena plača ni bila sanjska. Kako bi potem še lahko pomagala meni, ker mi starši gotovo ne bi dali več niti ficka, če je ne bi pustil. Vidiš, vse to se mi je motalo po glavi. Zato sem se odločil, da na videz sprejmem stričevo ponudbo in grem z njim. Potem pa pokličem še Tino za seboj. Ko se osamosvojim, mi domači več ne bodo mogli ukazovati. Odločal se bom, kot bom sam hotel.

			S tvojo materjo sva bila dogovorjena, da se oglasim zvečer, ko vsi naši zaspijo, pri njej in se o vsem pogovoriva. Pa so mi obesili strica, s katerim sem pohajkoval po pokrajini. Vračala sva se vsak večer zelo pozno domov. Potem pa kot nalašč, smo ob mizi klepetali skoraj vsak večer čez dvanajsto uro. Tako je bilo prepozno, da bi šel k materi, kot sva bila zmenjena, prvi večer stričevega obiska, enako drugi in vse večere. Nisem ji mogel povedati, kaj se mi obeta in kako sem se odločil. Dnevi pa so tekli in dan odhoda se je naglo bližal. Vse to so planirali starši in z njimi tudi stric. Noben večer nisem mogel od doma, kot zakleto. Zadnji teden pred odhodom pa sem moral letati za dokumenti, brez katerih v tistem času še nisi mogel v drugo državo. Tako je prišel dan odhoda, ne da bi se lahko oglasil pri tvoji mami. Za tebe pa, da si na poti, nisem vedel. Če bi, me ne bi nič na tem svetu odtrgalo od vaju, verjemi mi, sin.«

			Oče je za trenutek utihnil. Molčal je tudi Marjan in ni zmotil trenutne tišine, ki je nastala.

			Čez nekaj trenutkov je oče nadaljeval:

			»Ja, trdno sem sklenil, da ji takoj, ko pridem tja, na mesto, vse razložim v pismu. Pa me je v začetku učenje vodenja podjetja tako zdelalo, da sem, ko sem prišel domov, padal v posteljo kot ubit. Odlašal sem nekaj časa. Minila je jesen, pa pomlad, ko sem se končno osvojil in napisal pismo materi. Vabil sem jo k sebi, vsaj na dopust, v času šolskih počitnic. Pa odgovora na tisto pismo nisem nikoli pričakal,« se je zlagal sinu, da bi malo olepšal stvari.

			»Kolikor mi je znano, mama ni dobila od vas nobenega pisma,« je vskočil Marjan, da bi nekako opravičil mater.

			»Vem, da pismo ni nikoli prišlo do nje. Nekako ga je uspelo prestreči stricu. Po njegovi smrti sem ga našel odprtega, v njegovi pisalni mizi. Takrat sem bil že poročen in sem se vdal v usodo, prepričan, da po tolikih letih tudi ona prav gotovo ni več sama,« se je spet z lažjo skušal rešiti iz zadrege.

			»Pa je gotovo še bila, saj sta se s Štefanom poročila šele pred dobrimi petimi leti,« je dodal Marjan. Oče pa ga je debelo pogledal.

			»Mislil sem, da sta se poročila takoj, ko sem odšel. Mati mi je po dveh letih bivanja v tujini pisala, da je Tina poročena in ima otroke.«

			»Pa ni bila. S Štefanom sta se srečala v kraju, kjer je učila. On pa je bil tam zdravnik. Vedel je, da je noseča in ji je ves čas stal ob strani in pomagal. Povedala sta mi, da so vsi v vasi mislili, da je on moj oče in so ga nekateri tudi naravnost to vprašali. On pa ni ne zanikal in ne pritrdil. Tako niso vedeli, pri čem so in kaj je resnica. Že takrat, ko se jaz še nisem rodil, jo je Štefan zasnubil, pa se ni končalo s poroko. Štefan je namreč spoznal neko drugo dekle in se z njo poročil. Z učiteljico, ki je nadomeščala mamo med porodniškim dopustom. Odšel je iz tistih krajev in sva ga srečala šele, ko sem bil jaz že na fakulteti in je mama dobila mesto ravnateljice v mestu, v katerem je Štefan slučajno bil zdravnik. Šele tam sta se poročila in jaz sem jima pomagal, da sta prišla skupaj. Sama bi gotovo le od daleč gledala en drugega še sedaj. Sedaj pa sta srečna.

			Prosim vas, da to sprejmete. Časa se ne da zavrteti nazaj. Sprejeti je potrebno življenje tako, kot je, in se truditi, da iz njega potegnemo čim več. Kmalu boste toliko zdravi, da boste zapustili bolnišnico. Potrudil se bom, da vam najdemo negovalko, če nimate nikogar, ki bi v času, ko boste okrevali, skrbel za vas. Sva se s Štefanom že pogovarjala o tem. Mame pa, prosim vas, ne nadlegujte, ker Štefana ne bo pustila. Preveč rada se imata, da bi kateri katerega zamenjal s kom drugim. Tako bo tudi najboljše za vas. Mogoče boste spet postali prijatelji, kot ste bili v otroštvu. Čas pa je opravil svoje in usode premešal, kot jih je. Drugo kot prijatelji več ne morete biti, to morate razumeti.«

			»Pa ti? Me boš sprejemal za očeta.«

			»Pustite času čas. Nisem vas poznal do sedaj. Ko sem vas spoznal, pa ste se vedli, kot ne odobravam. Mogoče bom sčasoma spremenil svoje mnenje. Kdo ve, kaj lahko prinese življenje.«

			»Prav sin, naj bo po tvoje. Modro govoriš, mogoče pa imaš prav. Kdo bi vedel v tem zmešanem svetu, kaj je dobro in kaj ne. Pa prosim te, opraviči me materi. Res sem se obnašal, kot se ne bi smel. Mislil sem, da še vedno lahko pri njej dosežem vse, kar hočem, in nisem mogel sprejeti tega, da je poročena s Štefanom. Še posebno me je prizadelo, ko sem vas videl v gostilni, kako se pogovarjate, kot prava družina, jaz pa sem bil izključen in sam, pa čeprav sem bogat in imam vse, le družine, ki bi bila složna, kot je vaša, ne.«

			»Veste, za to ni pomemben denar, za to so pomembni ljudje in njihova vzgoja ter lastnosti. Preveč časa ste se danes utrujali. Sedaj morate počivati, da si čimprej naberete potrebnih moči in ozdravite.«

			»Pa boš še prišel k meni? Toliko stvari bi ti še rad povedal in razjasnil. Mogoče bi me potem bolj razumel in lažje sprejel.«

			»Prišel bom. Takoj ko bom imel kanček časa, se spet oglasim. Sedaj pa počivajte,« je rekel Marjan, se spravljivo nasmehnil očetu in odšel.

			Oče pa je bil vsaj nekoliko pomirjen.

			»Mislim, da me je sin razumel. Pameten je, moder. Gotovo bo ta najin pogovor spremenil tudi najin odnos. Mogoče pa ima prav. Časa se ne da zavrteti nazaj. Sprejeti moramo, kar nam je življenje dalo. Tudi Tini ni bilo lahko sami z otrokom. Nisem ravnal prav, da sem jo napadel. S silo se ne doseže ničesar.

			Sicer pa kaj dosti od nje ne morem niti pričakovati. Lahko sem samo vesel, če mi bo po vsem tem prijateljica. Izgleda, da se s Štefanom dobro ujemata in tega, vem, ne bo zapravila meni na ljubo. Zato bo, če ozdravim, zame bolje, da se do njih, vseh treh, obnašam drugače. Tako jih bom vsaj lahko srečeval in mogoče prijateljeval z njimi. Kaj več pa, kot je videti, ne morem pričakovati. Tako sta sin in Štefan mnogo storila za mene. Če se ne bi tako potrudila, kot sta se, me ne bi bilo več med živimi. Na to moram misliti in krotiti svojo strast do Tine. Mogoče me bo celo obiskala, če ji Marjan pove, da sva se pogovarjala in o čem sva govorila. Vem, da ni zamerljiva in zna odpuščati. Mogoče mi bo odpustila vse, kar sem ji storil,« je bila zadnja misel, preden je zaspal. Pogovor s sinom mu je vzel precej moči. Še je bil slaboten. Pa tega pogovora ni obžaloval. Pomiril ga je in zdelo se mu je, da bo lahko mirneje sprejemal, kar mu je prineslo življenje.

			Mejačev Marjan je to noč spal mirno in dolgo, kot že dolgo ne. Zjutraj ga je morala sestra zbuditi, ko je prišla, da bolnikom izmeri pritisk in temperaturo. Pa tudi rezultati merjenj so bili boljši kot običajno.

			»Sedaj pa imate pritisk in tlak mnogo boljši kot včeraj. Se vidi, da okrevate,« mu je rekla, ko je opravila svoje.

			Ničesar ji ni odgovoril, le nasmehnil se je. Sestra pa je takoj o izboljšanju poročala Marjanu in Štefanu, kot ji je bilo naročeno.

			»Vidiš, Marjan, da je tvoj pogovor z očetom bil potreben. Že rodi prve sadove. Izvlekel se bo. Ko boš imel kaj časa, se le oglasi pri njem. To mu bo gotovo vlilo upanje in voljo, da prej ozdravi,« je Štefan rekel Marjanu.

			»Saj. Želim mu, naj ozdravi. Ko le ne bi bil tak, kot je bil, ko bo zdrav. Samosvoj je in misli le na sebe in na to, da mora biti vse tako, kot on hoče. Vsi drugi pa mu niso mar. Misli, da jih lahko potepta, da zadovolji in uresniči svoje želje,« je nekoliko nejevoljen odgovoril Marjan.

			»Ni sam kriv, da je tak, kot je. Bil je edinec in materin razvajenec. Dela ni bil vajen nikoli, imel pa je vse, kar je hotel imeti. Le tvoje matere mu niso dovolili. To ga je spravljalo ob pamet. Gotovo sedaj spoznava, da obstajajo tudi drugi ljudje, s svojimi željami in potrebami. Če pa tega še ni dojel, bo kmalu. Sprejeti ga moramo takega, kot so ga naredili. Težko se bo spremenil, a upam, da mu bo uspelo, kljub vsemu.«

			»Štefan, ti si večni optimist. V vsakem človeku vidiš le tisto dobro, kar je v njem. Pa se žal nekateri nikoli ne spremenijo. Bojim se, da se tudi on ne bo kaj dosti spremenil. Vesel pa bi bil, če bi se res uspel spremeniti.«

			»Jaz pa sem prepričan, da se bo. Naj samo toliko ozdravi, da bo odšel iz bolnice in se bo moral soočiti z realnostjo. V začetku bo gotovo priklenjen na posteljo in odvisen od negovalke. Šele čez čas bo lahko spet hodil, če bo lahko. Takrat bo drugače gledal na vse. Boš videl, da se bo omehčal, ko bo videl, da je odvisen od pomoči drugih in da mu to pomoč določeni ljudje tudi nudijo,« je povedal Štefan.

			»Upajmo, da bo tako. Vesel bi bil, da bi bilo, kot misliš. Raje bi bil, da bi se lahko razumel z njim, kot da se z njim prepiram. Res je, da mi ne pomeni nič več kot vsak drug pacient, pa čeprav mi je oče, a kljub temu se počutim zelo neugodno, ker ne more sprejeti dejstev takih, kot so,« je vztrajal Marjan.

			»Misliš najin zakon z mamo? To bo pa tisto, kar ga bo po tihem vedno grizlo, pa čeprav se bo na zunaj obvladal. Mene ni nikoli preveč prenašal. Vedno je v meni gledal tekmeca in me porival na rob, že kot otroka. Sedaj pa imam naenkrat jaz tisto, kar je vedno želel imeti sam. To njemu ni lahko sprejeti. Zato je takrat ravnal tako neumno, kot je. Danes, sem prepričan, da tega ne bi storil. Ko pa bo spoznal, da stvari ne more spremeniti, se bo vdal in jih sprejel take, kot so,« je vztrajal Štefan.

			»Res bom vesel, če se bo unesel. Ne bi rad, da spet nadleguje mamo,« je Marjan končno povedal, česa se boji.

			»Ne bo je več napadal. Sam veš, da poškodba, kot jo je dobil, ne bo dopuščala, da bi se toliko postavil na noge, da bi lahko koga napadal. Lahko bo vesel, če bo nekoč shodil in hodil po lastnih nogah. Pa dobro veš, da je sam kriv za nesrečo, ki se mu je pripetila. V jezi, ker Tine ni mogel pokoriti, je divjal, kar mu ne bi bilo potrebno. Pa vidiš, kam ga je to pripeljalo. Mislim, da se bo tega, kar je storil, še zelo kesal in se obsojal. Mislim pa, da je že dojel, kaj si ti storil za njega, pa čeprav nisi vedel, koga operiraš. Zato je želel govoriti na vsak način s teboj. Tudi jaz bom kmalu šel v njegovo sobo. Pogovoril se bom z njim in mu pojasnil, kaj ga čaka in da je vse odvisno od njega, kakšno bo njegovo življenje v bodoče. Je pa na boljšem kot marsikateri bolnik, ki doživi takšno poškodbo, kot jo je on. On vsaj ima denar in si bo lahko plačal vrhunsko nego in zdravljenje še za naprej. Mnogi pa te možnosti nimajo in so odvisni le od zavarovanja, to pa, dobro veš, kako na tesnem je s sredstvi in kako skopo jih odmerja v današnjem času.«

			»To pa imaš povsem prav. Je kaj zahtevnega za danes?« je še vprašal Marjan in s tem skušal končati njun pogovor in ga usmeriti drugam v strokovne vode.

			»Nič posebnega, če ne bo kakšne nesreče ali kaj nepredvidenega. Lahko mirno odideš domov. Mislim, da te danes ne bomo klicali nazaj. Le spočij si in si naberi moči za druge, bolj obremenjene dni. Pa mater skušaj nekoliko razvedriti. Zdi se mi, da je od dne, ko je doživela tisti neprijetni dogodek, kar nekam napetih živcev. Skušaj ji dopovedati, da se to več ne bo moglo zgoditi in da je lahko povsem mirna,« je še povedal Štefan.

			Potem je Marjan zapustil bolnišnico in se odpeljal proti domu. Ko je prispel na domače dvorišče, je našel mater na terasi. Sedela je v senci in bila zatopljena v knjigo, ki jo je brala. Na videz je bila povsem mirna. Pa jo je Marjan dobro poznal, da temu njenemu zunanjemu videzu ni zaupal. Zato se je v mislih pripravljal, kako bo izvedel, kaj jo mori. Da bi to dosegel, se je z njo zapletel v pogovor. Prečesala sta vse dogodke v vasi v zadnjih dneh. Končno je prešla na tisto, kar je bilo po vsej verjetnosti vzrok za njen nemir.

