Narečne prvine v evangeličanskem Düsevnem listu
Mihaela Koletnik
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, mihaela.koletnik@um.si
- 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article -
V prispevku1 osvetljujemo narečne prvine v mesečniku Duševni list (1922-1941), s katerim so prekmurski evangeličani uresničili zamisel o lastnem verskem tisku. Čeprav je Duševni list začel izhajati v času, ko so se pokrajinski knjižni jeziki že poenotili z osrednjeslovenskim, so si uredniki Duševnega lista prizadevali ostati zvesti protestantski jezikovni tradiciji Štefana Kuzmiča in jeziku, ki je bil blizu narečju, kot so ga govorili protestantski verniki, živeči na ozemlju med Muro in Rabo. V prekmurskih knjigah od prve polovice 18. stoletja naprej so se glasovi zapisovali v prekmurskem črkopisu. V tem črkopisu se je od 20. decembra 1922 do 20. novembra 1931 pisalo tudi v Duševnem listu, nato pa ga je 20. decembra 1931 nadomestila gajica. Uvedbo gajice, pisave, ki je v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru nadomestila bohoričico, so od druge polovice 19. stoletja podpirali tudi prekmurski katoliški pisci.
The present paper reflects upon dialect characteristics in the monthly newspaper Duševni list (1922-1941) with which the Prekmurje Evangelicals realised the idea of having a religious publication of their own. Although Duševni list began publication in a time when the regional standard language varieties had already unified with the central Slovene one, the editors of Duševni list made great efforts to remain loyal to the Protestant language tradition of Štefan Kuzmič and thus a tongue close to the dialect spoken by Protestant worshipers living on the territory between the rivers Mura and Raba. From the first half of the18th Century on, the Prekmurian books were written in the Prekmurian script. The same is true of Duševni list in the period from 20 December 1922 until 20 November 1931. On 20 December 1931, however, Gaj's Latin alphabet was introduced. It replaced the Bohorič alphabet used in the central Slovene language territory until then and was, from the mid-19th Century on, adopted by the Prekmurian Catholic authors as well.
Ključne besede: protestantizem, Prekmurje, verski periodični tisk, Duševni list, prekmursko narečje
Key words: Protestantism, Prekmurje, religious periodical, Duševni list, Prekmu-rian dialect
1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine - vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
— 263 —
Mihaela Koletnik
0 Uvod
Na slovenskem narodnostnem ozemlju med Muro in Rabo so se prvi zametki protestantizma, ob katolicizmu in pravoslavju ene od treh glavnih usmeritev v krščanstvu, pojavili sredi 16. stoletja.2 Protestantizem se je v Prekmurje širil preko Madžarske in veliko manj preko takrat še močno razlite in neregulirane reke Mure. Ob nastopu reformacije je bilo redko naseljeno ozemlje med Muro in Rabo upravno in cerkvenoorganizacijsko razdeljeno. Severni del (Porabje, Goričko in kraji v okolici Murske Sobote) je spadal k Železni županiji (Vas varmegye) in pod cerkveno pristojnost oddaljene gyorske (rabske) nadškofije, jugovzhodni del z Dolnjo Lendavo pa k Zalski županiji (Zala varmegye) in najprej pod pristojnost vespremske, od 11. stoletja dalje pa novoustanovljene zagrebške nadškofije.3 Ta politično- in cerkvenoupravna razdvojenost, predvsem pa oddaljenost od cerkvenih središč, pomanjkanje duhovništva in cerkvena zemljiškoposestna osiromašenost so bistveno pripomogli k nezadržni slabitvi katoliškega cerkvenega vpliva (Šebjanič 1977: 12).
Čeprav je bil protestantizem v času protireformacije na Slovenskem skoraj povsod zatrt in so se protestanti ali vrnili v katoliško cerkev ali se izselili v Nemčijo, so se protestantske skupnosti v Prekmurju, ki so se po prvotni razcepljenosti opredelile za luteransko različico protestantizma, k čemur so največ pripomogli premišljena dejavnost domačih duhovnikov, vzpodbuden odnos do maternega jezika ter želja po opismenjevanju in prosvetljevanju (Šebjanič 1977: 17), v 17. stoletju razmahnile, utrdile in se ohranile vse do danes.4 To območje je kljub vključenosti v državno skupnost Ogrske in v prekdonavsko superintendenturo vse do protireformacijske vojaške intervencije 1732, ko so protestanti ostali brez vseh cerkva, izpričevalo določeno organizacijsko avtonomnost. Po tem letu so si privrženci augsburške veroizpovedi ob gmotni in moralni pomoči bratislavskega luteranskega vodstva v Nemes Csoju in Šurdu na Madžarskem izbojevali pravico do nekaterih bogoslužnih opravil v maternem jeziku ter do nastavitve slovenskih učiteljev (Šabjanič, Rajhman 1989: 69). Čeprav se je v 18. stoletju evangeličanska cerkev v Prekmurju ponovno organizacijsko in dejavnostno utrdila, k čemur sta prispevala zlasti prekmurska protestantska pisatelja in učitelja Štefan Kuzmič z Nouvim zakonom (1771) ter Mihael Bakoš s cerkveno pesmarico Nouvi Graduval
2	Po vizitacijskem zapisniku iz leta 1627 sodeč je bila ena prvih organiziranih slovenskih protestantskih skupnosti v Prekmurju pri Sv. Benediktu (v Kančevcih) na Goričkem (Šebjanič 1977: 14).
3	Vse do 18. stoletja so bili ogrski Slovenci upravno razdeljeni, dokler se niso 1777. leta združili v takrat ustanovljeni škofiji s središčem v Sombotelu, kar je ugodno vplivalo na razvoj deželne zavesti (Slavič 1999: 23).
4	Čeprav je tuja zemljiška gospoda, ki je bila sprva zelo naklonjena širjenju protestantskih idej (Banfiji v Lendavi, Szecsyji pri Gradu in Nadasdyji na Petanjcih), na prelomu 17. stoletja ponovno sprejela katoliško vero, to ni bistveno vplivalo na versko opredelitev kmečkega živ-lja, ki so se mu oznanjevalci protestantskega verskega nauka z lastnimi prevodi tujejezičnih katekizmov in molitvenikov, z uveljavljanjem maternega jezika v cerkvi in šoli, razumljivimi razlagami evangelija in izobraževanjem zelo približali.
— 264 —
^Slo-vta. Cž-ntro.
Narečne prvine v evangeličanskem Duševnem listu
(1789) in po slovenski predlogi iz 16. stoletja napisanim obrednikom,5 protestanti kljub posredovanju vernikov na cesarskem dvoru in osebno pri sami cesarici verske svobode niso dobili vse do tolerančnega patenta Jožefa II. leta 1781,6 ki se je začel v Prekmurju uresničevati šele leta 1783, ko so bile oblikovane tri evangeličanske župnije: Puconci, Križevci in Hodoš.7 Z razpadom Avstro-Ogrske in priključitvijo Prekmurja matičnemu slovenskemu ozemlju so bili prekmurski evangeličani ločeni od evangeličanske cerkve na Madžarskem. Do 2. februarja 1922, ko so ustanovili svoj seniorat, so bili cerkveno organizirani v Nemški evangeličanski krščanski deželni cerkvi skupaj z nemškim in madžarskim senioratom. Z ustanovitvijo lastnega seniorata so svojo organiziranost cerkvenopravno formalizirali, s čimer se je njihovo versko življenje močno utrdilo in okrepilo.
