članki
NEKAJ UTRINKOV IZ ZGODOVI№ RDEČEGA KRI2A SLOVENIJE
(ob 120-letnici RKS)
Tone Kikelj
S tem člankom bi rad z nekoliko zgoščenim kronološkim prikazom delovanja RK
dravske banovine neposredno pred napadom na Jugoslavijo in v prvih mesecih
italijanske okupacije t.i. Ljubljanske pokrajine, na zgodovinskem primeru prika-
zal delovanje RK na področju zdravstvenega in socialnega varstva ter poizvedo-
vanja.
Leta 1366 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Gospejno društvo za pomoč ranjenim
in bolnim vojakom ter vdovam in otrokom padlih vojakov, ki se je leta 1879 pre-
imenovalo v Domoljubno žensko podporno društvo za Kranjsko v Ljubljani. Društ-
vo z enakim imenom so tisto leto ustanovili tudi moški. Domoljubna podporna
društva, posebej za ženske in moške, so bila ustanovljena tudi v drugih slovens-
kih (ali pretežno slovenskih) deželah bi\^e Avstro-Ogrske: Domoljubno podporno
društvo za Koroško (1864), Domoljubno podporno društvo za Gorico in Gradiško
(1879), Deželno domoljubno društvo za Trst in Istro (1879).
Prvi veliki preizkus za Domoljubni društvi dežele Kranjske je bil leta 1895 ob po-
tresu v Ljubljani, ko sta se izkazali z ustanovitvijo poljske bolnišnice in s polj-
skimi kuhinjami.
Leta 19D2 sta se moško in žensko društvo združili v Deželno in žensko podporno
društvo RK za Kranjsko, ki je po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 ustanovil
Slovenski Rdeči križ.
Leta 1923 so bila razpuščena nacionalna društva RK, ustanovljen pa je bil Rde-
- 9 -
či križ Jugoslavije. Z ustanovitvijo banovin so bili ustanovljeni tudi banovinski
odbori RK. V Ljubljani je bil banovinski odbor RK Dravske banovine. Dne 1.
septembra 1939 se je pričela druga svetovna vojna, ki je vse bolj neposredno
ogrožala tudi Jugoslavijo, zato je RK Jugoslavije izvedel več pripravljalnih ukre-
pov:
-	V letu 1940 in 1941 je izpopolnjeval zaloge sanitetnega in zdravstvenega ma-
teriala,
-	pomagal je pri pošiljanju in dostavljanju pošiljk vojnim ujetnikom in interni-
rancem vojskujočih se držav in pri iskanju svojcev,
-	zbiral je samarijance in bolničarje, organiziral bolničarske tečaje in zbiralne
akcije,
-	socialni odsek RK je izvedel akcije za zbiranje materialnih sredstev za pri-
mer vojne. Zbirali so postelje, nosila, zdravila, oblačila in hrano za begunce,
posteljnino, brisače, kuhinjsko perilo, posodo in pribor, obleko, obutev in dru-
go.
Dne 9. decembra 194G je bila v Beogradu plenarna seja glavnega upravnega od-
bora RKJ, na kateri je bilo sklenjeno, naj se RK kot pomožni organ državne
vojne sile pripravi na reševanje nalog.
V Ljubljani je RK pripravil naslednje zasilne bolnišnice:
-	V Alojzijevišču s 60 posteljami,
-	v Slajmerjevem domu s 30 posteljami,
-	v Gluhonemnici s 50 posteljami,
-	v inštitutu za zdravljenje novotvorb s 45 posteljami,
-	v garnizijski bolnišnici, ki je bila vsa rezervirana za delo RK.
Po napadu na Jugoslavijo so zaradi znanega razvoja dogodkov ostala vsa bolniš-
nična ležišča nezasedena.
Zaradi hude brezposelnosti in velike bede, v kateri je neposredno pred vojno ve-
čina prebivalstva, je RK pozimi 1940/41 v Ljubljani razdelil 180 t premoga bol-
nim, revnim in vpoklicanim na orožne vaje.