			»Kako je z očetom, Marjan? Po vasi govorijo vse mogoče. Imam celo občutek, da mene krivijo za njegovo nesrečo. To me prizadene. Nisem hotela, da stori, kar je. Pravijo, da je hotel narediti samomor, ker sem jaz poročena s Štefanom.«

			»Ne poslušaj teh čenč. Ni načrtoval samomora, temveč se je izogibal tovornjaku. Pa je napačno presodil teren in šel preveč na rob ceste. Bil pa je še precej pod vplivom alkohola, kar je najbrž bil tudi vzrok za to, da je šel tako na rob in se prevrnil. Izvlekel se bo. Mogoče se bo čez čas celo postavil na svoje noge in bo ponovno hodil. Danes sem se pogovarjal z njim. Dolgo sva govorila in povedal mi je vse, kaj je preprečilo, da ti ni mogel povedati, da gre s stricem, in zakaj je šel. Res da je vse načrtovala njegova mati, toda tudi sam je sprevidel, da je sprejeti stričevo ponudbo edina rešitev, kajti preveč študijskih dni je že zamudil in težko bi jih bilo nadoknaditi. Tudi stric je pomagal materi v zaroti proti tebi. Toda to je odkril šele čez leta, ko naj bi po stričevi smrti našel v njegovem predalu odprto pismo, ki ti ga je poslal in ni nikoli zapustilo stričevega doma. Pozabi na vse to in na preteklost. Znala si se prebiti z mano skozi življenje in končno si našla srečo s Štefanom. Ali ne?«

			»Vsekakor. Nikoli, dokler sem bila še tako navezana na tvojega očeta, si nisem niti v sanjah mislila, da bom nekoč lahko tako srečna, kot sem. Kdo ve, mogoče tvojega očeta nisem niti imela tako rada, kot sem mislila, da ga imam. Štefanovo ponudbo in zakon pa bi morala sprejeti že mnogo prej. Takrat, ko sem s teboj bila noseča, pa ga to ni motilo. Če bi ga takrat sprejela in se poročila z njim ob pravem času in ne bi odlašala tako dolgo, da mi ga je druga speljala, bi oba manj trpela. Posebno on bi se izognil trpljenju, skozi katero je moral iti, preden sva se po dolgih letih spet srečala.«

			 »Mogoče je pa tako moralo biti. Saj novodobni učitelji duhovnosti pravijo, da je tudi vsaka slaba izkušnja za nekaj dobra. Samo, da si sedaj srečna, ko je vse za teboj in za Štefanom. Na tisto, kar je minilo, pozabi. Ne bo se ponovilo. Tu sva jaz in Štefan in ne bi nikoli dovolila, da bi se,« je rekel Marjan in mater objel ter jo rahlo stisnil k sebi.

			Tudi mati se je stisnila k sinu. Bila je srečna, da ga ima. Razumel jo je in vedno, ko je bila žalostna ali slabe volje, se je potrudil in našel pravo besedo, da jo pomiri in potolaži. V očeh so ji zablestele solze sreče. Sin in mož, to sta zanjo bili največji dragocenosti, ki jih je imela. Samo da še sin sebi najde ženo, ki jo bo imel rad in ki bo imela rada njega. »Tako rada bi dočakala vnuke. Pa nič ne kaže, da si bo kaj kmalu kaj našel, pa čeprav je že v primernih letih in preskrbljen, da bi si lahko ustanovil družino,« je pomislila, rekla pa tega ni. To je prepustila njemu. Enkrat se bo gotovo že odločil za družinsko življenje.

			»Misliš, Marjan, da bi bilo pametno, če bi obiskala tvojega očeta?«

			»Malo še počakaj. Štefan je rekel, da se bo tudi on pogovoril z njim. Pa potem. Mislim, da bo dobro vplivalo nanj, če ga obiščeš,« ji je odgovoril Marjan.

			Nekega dne, ko Štefan ni imel toliko dela kot po navadi, se je napotil v bolniško sobo, v kateri je ležal Marjan. Počasi se je približal Marjanovi postelji. Zdelo se mu je, da Marjan spi in že se je hotel obrniti in oditi. V tistem trenutku je Marjan odprl oči.

			»Le pridi bliže, če si že tu!« je rekel.

			»Mislil sem, da spiš, pa te nisem hotel buditi.«

			»Ne spim, le tako z zaprtimi očmi lažje razmišljam.«

			Štefan se je približal Marjanovi postelji.

			»Kako se počutiš?«

			»Ne preveč dobro.«

			»Te kaj boli?« ga je vprašal in mu potipal pulz.

			»Boli me srce in duša. Skrbi me, kdaj se bom lahko ponovno postavil na lastne noge.«

			»Ne bom ti lagal, to ne bo tako kmalu. Moral boš malo potrpeti. Bil si zelo poškodovan. Še čudež, da se ti je zdravje tako popravilo, kot se ti je. Imel si težke poškodbe. Še sreča, da imamo Marjana, ki je izvrsten kirurg. Nekdo, ki ni tako spreten kot on, tega ne bi zmogel.«

			»Pa je vedel, koga operira?« je vprašal Marjan.

			»Ne, ni vedel. On ni vprašal, kdo je ponesrečenec, mi mu pa nismo tega omenili. Pa bolje je bilo tako. Če bi vedel, bi ga to mogoče zmedlo in roka mu ne bi bila tako zanesljiva kot po navadi. Da je operiral tebe, je zvedel šele po operaciji,« mu je pojasnil Štefan.

			Nastala je tišina. Oba, Marjan in Štefan, sta nekaj trenutkov molčala.

			Čez čas pa je Štefan spet spregovoril.

			»Čez kak teden ali dva boš toliko zdrav, da boš lahko zapustil bolnišnico. Imaš koga, kakšno sorodnico, ki bo skrbela za tebe, dokler se ne boš postavil na lastne noge?«

			»Nikogar nimam. Sester in bratov nimam. Saj veš, da sem bil edinec. Žena, tista nemška, je umrla. Otrok nisva imela. Sam sem. Sam kot kamen sredi poti,« je z žalostnim glasom odgovoril Marjan in globoko vzdihnil.

			Nekaj časa sta oba molčala, zamišljena, kot bi se bala, da če spregovorita, prikličeta na plan občutke, ki jih nista želela priklicati. Čez čas pa je Marjan nadaljeval:

			»Ko sem po smrti žene pospravljal njeno pisalno mizo, sem našel njen dnevnik. V njem je opisovala svoje otroštvo, mladost in tudi poznejše življenje. Iz dnevnika sem zvedel, da so tudi njeni starši bili tako zaverovani v tradicijo kot moja mati, če ne še bolj. Že kot otroka so jo zaročili s postaranim družabnikom. Ni ga ljubila, kajti za njo je bil le stric. Toda zaroki se ni upirala, saj je dobro poznala očeta in je vedela, da ne bi nič dosegla, če bi se uprla. Poroke kljub vsemu ne bi mogla preprečiti. Potem pa jo je teta, očetova sestra, povabila na obisk. Truda je z veseljem sprejela vabilo, saj se je tako vsaj za nekaj časa izognila dvorjenju svojega postaranega zaročenca. Pri teti pa je spoznala Volfa, starejšega sina bližnjega graščaka. Zanosila je. On pa je umrl v nesreči. Da bi jo rešili pred očetovo jezo, so jo skrivali do poroda, potem pa so kot starša napisali Trudino sestrično in Volfovega brata, ki sta bila poročena. Trudinemu sinu so dali ime Volf, po njegovem očetu. Ko je bil star nekaj mesecev, ga je morala Truda zapustiti in se vrniti k očetu. Kmalu se je poročila s Tomasom, s katerim je bila zaročena že od malega. Otrok z njim ni imela. Lasten sin pa jo je klical teta, saj je uradno bila njegova mati Trudina sestrična. Nikoli ni zvedel, da je njegova mati tista, ki jo kliče teta.

			Ko je njen mož umrl, je Truda tehtala med tem, ali naj svojemu sinu pove, da je ona njegova mati, in ne tista, ki jo ima za mater. Pa se je bala, da bi fanta ta novica preveč zmedla, zato je še naprej ostala njegova teta.

			Trudino podjetje je bilo največji konkurent podjetju mojega strica. Vendar je bila Truda precej nevešča podjetnica in v vodenju podjetja. Prijateljica ji je svetovala, naj se poroči z moškim, ki zna voditi podjetje. Jaz sem takrat že sam vodil stričevo podjetje. Poznali sta me in vrgli oči na mene.

			Truda je bila privlačna in lepa ženska. Imela je dovolj denarja, da je lahko skrbela za svojo zunanjost. Tako je spretno prikrivala svojo starost. Šele pozneje, ko sem ji omenil, da bi rad imel potomca, mi je razkrila, da je prestara za otroka. Za svojega sina mi pa ni povedala. Ko sem se odločil, da se poročim z njo, tudi jaz moram priznati, da prav tako preračunano, je bil stric tega zelo vesel. Z mojo poroko bi odpravili največjega konkurenta in prevzeli popoln monopol na tržišču, saj bi tako obe največji podjetji skupaj nastopali na trgu. Jaz pa sem bil ponosen, da sem stricu, ki mi je omogočil bogato življenje, ugodil. Še sanjalo se mi ni, v kaj se spuščam.

			Ljubil je nisem, kot sem po njeni smrti izvedel, tudi ona mene ne. Sva se pa razumela. Bila je vedno urejena in nasmejana. Z njo sem se lahko ob vsakem trenutku pojavil v kakršnikoli družbi. Misli pa so mi vedno pogosteje uhajale k Tini. Mogoče bi kljub vsemu še iskal stike z njo, pa nisem vedel, kje naj jo iščem. Čeprav mi je mati pisala, da je Tina poročena in ima otroke, ne bi odnehal, če bi vedel, kje je.

			Potem pa so nekega dne odkrili, da je moja žena hudo bolna. Prepozno so odkrili bolezen in niso je mogli ozdraviti. Umrla je in jaz sem ostal sam. Kljub temu da je nisem ljubil, sem jo zelo pogrešal. Navadil sem se, da je bila ob meni, potem pa je naenkrat ostala praznina in samo spomini. Pa ko sem izvedel iz njenega dnevnika, da sem bil izigran in le izhod v sili, me je minila žalost. Kraj, kjer sem do takrat živel, sem zasovražil. Nisem imel več obstanka tam. Moral sem iti kam drugam. Odločil sem se, da grem domov. Vse, kar sem imel, sem hotel prodati, pa mi ni uspelo. Odšel sem v domači kraj in ob prihodu v domačo vas srečal Tino. Zvedel sem za sina. Bil sem prepričan, da je še vedno moja. Na tebe nisem računal. Nekam samoumevno se mi je zdelo, da ona in sin pripadata meni. Ona pa me je tako grobo zavrnila in mi ni pustila nobenega upanja. Spremenila se je. To ni več tista Tina, ki sem jo poznal od otroštva naprej.«

			»Kaj pa si mislil, ko si jo pa tolikokrat razočaral in prizadel. Vedno si storil le tisto, kar je tebi ugajalo. Nikoli nisi pomišljal, kaj ob tem čutijo drugi. Enkrat pa ji je takega ravnanja postalo dovolj. Spoznala je, da tvoje ravnanje ni bila ljubezen, ampak neke vrste suženjstvo,« je povedal na glas svoje misli Štefan.

			»Ti si vedno gledal za njo. To me je spravljalo v bes. Potem pa zvem, da je poročena prav s teboj. To me je spravilo v nepopisen bes. Vedno sem se trudil, da bi te držal čim dlje vstran od Tine. Sedaj pa si poročen z njo. Pa še moj sin ima tebe za očeta bolj kot mene.«

			»Marjan, tu se ne da pomagati. S Tino se imava rada. Jaz sem bil ob njej, ko si jo ti pustil na cedilu. Potem sva se razgubila in po mnogih letih sva se ponovno našla, zrelejša kot sva bila prej. Tudi meni ni življenje prizanašalo. Srečo sem našel šele sedaj, s Tino. Neumno si ravnal, ko si jo napadel. S silo se nič ne doseže. Pa tudi tvoji nesreči je bila vzrok tvoja trma in jeza, ker Tina ni več v tvoji oblasti. Pa pustiva sedaj to. Raje se pogovoriva, kako boš, ko boš zapustil bolnišnico. Ker nimaš nikogar svojih, ki bi skrbeli za tebe, dokler boš nepokreten, bo treba najti negovalko. »

			»Kaj ne bi mogla skrbeti zame Tina?«

			»Kako ti lahko pride kaj takega na misel? Da bi Tina skrbela za tebe. Vedno si jo le prizadel. Pa še sedaj, ko si prišel nazaj, si se je lotil. Pa niti sorodnica ti ni in nič. Moja žena je. Niti na misel ti naj ne pride, da bi ona skrbela za tebe. Našli ti bomo negovalko.«

			Marjan je spoznal, da je Tino dokončno izgubil. Štefanova je. Res da je mati njegovemu sinu, to pa je tudi vse. Čeprav mu je razum govoril, naj vendar že enkrat opusti misli na Tino, je le še po tihem, nekje globoko v sebi, upal, da si jo bo pridobil nazaj. Nikakor se ni mogel sprijazniti s tem, da bi bilo med njima s Tino povsem končano. Nekje v njem je le še tlela iskrica upanja, da si nekoč, ko ozdravi, spet pridobi Tinino ljubezen. Pa tega Štefanu ni povedal. Upal je in sklenil, da ga nekega dne enostavno postavi pred dejstvo, in mu vzame Tino.

			»Jaz imam denar. On le to, kar zasluži. Kako bi bilo mogoče, da ne bi uspel pri Tini in sinu? Denar je vendar vse. Ima moč in osvaja vse. Kako bi bilo mogoče, da ne bi pritegnil Tine in sina?«

			»Dovolj dolgo sem te utrujal, Marjan. Počivaj sedaj, da prej ozdraviš. O vsem ostalem pa se bomo pogovarjali, preden boš zapustil bolnišnico. Počivaj sedaj!« je končal njun pogovor Štefan in zapustil Marjanovo sobo.

			Ko je prišel Štefan tistega dne iz službe, si nikjer ni mogel najti miru.