1 Prekmursko protestantsko slovstvo
V Prekmurju se je protestantsko slovstvo, ki se od slovstvenih del drugih slovenskih pisateljev loči zlasti po tem, da je pisano v prekmurski različici slovenskega knjižnega jezika, začelo razvijati šele, ko je bila reformacija v ostalih slovenskih pokrajinah že zatrta. Po Kuzmiču (1975: 61) sta vznik in razvoj prekmurske protestantske književnosti pospeševala dva dejavnika: protireformacija (versko preganjanje) in raztresenost ter osamljenost protestantskih vernikov, ki se niso hoteli priključiti nazaj h katoliški cerkvi, ampak so se zbirali po hišah in imeli tam privatna bogoslužja in pobožnosti, za kar so potrebovali knjige, pisane v domačem, njim razumljivem jeziku.
Prvi prekmurski pisni spomenik naj bi bila Agenda vandalica (1587), ki jo v pismih bratislavskemu pastorju in mecenu Mihaelu Institoriusu Mošovskemu omenja Mihael Bakoš. S prvo ohranjeno tiskano prekmursko knjigo - Malim katekizmom (1715), tj. prevodom Luthrovega Malega katekizma v prekmurščino, ter z abecednikom Abecedarium slovensko za drobno deco von spuščeno (1725), tj. z devetimi stranmi besedila z abecedo in primeri za poučevanje branja neznanega avtorja, je bila izpričana težnja protestantov, da je potrebno verske nauke širiti med verniki v njim razumljivem, domačem jeziku. Skupaj z delom Red zveličanstva (1747) Mihaela Severja so bili tako postavljeni dobri jezikovni in slovstveni temelji, na katerih so lahko gradili prekmurski evangeličanski pisci. Najplodovitejši med njimi je bil Števan Kuzmič, v katerega slovstvenem opusu sta ob neohranjenem abecedniku in računici (1753) ter katekizmu (1752) najpomembnejši deli Vore krščanske kratki navuk (1754) in temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva 18. stoletja Nouvi zakon (1771), prevod Nove zaveze Svetega pisma iz originala - grščine. Just piše (2008: 59), da Nouvi zakon za Prekmurce nima le verskega pomena, ampak
5	Tega so evangeličanski duhovniki v prepisih uporabljali še v 19. stoletju (Šabjanič, Rajhman 1989: 70).
6	Ta je zagotavljal verske in bogoslužne svoboščine tako protestantom kot pripadnikom drugih veroizpovedi.
7	Z leti so se iz njih oblikovale še druge, in sicer Bodonci (1792), Gornji Petrovci (1821), Do-manjševci (1870), Murska Sobota (1890), Moravske Toplice (1893), Lendava (1902), Gornji Slaveči (1918), Apače (1929) in Selo (1964) (Kuzmič 2006: 35).
— 265 —
Mihaela Koletnik
ima tudi splošnokulturni in narodnostni pomen, saj je vplival na razvoj nadaljnjega prekmurskega slovstva, mu bil pripomoček in jezikovni vzor, s slovensko besedo in opozarjanjem na zvezo z drugimi Slovani pa je krepil zavest o svoji posebnosti znotraj madžarske države in pripadnosti skupnosti slovanskih narodov. Nouvi Graduval (1789) Mihaela Bakoša je prva tiskana prekmurska evangeličanska pesmarica, pri katere pripravi je imel več predlog in ki so jo desetletja uporabljali tako pri bogoslužju v cerkvi kot doma. Bakoševo delo v izdajanju pesmaric je s prvo tiskano mrliško pesmarico Mrtvečne pesmi (1796) nadaljeval Števan Sijarto, avtor prve prekmurske posvetne knjige Starišinstvo i zvačinstvo (1807). Njegov molit-venik Molitvi. Na stari slovenski jezik obrnjene je izšel leto kasneje (1797). Mihal Barla, obnovitelj evangeličanske pesmarice in po izročilu tudi pisec prekmurske slovnice, je leta 1820 prevedel svetopisemske zgodbe v verzih in molitve Janosa Kisa z naslovom Diktomske, versuške i molitvene knižice za to malo šolsko deco ... na slovenski jezik obrnjene. Po Novaku (1976: 69) se je s tem delom pripravljal na pesmarico Krsčanske nove pesmene knige (1823), za katero Just ugotavlja (prav tam: 61), da kaže na prelom z Bakoševim izročilom. Učitelj Števan Lulik je sestavil in izdal Novi Abecedar (1820), evangeličanski duhovnik Jurij Cipot pa kasneje večkrat ponatiskovan molitvenik Duhovni aldovi ali molitvene knige (1829); Luli-kov dvojezični učbenik Te velke ABC ali šolska Včenja (1833) je ostal v rokopisu. Sredi 19. stoletja sta velik ustvarjalni delež k prekmurski književnosti prispevala tudi Janoš Kardoš in Aleksander Terplan. Najpomembnejše Kardoševo delo, ta sicer velja za najplodovitejšega prekmurskega pisca abecednikov in učbenikov, od katerih so nekateri prevodi, drugi samostojne priredbe, sta pesmarici Krstšanske cerkvene pesmi (1848), s katero se je oddaljil od Bakoša in Barle, ter Krstšanske mrtvečne pesmi (1848), s katero je nadgradil Sijarto (Just 2008: 62). Terplanovo najpomembnejše delo je tretji izdaji Kuzmičevega Nouvega zakona, natisnjeni v njegovi priredbi, dodani prevod Knjige psalmov v prekmurščino z naslovom Knige žoltarske (1848). V zadnjih desetletjih 19. in prvih dveh desetletjih 20. stoletja je slovstvena dejavnost prekmurskih evangeličanov usihala. Just piše (prav tam: 63), da so po uvedbi dualizma temu botrovale spremenjene družbenopolitične razmere, ko posvetne oblasti niso imele posluha za jezikovno-kulturne posebnosti in potrebe manjših narodnih skupnosti, kakršna je bila tudi prekmurska slovenska. Prekmurski evangeličani so šele po združitvi z matičnim narodom v Kraljevini SHS ter po ustanovitvi svojega senioriata lahko začeli ponovno razmišljati tudi o lastnem verskem tisku.
2 Verski periodični tisk v Prekmurju
Začetki prekmurske publicistike, izhajajoče iz norme in predpisov prekmurskega knjižnega jezika,8 segajo v leto 1875, ko je v Budimpešti pod uredništvom Imreta
8 Po Jesenšku (2005: 78) sta na slovenskem narodnostnem ozemlju do sredine 19. stoletja obstajali dve knjižni normi: osrednjeslovenski (t. i. kranjščina) in vzhodnoslovenski (prekmurski in vzhodnoštajerski) knjižni jezik. Prvega so normirali slovenski protestantje v 16. stol., drugi pa se je knjižno potrdil v 18. (v delih prekmurskih protestantov) in prvi polovici 19. stoletja (v delih prekmurskih in vzhodnoštajerskih katoličanov). Prekmurski knjižni jezik se je oblikoval kot nadnarečna tvorba ravenskega in goričkega govora, dolinske glasoslovne
— 266 —
^Slo-vta. Cž-ntro.
