Književno poročilo. 237 Književno poročilo.1) Zgodovina slovenskega slovstva. I. del. Spisal prof. dr. Karol Glaser. V Ljubljani, 18p4, , XIV, 220, IV. Slovstvene študije so pri nas daleč zaostale za jezikovnimi. Tako je tudi pri naših severnih sosedih, Cehih in Hrvatih. Pogrešamo najpotrebnejših monografskih spisov o posameznih dobah in pisateljih, o njih odvisnosti od istodobne časovne struje, od istodobne omike in tačas odločilnih nazorov. Do podrobnega raziskavanja o idejah in umetnostnih idealih, o posameznostih pesniškega izraževanja se še nismo popeli. Večinoma tičimo v jedno-stranskem estetikovanju in v medsebojnem prepisovanju, brigamo se navadno samo za zunanjosti, za bijografske in zgodovinske podatke. Kritičnih ocen pisateljev in njih del v monografskih študijah, teh zlasti potrebujemo, kedar hočemo zapustiti prijetna pota plitke kompilacije, ki je znanosti brezkoristna. Naše literarne študije so bile doslej omejene na nabiranje bijo- in biblijo -grafskih podatkov. Marljivi Marn je v mnogih letnikih >., Jezični ka« nakopičil veliko lepega gradiva, toda biblijografija — naj si nam je še toliko potrebna — ni še slovstvena zgodovina. Zato moramo biti prof. Glaserju hvaležni, da se navzlic neugodnim razmeram (in celo v Trstu) in pomanjkanju najpotrebnejših monografskih spisov ni ustrašil težavnega dela: podal nam je marljivo sestavljen pripomoček za slovstveno zgodovino, v kateri je vestno zbral in uporabil vse dosedanje podatke in slovstvene preiskave. Popolnil je tudi marsikatere bijo- in biblijografske podatke. In ravno ta popolnost biblijo- in bijografskega gradiva je ob jednem prednost in slabost te knjige: literarno-historično stališče ni prodrlo do dovoljne veljave. Pogrešamo krepke samostalnosti pri izboru in uporabi velikega gradiva. Želel bi, da bi pisatelj vsem bibliografskim podatkom, obširnim naslovom itd. odkazal prostor v posebnem dodatku na koncu knjige; slovstveni zgodovini bi na ta način dodal jako potrebno slovensko biblijografijo. Tako je n. pr. obširno sedmo poglavje (protest, pisatelji) skoraj venec po pol strani dolgih naslovov in opisov knjig. Se manj je pa na svojem mestu na strani 183. kakor kak lepak natisnjeno posvetilo. Bijografski podatki se seveda ne morejo in ne smejo iz književne zgodovine odstraniti, toda res je pa tudi, da so jako različne vrednosti, in slovstveni zgodovinar naj skrbi za to, da se važnejši, ki pojasnjujejo ves razvitek pisateljev, ne izgube v šari malenkostnih dat. Kje je ta ali oni obskurni sestavljatelj molitvenikov župnikoval, in podobni drobiž bi bilo najbolje potisniti v opombe. Takim pisateljem, *) Ker bi našim čitateljem radi kar najhitreje postregli s točninimi poročili o novo izešlih knjigah slovenskih, morali smo radi skopega prostora odložiti za to štev. članke, ki sicer zavzemajo to mesto. Njih spisovatelje prosimo uljudno blagovoljnega oprostila in potrpljenja! 238 Književno poročilo. kakor so n. pr. Tauffrer, Hasl in mnogo neznatnih delavcev iz XVIII. stol., ni bilo treba odmeriti posebnih odstavkov; vsa ta imena se dado zmašiti v jeden odstavek, bijografski podatki se pa lahko dostavijo v opombah. Potem bi bila knjiga gotovo preglednejša. Važnejši, za vso dobo odločilni pisatelji bi se nam bolj reliefno predočili v krdelu brezpomembnih prela-gateljev in kompilatorjev. Ne od nakopičenja gradiva, nego od njega znanstvene ocene je odvisen napredek. Pa radi te zunanjosti ne moremo grajati pisatelja; bolje več, nego manj. Posebno nam je ustregel, da je povsod pod črto dodal vso široko, po listih raztreseno in mnogokrat težko pristopno literaturo. To moramo tem bolj priznavati, ker pisatelj ne živi v kakem književnem središču. Sploh se bodo nedostatki naših literarnih študij šele pri prihodnjih zvezkih očitneje pokazali, pri prvem zvezku preneha književni pregled tam, kjer se šele počenja prava književnost. Nekoliko več slovstvene zgodovine in veliko manj biblijo- in bijografije (v tekstu), to je, kar želimo v prihodnjih zvezkih te knjige. Književni zgodovini je dodan obširen uvod (str. i -47), v katerem se razpravlja o etnografskih, jezikovnih, zgodovinskih in statističnih vprašanjih, kolikor so v zvezi s slovstveno zgodovino, in podaje pregled cerkveno-slovanskega slovstva. Nekaj podobnih poglavij obseza tudi uvod protestantovske dobe (str. 47— 72). Razumljivo je, da najdemo v splošnem uvodu zgodovinske podatke do X. stol, zgodovinski pregled od X. do XVI. stol. pa šele v uvodu prot. dobe, toda tretje poglavje tega uvoda sSedanje ozemlje Slovencev« bi kazalo uvrstiti v splošni uvod pred peto poglavje, ki nam podaje sliko sloven. zemlje od VI.—X. stol., ali celo pred četrto (zgodovina od VI.—X. stol.). Zakaj se razpravlja o sloven. narečjih šele v protest, dobi? Saj priznava tudi pisatelj, da segajo dialektične razlike — če tudi samo nekatere — vsaj v X. stol. Najbolje bi bilo, da se to poglavje uvrsti v splošnem uvodu takoj za onim, katero pripoveduje o različnih slovan. jezikih in o številu Slovanov. Različne prisege, tožilno pismo, dolžni list etc. bi zadostovalo samo kratko omeniti; zanimivi so ti viri za jezikovne študije, s književno zgodovino imajo le malo opraviti, zato tudi ni bilo treba ponatisniti odlomkov iz njih, kakor tudi ne iz beneškega volila in vinograškega zakona. Ta zakon se po nepotrebnem omenja na dveh mestih (str. 69 in 90.); zakaj se je uvrstil med spomenike, ki segajo v dobo pred Truberja, mi ni jasno: sloven. vinogr. zakona iz 1. 1543. ni, iz tega leta je nemški original; najstarejši sloven. prevod, ki se nam je ohranil, je iz 1. 1582. Naj dodam tem splošnim opazkam še nekaj podrobnostij, saj želi sam pisatelj, da se popolni knjiga. Ce bom pri tem omenil tudi nekatere ne-dostatke in pomanjkljivosti, nadejam se, da se ne bode krivo razlagalo: teh nedostatkov ni toliko zakrivil pisatelj, kakor miserija naših slovstvenih študij. Književno poročilo. C39 V živo, skoro navdušeno pisanem predgovoru nam slika pisatelj dosedanje poskuse o slovenski slovstveni zgodovini. ;>Narodna poezija slovanska, v pravem pomenu besede * odkrita« omikanemu svetu šele v tem stoletju, je dala poleg iznajdeb naprej hitečemu evropskemu duhu novi pravec« vzklikne ponosno. Nasprotno. Šele Herderjevi za ono dobo res genijalni nazori o bistvu in postanku narodnega pesništva in ona zamaknjenost v narodno pesništvo in »Volksthum*, katera se je med Nemci pojavila v početku tega stoletja in od romantikov pretiravano gojila, je pripravila tla, da so se tako navdušeno sprejele slovan. narodne pesni. In te navdušenosti ni bilo samo med Nemci, ona se je pojavila že prej med Angleži; dovolj je, da se opozori na Macphersona, Chattertona in Burnsa. Brez Herderjevega prizadevanja o narodnem pesništvu bi najbrže ne bili dobili tako rano zbirke slovan. narodnih pesnij, in če bi jo bili, ne bi bila tako navdušeno sprejeta (prim. Archiv f. slav. Ph. XVI, 263 — 264). Seveda je tudi slovan. narodno pesništvo potem vplivalo nekoliko na hitrejši razvitek romantizma, posebno na znanstvenem polji. Ne samo ugodni vpliv javnega življenja in narodno pesništvo pospešujeta lepi razvitek sloven. slovstva, nego še bolj — bodimo vender objektivni — ugodna politična geografija. Kot sosedje Nemcev se udeležujemo vsakega njih napredka, in nove velike ideje prodirajo do nas skoraj izključljivo po nemškem mediju. Nasprotno pa tudi mi prinašamo po naših močeh, kakor po pravici naglasa pisatelj, k občnemu napredku. Prvo poglavje nam slika Slovane kot del indoevropskega plemena, drugo nam predstavlja (str. 3— 5) Slovane še združene kot jeden narod. Slovanski zakarpatski pradomovini je odmerjenega nekoliko premalo prostora proti zapadu, jugozapadu in jugu (prim. Mullenhoff, Deutsche Altertumskunde II. 89). Pisatelj sicer priznava, da se stari Slovani mnogokrat slikajo preveč romantično, toda tudi on sam se še ni popolnoma otresel onih romantičnih in sentimentalnih nazorov, katere je Herder kot apostelj humanitete spravil v svet. Od kod pa vemo, da starim Slovanom ni bila vojska po godu? Iz Herderja. Bizantinski pisatelji poročajo neprestano od konca V. do sredine VI. stol. o mnogoštevilnih napadih, ropanju in pustošenju slovan. čet v bizantinskih pokrajinah. Prokopij celo pretiravano trdi, da je v bizan. državi poginilo vsako leto po teh napadih Slovanov in drugih barbarov (Bolgarov) 200.000 duš. Pri osvojitvi trdnjave Toperos so pokončali baje 15.000 ujetnikov — miroljubni Slovani. Mavrikij izrecno omenja o Slovanih Lx.Ay.