			»Ne vem, kaj je s tem človekom. Kot bi bil ne samo telesno, temveč tudi duševno bolan. Ne razumem, kako to, da se ne more sprijazniti s tem, da ga Tina nima več rada. V nekem svojem svetu je in vse drugo za njega kot da ne obstaja. Kaj takega še nisem videl. Ve, da je Tina moja žena in da se razumeva in sva srečna, pa le še upa, da bo lahko čas zavrtel nazaj. Bojim se, da bo še delal težave, ko mu bo nekoliko boljše.«

			Tina je opazila, da Štefana nekaj vznemirja. Pa ga ni vprašala, kaj mu je. Čakala je, naj sam pove, kaj ga muči. Štefan pa je molčal, kar sicer ni bila njegova navada. Tina ga je skrivaj opazovala in čakala, kdaj spregovori. On je pa kar naprej molčal. Tina pa ni mogla več molčati.

			»Štefan, nekaj ni v redu. Kaj ti je?«

			Štefan je nekaj časa tehtal, ali naj ji pove ali ne. Bal se je, da jo bo vznemiril, če ji pove o svojem pogovoru z Marjanom in vsebini tega pogovora. Pa Štefan ni bil vajen lagati. Zato je spregovoril:

			»V bolnišnici sem se pogovarjal z Marjanom, Mejačem.«

			»In kaj ti je rekel, da si tako vznemirjen?«

			»Imam občutek, da s tem človekom ni vse v redu, tudi duševno, mislim. Zdi se mi, da se še vedno ni sprijaznil s tem, da sva midva poročena in da pri tebi nima več nobenega upanja. Še vedno računa na tebe in na Marjana ter si vaju lasti.«

			»Grdo je to, kar mislim in bom povedala, toda še dobro, da je priklenjen na posteljo, sicer bi nam zopet povzročal težave in nas nadlegoval.«

			Štefan je Tini povedal, kaj sta z Marjanom govorila in tudi to, da je Marjan predlagal, da bi ona skrbela zanj, ko pride iz bolnišnice, pa da je on to odločno zavrnil.

			»Prav si storil. Jaz pod nobenim pogojem za njega ne bi skrbela. Zakaj le. Tujec mi je. Popoln tujec. Moja sta vidva s sinom. Pa nihče drug. Veš kaj, mislim, da bom morala iti k njemu v bolnišnico in mu zbiti te neumne misli iz glave. Mora spoznati, da se časa ne da zavrteti nazaj in je tisto, kar je bilo med nama, za vedno minilo in mi ne pomeni več čisto nič.«

			»Ne vem, če ga boš prepričala. Zabil si je v glavo, da si te še lahko pridobi nazaj, pa nimam upanja, da te bo sploh poslušal. Toda če misliš, da mu boš lahko dopovedala, nimam nič proti. Sama se odloči.«

			»Poskusila bom. Pa če uspem ali ne. Jutri bom šla.«

			»Pa se po pogovoru z njim oglasi pri meni.«

			»Bom.«

			Tina in Štefan sta spremenila temo pogovora in Tini se je zdel Štefan nekoliko pomirjen. Ni se bal za Tino. Marjan ji ne more ničesar storiti, saj je priklenjen na posteljo. Da pa bi ji ukradel srce in jo spet pridobil, tega se Štefan ni bal. Tini je povsem zaupal in bil je prepričan, da ga ima rada, kakor tudi on njo.

			Naslednjega dne se je Tina napotila v mesto. Sklenila je, da obišče Mejačevega Marjana. Mora mu dopovedati, naj nikar ne upa na njo. Časi, ko sta bila par, so minili. Mora mu dopovedati, da Štefana ljubi in ga nikoli ne bo zamenjala z nikomer. Včasih se ji celo zazdi, da je vedno ljubila Štefana, ne njega, le da se je tega šele pozno zavedla. Med razmišljanjem je pripeljala pred bolnišnico. Parkirala je avtomobil in se napotila v stavbo. Šla je naravnost v Marjanovo sobo. Štefan ji je povedal, v kateri sobi je.

			»Dober dan! Prišla sem te pogledat, kako okrevaš, če me sprejmeš.«

			»Zdravo, Tina. Kako sem vesel, da si prišla. Mnogo si imava povedati.«

			»Mislim, Marjan, da ne. Prišla sem le za to, ker sva bila kot otroka tovariša pri igri. Pa ker vem, da ni več nikogar tvojih, ki bi te obiskali. Samo zato.«

			 »Mislim, da ne more biti samo to. Midva bova večno povezana. Starša sva. Skupnega otroka imava. To ni kar tako.«

			»To je le slučaj, ki ne igra več nobene vloge. Spoznati moraš, da so tisti časi minili, ko si odšel v Nemčijo. Sedaj so drugi časi. Imava vsak svoje življenje. Jaz sem srečna, da je tako. Imam čudovitega moža in čudovitega sina. Pa tudi ti si imel svoje življenje. Sedaj glej, da boš čimprej zdrav in boš lahko šel čimprej iz bolnišnice..«

			»Kaj mi bo pomagalo, če me odpustijo iz bolnišnice, če bom priklenjen na posteljo in sam, brez tebe in sina?«

			»Na mene in sina ne misli. To, da bi bila s teboj, si zamudil, že davno. Bodi pameten in ne sanjaj in ne želi nemogoče. Če ne boš imel tako neumnih načrtov, da bi bila midva spet kdaj skupaj, te bo mogoče tudi sin kdaj sprejel. Dokler pa imaš tako neumne in neuresničljive želje, te bo prav gotovo odklanjal. Štefana spoštuje in njega ne bo nikoli zamenjal za koga drugega. Vedi to. On je po meni. Ni vetrnjak, kot si bil ti.«

			»Pa kaj bom sam in priklenjen na posteljo. Imam denar. Lahko bi vaju zasipal z njim. Kaj mi bo brez vaju?«

			»Razumi že enkrat, da denar ni vse. Srce je tisto glavno in ne denar. Pa dobro je, da ga imaš. Tako boš lahko plačeval oskrbo. Naju pa ni v tvojem življenju. Ne želim ti nič slabega, še najmanj to, da se ne bi več postavil na noge. To ne bi želela nikomur. Tudi tebi ne. Moraš se pa sprijazniti s tem, da med nama ni več ničesar in nikoli ničesar ne bo.«

			Marjan na to ni odgovoril. Kljub resnosti Tine pa še vedno ni verjel, da je to, kar Tina govori, tudi res in da se ne bi moglo nikoli spremeniti.

			»Sedaj pa počivaj. Grem in upam, da si resno vzel moje besede,« je še rekla in odšla.

			Ko je Tina zapustila Marjanovo sobo, je poiskala Štefana.

			»No, kako je? Je spoznal, da ne more časa zavrteti nazaj?«

			»Mislim, da še ne. Malo bo moral še premišljevati o tem, mogoče se mu pa le posveti, da čas teče in se ljudje spreminjamo,« je razmišljala Tina in to tudi povedala Štefanu.

			»Dvomim, da bo kdaj spoznal, da se svet ne vrti okrog njega in da ne more vsega usmerjati, kamor on hoče. Vedno je delal, kar je hotel. Tudi sedaj ne more razumeti, da ljudje ne bodo delali po njegovih željah. V svojem svetu živi. Misli, da ima še vedno tak vpliv na tebe kot nekoč. Težko bo doumel, da ne more več s teboj ravnati kot nekoč. Pred dnevi ga je pregledal tudi psihiater. Meni, da ne more sprejeti, da so leta minila in da so se tudi ljudje okrog njega spremenili, le on je ostal isti,« je povedal Tini Štefan.

			Tina in Štefan sta se še nekaj časa pogovarjala, nato se je Tina poslovila in odšla v mesto. Nakupila je še nekaj stvari, da ji ne bo treba zaradi kakšne malenkosti posebej v mesto, ko je sedaj tukaj. Nato pa se je odpeljala proti domu.

			Ko je prispela domov, pa še vedno ni mogla usmeriti svojih misli drugam, da ne bi mislila na Mejačevega Marjana.

			»Ne razumem, da ne more sprejeti dejstva, da sem žena drugega in da je sam kriv za to. A zdi se mi in bojim se, da se s tem ne bo nikoli sprijaznil in me bo nadlegoval, dokler bo živel. Nisem mislila, da je tako trmast in ni bolj razgledan. Nekoč se mi je zdel pameten. Sedaj pa kaže vse drugo.«

			K Tini je prišla soseda. Še sreča. Tako ni mogla več razmišljati o Mejačevem Marjanu in je svoje misli usmerila na pogovor s sosedo.

			Pred vhodom bolnišnice pa sta se srečala Tinin sin Marjan in Štefan. Ta dan sta delala v isti izmeni. Njun delovni čas se je iztekel in sedaj sta bila namenjena domov. Štefan je Marjana povabil na kavo v bližnji bife. Želel se je z njim pogovoriti o njegovem očetu, ki se mu je zdravje hitro izboljševalo in bo kmalu lahko zapustil bolnišnico. Marjan je njegov sin in v kakršnihkoli odnosih sta, prav je, da se pogovori z njim, kako bodo uredili in kdo bo skrbel za njega, ko zapusti bolnišnico.

			Sedla sta za mizo v kotu. Izbral jo je Štefan. Ta miza je bila nekoliko odmaknjena od ostalih. Tu se bosta v miru pogovorila, ne da bi njun pogovor slišali tudi ostali gostje, je mislil Štefan, ko je predlagal, da sedeta za to mizo.

			Natakarica jima je prinesla naročeno in ko je odšla, je Štefan začel:

			»Mama je bila danes na obisku pri tvojem očetu. Mislila je, da mu bo lahko dopovedala, da se je vse spremenilo in naj ne sanja, da se bo vrnila k njemu.«

			»Pa kako je bilo? Ga je prepričala?«

			»Kje pa. On ne more dojeti, da je sedaj vse drugače kot pred njegovim odhodom v Nemčijo. Živi v svojem svetu in misli, da ima nad njo še vedno oblast in bo prišla k njemu, če samo pomigne s prstom.«

			»Grdo je, da tako razmišljam, toda mogoče je dobro, da ne bo takoj mogel hoditi, če sploh kdaj bo, ko pride iz bolnišnice. Če bi lahko hodil in se gibal, mama ne bi imela niti dneva miru, ko naju ne bi bilo doma.«

			»Imaš prav. Pa ne verjamem, da bo lahko še kdaj hodil po svojih nogah. Lahko pa se giblje z vozičkom in spet nadleguje mamo, če ne bo prej dojel, da je vlak odpeljal in ga je on zamudil. Toda rabil bo nekoga, ki bo skrbel za njega. Poiskati mu bo treba negovalko. Ker si ti njegov sin, mu morava najti nekoga. Sam si ne bo našel nikogar.«

			»Nič me ne mika, da bi se sedaj jaz ukvarjal s skrbjo zanj, ko pa je tolikokrat prizadel mamo.«

			»Popolnoma te razumem. Toda vsi ljudje, ki ne vedo, kakšen je bil, vedo pa, da si njegov sin, bodo s prstom kazali nate in te obsojali. Temu se lahko izognemo in mu poiščemo negovalko. Denar pa ima, da jo plača, kot se ves čas hvali.«

			»Le katera negovalka bo zdržala pri njem, ko je tako muhast in svojeglav.«

			»Poznam eno negovalko, ki mu bo gotovo kos. Dobra negovalka je, zna s takimi, kot je on.«

			Po tem pogovoru sta se Štefan in Marjan odpravila proti domu. Po kosilu je Štefan poklical negovalko, o kateri je govoril z Marjanom.

			»Pozdravljeni, gospa Nada! Tukaj Štefan!«

			»Saj sem vas takoj spoznala, po glasu.«

			»Imamo delo za vas. Če ste prosti.«

			»Ravno prav mi pride, če kaj imate. Ravno sem končala pri enem bolniku in lahko prevzamem nego drugega.«

			»Prav. Oglasite se jutri dopoldne pri meni, v bolnišnici!«

			Ko je Štefan končal pogovor, je stopil do Marjana in Tine, ki sta sedela na terasi in jima rekel:

			»Mislim, da je to urejeno. Jutri se pri meni oglasi negovalka Nada. Trenutno je prosta in bo lahko prevzela nego in skrb za Mejačevega.«

			»Bo že zapustil bolnišnico?« je vprašala Tina.

			»Kmalu. Pa hočem, da bo vse nared, ko pride domov, da ne bo spet tebe klical in te nadlegoval.«

			»Pa misliš, da ga bo negovalka obvladala?« je z dvomom v glasu vprašala Tina.

			»Če ga ta ne bo obvladala, potem ob njem ne bo vzdržala nobena. Takrat mu preostane samo še dom. To pa ne verjamem, da bi hotel.«

			Naslednjega dne, v bolnišnici, je Štefan poklical sina Marjana v svojo pisarno.

			»Marjan, vsak čas pride negovalka, s katero sem včeraj govoril po telefonu. Rad bi bil, da bi bil tudi ti zraven, ko pride. Zato počakaj!«

			Marjan je pokimal v znak strinjanja. Pogovarjala sta se o vsakdanjih službenih stvareh, ko je potrkalo in vstopila je velika in zajetna ženska.

			Štefan se je nasmehnil, ko je pozdravila.

			»Pozdravljeni, gospa Nada. Vesel sem, da ste prišli.«

			Potem pa so se pogovarjali o bolniku, ki bo potreboval njeno nego. Štefan ji je dajal navodila, kaj in kako naj neguje bolnika, ki ji bo zaupan v oskrbo. Ona si je nekatere stvari zapisala. Marjan pa je bil le poslušalec. V pogovor med negovalko in Štefanom se ni vmešaval.

			Ko je negovalka Nada dobila vsa pojasnila, ki jih je potrebovala, je vprašala:

			»Kdaj pa gre iz bolnišnice?«

			»Pojutrišnjem, če se ne pojavijo kakšni zapleti. Pridite nekaj po deseti uri, da ga boste spremili na dom. Pa s seboj vzemite svoje stvari, ker boste morali stanovati na njegovem domu. Nikogar nima, sam pa ne more biti.«

			»Prav. Pripravljena bom,« je rekla ter se poslovila.

			Štefan in Marjan sta ostala sama.

			»No, kaj misliš? Kakšna se ti zdi negovalka?« je Štefan vprašal Marjana.