Narečne prvine v evangeličanskem Duševnem listu
Agustiča, ki poklicno ni bil vezan na versko-cerkvene ali učiteljske kroge, začel izhajati prvi prekmurski časopis Prijatel. V nadaljnjem razvoju je bila prekmurska publicistika razpeta med katoliško in protestantsko tradicijo. Katoliško periodično dejavnost je pod mentorstvom Franca Ivanocyja zasnoval krog mlajših katoliških duhovnikov s skoraj štiri desetletja izhajajočim verskovzgojnim katoliškim tiskom - Kalendarjem srca Jezušovoga (1904-1944), mesečnikom Marijin list (1904-1941) in tednikom Novine (1913-1941), ki je imel pomembno vlogo pri širjenju in utrjevanju narodne zavesti med Prekmurci. V veliko manjši meri je to vlogo opravljal protestantski periodični tisk (prim. Vugrinec 2006: 204; Novak 1976: 98), ki je celo starejši od katoliškega. Protestantski koledar Dober pajdaš (1899-1925), ki ga je deset let urejeval in pisal katoliški učitelj in organist Jožef Pustai, je namreč začel izhajati že na prelomu stoletij, po ustanovitvi lastnega seniorata leta 1922 pa so prekmurski evangeličani začeli izdajati verski mesečnik Duševni list (1922-1941), ki se je mu je leto kasneje pridružil še koledar Evangeličanski kalendari (1923-1942; nato ponovno od 1952 do danes).9
3 Verski mesečnik Duševni list
Z verskim mesečnikom Duševni list (1922-1941) in pod njegovim okriljem izhajajočim Evangeličanskim kalendarjem, ki je imel pretežno versko vsebino, slovstveni pomen pa so imeli le izvirne ali iz madžarščine prevedene pesmi in pripovedni prevodi (Novak 1976: 98), so prekmurski evangeličani uresničili zamisel o lastnem verskem tisku, ki je imel versko-vzgojno in kulturno vlogo. Prva številka verskega mesečnika Duševni list, katerega odgovorni urednik je bil Adam Luthar, duhovnik v Puconcih, pomožna urednika pa sta bila Janoš Flisar, upokojeni učitelj in vodja evangeličanskega dijaškega doma, ter Števan Kovač, senior in murskoso-boški duhovnik, je izšla 20. decembra 1922. Po Justu (2000: 40) so Lutharja pri izdajateljskem delu v prvi vrsti vodili versko mobilizacijski cilji, v skladu z njimi pa je bilo predvsem nabožno tudi leposlovje Duševnega lista.10 Duševni list je v prekmurščini in deloma v madžarščini vsak mesec prinašal razne lažje teološke članke ali pridige, izvirno domačo ali prevodno nabožno, redkeje posvetno prozo (črtice ali romane v nadaljevanju) in poezijo domačih in tujih avtorjev, pesmi za recitiranje in petje, duhovne igre in dramatizacije svetopisemskih zgodb, ob tem pa še odlomke iz zgodovine cerkve, informacije o cerkvenem življenju doma in po svetu, zanimivosti, zbrane v rubriki Razločni mali oglasi, kakor tudi obrambne spise na razne napade, ki so bili usmerjeni proti evangeličanom, evangeličanski cerkvi in njenim delavcem. Duševni list je bil ves čas pisan v prekmurščini, ki so jo avtorji prispevkov »razvijali v tvorbo, ki se je oddaljevala tako od živega govora kot
značilnosti pa so začele prodirati šele na prelomu 19. in 20. stoletja, ko je prekmurski knjižni jezik že začel prehajati v narečne okvire.
9	Just piše (2008: 63), da so evangeličanski duhovniki sklenili izdati »evangeličanski vend--slovenski kalendari« že na sestanku 15. 10. 1915, a je do uresničitve te zamisli prišlo šele leta 1920, ko je Štefan Kovač izdal LutherKalendari. Ta do leta 1923, ko je pričel izhajati Evangeličanski kalendari, ni več izhajal.
10	Več o leposlovju v Duševnem listu glej pri Just (2000: 41 in 2008: 64).
— 267 —
Mihaela Koletnik
od jezika starejših prekmurskih knjig, za katerega so trdili, da ga nadaljujejo« (Just 2000: 41). Do konca leta 1931 je bil Duševni list pisan v prekmurskem črkopisu,11 ki je bil v 1. številki X. letnika nadomeščen z gajico. Prekmurski črkopis je bil ponovno uveden v 5. številki XIX. letnika,12 ob izteku katerega je izdajatelj, ki se je mesec dni po madžarski zasedbi Prekmurja preimenoval v Ev. šinyorijo Vendske krajine, mesečnik ukinil in napovedal njegovo združitev z madžarskim tednikom Harangszo (Just: prav tam).
4 Narečne prvine v Duševnem listu
Čeprav je Duševni list začel izhajati v času, ko so se pokrajinski knjižni jeziki že poenotili z osrednjeslovenskim v t. i. novoslovenščino, se je publicistika kljub poenotenju slovenske knjižne norme nadaljevala tudi v pokrajinski jezikovni različici.13 Medtem ko so katoliški pisci skupno slovensko knjižno normo hitro sprejeli in si prizadevali udejanjiti jo med svojimi rojaki, so protestanti sledili tradiciji Štefana Kuzmiča in v prekmurskem knjižnem jeziku, ki se je oblikoval kot nadnarečna tvorba goričkega in ravenskega podnarečja, pisali še v 20. stoletju (Jesenšek 2013: 103). V nadaljevanju prispevka bomo osvetlili narečne prvine v Duševnem listu, katerega uredniki so si prizadevali ostati zvesti protestantski jezikovni tradiciji in jeziku, ki ga je v Nouvem zakonu normiral Štefan Kuzmič.
4.1 Glasoslovje 4.1.1 Samoglasniki
Prekmursko narečje nima tonemskih nasprotij, ima pa kolikostna; naglašeni samoglasniki so dolgi ali kratki, nenaglašeni samo kratki. Dolgi in kratki naglašeni zlogi so možni v vseh besednih zlogih večzložnih besed. Samoglasniški sistem, ki ga sestavlja po devet dolgih in kratkih samoglasnikov ter šest nenaglašenih samoglasnikov, je monoftongično-diftongičen. V Duševnem listu so prekmurski glasovi zapisani v t. i. prekmurskem črkopisu z grafemi, kot jih predstavljamo v nadaljevanju.
11	Vpeljavo tega termina predlaga madžarski slovenist Elod Dudas (2013: 149). Utemeljuje ga s tem, da prekmurski časopis, v slovenski literaturi poimenovan madžarski črkopis (Novak 1976: 13, Ulčnik 2009: 141), madžarska grafika (Orožen 1996: 356), ogrica (Jesenšek 2005: 32) in madžarska latinica (Zorko 1998: 43), nikoli ni bil identičen madžarskemu črkopisu, saj je imel grafeme tudi za označevanje prekmurskih dvoglasnikov, ki jih madžarski črkopis nikoli ni imel (prim. Horvat 2015: 301).
12	To je po madžarski zasedbi Prekmurja 20. aprila 1941.
13	Po Jesenšku (2005: 76) je bilo vzrok za to zamudništvo, saj se je publicistika v Prekmurju začela razvijati šele v drugi polovici 19. stoletja, ko je bila skupna slovenska knjižna norma že oblikovana. Prekmurska različica knjižnega jezika je ohranila svojo podobo v prvem prekmurskem časopisu Prijatelin v Kleklovih Novinah. Prvi je konec 19., drugi pa v začetku 20. stol. s prispevki v slovenskem knjižnem jeziku začel zbliževati prekmurski in slovenski knjižni jezik, medtem ko je prekmurski jezik katoliškega mesečnika Marijin list in vsakoletnega Kalendarja Srca Jezušovoga začel prehajati v narečne okvire (Jesenšek 2000: 173).