[}cH in "Avto«), da žive kot razbojniki in napadajo v soteskah sovražnike. V oni kratki dobi, v kateri se nahajajo o Slovanih vesti v Prok., je prišlo celo med slovanskimi »brati« Sloveni in Anti do vojne. In niso bili Narenčani na obali jadranskega morja še v IX. in X. stol. roparsko pleme? — In ti zgolj poljedelstvu udani in za mir navdušeni Slovani, kako so 240 Književno poročilo. lepo ravnali s svojimi ujetniki! Niso jih samo spuščali v njih domovino, če so jih odkupili iz robstva domačini, nego po poročilu Prokopijevem (III. 38) prebadali so jih tudi s kolmi in ubijali kakor pse in gade! Slavne preteklosti, velike zgodovine nismo imeli ali je ne poznali, in zato smo se v dobi narodne renesanse tako strastno oklenili Herderjeve teorije, katera predstavlja Slovana kot tip miroljubnega in zgolj poljedelstvu udanega naroda, kot narodovo inkarnacijo humanitete. Nemce je tolažila pod Napoleonovim jarmom njih lepša preteklost, nas pa so navduševale Herderjeve fikcije; patrijotizem in srednji vek je bilo pri prvih geslo1), miroljubnost in anarhija starih Slovanov naš ponos. Se na kraju XIX stol. se pri nas z nekakim ponosom pri vsaki priliki poudarjajo demokraška načela naših prednjikov. Kako krasno je komentiral na kraju VI. stol. Mavrikij slovansko demokratijo (Iv omox.pxTta pri Prokopiju): »Oni so brez gospodarja in sovražijo drug druzega . . . kedar niso istega mnenja, ne pride do sklepa med njimi, ali pa takoj prestopi manjšina določeni sklep, kajti pri nasprotnih nazorih se ne udado drug drugemu/ Ta idilska »demokratija« je vzrok, da slovanski narodi niso mogli skoraj nikjer osnovati stalnih državnih organizmov, to je tudi poglaviti vzrok, da so se pojavili Slovani aktualno šele tako pozno v zgodovini, da jim manjka vsake inicijative in velike preteklosti. Prav dobro sodi o teh razmerah trezni učenjak Mullenhoff (Deutsche Altert. II. 38): »allein gieng die »Demokratie(< oder ocvocovta so weit, dass, was der eine Theil beschlossen hatte, der andere fur nichts achtete, . . . wenn die Heerfiihrer selbst vor ihren Leuten keinen Augenblick des Lebens sicher waren, ... so sieht man wohl, dass der Trieb nach einer biir-gerlichen oder staatlichen Ordnung bei den Slaven von jeher sehr schwach war und tiber das Gefuhl der Familie und des Einzelnen kaum eine Macht besass. Es fehlte daher an edlen, altangesehenen Geschlechtern, in denen das Bewustsein der Gemeinschaft seinen festen, bleibenden Halt hatte und in Krieg und Frieden seine gebornen Ftihrer fand.« Mi smo v zadnjih desetletjih tako krepko napredovali na književnem polju in v omiki, da nam ni več treba, kakor v času narodnega preporoda, navduševati se od naše največje hibe, katera nam je rodila toliko zla. Odobravati moremo torej, da je Gl. samo kratko omenil ta »demokraška« načela. — Nepotrebno je, da se pri skupnih Slovanih navajajo mimo sloven. oblik tudi staroslov., n. pr. peštb, odežda, saj niso to praslovanske oblike. Najbolje se je izogniti v književni zgodovini vsem teorijam o delitvi baje skupnega slovan. prajezika s tem, da se konstatuje sedanje razmerje in sorodnost med današnjimi slovan. jeziki. S staro dualistično razdelitvijo slov. jezikov ne moremo izhajati. Glede refleksov tj, dj se sicer strinjajo *) Scherer, Gesch. der deutschen Litt. 615. Književno poročilo. 241 zapadni jeziki, toda ostali se med seboj znatno razločujejo, tedaj o dveh skupinah ne more biti govora; glede skupine dl se pridružuje ziljsko narečje češčini, tedaj dl sploh ne more služiti kot kriterij pri stari razdelitvi slovan. jezikov, ker v tem celo niso jedina vsa narečja istega jezika Ali naj radi te posebnosti ločimo ziljsko narečje od ostalih slovenskih ? Gotovo ne. S svojim ra, la se češčina strinja z jugoslov. jeziki, ruščina pa zavzema sa-mostalno stališče s svojim polnoglasjem. Pričakovali bi pa, da nas pouči knjiga o sorodnosti slovenščine s sosednjo srbohrv. in nekoliko bolj oddaljeno bolgarščino. To nas bolj zanima, kakor različne teorije nekdanjih »Stamm-baum<<:-ov, ki so zelo dvomljive vrednosti. — »Od pamtiveka so Slovani bili naseljeni v deželah med Vzhodnim ali Baltskim in Črnim morjem, med Karpatami in Donom, zgornjo Volgo do Novgoroda in od tod do raztočja med Vislo in Odro« beremo na str. 6., na str. 3. pa: »posedali so (združeni Slovani) evropsko planjavo med zgornjim Donom in Dnjeprom in čez Dnjeper tje do Baltskega morja, na južni strani pa ne čez reko Pripet« — to je nasprotje: pisatelj je krivo razumel stavek: ». . . waren die Slaven bis in das fiinfte Jahrhundert unserer Zeitrechnung spatestens ansassig* v Krekovi Einleitung2 str. 257. To je tako razumeti, da so Slovani vse na prvem mestu omenjene pokrajine že zasedli najkasneje do petega stoletja.1) Fallmeraverjeva etimologija besede »Morea* se vender ne sme več ponavljati, tudi z dostavkom »baje« ne; beseda najbrž tudi z »Romea« ni v zvezi, nego je potekla, kakor dokazuje Hatzidakis,2) od 17,0027. (murva). Slovansko bogoslužje in cerkveno književnost, če tudi ne v domačem jeziku, so v IX stol. tudi ogrski Slovenci navdušeno sprejeli. Govorim o ogrskih Slovencih in ne o »panonskih«, ker je današnje ogrsko (slovensko) narečje direktni descedent onega narečja, ki se je govorilo v IX stol. na Ogrskem ob štajerski meji tja do Blatnega jezera; panonskega narečja v Miklošičevem zmislu ni bilo. Zato je razumevno, da poroča slovenska slovstvena zgodovina nekoliko natančneje o vseh vprašanjih, katera so v zvezi s slovanskima blagovestnikotna. Pri tem se je oziral pisatelj nekoliko tudi na novejša preiskavanja in ne stoji več izključljivo na starem stališču, kakor n. pr. Sket v Stslov. čitanki. Vender je ostalo tukaj še nekoliko nedo-statkov; opazi se, da pisatelj živeč v Trstu ni mogel predelati samostalno vse dotične literature, zato se nahaja nekaj nasprotij. Na str. 27. pripoveduje šele po prihodu solunskih bratov na Moravsko, da je Ciril uredil slovansko pismo in pričel prevajati cerkvene knjige — in to nasprotuje vender vsem 1) Prim. str. 266: »Wir sagten, dass die Slaven das Gebiet bis zur Scheide der Weichsel und der Oder spatestens im fiinften Jahrhundert unserer Zeitrechnung be-siedelten.« 2) TTsp\ -r^ ETUaoXoY''*J Tjj; as.