			»Prava možača je. Toda izgleda, da se na svoj posel spozna. Je pa že kot pojava taka, da če ga ta ne užene in disciplinira, ga ne bo nobena.«

			»Diplomirana višja medicinska sestra je. Je ena najboljših samostojnih negovalk, ki jih imamo v mestu. Sedaj pa grem, da Marjana pripravim na odhod iz bolnišnice in na to, da ga že čaka negovalka, ki bo skrbela zanj, dokler bo potrebno.«

			Odšla sta vsak na svojo stran, za svojim delom. Marjan ni Štefanu niti malo zavidal naloge, ki ga čaka. Bil je prepričan, da se bo njegov oče, trmast kot je, gotovo na vse pretege upiral, da bi ga negovala negovalka, ki sta mu jo poiskala. Bil je vesel, da njega ni doletelo, da bi očeta moral seznaniti s tem. Z nasmeškom na ustih je šel za svojim delom.

			Ko je Štefan prišel k Mejačevemu Marjanu, je ta ležal z zaprtimi očmi, čeprav ni spal, saj je takoj, ko je začutil, da se mu nekdo približuje, odprl oči in ga pogledal. Štefan mu je najprej preveril pulz in pogledal na tablo s podatki na postelji, nato pa mu je rekel:

			»Zdravljenje dobro napreduje, Marjan. Na koncu tedna boš lahko zapustil bolnišnico in šel domov.«

			»Kaj pa bom doma, saj ne morem skrbeti zase.«

			»To vem, da sam še lep čas ne boš mogel skrbeti za sebe. Ostaneta ti dve možnosti: ena je, da greš v dom, druga pa, da najameš poklicno negovalko, ki bo skrbela za tebe, dokler bo to potrebno in ostaneš doma. Pa se odloči, kaj bi rajši.«

			»V dom ne grem! Nikakor ne! Za to bo še vedno čas. Negovalka pa, ali me ne bi mogla negovati ...«

			»Poskrbeli bomo, da dobiš poklicno in za to izobraženo negovalko. Ne more za bolnika skrbeti nekdo, ki ni vešč tega,« ga je Štefan prekinil s strogim glasom, še preden je dokončal stavek. Uganil je, kaj ima Marjan v mislih. Potem mu je vse natančno razložil, kaj in kako. Marjan ga je molče poslušal in ni več ugovarjal. Končno je spoznal, da ga Tina ne bo negovala, to je zamudil.

			»Pa naj bo. Ko popolnoma ozdravim in se spet postavim na lastne noge, jo bom spet poskusil osvojiti. Sedaj pa mi ne preostane nič drugega, kot da sprejmem negovalko, ki so mi jo našli. Boljše to, kot pa da bi moral v dom. Nekoč pa še pride moj čas,« je razmišljal in Štefanu povedal, da sprejme negovalko, če nima nobene druge izbire.

			Bližal se je konec tedna in prišel je dan, ko bodo Mejačevega Marjana odpustili iz bolnišnice. Ob deseti uri je prišla negovalka Nada in se oglasila pri Štefanu. Štefan je poskrbel za odpustnico in naročil reševalno vozilo. Ko so Mejačevega namestili v avtomobil, sta se z negovalko odpeljala na njegov dom.

			V začetku je Mejačev Marjan svojo negovalko gledal s precejšnjim nezaupanjem. Kmalu pa se je nekoliko odtajal, ravno toliko, da sta se začela pogovarjati. Spoznal je, da ker ni druge izbire, je boljše, da je z njo prijazen, saj bo njegovo počutje povsem odvisno od te ženske, dokler se ne bo mogel postaviti na svoje noge. Rajši bi videl ob sebi Tino. Toda Tina je žena zdravnika, šefa bolnišnice. Ni mu v sorodu in mu ni niti malo naklonjena. Jezna je nanj, ker je bil do nje tak, kot je bil. Zaradi tega ne more upati, da bi ona prevzela skrb za njega. Zato se je moral sprijazniti z negovalko, ki so mu jo poiskali. Še sreča, da sta sin Marjan in Štefan toliko poskrbela zanj, da ni niti trenutek prepuščen sam sebi, ampak ima že takoj ob odpustu iz bolnišnice ob sebi nekoga, ki bo skrbel zanj.

			Ko sta Marjan in negovalka prispela domov in so ga namestili v posteljo, se je negovalka lotila potrebnega dela. Marjan je takoj ugotovil, da je sposobna in odpor do nje je nekoliko popustil.

			Tisto popoldne, ko sta se Štefan in Marjan vrnila iz bolnišnice, sta v pogovoru ob mizi Tini povedala, da je Mejačev Marjan zapustil bolnišnico.

			»Pa bo mogel živeti doma, če je priklenjen na posteljo?« je začudeno vprašala Tina. »Ne bi mogoče bilo boljše, če bi šel v kak dom.«

			»Našla sva mu negovalko. Upam, da bo zdržala ob njem, čeprav je precej težak. Za dom pa ni hotel niti slišati,« je pojasnil Štefan. Marjan pa se je le navihano nasmihal

			»Kaj pa je, Marjan, da se tako zagonetno muzaš?« ga je vprašala mati.

			»Na smeh mi gre, kako je pogledal, ko je zagledal negovalko Nado in smo mu povedali, da bo ona skrbela za njega. Me zanima, kako sta se sprijaznila drug z drugim. Najbrž je pričakoval kakšno manekenko, dobil pa je orjakinjo.«

			»Je pa odlična negovalka in obvlada svoje delo,« se ji je v bran postavil Štefan.





IX.


			Bolnišnica, v kateri sta delala Štefan in Marjan, se je precej razširila od takrat, ko so jo zgradili. Imela je dober sloves in o zdravnikih v njej se je širil dober glas. Na zdravljenje in na posege v njo so prihajali tudi bolniki iz drugih okolišev. Širjenje dejavnosti pa je bilo precejšnje breme za zaposlene, posebno zdravnike. Najbolj obremenjen je bil Marjan. Opraviti je moral vse zahtevnejše operacije. Že se mu je začelo poznati, da mora včasih delati več kot ostali. Pogosto je bil zelo utrujen. Štefan se je bal, da ga nekega dne kakšna bolezen položi v posteljo, ostali zdravniki pa ne bodo zmogli opraviti kakšne zahtevne operacije. Zato so v bolnišnici sprejeli sklep, da zaposlijo še nekaj zdravnikov, od katerih mora biti eden usposobljeni kirurg. Tako ne bi bile vse zahtevnejše operacije na Marjanovih ramenih.

			Na razpis se je prijavilo precej zdravnikov, a med njimi je bil le en kirurg. Odločili so se jih sprejeti pet, in kirurga. Štefan je imel nekaj pomislekov glede kirurga. Bil je mlad.

			»Kdo ve koliko izkušenj še ne more imeti pri svojih letih. Pa naj bo, ob Marjanu se bo razvijal in včasih bo Marjan le nekoliko razbremenjen. Bal sem se že, kaj bo, če Marjan nekega dne zboli. Sedaj bom pa le nekoliko bolj miren. Če je opravil specializacijo pri svoji mladosti, mora biti že dovolj dober,« je razmišljal in poklical Marjana v svojo pisarno.

			Štefan je hotel, da se z novo sprejetim kirurgom takoj spoznata, saj bosta sodelovala in bosta v marsičem tudi odvisna drug od drugega.

			Ko je Marjan prišel, sta se nekaj časa pogovarjala o vsakdanjih rečeh, ki so nastajale pri delu. Pa nista dokončala razgovora, ko je potrkalo. Po Štefanovem Naprej so se vrata odprla in vstopila je mlada ženska. Predstavila se je.

			»Sem Ela Rakar, kirurginja, ki ste me sprejeli na razpisu.«

			Štefan in Marjan sta kar zastrmela. Bila sta prepričana, da je novo sprejeti zdravnik moški in ne ženska. Bila pa je ženska in to ne kakšnakoli, temveč prava lepotica. Vitka in visoka, s svetlo rjavimi lasmi, ki so ji razpuščeni padali do pasu, je bila prava paša za oči. Marjan je kar onemel in ni spravil glasu iz ust. Molče ji je podal roko in ji v pozdrav samo pokimal.

			Štefan je opazil, v kakšni zadregi je Marjan, in da bi ga izvlekel iz nerodnega položaja, ga je sam predstavil Eli.

			»Kolegica, to je Marjan, naš do sedaj edini kirurg. Zelo je bil obremenjen. Prepričan sem, da ga boste vi razbremenili.«

			Poklical je eno izmed sester in ji naročil, naj prinese tri kave. Kava je kmalu bila pred njimi na mizi. Medtem ko so počasi srkali kavo, je Štefan postavil nekaj vprašanj novo zaposleni zdravnici. Vprašal jo je, od kod prihaja in če je že našla stanovanje. Pritrdila je, da stanovanje že ima v bližnjem bloku. Podedovala ga je po očetu, ki je preminil pred dobrim letom. Prišla pa je iz čisto vzhodnega dela države. Povedala je še, da se je prav zaradi tega, ker ima tukaj stanovanje, prijavila na njihov razpis.

			»Mislila sem si, zakaj bi šla delat nekam, kjer bi morala iskati stanovanje in plačevati drago najemnino, ko pa imam tukaj svoje stanovanje. Res, da je to manjše mesto, toda o tej bolnišnici sem slišala same lepe stvari. Bolniki pa so tako povsod isti, pa naj je mesto majhno ali veliko.«

			Kavo so spili in Štefan je naročil Marjanu:

			»Marjan, ker trenutno ni potrebe po operaciji, pelji kolegico po bolnišnici in ji jo razkaži, da se bo lažje znašla!«

			Marjan, ki je do sedaj zelo malo govoril in je večinoma molčal ter pogovor prepustil Štefanu, je le na kratko odgovoril:

			»Prav. Pa greva.«

			Po tihem pa si je mislil:

			»Da si mi moral to naložiti, ko ne najdem besed. Kako naj jo potem popeljem po bolnici in ji še razlagam, kaj je kaj.«

			Vendar kljub temu ni odklonil naloge.

			Ko sta Marjan in Ela odšla, je Štefan komaj zadrževal smeh.

			»Tega je pa že ob prvem pogledu na Elo pošteno zadelo. Saj je že čas. Dovolj je star in predolgo je samski. Njegovi vrstniki že imajo po enega, nekateri celo dva otroka. On pa nič. Niti dekleta ni imel do sedaj. Mogoče pa iz tega le kaj nastane,« je razmišljal, ko je pospravljal svojo delovno mizo in se odpravljal domov, saj se je njegov delovni čas iztekel.

			Medtem je Marjan vodil Elo od prostora do prostora in ji razkazoval bolnišnico. Vse ji je razkazal, da je lahko dalj časa bil sam z njo in mu je ni bilo potrebno z nikomer deliti. Ela je bila dobra sogovornica in to mu je pomagalo, da se je tudi njemu jezik razvezal in mu je beseda stekla kot po navadi.

			Potem pa so ga klicali, naj pride v operacijsko dvorano, ker ga nujno potrebujejo.

			»Nekaj se je moralo zgoditi. Kličejo me. Najin sprehod bova nadaljevala kdaj drugič. Če želite, lahko greste z menoj. Gotovo bo potrebna operacija.«

			»Z veseljem se vam pridružim. Pa tudi pomagala bom, če bo potrebno.«

			Ko sta Marjan in Ela prišla v prostor pred operacijsko sobo, ju je tam že čakala sestra in jima povedala, da se je blizu mesta zgodila huda prometna nesreča. Poškodovanih je več oseb, dve huje, ki ju bo potrebno operirati. Oba sta se hitro preoblekla in začela operirati. Čeprav sta oba ponesrečenca imela hude poškodbe, jima je uspelo rešiti življenje obema.

			Po končani operaciji sta se srečala v sobi za preoblačenje. Marjan je kolegici čestital za odlično opravljeno in uspešno operacijo.

			»Odlični ste bili, kolegica. Dobro vam je šlo od rok. Le vaši spretnosti se ima zahvaliti ponesrečenec, če bo preživel.«

			»Tudi vi, kolega, ste nadvse spretni kirurg. Veseli me, da bom delala s takim strokovnjakom.«

			Zid med njima je bil porušen Spoznala sta, da sta oba dobra kirurga in bila sta vesela, da sta se našla v isti bolnišnici. Oba sta bila prepričana, da bosta odličen tim in da bosta s skupnimi moči lahko rešila mnogo ljudi.

			Medtem sta Štefan in Tina doma malo posedela za mizo in se pogovarjala o vsakdanjih rečeh in dogodkih zadnjih dni. Sredi pogovora se je Štefan kar naenkrat na glas zasmejal. Tina ga je začudeno pogledala. Opazil je njen začudeni pogled in ji pojasnil:

			»Da bi ti to danes videla. Ti bi se šele smejala. Jaz sem uspel ostati resen. Dobili smo novo kirurginjo, čeprav sem bil prepričan, da pride kirurg, moški. Poklical sem Marjana v pisarno, naj se takoj spoznata, saj bosta veliko delala skupaj. Ko pa so se vrata odprla, je vstopila ženska in ne moški. Bila je lepa, kot privid. In ko se je predstavila, da je naša nova kirurginja, je Marjan izgubil dar govora. Kakor je zmeraj zgovoren, takrat ni spravil iz ust niti besede. Mislim, da ga je pošteno zadelo.«

			»Ko bi ga le. Saj je že čas. Dovolj je star in skrajni čas je, da si najde ženo in ustvari družino. Če bo še naprej čakal, čez nekaj let ne bo dobil drugega kot ločenko ali vdovo. Mlajše ženske ga več niti pogledale ne bodo. Ko bi le bilo tako kot pripoveduješ,« je dodala in se nasmejala še sama. Potem pa sta prešla na drugo pogovorno temo. Toda kljub temu da se o novi zdravnici in o Marjanu nista več pogovarjala, Tina ni mogla odvrniti misli od te teme. Močno si je želela, da bi si sin že enkrat ustvaril družino. Pa do sedaj ni niti slišala, da bi imel dekle. Mogoče pa je to upanje. Dober fant je. Šolan je. Prijetnega videza. Le kaj ga zadržuje in ovira, da ne more najti dekleta za sebe,« se je spraševala.

			Ko je Štefan naslednji dan prišel v bolnišnico, na svoje delovno mesto, mu je medicinska sestra, ki je delala z njim, takoj začela pripovedovati:

			»Gospod šef, včeraj, popoldne, pa je bilo napeto. V bližini mesta se je zgodila huda prometna nesreča. Dva ponesrečenca sta bila zelo hudo poškodovana. Operirala sta oba: doktor Marjan in nova zdravnica. Dobro je, da jo imamo. Drugače bi eden moral čakati, ko bi bila operacija prvega končana, da bi prišel na vrsto, in kdo ve, če bi tačas preživel. Tako pa je bilo za oba hkrati poskrbljeno. Oba sta operacijo srečno prestala.«

			»To me veseli. Pozneje bom šel v njuno sobo in ju pogledal.«

			Potem pa je vstopil Marjan, ki je končal svojo izmeno in se je odpravljal domov. Toda ni si mogel kaj, da ne bi Štefanu povedal o včerajšnjih dogodkih.