- IO -
Napad na Jugoslavijo
Dne 7. aprila 1941 je banovinski odbor RK Dravske banovine izdal naslednjo iz-
javo:
"V vojnem stanju smo. Vsaka edinica naj se pripravi in razmeram prikladno sto-
ri vse, kar smatra za potrebno. Predvsem bo treba zbrati vse samarijanke, bol-
ničarje in bolničarke. Na skupnem sestanku naj si razdelijo delo povsod, kjer je
zaščita potrebna in kjer je potrebno dvigniti pogum in moralo. Preglejte in na-
bavite manjkajoči obvezilni material. Določite sprejemališča ranjencev, skrbite
za transportna mesta, od koder gredo ranjenci v bolnice.
Istega dne je pododbor RK v Ljubljani pozval ljubljanske bolničarje in bolničar-
ke, naj se takoj zglasijo na svojih mestih po vojnem razporedu. Kdor ni imel
razporeda, naj bi se prijavil v pisarni RK na Gosposvetski cesti v Ljubljani. Dne
11. aprila 1941 je italijanska vojska vkorakala v Ljubljano.
Delo RK po italijanski zasedbi
»
Petnajstega aprila je RK Dravske banovine organiziral odsek za poizvedbe za po-
grešanimi, ki je svoje delo opravljal v sodelovanju z mednarodnim RK v 2enevi.
Do 9. maja 1941 je poizvedovalni oddelek prejel nad 8.000 poizvedovalnih prijav.
S poizvedbami je najprej pričel v večjih mestih bivše Jugoslavije (Beogradu, Za-
grebu, Novem Sadu, Skopju, Mariboru in Celju). Prijavno in poizvedovalno delo
je opravljala poizvedovalna pisarna, ki je sprva delovala v prostorih RK na Gos-
posvetski cesti, potem pa se je za nekaj časa preselila na Bleiweisovo cesto,
na žensko realno gimnazijo, končno pa se je naselila v drugem nadstropju De-
lavske zbornice na Miklošičevi cestL Pisarna je imela 20 prostovoljcev. Vsi po-
izvedovale! so delali brezplačno in brez vsake nagrade.
Poizvedovalni oddelek je v razne kraje bivše Jugoslavije pošiljal kurirje. Do 19.
junija 1941 se je nabralo že 13.262 poizvedb. RK je bil pred težko nalogo, saj
so prometne žile usahnile, zveze med posameznimi kraji so se pretrgale, nasta-
le so številne nove meje in ovire, ker so okupatorji razkosali Jugoslavijo.
V takih razmerah so bile uspešne edinole ustne poizvedbe. RK je organiziral po-
- 11 -
sebno službo kurirjev in jih poslal po vsej bivši Jugoslaviji. Do 19. junija 1941 je
Ljubljano zapustilo 72 kurirjev-s seboj so odnesli 12.000 zahtevkov za poizvedbe.
Do takrat se je že vrnilo 46 kurirjev, ki so obdelali 172 večjih mest in krajev
in prinesli 1.900 uspešnih poizvedb. Kurirji RK so bili prvi poizvedovalni organi,
ki so se pojavili v drugih krajih bivše Jugoslavije in med iskanimi rojaki vzbudi-
li nepričakovano veselje. Povsod so bili pomembne osebnosti. Njihov potni list,
izstavljen v 4 jezikih (slovenskem, srbohrvaškem, nemškem in italijanskem) je
bil nekaj podobnega kot diplomatski potni list. Gostitelji iskanih oseb so jim
šli na roke, pa tudi okupacijske oblasti jim še niso delale večjih težav. V Ljub-
ljano so prinašali pošto za svojce v Sloveniji in razna sporočila in 30 prostovolj-
cev jih je vsak večer raznašalo po ljubljanskih domovih.
Poizvedovalna pisarna jé imela 5 oddelkov: prijavni, odjavni, kurirski, obvešče-
valni in oddelek za vojne ujetnike.
16. julija 1941 je sekcija RK za socialno pomoč vse priseljene v Ljubljano (be-
gunce s Štajerskega, Gorenjskega in iz drugih jugoslovanskih krajev), ki niso bi-
li "krajevno pristojni" v Ljubljansko pokrajino, opozorila, naj se za pomoč obr-
nejo na RK, ki jim je dokler si niso zagotovili zaposlitve in legalizirali svojega
bivanja v Ljubljanski pokrajini, zagotavljal hrano, prenočišča, obleko in obutev.