čio: Mop&^-Mopsa? v zborniku 'AiV,vx V. 231. sqq. 16 242 Književno poročilo. starim poročilom — na str. 34. pa pravi, da se ne da določiti, koliko je prevod napredoval že v Solunu. Nekoliko pomanjkljiva je zelo obsežna literatura o solunskih bratih in njiju delovanju, saj so ta vprašanja zavzemala v slovanski znanosti že od nekdaj odlično mesto. Tudi nekaj pomot se je v tem oddelku vrinilo. Tako je n. pr. jako dvomljivo, da je panonska legenda o Metodiju iz druge polovice IX. stoletja in celo sestavljena od nekega učenca panonskega nadškofa; tehtnih ugovorov ruskega učenjaka Voronova nikakor ne smemo prezreti. Translatio s. Clementis je zamenil pisatelj s kratko grško vita s. Clementis (izdal Grigorovič, pozneje Safafik), zakaj to je ocenil Leskien, ne pa one Pri italski legendi je vender treba omeniti tudi obširne ocene tega vira, kateremu so odkazali nekateri zapadni učenjaki prvo mesto, in sicer ocene Viktorova v Kirillo-Meth. Sbor. (izdal Pogodin) str. 343—440; tudi Jagičeve opombe v Arh. X. 305—310, pred vsem pa Jagičeve razprave »Vnovb najdennoe svidetelostvo o dejatelmiosti Konstantina Filosofa* (str. 17. sqq). ne smemo prezreti, zakaj v tej je Jagič temeljito pojasnil na podlagi novo najdenega pisrnn Anastazija razmerje med to legendo in nekaterimi drugimi viri za životopis sv. Cirila. Med viri pogrešamo ravno omenjeno pismo biblijotekarja Anastazija,1) kerzunski panegirik, predgovor Ivana Eksarha bolg. teologiji Ivana Damaskena in še nekatere druge malenkosti (11. pr. službe rimskega obreda). Med razpravami bi se morala omeniti Glagolitica, ker se v njej pojasnjuje omahljivost rimske kurije nasproti slovanskemu bogoslužju, in to tem bolj, ker o tem govori tudi Glaser (str. 33). Tudi slavospeve omenja pisatelj. Pričakovali bi, da nam bo naštel razna himnologika, panegirike in morda tudi »službe(<, katere se nahajajo v cerkvenoslov. književnosti v čast in spomin slovan. bratoma; toda ne teh, nego slavospeve XIX. stol. našteva. Sledeča poglavja o književnem delu sv. Cirila in Metodija pa njiju naslednikov, o domovini cerkvenoslovanskega jezika, o glagolici in cirilici, o cerkvenoslovanskih spomenikih sem pregledal sicer že v rokopisu, toda ne morem reči, da so omnibus numeris absoluti, najboljši dokaz, da sicer več očij več vidi, toda vsega tudi ne. Ostale so še nekatere pomote, ne vem, ali sem jih jaz prezrl, ali so se pa vrinile šele pozneje. Prvo in drugo omenjenih poglavij sploh nista srečno zasnovani; v dvanajsti uri, ko je že tiskarnica prežala na rokopis, nisem več mogel svetovati preosnove. Želel bi, da se nekoliko več pove o notranji uredbi cerkvenih knjig, o prvotnem tipu slovanskega prevoda, posebno pa o dualizmu v redakciji prevoda, ka- ') Ein Brief des Anastasius bibliothecarius an d en Bischof Gauderieus von Vel-letri iiber die Abfassung der ,,Vita cum translatione s. Clementis Papae«. Eine neue Quelle 7A\r Cvrillus- und Methodius-Frnge. Von F. Frieilrich. (Aus dem Sitzber. fler pliilos.-pliil. u. hist. Cl. der bayer. Akacl 1S92. Heft III). Književno poročilo. 243 teri se je razvil že v X. ali XL stol. Niso se samo novi teksti v dobi carja Simeona prevajali, nego tudi prejšnji prevodi popravljali in popolnjevali. Iz te dobe je tudi oni obširni prevod, ki se nam je ohranil v ruski redakciji v zborniku Svjatoslavovem iz 1. 1073.; starejši komentar psalterjev, prevod pandekt Antioha, XIII. slov. Grig. Nazian. so plodovi one književne delavnosti, ki se je razvila v X. stol. Iz pisma Anastaz. pozvemo avtentično nekoliko več o književni delavnosti sv. Cirila v grškem jeziku, sestavil je tri spise, kar se je deloma že prej slutilo, in sicer a) kratko zgodovino, b) panegirik (slovo), c) himnologikon o odkritju ostankov sv. Klimenta v Korzunu Papeška pisma britanskega muzeja ne pričajo o tem, da sta brata pričela delovanje na Moravskem, o tem imamo dovolj drugih in nedvom-ljivih zgodovinskih podatkov, nego dokazujejo, da je Metodij tudi pozneje večinoma tam deloval in ne v Koceljevi državi. Tudi moravizmi ') v bri-zinskih spomenikih še niso dokazani; skoro bodemo videli, s kakimi razlogi jih bode Vondrak podprl v svoji razpravi, katera izide pri češki akademiji. V poglavju o glagolici in cirilici je vender potrebno omeniti nekoliko več o razlogih, zakaj se smatra prva za starejšo; ni jih bilo težko sestaviti na podlagi novejših razprav. Ne vem, kako je zabredel (str. 45.) odlomek staroruskega Novgorodskega evang. med prave ali čiste stsloven. spomenike. Sreznevskij seveda različnih cirilskih odlomkov stslov. spomenikov ni objavil v knjigi »Drevnie glagoličeskie pam.(<, nego v knjigi »Drevnie staroslavjan. pamjat. jusovago pisbma.* Cod. Marian. nima Grigorovič v Odesi, nego ta dragoceni rokopis (ki šteje 17 1 in ne 471 listov) je prišel po njegovi smrti v Rumjancovskij muzej v Moskvi. Med vsemi uvodnimi poglavji odgovarja sedanjemu stališču znanosti najbolje ono, kjer razpravlja Gl. o domovini cerkvenega jezika. Tu se prvikrat v slovenski knjigi ne ozira jednostransko samo na Safafikovo2) in Mikloš. teorijo o panonski domovini cerkvenega jezika. Ipak se ni pisatelj še dovolj odločno uprl panonski teoriji. Ivo je Mikloš. v znanem uvodu stsl. oblikoslovja (i\ltslov. Formenlehre) energično in sijajno zagovarjal panonsko domovino staroslovenščine, ni še bilo kijevskih odlomkov, in južna mace-donska narečja so bila še popolnoma neznana. Dandanes, ko poznavamo ') Na str. 27- se je vrinila neprijetna tiskovna pomota, v predzadnji vrsti mora se glasiti pa samo in ne ne samo; tujke: szerencse etc. so Madjari mogli sprejeti samo od Slovencev. — Tudi na str 35. se naj popravi 899 v 893; Simeon je vladal od 893—927. 2) Ne sme se prezreti razlika med Šafafikovim in Mikloš. nazorom Prvemu je staro pauonsko narečje nekako prehodno narečje med slovenščino in bolgarščino : »Denn wenn wir auch die nordliche und nordwestliche Granze des bulg. Dialects fiir jene Zeit nicht ganz genau beslimmen konnen, so liegt es doch in der Natur der Sacbe, dass sie die Donau am Eintlusse der Drau, dann bei Pesth und VVaitzeu erreichte, und es ist somit sicher anzunehmen, dass jenseits der Donau, in K o cel's Gebiet, ein 16* 244 Književno poročilo. macedonska narečja nekoliko natančneje, moramo drugače soditi o tem jako zamotanem vprašanju. Oglejmo si vender nekoliko natančneje Safafikove in Mik], razloge. Oba posebno poudarjata soglasje med zgodovinskimi in jezikovnimi fakti, »denn mir kommt es hier lediglich auf den Einklang der geschicht-lichen und linguistischen Thatsachen in jenen Landern an« piše Safaffk »Ueber den Urspr.« str. 45. in podobno tudi Mikloš. str. III. Tega soglasja ni, to je samo fikcija. Ciril in Metodij sta bila poklicana h knezu Rastislavu. Tam sta osnovala cerkveno književnost in slovansko bogoslužje, tam delovala prva leta. Šele na potu v Rim sta se bavila nekoliko časa v Panoniji, v Koceljevi državi, in Metodij se je tudi pozneje mudil, kakor zdaj o tem vemo iz pa peskih pisem britanskega muzeja, večinoma na moravskih tleh. O panonski domovini cerkvenega jezika ne more biti tedaj govora, nego samo o m o r a v s k i. To je dobro uvidel tudi Miklošič. Zato je panonske Slovence razširil tudi na moravske pokrajine, kjer prebivajo danes češki Moravani in Slovaki. In njegovi razlogi za to jako pogumno trditev ? Prvič se sklicuje Miklošič na razloge Dummlerjeve. Diimmler se je pa (Archiv f. Kunde osterr. Geschichts-Quellen XIII. 169 — 178) za slovensko (panonsko) poreklo starih Moravanov izrekel samo radi Mikloš. teorije o panonski domovini stslovenščine,1) zgodovinskega razloga ni navedel ni jednega.2) Uebergangsd i alec t herrschte, da in der Natur die Gebiete der Dialecte nie scharf und scbroff abgeschnitten erscheinen, sondern durch gemischte, gleichsam utraqui-stische Formen verbunden vverden«, piše v svoji razpravi Ueber den Ursprung na str. 32. in na str. 31. pravi o panon. narečju: »dass sie hochst wahrscheinlich einen Uebergang vom streng. Bulgar. zum Windischen bildete« Po Mikloš mnenja je pa ravno naša slovenščina najsorodnejša cerkvenemu jeziku: . . . ,,dass unter allen slav. Spraclien die neu-sloven am allernachsten verwandt ist" piše o tem v razpravi ,,Ueber den Urspr. der Worte von der Form asi. trat« str. 40. *) Prim str. 174.: »Wie reimt es sich hiermit zusammen, dass, wie wir oben sahen, die Liturgie und Bibeliibersetzung Constantins in altsloveu. Mundart geschrieben sind, \velche den czechisch redenden Mahrern nicht viel weniger unverstandlich sein musste als die latein. Vulgata ? Es bleibt zur Losung dieses Widerspruches fast kein aiulerer Ausweg iibrig als anzunehmen — so gewagt dies auch scheinen mag — dass die alten Mahrer Slovenen gewesen, und dass die jetzigen nicht fiir die unvermischten und un-verandert gebliebenen Nachkommen derselben zu halten seien.