			»Štefan, mislim, da smo dobili dobro zdravnico in odlično kirurginjo. Kljub temu da sva bila dokaj skeptična, da smo dobili tako mladega kirurga, pa še žensko povrhu, svoje delo odlično obvlada.«

			»Mi je že sestra povedala nekaj o tem. Torej si imel pomoč. In kot so mi povedali, sta oba operirana preživela.«

			»Da. In kot kaže sta na dobri poti, da okrevata,« je še poročal Marjan Štefanu in se poslovil ter odšel domov.





* * *


			Marjan in Ela sta se vse pogosteje družila. Vleklo ju je enega k drugemu, ne da bi se tega sploh zavedala. Če ju je kdo podražil, da sta kot par, sta mu odgovorila oba v en glas, da sta samo kolega. Kot kolega pa se imata mnogo pogovoriti o delu. Saj jima niso verjeli, kajti njuni pogledi so izdajali, da je med njima nekaj več.

			Vsakokrat, ko sta se Ela in Marjan srečala, ali šla le skupaj na kavo, se je stkala med njima tanka, nevidna nit. Te nitke pa so se počasi pletle v ljubezensko mrežo, nevidno, da Marjan in Ela še opazila nista, kdaj so ju povsem ujele in zapredle.

			Bilo je proti koncu zime, v času, ko so dnevi že nekoliko daljši, pa vseeno tako kratki, da ko se menja izmena, ko dopoldanska izmena konča z delom in pride domov, je že kmalu tema. Ta dan sta imela Marjan in Ela kar nekaj operacij. Da bi se eden nekoliko odpočil, sta izmenoma drug drugemu asistirala. Po končani zadnji operaciji pa sta odšla v bližnjo gostilno, da ob kavi še malo poklepetata in se tako sprostita. Ko sta se začela odpravljati proti domu, pa sta ugotovila, da je že popolna tema.

			»Odpeljem te do doma, da ne boš sama hodila po temi,« je predlagal Marjan.

			»Prav. Ni prijetno tavati sam ponoči in po skoraj praznih ulicah,« je pristala Ela.

			Brez besed sta se namestila v Marjanov avtomobil in se po nekaj minutah ustavila pred Elinim blokom. Pa kot da se ne bi mogla ločiti. Še sta stala in se pogovarjala.

			»Marjan, gotovo si že lačen. Imam v zamrzovalniku pripravljeno večerjo. Pridi! Bova skupaj večerjala, da ne boš večerje iskal doma.«

			»Z veseljem se ti pridružim, če te ne bo motilo.«

			Odšla sta v njeno stanovanje. Ko je Ela pogrevala jed, jo je Marjan opazoval in zbiral pogum.

			»Zdaj ali nikoli. Moram ji povedati, kaj čutim, sicer mi raznese prsi. Samo kako naj ji povem, da me bo sprejela? Kaj pa če ona ne čuti ničesar do mene? Kaj če goji do mene le prijateljstvo in me zavrne? Nič. Opogumiti se moram in ji povedati, kaj nosim v srcu, drugače ne bom vedel, pri čem sem.«

			Ela se je obrnila od dela, pogledala ga je in se mu nasmehnila. To ga je opogumilo. Zbral je ves pogum, kar ga je imel. Stopil je korak proti njej in začel:

			»Ela, nekaj bi ti rad povedal. Že dolgo zbiram pogum, pa ti nisem upal povedati.«

			»Kaj pa, Marjan? Povej!« je rekla, odložila, kar je imela v rokah, in tudi ona stopila korak proti njemu.

			»Ela, ljubim te. Neizmerno te imam rad.«

			»Tudi jaz tebe, Marjan. Tako sem si želela, da bi to povedal, kajti že dolgo slutim in vem za ta najina čustva.«

			Marjan je bil z enim samim korakom pri Eli. Prijel jo je za roke in jo pritegnil v svoj objem. Tudi Ela ga je objela in se stisnila k njemu.

			»Kako dolgo sem si že želela ta trenutek,« je zašepetala.

			»Tudi jaz sem sanjal o njem, pa sem se bal, da nikoli ne pride.«

			Tisto noč Marjan ni šel domov. Ostal je pri Eli. Postala sta resen par.

			Doma pa je Tina dolgo čakala sina. Bila je vsa vznemirjena. Ni si mogla najti miru nikjer.

			»Da se mu ni kaj zgodilo!« je mislila in svoje misli izrekla na glas, da jih je slišal tudi Štefan.

			»Ne delaj si skrbi. Nič se mu ni zgodilo. Mislim, da vem, kje je. Gotovo je ostal pri dekletu. Videl sem, da sta po službi zavila proti bližnji gostilni. Pa po vsej bolnici že govorijo, da sta par,« je skušal Štefan pomiriti Tino.

			»Ko bi le bilo samo to, kot praviš,« je želela Tina.

			»Seveda je. Le verjemi mi in pojdi počivat. Saj sva oba želela, da si že enkrat najde dekle. Pa jo je našel.«

			»Pa zakaj mi ni sporočil, da ga ne bo domov, ko ve, kako me skrbi, če ga ni, in ne vem, da je z njim vse v redu.«

			»Kje pa on sedaj lahko misli na to, da midva skrbiva, kje je. Nič se mu ni zgodilo. Če bi se mu kaj zgodilo, bi naju že kdo poklical. Veš, da je znan kirurg, in v majhnem mestu, kot je naše, ga vsi poznajo in naju tudi. Le pomiri se in pojdi spat.«

			»Najbrž imaš prav,« se je nekoliko pomirila in odšla za Štefanom v spalnico. Toda zaspati še dolgo ni mogla. Vse mogoče reči, ki bi se lahko zgodile sinu, so ji hodile po glavi in ji niso pustile, da bi zaspala.

			Zjutraj, navsezgodaj, še preden je Štefan odšel v bolnico, se je Marjan pripeljal domov.

			»Za boga milega, kje pa hodiš in nič ne sporočiš, da te ne bo domov. Midva s Štefanom pa sva bila v skrbeh, da se ti je kaj zgodilo. Telefoniral bi vsaj lahko, da si v redu in da te ne bo, naj te ne čakava.«

			»Oprosti, mama. Pri dekletu sem ostal. Res bi vama moral sporočiti, da me ne bo, pa sem čisto pozabil na to, da vaju bo skrbelo. Drugič bom sporočil,« je še rekel in šel v hišo.

			»Ne greš v službo?« je zavpila za njim mati.

			»Ne še. Popoldne delam.«

			»Potem pa pojdi jest! Zajtrk je še na mizi.«

			»Nisem lačen. Sem že zajtrkoval.«

			Mati je le zmajevala z glavo in ni mogla verjeti, kako se je Marjan spremenil. Štefan pa je stal v ozadju in se zagonetno muzal. Ko pa je Marjan odšel v notranjost hiše, se je Štefan napotil proti avtomobilu, da se odpelje v službo. Prej kot pa se je odpeljal, je še enkrat pogledal k Tini in rekel: »Izgleda, da je z Marjanom precej resno. Do kraja se je zatreskal,« in se je na glas zasmejal.

			»Nič zato. Privoščim mu iz vsega srca, da si je našel dekle. Dovolj je star in čas je že, da se ustali. Toda ko ga ni in nič ne sporoči, kje je, me pa skrbi.«

			»Kar navadi se na to, Tina. Tvoj sin je odrasel,« je še rekel Štefan, zaprl vrata avtomobila in se odpeljal.

			Tina se je vrnila v kuhinjo in začela pospravljati mizo.

			»Marjan je rekel, da ne bo jedel, pospravila bom, kosilo bom pa skuhala nekoliko prej, da se bo najedel, preden gre delat. Za Štefana pa prihranim in mu pogrejem, ko pride,« je razmišljala Tina, ko je pospravljala mizo. V razmišljanju pa jo je zmotil Marjan, ki je prišel v kuhinjo.

			»Mama, si še jezna?« jo je vprašal in jo objel okrog ramen.

			»Kakšna jezna? Saj nisem bila jezna, le skrbelo me je, kje si.«

			»Veš, imam dekle. Že dolgo sem ji hotel povedati, kaj čutim do nje, pa si nisem upal. Včeraj, po končani izmeni, pa sva šla na kavo in zbral sem pogum ter ji izpovedal svoja čustva. Tudi ona me ima rada. Lepa je in pametna. Naša pred kratkim sprejeta kirurginja je. Boš videla, da bo tudi tebi všeč.«

			»Marjan, glavno je, da je tebi všeč in ti njej. Dobro me poznaš in veš, da se ne bom vmešavala. Dovolj si star in čas je že, da si najdeš dekle in ženo. Če pa ima enak poklic kot ti, tem boljše. Več skupnega kot imata, boljše bo za zakon, če se bosta poročila.«

			»Jaz pa sem se bal, kako boš sprejela.«

			»Kako bom sprejela, normalno.«

			»Bal sem se tvojega nasprotovanja.«

			»Čemu bi ti nasprotovala. Nisem Mejačevka. Sam boš izbral in to tisto, katero hočeš. Kar izbereš, to boš imel,« je Tina končala razgovor s sinom.

			Marjan in Ela svoje zveze nista skrivala. Mislila sta resno, zato nista imela kaj skrivati. Kmalu je po bolnišnici, med osebjem, završalo, da sta doktor Marjan in doktorica Ela par.

			»Vam nismo že davno govorili, takoj ko je doktorica Ela prišla k nam, da jo doktor Marjan rad vidi,« so govorili eni.

			»Pa naj. Oba sta prosta in nekako spadata skupaj,« so rekli drugi. »Tako bosta gotovo še naprej oba ostala pri nas. Dobra zdravnika sta. Bolniki ju cenijo. Škoda bi bilo, če bi kateri odšel,« so rekli drugi.

			»Kdo bi si mislil, da se zakrknjen samec, kot je doktor Marjan, kdaj ujame v ljubezensko past,« so na glas razmišljali nekateri.

			»Dovolj je star, da si poišče dekle in omisli družino. Leta hitro tečejo in če bo čakal še nekaj let, bo težko dobil dekle,« so razmišljali nekateri.

			Pa kot pri vsaki stvari, so tudi o tem, da sta Ela in Marjan par, kmalu nehali govoriti. Zgodili so se drugi dogodki in na Marjana in Elo so pozabili. Ali pa se jim je zdela njuna zveza že samoumevna in stara stvar, saj so jih zaposlovali in jim burili domišljijo novejši, sveži dogodki.





* * *


			Ljubezen med Marjanom in Elo pa je trajala in se poglabljala. Tudi v pogovorih Tinine družine je bila vedno pogosteje prisotna. Omenjali so jo, kot bi že bila članica njihove družine.

			Ko so nekega dne spet bili zbrani vsi, Tina, Štefan in Marjan, in so po kosilu nekaj časa še obsedeli in pripovedovali drug drugemu o najnovejših dogodkih, ki so se zgodili in za katere so slišali, je Marjan za trenutek utihnil in nato vprašal:

			»Mama, Štefan, bi imela kaj proti, če v nedeljo pripeljem Elo na kosilo?«

			»Zakaj bi pa naj imela kaj proti? Jaz že ne. Le pripelji jo!« je rekla Tina in takoj pomislila, da je med Marjanom in mlado zdravnico prav gotovo nekaj resnega. Marjan ni bil tak, da bi dekle, s katerim ni mislil resno, vodil na dom.

			»Marjan, tudi jaz nimam nič proti. Le pripelji jo. Če misliš resno z njo, je dobro, da se čimprej navadi na našo družino,« se je Tininemu mnenju pridružil še Štefan. »Tudi jaz sem v nedeljo prost, tako da bomo vsi doma in skupaj.«

			Marjan je komaj čakal, da zjutraj gre na delo in sreča Elo. Hotel ji je takoj zjutraj povedati, da je v nedeljo vabljena v njegovo družino, na kosilo.

			»Če bo pristala, potem je tudi njen odnos do mene resen. To bo prvi kamen preizkušnje. Drugi bo pa, ko jo zaprosim za roko. Ne bom dolgo čakal. Morda jo zaprosim že po kosilu,« je razmišljal Marjan.

			Naslednjega dne je takoj, ko je prišel v bolnišnico, poiskal Elo. Začel je najprej pogovor o drugih stvareh, samo o tistem, kar ji je hotel povedati, ne. Čez čas pa se je opogumil in naravnost povedal:

			»Ela, v nedeljo te vabim na kosilo k nam.«

			Zardela je in ni takoj odgovorila.

			»Prideš? Mama in Štefan te tudi vabita.«

			»Saj bi rada šla, pa mi je nekako nerodno.«

			»Zakaj neki?«

			»Tvoja mama že, doktor Štefan pa je moj šef.«

			»Pa kaj zato? Tudi moj šef je, pa dan za dnem, ko sva oba doma, jeva za isto mizo.«

			»To je drugače. Ti si ga vajen.«

			»Ti se ga boš pa navadila. Noben strah ni. On je preprost, navaden človek, boš videla.«

			»Pa tvoja dva ne nasprotujeta najini zvezi in nedeljskemu kosilu?«

			»Niti malo. Vabita te in si želita, da prideš. Boš prišla?«

			»Pa bom, čeprav mi je tako nerodno,« je govorila in na obrazu se ji je jasno videlo, da ji ni vseeno.

			Marjan pa je ves srečen skočil k njej in jo od veselja stisnil v objem.

			»Tako je. Prav si se odločila. Vem, da ti ni lahko, toda drugič bo že lažje. Boš videla, kako prijetno nam bo,« ji je šepetal in se ji nasmehnil ter šel v svojo ambulanto, kjer ga je čakala že množica bolnikov.

			Čeprav je imel Marjan tega dne in vse naslednje dni polne roke dela, je ob vsakem prostem trenutku razmišljal o nedelji in Eli. Težko je čakal nedelje. Bil je vesel, če je bila ambulanta polna, ali pa je imel operacijo, ker potem ni imel časa razmišljati in takrat se mu je zdelo, da so ure minevale hitreje.

			Tudi Ela ni mogla, da ne bi mislila na nedeljo. Niti malo se ni vznemirjala zaradi Marjanove matere, pa čeprav je ni poznala. Vznemirjenje pa ji je povzročal Štefan.

