POSLEDNJE DARILO. Slika iz življenja. tna Čermakova se je obrnila stran od postelje bolnice, ki je ležala z zaprtimi očmi. Otrla si je oči, prenapolnjene s solzatni, pa šepetala samaseboj. »Nesreča! Minulo leto je umrl njen mož tako iznenadoma. Prišel je vozu pod kolesa. A sedaj tudi ona, še tako miada, bo morala zapustiti dvoje otrok-sirot. Krepko se je poprijela dela, da ne bi pomrli siroti od gladu. Vendar delo je presegalo njene moči. Nežno telo se je borilo, dokler se je dalo, samo da se preživi in obleče otroka. Toda sedaj je vsega konec! Zdravnik mi je dejal, da za njo ni več rešitve. Nam revežem, ki od nas ni mdči ničesar pričakovati, zdravniki povedo resnico. Delala sem, kar sem mogla za revno to Teklo, mojo sorodnico. Toda jaz sem le revna perica — in le s težavo se morem preživiti!" »Anica!" je šepetala bolnica. MKaj, Tekla, kaj ti naj podam ?" In stara perica se je približala postelji. Bolnica — še dovolj tnlada ženska s pravilnimi črtami na licu, ki so pričale , o nekdanji lepoti, preden je prsna bolezen pričcla svoje delo ugonobljenja I — je odprla oči ter gledala poslednjo svojo prijateljico, ki je ni zapustila ] v najtežavnejših trenotkih življenja. Oh, te velike; široko odprte, od vročnice se kar lesketajoče oči — se ti je zdelo — so izražale vso bolest materinega srca. »Hejta — vio!" se je zaslišal v tem hipu glas petletnega fantiča, sedečega na lesenem konjiču, ki ga mu je bil pokojni oči podaril o Božiču. BHejta — vio — sivec! Vio!" Bil je v resnici sivec, kolikor se je dala še spoznati barva na tej leseni igrači. Konjičku je v resnici nedostajala ena noga, vendar mali Jožek se za to ni zmenil dosii. Njemu se je zdel njegov sivec boljši in zalši nego vsi drugi konjiči na svetu. Njegova sestra, komaj za leto starejša, je sedela na stolu ter si prizadevala z nespretnimi prsti I potegniti iglo s sukancem skozi staro, oguljeno tkanino. j »Vio!" zakliče fantin vnovič. ^H Jožek, bodi tiho!" ga je opominjala Evica, »mati so bolni!" ^^J nJaz nočem, da bi bili mati bolni," se oglasi fant; ,ma(i vstanejo zopet." I Po bledem in upadlem obličju bolne vdovc spreleti rožnat žarek nadeje. 1 rDa, Jožek!" zašepeta potihoma z velikim trudom, Jaz vstanem!" I ,Toda, Tekla," reče stara perica, »bodi vendar pametna, kaj ti neki 1 pridc na um?" 1 nDa, da!" zakliče fant, »mati tnorajo vstati, morajo pripeljati očeta! I Jožek hoče imeti očeta!" | nPomiri se, Jožek," zašcpeta bleda mati, ,,kmalu sc bova videla z ^J očetom, otroka!" ^H Evica z velikimi svojimi očmi pogleda matcr. Mogoče, da se je že zlž ^| slutnja prebudila v olročji glavi, predslutnja nekaj strašnega, skrivajočega I se v materinih besedah. Toda Evica ne reče besedice, samo igla ji odpade 1 iz (resočih rok. I e? 42 tž? 1 BMoram oditi, dasiravno z bolestjo v srcu," reče stara Ana. »Nocoji pbnoči imam pranje pri gospe kontrolorjevi. Šele proli jutru utegnem zopet priti pogledat semkaj k vam ter prinesem otrokom kruha — tebi, Tekla, pa. čašico tople kave." BKave ne smem piti," odvrne bolnica, »gospod zdravnik..." BMeni je zdravnik rekel, da smeš jesti in piti vse," pripomni Ana. BTo pomeni . . ." BKar sc dobi pripravnega za jed in pijačo!" konča mala Evica. Te besede razdražijo staro Ano. da ji odvrne z nestrpljivim glasom: BKaj ima& govoriti, ti mala beba, tebi ni to prav nič mar! Dokler še živi Ana Čermakovar dotlej se bo našlo še zmerom kaj za vas!" Evica pobesi glavo. Jožck pa se jc ukvarjal neprestano s konjem, ga je izpodbadal in priganjal k hoji z neprestanim: »Hejta — vio!" nAnal" zaslišal se je slabi glas bolnice. ,Kaj hočeš, Tekla?" vpraša sočutno starka. »Torej prideš šele proti jutru k nam?" BPoprej ne morem. Znano ti je, da je gospa kontrolorjeva poštena žena, ki pa zahteva mnogo. Pri nji tnora biti vse v največjem redu irt najtočneje izvršeno. Že kakih 14 let perem pri nji in je z menoj vedno zadovoljna. Ne bilo bi mi prijefno, ko bi se pritoževala čezme ter imela upravičen vzrok k temu!" »Razumem te, Ana! A poprej ne moreš priti k nam?" .Ne morem, toda proti jutru pridem, Tekla!" nK meni? . . ." ln bolestni smeh se prikaže na licu mlade matere. Ana poljubi bolnico na čelo BBog te spremljaj, Ana! Dobro, da si se poslovila od mene," reče bolnica, »proti jutru se že več ne bova videlil" Nekoliko minut je držala Ana mlado mater za roko ter ji zrla z; megflenim pogledom v lice, zalito s solzami. BVse . . . vse bi bilo dobro," je šepetala bolnica. Jaz bi se rada sešla s svojim Jožefom ter prebivala ž njim na onem boljšem svetu, ako bi nc bilo teh otrok!" ,Bog pomagaj!" reče Ana jokaje. ,A ti, ti Ana, ne zapustiš otrok, kaj ne?" BRada storim, kar mi bo le mogoče!" odvrne stara perica, ki ni mogla obviadati gatiljive bolesti pri pogledu na ta srce razdirajoči prizor. 0Sedaj pa moram iti! Gospa kontrolorjeva zre goiovo že nestrpljivo na uro," reče perica. Pa zbeži iz revne sobice. Ostali so sami: umirajoča mali in dvoje nič hudega slutečih otrok. V železni peči je tlel še poslednji košček premoga. V tcsni sobi se je boril še ostanek toplega ozračja z od zunaj se vsiljujočim mrazom. Noč je razprostirala svoja temna krila nad več tisoč duš broječo množico prestolnega mesta. Da, celo 200 tisoč glav je živelo v tem morju hiš, toda nihče ni pritekel na pomoč tcma dvema lačnima otrokoma, ki sta se, ne govoreča niti besede, približala k materini postelji. Toda ta je ležala nepremično z zaprtimi očmi.