« Str. 170: »Eine Ver-mittelung dieser entgegenstehenden Meinungen (o bolgar. in karantan. domovini cerkvenega jezika) gibt Mikloš etc.« 2) To je Diimmler sam dobro vedel, zato se obrača tudi do jezikoslovcev in ne do zgodovinarjev, pišoč: »Wir schliessen hiermit unseren Excurs, indem wir der Billigung oder Widerlegung seines Inhaltes von Seiten der Sprachforscher entgegensehen. Književno poročilo. 245 Drugič navaja ime moravskega kneza Svetophaka, češ, svetla je jedino staroslov. in ne staročeška oblika. Da je nekdaj tudi staročešč. poznavala nosne samoglasnike, o tem dandanes ne moremo dvomiti; to nam pričajo imena Venceslaus in ZventLlau (ime češkega vojvode v Annales Fuld ) in reke Chiib iz nem. Kamb, kjer se je razvilo iz nem. am stčešč a; iz am ne more neposredno nastati u, prim. Gebauer Histor. mluv. 44. Ime moravskega kneza z nosnim samoglasnikom je tedaj češko slovaška oblika. Tretjič poudarja Miklošič, da Slovaki imenujejo svoj jezik še dandanes slovenskj jazyk. Toda to ime se je danes ohranilo tudi še pri Kašubih, nekdaj so se tako imenovali tudi nekateri ruski Slovani, in kar je glavno, tudi bolgarski Slovani so se prej nazivali Sloveni. Mnenje, da so stari Moravani govorili panonsko-slovensko narečje, je tedaj hipoteza, katera ni podprta z nobenim razlogom. Kijevski in še bolj praški odlomki, posebno pa nekateri moravizmi v tako imenovanih panonskih spomenikih dokazujejo, da se je na moravskih tleh v oni dobi govorilo češko-slovaško narečje. Ti osameli moravizmi (n. pr. Vbrozumšago, osijece) v najstarejših stsloven. spomenikih so umljivi samo kot vpliv narodnega češkoslovaškega narečja v onih pokrajinah, kjer se je v najstarejši dobi razvijala cerkvena književnost. — Celo na slovanske besede s skupino št, zd, ki se nahajajo v madjarščini, se zdaj pri tem vprašanju ne bo smelo mnogo ozirati, zakaj v velikomoravskih pokrajinah jih niso mogli Madjari sprejeti, saj so po Dummlerjevem in Mikloš. nazoru po madj. invaziji izginili slovenski Moravani, jezik panonskih Slovencev v Koceljevi državi pa ne pride pri tem vprašanju v poštev, ker se pri njih ni osnovala stslov. književnost in tedaj tudi ne v njih jeziku. Obrnimo se do jezikovnih razlogov, saj so pri jezikovnem vprašanju, kakeršno je vprašanje o domovini stslovenščine, jezikovni razlogi odločilni. Ze Kopitar je opozoril na germanske izraze cerkvene terminologije v cerkvenem jeziku, in Safafik je sestavil lepo število izrazov, tako imenovanih ,panonizmov', kateri so značilni za najstarejše spomenike in so moravsko-panonskega izvora. Toda kaj dokazujejo ti leksikalni panonizmi ? Nič drugega kakor to, da se je cerkvena književnost v svoji najstarejši dobi razvijala v pokrajinah, kjer je preje gospodoval nemški kulturni vpliv, na moravsko-panon tleh, in o tem ni itak nihče dvomil, nikakor pa ne, da je cerkveni jezik živo narečje teh pokrajin. Pri Rusih in Hrvatih so se vrinili v cerkveni jezik domači izrazi, zakaj bi se to ne bilo zgodilo tudi na moravsko-pa-nonskih tleh ? In to tem laže v početku, ko se cerkvena književnost še ni bila utrdila. Sicer pa nekateri in sicer tipični ' panonizmi, kakor n. pr. tepa, greda, žive še dandanes v macedonskih narečjih, morda se jih bode sčasoma še več zasledilo. 24« Književno poročilo. Mikloš. (str. II.) pravi, da je nekoliko takih spomenikov, v katerih ni ne ruskega, ne bolgar., ne hrv. vpliva. To so panonski spomeniki, ne v tem smislu, da so njih izvirniki nastali v Panoniji (Moravski), nego v tem, da so pisani v panonskem narečju. Ta argumentacija bi bila jedino v tem slučaju resnična, če bi bolgarščina bila jednoten jezik. Med bolgarskimi narečji, posebno iztočnimi in zapadnimi so jako znatne razlike, in te razlike segajo v starodavne čase. Iz onih pokrajin, kjer je domovina stsloven. — okolica Solunska —¦ nimamo iz poznejše dobe nobenih spomenikov, središče poznejši cerkveni književnosti na bolgarskih tleh sta bili zapadna Macedo-nija (Ohrida) in iztočna Bolgarska. Če skoraj ni najti nekaterih oblik, n. pr. starega aor., impf. -šeta, -šete etc. v najstarejših ruskih etc. spomenikih, je temu vzrok to, da je stslovenščina najmanj dve stoletji prej pristopna kakor ruščina in več kot tri stoletja prej od hrvaščine. Te oblike ginejo tudi že v pristnih stsloven. spomenikih, že v teh so arhajizmi; v cod. Saprasl. jih skoraj popolnoma ni — in vender ga Miki. prišteva panon. spomenikom. Slovanske tujke s skupino Št, šd v madjarščini ne dokazujejo, da so panonski Slovenci poznali te skupini, ker se ne da dognati, da so sprejete iz »panonsk.« narečja. Mimo njih se nahajajo v madj tudi tujke s c (n. pr. leiicsa), te so sprejete od panonskih Slovencev, kakor kaže Č; da so to stare izposojenke, priča en za stari nosnik e; izposojenkam s št je tedaj treba iskati drugega izvira: med dakiškimi Bolgari. Najbolje pa dokazujejo sloven. krajevna in osebna imena v latinskih listinah teh pokrajin s svojim č in šč, da se tam ni nikoli govorila skupina št. Resumirajmo negativni resultat: 1. O panonski domovini staroslovenščine ne more biti govora, ker se je stsloven. književnost osnovala in gojila prva leta na moravskih tleh. 2. Stslovenščina je bila v Moravski tuj jezik; dokaz: ker najdemo sporadično c (z), roz, vy, tako imenovane moravizme, v najstarejših spomenikih in v praških, nekoliko tudi v kijevskih odlomkih. 3. Stslovenščina ni bila jezik panonskih Slovencev; dokaz slovenske tujke v madj. s č in ob jednem z en (e) in sloven. imena v listinah. 4. Panonskega narečja v Miklos. smislu ni nikoli bilo, nego panonsko narečje je bilo slovensko (v današnjem smislu), iz katerega se je razvilo sedanje (slovensko) ogrsko narečje; dokaz sloven. imena v latin. listinah. (O tem še pozneje.) (Konec prihodnjič.) 306 Književno poročilo. Književno poročilo. Zgodovina slovenskega slovstva. I, del. Spisal prof. dr. Karol Glaser. V Ljubljani, 1894, bolg. imen. Nadomeščanje polglasnikov %, b z o in e, katero se nahaja že v najstarejših stsloven. spomenikih, se splošno smatra za stslovenski pojav in ne za vpliv kakega tujega jezika, kakor je n. pr. ja, a m. e vpliv ruščine. Stslov. IX. stol. še ni poznavala tega pojava, v njej še ni o, e m. z, b; to nam kažejo kijevski odlomki, kjer ni nobenega takega primera, in cod. zogr., kjer se pojavljajo taki primeri šele redko. Razvitek polglasnikov v o in e pozna med Jugoslovan, jeziki samo bolgarščina. Ogrsko slovensko narečje v Koceljevi državici ni nikoli nadomeščalo na ta način polglasnikov, *) Macedonskega narečja, v katerem bi se nahajali samo omehčani glasovi k, g ali č. dj, ni; v istem narečju se govore omenjeni glasovi poleg se (ali ši) in žd (ali ždz). 