			»Doktor Štefan je moj šef. Ne bi mi bilo nerodno, če bi kosila z njim ob isti mizi nekje v gostilni. Tako pa, v njegovi družini. Gotovo ve, da hodim z njegovim sinom. Čakala sem samo, kdaj zve za naju in me nadere. Izgleda, da so ugledna družina, in jaz navadna in revna zdravnica, hči alkoholika in navadne delavke, se rinem v njihovo družino. Mnogo lažje in manj nerodno bi mi bilo, če bi bil Marjanov oče samo navaden zdravnik, kot sem jaz. Tako pa … Ne morem se pomiriti, saj je moj šef. Lahko je reči Marjanu, da me vabi na kosilo. Jaz pa se vsa tresem in nerodno mi je iti na kosilo k šefu. Toda Marjana imam zelo rada. Ne morem mu odreči, če si to želi. Premagala bom zadrego in šla bom. Pa bo, kar bo. Če jim ne bom po volji, boljše, da to zvem prej. Lažje bom prebolela,« je vse dni do nedelje tuhtala Ela in seštevala vse za in proti.

			Končno je teden minil. Prišla je nedelja. Marjan se je že navsezgodaj odpeljal po Elo. Mislil je:

			»Izgleda, da ji je zelo nerodno priti k nam na kosilo. Pripeljem jo nekoliko prej, da se do kosila sprosti in umiri in da spozna, da smo čisto navadna družina, kot vse druge.«

			Že okrog desete ure je Marjanov avtomobil zavil na domače dvorišče. Pripeljal je Elo. Počasi je stopila iz avtomobila, ko ji Marjan odprl vrata. Lica ji je obarvala rdečica, kar je jasno kazalo, da je vznemirjena.

			»Prišla sta. Pojdiva ju pozdravit!« je predlagala Tina.

			Štefan in Tina sta stopila proti njima. Po kratkem pozdravu je sledila predstavitev.

			»Štefana tako poznaš. To pa je moja mama,« je Marjan pokazal na mamo in ta je pristopila k Eli in jo ogovorila.

			»Vesela sem, da ste prišli v naš skromen dom. Vas bom kar odpeljala s seboj, v kuhinjo, da se bova med pripravo kosila lahko pogovarjali. Marjana in Štefana tako že poznate, zato je čas, da se spoznava še med sabo,« je rekla Tina, prijela Elo za roko in jo je odpeljala v kuhinjo.

			Štefan in Marjan pa sta ostala na dvorišču.

			»Izgleda, da je Eli nerodno,« je rekel Štefan Marjanu.

			»Nič ti ne uide. Vse vidiš. Res ji je nerodno in to zelo, pred teboj. Ko sem jo miril, da se nima za kaj vznemirjati, je rekla, da je meni lahko, ko si moj oče, si pa njen šef in to ni kar tako. Komaj sem jo zadržal v avtomobilu, da ni stopila ven med potjo,« je povedal Marjan.

			»Kdo bi si mislil. Tako velika strokovnjakinja in tako plaha v privatnem življenju. Jo bomo že pomirili in ji povedali, da se nima za kaj vznemirjati. V dobrih rokah je. Pustiva ju nekaj časa sami, mama bo že znala pregnati njeno zadrego.«

			Ela in Tina sta hitro našli skupen jezik in Ela se je kmalu ob Tini povsem sprostila. Ela je Tini marsikaj povedala o svoji družini. Tudi to, da staršev nima več in ne bratov ter ne sester. Oče da se je proti koncu življenja zapil in z mamo sta se razšla. Mama pa je bila tovarniška delavka. Delala je na delovnem mestu s škodljivimi vplivi in je zbolela ter umrla, še preden se je upokojila. Oče je imel v mestu, v bloku, stanovanje, ki ga je podedovala in v njem sedaj stanuje. To, da ima v tem mestu svoje stanovanje, je bil tudi povod, da je prišla v mestno bolnišnico. Povedala je, da ji ni žal, da je prišla. Kolektiv je dober. Z Marjanom sta pa dober tim in si pri operacijah pomagata.

			»Tudi jaz sem vesela, Ela, da si prišla v mesto. Vesela sem tudi, da sta se z Marjanom našla. Mislila sem že, da nikoli nikogar ne najde. Ela, če ne zameriš, ne bom te vikala, saj se mi zdi, kot da si mi hčerka. Vesela sem, da si prišla k nam in sem te spoznala tudi jaz. Vem, da bosta z Marjanom lahko srečna, saj se mi zdi, da imata toliko skupnega,« je povedala Tina.

			Ela je spoznala, da je lahko povsem mirna. Marjanovi starši jo sprejemajo in njuni zvezi nihče ne nasprotuje. Vsa nelagodnost, ki jo je obhajala, ko je prišla, je ob Tini povsem splahnela. Ob mizi, pri kosilu, se je že lahko z vsemi povsem sproščeno pogovarjala, kot da je med domačimi.

			Ela je od tega dne naprej pogosto prihajala na Marjanov dom. Vse bolj domača je postajala. Bilo je neke proste nedelje, ko so spet bili prosti vsi trije, Marjan, Ela in Štefan, in so spet sedeli ob mizi, pri kosilu. Beseda med njimi je tekla sproščeno, kot med domačimi. Ela ni več čutila zadrege. Naenkrat pa je Marjan začel:

			»Mama in Štefan, midva z Elo bi vama rada nekaj povedala.«

			»Pa povejta!« ju je vzpodbujala Tina.

			»Želiva se poročiti, kajne, Ela?« je povedal Marjan in pogledal Elo, ki je na njegove besede prikimala.

			»Vesela sem, da sta se končno odločila,« je dodala Tina.

			»Saj vama je že čas. Dolgo že hodita. Mislil sem že, da se na bosta nikoli odločila. Grem po penino. Na to se pije,« je povedal Štefan in odšel.

			Kmalu se je vrnil s steklenico šampanjca in kozarci. Na licih vseh štirih se je zrcalilo veselje. Kako tudi ne. Tini in Štefanu se je končno izpolnila želja, da se Marjan poroči in si ustvari družino. Mlada dva pa sta bila srečna, da je bila njuna odločitev sprejeta brez odpora.

			Začeli so načrtovati poroko. Izbrali so mesec maj.

			»Za maj pravijo, da je mesec ljubezni. Dobro je, da sta izbrala maj. Naj vama prinese srečo,« je pogovor o poroki zaključila Tina. Potem so se pogovarjali o drugih stvareh.





X.


			Tisto leto se je zima zavlekla pozno v pomladni čas, kot da se ne namerava nikoli več umakniti. Šele april je začel kazati znake pomladi. Potem pa je sprememba prišla tako hitro, da so šli spat pozimi, zbudili pa so se v pomlad. Dolgo pričakovana pomlad je marsikoga zvabila ven, da se nadiha svežega, prijetnega zraka. Nekega dne, ko sta bila oba prosta, sta tudi Marjan in Ela odšla na sprehod po bližnji okolici.

			Medtem je Mejačev Marjan preživljal svoj čas na svoji domačiji ob skrbni negi negovalke Nade. Jesen in zimo je skoraj ves čas prebil v postelji. Kakor pa se je bližala pomlad, je bilo videti, da se Marjanu moči vračajo. Imel je že toliko moči, da je nekaj časa lahko sedel na postelji. Štefan ga je večkrat obiskal in bedel nad njegovim zdravjem. Občasno pa je prihajal tudi Marjan. Nista se menila za njegove izpade in obtoževanja ter nerealne načrte, ki jih je imel v začetku. Še najbolje se je ujel z negovalko. Robata kot je znala včasih biti, ga je precej spominjala na mater. Zato je dosegla več, kot bi katera druga, bolj mehka.

			Negovalka je vztrajala, da je ob njeni pomoči delal razgibalne vaje, ki so mu jih svetovali. Moči so se mu vračale. Nekoliko je že lahko premikal noge. Roke pa so se mu že precej okrepile. S prihodom pomladi so mu pripeljali invalidski voziček, da bo lahko dneve preživljal tudi na prostem in mu bo čas mineval hitreje. To ga je nekoliko razvedrilo, še posebej, ko je ugotovil, da ima že dovolj moči, da poganja kolesa vozička in se tako tudi sam, brez pomoči negovalke, lahko premika. Pa kot da se mu z vračanjem moči vrača tudi volja do življenja. Grenkoba in pikrost, ki ju je pogosto stresal na negovalko, ali na Štefana, ko je prišel pogledat, kako je z njim, sta popustili. Vesel pa je bil, ko se je oglasil Marjan. Čeprav ni minil Marjanov obisk, da ne bi omenil, da je njegov oče in da je tudi on Mejač in kri njegove krvi. Jezilo ga je, ker je čutil, da se sin niti malo ne počuti Mejača in da bolj smatra za očeta Štefana kot njega. V začetku je Marjan očetu ugovarjal in ni hotel slišati, da je tudi on Mejač in njegov sin. Potem pa, ko je sprevidel, da ga z ugovarjanjem še bolj vzpodbuja, da razpreda svoje teorije, se je na vse očetove trditve le nasmejal. Tako ga je najhitreje utišal in mu misli ter pogovor usmeril kam drugam, najpogosteje na zdravje in možnosti, da bo kdaj spet stopil na lastne noge. Toda kljub godrnjanju je bil oče vsakokrat vesel Marjanovega obiska, pa čeprav je dobro vedel, da ga Marjan ne sprejema za očeta.

			V tem lepem pomladnem vremenu je Mejačev Marjan preživel večino dni zunaj, na prostem. Tako mu je čas hitreje mineval. Ljudje so hodili po cesti mimo hiše in marsikateri se je ustavil in z njim spregovoril stavek, ali več. Videl pa je daleč po vasi s svojega mesta, izpod starega oreha. Videl je celo na Tinino dvorišče, ko je hodila sem in tja, kdo je prišel k njej, ali odšel. Tega je bil še posebno vesel, saj se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da jo je izgubil in nič ne kaže, da bi se še kdaj vrnila k njemu.

			Ko je nekega dne spet tako sedel v senci in gledal po vasi, sta mimo prišla Marjan, njegov sin, in neka ženska. Ko sta ga zagledala, sta se za trenutek ustavila in se nekaj pogovarjala, potem pa sta se usmerila proti njemu.

			»Moj oče sedi zunaj v vozičku. Greva k njemu. Povem mu, da se bova poročila. Najbrž bo vesel, če mu povem,« je rekel Marjan Eli.

			»Tvoj oče? Kaj ni tvoj oče doktor Štefan? Vedno sem mislila, da je Štefan tvoj oče.«

			»Pa ni. Moj biološki oče je ta tukaj. Štefan je le moj očim, čeprav jaz v resnici Štefana smatram za očeta.«

			Medtem sta Ela in Marjan prišla do Marjanovega očeta. Marjan ni mogel več Eli razlagati, kako in kaj. Že je odprla usta in ga hotela še nekaj vprašati, pa ji je zašepetal:

			»Pozneje.«

			Potem se je obrnil k možu na vozičku:

			»Dober dan! Videl sem, da ste zunaj, pa sem sklenil, da stopiva do vas, da vidiva, kako ste. To je dobro, da niste v zaprtem prostoru, temveč na zraku. To vam bo koristilo,« je Marjan ogovoril očeta.

			»Lepo, da sta prišla do mene, sin. Zunaj sem, da mi je čas krajši. Včasih se kdo, ki gre mimo, ustavi pri meni in se pogovarjamo. Če pa ni nikogar blizu, gledam po vasi. Od tu vidim pol vasi. Vidim celo na vaše dvorišče, kdo pride in kdo gre. Pa Tino vidim, ko hodi po dvorišču, če ona ne pride k meni, sem jaz pri njej, čeprav le z očmi in srcem.«

			»Niti malo se niste spremenili. Pozabite že enkrat na mamo. Ona ima svoje življenje, vi pa ste izbrali svoje. Pustite že enkrat mamo pri miru. Dobro, da ne ve za to, da jo neprestano opazujete. Zgubila bi živce, če bi to vedela. Pustiva sedaj te vaše sanje in mi raje povejte, kako se počutite!«

			»Drugače še gre, ko le ne bi bil priklenjen na voziček.«

			»Dobro spite?«

			»Še kar. Posebno, ko sem cel dan zunaj, na zraku.«

			»Noge lahko kaj premikate?«

			»Lahko.« In je, da bi dokazal, dvignil in stegnil najprej levo, za njo pa še desno nogo.

			»Zelo dobro. V stanju, kot so vas pripeljali v bolnišnico po nesreči, in po operaciji, ne bi nikoli mislil, da se vam bo zdravje tako popravilo.«

			»Kako se ne bi. Saj si me ti pokrpal, sin moj. Včeraj pa sem oprt na bergle nekaj minut stal.«

			»Večkrat se poskusite za kratek čas postaviti na noge. Če ne gre drugače, pa oprti na bergle. Pa tudi razgibavajte noge, da se okrepijo.«

			Iz hiše je prišla negovalka. Slišala je pogovor med Marjanom in očetom in se vključila v njun pogovor.

			»Saj delava vaje, ki ste nama jih priporočali vsak dan, vsaj dvakrat,« je povedala in odložila kavo, ki jo je prinesla na mizo, ter jo ponudila. Slišala je, da se njen bolnik z nekom pogovarja, pa ko je pogledala ven in videla, s kom, je takoj pristavila kavo. Ni čakala, da jo pokliče in prosi, naj skuha kavo, temveč je to storila takoj in jo prinesla.

			»Lepo spremljevalko imaš, Marjan,« je rekel oče.

			»Da, moje dekle je, Ela. Tudi ona je zdravnica in kirurginja. V kratkem se misliva poročiti.«

			»Prav, sin. Vesel sem, da se boš poročil. Zelo sem pa vesel, da si mi to povedal in mi ni potrebno izvedeti od drugih ljudi.«

			»Pozdravljena, Ela! Vesel sem za vaju. Vidva uresničujeta moje sanje. Tudi jaz sem hotel biti zdravnik. Pa sem se premalo trudil in sem izgubil veliko časa, potem me je pa premamilo bogastvo, pa sem ga zamenjal za študij. Vama pa je uspelo, kjer meni ni,« je še rekel in obmolknil, kot bi v mislih odpotoval nekam daleč nazaj, v čase mladosti.

			Ta premolk je Marjan izkoristil in pogovor usmeril drugam. Negovalki je dal nekaj navodil, kako naj očetu razgibava noge. Z Elo sta spila kavo in se poslovila.

			Skoraj ganjen jima je oče ob slovesu rekel:

			»Še se oglasita pri meni, ko vaju pot zanese tod mimo. Ali pa kar tako, pridita samo k meni.«

			»Bova,« sta odgovorila v en glas in odšla.