To je bilo pomembno delo RK, saj je na tak način pomagal tisočem beguncev,
da so premostili največjo stisko.
Oddelek za vojne ujetnike je 23. julija izdal prvo sporočilo o prizadevanjih za
odobritev pošiljanja paketov vojnim ujetnikom, ki se glasi: "Intervencije in proš-
nje visokemu komisariatu, da bi se lahko ujetnikom pošiljalo pakete so rodile
uspeh le toliko, da je dovoljen paketni promet za italijanske ujetnike. Za pošil-
2
janje paketov nemškim ujetnikom teko pogovori z rimskim Rdečim križem."
Oddelek je poizvedoval po vojnih ujetnikih po taboriščih, pri okupacijskih oblas-
teh, organizacijah RK, v bolnicah, vojaških komandah in drugje. Končno je pro-
ti koncu julija prišlo sporočilo z Dunaja:
"Pred kratkim je OKW v Berlinu določila, da se bodo vsi ujetniki, ki so sedaj
raztreseni širom Nemčije, zbrali v centralnem zbirališču, takozvanem Heilagu v
Gänserndorfu pri Dunaju. To so vsi ujetniki, prejšnji jugoslovanski državljani, se-
- 12 -
daj državljani prijateljske države Italije (italijanski državljani "po aneksiji" op.
A.K.). Od tu bodo vsi Slovenci in Hrvatje - Dalmatinci najkasneje v dveh, treh
cJneh poslani v Zagreb. V Zagrebu jih bo prevzel italijanski konzul, ki bo mo-
ral dobiti od pristojnih političnih oblasti potrdilo o njihovi politični neoporeč-
nosti. Sele na podlagi tega izkazila se bojo lahko ujetniki vrnili na svoje domo-
ve...".^ Predstavništvo RK iz Berlina pa je sporočilo, da bodo v ujetništvu os-
tali samo še Srbi.
V zvezi s povratkom vojnih ujetnikov je Rdeči križ zbiral "domovnice", to so bi-
la potrdila, s katerimi so dokazovali, da ujetnik res sodi v Ljubljansko pokraji-
no. Samo z "domovnico" je bil lahko izpuščen.
Sredi avgusta 19A1 je Rdeči križ začel zbirati Zimsko pomoč; ker pa je bilo
med italijansko okupacijo vsako zbiranje mimo uradnih skrbstvenih organov pre-
povedano, so morali akcijo prekiniti. Avgusta 1941 je Rdeči križ pozval vse
Ljubljančane, "... ki imajo razumevanje za težave onih, ki so zaradi vojne zgu-
bili streho nad glavo," da jim dajo na razpolago svoje stanovanjske prostore.
Dne 28. oktobra 1941 je bil Rdeči križ postavljen pod nadzorstvo:
"Visoki komisar določa: 1. Rdeči križ v Ljubljani se postavlja pod neposredno
nadzorstvo visokega komisarja, ki ga bo izvrševal po fašistu Maffeiu. Ta ima
tudi nalogo, da pripravi preureditev Rdečega križa po zahtevah novega položaja,
nastalega z ustanovitvijo Ljubljanske pokrajine.
Ljubljana, 26.10.1941 Graziolli."
To je bila prva velika prelomnica v delovanju Rdečega križa v Ljubljanski po-
krajini. Vse dotlej je po najboljših močeh opravljal svoje humano poslanstvo.
Pripravljal se je sicer predvsem za sanitetno dejavnost, po okupaciji pa se je
ukvarjal s poizvedovanjem, vojnimi ujetniki in oskrbovanjem beguncev. Vsa nje-
gova dejavnost je slonela na manjšem številu entuzijastov, ki za svoje delo ni-
so dobili nobenega plačila, po vojni pa nobenega družbenega priznanja. Zato ta
zapis namenjam njim, ki so v slabih sedmih mesecih italijanske okupacije veli-
ko naredili za lajšanje trpljenja naših ljudi. Mimogrede bi rad opozoril na po-
men poizvedovalne dejavnosti Rdečega križa in na najštevilnejšo populacijo, s
katero se ukvarja v vojnih razmerah - begunce.