2) Zanimiv je glagol jamb; v tej obliki z a, d (= \],) samo v bolgaiščini, v ostalih slovan. jezikih z ; o tem se lahko poučimo iz starih osebnih in krajevnih imen teh pokrajin. Ce pa ne bi hoteli smatrati razvitka % in b v o in e v stsloven. spomenikih za stslov. pojav, nego bi ga razlagali kot vpliv tujega in sicer bolg. narečja, bi morali ipak priznati, da je bila stsloven. tako sorodna bolgarščini, da se to nadomeščanje ni čutilo kot posebnost tujega narečja kajti drugače je nerazumljivo, zakaj ni najti tudi drugih bolg. črt v stsloven. spomenikih v tako ogromnem številu — in ta sorodnost, kaj je druzega kakor identičnost? Zopet je treba opozoriti na to, da se je v narečjih solunske okolice in južnoiztočne Macedonije le v redkih slučajih pojavil o, e na mestu s, b, kar se dobro ujema z najstarejšimi stsloven. spomeniki, dočim je v centralnih in severnih maced. govorih ta pojav dosti bolj prodrl. Samo jedna glasoslovna posebnost nasprotuje v prvem hipu nazoru, da je domovina stslov. v južni Macedonski. V bolg. in macedon. narečjih ni danes /-epent. Pa tudi med pravimi stslov. spomeniki je v tem obzira velika razlika, v nobenem pa ni najti dosledno /-epent. In vender ne moremo dvomiti o tem, da je stslov. IX. stol. imela dosledno proizveden 1-epent., kar dokazujejo kijevski odlomki. Mikloš. I2 229 misli, da je vzroka tej razliki v stslov. iskati v različni fazi jezikovi, da so tedaj obojne oblike, z /- in brez /-epent., stsloven., toda iz različne dobe in ne morda zadnje iz kakega dru-zega narečja sprejete. To je tudi popolnoma verjetno.1) Drugače bi bilo nerazumljivo, da se je ravno v tem slučaju tako znatno pojavil vpliv tujega narečja n. pr. v cod. Zogr., ko ga vender skoraj ni zaslediti v drugih slučajih Po vplivu analogije (iz kupl'a je postalo kup'a, naslanjaje se na ostale oblike brez /-epent.) se je jel / epent. že jako zgodaj opuščati — v poznejšem cod. Suprasl. je mnogo več takih primerov kakor v starejšem cod. Zogr. — in je v današnjih bolg. in maced. narečjih že popolnoma izginil.2) x) Seveda pa niso, kakor trdi Mikloš., oblike brez 1-epent. v stsloven. starejše, nego ravno nasprotno; 1-epent. je šele pozneje izginil po vplivu analogije. 2) Opozoril je že Jagič (Archiv IX. 329), da se stslovenščina glede nekaterih gla-golskih oblik ne strinja s sedanjo bolgarščino, nego se približuje srbščini. Tako se u. pr. končuje 3. pl. aor. v današnjih bolg. narečjih ne na -še (iz. še) — ta oblika se nahaja samo v narečjih, ki mejijo na srbska — nego na -hz (iz -ha). Ta oblika na -ha se nahaja že v bolg. spomenikih XII. stol., in če se ozremo na severne slovanske jezike, katerim je tudi ta oblika skupna, ni neverjetno, da se je že v IX. stol. v nekaterih bolg. narečjih nahajala oblika na -ha. Prof. Jagič gotovo misli tudi na aor. na -s, ki se je v svoji mlajši obliki (na -h, -še) dolgo krepko ohranil vsrbohrv., v bolg. narečjih mu pa ni sledu; kakor iz Sav. kn. in cod. Supr. razvidimo, so bili ti aor. nekaterim (iztočnim in severnim t. j. dakiškim) bolg. narečjem že v XI. stol. neznani. Ti aor. so bili posebno znani v zapadni Macedou., in treba bo, kakor sem že opozoril, celo preiskovati, ali niso bili v nekaterih severnozapad. maced. narečjih bolj navadni, kakor v sami stslovenščini (prim. Arch. XVI. 488). Književno poročilo. 309 Po Miklošičevem mnenju sta se o in e — to morajo priznavati zaščitniki panonske teorije — šele pozneje v stslovenščini razvila iz % in h in tudi nesoglasje glede rabe /-epent se je pojavilo šele kesneje. Toda kako se je mogla panonska slovenščina še v X. in XI. stol. organski dalje razvijati na tujih tleh v Macedoniji ? Ona je bila tam — če je panonskega izvora — v X.—XII. stol. samo književen in ne živ jezik; na intenzivno zvezo južnih pokrajin s panonsko domovino se ne da misliti. Cerkvenoslov. književnost med Romuni nam tega tudi ne more pojasniti, kajti ta se je v starejši dobi lahko naslanjala na bolg. živelj v Romunski in na zvezo z Bolgar., pozneje se je pa pisala slaba cerkvena slovenščina. V omenjenih treh važnih glasoslovnih posebnostih se strinja stsloven-ščina z narečjem južne Macedonske in se ob jednem razlikuje od starega ogrskega narečja Koceljevih Slovencev. Slovanska imena grških listin dokazujejo, da so maced. narečja že v stari dobi poznala omenjene posebnosti. Nosni samoglasniki tukaj ne pridejo v poštev, ker so se nahajali tudi v ogrskem sloven. narečju kakor v maced., tudi na rz, h se ne moremo ozirati, ker še ni dognana njiju glasovna veljava v stsloven.; v najneugodnejšem slučaju (če sta r%, h res r, l) sta maced. in ogrsko narečje v tem jednaki stsloven., in potem ne pride ta posebnost v poštev. Posebnega pomena pa je to, da se nahajajo vse značilne glasoslovne črte stslovenščine združene ravno v narečju vzhodne solunske okolice (n. pr. Suho), tedaj v domovini solunskih bratov Cirila in Metoda, v ostalih macedonskih narečjih jih pa povsem ni ali vsaj ne vseh. Rinezem, li = 'd ('a), št, zd, redki slučaji o, e za g, b, vse te posebnosti združene je najti danes v Macedoniji samo v tem narečju. To je tedaj ono soglasje zgodovinskih (brata sta iz Soluna in Solunčani znajo po poročilu panon. legende sslovensko*) in jezikovnih podatkov, katero tako naglašata Safafik in Miklošič, samo da ga ni najti na severu, v Panoniji, nego v južni Macedonski, v solunski okolici. Ne iščimo tedaj domovine stslovenščine — in ne morda stslovenske književnosti — med nekdanjimi ogrskimi Slovenci ali med češkoslovaškimi Moravani. Panonska slovenščina, ki ne bi bila prednjica današnjemu ogrskemu narečju, nego poseben, četudi naši slovenščini najbolj soroden jezik, je samo fantom. Spomin našega velikega Miklošiča s tem najbolj častimo, da pogledamo resnici hladno v obraz. Staroslovenščino prepustimo macedonskim Bolgarom, zato pa lahko zdaj z elegičnim ponosom poudarjamo, da je slovansko bogoslužje in z njim tudi cerkvena književnost pri jednem delu naših prednjikov, pri pravih in pristnih Slovencih Koceljeve države, cvela, in s tem je tudi za IX. stol. nekako ohranjen »der nationale Besitzstand*, katerega si je bila pri nas večina ustvarila v svoji domislivosti. 