			Ko sta bila že toliko oddaljena, da ju več ni mogel slišati, je Ela polglasno rekla Marjanu:

			»Meni se pa še sanjalo ni, da Štefan ni tvoj oče. Tako se razumeta.«

			»Saj. Toda moj biološki oče je ta, na vozičku.«

			Potem pa je na dolgo in široko pripovedoval, kako je do tega prišlo.

			»Tu je nekoč morala biti mogočna kmetija, kot izgleda. Saj je domačija velika kot prava mala graščina.«

			»Prav imaš. To je bila mogočna kmetija. Največja v vasi. Oče pa je bil edinec. Moja mama pa je bila le hčerka manjšega kmeta. To pa je bil vzrok, da njegovi domači niso marali moje mame in niso dovolili, da bi se poročila. Vedno, ko sta že mislila, da bosta premagala nasprotovanje njegovih staršev, so našli način, da so ju spravili narazen. Dajali so mu gore denarja, da je lahko pohajkoval, študij pa puščal ob strani. Mislili so, da bo tako pozabil na mojo mamo. Pa ni. Ves čas je tudi budno pazil, da se mami ne bi mogel približati Štefan. Vsi trije so bili tovariši pri igri in prijatelji že od otroštva. Pa je bil Štefan vedno le tisti tretji.

			Ko so ugotovili, da je vse zaman, da načrtujeta, da bosta skupaj, so ga poslali v Nemčijo k stricu. Ta mu je ponudil in dal vse svoje imetje. Oče je odšel brez slovesa in mama ni vedela kam ter mu niti ni mogla povedati, da je noseča. Ko sem se rodil, je bil ob njej Štefan, ki je bil zdravnik v kraju, kjer je učila. Na podeželju, zato moj oče Štefana še sedaj zmerja, in mu pogosto reče, da je le ubogi podeželski zdravnik.

			Mamo in Štefana pa je življenje tudi odneslo narazen in dolgo nista vedela eden za drugega. Šele ko sem jaz že bil na medicinski fakulteti, smo se s Štefanom spet našli. Ko sem ga spoznal, mi je bil takoj všeč. Ko pa mi je mama povedala vse o njem, sem si na vse pretege prizadeval, da sem ju spravil skupaj. In mi je uspelo. Srečna sta.«

			»Navihanec. Le kako ti je uspelo to izpeljati?«

			»Še sam ne ven. Mislim, da je mama imela ves čas rada Štefana, le da sama tega ni vedela, dokler jaz nisem posredoval. Pred časom se je oče vrnil in takrat je zvedel tudi za mene. Mislil pa je, da je mama še vedno tako pod njegovim vplivom, kot je bila nekoč. Izgleda, da ne more razumeti, da ga več nima rada. Še bolj pa se ne more sprijazniti s tem, da jo je dobil Štefan in da je mama srečna z njim.

			Ves čas, kar se je vrnil, je silil v njo in hotel, naj pusti Štefana in naj prideva k njemu. Kje pa bi mama pustila Štefana. Meni pa je tudi tujec. Le včasih se tako, kot danes, oglasim pri njem. Štefan pa pogosteje gre k njemu. On bdi nad njegovim zdravjem, kljub temu da ga oče pogosto zmerja, namesto da bi mu bil hvaležen. Mamo pa je enkrat celo napadel. Ne vem, kaj bi bilo, če jaz takrat ne bi slučajno prišel iz službe in ga pregnal. Od jeze se je takrat napil in doživel nesrečo.«

			»Ti pa si ga operiral.«

			»Da. Pa nisem vedel, da operiram očeta. Povedali so mi šele po končani operaciji.«

			»Še dobro, da nisi vedel, koga operiraš. Gotovo bi se ti roke tresle, če bi vedel.«

			»Najbrž. Kri ni voda. Čeprav mi ne pomeni veliko, pa je le moj oče. Vidiš, kako zapletena družina smo. Pa ne more in ne more si izbiti mame iz misli. Čeprav ve, da pri njej ne bo nič dosegel, še sedaj, ko je priklenjen na voziček, misli na njo. Kot da je obseden z njo, ali pa nekoliko zmeden. Ni lepo, da to mislim, ampak tako je, kot da je dobro, da ne more hoditi okrog, ker potem mama ne bi imela miru.«

			»Res čudno, da ne more pozabiti nanjo. Pa kaj ni bil poročen, tam v tujini?«

			»Bil je. Pa ne iz ljubezni, pravi. Poročil se je, kot pravi, samo zato, da je tako izločil konkurenco. Ženska, s katero se je poročil, je bila že precej v letih, ko sta se poročila. Pa tega ni vedel, saj je svoja leta dobro prikrivala. Denar je imela, zato si je lahko privoščila razne pomlajevalne kure. Otrok pa ni bilo. Pred dobrima dvema letoma je umrla za rakom. Oče se je odpravil domov, čeprav na svoji domačiji ni imel več nikogar svojega. Za posestvo in hišo je skrbel nek daljni sorodnik.«

			»Pa ta gospa, ki je prinesla kavo? Je kakšna sorodnica?« je vprašala Ela.

			»Ne, to je negovalka. Štefan mu jo je poiskal, ko so ga odpustili iz bolnišnice. Denar ima in lahko plača stalno negovalko.«

			»Izgleda, da se dobro razumeta.«

			»Nada je energična ženska. Toda dobra negovalka. Ga je že precej ukrotila. Katera druga ga, trmo kot je, ne bi obvladala.«

			Med pogovorom sta Ela in Marjan prišla domov. Štefan in Tina sta sedela na terasi. Ustavila sta se pri njiju.

			»No, sta se sprehodila?« je vprašala Tina.

			»Sva. Pa Mejačevega sva videla. Govorila sva z njim. Veš, Štefan, zdravje se mu zelo dobro popravlja. Že precej premika noge. Rekel je, da nekaj časa oprt na bergle že lahko stoji. Pa povedal sem mu, da se bova z Elo v kratkem poročila. Bil je zunaj na vozičku.«

			»Prav je, da si mu povedal za poroko. Ne bi bilo lepo, če bi zanjo zvedel od tujih ljudi. Oče ti je, pa kakšen koli je. Tudi ni sam kriv, da je takšen, kot je. Starši so ga naredili takšnega, kot je. Pa praviš, da lahko giblje z nogami. Ne čudi me. Nada je dobra negovalka. Zna z bolniki in ve, kako jim lahko pomaga. Na videz izgleda groba, pa ni taka. On pa ima denar in jo lahko plača,« je povedal Štefan.

			»Toda po pameti je še vedno tak, kot je bil. Še vedno je obseden z našo mamo. Izgleda, da ne prenese poraza. Pravi, da vidi k nam na dvorišče in vsak dan, ko je zunaj, gleda sem dol, kaj mama dela,« ni zdržal, da ne bi povedal Marjan.

			»Ne more prenesti, da je Tino izgubil. Vedno je dobil vse, kar je hotel. V njo je bil zaljubljen že kot otrok. Pa jaz tudi. Pa sem jaz bil vedno le tretji. Vedno me je odrival, še ko smo bili otroci. Pozneje pa je še bolj pazil, da ji ne bi prišel preblizu. Zato pa sedaj ne more prenesti, da sva midva skupaj in on nikoli ne bo z njo. Že ko sem končal študij in postal zdravnik, on pa je pohajkoval namesto študiral, ni mogel prenesti. Ker me drugače ni mogel prizadeti, mi je govoril, da sem ubogi podeželski zdravnik. Saj sem res bil dolgo časa zdravnik na podeželju, zato tega niti nisem jemal kot žalitev. Ubog pa, ko sem že delal, ravno nisem bil, vsaj za naše razmere ne. Čeprav sem slišal, da je on zelo bogat. Pripovedoval je v gostilni en naš povratnik, ki je delal v istem kraju, kot je Mejačev živel. Baje ima veliko podjetje, ki mu prinaša velike dobičke. Pa naj ima bogastvo. Jaz sem zadovoljen s svojo plačo in s Tino, ki je on ne bo nikoli dobil,« se je pošalil Štefan in objel Tino okrog ramen.

			Ostali trije so se nasmejali Štefanovim besedam.

			»To si pa povedal, Štefan, tako, kot bi jaz bila ne vem kakšen zaklad ali bogastvo. Res pa je, da mene ne bo nikoli imel,« je potrdila Tina in se nežno stisnila k Štefanu.

			»Tako te je vedno poniževal, že od malega, pa kljub temu skrbiš za njegovo zdravje in ga obiskuješ, Štefan.«

			»Marjan, ko smo bili še majhni, smo bili vedno skupaj. Sedaj pa nima nikogar, pa invalid je. Kaj mu pomaga vso tisto bogastvo tam v tujini, ko je sam in bolan. Smili se mi. Zato skrbim za njegovo zdravje in ga večkrat obiščem,« je pojasnil Štefan.

			Nihče k temu ni dodal niti besede. Molčali so. Molk je pretrgala Tina in začela pogovor o naglo se bližajoči poroki Marjana in Ele. Kmalu pa se je odpravila v kuhinjo, da pripravi večerjo. Ela se ji je pridružila in ji pomagala. Ni trajalo dolgo, ko je Tina poklicala:

			»Fanta, pridita na večerjo! Jutri morate v službo in potrebno se bo spočiti.«

			Marjan in Štefan sta odšla v jedilnico. Po večerji so se odpravili k počitku. Nihče več ni mislil na Mejačevega in pogovor na terasi. Pred njimi je bil že nov dan, ki bo gotovo prinesel nove izzive.





* * *


			Dnevi so postajali vse toplejši. To je za Mejačevega Marjana bilo kot naročeno. Ni mu bilo potrebno vse dni preždeti v stanovanju kot prej. Sedel je večino časa na dvorišču, na vozičku, in gledal po vasi in na Tinino dvorišče ter si je tako krajšal čas. Videl jo je na vrtu. Nekaj je sejala. Potem pa je njegovo opazovanje prekinilo brnenje avtomobila. Pritegnilo je njegovo pozornost. Pogledal je v smer, od koder je prihajalo. Po hribu navzgor, proti njegovemu domu, je vozil neki avtomobil.

			»Kdo pa prihaja? Je mogoče Marjan, ali Štefan?« se je v mislih vprašal in čakal, da se avto pripelje bliže, ker ga tako daleč ni mogel spoznati.

			Avto je pripeljal tik njegove hiše, zmanjšal hitrost in se za trenutek skoraj ustavil, nato pa zavil na dvorišče.

			»To ni ne Marjan in ne Štefan. Le kdo je prišel na obisk k meni?« je ugibal.

			Vrata na avtomobilu so se odprla in izstopil je mlajši moški.

			»Tujec je. Ne poznam ga. Zdi pa se mi, da sem ga že nekje videl,« je razmišljal.

			Tujec je zagledal Marjana na vozičku in se napotil proti njemu.

			»Dober dan!« je pozdravil Marjana v nemškem jeziku. »Gospoda Marjana Mejaca iščem,« je povedal in se je negotovo oziral okrog po dvorišču.

			»Dober dan! Našli ste ga. Jaz sem Marjan Mejač,« mu je odgovoril, prav tako v nemškem jeziku.

			Tujec je prišel še malo bližje in se predstavil:

			»Jaz sem Volf. Sin Inge in Franza.«

			»A, sin Trudine sestrične ste. Zato se mi je zdelo, da sem vas že nekje videl. Videl sem vas na fotografiji. V živo pa nikoli. Ne vem, zakaj oče in mati nista pripeljala tudi vas s seboj, ko sta prišla na obisk.«

			»Nikoli me nista hotela vzeti s seboj, pa čeprav sem želel iti z njima. Pred kratkim pa sem dobil pismo od notarja, pa tega ne razumem zakaj. Zato sem vas iskal na vašem domu. Povedali so mi, da ste odšli v domovino in mi dali vaš naslov. Pa sem se napotil sem, kajti nekatere stvari mi le vi mogoče lahko pojasnite.«

			»Z veseljem, če bom vedel. Sedite, prosim. Gospa Nada!«

			Negovalka je pogledala skozi vrata in pozdravila z Dober dan, saj ni vedela, da je ta, ki je prišel tujec in ne razume našega jezika. Volf pa ji je odzdravil v svojem jeziku, saj je uganil, da so bile besede, ki jih je izrekla, pozdrav.

			»Gospa, prosim, če skuhate kavo in pripravite nekaj za pod zob. Gospod je prišel od daleč in je gotovo lačen.«

			»Prav. Bom,« je odgovorila Nada in se umaknila nazaj v hišo.

			Marjan se je obrnil h gostu.

			»Kaj pa je pisalo v pismu, ki ste ga dobili od notarja, če smem vedeti?«

			»Pisalo je, da mi teta Truda zapušča del podjetja, tisti del, ki je bil last njene družine, in v uporabo hišo, ko bom v mestu. Le zakaj? Saj sem ji le nečak.«

			»Vi ji niste nečak, temveč ste njen sin.«

			»Njen sin? Pa čigav? Kaj nisem sin Inge in Franza?« je nejeverno vprašal Volf. Najbrž je mislil, da je Marjanov.

			»Niste sin Inge in Franza, temveč ste sin Trude in Volfa, Franzovega starejšega brata, ki je umrl v nesreči. Ko je bila Truda na obisku pri Inge, je spoznala vašega očeta. Zaljubila sta se in vse bi bilo prav, če Volf ne bi umrl. Tako pa je on umrl, Truda pa je ostala noseča z vami. V družini, kakršna je bila njena, si nezakonskega otroka ni smela privoščiti. Franz in Inge sta se kmalu po smrti vašega očeta poročila. Pa so ju zapisali kot vaša starša. Truda pa je bila uradno le vaša teta. Nekaj mesecev po vašem rojstvu so jo poslali domov in vas ni nikoli več videla. Inge in Franz pa svojih otrok nista imela in sta se oklepala vas. Zato vas tudi nista vzela nikoli s seboj, ko sta prišla na obisk, ker sta se bala, da vam Truda pove, da ste njen sin, in vas izgubita. Kar mirno sprejmite, kar vam je mati namenila. Vso pravico imate do njenega imetja. Zato jaz nisem mogel prodati ničesar, ker dediščina in zapuščina še ni bila uradno urejena. Nič za to. Tako mi je podjetje tudi, ko sem bil odsoten, prinašalo dobiček.«

			»Kaj pa se vam je zgodilo, da ste na vozičku? Starša nikoli nista omenila, da ste invalid.«

			»Saj takrat, ko sta me poznala, nisem bil. Tukaj sem imel prometno nesrečo. Pa sem tak, kot sem. Le sinu, ki je dober in znan kirurg, se moram zahvaliti, da sem preživel, in pa prijatelju, ki je tudi zdravnik in stalno bedi nad mojim zdravjem.