— 268 —
c-Slo-Vta. Centra..
Narečne prvine v evangeličanskem Duševnem listu
Grafemi (i), redkeje (i) in (i) se rabijo za označevanje fonema /i:/ - bilí, díka, guči, mí, navcsí, píszati, príti, pitanje, ví, žitek; hipa (R ed.), ideš, mi, pita, pitanje, stoji, zbrišemo, žitek; cintor, guči, liszt, od krizsa.
Fonem /ü:/ü:i/ je zapisan z grafemoma (Ü) in (ü) - csütili, drügoga, duša, hüda, kupiti, na vusztaj, pusto, truple 'trka', vuha (I mn.); duša, drügi, drüstvo, lübiti, lMo, püconszka, ponüdo. Z garfemom (Ü) se zapisuje tudi narečna labializacija dolgega i-ja: na brutivi.
Za označevanje fonema /u:/u:u/ različnega izvora so pisci uporabljali grafem (ú) - dúg 'dolg', gúcsi (vel.), nedúžno, (prejk) dúgi (vrszt), púzs, vúk, skúz (R mn.); racsún.
Fonem /e:/ različnega izvora so zapisovali s tremi grafemi, najpogosteje z (é), redkeje z (e) in (e) - csést, dén, té 'ta', vés, vihér; lüdjé, na nébi, sészt, vcséla vecsér; desét, devét, imé, potégnoti, vzéti; mér, papérje (T mn.), pastér, pobérajte, podpéra; dén, vési (in vési), srcé, veséla, zemlé (R ed.); peszem.
Fonem /o:/ je zapisan z grafemom (ó): korón (R mn.).
Fonem /e : i/, odraz za praslovanski stalno dolgi jat, so označevali z grafemoma (ej) in (e), redkeje z grafemom (e) - cejna, csrejda, lejtnik, polejva 'poliva', prejk, rejcs, sprotolejt, tejlo, vejmo; céla, gréh, léta (I mn.), récs, résan, rétka, snég, szpévali, svét, trbé, zméšani, zvézda; čreda, mesec, mesečne (novine), fonem /o:u/, nastal iz praslovanskega stalno dolgega o, nosnega q in o, naglašenega po mlajšem naglasnem umiku, pa z grafemoma (ou) in (o) - bilou Boug, lepou, moucs, okouli, tou; gouszta, kout, obrnouti, pout, sztoupo; gospod, nocs, sto, šola, to; golobec, peroti, pot; oudali, doubili}4
Z grafemom (á), redkeje z grafemoma (á) in (a) je zapisan fonem /a:/ - dvá, glász, král, krcsmár, láí, mála, májo, nazáj, nigdár, prijátelje, rávno, šánec, vu püscsávi, váras, záto; hvala, nihájmo, prijátel ravno; dva, po varaši za nasz, fonem /r: / pa je označen z grafemom (r) - mrtvec.
Fonema /i/ in /ü/ različnega nastanka sta zapisana z grafemoma (i) - bojim se, deklina, hizsa, nindri, noszili, prisao, vcsiti, telica; vilica 'ulica' oz. (ü) - csüli, gostüvanje, küpci, placsüvali, szlüzsiti, trüdo, tü, tüdi, vküp, vküper, vnükica; stü-denec; blüzi,15 büo 'bil', müva; gvüšno, lüft, nüca.
Grafem (u) se rabi za označevanje fonema /u/ - duže, kukorca, puna, puno, szkuza, sunce; vujšo, samo z enim grafemom, in sicer z (e), pa se zapisujeta tudi dva izvorno različna fonema, /e/ za praslovanski staroakutirani jat - csloveka (R ed.), delo, leto, meli, meszto, trbelo - in /e/ za praslovanski staroakutirani nosni novoakutirani in umično naglašeni polglasnik, umično naglašeni in tujejezični e - szrecsa, vecs; denem, mesa; megla; nesem, zemla; cvek.
Fonem /o/ različnega izvora so zapisovali z grafemom (o) - dober, moj, proszi; tocsa, škoda; oni, voda; štok, fonem /a/ z grafemom (a) - dalecs, gda, k-nam, mati, nas, ograček, prav, razmiti, tam, znali, zdrzsati; začnejo; angelje, cajt, fonem /r/ pa z grafemom (r) - mrzla, szmrt, raztrgati, vu szrdci.
14	V 1. številki tretjega letnika (20. 12. 1924) je grafem (ej) nadomeščen z grafemom (e), grafem (ou) pa z (o). Zapis z (ej) in (ou) se ponovno pojavi v zadnji, tj. 12. številki XII. letnika (20. novembra 1941).
15	Zapisano tudi kot bluzi.
— 269 —
Mihaela Koletnik
Z grafemom (o) se zapisujeta /e/ kakršnega koli izvora za labiali - človoka, donok 'vendar', moo 'imel', obodiva 'obeduje' vo 'ven', vora 'vera' in fonem /u/ v položaju pred /r/ - Torki, torem 'turen', šorc, 'predpasnik', vora 'ura'.
V	zapisovanju kratkih nenaglašenih glasov ni posebnosti, omenimo naj le zapis fonema /e/ različnega izvora z grafemom (i) - csi/či 'če', nikaj 'nekaj', iz nenagla-šenega u nastalega fonema /ü/ z grafemom (ü) - dühovnicke, lüdí (R mn.) ter iz samoglasniškega / nastalega fonema /u/ z grafemom (u) - szpunyávati.
Z grafemom (a) je zapisan glasovni sklop /aj/ - zda, toda tudi nikaj.
Med nenaglašenimi samoglasniki onemevajo zlasti i in u v vzglasju besede, i tudi v množinskem velelniškem obrazilu - má, mejla, meli; mrejti, mrla; gúcste, küpte, napravte, ostante, ter o v izglasju v primerih kak, tak, redkeje v položaju med soglasnikoma - szirmák.
Ker označevanje kvantitete vokalov piscev ni povzročalo težav, lahko redke nedoslednosti v zapisu, npr. radujejo za narečno kračino, pripišemo tiskarskim napakam.
4.1.2 Soglasniki
V	soglasniškem sistemu najprej izpostavljamo zapisovanje sičnikov in šumnikov ter fonema /n'/. V slovenskem prostoru je v zapisovanju teh glasov opazna dvojnost.
V	prekmurskih knjigah od prve polovice 18. stoletja naprej so se ti zapisovali v prekmurskem črkopisu, ki je bil v rabi ob bohoričici, ki jo je po neuspelih poskusih z dajnčico in metelčico v drugi polovici 19. stoletja zamenjala gajica, ki je na Slovenskem v veljavi še danes. Medtem ko se v gajici fonemi /c/, /č/, /s/, /š/ in /ž/ označujejo z grafemi (c), (č), (s), (š) in (ž), je bilo v prekmurskem črkopisu za označevanje teh fonemov v tem času v rabi več črk,16 pri čemer zapis določenih fonemov pri vseh piscih ni bil enoten (Novak 1976: 13). Medtem ko so prekmurski katoliki v drugi polovici 19. stoletja podpirali uvedbo gajice,17 v njej je npr. od tretjega letnika dalje, tj. leta 1877, izhajal tudi Agustičev časopis Prijátel,18 so prekmurski protestanti vztrajali pri svojem »starem« prekmurskem črkopisu. Od 20. 12. 1922 do 20. 11. 1931 je v njem izhajal tudi Düsevni list, 20. decembra 1931, tj. s prvo številko desetega letnika, pa je bil zamenjan z gajico, kar se dobro vidi že iz naslova mesečnika - Düsevni liszt : Düsevni list. Gajica je bila s »starim« črkopisom ponovno zamenjana 20. 4. 1941, ko je ob začetku druge svetovne vojne madžarska vojska zavzela Prekmurje.
V	Düsevnem listu sta bila za označevanje fonema /s/ v rabi grafema (sz) - do-szta, peszem, prineszla, vesznica, szladko, sztrán, szunce in (s) - jas, list, sobota,
16	Več o tem glej pri Dudas (2012: 155-157).
17	Na grafeme (č), (s), (š), (ž) in (nj), ki jih v madžarskem črkopisu ni in jih nikoli ni bilo, so se pa uporabljali v gajici, prvič naletimo leta 1876 pri Agustiču (Dudas 2012: 159); grafem (c) za označevanje fonema /c/ pa je prvič zabeležen pri Košiču leta 1833 (prav tam: 158). Gajica je bila v prekmursko katoliško publicistiko dokončno uvedena leta 1913, ko sta v njej izhajala časopisa Marijin list in Novine (Škafar 1978: 81).
18	Več o tem glej pri Ulčnik (2009).
— 270 —
■-S^avt-a. Centra.
Narečne prvine v evangeličanskem Duševnem listu
sunce, z dvema grafemoma, (s) in (š), pa se zapisuje tudi fonem /š/ - duševni, niksa, porušene, stala, stera, teski; duševni, gvušno, premišlavam, stariši, šest, šinjek, teško, vidiš. Največjo zapisovalno pestrost izkazuje fonem /ž/, ki se zapisuje s tremi grafemi: (zs) - drzsali, hizsa, zse, zsiveli, zsmetno, ('z) - Bo 'za, bo 'zics, hi'za, 'zetva in (ž) - hiža, žalostna, žitek. Fonem /č/ se zapisuje z grafemoma (cs) - cslovek, ocsa, vecs, vcsi in (č) - nesreča, noč, oča, obečala, plač, sreča, včasi, enkrat je zapisan še z grafemom (ts) - Kovats. Grafem (ny), ki je označeval fonem /n'/, je bil prevzet iz madžarskega črkopisa; leta 1932 ga je nadomestil grafem (nj) - nyega, postenye, prosnye, sinyorija; njiva, poštenje, sinjorija, slednji, živlenje.
V soglasniškem sistemu so opazne naslednje narečne posebnosti: /l'/ je v narečju otrdel in se kot tak tudi zapisuje: dale, klucs, kral, ludi (R mn.), ludsztvo, piszatela, pozdravlamo, vola, vucsitel, zemla. Končnica moškospolskih preteklih deležnikov na -l je -o: dao, delao, hodo, meo, najsao, ozeno, prisao, pobegno, sztoupo, sivao, vido, vozo, zacsno, znao. Palatalni /n'/ je ohranjen: nyega, njiva, preganyanye, szlejdnye, v ognyi, v položaju za konzonantom in pred vokalom pa izgublja palatalni element - kniga. Končni -m, ki v narečju prehaja v -n, se v zapisu ohranja: nemoutim, stojim, premena v -n je redka: pesen, narečna sprememba trdonebnega pripornika /j/, ki se pojavlja tudi kot novonastali prehodni glas, npr. bejzsali, blaj-zseni, najsao, vujšo, v mehkonebni pripornik g pred sprednjimi samoglasniki pa je izpričana: gecsati 'ječati', gedro, gezdi, a tudi jezik, mourje, jas. V položaju med samoglasnikoma se ta zvočnik lahko pisno tudi izpušča: penzio. Ustnični pripornik /v/ se pojavlja kot proteza: vucsitel, vujšo, vuha (T mn.), vupamo, zavupnik, redkeje se izgublja: zrok. V izglasju in položaju pred nezvenečim soglasnikom ostaja zapisan in ne prehaja v narečni f: vkup, vszaki, krv. Mehkonebni pripornik /h/ ali onemi ali prehaja v j: doszta ji je, od mrtvi ocsakov, prejk dugi vrszt, pri vnougi hizsaj, ritar 'sodnik', szploj, v-deveti hizsaj, v-nebeszaj, v nisterni nasi gmajnaj, v Puzsavci, v Puconci, v-Sztrukovci, vszej devet ji je zdravi kak gedro, zsmaja (R ed.); mestoma se tudi zapisuje: greh, mehki, kruh, kuhati, vu nyih. Sekundarni trdonebni zapornik /t'/ zasledimo v vrstilnem števniku tretji in samostalniku szprotoletje, v primerniku vekši ter iz njega tvorjenem presežniku najvekši pa t' preide v mehkonebni zapornik k. Druge narečne soglasniške posebnosti: mn > vn: vnougi, tm > km: v kmici, tl > kl: szveklecsi, z-svekloga, pt > ft: ftice, sk > šk: skrinya, xč > šč: niscse, xt > št: scse 'hoče', v > b: bojna, z > ž v položaju pred n': zs-nyima, ž njega, žnjimi, žnjov; ohranja se sklop šč: dvoriscse, v-prgiscsi. Samostalnik dež se zapisuje v glasovni podobi deždž. Nezvočniki v izglasju lahko ohranjajo zvenečnost: beteg, gospoud, mraz, pouleg, szkouz, sznejg. Opaziti je, da so pisci mestoma uporabljali tudi etimološko pisavo, katere načelo je zapis besed z upoštevanjem njihove mor-femske zgradbe in fonetičnih značilnosti morfemov. Taka pisava ohranja izvorne fonetične lastnosti korenskega morfema besede, v katerem tako ne glede na njegovo glasovno soseščino ne prihaja do glasovnih premen (Horvat 2015: 301). Primeri: porodjeni, rojdsztvo, szlobodno, szlobodszcsina, szrdce.
4.2 Oblikoslovje
Samostalniki moškega in srednjega spola imajo v dajalniku in mestniku ednine končnico -i, tudi -ej iz jata, v mestniku množine pa -aj (< -ah): k brati, k srci, na
— 271 —
Mihaela Koletnik
svejti, na nebi, v-tom hipi, v viheri, vu lejpom meri; v-csemerej; po varasaj, vu dobri delaj, vu-njihovi srcaj. Preglas se ne zapisuje: z-zdravim zsaloudcom. V množini je v imenovalniku pogosta končnica -je - angelje, mozsje, paperje ali palatalizi-rana oblika s -ck— duhovnicke, ocsacke, szirmacke. Osnova je lahko podaljšana z -ov - bratovje, v orodniku je -ami: z otrokami, tudi -mi: z ludmi. Osnove na -r se ne podaljšujejo: papera, januara. Iz besednih oblik krala, Ocse, od Boga, za szina, zvona lahko sklepamo, da so avtorji besedil uporabljali mešani naglasni tip, ki je v prekmurščini še danes trdno ohranjen.