- 13 -
Oris delovanja Rdečega križa v Ljubljanski pokrajini po postavitvi pod
nadzorstvo
Ko je bil RK postavljen pod nadzorstvo, je njegovo delo usahnilo. Sele 26. no-
vembra 1941 je siromašnim prebivalcem Ljubljane delil premog (po 150 kg na
štiričlansko družino). Vse kaže, da "preurejanje" Rdečega križa ni šlo po načr-
tih visokega komisarja. Službeni list Ljubljanske pokrajine št. 12/41 je objavil
odločitev visokega komisarja, ki med drugim pravi:
II
-	z dne 17.12.1941 se je bistveno spremenilo podporno delovanje krajevnega
Rdečega križa, ki se mora zaradi tega prilagoditi predpisom, veljajočim za
delovanje in poslovanje italijanskega Rdečega križa,
-	na podlagi člena 3. "kr. ukaza z dne 3.5.1941 odloči: Upravni odbor Rdečega
križa v Ljubljani je razpuščen in uprava se poverja majorju komisarju De Na-
hio Udile di Osciaccov Antonu,
-	Rdeči križ v Ljubljani ki se preosnuje v samostojni odsek, podrejen nepo-
sredno Društvom italijanskega Rdečega križa in z odseki drugih italijanskih
pokrajin. Vsa imovina ostane na razpolago za potrebe te ustanove."
S tem je bil L. Maffeiu odstavljen, njegov naslednik pa je dobil nalogo ponov-
ne "preureditve" RK. RK se je preimenoval v Italijanski Rdeči križ, avtonom-
na sekcija Ljubljana, in se je ukvarjal predvsem s sprejemanjem pošiljk za ci-
vilne vojne internirance v italijanskih taboriščih (v nemška taborišča se iz Ljub-
ljanske pokrajine niso mogle pošiljati poštne pošiljke, pač pa je bilo treba te
pošiljke prej pretihotapiti na nemško okupacijsko območje). Sporočila italijan-
skega Rdečega križa so bila redka, skopa, nanašala pa so se predvsem na "pa-
ketno službo" in dopisovanje z vojnimi ujetniki.
Okupacijski Rdeči križ Slovenije po kapitulaciji Italije
Po kapitulaciji Italije, 10. oktobra 1943, je bil v Ljubljanski pokrajini ustanov-
ljen Rdeči križ Slovenije. Delovanje tega (okupacijskega) RK še ni dovolj ra-
ziskano, zato navajam le nekaj podatkov:
Predsednik je bil dr. Fedth. Sprva je imel 3 sekcije - sanitetno sekcijo, sekci-
jo za zbiranje prostovoljnih prispevkov in sekcijo (oddelek) za stik z RK v dru-
- 14 -
gih državah, pozneje pa 6 odsekov: gospodarski, podporni, poizvedovalni, paket-
ni, sanitetni in odsek za povratnike. Po italijanski kapitulaciji so se začeli iz
Italije množično vračati konfiniranci, interniranci, vojni ujetniki in nekateri za-
porniki. Slovenski Rdeči križ je povratnikom pomagal z obleko in denarjem,
ákofijska dobrodelna pisarna pa je na Ledini uredila prenočišča za povratnike,
potem pa so jih z različnimi pritiski mobilizirali v belo gardo. Doslej še ni do-
volj raziskana stvarna vloga RK pri tem. Nesporno je, da je bil to čas mno-
žičnih migracij iz Italije. V Logatcu je imel RK izpostavo, ki je posredovala
pri povratku več tisoč migrantov, v Trstu pa ekspozituro. V letih 1944 in 1945
se je RKS ukvarjal predvsem z organiziranjem tečajev za bolničarje, z objav-
ljanjem vrstnih redov za sprejem paketov, z darili in volili Rdečega križa in s
pozivi za prispevke.
