Kako bi se naše šole najlaže oskrbele s potrebnimi učili ? Jjasi je vis. c. kr. deželni šolski svet\ mera zaman iskal, dasi ima isti v šoli kaj določil, katere učne iiripoinočke niora imeti važen pomen. vsaka šola, vender je marsikatera skoro brezj Mnogokrat so tej zanikarnosti krivi učitelji vseh; našel sem šole, v katerib bi celo toplo-| sami, a to Ie radi tega, ker so preveč po- pustljivi in puščajokrajnešolskesvete, da sami gospodarijo, kakor jim drago. Pripoznavam, da je težavno pripraviti človeka, kateri nima pojina o namenu in uredbi šnl, da bi isti privolil, da bi občina plačevala za stvari, katere se zde tein zastopnikom nepotrebne. Mnogokrat se pa piipeti celo, da udje krajnega šolskega sveta le radi ljube opozicije odreko nakup uf-nih pripoinoC-kov. kar se vazvidi iz sledečega. Pri sestavljenji proračuna za leto 1890. sein nasvetoval med drugitn tudi stenske table za nazorni nauk v nakup. Da bi spoznali mojo upravičeno zahtevn, pojasnil seni tudi, kakšne so iste in čemu nain rabijo. A zaman. Podpredsednik krajnega šolskega sveta odgovori: ,,Tega pa res ni treba. saj otroci doma vidijo take stvari." I'(> teni lakonirnem odgovoru se je razpiavljnl proračun dalje; seveda, vsaka stvar se je odbilakot nepotrebna. Končno pravi g. kateliet. da on piiporoča, da bi se omenjene talile vender kupile. In kaj niislite, kaj stori podpredsednik? ,,Da. toje pu potrebna reč," bil je njegov odgovor, dasi je pred nekoliko niinutanii trdil, kako nepotrebna je. Ker so se pa drugi udje nekako nevoljno obnašali, nasvetovalo se ,je v nakup učnih pripomočkov celib p e t i n d e v e t d e s e t krajcarjev, dasi nani nianjka še najpotrebnejših. Kolikokrat se prigodi, da nioni učitelj beračiti pri predsedniku krajnega šolskega sveta za nekaj krajcarjev, da oinisli kredo ali črnilo; kajti ako bi sam založil, le nerado bi se niu povrnilo: da bi pa untelj sam kupoval te stvari, tose nikakor ne niorezahtevati, ker ima že itak preskrornno plačo in to ni njegova stvar. Meni se je zgodilo, da seni 14 dnij, prednn mi je pošlo črnilo, že skoro vsak dan opozarjal predsednika, da naj je kupi, a nioral sem biti potera še 14 dnij brez rrnila \n še tedaj bi ga ne bil kupil, ko bi niu ne bil pretil, da si bo(lem drugače moral iroiiiagati. Neki tovariš mi je celo tožil, da niora za vsak ko.šček krede posebej prositi in da predsednik še tedaj godrnja, koliko se krede porabi. Ako pa učitelj strogo zabteva potrebnih stvarij, nastanejo navadno nasprotstva, katera se potem nikdar ne dado odstraniti in so z večine tudi jako slabega vpliva na razvoj šole. Da se marsikateri g. kolegov takim nasprotstvom rajši ogne, je umevno, a nikakor ne odpustno, ker potem bi bile skoro vse šole tako zanemarjene, kakor so nekatere, kajti malo je krajnih šolskili svetov, katerim bi bil napredek šole pri srci. Vse te zapreke bi se pa prav lahko odstranile. Za vzgled si vzemiino upravo cerkva in župnijskih dvoiv.ev. Dasi so z večine troški za njih vzdrževanje večji, kot pri šolab, vender se redko kedaj sliši, da bi se kdo radi tega hudoval in naravno, ker se navadno ne ve, koliko in za kaj se je potrosilo. Na ta način bi se tudi labko šole oskrbovale. Za vsako šolo naj bi se za nakup učnih pripomočkov, poučnib potreb i t. d. določila Ietna povprečnina (pavšale), katero naj bi občani pri davkari.ji vplačali. Ta znesek, ali del tega zneska naj bi se izročil voditeljstvu šole, katero naj bi konceni leta položilo račun s pobotnicanii sl. c. kr. okrajnemu šolskemu svetu. Prisjievke za učila naj bi pa okrajni šolski sveti zbirali in naročilo naj bi se raznih učnili pripomočkov. kateri bi se potem posameznim šolnm razdelili. Xa ta način bi imele vse šole že zdavnaj vse potrebne učne pripomočke, kateri bi bili vrhu tega cenejši, ako bi se za večje vsote vkupno naročili. Slav. c. kr. okrajni šolski sveti bi radi tega ne imeli dosti več opravila, ker bi bržkone zastopniki učiteljstva to stvar v roko vzeli, in bi učila potein labko poštnine proste razpošiljali dotičniin šolam. To stvar priporočam sl. c. kr. šolskiin oblastvoin v resen preudarek, kajti s tein bi storila nnšn šola zopet precej velik korak v napredku. Končno oiucniin, da bi osobito šolski vrti imeli ninoge koristi, ko bi se stvar v teni zinislu uravnala. Glede tega morebiti v kratkem kaj več. Marsikateri čč. gg. tovarišev se je že izrazil, da ne ve, kateri učni pripomočki so predpisani za vsako ljudsko šolo. Vzrok temu je ta, da v zbirki nPostave in 14* ukazi," katero je izdalo kranjsko učiteljsko društvo, pogrešamo določbe visokega c. kr. deželnega šolskega sveta od 19. grudna 1874. Našel sem pa nied starimi spisi ono določbo, katero hočem tu podati *) Upam, da bode marsikaterim gg. tovarišem s to objavo ustreženo, da bode vedel krajni šolski svet pri sestavi proračunov opozoriti, kaj naj se kupi. Upati je, da bodo vsi gg. tovariši delali na to, da si vse šole omislijo potrebno, česar pač sedaj ni, ker znane so mi *) Z ozirom na tn članek snio imenovani razpis priobčili v 11. številki. Ured. marsikake šole, katcre razven kakega zarna- zanega zemljevida, katerega je morebiti kdo podaril, nimajo nikakeršnih učnihpripomočkov. Pri tej priliki nii je še omeniti, da je prav živa potreba, da bi se omenjena zbirka šolskih zakonov, katera je vsekako že zastarela, nadomestila z novo zbirko, ker od leta 1876. je že marsikak ukaz zagledal beli dan. Jako težavno je iskati po šolskih arhivih dotičnih razglasil. Vrbu tega pa omenjena oblastva šolskim vodstvom niti vseh ukazov objavila niso, ali so se pa isti vsled maloniarnosti celo pogubili. F. tiartner - Dobrara.