V ženski a-jevski in i-jevski sklanjatvi je edninska orodniška končnica -ov/ -ouv: z-rokouv, z-velkov radosztjov, z-verov in krvjov szvojov, z taksov szvetov lubeznosztjov, z-taksov krotkosztjov; s pametjov; množinska mestniška končnica je -aj (< -ah), orodniška -ami: na dveraj nasega szrdca, v mali kucsaj, v mokaj vnogi, v-muzgaj, v-skuzaj, pred dverami, z-detecsimi glavami, z-nogami, z-rokami. Samostalnika cerkev in hči se sklanjata po i-jevski sklanjatvi: nase cerkvi, lubezen do cerkvi; csi, cseri, cseri. Mešani naglasni tip je dobro ohranjen: matere, zsene (oboje R ed.), za rokou, za nogou, pred noge, v roke, z-zdravimi rokami-nogami, tocis skuze. Samostalnik deca je v imenovalniku množine moškega spola (deca so /.../), sicer pa se sklanja po edninski ženski sklanjatvi, po kateri se sklanja tudi samostalnik oče: dece, k-szvojoj deci, z decouv; ocsa, ocse, ocsi, ocso, ocsi, ocso.
Samostalniki srednjega spola so ohranjeni v vseh treh številih, dobro tudi v množini - vu nasa vuha. V ednini se ohranjata končniško in mešano naglaševa-nje - poštenye, szpanye; nasega szrdca, naglasni umik je v primerih drevo in oko: bozsicsno drejvo (I ed.), na krizsnom drejvi, ouko (I ed.). Uho in oko ne podaljšujeta osnove - vuho, v-ouki, vrejmen pa že v imenovalniku osnovo podaljšuje z -n.
Samostalniški zaimki iz narečja so: osebni, kjer se v moškospolskem orodniku pojavlja končnica -om, sicer pa se naglas v mestniku ednine in množine umakne na predlog: jaz/jasz, z menom, za menom; ti, tebe; on, k-nyemi, zs-nyega, za njim, zsnyim; ona, knjej, za njo, žnjov; mi, za nasz; vi, k-vam, z-vami; oni, žnjimi; muva, naji; vuva, k-vama; knyima, zs-nyima, povratni osebni: od szebe in od szebe, vszebi, vprašalni: sto/što, koga, komi, kaj/ka, poljubnostni: kaj, oziralni: kerikoli, kogaste 'kogarkoli', nikalni: nišče, nikoga; nikaj 'nič', nedoločni: nisterni 'nekateri', celostni: vszaki, vszaka.
Pridevniška beseda zajema pridevnike, pridevniške zaimke in števnike.
Pridevnik je v narečju izgubil možnost s končnico ali naglasom izražati kategorijo določnosti; končni -i v Duševnem listu tako prevladuje tudi za nedoločno obliko, pri čemer so izjema pridevniki na -en: bogati goszpoud, velki hram, vszaki sztaris; ledicsen goszpoud. Kategorija določnosti se izraža z nesklonljivim členom ti pred kakovostnim pridevnikom v funkciji samostalniške besed: ti mensi, ti veksi. Pridevniki se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi, ki je trda, za mehkimi soglasniki pa mehka: dobroga, lejpoga, mocsnoga, nebeszkoga, veseloga, szamoga, szlovenszkoga, sztaroga; Bo 'zega. Sklanjatveni vzorec: mlad-i -oga -omi -oga -om -im. Ženska pridevniška sklanjatev se od knjižne razlikuje v dajalniku, mestniku in orodniku ednine: k svetoj Materi, pri etoj postenoj hizsi, z popolnov dikov, z szvojov krvavov rokouv, z taksov szvetov lubeznosztjov. Sklanjatveni vzorec: lejp--a -e -oj -o -oj -ov/-ouv. V dvojini se v imenovalniku osnova podaljša z -va za moški in z -iv za ženski spol: dva nouviva zvona, teva dva maliva, tiva najmlasiva
- 272 --Slavia CentralL 1/2019
Narečne prvine v evangeličanskem Duševnem listu
dva, lejpivi, tevi szta najmlasivi. Stopnjevanje pridevnika je opisno ali z obrazili -ši, -ejši: dragsi, menši, vekši; sztarejsi. Presežnik se tvori z naj in primernikom, pisano skupaj: pouleg najbougše voule.
Pridevniški zaimki in števniki se sklanjajo po trdi in mehki pridevniški sklanjatvi: vszakoga evangelicsanskoga csloveka, vu vszakoj vilici, vu svojoj duši, nasega szrdca, v nasem szrdci. Pridevniški zaimki iz narečja so kazalni: te den, te vecser, toga, tomi, v tom, pri tom; ete list, etoga, na etom, z etim; ta, toj, s touv; eta, ete, etoj, na etoj; tevaltevaltejva, tevi; tisti, ovi, taksi, takša, z takšov, vprašalni: steri, z steroga, vsterom, z-sterim; stera, nikalni: nikaj, nedoločni: neksi, nisterni, celostni: vszaki, vszaka, vszako; obedvej; drugostni: drugi, druga, drugo; svojilni: moj, vmojem, tvoj, nyegov, nye 'njen', nas, vas, nyuv 'njihov', v nyuvi novinaj; povratni svojilni: szvoj, z szvojov, z svojim.
Števniki se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi, pri čemer so oblike eden, edna, edno ohranile osnovo ed-: eden, ednoga, pri ednom; edna, z-edne, v-ednoj; z-druge, v-drugoj, v-tretjoj, vu strtoj (hizsi), devet, sto, jezero.
V Duševnem listu so opazni vsi glagolski oblikotvorni in oblikospreminjevalni vzorci, kot jih poznamo v knjižnem jeziku. Pogoste so deležijske in deležniške oblike na -č in -(v)ši, ki so značilni skladenjski zgoščevalci prekmurskega knjižnega jezika: l.. .l lado oudpro i vovzevsi jezerko l.. .l; l.. .l tak miszlivsi /.../; l.. .l gledoucs tou l...l - zovece rejcsi, gorecsa szvejcsa, boga bojecsi sztarisi. Nedoločnik se končuje na -ti: je trbelo vcsiti, nosziti, zacsao je leder rezati, nemrem dati, so zse zacsali touzsiti, steri scse idti, redkeje na -čti: bi trbelo szpecsti. Nedoločniška oblika glagolov biti in iti je zapisana pod vplivom sedanjiške pripone: velki goszpoud bidti, steri scse idti (pslovan. *jiti 'iti', sed. jbdo 'grem, prekm. iden'). Nedoločniška pripona -no- ^ -nq- je ohranjena: obrnolilobrnoula, ognoti 'ogniti', potegnoli, szpadnolo. Namenilnik je ob glagolih premikanja. Iz gradiva se vidi, da ima pretekli opisni deležnik na -l končnico -o: blagoszlovo, dao, delao, hodo, meo, ozeno, pobegno, prisao, sztoupo, vido, vozo, zacsno, znao. Končniški glagolski spregatveni vzorec je ohranjen do danes: pozove, zraste, pije. Pomožni glagol za prihodnjik bodem ima poudarjeno obliko poleg nepoudarjene naslonke: l...l ka nyemi ovi naj nevoščeni bodejo? - l.l naj mi szlobodno bou popejvati l.l - l.l z menom de se vozo l.l - l.l de vcsaszi z -menom sou l.l - l.l mo meli l.l - l.l csi te vrli. -Toga naj nede pri hrami. Glagol moči se uporablja v pomenu 'morati': Zamerkati szi morejo tou vszi otroci. - Morete lepou vred sztanoti. - Csizme na pou cejne more odavati. Osrednjeslovensko pripono -ova-l-eva- nadomešča narečna -uva- z v nedoločniku posplošenim u-jem po sedanjiški osnovi: obdaruvati, preglejuvati, so nyemi redno i pošteno placsuvali. Glagola živeti in želeti v sedanjiku ohranjata ejevsko (jatovsko) pripono: živejm, želejm, želej, želejmo. Opazna je razločevalna podovrševalna pripona ze- 'iz': l...l hitro zeberte ednoga zs-nyih, steri de vcsaszi z-menom sou. Oblika zanikanega glagola biti v sedanjiku razpade v sem ne: szem ga nej vido i nej poznao, je nej skoudo, je nej mogao obogatiti, smo nej meli, so nej steli, a tudi nejszen (zato prisao). Zanikani biti 'nahajati se, obstajati' se glasi nega. Zanikana sedanjiška oblika glagola imam je nemam, nemamo; ne morem: nemrem - nemrejo pridti, toga nemrem dati, brez toga nemrem osztati. Zanikana oblika glagola se zapisuje kot ena beseda: nekricsijo, nenajde, neostane, nepo-tere, neszmi, nezaprimo, nezna. Prislovi ob glagolu, praviloma zapisani stično,
— 273 —
Mihaela Koletnik
so največkrat smerni: dojsztekla, dojsztrelili, gorsztano, gorizbüdi, gorizozídao, notriide, tábrsno, vküppride, vküpesprávlati, vödamo, vörezati.
Prislovi so v prekmurščini tvorjeni najbolj izvirno in izjemno bogato. Tudi v Düsevnem listu so pogosti. Izpričani so prostorski, npr. blüzi, doj, eti 'tukaj', gor, gori, indri 'drugje', kama 'kam', nindri 'nekje, nikjer', odkec 'od kod', odtéc 'od tod', tá 'tja'; časovni, npr. dugo, ednouk 'enkrat, nekoč', keszno 'pozno', nájprvlé 'najprej', naszlejdnye 'nazadnje',prvle 'prej', szledi 'pozneje', vcsaszi 'takoj', vszig-dár 'vedno, vselej', zaprva 'najprej'; lastnostni, npr. csemerno 'jezno', dobro, etak 'tako', falej 'ceneje', gvüsno 'zagotovo', jáko 'zelo', kelko 'koliko', ksenki 'zastonj', malo, nacsi 'drugače', pá 'spet', telko 'toliko', vküper 'skupaj', zsmetno 'težko'; vzročnostni: za toga volo 'zato'. Stopnjujejo se z obrazili: duže, menye, zsmetnej; elativno stopnjevanje: prevcs.
Nezložni predlogi se pišejo z vezajem: k-nyemi, k-njima, k-vam; v-müzgaj, v-skuzaj; z-glavé, z-sterim, z-takšov; z-nász, zs-nyega, zs-nyima, redkeje brez veza-ja: k nam, z etim, z svojimi, z stüdenca, ž njega, lahko pa so tudi zliti: knyima, knjej, vmojem zsítki, vszebi, vsterom, vtom leti, zsnyim, žnjimi, žnjov}9 Druge posebnosti: za - za nász, za njo in zanász, brezi - brezi tej kníg; kraj - kre sztejn 'kraj, ob'; vu - vu cseméri, vu szrdci, vu souli, vu vihéri.
Členki: bar 'vsaj', dönök 'vendar', escse 'še', jeli 'ali', li 'le', ne/nej, vej 'saj'.
Vezniki: priredni: ali 'toda', ino, i 'in', jeli 'ali', nego 'ampak', záto; podredni: ár/ar 'ker', csi 'če', dokecs 'dokler', gda 'ko', ka 'da', kak 'kot', liki 'kot, kakor', steri 'kateri'.
4.3 Besedje
V besedju so med slovenskim izrazjem opazni številni panonizmi, npr. deklinica, dveri, gizdáva 'domišljava, nečimrna', gučati, jocs, korina 'cvetlica', krmiti, moka 'muka', mujvati, obecsanye, odavati, pascsiti 'hiteti', pitati 'vprašati', popejvati 'peti', praviti 'praviti, govoriti', ram 'hiša, dom', rejcs 'beseda', rodbina 'sorodstvo', sztirati 'napoditi', sztolec 'stol', trpeti 'trajati', tühinci 'tujci', viditi se 'ugajati, biti všeč', voža 'vrv', vrasztvo 'zdravilo', vrli 'pridni', znati 'vedeti', zsítek 'življenje', pojavljajo pa se tudi germanizmi, npr. cona 'zmerljivka' ^ nem. Zuname, cvek ^ srvnem. zwec 'lesen ali železen žebelj', familija ^ prek nem. Familie iz lat. Familia 'družina, rodbina', gmajna 'občina' ^ srvnem. gemeine 'občinska skupna posest', houba ^ nem. Haube 'avba', lada ^ nem. Lade 'predal', leder ^ nem. Leder 'usnje', majszter ^ stvnem. meistar, bav. srvnem. mgister 'mojster', nücati ^ nem. nutzen 'potrebovati', pejnezi ^ stvnem. pfenni(n)g, pfending 'novec', probati ^ probieren 'poskusiti', puncsole ^ nem. Bundschuhe 'čevlji', spital ^ nem. Spital 'bolnišnica', stampek ^ nem. Spanbett 'postelja', stok ^ nem. Stock 'vratni okvir', tal ^ nem. Teil 'del'; madžarizmi, npr. cintor ^ madž. cinterem 'pokopališče', czizme ^ madž. csizma 'škorenj', dika 'slava' ^ madž. dics0ség 'sloves', falat ^ madž. falat 'grižljaj, kos', kincs 'okras' ^ madž. kincs 'zaklad', khorus ^ madž. kórus 'kor', ország ^ madž. ország 'država', váras ^ madž. város
19 Predlogi, pisani z vezajem, kažejo več sorodnosti s prekmurskim črkopisom, tisti brez vezaja pa z osrednjeslovenskim, kranjskim.
— 274 —
■-S^avt-a. (Centra
Narečne prvine v evangeličanskem Duševnem listu
'mesto', in hrvatizmi: devojka, novine 'časnik, časopis', numera 'številka', z-stam-pom 's tiskom'. Izpeljanke iz tujejezične osnove, npr. batriviti 'tolažiti, hrabriti'
—	madž. bator 'junaški, hraber, tolažiti', csizsmar 'čevljar', glazsek 'kozarček' — srvnem. glas 'steklo', jezerka 'tisočak' -madž. ezer '1000', mantrnik 'mučenik'
—	srvnem. marter(e)n 'mučiti'.
5 Sklep
Uredniki Duševnega lista so si prizadevali ostati zvesti protestantski jezikovni tradiciji in jeziku, ki ga je v Nouvem zakonu normiral Štefan Kuzmič. Prizadevali so si pisati v jeziku, ki je bil blizu narečju, kot so ga govorili protestantski verniki, živeči na ozemlju med Muro in Rabo, jeziku, ki je bil vernikom domač in razumljiv. Jezik Duševnega lista se prekmurskemu (goričkemu, ravenskemu) podnarečju približuje zlasti na glasovni, oblikovni in leksikalni ravni - pisci so zapisovali narečna dvoglasnika e:i in o:u, prav tako tudi narečni u, ki je v nasprotju z iz samoglasniškega l-ja razvitim u-jem pomensko razločevalen; oblikoslovni sistem je močno narečen, v besedju pa je ob splošnoslovenskih izrazih, obogatenih s številnimi panonizmi, opaziti tudi germanizme in madžarizme. Na skladenjski ravni, kjer je opaziti deležniške in deležijske polstavke, mestoma tudi zapleteno zložene besedne zveze in povedi, je jezik bližje nadnarečnemu prekmurskemu knjižnemu jeziku, ki je svojo dolgo pisno tradicijo na ozemlju med Muro in Rabo ohranil vse do danes.
literatura
Elod DUDAS, 2013: Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa. Jezikoslovni zapiski 18/2, 149-165.
Mojca HORVAT, 2015: Jezikovna analiza Kardoševega prekmurskega prevoda prve Mojzesove knjige. Protestantizem včeraj, danes, jutri. Ur. Franc Kuzmič in Polonca Šek Mertuk. Murska Sobota, Petanjci, Ljubljana: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 297-309.
Marko JESENŠEK, 1999: Jezik v prvem prekmurskem časopisu Prijatel. Logarjev zbornik. Ur. Zinka Zorko in Mihaela Koletnik. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 327-343.
—, 2000: Oblikovanje publicističnega jezika v slovenskem panonskem prostoru. Slovensko jezikoslovje danes in jutri. Ur. Zoltan Jan. (Zbornik SD Slovenije, 10). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 167-175.
--, 2005: Zgodovinska dinamika prekmurskega jezika. Prekmurska narečna slovstvena
ustvarjalnost. Ur. Jože Vugrinec. Murska Sobota: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanjci. 69-80.
--, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna
založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. (Zora, 90).
Franci JUST, 2000: Med verzuško in pesmijo: poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja. Murska Sobota: Franc-Franc.
—, 2008: Slovstvena zgodba prekmurskih protestantov. Lindua 4, 56-64.
— 275 —
Mihaela Koletnik
—, 2015: Oris leposlovne ustvarjalnosti prekmurskih evangeličanov. Protestantizem včeraj, danes, jutri. Ur. Franc Kuzmič in Polonca Šek Mertuk. Murska Sobota, Petanjci, Ljubljana: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 341-362.
Vili KERČMAR, 1995: Evangeličanska Cerkev na Slovenskem. Murska Sobota: Evangeličanska Cerkev v Sloveniji.
Marko KERŠEVAN, 1995: Protestantizem. Enciklopedija Slovenije 9: Plo-Ps. Ur. Marjan Javornik. Ljubljana: Mladinska knjiga. 386-388.
Mihaela KOLETNIK, 2005: Dialektizmi v Starišinstvu i zvačinstvu Števana Sijarta. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Ur. Jože Vugrinec. Murska Sobota: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanjci. 158-167.
—, 2008: Panonsko, lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka z slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. (Zora, 68).
Vlasta KUČIŠ, 2019: Trubarjev in Dalmatinov svetopisemski prevod po vzoru Luthrove prevajalske strategije »rem tene, verba sequentur«. Slavia Centralis XII/1, 203-214.
Franc KUZMIČ, 1975: Vznik in razvoj prekmurskega protestantskega tiska. Evangeličanski koledar, 61-68.
--, 1989: Pregled cerkvene uprave v Prekmurju v obdobju nastajanja Kraljevine SHS.
Časopis za zgodovino in narodopisje 60 (25)/2, 149-159.
--, 1990: Časopisje raznih strank v Prekmurju. 1. zbornik soboškega muzeja. Ur. Metka
Fujs. Murska Sobota: Pokrajinski muzej Murska Sobota. 75-87.
--, 2006: Protestanti v Pomurju. Škofija Murska Sobota. Zgodovinski oris krščanstva v
Pomurju. Ur. Stanislav Zver in Franc Kuzmič. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža. 32-37.
Vilko NOVAK, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov.
—, 2006: Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana: ZRC SAZU.
Martina OROŽEN, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
Matija SLAVIČ, 1999: Naše Prekmurje: zbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba.
Franc ŠEBJANIČ, 1966: Novejši književno-zgodovinski in kulturno-politični razvoj v Prekmurju. Panonski zbornik. Ur. Franc Zadravec. Murska Sobota: Pomurska založba. 139-145.
—, 1977: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev. Murska Sobota: Pomurska založba.
Franc ŠEBJANIČ, Jože RAJHMAN, 1989: Evangeličanska cerkev. Enciklopedija Slovenije 3: Eg-Hab. Ur. Marjan Javornik. Ljubljana: Mladinska knjiga. 69-70.
Ivan ŠKAFAR, 1978: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: SAZU.
Natalija ULČNIK, 2009: Začetki prekmurskega časopisja. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. (Zora, 67).
Jože VUGRINEC, 2006: Versko-duhovno slovstvo v Prekmurju. Škofija Murska sobota 2006: zgodovinski oris krščanstva v Pomurju. Ur. Stanislav Zver in Franc Kuzmič. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža. 187-207.
— 276 —	Slivia Ce.ntr.As 1/2019
Narečne prvine v evangeličanskem Duševnem listu
Zinka ZORKO, 1998: Narečne prvine v Ivanocyjevem Kalendarju Najszvetejsega szrca Je-zusovoga (1904-1906). Slovensko-madžarski jezikovni .stiki odKošiča do danes. Ur. Istvan Nyomarkay in Stjepan Lukač. Budimpešta: Košičev sklad. 39-59.
elektronska vira
Duševni list. Dostopno 19. 4. 2019 v Digitalni knjižnici Slovenije: https://www.dlib.si/res ults/?euapi=1&query=%27keywords%3ddu%c5%a1evni+list%27&pageSize=25&sortDir= ASC&sort=date.
Vilko NOVAK, 2014: Slovar stare knjižne prekmurščine. Spletna izdaja. Dostopno 19. 4. 2019 na: https://fran.si/137/slovar-stare-knjizne-prekmurscine.
dialect features in the evangelical newspaper DUŠEVNI LIST
The religious monthly newspaper Duševni list (1922-1941), and the Evangelical Calendar (Evangeličanski kalendar) issued under its umbrella, made it possible for the Prekmurje Evangelicals after the establishment of their own Seniority (2 Feb. 1922) to carry out the idea of having their own religious newspaper. The first issue of Duševni list, which had a religious-educational and cultural role, and whose editor-in-chief was Adam Luthar, came out on 20 Dec. 1922. Although the Duševni list began publication in a time when the regional standard varieties have already unified with the central Slovene one into the so-called New Slovene (novoslovenščina), journalism on the Slovene national territory between the rivers Mura and Raba, despite this unification of the Slovene literary norm, continued to function in the regional language variety. While Catholic writers had adopted the common Slovene literary norm relatively quickly, the Protestants followed the tradition of Štefan Kuzmič and continued to write in Prekmurian literary language variety even as late as in the 20th Century. The present paper reflects upon the dialect features of the newspaper Duševni list, which was up to 1931 written in the so-called Prekmurian alphabet, and the whole time in the Prekmurian variety. The editors went to great lengths to remain true to the Protestant linguistic tradition and the language that was close to the dialect spoken by Protestant worshipers inhabiting the area between the rivers Mura and Raba. The latter were familiar with this language and could thus understand it better. The language of the Duševni list resembles the Prekmurian (Goričko, Ravensko) sub-dialect mainly in its phonological, morphological and lexical features. At the level of syntax, however, where non-finite participial syntactic structures and sometimes also complexly structured phrases and sentences can be observed, it comes closer to the Prekmurian literary language variety, which has, with its long written tradition, survived in the territory between Mura and Raba up to the present day.
— 277 —