			Sedaj pa je na vidiku še snaha zdravnica. Tako da sem kar v dobrih rokah. Gospa pa, ki je malo prej pogledala iz hiše, je moja negovalka. Skrbi za mene in mi obenem tudi gospodinji.«

			Marjan in Volf sta se pogovarjala o vsem mogočem. Marjan mu je povedal veliko stvari o njegovi materi, ki je Volf sploh ni poznal. Pri Marjanu je Volf ostal tri dni. Ko je odhajal, pa mu je Marjan obljubil, da če bo mogoče, pride, da si razdelita imetje in Volf dobi, kar mu je namenila mati.

			»Meni bo moje dovolj. Pa mojemu sinu, kar dobi po meni, tudi. Malo bo tukaj ljudi, ki bodo imeli toliko kot moj sin. Za tukajšnje razmere bo bogataš.«

			Ko je Volf odšel, je Marjan dolgo razmišljal, koga bi povabil s seboj na stari dom, da uredi, kar je potrebno urediti.

			»Sin ne more iti, ker je zaposlen in tik pred poroko. To mu nočem pokvariti. Naj se poroči in si ustvari družino. Čas je že za to. Štefan je šef bolnišnice in tudi ne more biti odsoten toliko časa, da se uredi, kar je potrebno. Tina ne bo hotela iti, pa tudi Štefan ne bi bil za to, da gre z menoj. Koga pa naj vzamem s seboj. Edino ena oseba še ostane, ki ji zaupam. Nada. Da, samo ona me lahko spremlja. Zanesljiva je in tudi pametna dovolj, da mi bo koristila. Njo vzamem s seboj,« je razmišljal in sklenil.

			Naslednji dan je Marjan svojo negovalko zapletel v pogovor, kar ni bila ravno njegova navada. V začetku sta govorila o vsakdanjih stvareh in o vaških dogodkih. Potem je pa povedal kar naravnost:

			»Gospa Nada, bi šli vi z menoj v Nemčijo za nekaj dni? Urediti moram nekaj glede imetja.«

			Nada ga je začudeno pogledala, rekla pa ni nič.

			»Saj ste šofer?«

			»Sem. Že dolgo.«

			»Prav. Kupil bom avtomobil. Takega, da spraviva lahko tudi voziček vanj. Takoj jutri naročim avto. Če lahko, nabavite nekaj prospektov.«

			»Bom. Šla bom v mesto in prinesem prospekte.«

			Nada se je odpeljala v mesto in se je oglasila tudi pri Štefanu. Poročala mu je, kaj načrtuje njen pacient. Štefan ji je rekel, naj le gre z njim. Prej kot pa bosta šla na pot, naj se oglasi pri njem, da ji da nekaj zdravil, ki jih bo mogoče potrebovala.

			Ko se je Nada vrnila k Mejaču, je prinesla cel kup prospektov. Dala jih je Marjanu.

			Čez nekaj dni je Marjan izbral in kupil avtomobil. Takoj ko so ga pripeljali, je Nada Marjana z vozičkom spravila v avtomobil in naredila sta nekaj krogov, da se Nada nekoliko navadi na vozilo.

			Nekega dne, navsezgodaj, pa sta se podala na pot. Marjanu ni bilo žal, da je spremstvo zaupal svoji negovalki. Takoj, po nekaj kilometrih vožnje, je spoznal, da je dobra in zanesljiva voznica.

			Potovala sta počasi in se večkrat ustavila. Ni hotela, da se Marjan preveč utrudi, kajti tako dolga pot je bila za njega le velik napor. Proti večeru pa sta le prispela v mestu, kjer je bil nekoč Marjan doma. V mestu je Marjan Nado usmerjal, čeprav je imel njun avtomobil navigacijo. Pod njegovim vodstvom je brez večjih težav našla Marjanovo vilo. Z odprtimi usti je Nada zapeljala na dvorišče mogočne stavbe in ustavila. Pritekli so služabniki, saj jih je Marjan s poti obvestil, da prihaja in so mu pomagali iz avtomobila, odnesli so njuno prtljago in pospremili tudi Nado v sobo.

			Nada se je počutila kot velika in pomembna oseba. Niti malo ni obžalovala, da je sprejela Marjanovo ponudbo in ga pripeljala sem. Prvič v življenju je doživela, da so stregli drugi njej. Marjana je vozila in ga spremljala tudi v njegova podjetja. Povsod so ju prijazno sprejeli.

			Vsak dan sta šla po kakšnih opravkih in povsod so se čudili, ko so ga zagledali na vozičku. Nada je spoznala, kako ogromno bogastvo ima njen pacient.

			»To bo doktor Štefan gledal, ko mu povem, kako bogat je gospod Marjan. Še sanjalo se mi ni nikoli, da kakšen posameznik lahko ima tako veliko premoženje.

			Tri dni po njunem prihodu je prišel še Volf. Naslednjega dne so šli k notarju, da bi Marjan uredil, kar je bilo potrebno. Ko sta Nada in Marjan prišla v Nemčijo, sta načrtovala, da se po tednu dni vrneta v domovino. Pa so se vse dejavnosti zavlekle tako, da je minil mesec, dva meseca in je tekel že tretji mesec, pa se še nista mogla vrniti, ker Marjan še ni opravil vsega, kar je nameraval.

			* * *

			Doma pa sta se Marjan in Ela pripravljala na poroko. April se je iztekal in naglo se je bližal prvi maj, ko se poročita. Čeprav so se odločili za skromen obred, je tudi ta vzel kar precej priprav in časa. Njima pa se je zdelo, da se dnevi vlečejo zelo počasi. Končno je le prišla dolgo pričakovana sobota, prvega maja, Marjanov in Elin poročni dan. Dobre pol ure in vse je bilo mimo. Bila sta poročena.

			»Toliko skrbi in zgubljenega časa, pa se vse konča v dobre pol ure,« je ob kosilu, ki so ga imeli v eni od gostiln, potarnala Ela. Na kar so se ostali prešerno nasmejali.

			Ta dan je bil za Elo in Marjana praznik. Takoj po prvomajskih praznikih pa se je tudi za njiju začel običajen delavnik, kot za vse druge. Vse se je postavilo na svoje mesto in steklo po vsakdanjih tirnicah življenja.

			Prve dni julija sta se vrnila Mejačev Marjan in njegova spremljevalka Nada. Ko sta se spet namestila doma, je Nada v bolnišnici obiskala Štefana. Prišla je po recepte, saj so Marjanu pošla že skoraj vsa zdravila. Tam, na tujem, pa ni hotel k zdravniku, niti k nekdanjemu družinskemu zdravniku, ki mu je nekoč bil tudi prijatelj, ne. Zaupal je le Štefanu, čeprav ga je pogosto omalovaževal in zmerjal s podeželskim zdravnikom, pa svojemu sinu.

			Ko je Štefan Nadi napisal recepte in dal, kar je potrebovala za svojega varovanca, jo je povabil na kavo.

			»Greva na kavo, da mi boste povedali, kako sta se imela.«

			Pa sta šla. Sedla sta v lokalu na miren kraj, kjer sta se lahko pogovarjala, ne da bi ju kdo motil. Nada mu je na dolgo in široko pripovedovala, kako so ju sprejemali in kako so za njiju skrbeli v Mejačevi vili.

			»Gospod doktor, da bi vi videli, kako veliko hišo ima. Skoraj tako velika je kot bolnišnica. Pa mnogo služabnikov dela v njej in skrbi za njegove goste in njega. Pa kako bogat je. Nisem si mogla predstavljati in ne verjeti, dokler nisem videla vsa ta njegova podjetja in kako so se bankirji vrteli okrog njega. Pa notar. Skoraj plazil se je pred njim. Imam občutek, da je tam, v tistem mestu, bil pomemben človek.«

			»Kaj pa njegovo zdravje? Ni imel težav?«

			»Ne, le za razgibalne vaje sva tam imela manj časa. Bova pa sedaj to nadoknadila.«

			»Le dajta! Dobro je napredoval, ko je bil doma. Če ne bi moral na pot, bi gotovo že lahko naredil nekaj korakov. Mogoče pa še bo. Samo delajta razgibalne vaje. Vročina je in ne vem, kako jo bo prenašal. Če bi se mu poslabšalo, me pokličite.«

			»Bom. Seveda bom,« sta končala pogovor in odšla vsak na svojo stran. Štefan nazaj v bolnišnico, Nada pa na Mejačev dom.





* * *


			Nekega lepega nedeljskega dne so na terasi sedeli Štefan, Tina, Ela in Marjan. Vsi trije zdravniki so bili prosti, zato so ta dan bili skupaj in so si odpočili od napornega tedna. Neznosna poletna vročina je položila v posteljo mnogo ljudi, zlasti bolne in starejše in so imeli ves teden polne roke dela.

			Štefanu se je ves čas zdelo, da jima s Tino Marjan in Ela želita nekaj povedati. Kar nekajkrat sta se spogledala in si skrivaj namignila. Pa ju ni vprašal, kaj imata za bregom. Pustil ju je, naj sama prideta z besedo na dan. Že se je bližal čas, ko sta se mlada dva ponavadi vračala nazaj v mesto. Sedaj pa, kot da se jima nikamor ne mudi. Ko pa sta že vstala, da odideta, je Ela le spregovorila:

			»Mama, Štefan, midva z Marjanom bi vama rada nekaj povedala.«

			»Pa dajta. Menda vaju ja ni strah.«

			Oba sta malo potegnila usta v nasmeh in Ela je na kratko povedala:

			»Otroka bova dobila. Čez pet mesecev.«

			Zavladalo je nepopisno veselje. Oba, Tina in Štefan, sta se novice zelo razveselila.

			Ko sta bila Ela in Marjan pri Štefanu in Tini, sta navadno šla na sprehod ob vsakem lepem vremenu. Spotoma sta se, za kratek čas, ustavila pri Mejaču, če je bil slučajno zunaj. Tudi tokrat, ko sta se namenila iti mimo, sta ga zagledala na dvorišču, na vozičku. Malo so pokramljali in se pogovorili o njegovem zdravju, potem pa je Marjan povedal kar naravnost, brez ovinkov: »Nekaj vam bova povedala. Dedek boste. Otroka pričakujeva.«

			Mejaču so se usta razlezla v širok nasmeh. »Lepo. Vesel sem, da sta mi povedala. Prizadelo bi me, če bi to moral zvedeti od drugih, tujih ljudi. Samo naj bo srečno,« je zaželel s pridihom iskrenosti v glasu.

			Poletje se je izteklo, pa jesen tudi. Zapihali so hladni zimski vetrovi in močno ohladili ozračje. Mnogi ljudje so se zaradi naglega preobrata vremena znašli v bolniški postelji. Bolnišnico so napolnili bolniki do zadnjega kotička. Zdravniki so imeli polne roke dela, saj jim je manjkala Ela, ki je bila že na porodniškem dopustu. Da bi zapolnili to vrzel, je tudi Štefan dežural več kot navadno.

			Ko je bil neko noč spet dežuren in se je za nekaj minut umaknil v svojo pisarno, da se vsaj za trenutek spočije, je prišla ena izmed sester.

			»Gospod doktor, sprejeli smo bolnika, ki pravi, da je iz vaše vasi in ste vi njegov zdravnik. Želi vas videti. Precej slab je.«

			»Kako pa je njegovo ime?« je vprašal Štefan.

			»Pravi, da je Marjan Mejač.«

			»Ja, ta je res moj pacient. Pa tudi iz naše vasi je. Peljite me k njemu!«

			Sestra je Štefana pospremila v sobo, kjer je ležal Mejač. Izgledal je zelo slabo. Oči je imel odprte le za tanko režo in dihal je zelo težko. Bil je priklopljen na kisik.

			»Kaj pa je s teboj, Marjan?« je Štefan ogovoril bolnika, takoj ko se je približal njegovi postelji.

			»Odhajam, Štefan. Grem na dolgo pot. Končno ne bom več grenil življenje ne tebi, ne sinu in ne Tini.«

			»Ne govori tako! Spet te pokrpamo in pride še čas, da se postaviš na noge.«

			»Štefan, tokrat ne bo šlo. Ne bo vam uspelo. Prosim pa te, odpusti mi vse žaljivke in vse, kar sem ti storil v življenju.«

			»Nimam ti kaj odpuščati. Bila sva tovariša pri igri in to je nekaj drugega, kot med drugimi ljudmi. Ne obremenjuj se s tem! Čuvaj moči za okrevanje!«

			»Ne bom jih potreboval, ker odhajam. Prosi sina v mojem imenu, naj mi odpusti. Čeprav sem pozno zvedel, da ga imam, sem ga bil vesel in sem ga imel rad. Naj se po moji smrti oglasi pri notarju v Nemčiji, v mestu, kjer sem živel, ker ga tam nekaj čaka. Pa snaho pozdravi. Naj čuva vnuka. Žal mi je, da ga ne bom videl.«

			Govoril je čedalje težje in to s presledki.

			»Pa Tino prosim, naj mi oprosti, da sem bil tako grd do nje. Saj nisem hotel, pa drugačen nisem znal biti. Življenje me je naredilo takega. Imel pa sem jo neizmerno rad.«

			»Seveda ti bo odpustila. Sicer ji pa boš ti to sam povedal. Zjutraj jo pokličem, da pride in te obišče, pa ji lahko sam poveš.«

			»Zame Štefan, jutra več ne bo.«

			Štefanu je v žepu zazvonil telefon. Bil je Marjan.

			»Štefan, dobil sem sina. Vse je v redu.«

			»Čestitam!« je bila edina beseda, ki jo je izrekal Marjanu. Nato se je obrnil k Mejaču in povedal:

			»Marjan, vnuka si dobil.«

			A odgovora ni bilo.

			Sklonil se je k njemu, da bi ugotovil, zakaj ni ničesar odgovoril, pa je bil mrtev. Kdo ve, če je še slišal in razumel, da se mu je pravkar rodil vnuk. Rodil se je takrat, ko je ded zapustil ta svet.

			Bil je sončen zimski dan, ko so Mejačevega Marjana dajali k zadnjemu počitku. Sin in Štefan, pa negovalka Nada so stali ob njegovem odprtem grobu. Tina pa je odšla v porodnišnico, po Elo in vnuka. Ded je odhajal, vnuk pa je prišel in zapolnil dedovo mesto.