Ustanovitev in pomembnejše naloge Rdečega križa Slovenije
Dne 11. junija 1944 je bil sklican ustanovni zbor Rdečega križa Slovenije:
"Na pobudo in v sporazumu s predsedstvom Slovenskega narodnoosvobodilnega
sveta in z glavnim štabom narodnoosvobodilne vojske in partizanskih òdredov
Slovenije sklicujemo podpisani zborovanje za ustanovitev Rdečega križa Slove-
nije. Notranji in zunanji vojaški politični položaj narekujeta nujno potrebo us-
tanovitve Rdečega križa, ki naj prevzame v teku te vojne in v času po osvobo-
ditvi vse naloge, ki pripadajo takim ustanovam po mednarodnem pravu. Rdeči
križ Slovenije bo sestavni del jugoslovanskega Rdečega križa. Sporočamo vam,
da bo ustanovni sestanek v nedeljo, 18. junija 1944 ob 10. uri dopoldne v Grad-
cu v Beli krajini. Ohranite kraj in čas konspirativno....
Dr. Drago Marušič s.r.
bivši general in minister, član SNOS
generallajtnant Jaka Avšič s.r.
namestnik komandanta GS NOV in POS
Vida Tomšič s.r.
članica SNOS in GO SP2Z
Prodekan Andrej lic s.r.
Župnik v Podzemlju
dr. Bogdan Brecelj s.r.
zdravnik, šef vojaške bolnice."5
- 15 -
Za predsednika glavnega odbora je bil izvoljen dr. Drago MarušiC, za podpred-
sednike pa Engelbert Gangl, Vida Tomšič in Andrej lic. Sedež glavnega odbora
RK je bil vse do osvoboditve v Semiču v Beli krajini.
Do ustanovitve RKS je prišlo hkrati z uveljavljanjem nove jugoslovanske držav-
nosti. Pred tem je bil v Drvarju ustanovljen Rdeči križ Jugoslavije, ki je kot
nacionalna organizacija RK začel navezovati stike z mednarodnim komitejem
Rdečega križa in z nacionalnimi društvi Rdečega križa zavezniških držav. Če-
prav dotlej formalno v okviru narodnoosvobodilnega gibanja Rdeči križ ni ob-
stajal, so se enote NOV praviloma ravnale po ženevskih konvencijah in tedaj
veljavnem humanitarnem pravu. Ker okupacijska stran ni priznala nove držav-
nosti, ni priznala tudi novoustanovljenega Rdečega križa Jugoslavije in Slove-
nije, ki je moral na zasedenem ozemlju delovati tajno, ali pa se je to delovan-
je vsebinsko izvajalo v okviru Ljudske pomoči oziroma Slovenske nerodne pomo-
či.'
Novoustanovljeni Rdeči križ Slovenije je imel sedem odsekov: administrativnega,
organizacijsko-propagandnega, poizvedovalnega, sanitetnega, gospodarsko-finan-
čnega, socialnega in odsek za podmladek RKS.
Do konca vojne in po njej je poizvedovalni odsek opravil tisoče poizvedb ter po-
magal najbednejšim, gospodarsko-finančni odsek je zbiral sredstva in delil pod-
pore, organizacijsko-propagandni RKS je ob pomoči ljudske oblasti in množičnih
organizacij širil organizacijo med ljudskimi množicami.
Rdeči križ je sestavljal sezname uničenih vasi, izvajal akcije za preskrbo otrok,
organiziral zbirke za pomoč prizadetim krajem in ljudem, prirejal samarijanske
tečaje, skrbel za ranjene borce NOV, preprečeval epidemije, organiziral družin-
sko dopisovanje med družinskimi člani, ki jih je vojna vihra raztepla po vsej Ev-
ropi, vzpostavljal je stike z našimi izseljenci v Ameriki, skrbel za repatriacijo
vojnih ujetnikov, internirancev, zapornikov, preganjancev, ukradenih otrok in dru-
gih številnih migrantov. Podmladek Rdečega križa je izvajal akcije nabiranja
zdravilnih rastlin, pomagal pri obdelavi zemlje in drugo.
Navedel sem nekaj utrinkov iz življenja Rdečega križa, skozi katere naj bi ga
- 16 -
bolje spoznali, ga upoštevali in sprejeli za svojega.
GPOMBE:
1.	Slovenec, 7.4.1941
2.	Slovenski narod, 23. julija 1941
3.	Slovenec, 2. avgust 1941
4.	Slovenski narod, 28. oktobra 1941
5.	Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana 1974
6.	Glej moj članek Solidarnost in prostovoljno socialno delo v Dravski bano-
vini in v Ljubljanski pokrajini (od leta 1940 do 1950), Socialno delo, 24,
1985, 3-4.