3io Književno poročilo. Južnoslovanska narečja se dele, če so nam odločilni jezikovni znaki, ne pa nejasna poročila bizantinskih zgodovinarjev, v tri velike skupine: i. slovenska narečja in med njimi tudi ogrsko s prehodnim kajkavskim, 2. srbohrvaška, 3. bolgarska z nekdanjim sedmograškim. Pri dragocenih brizinskih spomenikih pisatelj po pravici omenja vpliv cerkvenega jezika, četudi to vprašanje še ni dognano. Želeli bi pa, da nam nekoliko pove o domovini teh spomenikov, kolikor se da o tem sploh govoriti na podlagi jezikovnih kriterijev. Skupina dl, vy in skrčene oblike mega, memu, me, mo, tuo itd. kažejo, da je ta spomenik pisan v ziljskem narečju ali pa v kakem drugem, danes zamrlem koroškem narečju (v bližini zilj-skega), katero je bilo današnjemu ziljskemu jako sorodno.1) V ziljskem narečju najdemo ne samo dl, vi (oz), nego tudi nekatere skrčene oblike pron. poss, in sicer acc. in instr fem. mo, to, so, nom. sgl. neutr. mo.2) Ker so brizin. odlomki ne samo radi jezika, nego tudi za razvitek najstarejšega cerkvenega slovstva tako važen spomenik, je upravičeno, da je pisatelj pod črto sestavil literaturo o njih — žal, da ni popolna. Tako pogrešam Skrab-čevih opazek na platnicah Cvetja II. 4, 8, razpravice, katero je objavil o grafiki W. Braune v Beitrage zur Gesch. d. deutschen Spr. u. Lit. I. 527—534, Krekovih opazek v Einleitung 224i—244 in Baudouinovih v recenziji Ja-gičevega spisa Pomladjena vokal. Toliko o splošnem uvodu. Tudi jako obširna protestantovska doba (str. 47—128), s katero se pričenja pri nas književnost, ima nekoliko uvodnih poglavij, ki nam kratko in pregledno opisujejo zgodovino slovenskih pokrajin od X. stol. do sredine XVIII. in obseg današnje zemlje slovenske. Šele s šestim poglavjem (»Prote-stantovstvo se širi; njegovi pospešitelji*) se pričenja v knjigi pravo slovstvo. Najbolj pomanjkljivo v celi knjigi je četrto poglavje o slovenskih narečjih. Tu se je vrinilo precej pomot. Slovenska narečja moremo na podlagi različnega razvitka starih polglasnikov — kolikor se sploh sme govoriti o delitvi na podlagi jedinega kriterija — ločiti v dve veliki skupini; prva obseza južna in zapadna, druga pa severna in vzhodna narečja; prvi prištevamo vsa kranjska, primorska (toda ne kajkavska), goriška, beneška na- *) Tudi to se ne sme prezreti, da se je ravno v ziljskem narečju še ohranil ostanek starega imperf. besn, besi, be etc, četudi po vplivu analogije že v preustrojeni obliki (prim. moje Doneske k histor. slo ven. dial I., 48), in da se je tudi v sosednem rezijanskem narečju, ki se približuje v nekaterih posebnostih ziljsko-kanalskemu, ohranil še imperf. a) Da so bile podobne skrčene oblike nekdaj pri nas mnogo bolj razširjene, to nam ne priča samo ljublj. conf. gen. s svojim meyga itd., nego tudi staro kajkavsko narečje. V Vramčevi Postili (1586) je nekoliko takih oblik n. pr. sve {svoje acc. pl. mase), sve ga (svojega). Književno poročilo. 3ii rečja, junsko narečje v južno-vzhodni Koroški in južno-zapadna štajerska narečja ob kranjski meji. Vsa ostala: ziljsko in rožansko narečje, skoraj vsa štajerska, ogrska in kajkavska obseza druga skupina.1) V prvi skupini se je razvil polglasnik v a, v drugi v e (prim. Archiv XVI. 163 —164). To delitev na podlagi refleksa polglasnikovega je sprejel tudi pisatelj, toda čudovito je pomešal narečja. Tako je uvrstil v a- skupino — naj jo kratko tako imenujem — tudi kajkavsko in ogrsko narečje in v e- skupino gorenjska in beneška narečja; tedaj v obeh skupinah mešanica! Ravno tako krivo je, ko uči, da sta se polglasnika v južni in zahodni skupini razvila v e, v drugi pa v a; ravno nasprotno ! Tudi se ne sme splošno reči, da se govori na Koroškem dan. Druga značilna razlika je po pisateljevem mnenju razvitek starega e. Toda prezrl je, da na tej podlagi dobimo drugo delitev, katera se s prvo nikakor ne ujema, kajti ej za h najdemo v obeh prej omenjenih skupinah in ravno tako tudi ie, je. Pri klasifikaciji sloven. narečij, če se ne oziramo samo na današnja, nego na njih historični razvitek, se da refleks dolgega k le z največjo opreznostjo upoštevati, ker 1. je najti današnji ie, je zapadnili narečij v XVI. stol. tudi v kajkavskem narečju, tedaj tam, kjer se danes govori / in ej; 2. ker še ni popolnoma jasno, iz katerega glasa se je v ne-naglašenih in kratkih zlogih i za kratek li razvil v iztočnih narečjih, tedaj isti glas, katerega je najti v nekaterih zapadnih narečjih za dolgi li, in vender odgovarja v iztočnih narečjih ej ali e* dolgemu h. Dolgi i v zapadnih narečjih se je najbrž razvil iz ie ali fa} kratek i (danes v mnogih narečjih že s) pa najbrž iz eh Pri skupini, dl, ti v part. govori pisatelj o sevemo-za/iodnem narečju, v katerem ostane nespremenjena, ko je vender prej govoril o severno-vzhodnem / Katera narečja obsega ta severno-zabodna skupina in katera druga, v kateri se nahaja samo l? Skupina dl, ti v part. se nahaja v mnogih narečjih a-, pa tudi v nekaterih ^-skupine, in nasprotno je najti samo / v dolenjščini, ki vender pripada rt-skupini. Goltnik g se ne spreminja v h niti v vseh onih narečjih, kjer je najti dl, ti v part., niti v vseh narečjih katere od obeh omenjenih skupin ; obseg tega prehoda se tedaj ne strinja z obsegom dl, ti ali razvitka poglasnika v a. Skupina šč se je nadomestila tudi v nekaterih narečjih severnovzhodne slovenske Štajerske s s, dasi je najti v večini teh narečij še ŠČ. *) Ce se ne bi nahajal e za &, 2 tudi v južnem kajkavskem narečju (na jugu od Save), katero je že sorodnejše čakavski dijalektični skupini', nego slovenski, bi bilo najbolje govoriti o severni in južni skupini sloven. narečij. Netočnost bi bila jedino v tem, da zasekava junsko narečje s svojim a = %, % globoko v severno skupino, 312 Književno poročilo. Dokler ne bodemo bolje poučeni o zgodovinskem razvitku različnih pojavov v posameznih narečjih, je najbolje, da se izogibijemo vsaki klasifikaciji sloven. narečij, in da samo označimo pojedina današnja narečja po njih posebnostih. Glaser je naštel osem narečij, držeč se Safafika; dodal je samo kajkavsko narečje. Toda kdor deli — in po vsej pravici — gorenjsko narečje od dolenjskega, ta tudi ne sme vseh treh koroških narečij združiti v jedno celoto, kajti med njimi gotovo ni manjše razlike, nego med dolenj-ščino in gorenjščino.') Karakteristika sloven. narečij je površna in nesistematična, omenjajo se posebnosti jako različne veljave. O junskem narečju pozvemo jedino to, da se v njem nahaja sta m. ta; pomanjkljiv je tudi opis rožan. narečja; da se spreminja / v w (u), ni treba omenjati, ker to ni posebnost samo tega narečja, nego tudi ostalih koroških in severnozahodnih gorenjskih ; e se spreminja v a v gotovih slučajih ne samo v rož., nego tudi v jun. in ziljskem narečju; v bneh vender ni tie iz u. Pri prehodu guturalov v sibilante v loc. sgl. je treba razločevati pojedine guturale, kajti prehod k. v c je najbolj razširjen, mnogo redkejši je že z iz g, najbolj omejen je pa prehod h v s; celo v onih narečjih, kjer je dosti primerov za prva dva prehoda, n. pr. v ziljskem, je s iz h v loc. sgl. silno redek. Netočno je, da se v gen. pl. v mnogih narečjih nahajata tudi končnici i in e\ zadnja je velika redkost, najti jo je samo v beneških narečjih. Da govore v tožilniku ^-deb. samo vzhodnji Štajerci, Kajkavci in Belokranjci »pravilen« o, o tem močno dvomim; ni-li najti tega o n. pr. v nekaterih gorenjskih narečjih, v rožanskem in ziljsk. narečju? Tudi gen. pl. a-deb. na naglašen a se ne nahaja splošno v zahodnih narečjih, nego v gorenjskih (ali v vseh, ne vem) in v nekaterih sosednih (severnih) goriških. — Toda laglje je najti pomanjkljivosti v karakteristiki naših narečij, kakor sestaviti temeljito in na zgodovinski razvitek oprto klasifikacijo; to ne bo mogoče, dokler ne bodemo imeli obširnejših podatkov in boljšega znanja o današnjih narečjih.2) J) Tako se razločuje junsko narečje od sosednega rožanskega po sledečih glasoslovnih posebnostih: i. jun. n ima a za z., "b v dolgih zlogih, rož. e. 2. jun. n. ima v dolgih zlogih e, a, o za stare nosnike e, p, rož. pa e, 0. 3. v jun. n. se je stari dolgi o razvil v no v rož. v ue. 4. g je ohranjen v jun. n. ra/.en na koncu besede, v rož. se je povsod spre-obrazil v h. 5- jun. n. ima i, rož. pa še šč. 6. v jun. se je j razvil iz n, v rož. je pa ostal h 7. h, k, g se spreminjajo v š, č, j pred jasnimi vokali v rož. n., v jun. pa ne, redke izjeme je najti samo pri g. 2) Med literaturo pogrešam mimo nekaterih malenkostij posebno sledeče spise: Safafik, Slovausky narodopis, Jihoslovane" (sep. odt. iz Slov. Nauč.); dve razpravi Srez-nevskega O slovenskih^ narečijahio v Zur. min. nar. pr. 1. 