Zopernosti so človeku koristne. Otroci, klere no strabujejo, so vselej naj bolj razposajeni. Kaj smo mi drugega v očelt božje previdnosti, kakor olroci pod očetovo oblasljo! Srcča dolgoterpcča nas navdihuje z napuboni, ali pa nas zaziblje v dolgočasnost, neslanost in presilnosf. Silno je povedati, pa jo vendar rcsna in imenitna resnica, da nam je nesreca dostikrat potrebna. Naj sc drubal posmebuje temu načplu, kakor drago; nemogoče je, da bi nepopolna stvar (človek) zmironi oslala nppokvarjpna. Dobro in slabo se pri njem vedno spreminja, to je njpgov naravni delež. V nczgodi se človek izobražujc, kakor mornar v viharju in vojak v boju. Kakor drevesa, ktera veter siin ter tje inaje, globokcje korenine nastavljajo in se ojačč, tako se žlabtne dtiše o času viharja, ki verši nad njib glavami, toliko terdnejše in mocnejše oklenejo kreposli, nesrečc nam odkrijejo visoko imeni'no skrivnost naših moči; ko bi vgodna sapa mornarju zmirom jadra napčnjala, in bi riikoli ne rabil svojib umctnosti, kako bi sc povzdignil nad vsakdanjost? Ko bi pozemeljska sreča zniirom bila nespremenljiva, kje bi so dobivala (ista hrabrost, tista močnodušnost, ki more zdraviti in prcmagati stiske v življenji! Tcdaj je imenitna resnica in velika bcscda moža, ki pravi: ,,Xe vcrjamem, da bi bila večja nesreča na svctn, kakor če se človeku v življenji nikdar nič hudpga nc pripeti". I)a, še skoraj več bi se moglo reči: Zopernosti lcpšajo življenje. Julranja zarja bi nas ne ocarala toliko, ko bi prpd njo ne bila zpmlja v tamni mpgleni plašč zavita. Pomla(i bi nc impla (oliko railosti in vpsplja, ko bi pred njo ne bil led in zraerzlina. Ktcri zpmpljski kraj nam bolj dopada od tistpga, kjcr se nahajajo blizo cvetoče pokrajine zevajoči propadi, tedaj strah poleg lepote! Kedar v hudem vibarju valovi butajo v morske bregove, takrat se mornarji toliko vcselc dospevši na kopno, in kedar je po hudi vojski zopct mir, vesele se narodi dvakrat zaželjenega mirii. M.