1841. in Obozržnie čertis srodstva zvukovb vio nareč. slavjan. Zur. m. n. pr. 1. 1845.; Šuman, Die Sprache der Slovenen v Oesterr. in Wort u. B., Steiermark; LjapunoVb, Kratkij obzorfe glavnejših^ javlenij slovžnskoj (horutanskoj) literat. vmeste SI9 vvedenieml>> obt> otnošenij slovgn. ja-zyka k"b staroslavjan, i drugimis slovjanskimi9. Književno poročilo. 3l3 V sledečem poglavju »Sledovi Slovenstva od X do XVI. stol.«, o katerem sem že omenil, da bi se dalo skrajšati, je sestavljena ona peščica podatkov, katere imamo o slovenščini iz omenjene dobe. Vinograjski zakon ne spada v to dobo, nego šele v prihodnjo; v svetoivanskem evangeliju se ne nahajajo na robu samo nemška in slovenska imena, nego med slovanskimi imeni so tudi bolgarska in hrvaška, in o mnogih teh se ne da določiti njih domovina. Pisatelj ne navaja imen v isti obliki, v kateri se nahajajo v evangeliju, nego jih spreminja, po katerem pravilu in zakaj, to mi je nejasno. Ce je hotel dati imenom slovensko istodobno obliko, bi vender ne smel pisati Chotmar nego Hotemerb, če je pa prepisal imena v sedanjo slovenščino, ne sme pisati Sve/Jtipolk, Sve/ztižizna; imena Perebred ni v evang., najbrž je to evangeljski Penebod; Boleslav je najbrž Bedoslau in Olomer je tiskovna, pomota m. Gonimer. Natisnil je pisatelj iz pripisov oni odlomek, kjer se nahajajo imena rodbine bolgarskega carja Mihaela (Borisa), toda pomanjkljivo.1) Zakaj ni opozoril na mnoga slovenska imena v latinski listini iz konca XII. stol. iz furlanske pokrajine, katero sta izdala Trinko in Jušič (»Listina iz 1. 1170 —1190«), ne vem. Ta imena sicer niso tako stara, kakor imena v svetoivan. evang., zato so pa, kolikor jih je sploh slovanskih, nedvomno slovenska. Najbolje se je posrečilo pisatelju poglavje o razširjevanju protestan-tovstva med Slovenci. Tu se slikajo v dobrem izboru iz velike množice raz-brskanih dogodkov ona vodilna načela, ideje in možje, kateri so pospeševali novoversko gibanje na slovenski zemlji. Premalo se pa naglasa prvotni demokratični značaj reformacije, kateri se je pa skoraj prelevil v absolutistični. S finim taktom se je pisatelj izognil v tem poglavju vsakemu navdušenemu pretiravanju; Truberju ne podtika naše današnje narodne navdušenosti. Truber se sicer obrača v knjigah do svojih »ljubih Slovencev*, priporoča jim v verski gorečnosti pridno čitanje slovenskih knjig, toda nikjer ne najdemo pri njem ali njegovih sodelavcih izražene prave ljubezni do naroda, v kateri je vitenberški menih vzkliknil »Fiir meine Deutschen bin ich geboren, ihnen will ich dienen*. Truberjeva delavnost se pričenja šele v dobi, ko je že zdavna reformatorsko gibanje izgubilo svoj prvotni narodnostni in demokratični značaj; on je živel in deloval v času, ko je Luther postavil svoje delo pod obrambo avtokratičnih knezov, da ga reši po nesrečnih kmetiških vstankih. Zato ni v Truberjevih knjigah one prepričevalne navdušenosti, ki bi neposredno vplivala na ves narod. Vsa njegova književna ') Odstavek se mora glasiti: Hic sunt nomina de Bolgaria: inprimis rex illorum Michahel et frater eius Dox et alius frater eius Gabriel, et uxor eius Maria et filius eius Rasate, et alius Gabriel, et tercius filius Simeon, et quartus filius Jacob, et filia eius dei ancilla Praxi et alia filia eius Anna. 3H Književno poročilo. delavnost je verska agitacija, če ji tudi navadno v obliki ali v vsebini ni vtisnjen ta pečat. Reformacija nam je osnovala književnost, reformacija je položila temelj skupnemu književnemu jeziku in omiki, ki naj obsega vse stanove. Kar je o važnosti svetopisemskega prevoda Luthrovega za nemško izobrazbo tako lepo povedal Scherer, to velja tudi za nas, četudi ne v isti meri: »Nicht bloss der allgemeine Umriss des biblischen Inhaltes, wie er allen Christen langst gelaufig geworden, sondern eine ganze geistige Welt, die classischen Producte der althebraischen Litteratur, jedes iiberlieferte Wort Jesu Christi, die Briefe seines grossten Apostels — dies alles ward nun Gemeingut Aller: eine unerschopfliche Quelle der Erhebung und Er-bauung.« V jednem obziru je pa bilo stališče Truberjevo mnogo težavnejše, nego stališče nemškega reformatorja. Luther je na podlagi one nemščine, ki je rabila v saksonski kneževi pisarnici, osnoval književni jezik, Truber si je pa moral šele sam osnovati književni jezik in mu ob jednem najti tudi odejo — pravopis. Laglje je bilo delo za hrvaške protestante. Oni so se pri svojih glagolskih in cirilskih knjigah naslanjali na staro cerkveno književnost. Pa tudi v Slovencih so se skoro počeli ozirati na »hrvatsko* in »curilsko lepo pismo«. Kreljeva pravopisna preosnova se je zvršila pod vplivom cerkvene hrv. književnosti ; njegov ch za »slovenski puhstab« Jcha ni pomota, kakor je mislil Kopitar 420; črka qi je izražala v hrv. tekstih sč in č, Krelj jo je bral v zadnjem smislu in jo rabil tudi za sloven. c (hrv. c); izraževanje jotacije pri n s črto nad 11 je tudi istega izvora Tudi v njegovem jeziku je dovolj vpliva hrvaščine. Kako pomanjkljive so naše literarne študije, nam pričata sledeči poglavji: »Slovstveni pregled« in »Pisatelji« protestantske dobe. Tu se nam podajajo same zunanjosti, ocene književnega dela ni. In vender ne moremo jedino pisatelju tega nedostatka očitati; porabil je, kar se je sploh napisalo o tej dobi. Tega je malo. Navadno pripisujemo drug od drugega obširne naslove knjig, odlomke iz predgovorov in bijografične podatke, dodamo k večjemu še nekoliko tiskarskih pomot, in to imenujemo književno zgodovino. Celo to, kar so nam pisatelji sami povedali o svojem delovanju v predgovorih, se do zdaj ni uporabilo. Tako omenja Truber v predgovoru prvega dela novega test., da je pri prevajanju uporabil tudi »ein crobatisch Messbuch, wolches newlich zu Venedig mit la.tinischen Buchstaben gedruckt worden« — to je gotovo druga izdaja Bernardinovega lekcijonarja, katero je res v Benetkih oskrbel Zborovčič 1. 1543. — in vender še danes nismo o tem poučeni, ali je najti v Truberjevem prevodu teksta novega zakona nekoliko vpliva starega hrvaškega in tako posredno cerkvenoslov. prevoda; mnogo ga gotovo ni. Za hrvaški prevod evangelj. teksta protestantovskih književnikov je že Leskien (Das dalmatinisch-serb. cvrill. Missale) dognal, da je odvisen od lekcijon. Bernar- Književno poročilo. 315 dinovega, toda gotovo to ni bil jedini slovanski pripomoček. Tudi to bo treba šele dognati, koliko je vplival Truberjev slovenski prevod na hrvaške prevode (glag. in ciril.) protestantovske, saj je vsebina mnogim knjigam ista; o tem vplivu se ne da dvomiti. Ne izolirano razmotrivanje protestantovskega književnega pokreta pri Slovencih, nego skupno preiskovanje tega gibanja pri vseh južnih Slovanih in zasledovanje njegove zveze s prejšnjo cerkveno književnostjo, to nam je potrebno. Da ne govorim o odvisnosti grafike glagolskih in cirilskih prot. tiskov od istodobne ali starejše glag. in ciril. književnosti — o tej se nikakor ne more dvomiti — dovolj je, da opozorim samo na Kreljeve pravopisne »novo-tarije«, pri katerih je tudi opaziti nekoliko istega vpliva. Kreljeva pravopisna reforma se navadno premalo naglasa, on je pravi oče bohoričici. Vsa zasluga Bohoričeva je samo to, da se je po naročilu veljavnih književnikov in voditeljev vsega gibanja odločil baš za Kreljev pravopis in ne za Truberjev, sam je dodal jedino j kot znak mehčanja. Inicijative ni bilo mnogo pri Bohoriču, zakaj še komaj nekaj let, predno je uvedel po svoji slovnici1) Kreljev pravopis, je popravil drugo izdajo Kreljeve postile po Truberjevem pravopisu, samo ni, li za omehčani n, /je pustil v knjigi (prim »Protest, postile v slov. prevodu* v Letop. za 1. 1894.) Se nekaj malenkostij. Če se govori (str. 91) o napredku pri Truber-jevih sodelavcih, mora se na prvem mestu omeniti mladi Krelj. Druga izdaja Postile iz 1. 1578., katero omenja pri tem Glaser, je nasproti Kreljevi prvi izdaji (1567) nazadovala; to je že Kopitar poudarjal. Celo razloček med s in z je samo »angedeutet*, kakor pravi Kopitar, doslednjega razločevanja teh dveh glasov v drugi izdaji ni. Oba prevoda vinograjskega zakona iz 1. 1543. in 1582. (ne 1583.) se nista ohranila v rokopisu, kajti prvega sploh ni bilo; Recelj ni prvi katoliški pisatelj, saj omenja tudi Glaser Pahenekerja, ki je izdal osem let pred Recljevim prevodom vinogr. zakona katoliški katekizem. Karakteristika Truberjevega jezika ne podaje karakterističnih poseb-nostij: nom. pl. fem. vi je vender navadna oblika pri pisateljih XVI. in XVII. stol., gorenjskega ve ne bomo iskali pri dolenjcu Truberju; 1. sgl. kočo je najti tudi v Krelju in celo še pozneje; nikakor se ne sme reči, da spreminja Truber a po češkem vzgledu v e, to je posebnost njegovega domačega narečja kakor tudi nekaterih današnjih. Pri literaturi naj se omeni razprava A. Sokolova Zaroždenie literaturv u SlovincevT). Primušl> Truberr>, KLievb 1878 in njena obširna ocena Kačanovskega v Zur. min. n. pr. 1878, sept;v zadnji se nahaja tudi — dasi pomanjkljiva — karakteristika Trub. jezika. Načrt sloven. homilije, objavljen v Lj. Zvr 1883, str. 602., ni iz !) Pri Bohoriču naj se dostavi med literaturo Macunova razpravica o Bohoričevi slovnici v »Književniku« II, 316 Književno poročilo. XV. stol., nego, kolikor se o tem da soditi po jeziku, iz XVI. stol. Na str. 108. beremo, da je Krelj iz Vipave, na str 74. pa, da je iz Idrije. Pri Postili iz 1. 1578. se mora vender Jurišič omeniti, on ni pri tej izdaji samo sodeloval (str. 116), nego prevedel tudi drugi in tretji del Postile.1) Luther je oživil cerkveno pesen, Truber ga je tudi v tem posnemal, dosegel ga pa ni. Luther je hotel s cerkvenimi pesnimi izpodriniti »Buhllieder u. fleischliche Gesange*, in Dalmatin piše v uvodu pesmarice iz 1. 1584.: »wo gute windische Lieder in Brauch gekommen, die andern unniitzen uud arger-lichen Buhlerlieder mehrentheils abgekommen ^. Elze nam je razkril obširno delavnost sloven. prot. književnikov na tem polju. Da so naši protestantje pri tem tudi stare; že udomačene sloven. pesni uporabljali in samo popravljali, na to sem že opozoril (Starejši sloven. teksti 35) Tu je treba študije nadaljevati in dognati, koliko se sloven. prot. cerkvene pesni naslanjajo na stare, ali ni v njih najti tudi posameznih elementov narodnih pesnij, če ni morda celo kaka, četudi posredna zveza s starimi hrv. cerkvenimi pesnimi. Dostikrat beremo v prot. pesmaricah »ta stara božična pejsenc<, »vetus slavorum Veni sancte Spiritus; ta stara pejsen od svetiga duha* itd. Protestantovsko dobo končuje pisatelj s kajkavskimi pisatelji. Tudi pri teh je reformacija oživila književno delavnost. Ni mi znano, da bi bila poznejša raziskavanja dokazala, da so Vramčeva Prodečtva in Postila dve različni knjigi. To je samo jedna knjiga v dveh delih, kakor je Jurišičeva postila v treh delih, in sicer obsega v dveh delih to, kar Jur. v treh: prvi del postile nedeljske evangelije celega leta — Jur. jih deli v zimski in poletni del — drugi del pa prazniške evang. Prevod v obeh postilah ni isti. Tudi v nekaterih nemških postilah so združene pridige zimskega in poletnega dela. Kajkavščina ni mešanica slovenščine in hrvaščine, kakor se je nekdaj mislilo, nego staro prehodno narečje slovenske in srbohrvaške dijalektične skupine, in sicer je severno kajk. narečje sorodnejše slovenščini, južno pa čakavščini V novejšem času je prodrlo že več hrvaških črt tudi v severno; koliko je pa starega vpliva hrvaškega, posebno štokavskega, bodo šele podrobna preiskavanja dognala. V slovstvenem pregledu katoliške dobe bi se moral propad književne delavnosti v prvi polovici XVII stol. ostreje naglašati. Ko pisatelj pravi, da so katoliški pisatelji marljivo prevajali in pripravljali za sloven jezik tuje izvirnike, misli gotovo na delavnost v drugi polovici XVII. stol. Kaj pa imamo iz prve polovice omenjenega stoletja? Hrenove iz Dalmatina prepisane Evangelia, Mikčev Katekizem, Candikov Catechismus Petra Canisia in A. da Sommaripov slovarček, to je ves plod književne delavnosti pol stoletja za *) Na str. 112. naj se popravi tiskovna pomota 1583 v 1584, zakaj tega leta je izšla knjiga Karszhanske lepe molitve. Književno poročilo. 317 živahnim književnim delovanjem v drugi polovici XVI. stol. Temu književnemu propadu ni jedini vzrok protireformacija, nego tudi nesrečne politične razmere. Celo Pypin ne sodi popolnoma pravično o katoliški reakciji. Isto reakcijo nahajamo tudi v protestantovskih deželah. Ne izključljivo katolicizem, nego tudi cerkveni absolutizem ji je vzrok. Reformacija se za posvetne stvari ni bolj brigala, nego srednjevečno meni.štvo ; oddaljila se je kmalu od svoje prvotne demokratične podlage. Rastoča moč teologije je v svoji ozkosrčnosti zatrla znanost in posvetno književnost. Uresničilo se je, kar so humanisti Erasmus, Hassius in drugi prorokovali: radi velike moči nove teologije se je pojavilo znova barbarstvo. Znanost, umetnost, pesništvo, vse to se je gojilo samo kot pomoček teologiji, in skoro so se pojavili glasovi, da so »poganske* knjige sploh nesreča. Latinščina je napredovala; vzpričo učenih prepirov s katoličani se je še bolj širila, skratka: tudi med nemškimi protestanti je vzpričo cerkvenega absolutizma nastopila velika reakcija (prim. Hettner, Gesch. der deutschen Liter. I. 7—10). Pri nas je morala istodobna katoliška reakcija dosti bolj usodno vplivati, ker je bila književnost še v povojih. V jako obširni katoliški dobi je zbral pisatelj vse bijo- in biblijografične podatke. Marsikaj bi se dalo skrčiti. Basar n. pr. se omenja pod črto ; to mesto je dostojno tudi mnogim drugim pisačem XVIII. stol. V podrobno oceno te dobe v Gl. knjigi se nečem spuščati, omenim naj samo nekatere posameznosti. Med prisegami, kajti tudi teh ni prezrl, pogrešani koroško prisego iz 1. 1601. (Sket, Kres V 54) in dve prisegi iz XVII. stol., kateri sem objavil v Jagičevem Archivu XIV 472; jezik v Kastelčevih knjigah je samo toliko dolenjski (str. 158), kolikor je gospodovala dolenjščina v književnem jeziku XVII. stol.; posebnost njegovega jezika je znatna primes notranjskega narečja, njegovega domačega govora; v nadomeščanju starih polglasnikov v Skalarjevem jeziku ni nobenih karakterističnih posebnostij ; pri Petretičevih evangelijih bi-se moralo vender omeniti, da niso prosto iz latinščine in madjarščine prevedeni, kakor o tem predgovor pripoveduje, nego da se naslanjajo na evang. tekst v Vramčevi postili ali pa na tekst, ki je obema služil v podlago (prim. Arch. XII. 514). Hvaležni smo pisatelju, da je vestno zbral obširno gradivo za književno zgodovino. Kolikokrat se je naglašala potreba slovenske biblijografrje 1 Glaser-jeva knjiga — kolikor se da soditi po prvem zvezku — je nam ne bode samo nadomestila, nego nam bo tudi dobro služila pri prihodnjih slovstvenih študijah; pripravila bo pot slovenski literarni zgodovini. V. Oblak. V Gradcu, 15. marcija 1895. " . :*3S^Jpi5: