1 186613 TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Lel. XL št. 3 maj - junij 2003, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZ DAJ AT ELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v L/ubl/ani GLAVNI UREDNIK/Edifor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovih IZVEDBA Epromak TISK CASTIS d .o.o. UREDNIKI/Associate Edilors Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Peter Stankovič, Zdenka Sadi Tomaž Krpic (recenzije) UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažič, Ivan Bernik, Marjan Brezovšek, Miro Cerar, ml. Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Miran Komac, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar /predsednik), Rudi Rizman, Tine Stanovnik, Marjan Svetličič, Zlatko Šabič, Metka Tekavčič, Niko Toš, Mirjana Ule, Vasja Vehovar, France Vreg, Pavel Zgaga MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/Internafional Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) FJelmut Willke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Polilical Science Abstracts, Inlernalional Polifical Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM Uredništvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 01/5805- 147, faks: 01/5805-108 E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si Teorija in praksa je dostopna na internetu http://www.uni-lj.si/~fd_tip/index.html Naročnina za I. polletje 2003 za študente in dijake 4 000,00 SIT, za druge individualne naročnike 5.000,00 SIT, .000,00 SIT Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. za podjetja in ustan ove 10.000,00 SIT, za tujino 1^ Cena tega osti prodaji je 2.000,00 SIT stva za šolstvo, znanost in šport in TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revi/a Letnik XL, št. 3, str. 401 - 600 Ljubljana, junij - julij 2003 VSEBINA Bojko BUČAR in Irena BRINAR: PREDLOG USTAVNE POGODBE O EVROPSKI UNIJI - REVOLUCIJA ALI STATUS QUO ANTE? Jerneja KRAJNC: ZDRAVJE IN NEENAKOPRAVEN POLOŽAJ ŽENSK V DRŽAVAH V RAZVOJU Andrej KOHONT: ZAPOSLOVANJE PRI ZASEBNIH AGENCIJAH Blaž LENARČIČ: PRIHODNOST IN RAZVOJNE DILEME SODOBNIH MEST V INFORMATIČNI DRUŽBI Tjaša ŽIVKO: KULTUROLOŠKI VIDIKI SOCIO-EKONOMSKIH EMPIRIČNIH RAZISKAV POLITOLOGIJA INFORMACIJSKE DOBE Andrej LUKŠIČ: DIGITALNA DEMOKRACIJA Simon DELAKORDA: PRVI POSKUSI DIGITALNE DEMOKRACIJE V SLOVENIJI Tadej PRAPROTNIK: PRAGMATIČNI VIDIKI ŽALJIVE KOMUNIKACIJE V RAČUNALNIŠKO POSREDOVANI KOMUNIKACIJI - MULTIPLA PERSPEKTIVA Vasja LUTAR: MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO IN ELEKTRONSKO POSLOVANJE UNil PREVOD Choi YOUNG-JIN: VZHODNA IN ZAHODNA CIVILIZACIJA: PRIMERJALNI VIDIK STROKOVNA IN ZNANSTVENA SREČANJA Maruša PUŠNIK: Poročilo z mednarodnega kolokvija: "Foundations of Communication Studies in pre-20th Century European Thought" PRIKAZI, RECENZIJE Niko TOŠ, Brina MALNAR (ur.): Družbeni vidiki zdravja. Sociološka raziskovanja odnosa do zdravja in zdravstva (Maca Jogan) Marko LAH: Temelji ekonomije (Nada Sfiligoj) Roger E. BACKHOUSE: The Penguin of Economics (Andrej Sušjan) Aleš DEBELJAK: Lanski sneg: eseji o kulturi in tranziciji (Tomaž Kaštrun) Zygmunt BAUMAN: Tekoča moderna (Barbara Tomšič) AUTHOR'S SYNOPSES 405-425 426-441 442-454 455-469 470-486 487-499 500-514 515-540 541-559 560-571 572-576 577-580 580-582 583-585 585-587 588-590 590-598 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 CONTENTS 404 ARTICLES Bojko BUČAR in Irena BRINAR: PROPOSAL OF CONSTITUTIONAL TREATY ON EUROPEAN UNION - REVOLUTION OR STATUS QUO ANTE? Jerneja KRAJNC: HEALTH AND UNEQUAL POSITION OF WOMEN IN DEVELOPING COUNTRIES Andrej KOHONT: TEMPORARY AGENCY WORK Blaž LENARČIČ: THE FUTURE AND DEVELOPMENTAL DILLEMAS OF CONTEMPORARY CITIES IN INFORMATION SOCIETIES Tjaša ŽIVKO: CULTURAL ASPECTS OF SOCIO-ECONOMIC EMPIRICAL RESEARCH POLITICAL SCIENCE OF INFORMATION AGE Andrej LUKŠIČ: DIGITAL DEMOCRACY Simon DELAKORDA: FIRST ATTEMPTS OF DIGITAL DEMOCRACY IN SLOVENIA Tadej PRAPROTNIK: PRAGMATIC ASPECTS OF OFFENSIVE COMMUNICATION IN COMPUTER MEDIATED COMMUNICATION - THE MULTUPLE PERSPECTIVE Vasja LUTAR: INTERNATIONAL PRIVATE LAW AND ELECTRONIC BUSSINESS ## EXPERT AND SCIENTIFIC MEETINGS Maruša PUŠNIK: Report from the international coIloquium “Foundations of Communication Studies in pre-20th Century European Thought”. TRANSLATION Choi YOUNG-JIN: EASTERN AND WESTERN CIVILISATION: A COMPARATIVE ASPECT REVIEWS Niko TOŠ, Brina MALNAR (eds.): Social Aspects of Health. Sociological research of the attitude toward health and health čare system (Maca Jogan) Marko LAH: Foundations of Economics (Nada Sfiligoj) Roger E. BACKHOUSE: The Penguin of Economics (Andrej Sušjan) Aleii DEBELJAK: Last year’s snow: essay on culture and transition (Tomaž Kaštrun) Zygmunt BAUMAN: Fluid modernity (Barbara Tomšič) ABSTRACTS 405-425 426-441 442-454 455-469 470-486 487-499 500-514 515-540 541-559 560-571 577-580 580-582 583-585 585-587 588-590 590-598 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 ČLANKI Boi ko BUČAR in Irena BRINAR* ** izvirni ZNANSTVENI ČLANEK PREDLOG USTAVNE POGODBE O EVROPSKI UNIJI - REVOLUCIJA ALI STATUS QUO ANTE? Povzetek. Članek analizira izbrana poglavja iz ustavne pogodbe o Evropski uniji (EU), ki jo je pripravila Konvencija o bodočnosti EU: definicijo in cilje Unije, institucije, pristoj¬ nosti in izvajanje pristojnosti Unije ter financiranje Unije. Pretežno so izbrani tisti elementi, za katere se zdi, da bodo doživeli le manjše spremembe na medvladni konferenci držav članic, ki bo sprejela bodoče končno besedilo ustavne pogodbe. Seveda pa nismo mogli mimo najbolj bistvenih nesoglasij, predvsem na relaciji male in velike države, kjer bo soglasje najtežje doseči. To je predvsem institucionalna reforma EU, zaradi katere je tudi bila sklicana medvladna konferenca. Gre za ravnotežje med dosedanjo ‘sveto trojico ’ (Komisija, Svet, Parlament) in novimi institucijami, tj. Evropskim svetom in njegovim predsednikom. V članku gre za politološko analizo, ki opozarja na najpomembnejše dile¬ me in nudi pregled širši strokovni javnosti, ki bi morala biti zainteresirana za bodočnost EU, saj bo na naša življenja vplivala bolj, kot si to lahko sedaj predstavljamo. Ključni pojmi: Evropska unija, ustavna pogodba, konvenci¬ ja, institucije Unije, pristojnosti Unije Pri analizi dosedanjega poteka razvoja Konvencije o bodočnosti Evropske Unije (EU) je potrebno imeti na umu nekatere metodološke pomisleke. Izdelava bodoče ‘ustave’ je sredi nastajanja, kar pomeni, da celotno besedilo še ni v celoti dostopno. Poleg nekaterih nedoslednosti glede številčenja členov in podobnih ‘lepotnih’ spodrsljajev, ki jih ne bo težko redakcijsko odpraviti, je poglavitni pro¬ blem v tem, da bodo številne zadeve jasneje razdelane v II. delu ustave, ki pa nam v času nastajanja tega prispevka še ni bil na voljo. Analiza bo torej zajela le I. del predloga ustave.' Drugo, kar je potrebno imeti v mislih je, da besedilo ustavne * Dr. Bojko Bučar, redni profesor na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, ** Mag. Irena Brinar, strokovna sodelavka-raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, 1 Pričujoči prispevek temelji na analizi naslednjih dokumentov: Draft of Articles I to 16 of the Constitutional Treaty, CONV528/3, Bruselj, 6. februar 2003; Institutions - draft artidesfor Title IV ofPart I of the Constilution, CONV 691/03, Bruselj, 23 . april 2003; Draft ofArtides 24 to 33 of the Constitutional 1'reatv, CONV 571/3, Bruselj, 26. februar 2003; Area offreedom, secury and jaslice, - draft Ar Ude 31, Potrt One, CONV 614/03, Bruselj, 14. marec 2003; Union finances: draft Articles 33-40, CONV 602/03, Bruselj, 14. marec 2003. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 str. 405- 425 Bojko BUČAR in Irena BRINAR 406 pogodbe nastaja v okviru gremija, ki morda ne bo odločujoč pri končnem besedilu. Tudi če zasledujemo različne predloge skozi predloge organov posameznih držav (npr. predloge aktualnih zunanjih ministrov), ne moremo vedeti, kakšne so pogajal¬ ske pozicije posameznih držav, kje so in kje niso pripravljene popustiti in kje bo pri¬ šlo do ‘kravjih kupčij’. Dejstvo namreč je, da bo končno besedilo nastalo na medvlad¬ ni konferenci (IGC - Intergovernmental Conference), kjer lahko da bo precej odvis¬ no od tega, kakšno končno obliko besedila bo izdelala Konvencija. Povedano druga¬ če, tam, kjer bo trden konsenz znotraj Konvencije glede besedila, bodo vlade držav manj pripravljene spreminjati besedilo, tam, kjer pa ne bo trdnega konsenza in morda celo besedilo ne bo do konca izoblikovano, bodo vlade imele več manevrske¬ ga prostora za uveljavljanje lastnih interesov. Ne glede na to pa se zdi, da so nekate¬ re konture bodoče EU že v tolikšni meri izdelane, da ne bo več prihajalo do večjih sprememb. Namen pričujoče analize je približati nekatere dileme širši strokovni jav¬ nosti, opozoriti na nastajanje politične tvorbe, v kateri se bo znašla tudi Slovenija, in vzpodbuditi nadaljnje analize strokovne narave. Usoda Slovenije in vsakega njenega državljana, celo vsakega njenega prebivalca, bo bolj odvisna od usode EU, kot se to zdi na prvi pogled. Politološko, deloma interdisciplinarno, analizo ustavne pogodbe bomo izvedli po izbranih naslovih v ustavni pogodbi, na način, da bo čim bolj eno¬ stavno razumljiva za širše zainteresirano (strokovno) bralstvo. Definicija in cilji Unije Pričujoče dosedanje besedilo kaže na to, da bo dokument nekakšna mešanica med mednarodno pogodbo in ustavo neke nove tvorbe, kar pa ni neobičajno v tej mednarodni skupnosti,- Med drugim nam na to kaže tudi dejstvo, da je ustanovi¬ tev Unije (zaenkrat brez določenega imena) volja narodov (peoples) in držav, kar je temeljna karakteristika Unije (ljudje naj bi delali ustavo, države pa pogodbo). Znotraj Unije naj bi države usklajevale svoje politike, vendar naj bi na njo prenes¬ le tudi nekatere pristojnosti, kar kaže na to, da gre za federacijo klasičnega tipa (skoraj kot bi nastala iz konfederacije). Ne glede na to je potrebno spomniti, da že doslej obstajajo najrazličnejši tipi federacij in tudi Unija, ki mora spoštovati (nede¬ finirano) nacionalno identiteto držav članic, bo imela svoje specifike, ki bodo vsaj npr. z ‘deljeno suverenostjo’ (o čemer besedilo sicer izrecno ne govori) med Unijo in državami članicami, tvorile nekakšno federacijo, ki bo bliže konceptu konfede¬ racije, in ki jo bo potrebno klasificirati kot federacijo sui generis ali bolje, kot skup¬ nost držav za razliko od zveze držav (konfederacije) ali državne zveze (federacije). Unija bo odprta za pristop vseh evropskih držav z enakimi vrednotami, pri čemer se bo lahko v prihodnosti pojavilo vprašanje, kaj je to ‘evropska država’ oz. do kam sega Evropa, vsaj v političnem smislu (čl. I ). 3 - Predvsem v procesu dekolonizacije poznamo številne mešanice ustavnopravnih in mednarodno¬ pravnih aktov , na osnovi katerih so nastale posamezne nove države. V naši bližini je npr. Ciper dobil usta¬ vo z mednarodno pogodbo. ■ { Podrobneje so vstop, suspenz in izstop iz Unije obdelani pod naslovom X (Članstvo Unije j kar ne bomo podrobneje obravnavali. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bodo zaradi različnega tolmačenja vse¬ bine deklaratornih pravic še naprej kresala mnenja tudi o obsegu pristojnosti Unije. T. i. ‘komunitaristi’ (‘skupnostniki’), ki zagovarjajo močno Evropsko komisi¬ jo in Evropski parlament (EP), se bodo spopadali z ‘intergovernmentalisti’ (‘med- vladniki’), ki so bolj naklonjeni večjim pristojnostim Sveta EU in Evropskega sveta, in to nas bo morda spominjalo na razprave med ‘ustavobranitelji’ in ‘ustavorušite- lji’ pred razpadom Jugoslavije, s čimer pa seveda ne napovedujemo propada Unije. V ustavnem besedilu (čl. 4) je predvideno, da bo Unija imela pravno osebnost (subjektiviteto). To seveda pomeni, da bo imela mednarodnopravno in evropsko- pravno subjektiviteto, iz tega izhajajoče določene pravice in dolžnosti ter pred¬ vsem tudi odgovornost. Unija bo lahko stranka v postopku, eventualno tudi tože¬ na stranka. 1 Pristojnosti Unije Pristojnosti Unije izhajajo iz temeljnih načel podelitve, subsidiarnosti, soraz¬ mernosti in zvestega sodelovanja (čl. 8). Načelo podelitve govori o tem, da lahko Unija deluje zgolj na osnovi pristojnosti, ki so bile na njo prenesene (tj. podeljene z ustavo) in da pristojnosti, ki ji niso bile podeljene z ustavo, ostanejo državam čla¬ nicam (glej tabelo 1: Predlog razdelitve pristojnosti med Unijo in državami članica¬ mi). To načelo poznamo iz številnih federalnih sistemov po svetu, ne nazadnje je isto načelo veljalo v nekdanji jugoslovanski federaciji, npr. na osnovi ustave iz leta 1974. Velja dodati, da je predvideno, da se bo evropska ustava sčasoma dopolnje¬ vala in pričakovati je, da se bo s tem pojavljala težnja po povečanju pristojnosti Unije. Pristojnosti Unije naj bi služile za dosego ciljev Unije in v praksi se bo lahko do določene mere postavilo vprašanje t. i. ‘vsebovanih kompetenc’ (implied powers) oz. pristojnosti za izvrševanje že podeljenih pristojnosti. Deloma, vendar le deloma, je to že rešeno v t. i. fleksibilni klavzuli (čl. 16). Ta predvideva, da če se znotraj politik, ki so definirane v drugem delu ustave (in niso v izključni pristojno¬ sti Unije), delovanje Unije izkaže kot nujno za dosego ciljev definiranih v ustavi, pa ji obenem ustava ne zagotavlja ustreznih pooblastil za to, lahko po posebnem postopku in na osnovi soglasja Svet sprejme ustrezne ukrepe (čl. 16, tč. I). 4 5 V tem primeru mora Komisija na osnovi načela subsidiarnosti o tem obvestiti nacionalne parlamente (čl. 16, tč. 2). Edino, kar taki ukrepi ne morejo obsegati, je tista harmo¬ nizacija nacionalnih zakonodaj, ki je izključena že na osnovi ustave (čl. 16, tč. 3). Načelo subsidiarnosti govori o tem, da naj bi Unija na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, delovala le in v toliko, v kolikor države članice same ne bi mogle v zadostni meri doseči ciljev načrtovane akcije, in bi bili zaradi obsega ali učinkov predlaganega dejanja, bolje doseženi na nivoju Unije. To načelo je v termi¬ nologijo EU prišlo iz nemških dežel, torej iz subnacionalnega nivoja, ki so ga žago- 4 Opravilna sposobnost naj bi bila definirana v II. delu osnutka Ustavne pogodbe , ki pa nam še ni na voljo. 5 Podobno načelo fleksibilnosti pozna tudi večina federalnih ustav. Npr v Nemčiji je domena pristoj¬ nosti v korist federacije ali v ZDA v korist federalnih enot. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR Tabela 1: Predlog razdelitve pristojnosti med Unijo in državami članicami * opredeljeno v 1. delu; */l navedeno v 2. delu (zdravstvo) ** opredeljeno v 1. delu; ni navedeno v 2. delu TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR varjale v odnosu do svojih nacionalnih oblasti. V EU pa je načelo pričelo uravnava¬ ti odnos med nadnacionalno oblastjo, tj. Unijo, in nacionalnimi oblastmi. Na sub- nacionalni ravni je načelo pomenilo, da naj bi na višji nivo oblasti prišle naloge, ki jih je potrebno izvajati in ki jih na dolgi rok nižja oblast, kljub pomoči višje oblasti, ne more sama izvajati. Gre za decentraliziran tip federalnosti ali federalno federal- nost. V predloženem ustavnem besedilu je terminologija, ki pravi, da naj bi se dejavnost prenesla, če cilji v zadostni meri ne bi mogli biti izpolnjeni na nacional¬ nem nivoju in bi bili lahko bolje izpolnjeni na nivoju Unije. Seveda se postavlja vprašanje, kaj pomeni “v zadostni meri” in kaj pomeni “bolje”. Anketa, ki je bila pred časom izvedena med državami članicami EU, kaže na to, da obstajata dve sku¬ pini držav. 1 ' Ena skupina pojmuje to načelo na zgoraj omenjen način decentralizi¬ rane federacije, druga pa pojmuje načelo skozi prizmo učinkovitosti. Ta prizma teži k bolj centraliziranemu tipu federacije. Vsekakor se zdi, da lahko načelo spro¬ ža različna tolmačenja in tako kot je to sedaj predvideno, bi lahko v eventualnem sporu odločalo Sodišče EU, ki tudi sicer velja za nekakšnega ‘zakonodajalca’ EU, s tem da tolmači obseg in vsebino evropskega prava. V katero smer bodo potekale eventualne sodbe sodišča ni moč napovedati, vendar velja pripomniti, da je sodiš¬ če v preteklosti imelo nekakšno skupnostno funkcijo, tj. izhajajoč iz tega, da je ono pravzaprav sodišče ‘skupnosti’ in stoji na stališču zagovarjanja ideje ‘skupnosti’. Načelo sorazmernosti pa govori o tem, da bo obseg in oblika delovanja Unije sorazmerna s potrebo, da se dosežejo cilji, navedeni v ustavi, in da obseg in oblika delovanja ne bosta presegla ciljev Unije, določenih v ustavi. Samo po sebi pri tem ne more biti nič spornega, vprašanje se pojavlja glede presoje, kdaj gre za soraz¬ mernost in kdaj je ta prekoračena. Še posebej glede na deklaratorne cilje ustave. Velja dodati, da bosta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti podrobneje razdelani v posebnem Protokolu o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki bo dodan ustavi, ki pa nam v novi verziji še ni na voljo. Načelo zvestega sodelovanja pa zagotavlja, da si bodo države članice in Unija z dolžnim spoštovanjem medse¬ bojno pomagale pri nalogah, ki izhajajo iz ustave. Ta dolžnost velja le med država¬ mi članicami in Unijo ter obratno, ne velja pa tudi zgolj med državami članicami. Ustavno besedilo predvideva tudi uporabo zgoraj omenjenih temeljnih načel (čl. 9). Ustava Unije in zakonodaja institucij Unije imata primat nad zakonodajo (ustavo in zakoni) držav članic (čl. 9, tč. 1). Države članice morajo sprejeti vse splošne in posebne ukrepe, da zagotovijo izpolnjevanje obvez iz ustave in delova¬ nja institucij Unije (čl. 9, tč. 4). V skladu z načelom zvestega sodelovanja morajo države članice olajšati uresničevanje nalog Unije in se morajo vzdržati vsakršnih aktivnosti, ki bi ogrozile doseganje ciljev ustave. Po drugi strani pa mora Unija delovati zvesto (lojalno) do držav članic, kar pa ni podrobneje opredeljeno, kaj to pomeni. Omejitvi Unije, se zdi, sta naslednji: načelo sorazmernosti in dolžnost spo¬ štovanja nacionalne identitete držav članic. Slednje je v 9. čl. malo bolj določeno kot v čl. 1, tč. 2 predlagane ustave. To je tisto, kar naj bi izhajalo iz temeljne struk¬ ture in bistvenih funkcij države, še posebno njihove politične in ustavne strukture, vključujoč organiziranost javne uprave na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Po eni strani se zdi, da je koncept nacionalne identitete po nepotrebnem omenjen ‘ Anketo je izvede! Valry Giscard dlistaing kot posebni poročevalec P.l 1 (Hummer, 1992:84). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR dvakrat (v čl. 1, tč. 2 in v čl. 9, tč. 6), po drugi strani pa je velik poudarek na upra¬ vni avtonomiji in strukturi, medtem ko se zdi, da je nacionalna identiteta prej v povezavi s funkcijami države, ki pa niso podrobneje opredeljene. Druga omejitev institucijam Unije pa izhaja iz načela sorazmernosti, vendar bo to načelo podro¬ bneje opredeljeno v že omenjenem Protokolu o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Podobno velja za uporabo načela subsidiarnosti, ki pride v poštev pri izvrševanju vseh pristojnosti, ki niso v izključni pristojnosti Unije. Predvideno je, da bi na osnovi tega protokola pri spoštovanju načela subsidiarnosti določeno vlogo igrali tudi nacionalni parlamenti. Ena od temeljnih nalog Konvencije na podlagi Laekenske deklaracije (2001) naj bi bila tudi razmejitev pristojnosti med Unijo in državami članicami. 7 V razpra¬ vah še pred začetkom Konvencije so nekateri analitiki evropske integracije (Simma et al. 1999; Weiler et al. 1996) nasprotovali temu iz dveh razlogov: 1. Seznam pristoj¬ nosti (Kompetenzliste) bi naj bil preveč tog, razvoj integracije pa naj bi zahteval veliko fleksibilnost prav na področju upravljanja in vodenja zadev. In 2. Mnenje je bilo, da si za tako listo prizadevajo predvsem tisti, ki želijo s tem omejiti pristojno¬ sti Unije. Zdi se, da očitki deloma držijo. Pa vendar so snovalci ustavnega besedila togost seznama pristojnosti omilili s klavzulo o fleksibilnosti (čl. 16). Pristojnosti Unije so razdeljene v pet kategorij: 1. Izključne pristojnosti Unije, kjer lahko edino Unija oz. institucije EU sprejemajo pravno zavezujoče akte. Države članice lahko to storijo samo na osnovi pooblasti¬ la Unije. 2. Deljene pristojnosti, kjer pravno zavezujoče akte na določenem področju spre¬ jemajo Unija in države članice. Države članice lahko uresničujejo te pristojnosti samostojno samo v primeru (in v obsegu), če Unija ne izvaja svojih pristojnosti, oz. če od njih odstopi. 3. Usklajevanje ekonomskih politik. 4. Skupna zunanja in varnostna politika. 5. Pristojnost Unije na področju podpornega delovanja. Seznam izključnih (ekskluzivnih) pristojnosti Unije kaže, da so imeli nekateri analitiki prav, ko so opozarjali, da seznam pristojnosti zahtevajo tisti, ki želijo na ta način omejiti pristojnosti Unije. Čeprav avtorji osnutka ustavnega predloga v raz¬ lagalni prilogi navajajo, da obseg izključnih pristojnosti Unije presega dosedanji okvir, kajti po novem naj bi bila skupna trgovinska politika v celoti v pristojnosti Unije, pa po našem prepričanju temu ni tako (glej tabelo 2: Dosedanja razmejitev pristojnosti v EU). Unija je obdržala izključne pristojnosti (čl. 11) samo na podro¬ čju zagotavljanja prostega pretoka blaga, oseb, storitev in kapitala ter pravil konku¬ rence v okviru notranjega trga, na področju carinske unije, skupne trgovinske poli¬ tike, monetarne politike (za tiste države članice, ki so uvedle skupno valuto) in na 7 V drugem delu deklaracije, z naslovom Izzivi in reforme v prenovljeni Iivropi” ki so jo sprejeli vodi¬ telji držav ali vlad na sestanku Evropskega sveta v Laekenu (v času belgijskega predsedovanja) 15. decem¬ bra 2001,je na prvem mestu zapisana zahteva pojasni razmejitvi in definiranju pristojnosti v lil J, če želi Unija postali bolj demokratična, bolj transparentna in bolj učinkovita. Ostale tri jasno izpostavljene zahteve so se: poenostavitev instrumentov Unije; demokratičnost, preglednost in učinkovitost delovanja Unije; ter ustava za evropske državljane (Laeken Declaralion - the hit ture oflhe European Union 2001). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR Tabela 2: Dosedanja razmejitev pristojnosti v EU področju zaščite biološke raznovrstnosti v morju v okviru skupne ribiške politike. Medtem pa je ena od najstarejših skupnih politik, ki jo je sam razvoj integracije pri¬ peljal v skoraj izključno pristojnost Unije, to je skupna kmetijska politika, pristala v skupini deljenih pristojnosti. To kaže na prizadevanja nekaterih držav po renaci- onalizaciji kmetijske politike (Fischer, 2000). Unija ima izključne pristojnosti tudi na področju sklepanja mednarodnih sporazumov, če za to obstaja pravna osnova, če to narekuje izvajanje notranjih pristojnosti Unije, ali če to vpliva na notranje delovanje Unije. 8 Seznam deljenih pristojnosti (čl. 12.) je obsežnejši in vključuje poleg kmetijstva in ribištva še transport, energetiko, socialno politiko, ekonomsko in socialno kohe- “ Ta določba je nastala na podlaga precedenčnega prava Sodišča ES, ki je že zelo zgodaj s svojimi sodbami premostilo razkorak med notranjimi in zunanjimi pristojnostm i Skupnosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR zijo, okolje, zdravstvo, varstvo potrošnikov, področje svoboščin, (notranje) varno¬ sti in pravosodja - bivši tretji steber: pravosodje in notranje zadeve (PNZ) 9 10 - in notra¬ nji trg (to se nanaša predvsem na davčno politiko). Področji, kot sta raziskave in tehnološki razvoj ter razvojno sodelovanje in humanitarna pomoč, sodita tudi v kategorijo deljenih pristojnosti, vendar za njiju veljajo posebna pravila. Na obeh področjih je Unija močno vključena s številnimi raziskovalnimi programi in drugi¬ mi aktivnostmi, vendar to ne preprečuje, da države članice ne bi mogle izvajati še lastnih nacionalnih programov. Področje ekonomskih politik je tako pomembno, da ga obravnava poseben 13. člen. Pristojnosti na področju ekonomskih politik ostajajo državam članicam (to ne velja samo za monetarno politiko držav članic evro območja). Unija ima samo vlogo usklajevalca nacionalnih politik. Podobno velja tudi za skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP), opredelje¬ no v posebnem 14. členu. Ob tem, da države članice vodijo lastne zunanje in var¬ nostne politike, bi morale hkrati aktivno in brez zadržkov v duhu lojalnosti in soli¬ darnosti podpirati SZVP Unije. Prav tako naj bi se vzdržale aktivnosti, ki nasprotu¬ jejo interesom Unije ali zmanjšujejo učinek skupnih akcij. Ta dikcija, sama po sebi odpira vprašanje, kdo bo tista vrhovna avtoriteta, ki bo določala, kaj je v interesu Unije na področju SZVP? Še posebno ob predpostavki, da bodo države članice tiste, ki bodo sprejemale odločitve na tem področju. In kaj se bo zgodilo v prime¬ ru nasprotujočih si interesov držav članic, kot se je to npr. zgodilo ob iraški krizi leta 2003, ko so Nemčija, Francija in Belgija nasprotovale oboroženemu napadu, medtem ko sta Španija in Velika Britanija (vključno s Poljsko) sodelovale v samem napadu? Ustavna določba nedvomno odraža stanje v Uniji na področju SZVP v času nastajanja besedila. Gre predvsem za iskanje specifičnih obveznosti držav čla¬ nic, ki so jih dolžne spoštovati, kljub temu, da vodijo avtonomne nacionalne zuna¬ nje in varnostne politike. Ali gre za najvišji ali najnižji skupni imenovalec obvezno¬ sti, bo pokazala prihodnja razprava. Predvidena so tudi področja podpornega delovanja (čl. 15). Unija lahko izvaja usklajevalne (coordinating), dopolnjujoče (complementary) ali podporne (sup- porting) akcije.'” Toda področja podpornega delovanja so že našteta, kot so: zapo¬ slovanje, industrija, izobraževanje, poklicno usposabljanje in mladina, kultura, šport ter zaščita pred naravnimi nesrečami. Obenem pa velja, da morajo države članice znotraj Unije usklajevati svoje nacionalne politike zaposlovanja. Tu bi žele¬ li opozoriti na protislovje, ki ga vsebuje ta določba. Politiko zaposlovanja nareku¬ jejo različne nacionalne razvojne strategije, konkurenca in trg (zlasti razlike v viši- 9 Z Maastrichtsko pogodbo je bil vzpostavljen tretji steber 11U - Sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev (PNZ). tj- Cooperation in tlie field of justice and home affairs (/HA). Z Amsterdamsko pogodbo je bila azilna politika komuni tarizirana (prešla je v prvi steber EU), zalo seje to področje pre¬ imenovalo v policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah’ (Police andjudicial cooperation in cnminal matters). Vendar-, ker prihaja do različnega poimenovanja lega področja (c/. 12. čl. ustavne pogodbe, v katerem je zapisano: Področje svoboščin, varnosti in pravosodja, tj. Area ofJreedom, securily and /uslice ter 3/- čl. ustavne pogodbe, v katerem je zapisano: Policijska in kazenska politika, tj. Police and cnminal justice policy), se zaradi lažjega razumevanja še vedno uporablja kratica PNZ oz. JIIA. 10 Podrobneje bo to opredeljeno v II. delu ustave. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR ni plač). Postavlja se vprašanje, kako uskladiti npr. potrebo po visoko usposoblje¬ nih kadrih v razvitih državah članicah z ‘begom možganov’ iz manj razvitih, ne samo regij, ampak celih nacionalnih gospodarstev? ‘Beg možganov’ nima le škod¬ ljivih posledic na razvoj nacionalnih gospodarstev, temveč dolgoročno tudi na socialno kohezijo in uravnotežen razvoj celotne Unije. Še zlasti, ker Unija na teh področjih ne sme sprejemati take zakonodaje, ki bi zahtevala od držav članic, da harmonizirajo nacionalne zakonodaje s tega področja (čl. 15, tč. 4). Institucije Unije Potreba po institucionalni reformi je bila med glavnimi razlogi za IGC leta 2004. Kljub večkratnim poskusom, da bi institucionalno strukturo uskladili in pri¬ lagodili z razvojem ekonomske in politične integracije (Maastricht, 1992, Amsterdam, 1997 in Nica, 2000), države člance do sedaj niso pokazale politične volje, da bi se resno lotile tega problema. Institucionalna reforma bi morala zasle¬ dovati tri glavne cilje: 1. Zagotoviti učinkovito vodenje Unije kot ekonomskega subjekta. 2. Zagotoviti demokratičnost institucij in s tem Unije kot političnega subjekta. 3. Ohraniti institucionalno ravnotežje med nadnacionalnimi in medvladnimi insti¬ tucijami. 4. Poleg tega bi morala nova institucionalna struktura zagotoviti legitimnost, poenostavitev, konsistentnost in transparentnost institucij. Pričujoče besedilo kaže na kompromis, ki ne zagotavlja uresničitve niti enega od zgornjih ciljev v celoti. Že sama razširitev institucij od dosedanjih pet na sedem (v rang institucij sta ‘povzdignjena’ Evropski svet in Evropska centralna banka - ECB) kaže na tak kompromis (čl. 14, tč. 2)." Vključitev Evropskega sveta med insti¬ tucije pomeni konec tristranskega odnosa med Komisijo, Svetom in Parlamentom ter okrepitev medvladne komponente integracije, kar se z vidika učinkovitosti upravljanja integracije kot ekonomskega subjekta ne zdi smiselno. Cilj tega eko¬ nomskega subjekta je primerljiv konkurenčni položaj v mednarodnih ekonomskih odnosih s tistim, ki ga imajo glavni konkurenti, tj. ZDA in nekatere azijske države. Na drugi strani pomeni vključitev ECB med institucije odmik od dosedanjega nenapisanega pravila, da so institucije samo tiste, ki zagotavljajo enotni institucio¬ nalni okvir vseh držav članic. Domnevamo lahko, da se za tako odločitvijo skriva dolgoročen cilj po vključitvi vseh držav članic Unije v monetarno unijo. Posebnost ECB je tudi v tem, da je to edina institucija s pravno subjektiviteto, s čimer naj bi bila zagotovljena njena neodvisnost oz. avtonomija. ECB seveda vodi monetarno politiko samo tistih držav članic, ki so vključene v monetarno unijo. 12 Zaradi tega je že v predlaganem besedilu moč najti nedoslednost med tč. 3 (“Banka definira in izvaja monetarno politiko Unije") in tč. 5 (“... tiste države članice, ki niso uvedle " Enotno institucionalno strukturo EU naj bi po novem sestavljalo dosedanjih pet institucij: Evropski parlament, Svet ministrov, Evropska komisija, Sodišče HlJ in Računsko sodišče ter dve novi instituciji: Evropska centralna banka in Evropski svet. Slovenija npr. predvideva, da bo šele leta 2007poslala članica monetarne unije. 413 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Boj ko BUČAR in Irena BRINAR evra, ohranijo pristojnosti na področju monetarnih zadev”). Konkretnih posledic take odločitve za tiste države članice, ki so (zaenkrat) še zunaj monetarne unije, za sedaj še ne moremo napovedovati, glede na to, da še ni predstavljen drugi del ustavnega besedila, ki bo opredeljeval pristojnosti posameznih institucij. Domnevamo pa lahko, da bo prihajalo na sestankih tistih ostalih institucij, katerih pristojnosti bodo povezane z delovanjem ECB, do zapletenih situacij (ali bodo nečlanice monetarne unije ‘prijazno zaprošene’, da zapustijo sestanek ob obravna¬ vi ECB poročil, ali pa bodo lahko prisotne brez pravice glasovanja, ali pa se bo našla druga rešitev). Vendar lahko ta situacija vpliva na delovanje ostalih institucij. Predlog ustavnega besedila, ki določa okvir delovanja EP je morda na nek način zavajajoč v tistem delu, ki pravi, da “/p/arlament voli predsednika Evropske komisije” (15. čl.). 13 Na vrhunskem sestanku v Nici (2000) je bilo določeno, da se Evropski svet odloči o predlogu za predsednika (nominira predsednika Komisije) s kvalificirano večino. EP ga potem ‘izvoli’ oz. se z njim strinja (approved by EP). Bolj legitimen način bi bil ravno obraten, da EP izvoli predsednika Komisije, ki ga potem potrdi (confirm) s kvalificirano večino še Evropski svet (francosko-nemški predlog z dne 12. 01. 2003). Tudi 2. tč. istega člena je sporna, saj omejuje število čla¬ nov EP na 700 (ob pogoju, da štirje parlamentarci predstavljajo najmanjše število članov na državo članico in ob upoštevanju načela degresivne sorazmernosti), s čimer izničuje sklep iz Nice. Z naraščanjem števila držav članic Unije bo razdelje¬ vanje nacionalnih kvot v EP vedno bolj občutljivo in težavno (glej tabelo 3: Različici razdelitve sedežev v EP glede na delež prebivalstva na podlagi degresiv¬ ne proporcionalne metode). Zato bi bilo potrebno, da se vprašanje razdelitve sedežev v EP razreši v okviru Konvencije in vključi v II. del ustavne pogodbe. Če bo zadeva prepuščena v odločanje na IGC, potem obstaja nevarnost, da se bo raz¬ kol med velikimi in malimi državami samo še zaostril. Očitno je, da tudi v sedanjem trenutku najobsežnejše institucionalne reforme države članice niso zmogle dovolj politične volje, da bi v osnutek ustavnega bese¬ dila vnesle določbo o enotni volilni zakonodaji. Tako še vedno ostaja samo določ¬ ba, da so predstavniki v EP izvoljeni na neposrednih in enotnih volitvah. S tem je sicer izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje načel neposredne demokracije, toda pomembna je tudi vsebina in ne samo forma. Različna nacionalna volilna zakono V predlogu 18. a člena je predvideno, da bi naj 1: tropski svet s kvalificirano večino predlagal kandi¬ data za predsednika Komisije. Tega bi potem ‘izvolil’ še UT (“... slutil be elecled by lite European Tarliamenl... ”) z večino svojih članov. Ta dikcija v bistvu ne spreminja dosedanje vloge EP kol ga določa Pogodba iz Nice (EPpotrdi kandidata), kajti predlagan je samo en kandidat za predsednika Komisije in EP ima na voljo samo dve opciji - da ga izvoli ali ne. EP lahko seveda ‘ne izvoli’kandidata. V lem prime¬ ru mora Evropski svet v roku enega meseca predlagali novega kandidata. Tako bo EP namesto, da bi potr¬ di! (approve) predlaganega kandidata, kol je to bilo do sedaj, izvolil predlaganega kandidata. Vprašanje je, ali bo to kaj bolj prispevalo k večji legitimnosti samega predsednika Komisije. EP lahko seveda zavrne predlaganega kandidata in na la način izzove na nek. način posredne volitve, dokler ni predlagan ‘pravi’ kandidat, vendar bi bil to zelo neobičajen način krepitve legiUmnosti predsednika Komisije. Na drugi stra¬ ni pa bi EP lahko povzročil resno politično krizo, če bi prišlo do njegovega (enkratnega ali celo večkratne¬ ga) nasprotovanja Svetu o tako pomembni zadevi . kol je predsednik. Komisije. Če naj bi se okrepila demo¬ kratična legitimnost predsednika, potem bi moral EP imeli na izbiro več kandidatov, vsaj tri ali pet. Bistvo samih volitev, če naj bi bile demokratične, pa je, da obstajala vsaj dva kandidata. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Boj ko BUČAR in Irena BRINAR Tabela 3 ' Različici razdelitve sedežev v EP glede na delež prebivalstva na podlagi degresivne proporcionalne metode *Vsaka država dobi 4 predstavnike, ostanek (700-108) 592 mest smo porazdelili glede na delež prebivalstva v EU. ** Izračunali smo prag, kjer država že dobi več kot 4 predstavnike glede na delež prebivalstva (tj. Litva z 0,73 %)■ Vse države pod tem pragom avto¬ matično dobijo 4 predstavnike (Luksemburg, Ciper, Estonija, Latvija, Malta in Slovenija). Preostanek (700-24) 676 mest smo razdelili glede na delež prebivalstva. *** Razlike med izračunanim številom parlamentarcev na posamezno državo in številom, določenim s Pogodbo iz Nice. daja, na podlagi katere so voljeni neposredni predstavniki ljudstva, bistveno opre¬ deljuje položaj le-teh v EP in njihov odnos (odgovornost) do volilnega okolja, kjer so bili izvoljeni. Enotna volilna zakonodaja bi vsaj v nekaterih državah članicah pri¬ spevala k zmanjšanju demokratičnega primanjkljaja - večji povezanosti nacional¬ nega okolja z delom EP in s tem k večji zainteresiranosti volilcev in državljanov EU, da spremljajo delo bruseljskih institucij. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR Določba o Evropskem svetu sicer na splošno določa (čl. 16), da Evropski svet sprejema odločitve s konsenzom (razen če ustava izrecno ne določa drugače). Sam člen pa povzroča nekaj terminoloških in s tem vsebinskih nejasnosti. V naslovu 16. a člena se za voditeljstvo Evropskega sveta uporablja termin predsedujoči Evropskega sveta (European Council Chair), v besedilu (prva vrstica 1. tč. l6.a čl.) pa najdemo izraz predsednik (President). Angleški jezik namreč jasno loči med ‘chairperson’ in ‘president’ v smislu različnih pristojnosti. Upoštevajoč pristojnosti določene v 2. tč., bi bila bolj smiselna uporaba termina chairperson - predsedujo¬ či/a Evropskega sveta. Kakšno bo končno besedilo oz. kompromis glede tega člena, je za sedaj preuranjeno napovedovati." Menimo, da bi vzpostavitev funkcije predsednika z večjimi pristojnostmi in daljšim mandatom pomenila fragmentacijo odločanja, marginalizacijo Komisije, neravnotežje v institucionalnem trikotniku, okrepitev medvladne komponente integracije, možnost kolizije z interesi ostalih članov Evropskega sveta in ne nazadnje konkurenco predsedniku Evropske komi¬ sije, kar je nezdružljivo s prizadevanji za usklajeno, učinkovito in transparentno vodenje Unije. Če pa bi že prišlo do vzpostavitve instituta ‘predsedujočega Evropskega sveta’, potem je pomembno, da so njegove pristojnosti zgolj samo tiste, ki jih predvideva 2. tč. (to pomeni, da Evropski svet v nobenem primeru ne more opravljati zakonodajne funkcije) in da je naloga Komisije, da zagotavlja insti¬ tucionalno ravnotežje na področju izvšilnih pristojnosti. Komisija bi tudi morala imeti večjo vlogo (kot ena od osrednih institucij odločanja) pri oblikovanju dnev¬ nega reda sestankov Evropskega sveta. Evropski svet s 50 in več člani, ki se bo sestajal štirikrat letno, bo namreč izvajal funkcijo strateškega vodenja Unije, kar mu namenja ustavno besedilo. Toda zagotovljeno bi moralo biti, da funkcijo strateške¬ ga vodenja opravlja v okviru večletnega strateškega programa izvrševanja aktivno¬ sti EU (upoštevajoč delitev Sveta EU na zakondajni in izvršilni del), ki bi ga predla¬ gala Komisija (in o katerem bi razpravljal EP in ga končno potrdil Evropski svet). Komisija bi s tem zagotavljala bolj usklajeno delovanje institucij, še zlasti ker tudi 17. a čl. predvideva sodelovanje med Splošnim svetom (General Affairs Council - GAC) in Komisijo. Če bo prišlo do vzpostavitve funkcije predsedujočega Evropskega sveta bo ta moral biti pred tem dve leti član Evropskega sveta (1. odst. 1. tč. 16. a čl.). Drugi odstavek iste točke, ki pravi “da bo predsedujoči (“he” - govori samo o moški osebi!) kar zadeva skupno zunanjo in varnostno politiko učinkovito predstavljal Unijo v svetu”, zahteva še dodaten premislek. Zastopstvo Unije (npr. pri obisku v ZDA) sestavlja tudi predsednik Komisije, saj zunanji minister (ali kakorkoli se že bo imenovala ta funkcija) ne more zastopati Komisije v tistih zadevah, ki so sestavni del vsake zunanje politike, pa ne sodijo v okvir SZVP, kot je npr. trgovina in razvoj- “ Nekateri analitiki Evropske konvencije (Grevi in Hughes 2003) napovedujejo možen kompromis med velikimi in malimi državami glede stalne institucije predsednika (ali predsedujočega) Evropskega sveta. Tako naj hi male države pristale na to novo institucijo (in se odrekle rotaciji predsednikovanja) v zameno za ohranitev sedanjega načela ‘en komisar na državo članico’. Grevi in Hughesova opozarjala, da hi bil to z vidika malih držav jalov kompromis, saj hi vodil v dvojno ‘zmanjšanje’ vloge Komisije. Na eni strani bi se okrepila vloga Evropskega sveta v primerjavi s Komisijo, na drugi strani pa bi številčnejša Komisija ‘oslabila’ moč in učinkovitost Komisije, kar je ravno nasprotno od prizadevanj malih držav čla¬ nic. Glej tudi op. 16. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR no sodelovanje. To pravzaprav vključuje vse zadeve iz 1. stebra EU, razen če pristoj¬ nosti ministra za zunanje zadeve ne bodo drugače opredeljene v II. delu ustavne pogodbe. Poleg tega se zastavlja vprašanje, kaj pomeni dikcija “učinkovito predstavljal”? Ali to pomeni, da bo predsedujoči oz predsednik resnično določal in vodil zunanjo politiko Unije? Malo je verjetno, da bodo države članice prenesle to pristojnost na eno osebo. Če pa bo predsednik ali predsedujoči zgolj tiskovni predstavnik Evropskega sveta in posrednik med različnimi interesi držav članic glede zunanje politike, potem se zastavlja drugo vprašanje: kaj potem še ostane zunanjemu ministru? V nadaljevanju tega člena (tč. 3) vzbuja posebno pozornost (v smislu reka, da izjeme potrjujejo pravilo in da se največje spremembe skrivajo v podrobnostih) zanimiva dikcija, ki omogoča spremembo v institucionalni zgradbi (dopolnitev pogodbe) ne da bi bila za to potrebna nacionalna ratifikacija, kar je pogoj za veljavnost vseh ostalih pogodbenih sprememb. Vprašanje je tudi, ali ta določba (“Evropski svet se lahko s konsenzom odloči, da oblikuje odbor (board) treh članov, upoštevajoč sistem ‘pravične’ rotacije”) sploh sodi v ustavo, saj bi vzpostavitev take nove institucije povzročila dodatne težave pri usklajevanju nalog med ostalimi institucijami, zlasti med Komisijo in GAC. Glede na to, da niso opre¬ deljene naloge takega odbora, se postavljajo naslednja vprašanja glede njegove institucionalne umestitve: ali bo odbor opravljal samo nalogo usklajevalca, kakšno vlogo bo imel npr. pri določanju dnevnega reda Evropskega sveta in kakšna bo delitev pristojnosti z GAC? Glede delovanja Sveta EU (17.a čl.) je zelo pomembna ločitev pristojnosti ‘Zakonodajnega sveta’ in t. i. ‘ne-zakonodajnega Sveta’, ki ima izvršilno-upravne pristojnosti (sedanji tehnični sveti). Pri tem bi moralo biti jasno določeno, da je koordinacijska funkcija GAC omejena zgolj na (ne-zakonodajni/e) Svet/e, zaradi česar bo morala biti na novo opredeljena vloga sedanjega Sveta stalnih predstavni¬ kov (COREPER). Pomanjkljivost 17.a člena je tudi v tem, da pušča odprto vprašanje predsednikovanja posameznih Svetov (razen Sveta za zunanje zadeve, na čelu kate¬ rega naj bi naj “zunanji minister Unije”, tč. 3), o čemer bi naj odločil Evropski svet s konseznom. Menimo, da bi morala odločitev o tako pomembni ustavni zadevi sprejeti Konvencija ali vsaj IGC. Naše mnenje je, da bi moral Zakonodajni svet, spri¬ čo same zahtevnosti delovnega področja ter stabilnega, usklajenega in kontinuira¬ nega delovanja, izvoliti svojega predsedujočega (chairperson). Rotacija predsedni¬ kovanja bi bila v tem primeru slabša rešitev. Na drugi strani bi moral Predsednik Komisije predsedovati GAC (in s tem posredno usklajevati delo izvršilnih svetov) zaradi usklajenega opravljanja izvršilne funkcije. Ekonomsko-finančnemu svetu (Ecofin) in Svetu za pravosodje in notranje zadeve pa bi zaradi strateške vloge morala predsedovati podpredsednika Komisije. Za ostale svete bi lahko veljala določba iz 6. tč 17.a čl., tj., da bi za njih veljalo predsednikovanje držav članic z man¬ datom enega leta, upoštevajoč rotacijo, ki bo odražala politično in geografsko rav¬ notežje ter razlike med državami članicami. Glede odločanja s kvalificirano večino v Svetu (čl. 17.b) pomeni določba, ki uvaja dvojno večino, s čimer se odpravlja zapletena formula odločanja iz Nice, pomembno pridobitev. Toda prag 3/5 prebi¬ valstva bi omogočal, da bi velike države lažje blokirale odločitev, zato menimo, da bi enostavna večina prebivalstva bila rešitev, ki bi bolj ustrezala malim državam. 417 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR Predlog ustavnega besedila, ki predvideva zgolj 15 komisarjev (ob možnosti, da je poleg komisarjev še do 15 namestnikov komisarjev) je v nasprotju z izraženi¬ mi interesi malih držav članic, ki se zavzemajo za formulo ‘ena država - en komi¬ sar’. 1 ’ Nasprotovanje malih držav izhaja iz strahu, da bi bile na ta način izključene iz centra oblikovanja in sprejemanja (izvajanja) politik. Vendar se moramo po drugi strani zavedati, da je Komisija tudi zelo pomemben varuh interesov prav (teh) malih držav in da je bolj učinkovita in kohezivna Komisija ne nazadnje tudi v njihovem interesu. 16 Na volitvah za predsednika Komisije naj bi se upoštevala, poleg političnega in geografskega ravnotežja (2. tč. 18.a čl.), tudi neka vrsta rotaci¬ je (čeprav ne v strogem pomenu besede). Tudi skrbno in modro imenovanje namestnikov komisarjev, ki je v pristojnosti predsednika Komisije (5. tč 18.a čl.), lahko bistveno prispeva k zmanjšanju nezaupanja do tako oblikovane Komisije, ki ga sedaj izražajo male države. Predsednika Komisije bi moral izvoliti EP (ali nepo¬ sredno Kongres evropskih ljudstev/narodov) in potrditi Evropski svet s kvalificira¬ no večino. Menimo tudi, da bi bilo politično modro, da prvi predsednik Komisije v novi sestavi ne bi bil iz velike države članice. Kar zadeva opredelitev pristojnosti predsednika Komisije (“Komisija deluje v skladu s smernicami, ki jih sprejme predsednik” tč. 4), je le-ta ožja kot je v sedanjem 214. čl. Pogodbe o ES (“Komisija deluje pod političnim vodstvom svojega predsednika”) in v določenem smislu zmanjšuje ugled in vpliv predsednika. Zato menimo, da bi se dikcija iz veljavne pogodbe morala ohraniti. Tudi obstoječe pristojnosti predsednika Komisije glede razdelitve in možne zamenjave portfeljev posameznih komisarjev ter zahteve po odstopu posameznih komisarjev bi morale biti vključene že v I. del ustavne pogodbe. V tem delu ustave pogrešamo tudi določbo, ki bo jasno opredelila odnos med predsednikom Komisije in EP ter Evropskim svetom. Potreba po vzpostavitvi viso¬ ke stopnje medinstitucionalnega sodelovanja med omenjenimi institucijami zahte¬ va, da se taka določba vnese že v I. del ustavne pogodbe. Tudi integracija predvi¬ dene institucije predsednika (ali predsedujočega) Evropskega sveta v ‘enotni insti¬ tucionalni okvir’ narekuje oblikovanje takšne posebne določbe. Člani Evropske konvencije bi morali biti bolj pozorni na, oz. bi morali predvideti, posledice, ki jih bodo prinesle novosti iz naslova IV ustavne pogodbe (Institucije) na delo posa¬ meznih institucij in na njihovo medsebojno delovanje. Glede imenovanja zunanjega ministra (ustavno besedilo predvideva, da zuna¬ njega ministra imenuje Evropski svet s kvalificirano večino v soglasju s predsedni¬ kom Evropske komisije (čl. 19, 1. tč.) menimo, da bi se moral z imenovanjem stri¬ njati (approve) še EP. Če naj bi zunanji minister vodil Svet za zunanje zadeve, potem bi moralo biti tudi natančno definirano, da njegove pristojnosti na podro¬ čju usklajevanja zunanje politike ne presegajo pristojnosti, ki bi jih imel Komisar za zunanje zadeve (glej zgoraj tudi pojasnitev 2. odst. l6.a čl.). Koordinacija politik ” Če upoštevamo 3. tč. 19. člena, ki določa, da bo zunanji minister eden od podpredsednikov Komisije, poleni imamo na voljo še 13 mesi za komisarje. 16 Male države se na eni strani zavzemajo za močno in učinkovito Komisijo, kar implicitno pomeni zmanjšanje števila članov Komisije, na drugi strani pa za enakopravno zastopanost vseh držav članic v njej, s čemer nehote prihajajo v kolizijo same s sabo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR Skupnosti/Unije bi morala biti (ostati) v izključni pristojnosti predsednika Komisije. Domnevamo lahko, da položaj evropskega zunanjega ministra ne bo izenačen s položajem šefov držav ali vlad pri oblikovanju evropske zunanje politi¬ ke. Celo zelo verjetno je, da se predstavniki velikih držav članic, ki vodijo globalno zunanjo politiko, ne bodo odrekli vodenju lastne zunanje politike, še zlasti na stra¬ teških področjih (jedrsko orožje, oskrbovanje z energetskimi viri - nafta itn.). Sodišče Evropskih skupnosti dobiva z ustavnim besedilom novo ime - Sodišče Evropske unije (EU). Vemo, da se sodniki leta 1993, ko sta se Komisija in Svet (samo)preimenovala v Evropsko komisijo oz. Svet EU, niso odločili za podobno preimenovanje z obrazložitvijo, da Sodišče nima pristojnosti v okviru 2. in 3. ste¬ bra Unije, temveč zgolj na področju 1. stebra, to je Evropskih skupnosti. Preimenovanje je smiselno v povezavi s podelitvijo pravne subjektivitete EU. To pa ne pomeni, da bo Sodišče EU pristojno tudi za zadeve s področja S2VP ter PN2, kar je odvisno od pristojnosti, ki jih bodo države članice prenesle na teh dveh področjih na Unijo in njene institucije (to pomeni, kakšna bo pravna narava aktov s področja S2VP in PN2 in katero sodišče bo pristojno razsojati v primeru sporov). Če do tega ne bo prišlo, bo sprememba imena sodišča samo lepotna sprememba, saj bo sodišče še naprej razsojalo o zadevah, ki so lahko predmet sodnega preizku¬ sa - o zadevah 1. stebra. Tudi prvostopenjsko sodišče naj bi se po novem imenova¬ lo Višje sodišče. Sestava, delitev dela in narava pristojnosti obeh sodišč ostajajo nespremenjeni. Glede mandata sodnikov obstajata odprti dve opciji: to je 6-letni mandat z možnostjo ponovne izvolitve, kar je bilo že do sedaj, in 9 oz. 12 letni mandat brez možnosti ponovne izvolitve. Naše mnenje je, da vsebinsko gledano ni velike razlike med obema opcijama. Izvajanje pristojnosti Unije Poenostavitev pravnih aktov Unije je bila ena od osrednjih zahtev, ki jih je Laekenska deklaracija naslovila na Konvencijo. Osnutek ustavnega besedila je radi¬ kalno zmanjšal število pravnih instrumentov, s katerimi Unija ureja svoje delova¬ nje. Čeprav so dosedanje pogodbe poznale samo tri obvezujoče pravne instru¬ mente - uredbe (regulations), direktive (directives) in odločbe (decisions) ter dva neobvezujoča - priporočila (recommendations) in mnenja (opinion), se je z razvo¬ jem integracije, predvsem z ustanavljanjem novih institucij in dodajanjem pristoj¬ nosti, pojavilo veliko število dodatnih pravnih aktov, katerih pravna narava in mesto v hierarhiji pravnih aktov nista bila jasno določena (glej tabelo 4: Obstoječa razdelitev zakonodajnih pristojnosti med EU in državami članicami). 2aradi tega je na tem področju obstajala velika zmeda, kar je Sodišču ES bodisi nalagalo dodat¬ no delo ali pa mu ga je oteževalo. Osnutek ustavne pogodbe sedaj jasno določa hierarhijo pravnih aktov (čl. 24). Obvezujoči pravni akti se delijo na zakonodajne (evropski zakoni in evropski okvirni zakoni) in izvršne (evropske uredbe in evrop¬ ske odločbe). Poleg tega so predvideni še neobvezujoči pravni akti, kamor sodijo priporočila in mnenja. Nova imena pravnih aktov bodo na začetku povzročala nekaj zmede, hkrati pa bodo lažje razumljiva širši javnosti, ki je že vajena podob- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR 420 Tabela 4: Obstoječa razdelitev zakonodajnih pristojnosti med EU in drža- vami članicami nih imen iz nacionalnih pravnih ureditev. Pomembno je, da pravni akti, ki jih dolo¬ ča 24. čl., veljajo za vsa področja urejanja skupnih zadev Unije, vključno s SZVP ter PNZ (sedaj v 2. in 3. stebru Unije). Posebna pravila za izvajanje SZVP (čl. 29), skup¬ ne obrambne politike (čl. 30) in PNZ, tj. področje policije in kazenskega prava (čl. 31), bodo predstavljena skupaj z definiranjem teh politik v drugem delu ustave, s čimer se želi zagotoviti skladnost izvajanja teh politik.Vendar ni dokončno jasno, kako bodo ta področja urejena (vključno z obrambno politiko), saj čl. od 29 do 31 še niso bili predstavljeni na Konvenciji. Lahko se zgodi, da bodo ta področja ureja¬ la specialna pravila, kar bi pomenilo, da bomo imeli zopet različne kategorije pra¬ vnih aktov za prvi in ostala dva stebra Unije. Pravni predpisi Unije so v osnutku ustavnega besedila razdeljeni na: 1. Zakonodajne akte (čl. 25), kamor sodijo evropski zakoni (bivše uredbe) in evropski okvirni zakoni (bivše direktive), o katerih soodločata instituciji z zakono¬ dajnimi pristojnostmi, to sta Svet in EP v zakonodajnem postopku (bivši postopek soodločanja). 17 V določenih izjemah, določenih z ustavo, lahko zakone in okvirne zakone sprejme tudi Svet sam. Vedno pa velja, da morajo biti sestanki, na katerih se sprejemajo zakonodajni akti, javni. 2. (Podzakonski) izvršilni predpisi (akti), ki vključujejo evropske uredbe (bivše uredbe) in evropske odločbe (razširjena definicija bivših odločb). Te akte spreje¬ mata samostojno instituciji z izvršilnimi pristojnostmi, to sta Komisija in Svet ter 17 Postopek, soodločanja je bil uveden z Maastrichtsko pogodbo leta 1992 in daje EP pristojnost, da soodloča 6 zakonodajnih aktih skupaj s Svetom IiU. Na la način je EP po več kol tridesetletnih prizadeva¬ njih poslal tudi resnično so-zakonodajni organ ES/EIJ. Vsak zakonodajni akt, ki se sprejema s kvalificira¬ no večino v Svetu, gre ponavadi skozi postopek soodločanja, z izjemo skupne kmetijske in trgovinske poli¬ tike, o katerih če vedno odloča izključno Svet EU s kvalificirano večino. Z vsako naslednjo pogodbo (Amsterdamsko leta 1997 in iz Nice leta 2001) se je število politik, o katerih EP soodloča, povečalo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR ECB na svojem specifičnem področju (čl. 26). Natančna opredelitev izvršilnih predpisov je podana v 28. čl. Splošno načelo je, da predpise Unije izvajajo države članice (1. tč). Za zagotavljanje enotnih pogojev za izvajanje zavezujočih predpisov Unije, lahko ti predpisi podelijo izvršilna pooblastila Komisiji in v izjemnih prime¬ rih in kadar to določa člen SZVP tudi Svetu (2. tč.). Vprašanje je, ali sodijo izvršilne pristojnosti t. i. ne-zakonodajnega/ih Sveta/ov med izjemne- primere ali pa gre tu za kolizijo s 26. čl. Za izvršilne predpise, ki jih sprejema Komisija, velja, da so lahko podvrženi nadzornim mehanizmom (to se nanaša na sedanji postopek komitolo- gije),'“ vendar samo na podlagi vnaprej določenih načel in pravil, ki jih sprejmeta Svet in EP v skladu z zakonodajnim postopkom. 3. Predlog ustavnega besedila uvaja novo kategorijo pravnih aktov - to so izvedbe¬ ni (delegirani) predpisi (akti), ki dopolnjujejo oz. spreminjajo določene tehnične (nebistvene) elemente zakonodajnih aktov (čl. 27). S tem naj bi postalo besedilo zakonodajnih aktov bolj pregledno in osredotočeno samo na temeljne vidike, vse tehnične zadeve pa bi urejali posebni - izvedbeni predpisi. Delegirane (izvedbene) akte (t. i. izvedbene uredbe) lahko sprejema samo Komisija in so natančno vezani samo na evropske zakone oz. evropske okvirne zakone. Zakonodajalec v zakonu ali okvirnem zakonu natančno določi cilje, vsebino, obseg in trajanje izvajanja takega pooblastila. Hkrati določi tudi pogoje za delegiranje pristojnosti, ki so natančno našteti v 2. tč 27. čl.: 1. EP in Svet se lahko odločita za preklic pooblastila. 2. Delegirana uredba stopi v veljavo, če EP in Svet ne posredujeta nobenih pri¬ pomb v za to predvidenem roku (določen z zakonom ali okvirnim zakonom). 3- Določbe iz delegiranih uredb zastarajo po preteku roka, ki je določen z zakonom ali okvirnim zakonom. Svet in EP se lahko na predlog Komisije odločita tudi za podaljšanje njihove veljavnosti. V vseh teh primerih pa velja, da EP sprejme odlo¬ čitev z večino članov, Svet pa s kvalificirano večino glasov. Člen, ki opredeljuje skupna načela, ki veljajo za vse pravne predpise Unije (čl. 32), dovoljuje, da se lahko v primerih, ko ustava izrecno ne predpisuje obliko pra¬ vnega akta, institucije same odločijo, kar je odvisno od primera od primera, kateri pravni predpis bodo sprejele, pri čemer pa mora biti ta odločitev v skladu z nače¬ lom sorazmernosti, določenim v 4. tč. 8. čl. Pravni predpisi (evropski zakoni, evropski okvirni zakoni, evropske uredbe in evropske odločbe) morajo jasno navesti razloge - pravno podlago, na katero se sklicujejo. Hkrati se morajo sklice¬ vati tudi na vse predloge in mnenja, ki jih predpisuje ustavna pogodba. ,N Komitologija (Comilologv; ime izvini iz angl besede commillee/s - slov. odbor/i) je postopek, vkate- vem odločajo odbori Sveta in Komisije o osnutkih podzakonskih aktov, ki jih pripravi Komisija. Postopek, komilologije je bil uveden z Enotno evropsko listino (Ulil.) in odločbo Sveta julija '1987. kije bila dopolnje¬ na z novo odločbo o postopkih za izvajanje izvršilnih pristojnosti prenesenih na Komisijo (Council Decision 1999/468/HC), in se uporablja pri sprejemanju podzakonskih izvedbenih aktov s področja eno¬ tnega evropskega trga (FJiT). Uvajanje IiliTje zahtevalo sprejetje velikega števila podzakonskih aktov, za katere je pristojna Komisija v okviru svoje izvršilne funkcije. To bi pomenilo, da bi bil Svet 1UJ (in s lem tudi države članice) izvzel iz procesa odločanja o tehničnih vprašanjih delovanja KUT. ki bistveno pose¬ gajo v delovanje držav članic in njihovih ekonomskih subjektov. Z uvedbo lega postopka pa je Svet Ul J vključen tudi v odločanje o podzakonskih aktih Komisije, s čimer nadzoruju njeno delo. V bistvu gre za štiri postopke (svetovalni, upravljalni, urejevalni in zaščitni), ki se razlikujejo po pristojnostih odborov Komisije in Sveta lil J. Od same zakonodaje, ki se sprejema, je odvisno, kateri postopek bo uporabljen. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Boj ko BUČAR in Irena BRINAR 422 Za evropske zakone in evropske okvirne zakone velja, da jih morata podpisati predsednik EP in predsednik Sveta (v izjemnih primerih samo predsednik Sveta). Objavljeni morajo biti v Uradnem listu EU, v veljavo pa stopijo na dan, določenem v predpisu ali 21. dan po objavi, če datum ni določen (1. tč. 33 . čl.).Evropske ured¬ be Komisije ali Sveta in evropske odločbe, ki so naslovljene na vse države članice ali pa naslovnik ni izrecno naveden, morajo biti prav tako objavljene v Uradnem listu EU. Tu bi opozorili, da dikcija tega člena izrecno omenja evropske uredbe Komisije ali Sveta, iz česar bi lahko sklepali, da je pri evropskih odločbah drugače. Medtem pa 26. čl. pravi, da Svet in Komisija (ter ECB) lahko sprejemajo evropske uredbe ali evropske odločbe. Ali gre v tem primeru za strokovno napako ali kolizi¬ jo členov, bo pokazala končna redakcija besedila. Glede datuma uveljavitve veljajo podobni pogoji kot za evropske zakone in okvirne zakone (2. tč. 33 - čl.). Za druge odločbe (kdo jih sprejema, ponovno ni navedeno), pri katerih je naslovnik/i izrec¬ no naveden, velja, da morajo biti sporočene naslovniku, veljati pa začnejo, ko naslovnik prejme obvestilo ( 3 . tč. 33 . čl.). Finance Unije Čeprav v Laekenski deklaraciji finančno vprašnje ni bilo izrecno omenjeno, je bilo pričakovati, da bo ustavno besedilo na novo uredilo tudi to področje. Finance Unije postajajo z novo širitvijo, vključitvijo SZVP ter PNZ v skupni finančni okvir Unije, z novo politično ureditvijo Unije (kot posledica institucionalne reforme) ter z bližajočimi se pogajanji o novi finančni perspektivi (2007-2014), vedno bolj pomembno vprašanje. Zlasti to velja z vidika integracije kot političnega subjekta. Unija kot pravni in reformirani politični subjekt s svojo novo definirano politično in ekonomsko vlogo v mednarodnih ekonomskih in političnih odnosih zahteva tudi takšen način financiranja, ki bo odražal njeno resnično avtonomnost. Po drugi strani pa je to vprašanje neposredno povezano z razdelitvijo pristojnosti med institucijami in državami članicami ter s poenostavitvijo postopkov odloča¬ nja. Način sprejemanja proračuna Unije (katera institucija odloča o proračunu in na kakšen način ga sprejme) neposredno odraža politično naravo Unije. Če lahko za pravno ureditev Unije rečemo, da odraža federalno naravo integracije, potem institucionalna ureditev in finance odražata izrazito konfederalno naravo. Iz pred¬ loženega besedila namreč ni razbrati, da so države članice pripravljene na koreni¬ to reformo tega področja. Besedilo, z manjšimi popravki, v celoti povzema dose¬ danje pravne določbe iz ustanovitvenih dokumentov. Države članice še vedno niso pripravljene sprejeti federalnega proračuna v Hayekovem pomenu. 19 Glede prihodkov Unije so države članice v celoti ohranile stare pristojnosti. Tako Svet s soglasno odločitvijo (unanimity) na predlog Komisije in po posvetu z EP določa 19 IIdyek (1949: 8) pravi, da se s skupno monetarno politiko, skupno carinsko politiko in svobodnim pretokom ljudi in kapitala zožujejo ekonomske in zakonske pristojnosti posmeznih držav, kar je paralel¬ no povezano s povečanjem, federalnih pristojnosti. Na ta način se bistveno zmanjšujejo tudi viri proračun¬ skih prihodkov (posredni davki) posamezn ih držav. Ekonomski pogoji l. i, meddržavnega federalizma naj bi zahtevali fiskalno decentralizacijo v ali med državami. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR vire financiranja Unije. Ta sklep morajo potem ratificirati še vse države članice v skladu z nacionalnimi ustavnimi določili (38. čl.) To pomeni, da morajo države čla¬ nice kar dvakrat sprejeti odločitev o virih financiranja in to vse države brez izjeme. To je izredno visoka zahteva, ki je ne pozna nobena federalna država. Vprašanje je, ali lahko tak postopek (soglasna odločitev Sveta in ratifikacija vseh držav članic) zagotovi tudi v prihodnosti (ko se bo število držav povečalo na 25 in več) stabilno financiranje Unije? Vprašanje je tudi, ali obstoječi postopki omogočajo Uniji, da uvede resnično ‘lastne’ (avtonomne) vire financiranja? Za sedaj bi lahko kot lastne vire označili samo carine in prelevmane, medtem ko sta delež DDV in delež BDP na nek način nacionalni prispevek v proračun Unije (kot nekakšna članarina). V razpravi sta se pogosto omenjala nova vira prihodkov - to je uvedba novega evrop¬ skega davka ali participiranje v nacionalnih davčnih shemah ob pogoju, da to v nobenem primeru ne bi pomenilo povečane davčne obremenitve evropskih državljanov in davkoplačevalcev. Tudi proračunska in finančna načela (čl. 39) ostajajo enaka, kar pomeni, da morajo biti med drugim izdatki usklajeni s prihodki (Unija se ne more zadolževa¬ ti) in da morajo biti v proračunu izkazani vsi izdatki (integralni proračun). V prete¬ klosti je bil iz proračuna izvzet Evropski socialni sklad, sedaj pa se postavljajo vpra¬ šanja, ali ne bi posebni finančni aranžma veljal za SZVP, PNZ ter za Evropski raz¬ vojni sklad? Novi sta edino rahlo spremenjeni določbi v 5. in 6. tč. 39. čl. (povzetek določbe iz medinstitucionalnega sporazuma o novi finančni perspektivi, sprejete¬ ga leta 1999), ki zaostrujeta finančno disciplino. Tako mora imeti vsak izdatek pra¬ vno ‘pokritje’ v zavezujočem pravnem aktu (ko npr. Komisija pripravlja osnutek zakonodajnega akta, mora vključiti tudi oceno posledic sprejetja takega akta za proračun). Tudi odgovornost za izvajanje proračuna se prenaša s Komisije na Unijo, kar pomeni, da so vse institucije in tudi države članice odgovorne za njego¬ vo izvajanje. V preteklosti je bila to samo Komisija. To npr. pomeni, da če EP pred¬ časno razreši Komisijo, se mora pri tem jasno zavedati vseh posledic, ki jih bo to imelo za proračun. V 40. čl. je določen postopek sprejemanja proračuna, ki ga sprejmeta skupaj EP in Svet na podlagi predloga, ki ga pripravi Komisija (sam postopek bo natančno opredeljen v II. delu ustavnega besedila). Iz razprave pa je mogoče razbrati, da se države zavzemajo za modificirani postopek soodločanja, pri čemer še vedno niso dosegle soglasja glede vprašanja, kako ravnati, če Svet in EP ne dosežeta soglasja glede proračuna. Jasno je, da se postopek ne more preki¬ niti, kajti proračun Unije pomeni imperativ njenega delovanja. Ta člen odraža naj¬ nižji skupni imenovalec, ki so ga države članice pripravljene sprejeti (za sedaj) o postopku sprejemanja proračuna. V II. del ustave naj bi bila po novem vključena tudi finančna perspektiva, vključno z načinom sprejemanja (ki je bila do sedaj predmet medinstitucionalnega sporazuma), s čimer bi dobila pravno zavezujočo osnovo. Razprava o finančnih vprašanjih Unije še ni zaključena. V drugem delu ustave bo potrebno odgovoriti še na naslednja vprašanja: a) Če in kakšno razmeji¬ tev uvesti med t. i. obveznimi (v glavnem gre za kmetijstvo) in neobveznimi izdat¬ ki? Večina držav članic se strinja, da bi bilo potrebno to razlikovanje enostavno odpraviti, saj predstavlja glavni vir nestrinjanja med Svetom in EP. b) Kakšen naj bo postopek sprejemanja finančne perspektive? Države so razdeljene v dve skupini - 423 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR na tiste, ki se zavzemajo za postopek soodločanja, in ostale, pri čemer obstaja nadalj¬ nje nestrinjanje med tistimi, ki se zavezmajo za kvalificirano večinsko odločanje, in tistimi, ki dajejo prednost soglasju, c) Katera institucija je primarno pristojna za pri¬ hodke oz. izdatke? Nekateri se zavzemajo za enakopravni položaj Sveta in EP, med¬ tem ko se drugi za delitev pristojnosti, kakršno poznamo do sedaj - to pomeni, da je Svet pristojen za prihodke, Parlament pa za izdatke, pri čemer bi morali biti izvzeti izdatki za SZVP ter obrambo, d) Katera institucija je primarno pristojna za sprejetje finančne perspektive in katera za proračun? V dosedanji razpravi se je pojavilo mne¬ nje, da naj bi imel končno besedo v procesu soodločanja o finančni perspektivi Svet, medtem ko bi EP imel podobno funkcijo pri sprejemanju proračuna. Prolog Ob zaključku Konvencije (zaključno besedilo predloga ustavne pogodbe naj bi bilo predstavljeno na sestanku Evropskega sveta v Solunu 20. junija 2003) lahko rečemo, da enainpolletna razprava v okviru Konvencije, kar zadeva institucional¬ no reformo, ki je bila glavni motiv za sklic Konvencije in naslednje IGC, ni izpolni¬ la poslanstva. Ob zaključku razprave je odprtih prav toliko vprašanj, kot jih je bilo predstavljeno na njenem začetku. Različna stališča glede bodoče institucionalne osnove se med velikimi državami članicami na eni strani, in malimi državami čla¬ nicami skupaj z Evropsko komisijo in EP na drugi strani, niso v tem času nič bolj zbližala. To je bilo tudi pričakovati, saj je predsedstvo Konvencije predstavilo osnutke členov, ki niso odražali konsenza ali kompromisa članov Konvencije, tem¬ več pretežno interese velikih držav. V nasprotju z drugimi področji, ki so bili prav tako predmet razprave na Konvenciji in katere bi lahko označili kot uspešne (npr. zunanja politika, svoboščine, varnost in pravosodje), ni bilo na institucionalnem področju nobenega novega predloga glede razrešitve zapletene institucionalne strukture, potem ko so bili osnutki členov predstavljeni. Ob tem je sekretariat Konvencije pripravil številne institucionalne predloge, ki pa jih predsedstvo ni niti obravnavalo. Posledica te ignorance predsednika in predsedstva, ki nista vzpodbu¬ dila resnične razprave, ki bi vodila h kompromisnim rešitvam, je, da je razprava v okviru Konvencije popolnoma zamrla in s tem tudi možnost potencialnih dogovo¬ rov. Namesto tega prihaja do pogajanj in dogovorov na hodnikih in za zaprtimi vrati. Razprava, ki je skrita očem javnosti, pa omogoča predsedstvu, da se bo lahko svobodno po lastni izbiri odločilo, katere dopolnitve bo vključilo v končno obliko institucionalnih členov. Ali bo Konvencija dosegla kompromis glede institucional¬ nih razhajanj ali pa bo predložila v zaključnem osnutku seznani različnih predlo¬ gov, je težko napovedati. Slednje bi vsekakor na široko odprlo vrata, da IGC začne pogajanja o najbolj občutljivih institucionalnih poglavjih. Redki verjamejo, da bi bil rezultat takšnih pogajanj kaj boljši od tistega v Nici, ki je z vidika institucional¬ nih sprememb zaradi in v pričakovanju širitve ovrednoten kot neuspešen. Na drugi strani pa, če bi prišlo do izsiljenih kupčij v zadnjem trenutku na Konvenciji, bi bil to slab kompromis, ki ne bi zagotavil demokratičnih in učinkovitih institucij, ki jih razširjena Unija potrebuje tukaj in zdaj. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Bojko BUČAR in Irena BRINAR UTKRATURA Area of frcedom, secury and justicc, - draft Articlc 31, Part One, CONV 614/03, Bruselj, 14. marec 2003, http://europcan-convention.eu.int/docsAreaty/cv006l4.HN03.pdf, 13- 05. 2003. Council Decision 1999/468/HC Draft of Articles 1 to 16 of thc Constitutional Treaty, CONV 528/3, Bruselj, 6. februar 2003, http://european-convention.eu.int/docs/Treaty/CV00528.HN03.pdf, 13- 05. 2003. Draft of Articles 24 to 33 of the Constitutional Treaty, CONV 571/3, Bruselj, 26. februar 2003, http://european-convention.eu.int/docs/Treaty/CV00571.HN03.pdf, 13- 05. 2003. Fischer, Joschka (2000): “Vom Staatenverbund zur Foderation - Gcdanken Liber die Hinalitat der europaischen Intcgration”. Rede arn 12. Mai 2000 in der Humboldt-Universitat in Berlin. Http://www.auswaertiges-mt.dc/www/de/infoservice/download/pdf/reden/2000/ r000512a.pdf, 26.05.2003. Francosko-ncmški predlog z dne 12. 01. 2003 [Deutsch-franzosischer Beitrag zur institutio- nellen Architektur der liuropaischen Union], http://www.bundeskanzler.de/Prcssemit tcilungcn-.7717.459668/Dcutsch-franzoesischer-Bcitrag-zur-institutionel...htm, 16. 05. 2003. Grevi, Giovanni, Kisty Hughes (2003): ‘AVhat Prospccts for comprimise on Institutional que- stions in the Convention endgame?", http://www.epin.org/pdf/comment_GreviHughes_may03.pdf, 24. 05. 2003. Hayek, Friedrich von (1949): Individualistu and Hconomic Order. London: Routledge and Kegan. Hummer, Waldemar (1992); “Subsidiaritat und Federalismus als Strukturprinzipien der liuropaischen Gcmcinschaftcn?”, Zeitschrift tur Rechtsvergleichung, Internat. Privatrecht und liuroparecht, 2(2): 81-91. Institutions - draft articles for Titlc IV of Part I of thc Constitution, CONV 691/03, Bruselj, 23. april 2003, http://europcan-convention.eu.int/docs/Treaty/CV00691.HN03.pdf, 13. 05. 2003. I.aekcn Declaration - the Future of the Huropcan Union 2001, http://ue.eu. int/Newsroom/loadDoc.asp?max-l&bid-76&did-68758&grp-4056&lang -l, 28. 05. 2002. Simma, Bruno, Joseph H. H. Weilcr, Martin Zockler (1999): Kompentenz.cn und Grundrcchtc - Beschrankungcn der Tabakwerbung aus der Sicht des Huroparcchts. Berlin: Duncker & Humbolt. Union finances: draft Articles 38-40, CONV 602/03, Bruselj, 14. marec 2003, http://europcan- convention.eu.int/docsAreaty/CV00602.HN03.pdf, 13- 05. 2003. Wciler, Joseph H. H., Alexandcr Ballmann, Ulrich Haltern, Herwig Hofmann, Franz Mayer (1996): “Certain Rectangular Problems of Huropcan Intcgration”, http://freeinf.tri- pod.com/glob/lexcal.htm, 26. 05. 2003. 425 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Jerneja KRA JNC IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK ZDRAVJE IN NEENAKOPRAVEN POLOŽAJ ŽENSK V DRŽAVAH V RAZVOJU Povzetek. Diskriminacija žensk je v državah v razvoju še vedno močno razširjena. Zanemarjanje ženskega potencia¬ la ne škoduje le njim samim, temveč onemogoča razvoj nji¬ hovih držav v celoti. Takšno zanemarjanje je odraz nezado¬ stnega upoštevanja spolne enakopravnosti in ženskega vidi¬ ka pri oblikovanju razvojnih strategij. Je tudi odraz prevla¬ dujočih spolnih stereotipov in diskriminatornega odnosa do žensk na področju gospodarstva, izobraževanja, sodelova¬ nja pri družben ih ali družinskih odločitvah ter na področju zdravja. Spolna neenakopravnost žensk vpliva na njihovo zdravje in se kaže v visoki umrljivosti nosečnic in otrok ob rojstvu, podrejenem položaju moškim pri sprejemanju odlo¬ čitev o kontracepciji, slabokrvnosti žensk in deklet, velikih delovnih obremenitvah ter večji izpostavljenosti okužbam, nasilju in tradicionalnim zdravju škodljivim običajem. Njihov nižji status je tudi vzrok, da so ženske najrevnejše med revnimi, prikrajšane za izobrazbo ter si ne morejo ali ne znajo poiskati potrebne pomoči. Ženske so tudi premalo informirane o dostopu do primarne zdravstvene oskrbe, ponekod je ta nezadostna in neustrezna. Zdravstveni pro¬ grami se še vedno preveč posvečajo le zdravljenju nastalih bolezni in premalo dolgoročni skrbi za vzdrževanje opti¬ malnega zdravja. Kulturne norme in z njimi diskriminacija deklet in žensk še naprej predstavljajo grožnjo njihovemu zdravju. Ključni pojmi: države v razvoju, spolna neenakopravnost, zdravje žensk, mednarodne organizacije Uvod V mednarodni skupnosti še vedno prevladuje mišljenje, da bo človeštvo poskr¬ belo za potrebe žensk šele potem, ko razrešimo nujne politične in mirovne proble¬ me. Vendar pravi razvoj ne bo dosežen, če se bo še naprej zanemarjal potencial velikega dela svetovne populacije - žensk v državah v razvoju. Ženske v teh drža¬ vah se soočajo s težkimi pogoji življenja, kot so pomanjkanje zakonske zaščite in pravic do lastnine, pomanjkanje politične moči ali dostopa do procesov politične- * Jerneja Krajnc, univerzi letna diplomirana polilologinja. TEORIJA IN PRAKSA let 40, 3/2003 str. 426-441 Jerneja KRAJNC ga odločanja, majhne možnosti izobraževanja in poklicnega usposabljanja ter dostopa do zdravniške oskrbe, hkrati pa jim pripisujejo nižji status. Pogosto so brez lastnega plačanega zaslužka in možnosti najemanja posojil ter tehnologije za lajšanje svojega napornega delavnika, ki se sestoji iz vzgoje in varstva otrok ter odgovornosti za celotno družino, številnih ur dela v slabih ali nevarnih okolišči¬ nah, obenem pa so tudi izpostavljene nevarnostim nasilja. Tem ženskam se tudi pogosto krati možnost, da se vključijo v glavna dogajanja in odločitve v svoji skup¬ nosti. Skoraj vsepovsod po svetu imajo ženske daljšo pričakovano življenjsko dobo kot moški, čeprav so razlike v Afriki in nekaterih predelih Azije zelo majhne. V južni Aziji pa je pričakovana življenjska doba žensk celo enaka moški, kljub temu, da se deklice rodijo z biološko prednostjo v odpornosti proti infekcijam in nedo- hranjenosti. V številnih državah v razvoju (v nadaljevanju DVR) je ta biološka pred¬ nost izničena zaradi družbene diskriminacije deklet in žensk. Njihova biološko predestinirana daljša pričakovana življenjska doba nikakor ne pomeni, da ženske živijo bolj zdravo življenje. Zdravje žensk v državah v razvoju - najpogostejše težave Zdravje žensk v DVR postaja vse izrazitejša skrb na področju mednarodnega zdravja. Dolgo časa je bilo zdravje žensk obravnavano le v odnosu do zdravja nji¬ hovih otrok. Programi, ki so se izvajali, so bili tako omejeni le na reproduktivne zdravstvene zadeve. Danes se v raziskavah in programih pomoči že namenja večja pozornost zdravju žensk, njihovi celotni in dolgoročni oskrbi, saj je otrokovo zdravje v veliki meri odvisno od zdravja njegove matere, babice,... Statistični podatki o zdravju pa se pogosto še vedno ne zbirajo, razčlenjujejo in analizirajo sistematično po starosti, spolu in družbenoekonomskem položaju, da bi služili interesom podskupin in pomagali razreševati njihove probleme. Še vedno primanjkuje novih in zanesljivih podatkov o umrljivosti in obolevanjih žensk, v nekaterih državah pa sploh niso na voljo. Razmeroma malo je raziskano, kako družbeni in gospodarski dejavniki vplivajo na zdravje žensk, kakšne so zdravstvene storitve in vzorci njihove uporabe. Področja, ki najbolj pestijo zdravje žensk v DVR, so reproduktivno in spolno zdravje, podhranjenost, pomanjkanje zdrave vode in sanitarnih zmogljivosti, nalezljive bolezni, obremenjujoče delo, nasilje nad ženskami in diskriminacija žensk in deklet. Zapleti, povezani z nosečnostjo in porodom ter splav Zapleti, povezani z nosečnostjo in rojstvom, so v številnih DVR med vodilnimi vzroki umrljivosti in obolevanj žensk v reproduktivni dobi. Vsako leto v DVR pri porodu umre približno 500.000 nosečnic. Vzroki so ponekod lahko čisto biološki, kot so infekcije in zastrupitve krvi, zapleti pri samem porodu, visok tlak, pogosto pa so krivi družbeni dejavniki: diskriminacija deklic in žensk pri prehrani, zdrav¬ stveni oskrbi in družbeni podpori. Že samo dajanje prednosti otrokom moškega spola pri prehrani ovira razvoj deklice, ki ima lahko kasneje, zaradi premajhne TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC medenice in prenizke rasti, težave v nosečnosti in ob porodu. Tudi zgodnja poro¬ ka in z njo zgodnja nosečnost predstavljata veliko tveganje za dekleta, saj bo - po statističnih podatkih sodeč - ženska, ki postane mati že zelo zgodaj, imela večjo družino. Veliko število nosečnosti in prekratek časovni razmik med njimi (zaradi neučinkovitega načrtovanja družine, nepoznavanja kontracepcije, želje po rojstvu sina, potrebne pomoči v gospodinjstvu) predstavljata veliko tveganje za zdravje matere in posledično njenih otrok. Nezadostna prehrana med nosečnostjo pogo¬ sto vodi do pomanjkanja železa v telesu in slabokrvnosti, ki je eden izmed zelo pogostih vzrokov za smrt nosečnice in smrtnost dojenčkov ter njihovo prenizko telesno težo. Tabela 2: Odstotek slabokrvnih nosečnic med leti 1975 in 1991 Vir: prirejeno po Human Development Report 2000 (2000:190-193) Iz tabele je razvidno, da je v Indiji problem zelo akuten, saj je kar 88 % noseč¬ nic anemičnih. To dejstvo lahko povežemo z visoko stopnjo dajanja prednosti sinovom v Aziji, umiranjem in ponekod celo ubijanjem novorojenih deklic, krajšim časom dojenja deklic in slabšo prehrano žensk. Vse našteto vodi k slabokrvnosti. Mednarodni sklad za pomoč otrokom (United Nations Children’s Fund, v nadalje¬ vanju UNICEF) preko svojih programov v DVR že izvaja teste slabokrvnosti pri nosečnicah in jih oskrbuje z vitaminskimi in mineralnimi dodatki. Skrbi tudi za cepljenje nosečnic proti tetanusu in ošpicam, ki sta poleg anemije vzrok za 750.000 mrtvorojenih otrok vsako leto (Girls and Women, 1993: 12). ' Vodniki se nanašajo na zadnje telo, v katerem so bili pridobljeni. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC Tabela 3' Umrljivost dojenčkov (na 1000 rojstev) v letih 1970 in 1999 Vir: Human Development Report 2001 (2001:169) Iz tabele je razvidno, da je državam v skoraj 30 letih uspelo zmanjšati umrljivost otrok ob rojstvu. V primerjavi z razvitimi državami, v katerih povprečje znaša 6, pa je ta še vedno visoka. Najbolj zaskrbljujoč je podatek za podsaharsko Afriko, kjer se je umrljivost otrok ob rojstvu zmanjšala le za 22 odstotkov. K umrljivosti nosečnic in novorojenčkov v DVR bistveno prispeva nezadostna materinska in porodniška nega. Da bi dosegle cilj, ki so si ga države leta 1994 zasta¬ vile na Mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju v Kairu, in sicer do leta 2015 zmanjšati umrljivost med nosečnicami še za polovico, bodo rojstva ob nadzo¬ ru in pomoči zdravniškega osebja morala postati stalnica. Žal to še zdaleč ni dose¬ ženo, saj povprečen delež rojstev ob pomoči zdravstvenega osebja v DVR znaša 58 % (29 % v najmanj razvitih državah) v primerjavi z 99 % rojstev ob pomoči zdrav¬ stvenega osebja v industrijskih državah (Human Development Report, 1998: 156 - 157). V DVR je zatorej nujno potrebno vzpostaviti ter ponekod izboljšati porodni¬ ško oskrbo, saj smrt žene in matere predstavlja tragedijo samo po sebi in hkrati pravo katastrofo za njeno družino. V več kot 90 % primerov smrti nosečnice ob porodu, umre tudi otrok ali pa umre v prvem letu življenja. Tudi ostali otroci doma imajo večjo možnost, da bodo umrli leto ali dve po smrti matere (pri tem so večje¬ mu tveganju izpostavljene hčerke, predvsem na območjih, kjer se daje prednost sinovom). V večini primerov pa se breme za oskrbo družine in vodenje gospodinj¬ stva prenese na starejše deklice. Tudi splav predstavlja resno grožnjo zdravju žensk v DVR, saj po podatkih Sklada združenih narodov za prebivalstvo umre za posledicami nevarnega splava vsako leto kar 70.000 žensk. Še večje število tistih, ki splav preživijo, pa doleti neplodnost, razne infekcije, poškodbe ter duševni pretresi. Nenačrtovana noseč¬ nost je psihično obremenjujoča in hkrati predstavlja veliko finančno breme za žen¬ sko in njeno družino. Nenačrtovane nosečnosti še posebej ogrožajo neporočena mlada dekleta, ki se srečujejo z neodobravanjem v domači skupnosti, so prisiljene v zgodnjo poroko in/ali morajo opustiti šolanje z zelo malo verjetnostjo, da ga bodo po porodu lahko kdaj dokončale. Mlada dekleta bolj pogosto prikrivajo TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC nosečnost, zelo dolgo odlašajo z iskanjem pomoči, si je ne želijo ali pa si je ne morejo privoščiti ter so bolj željne prekinitve nosečnosti. Zato splav zanje pred¬ stavlja večjo nevarnost kot za odrasle ženske. V številnih državah je splav zakonsko prepovedan ali pa je ženskam in mladostnicam nedostopen zaradi njihove staro¬ sti, finančnih omejitev ali pa preprosto zaradi okolja, v katerem živijo. Zaradi takš¬ nih okoliščin se dekleta pogosto zatekajo k tradicionalnim, zdravju škodljivim metodam splavitve, ali pa za pomoč prosijo pogosto nestrokovno usposobljene ljudi, ki splav opravijo v nevarnih oz. nehigienskih razmerah. Boljše poznavanje in uporaba kontracepcije bi bistveno zmanjšala število splavov: v Boliviji je npr. le 7 % žensk, ki so bile v bolnišnici zaradi zapletov pri splavu, že uporabilo eno izmed metod kontracepcije, medtem ko je 77 % žensk izrazilo, da bi jo uporabile, če bi to možnost imele (The Right to Choose, 1997: 11). Načrtovanje družine in kontracepcija Načrtovanje družine je bilo včasih razumljeno v smislu nadzora nad rojstvi in rast¬ jo prebivalstva, pri katerem igra ključno vlogo država. Nadzor nad rodnostjo lahko, če se opravlja zelo intenzivno, vodi do zdravstvenih zapletov, do zmanjšanja žen¬ skega samoodločanja in do neučinkovitih intervencij (Stein, 1997: 126). Šele pred slabim desetletjem oz. bolj natančno, od Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju leta 1994 naprej, pa se v načrtovanju družine vidi veliko več kot le reši¬ tev za hitro rast prebivalstva. Načrtovanje družine je preventivni ukrep, ki ima dru¬ žinsko in tudi družbeno dimenzijo; je način pospeševanja optimalnega človekove¬ ga razvoja ter posredovanje, ki vodi do velikih pridobitev v smislu zdravja in sploš¬ nega blagostanja žensk. Raziskave v okviru programov družinskega načrtovanja v DVR, ki jih izvaja The Women’s Studies Project 2 pod okriljem Družinske zdravstvene organizacije (FHI - Family Health Organization), so pokazale, da ženske na načrtovanje družine ne gledajo le v smislu izboljšanja njihovega fizičnega zdravja, temveč tudi v smislu dolgoročne aktivnosti izboljšanja njihovega duševnega zdravja, zdravja družine, sposobnosti aktivne zaposlitve in sodelovanja v družbenih dejavnostih. Številnim je uporaba kontracepcije zmanjšala strah pred nezaželeno nosečnostjo, omogoči¬ la daljši premor med dvema nosečnostima, zvišala samozavest in izboljšala kako¬ vost spolnega življenja. Nekatere so ugotovile, da imajo v manjši družini več časa za moža in otroke kot tudi več časa za delo. Predvsem mladostnice imajo večje možnosti, da uspešno končajo šolanje. Manjše število otrok predstavlja večji dru¬ žinski dohodek in posledično lažje vzgajanje in šolanje otrok. Če bi pari lahko imeli le toliko otrok, kolikor si jih želijo, in kadar si jih želijo bi lahko po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zmanjšali umrljivost nosečnic za 25 do 40 % ; zmanjšali bi število splavov, zdravje žensk in njihovih otrok bi se izboljšalo (Women’s Health, 1995: 25). Nekatere raziskave so pokazale, zakaj več parov ne izkorišča možnosti kontracepcije in načrtovanja družine: obstajajo težave v dostopu do zdravstvenih uslug (prevelike razdalje ali pomanjkanje časa) ali pa si te mnogi finančno ne morejo privoščiti; nezadostno število načinov kot tudi zalog kontracepcije; vnaprej ustvarjena mnenja in predsodki oskrbovalcev s kontracep- - hltp://www.Jh i, org/en/wsp/wssyi i/šyn 4. hlini TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC cijo; napačne predstave in miti morebitnih uporabnikov; pomanjkanje osebnega pristopa in zaupnosti. Ponekod so se ženske pritoževale, da storitve ne ustrezajo vedno njihovim potrebam. Želele bi si jih bližje domu, z več informacijami o različ¬ nih metodah kontracepcije, pravilni uporabi in z natančnimi pojasnili o stranskih učinkih kot tudi krajše čakalne dobe, cenejše storitve, večje zaloge kontracepcije ter bolj prijazno osebje. Za nekatere je srečanje z uradno osebo povezano z veli¬ kim strahom, še posebej, če je oseba, ki naj bi jim o kontracepciji svetovala, moški. Želele bi si torej več žensk v vlogah zdravstvenih delavcev. Na podeželju pa mnoge niso zadovoljne s t.i. “safari sistemom” načrtovanja družine, ki pomeni, da zdrav¬ stveno osebje obišče vas, na kratko seznani ženske z načrtovanjem družine, razde¬ li kontracepcijska sredstva in nato odide. Ženske tako ostanejo brez možnosti sve¬ tovanja o stranskih učinkih, zapletih pri uporabi ter drugih obstoječih metodah. Storitve so pogosto bolj odvisne od razpoložljivosti določenega načina kontracep¬ cije, vladnih politik, števila usposobljenega osebja kot pa od dejanskih potreb žensk. AIDS in ostale spolno prenosljive bolezni Vsako leto pride do približno 333 milijonov novih okužb, predvsem med mladimi v DVR. Biološko gledano imajo ženske večjo možnost okužbe s spolno prenoslji¬ vo boleznijo kot moški, zaradi večje površine spolovila, ki je med spolnim odno¬ som izpostavljeno patogenim organizmom. Ravno zaradi tega se večina spolno prenosljivih bolezni, vključno z virusom HIV, bolj pogosto prenaša iz moškega na žensko kot pa obratno. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije se z ozdravljivimi spolnimi boleznimi vsako leto okuži 165 milijonov žensk med 15 in 49 letom starosti. Mnogo jih hkrati trpi za več kot eno od naslednjih bolezni: sifilis (6,5 milijona), gonoreja (31,3 milijona), klamidija (47 milijonov), vnetje nožnice zaradi bičkarja oz. tricho- monas (80 milijonov). Spolno prenosljive bolezni je med ženskami v DVR težko identificirati in ozdraviti, saj jih je mnogo brez vidnih simptomov oz. le redko pred¬ stavljajo del celostnega pristopa k zdravstvenim težavam žensk, vodijo pa do zaple¬ tov, ki resno ogrožajo zdravje in povzročajo smrtnost žensk. Ti biološki dejavniki so povezani tudi z družbeno-kuturnimi. V pretežnem delu DVR lahko ženske le malo vplivajo na lastno spolno življenje, spolno obnašanje moških partnerjev ter na uporabo kondoma kot sredstva za zaščito pred spolnimi boleznimi in noseč¬ nostjo. Družbena stigmatizacija, ki prizadene predvsem spolno okužene ženske, jih odvrača od iskanja pomoči ali pa pomoč ni na razpolago. Za večino kultur je značilno, da imajo ženske starejše in bolj izkušene spolne partnerje, kar le še pove¬ ča njihovo tveganje za okužbo. Revščina in urbanizacija vodita moške k iskanju dela v mestih, stran od družine, kjer si najdejo nove spolne partnerje, za nekatere ženske pa je prostitucija edina strategija preživetja - in tako se okužbe širijo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Jerneja KRAJNC Graf 1: Odstotek moških in žensk v Afriki, obolelih za aidsom po starosti Odstotek moških in žensk v Afriki obolelih za AIDS-om po starosti 45 40 i 35 ~ 30 0 25 1 20 I 15 0 10 5 0 ■ moški □ ženske 0-4 13-17 20-24 30-34 40-44 50+ starostne skupine Vir: prirejeno po Women’s Health (1995:27) Že omenjeni spolni odnosi mlajših žensk s starejšimi moškimi so vzrok, da se ženske veliko bolj zgodaj okužijo z virusom HIV in obolevajo za boleznijo v mlajših letih kot moški. Podatki iz grafa kažejo, da ženske najpogosteje zbolijo za aidsem v starosti od 20-24 let, moški pa v starosti od 30-34 let. S tem ko se zavest o bolezni širi, moški ponekod za žene ali spolne partnerice iščejo vedno mlajša dekleta, v upanju da ta še niso okužena. Za dekleta pa ima to ravno nasprotni učinek, saj imajo tako večje možnosti za spolne odnose z nekom, ki je že okužen (Women’s Health, 1995: 18). _ Širjenje epidemije aidsa je ponovno povezano z nizkim družbenim statusom ženske in z njeno nemočjo v odnosu do moških. Ženske nadaljujejo z nezaščitenim spolnim odnosom tudi ko sumijo, da bi njihov mož ali partner lahko bil okužen. Vztrajanje pri uporabi kondoma bi se lahko štelo za žensko nezvestobo ali žalitev moškega. V nekaterih okoliščinah bi bila ženska z vztrajanjem pri uporabi kondoma lahko pretepena ali pa bi jo mož celo zapustil. Mnogo moških ne želi uporabljati kon¬ domov, ker si želijo več otrok ali pa nestrpno čakajo na rojstvo sina. Bolezen vpliva na življenje obolelih moških in žensk ter njihovih družin različno. Če zboli ženska, bo najverjetneje prišlo do težav v oskrbi družine s hrano, z vzgojo in izobraževanjem otrok, lahko pa se celo zgodi, da jo moški spodi od doma. Če pa zboli moški, bo najbrž prišlo do zmanjšanja razpoložljivega družinskega prihodka, prihranki pa bodo porabljeni za njegovo zdravljenje v bolnišnici. Žena tako izgubi glavni vir ekonomske in družbene podpore, v primeru moževe smrti pa ponekod celo dom in zemljo. Tudi skrb za obolelega je odgovornost ženske, kadar pa se ta prenese na mlajša dekleta, ponavadi privede do predčasnega zaključka šolanja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC Pohabljanje ženskih spolovil Pohabljanje ženskih spolovil, 3 včasih imenovano tudi ženska cirkumcizacija, je tra¬ dicionalen običaj v nekaterih kulturah, ki ima za žensko resne zdravstvene posle¬ dice. Običaj ima korenine v patriarhalni strukturi moči in želji po nadzoru življe¬ nja žensk. Sčasoma so ga tako moški kot ženske sprejeli kot znak dekletovega pre¬ hoda iz otroštva v odraslost in kot sredstvo socializacije, ki zavira spolno slo in dekle pripravlja na poroko. Obred ženske cirkumcizacije vsako leto doleti približ¬ no 2 milijona deklic, od katerih večina živi v osrednji, vzhodni in zahodni Afriki, na Bližnjem vzhodu ter nekaj v Aziji (Women’s Health, 1995: 16). Način pohablja¬ nja ženskih spolovil in starost deklic se razlikuje od kulture do kulture, v povpre¬ čju pa gre za deklice v starostni skupini od 4 -12 let (Into a New World, 1998: 36). Pohabljanje ženskih spolovil je v zadnjih dveh desetletjih deležno velike kritike ravno zaradi takojšnjih in dolgoročnih posledic, ki jih ima na zdravje in še posebej na reproduktivno zdravje žensk. Med takojšnjimi zapleti so najbolj pogoste infek¬ cije, krvavitev, šok, zastoj urina v telesu, poškodbe bližnjega tkiva. Med dolgoroč¬ nimi zdravstvenimi posledicami pa so naj pogostejše občasno krvavenje, oteženo uriniranje in ponavljajoče se okužbe sečnega trakta ter inkontinenca, boleči spo¬ lni odnosi, neplodnost, zapleti med nosečnostjo in otežen porod, večje tveganje za okužbo s spolno prenosljivo boleznijo ter psihične posledice. Ženska gibanja, stro¬ kovnjaki na zdravstvenem področju, aktivisti za človekove pravice, vlade in med¬ narodne organizacije nasprotujejo obredu in ga štejejo za kršitev otrokovih in žen¬ skih pravic - človekovih pravic. Vendar pa ostajajo družbeni in kulturni dejavniki, ki ohranjajo ta običaj pri življenju, še vedno močni. Nalezljive bolezni Nalezljive tropske bolezni še vedno ostajajo eden izmed glavnih vzrokov za dobro tretjino smrti v DVR. Čeprav so povezane s klimatskimi pogoji, pa so tudi družbe¬ ne bolezni, predvsem v najmanj razvitih deželah. Malarija je od vseh najbolj nevar¬ na, saj se z njo letno okuži približno 300 do 500 milijonov, umre pa 10 milijonov ljudi (Gender and Health, 1998: 9). Za ženske je še posebej nevarna v času noseč¬ nosti: povzroča smrtnost mater in dojenčkov, spontani splav ter vpliva na razvoj kronične anemičnosti. Podobno kot malarija je vzrok za visoko smrtnost nosečnic tudi tuberkuloza. Ženske so drugače izpostavljene tveganju kot moški. Razlike izvirajo iz biolo¬ ških dejavnikov, ki vplivajo na odpornost posameznega spola, ter iz družbenih dejavnikov, ki preko posameznih družbenih vlog vplivajo na stopnjo izpostavlje¬ nosti nevarnim mikrobom in dostopu do zdravstvene pomoči. Ti družbeni dejav¬ niki lahko ščitijo ženske pred okužbo (npr. ženske, ki živijo v osami, so manj izpo¬ stavljene komarjem in posledično tudi malariji, tudi tradicija oblačenja in zakriva¬ nja ženskih teles v nekaterih kulturah ima lahko zaščitno funkcijo), lahko pa jih izpostavijo večjemu tveganju. Ženske imajo več možnosti okužbe pri delu z vodo, pri obdelovanju zemlje in v gospodinjstvu. Raziskava v Nigeriji je pokazala, da so dre za vse postopke, ki vključujejo delno ali popolno odstranitev zunanjih ženskih spolovil in/ali ostale poškodbe ženskih spolnih organov iz kulturnih ali drugih nezdravslvenih razlogov (Women’s Health 1995: 17). 433 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC okužbe z raznimi vodnimi mikrobi najpogostejše pri deklicah med 5 in 15 letom starosti. To pa je obdobje, v katerem dekleta največ pomagajo pri gospodinjskih delih, ki vključujejo prinašanje vode, pranje oblačil ter pripravo hrane. Število okužb se pri moških po otroštvu zmanjša, pri ženskah pa ostane približno enako, kar potrjuje dejstvo, da moške aktivnosti niso več toliko povezane z vodo kot žen¬ ske (Gender and Health, 1998:16). Tudi vloga ženske kot negovalke bolnih poveča njeno tveganje z okužbo kot tudi ukvarjanje z otroci, ki lahko prinesejo kakšno okužbo iz šole. Nekatere raziskave so pokazale na večje število moških pacientov v bolnišni¬ cah in tako se je sklepalo, da so bolj dovzetni za okužbe s tropskimi boleznimi ali tuberkulozo. Novejše poglobljene študije pa so odkrile, da ženske le redko poišče¬ jo zdravstveno pomoč, kadar zbolijo same ali pa njihovi otroci, saj se v nekaterih kulturah določene bolezni povezujejo z nemoralnim spolnim življenjem; nepo¬ znavanje bolezni onemogoča materam, da bi prepoznale simptome pri sebi ali otrocih; ponekod pa bi moški ne dovolili, da v primeru potrebne daljše hospitali¬ zacije ženska zapusti gospodinjstvo. Tako so ženske v veliki meri izpuščene iz zdravstvenih statistik. Nasilje Zaradi nasilja, vključno s telesno in psihično zlorabo, trgovanjem z ženskami ter drugimi oblikami zlorabe in spolnega izkoriščanja, so dekleta in ženske izpostav¬ ljene velikemu tveganju bolezni, telesnih in duševnih travm. Spekter nasilja nad ženskami je zelo širok: od nasilja v družini, skupnosti, na delovnem mestu do siste¬ matičnega nasilja nad ženskami v situacijah oboroženih spopadov in masovnih premikov prebivalcev ali beguncev. Vsi različni tipi nasilja so Eizraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med moškimi in ženskami, ki so pripeljala do prevlade nad ženskami in njihove diskriminacije s strani moških ter preprečila celovito izboljšanje položaja ženska (Neubauer, 1996: 81). Nasilje v družini se pojavlja v vseh državah na katerikoli stopnji razvoja. Poimenovali bi ga lahko tudi Eprikrita epidemija?, saj so študije po celem svetu pokazale, da je 20 do 50 % žensk njihov intimni partner že pretepel (Women’s Health, 1995: 36). Zaradi različnih dejavnikov pa ženske le nerade prijavijo ali pri¬ znajo nasilje, ki se izvaja nad njimi: grožnje s strani napadalca; prepričanje ženske, da si je takšno ravnanje zaslužila; ekonomska ogroženost in strah pred tem, da bi ostala sama in odrinjena iz lokalne skupnosti. Prav iz teh razlogov je zelo težko oceniti dejansko stanje v posameznih državah, zbrati statistične podatke za prime¬ re nasilja v družini ter delati uradne primerjave. Nasilje nad ženskami pa zaostru¬ jejo še socialni pritiski, kot so sram pred prijavo določenih dejanj, pomanjkanje informiranosti in dostopa žensk do pravnih informacij, pomoči ali zaščite, pomanj¬ kanje zakonov, ki učinkovito prepovedujejo nasilje nad ženskami, neustrezni napori javnih oblasti za seznanjanje o obstoječih zakonih in njihovem uveljavlja¬ nju. Glede na veliko število konfliktov, ki smo jim danes priča v DVR, pa je potreb¬ no omeniti še posebno ranljivost žensk v času oboroženih spopadov. Ženske in otroci predstavljajo približno 80 % svetovne begunske populacije, ki je iz 2,5 mili- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC jona leta 1970 pa do leta 1995 narasla na 18 milijonov (Women’s Health, 1995: 15). Ženske, ki so prisiljene zapustiti svoje domove, može in družine, imajo le malo možnosti, da se same zaščitijo pred nasiljem. Begunke z otroci so v nevarnosti spo¬ lnega izkoriščanja, saj je včasih to njihov edini način, da sebi in otrokom zagotovi¬ jo sredstva za preživetje. Delovne obremenitve Zdravstveni problemi žensk, ki izhajajo iz narave dela ali delovnega okolja, so pri¬ sotni tako v razvitih državah kot tudi v DVR; v zadnjih pa težko fizično delo, dvoj¬ no breme zaposlitve in družine ter tradicionalne družbene vloge le še povečajo obremenitve žensk. Vedno več žensk v DVR se zaposluje v mikro, majhnih ali sred¬ njih podjetjih, večina pa jih je še vedno zaposlenih v delovno intenzivnih proiz¬ vodnjah (npr. tekstilni, prehrambeni,...), kjer so izpostavljene kancerogenim kemi¬ kalijam, hrupu, vročini, vlažnosti, fizičnim naporom in alergičnim reakcijam. Žensko delo pa ni omejeno le na formalni ali neformalni sektor gospodarstva. Kljub plačani zaposlitvi so še naprej odgovorne za vzdrževanje gospodinjstva, vključno z vzgojo otrok ter nego bolnih in starejših. Če prištejemo plačano zapo¬ slitev k skrbi za družino, to “dvojno ali trojno breme” pomeni, da ženske delajo več kot moški. Tabela 4: Obseg dela moških in žensk v izbranih državah Vir: Human Development Report 2000 (2000:263) Na podlagi podatkov za izbrana področja ugotovimo, da ženske v urbanih področjih opravijo za 6 % več dela kot moški, v ruralnih področjih pa kar za 20 % več. V skupnem povprečju torej opravijo 13 % več dela kot moški. Iz statističnih podatkov, navedenih v Letnem poročilu o človekovih pravicah, pa je mogoče tudi 435 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC 436 sklepati, da plačano delo predstavlja le 34,5 % celotnega obsega dela, ki ga oprav¬ ljajo ženske (Human Development Report, 2000: 263). V številnih DVR neplačano delo v okviru skrbi za dom vključuje hude obreme¬ nitve v smislu zadovoljevanja potreb po hrani, vodi in gorivu. Ženske in dekleta so zadolžena za oskrbo z vodo, tako da jo prinašajo domov, skladiščijo ter uporablja¬ jo za pripravo hrane, pranje oblačil in osebno higieno. Ponekod prehodijo celo po 10 kilometrov do vodnjakov in prenašajo težo približno 20 kilogramov na glavah, kar ima resne zdravstvene posledice za hrbtenico, in s čimer porabijo dobro tretji¬ no dnevnih potreb po energiji, kar ni zanemarljiv podatek za okolja, kjer podhra¬ njenost predstavlja resno grožnjo zdravju (Water and Sanitation, 1989: 3). V urba¬ nih področjih razdalje niso tako velike, so pa zato daljše čakalne vrste ob vodnih črpalkah. Ženske so prve v vrsti “zdravstvenih delavcev” v gospodinjstvu in tiste, ki poučujejo otroke o higieni. Zato, težje ko je priti do vode, bolj je verjetno, da ljud¬ je nimajo zagotovljenih osnovnih sanitarij in da higiena v družini ni zadostna. Poleg oskrbe z vodo pa je za zadovoljivo higieno potrebna tudi primerna informi¬ ranost žensk o njeni pomembnosti. Ponekod imajo otroške iztrebke za neškodlji¬ ve, njihovo odlaganje je dovoljeno vsepovsod, pa vendarle ravno iz tega razloga vsako leto umre na milijone otrok. Že samo redno umivanje rok bi lahko prepreči¬ lo ogromno število okužb. Kljub njihovi odgovornosti za higieno in oskrbo z vodo, pa imajo ženske le redko možnost sodelovati pri postavitvi vodnih črpalk in načr¬ tovanju sanitarnih zmogljivosti. Programi pomoči morajo na primer pri postavitvi preprostih stranišč na prostem upoštevati, da v nekaterih kulturah lokalni običaji zapovedujejo strogo ločitev med sanitarijami za moške in ženske; v nasprotnem primeru se lahko zgodi, da pomagajo le pripadnikom enega spola. Dejavniki, ki vplivajo na zdravje žensk v DVR Med dejavniki, ki vplivajo na zdravje žensk v DVR, najbolj izstopata revščina in stopnja izobrazbe, ki sta povezani z dostopom do zdravstvene oskrbe in nizkim družbenim statusom žensk. Velika večina 1,3 milijarde ljudi, ki živijo v revščini, je žensk (Women’s Health, 1995: 10). Feminizacija revščine tako predstavlja pomemben problem v DVR. Revščina žensk je povezana s pomanjkanjem ekonomskih možnosti, pomanjka¬ njem dostopa do gospodarskih virov, vključno s krediti, lastništvom zemlje in dedo¬ vanjem, z omejenim dostopom žensk do oblasti, izobraževanja, usposabljanja ter minimalnim sodelovanjem v procesih odločanja. Konkretno se revščina na zdravju žensk odraža v nezadostnih količinah hrane, ki - če jih povežemo z obdobjem nosečnosti in delovnimi obremenitvami - vodi do resne podhranjenosti. Revne žen¬ ske pogosto živijo v prenaseljenih in neprimernih stanovanjih brez sanitarij in dostopa do čiste vode. Revščina in družbene vloge omejujejo dostop do zdravstve¬ ne oskrbe in izobrazbe ter še posebej dekletom zmanjšujejo njihove možnosti za zaposlitev ter onemogočajo prebiti začarani krog revščine in slabega zdravja. Visoka stopnja nepismenosti, ki prevladuje v večini DVR, še posebej v podsa¬ harski Afriki in nekaterih arabskih državah, ostaja resna ovira napredovanju žensk. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC Diskriminacija se pri dostopu deklic do izobraževanja na številnih območjih še vedno ohranja zaradi običajev, zgodnjih porok in nosečnosti ter pomanjkanja pri¬ mernih ter fizično ah drugače dostopnih zmogljivosti za šolanje. Deklice prevze¬ majo težka domača dela že v zelo nizki starosti, kar pogosto vpliva na slab šolski uspeh in zgodnji izpad iz izobraževalnega sistema (Neubauer, 1995: 53). Raziskovalci so ugotovili, da je pismenost oz. izobrazba - še posebej žensk - pomemben dejavnik, ki vpliva na njihovo zdravstveno stanje. Manjša umrljivost otrok je značilna za DVR, kjer je izobraženost prebivalstva višja (Stein, 1997: 180). Dekleta in ženske z več leti izobrazbe bodo kasneje zanosile, imele več možnosti za usposabljanje za delo, boljše pogoje na trgu dela in več znanja o skrbi za druži¬ no in zdravje otrok. Kolikor višje izobrazbe so deležne, toliko bolj je verjetno, da bodo v času nosečnosti poiskale zdravstveno oskrbo ter rodile ob pomoči zdrav¬ stvenega osebja, kar je grafično na primeru Indonezije prikazano spodaj. Graj 2: Izobrazba in odstotek rojstev ob pomoči zdravstvenega osebja v Indoneziji Višja izobrazba, boljša zdravstvena oskrba 90 >u 80 70 ° o 60 50 40 " g 30 2 20 N 10 0 □ brez izobrazbe □ osnovna izobrazba ■ sekundarna/ter ciarna izobrazba Stopnja izobrazbe 437 Vir: Women’s Health (1995:12) Za ženske s srednjo ali višjo stopnjo izobrazbe je tudi bolj verjetno, da bodo uporabljale moderne načine kontracepcije in tako načrtovale število otrok. Izobrazba mater vpliva na zdravje njihovih otrok. Nekatere raziskave so pokazale, da izobražene ženske lažje prepoznajo simptome bolezni in poiščejo pomoč, imajo več znanja o uporabi zdravil in so bolj pripravljene spremeniti domače higi¬ enske navade zaradi preprečevanja bolezni. Izobrazba pa ne daje le specifičnega znanja, temveč omogoča, da se posameznik počuti kot del Lmodernega sistema«?. Njen družbeni vpliv je viden v tem, da se nekateri učenci šele v šoli prvič srečajo z umivanjem rok in s stranišči ter spoznajo, da je čistoča družbena norma, ne da bi TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC 438 poznali vpliv čistoče na zdravje. Caldwell (Stein, 1989/1997: 182) je v raziskavah v Aziji ugotovil, da obnašanje šolskih otrok sledi vzorcu obnašanja izobraženih ljudi. Otroci bolj skrbijo za lastno higieno, ker so izobraženi ljudje bolj čisti, in ne zato, ker bi jih lekcije učile, da milo uniči nevarne bakterije. Naslednji dejavnik, ki vpliva na zdravje žensk v DVR, so ovire na področju zdravstvene oskrbe. Ženske so zelo nizko zastopane v statistikah, ki prikazujejo uporabo zdravstvenih storitev. Čeprav imajo težave, primerljive z moškimi - in še večje na področju reproduktivnega zdravja - večina ne dobi oskrbe, ki jo potrebu¬ je. Zdravstvena oskrba pa pomembno vpliva na zdravje žensk in kar nekaj dejav¬ nikov pripomore k neenakostim v dostopu do oskrbe in zato k slabšemu zdravju žensk v DVR. Zdravstvene službe v številnih DVR ne delujejo v smislu celostnega pristopa k težavam žensk in se pogosto osredotočajo le na eno obdobje ženskega življenja - obdobje reprodukcije - in zanemarjajo druga področja ženskih težav. Tudi geografska razporeditev zdravstvenih služb, ki so ponavadi v urbanih podro¬ čjih, predstavlja oteževalno okoliščino za ženske - in še posebej revne - iz ruralne¬ ga okolja, ki si ne morejo ali pa ne smejo privoščiti daljšega potovanja v mesto, saj ima lahko včasih izguba enega dne ženskega dela v gospodinjstvu ali na polju hujše posledice za družino kot pa izguba dnevnega zaslužka moškega. Veliko gospodinjstev v DVR namenja manj sredstev za zdravstveno oskrbo žensk in deklet kot pa dečkov in moških. To kaže tako na njihov nižji družbeni status kot tudi na pomanjkanje vpliva pri sprejemanju odločitev v družini. Zelo močno oviro pri uporabi zdravstvene oskrbe predstavljajo tudi kulturni dejavniki, saj v nekate¬ rih družbah običaji ženskam ne dopuščajo, da bi potovale same ali bile v družbi moških, ki niso del njihove družine. V okoliščinah, kjer niso na voljo ženske zdrav¬ stvene delavke, bi lahko moški zdravnik onečastil žensko in njeno družino zaradi prepričanja, da je ne sme videti nihče drug kot njen bližnji sorodnik. Ženske pone¬ kod potrebujejo tudi moževo dovoljenje, da lahko poiščejo pomoč. Pojavljajo se še kognitivne ovire pri ženskah samih, saj le-te v številnih kulturah verjamejo, da si bolečino in trpljenje zaslužijo. Težave, kot so bolečine v hrbtu in vaginalni izcedek, so tako razširjene, da so že sprejete kot normalno stanje, brez pričakovanj, da bi lahko bilo kako drugače. Vsi takšni in podobni kulturni dejavniki onemogočajo ženskam, da bi spoznale in razumele delovanje lastnih teles ter bile sposobne oce¬ niti in izražati svoje potrebe po zdravstveni pomoči. Dejavnik, ki predstavlja veliko oviro zdravstvenemu napredku žensk v DVR, pa je prav gotovo njihov nizek družbeni status. Nizek status žensk se odraža v tem, kako so obravnavane kot deklice, dekleta in ženske in na ta način pomembno vpli¬ va na njihovo zdravje. Tudi kjer zakoni že upoštevajo enakopravnost med spolo¬ ma, ostajajo ženske pogosto oškodovane, ker običaji prevladajo nad zakoni ali pa niso zadostno informirane o pravicah, ki jih imajo. V nekaterih državah so zakoni in običaji glede lastništva, dedovanja, poroke ali razveze najbolj diskriminatorni in bi morali biti popolnoma ukinjeni. Tudi visoko vrednotenje in dajanje prednosti sinovom v nekaterih kulturah vodi do diskriminacije z resnimi zdravstvenimi posledicami za deklice in ženske. V skrajnih primerih lahko vodi do izbora spola pred rojstvom v korist dečkov oz. do detomora. Ženska, ki ima veliko hčera, je lahko pod pritiskom imeti še več otrok, dokler ne rodi sina. Ponekod je rojstvo sina TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Jerneja KRAJNC tudi edini način, da si ženska povzdigne svoj status ali pa v določeni družbi preži¬ vi (Doyal, 1995: 84). Mnogokrat pa vzorci razdeljevanja hrane, pri kateri imajo moški prednost, prispevajo k podhranjenosti deklic in žensk. Ženske so pogosto ujete v začarani krog neenakosti: mlada dekleta, ki se jih obravnava in vzgaja kot podrejene svojim bratom, sprejmejo takšno življenje kot normalno in ponotranji¬ jo obstoječe družbene norme ter tako svoje nižje samospoštovanje prenašajo na lastne hčere. Kako izboljšati zdravje žensk v DVR Ob povedanem je mogoče sklepati, da so glavni dejavniki, ki vplivajo na zdrav¬ je žensk v DVR, med seboj tesno prepleteni. Za odpravo revščine in doseganje traj¬ nostnega razvoja je potrebno polno in enakovredno sodelovanje moških in žensk pri oblikovanju makroekonomske in socialne politike. Izboljšanje zdravja žensk in otrok pa ni mogoče tudi brez nadaljnjih naporov za vzpostavitev in pospeševanje enakopravnega izobraževalnega sistema, dostopnega vsem. Ženske je potrebno tudi seznaniti z delovanjem zdravstvenih služb, jim zagotoviti dostopne in eko¬ nomsko dosegljive storitve zdravstvenega varstva, ki obravnava ženske potrebe v celem življenjskem obdobju in upošteva njihove mnogovrstne vloge in odgovor¬ nosti. Na področju nalezljivih bolezni pa so zelo pomembni preventivni programi, ki izobražujejo tako moške kot ženske, še posebej mladostnike, ne le o možnostih okužbe in varnem spolnem življenju, temveč tudi o družbenih vlogah obeh spolov ter odnosih med njima. Nadalje je za izboljšanje zdravja žensk zelo pomembno, da se njihovo dejansko zdravstveno stanje bolj natančno odraža v rutinsko zbranih zdravstvenih statisti¬ kah. Za upoštevanje mnogovrstnih ženskih potreb je nujno analizirati podatke, raz¬ vrščene po spolu, starosti in družbenem razredu. Boljši vpogled v zdravstveni in družbeni status mladih deklet bi lahko na primer izpostavil težave, s katerimi se srečujejo pri dostopu do zdravstvene oskrbe in pri prehrani. Neuspeh pri zagotav¬ ljanju popolne zdravstvene slike žensk deloma izhaja iz dejstva, da mnogo DVR nima popolnih in natančnih sistemov vodenja podatkov, čemur se pogosto pridru¬ ži še uradna nenaklonjenost priznati, kako pomembne so razlike med spoloma oz. kako kompleksne družbene norme vplivajo na zdravstvene težave žensk. Pomembno vlogo igrajo tudi mednarodne vladne organizacije, ki s svojim delovanjem ustvarjajo skupen mednarodni konsenz in pritisk, ki počasi spreminja zavest o nujnosti spolne enakopravnosti na državni, regionalni kot tudi lokalni ravni. Bližje državni ravni pa so nevladne organizacije: skupine pritiska, skupine za boj za človekove pravice, ženske skupine, zdravstveni aktivisti, lokalne skupno¬ sti in verske organizacije, ki preko svojih predstavnikov na regionalnih in lokalnih ravneh predstavljajo silo za oblikovanje in razvoj državnih programov. Njihovo delovanje je z manjšimi projekti bolj naravnano h konkretnim potrebam žensk: zmanjšuje razkorak med pomoči potrebnimi prebivalci in oblikovalci politik ter omogoča tehnično pomoč, začetno financiranje in usposabljanje posameznikov za projekte krepitve položaja žensk. Dober primer krepitve ženskega položaja v TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Jerneja KRAJNC Afriki (kjer so ženske organizacije uspešne predvsem v boju proti uničevanju oko¬ lja in zagotavljanju pitne vode) predstavlja ženska skupina The Wasare Wonren’s Group iz zahodne Kenije, ki se je s pomočjo UNICEF-a oblikovala leta 1987, da bi se spopadla z endemičnimi boleznimi, kot sta malarija in driska. Njihov prvi uspe¬ li projekt je predstavljalo zbiranje sredstev za izgradnjo vodnjaka. Od takrat naprej so ustanovile lokalno lekarno, katere dobiček uporabljajo za širitev svojih progra¬ mov; ustanovile so lokalni sklad, s pomočjo katerega oskrbujejo z zdravili tiste, ki si jih ne morejo privoščiti; vzpodbujajo in svetujejo pri razvoju domačih vrtov, pre¬ hrambenih programov in lokalnih dobičkonosnih projektov, kot je npr. čebelar¬ stvo. Kasneje se jim je pri sponzoriranju projektov pridružila še regionalna nevlad¬ na zdravstvena organizacija The Bamako Initiative (Stein, 1997: 34). Intervjuji, ki jih je Stein v Kostariki in Hondurasu izvedla med ženskami, ki sodelujejo v skupinah za krepitev položaja žensk na področju zdravja, so pokaza¬ li, da se ženske s sodelovanjem v takšnih skupinah vse bolj zavedajo moči in nad¬ zora nad lastnim okoljem. Njihove vrednote se spreminjajo in higiena ter zdrava prehrana postajata bolj pomembni. Višje samospoštovanje jim pomaga pri iskanju zdravstvene oskrbe in pri lažjem komuniciranju z zdravstvenim osebjem. Preko svojih organizacij si lažje priskrbijo vodo, hrano in sanitarije za skupnost, v kateri živijo. Čeprav v številnih primerih ne ubežijo pred revščino, pa si vendarle lažje povišajo dohodek in -morda še pomembneje - svojo zavest o skupnosti, prijatelj¬ stvu in medsebojni podpori, ki vodi do boljšega psihičnega in fizičnega ugodja oz. boljšega zdravja (Stein, 1997:187). Predpostavka vsemu zgoraj navedenemu pa je, da morajo biti države v veliki meri same pripravljene prevzeti odgovornost za zdravje svojega prebivalstva in zagotavljati ter spoštovati pravice žensk. Nobena DVR si ne bi smela privoščiti zanemarjanja žensk, njihovega prispevka k ekonomski rasti ter njihove glavne vloge, ki jo igrajo pri vzgoji in zdravju otrok ter pri splošnem blagostanju prebi¬ valstva. LITERATURA Doyal, I.esley (1995): What Makes Women Sick. Hampshire in London: MacMillan Press I.td. (1998): Gender and Health: Technical Paper. GencvaAVHO. http://www.who.int/frh- whd/GandH/Ghreport/gendertech.htm (21.5.2002). (1993): Girls and Womcn: A UNICEF development priority. New York: UNICEF. (1998): Human Development Report 1998. New York: UNDP. (2000): Human Development Report 2000. New York: UNDP. (2001): Human Development Report 2001. New York: UNDP. (1998): Into a new World. New York: The Alan Guttmacher Institute. Neubauer, Vijolica (1996): Poročilo o četrti svetovni konferenci o ženskah. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije - Urad za žensko politiko. Stein, Jane (1997): Empowerment & Women’s Health. London: Zed Books I.td. (2001): The Millenium Report. New York: United Nations. (1997): The Right to Choose: Reproductive Rights and Rcproductive Health. New York: UNFPA. The Women’s Studies Project: The Impact of Family Planning - Crosscutting Themes and their TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Jerneja KRAJNC Implications, http://www.fhi.org/en/wsp/wssyn/syn4.html (11.3.2002). (1989): Water & Sanitation - making the link stronger. Santo Domingo: INSTRAW - International Research and Training Institute tor the Advancement of Women. (1995): Women’s Health: Fourth World Conference on Women Beijing China 4-15 September 1995. Geneva: WHO. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KO H O NT* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK ZAPOSLOVANJE PRI ZASEBNIH AGENCIJAH Povzetek: Ekonomizacija poslovanja podjetja kot mehaniz¬ ma prilagajanja zahtevam postmoderne družbe se odraža tudi v ekonomizaciji z delovno silo. Vse bolj pomembno je hitro, učinkovito in ustrezno usklajevanje med potrebami delovnih mest in ponudbo na trgu. Izpolnitev omenjenih zahtev omogoča tudi zaposlovanje pri zasebnih agencijah. V Sloveniji je izvajanje zaposlovanja pri zasebnih agencijah omogočil zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, natančneje pa je urejeno z novelo zakona o delovnih razmerjih. V prispevku osvetljujemo značilnosti zaposlovanja pri zasebnih agencijah, pravnoformalno ure¬ ditev te oblike zaposlitve v Sloveniji in v nekaterih članicah Evropske unije, izsledke raziskav, ki kažejo stanje in trende na področju zasebnih agencij v članicah Evropske unije, ter izpostavljamo prednosti in slabosti, ki jih prinaša podjetjem uporabnikom in zaposlenim. Ključni pojmi: zaposlovanje pri zasebni agenciji Opredelitev zaposlovanja pri zasebnih agencijah Zaposlovanje pri zasebnih agencijah je relativno nova oblika delovnega raz¬ merja, ki je v slovenskih pravnih predpisih prvič omenjena leta 1998 v zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB). Glede na kratkotrajno pojavnost te oblike delovnega razmerja na slovenskem trgu delovne sile se zanjo uporabljajo različne opredelitve, kar delno izvira tudi iz ne najbolj posrečene opredelitve (zagotavljanje dela delavcev) v omenjenem zakonu. Dobrinova, ki med prvimi omenja zaposlovanje pri zasebnih agencijah v okvi¬ ru predstavitve atipičnih oblik delovnega razmerja, uporablja izraz začasno pre¬ puščanje delavčevega dela tretjemu oziroma zaposlovanje delavca z namenom občasne prepustitve njegovega dela tretjemu (Dobrin, 1991). Glede izraza, ki ga avtorica uporablja, velja opozoriti na začasnost oziroma občasnost prepuščanja delavčevega dela tretjemu, kar bi lahko pomenilo, da delavec večino časa dela pri agenciji (organizaciji), občasno pa pri uporabniku, torej tretji osebi. Posebnost zaposlitve pri zasebni agenciji je namreč prav dislociranost delavčevega delovne¬ ga mesta. Le-ta je pri agenciji v delovnem razmerju, delo pa vedno, in ne le občas- * Andrej Kohont, univ.dipl sociolog, sodelavec Centra za proučevanje organizacij in človeških virov, IDV, fakulteta za družbene vede. Univerza v Ljubljani. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 str. 442-454 Andrej KOHONT no oziroma začasno, opravlja drugje (pri uporabniku). Začasnost se veže le na dol¬ žino trajanja dela pri določenem uporabniku, saj delavec po preteku časa, ki je med agencijo in uporabnikom določen v pogodbi, delo nadaljuje pri drugem upo¬ rabniku (ali v najslabšem primeru ostane brez dela). Nadalje Svetlik uporablja izraz zaposlovanje pri posrednikih dela, ki nato svoje delavce posojajo pravim deloda¬ jalcem oziroma trikotno zaposlovanje (Svetlik, 1994: 125). Ob tem poudarja, da ti delavci nimajo enakih pravic kot pravi oziroma domači delavci. Bohinc govori o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku, ki izvira iz ZZZPB (Bohinc, 2000: 257), Novak o opravljanju dela za zaposlitvene agencije (Novak, 2001:102), Bečanova pa uporablja izraz dejavnost prepuščanja dela delavcev drugemu upo¬ rabniku (Bečan, 1999: 978). Kresalova izpostavlja tristranskost zaposlovanja pri zasebnih agencijah, saj gre v splošnem za položaje, v katerih nastopajo trije pravni subjekti: na eni strani oseba, ki opravlja delo za drugega, na drugi strani pa se pojavljata dva subjekta kot možna delodajalca. Poleg subjekta, za katerega se nepo¬ sredno opravlja delo, ki je neposredni uporabnik dela (user enterprise, podjetje uporabnik), v takem razmerju nastopa še tretja stranka (posrednik, agencija), ki posreduje, daje na razpolago oziroma zagotavlja delavce podjetju uporabniku, pri čemer so ti pri tretji stranki lahko zaposleni ali pa ne. Bistvena opredelilna značil¬ nost tega razmerja pa je, da oseba, ki opravlja delo, ni zaposlena pri podjetju upo¬ rabniku. Zato Kresalova posebej izpostavlja vprašanje odvisnosti oziroma podreje¬ nosti v odnosu med delavcem in podjetjem uporabnikom, glede na to, da med njima ni formalnega oziroma pravnega razmerja oziroma vsaj ne delovnega raz¬ merja (Kresal, 1999:63-64). V praksi se ob omenjenih izrazih uporabljata predvsem izraza leasing delavcev in najem delovne sile. Glede na vse povedano v nadaljevanju uporabljam izraz zaposlitev pri zasebni agenciji (za začasno zaposlovanje). Gre za fleksibilno, atipično, tristrano zaposlit¬ veno razmerje, v katerega so vključeni: pri agenciji za določen ali nedoločen čas zaposleni delavec, delodajalec oziroma agencija in podjetje uporabnik, pri kate¬ rem delavec dislocirano opravlja delo. Fleksibilna zaposlitev predvsem zato, ker se prilagaja potrebam podjetij uporabnikov na eni in željam ter potrebam delavcev na drugi strani. Agencija v prvi vrsti izpolnjuje zahteve naročnika, vendar hkrati ni tipičen delodajalec, saj zelo dobro pozna povpraševanje na trgu delovne sile in zato svojim delavcem v idealnem primeru skozi pogajanja z uporabniki ponudi delovno razmerje, ki združuje interese in potrebe obeh omenjenih strani. Atipična pa predvsem zato, ker praviloma ne gre za zaposlitev za nedoločen čas in pogosto tudi ne za zaposlitev s polnim delovnim časom, torej združuje značilnosti zaposlit¬ ve za določen čas, za nedoločen čas in zaposlitve s krajšim delovnim časom, glede na potrebe, želje in interese uporabnika in delavca. Tudi izraz zaposlitev pri zasebnih agencijah ni brez pomanjkljivosti, saj ne loču¬ je med strokovnim in administrativnim kadrom, ki je prav tako zaposlen pri zaseb¬ ni agenciji in opravlja poleg storitev, ki se vežejo na delavce v tristranem razmerju, še ostale aktivnosti agencije. Od prej omenjenih delavcev se loči predvsem po tem, da je z agencijo v dvostranskem delovnem razmerju in opravlja delo v prostorih agencije. 443 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KOHONT Pravnoformalna ureditev v Evropski uniji in v Sloveniji Zaposlovanje pri zasebnih agencijah je nastalo kot posledica več dejavnikov: a) potrebe podjetij po specifičnih oblikah dela in/ali povečani fleksibilnosti delovnih razmerij, ki izhajajo iz novih produkcijskih metod, skrajševanja življenjskih ciklov proizvodov, diferenciranega povpraševanja kupcev, prenašanja kadrovskih stori¬ tev na pogodbenike itd., b) deregulacije, ki odpravlja monopol javnih služb na področju posredovanja dela in zaposlitev, katere namen je izboljšati fleksibilnost trga delovne sile, dvigniti kakovost storitev in ponuditi iskalcem zaposlitve najbolj¬ še možne rešitve oziroma povečati njihove zaposlitvene možnosti, c) povpraševa¬ nja delavcev po občasnem delu, d) politike javnih služb za zaposlovanje, ki na temelju outsourcinga' določene storitve prenašajo na omenjene agencije, d) hkra¬ ti je sposobnost adaptacije, ki jo prinaša tudi zaposlitev pri agenciji, postala norma tistih, ki želijo obdržati delo. Ob tem je potrebno poudariti, da večina držav Evropske unije, izjemi sta Velika Britanija in Francija, vse do devetdesetih let ni dovoljevala zaposlovanja pri zaseb¬ nih agencijah. Dovoljeno je bilo le posredovanje dela in zaposlitev za plačilo, kar je močno vplivalo na obseg pravic, ki so jih imeli na tak način zaposleni delavci. Zasebne agencije imajo na področju posredovanja zaposlitev in dela dolgo tradi¬ cijo v Veliki Britaniji, dobro razvite pa so tudi na Danskem, Nizozemskem, v Franciji in v flamskem delu Belgije. Na območju Evropske unije ločimo štiri osnovna pravila na področju zaposlo¬ vanja pri zasebnih agencijah, ki varujejo delavce: a) iskalci zaposlitev ne plačujejo storitev, b) iskalcev zaposlitve se ne pošilja v podjetja, kjer je stavka, c) prepoveda¬ na je diskriminacija med iskalci zaposlitve in d) spoštovati se mora zasebnost iskal¬ cev zaposlitve (de Koning et al., 1999: 27). V nadaljevanju predstavljamo pravnoformalno ureditev zaposlovanja v nekate¬ rih članicah EU (Francija, Nizozemska, Velika Britanija, Belgija, Avstrija, Danska, Nemčija, Finska, Švedska) in v Sloveniji. Osnovni namen pravnoformalne ureditve je doseči večjo prilagodljivost v zvezi s trajanjem, časom in krajem zaposlitve ter urediti pravice zaposlenih pri agencijah. Večina članic 2 je sprejela specifično zako¬ nodajo o začasnem delu, izjemi sta le Danska in Švedska. V Sloveniji pogodbo o zaposlitvi pri zasebni agenciji za zaposlovanje ureja novi zakon o delovnih razmer¬ jih (v nadaljevanju ZDR) 3 . Na začetku je bilo potrebno za opravljanje dejavnosti zasebne agencije v večini članic pridobiti koncesijo. Danes se koncesije zahtevajo le še v Belgiji, Avstriji in na Danskem, vendar morajo vse članice, razen Finske, Švedske in Velike Britanije, o aktivnostih v okviru dejavnosti posredovati podatke državi oz. ustreznemu ministrstvu. Agencije v Sloveniji morajo v skladu z določba¬ mi ZZZPB za opravljanje dejavnosti pridobiti koncesijo in enkrat letno posredova¬ ti podatke o dejavnosti Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V nekate¬ rih članicah, npr. v Belgiji, na Nizozemskem in na Švedskem, zaposlovanje pri ' Prenos dejavnosti na druge izvajalce. - Izraz članice se v lem kontekstu nanaša le na obravnavane članice PIJ. J V zakonu o delovnih razmerjih se za omenjeno pogodbo uporablja izraz pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej KOHONT zasebnih agencijah urejajo specifične kolektivne pogodbe in pogajanja, v Avstriji in Nemčiji pa so zaposleni pri zasebnih agencijah izvzeti iz kolektivnih pogajanj. Kljub ohranjanju nadzorne funkcije države, se v Uniji vse bolj vzpostavlja tudi samoregulacija agencij. Predvsem s formiranjem nacionalnih združenj zasebnih agencij, ki so povezana v Mednarodno združenje zasebnih agencij CIETT', kar zagotavlja transparentnost dejavnosti in večjo konkurenčnost, saj tudi v sektorju zasebnih agencij konkurenca narašča in se krepi vloga mednarodnih agencij. Ob zaposlovanju delavcev ponujajo agencije tudi številne druge storitve, ki se vežejo na zaposlovanje, ter tako, kljub temu, da tradicionalno delujejo na manj zahtevnih segmentih trga delovne sile, postajajo zanimive tudi za višje izobražene kadre. Med članicami v glavnem ni omejitev, ki bi prepovedovale začasno zaposlovanje v določenih sektorjih, izjemi sta Francija in Belgija. V Franciji so 1990. sprejeli zakon, ki določa devet primerov, v katerih je mogoče najeti zaposlene pri agencijah: a) za nadomestitev delavca, ki je odsoten, b) za nadomestitev delavca, ki je suspendiran, c) za čas, dokler se ne sklene stalna zaposlitev, d) če zaposleni brez predhodnega obvestila delodajalca zapusti delovno mesto, e) če se poveča obseg dela v podjet¬ ju, f) če se stalen obseg dela občasno poveča, g) za izpolnitev izrednih naročil, h) za dela, ki so po naravi občasna, i) za sezonsko delo ali za delo, kjer ni mogoče skleniti stalne zaposlitve (Sansir et al., 1999: 32). V Belgiji se zaposlenih pri zaseb¬ nih agencijah ne more najeti za dela in naloge v javni upravi, za težja in nevarna dela v gradbeništvu in za selitve. Skoraj povsod, izjeme so Danska, Švedska in Finska, je prepovedano najeti delavce, zaposlene pri agenciji, v primeru stavke v podjetju uporabniku. Novi ZDR v Sloveniji določa, da agencija ne sme napotiti delavca na delo k drugemu uporabniku: a) v primerih, ko bi šlo za nadomeščanje pri uporabniku zaposlenih delavcev, ki stavkajo, b) v primerih, ko je uporabnik v predhodnem obdobju 12 mesecev odpovedal pogodbe o zaposlitvi večjemu števi¬ lu pri njem zaposlenih delavcev, c) v primerih, ko gre za delovna mesta, pri katerih iz ocene tveganja uporabnika izhaja, da so delavci, ki opravljajo delo na teh delo¬ vnih mestih, izpostavljeni nevarnostim in tveganjem, zaradi katerih se določajo ukrepi zmanjševanja oziroma omejevanja časovne izpostavljenosti ter d) v drugih primerih, ki se lahko določijo s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Zakonodaja Francije, Belgije, Avstrije, Nemčije in Švedske, torej polovice obravnava¬ nih članic, določa, da mora imeti zasebna agencija za zaposlovanje rizični sklad za primer likvidnostnih težav na strani podjetja uporabnika ali agencije in za izplačilo plač za čas, ko agencija delavcu ne zagotavlja dela. Po ZDR je ena izmed najpo¬ membnejših delodajalčevih obveznosti zagotavljanje dela, zato ima delavec, ki ne dela iz razlogov na strani delodajalca ali uporabnika, pravico do nadomestila plače (Mežnar et al., 2002: 42). Nadomestilo ne sme biti nižje od 70% minimalne plače. Tako pri nas kot v večini obravnavanih članic, je potrebno pogodbo o začas¬ nem delu in podaljšanje te pogodbe skleniti v pisni obliki. Zakonodaje Francije, Nizozemske, Belgije, Avstrije in Nemčije določajo najdaljša obdobja sklenitve začasnega delovnega razmerja pri podjetju uporabniku, ki se gibljejo od 6 do 18 mesecev. Določeno je tudi, kolikokrat je mogoče obnoviti pogodbo o začasnem delu. ZDR dopušča pogodbo o zaposlitvi pri agenciji za določen ali nedoločen čas ■* Confederalion interncUioncil cles employeurs de travmi lemporaire. 445 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KO HO NT in določa, da agencija ne sme zagotavljati dela delavca uporabniku neprekinjeno ali s prekinitvami do enega meseca in dlje kot eno leto, če gre ves čas za opravlja¬ nje istega dela z istim delavcem. V vseh članicah EU se poudarja načelo enakega plačila. Tudi ZDR izrecno poudarja načelo enakega plačila za enako delo in za delo enake vrednosti in tako upošteva številne mednarodne dokumente. ZDR nadalje določa, da se višina plače zaposlenega pri agenciji določi upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo podjetje uporabnika. V zvezi s tem Novak (Novak, 2001) osvetljuje pri¬ mer Španije. V tej državi je število agencij od leta 1994, ko so bile dovoljene, precej naraslo zaradi nizkih plač, ki so bile določene v kolektivnih pogodbah, ki so velja¬ le za zaposlene pri agencijah. Agencije za začasno delo so stremele k izplačevanju nizkih plač, s čimer so zmanjšale stroške pogodbe in si tako povečale možnosti za pridobivanje strank. Novi zakon iz leta 1999 je rešil navedeni problem tako, da je zagotovil izenačevanje plač začasnih delavcev s plačami, ki jih prejemajo delavci podjetja uporabnika. Le Francija in Belgija ob zagotavljanju enakega plačila zapo¬ slenim pri agenciji in zaposlenim pri podjetju uporabniku, zagotavljata prvim še nekatere specifične pravice (npr. stanovanjski sklad zasebnih agencij, dostop do skupnih virov v podjetju uporabniku). Na pravno ureditev v Uniji in Sloveniji sta vplivali tudi Konvencija 181 in Priporočilo 188 MOD. 446 - Zaposlovanje pri zasebnih agencijah v Evropski uniji Iz nedavnih raziskav (de Koning et al., 1999; de Boisseu et al., 2000; Storrie, 2002) s področja zaposlovanja pri zasebnih agencijah je razvidno, da je delež zapo¬ slenih pri agencijah relativno majhen, saj predstavlja le 1,5% vseh zaposlitev v EU. Najvišji delež zaposlenih pri zasebnih agencijah v letu 1998 so imele Nizozemska, Velika Britanija in Francija, v letu 2001 pa Italija, Nizozemska, Irska, Grčija in Francija (tabela 1). V skandinavskih članicah EU zaposlovanja pri zasebnih agenci¬ jah skoraj ni, kljub obsežni deregulaciji, ki ne postavlja velikih omejitev. De Koning s sodelavci (de Koning et al., 1999) meni, da je razloge potrebno iskati v splošni recesiji in nasprotovanju sindikatov in ostalih socialnih partnerjev uporabi storitev zasebnih agencij, kljub temu pa napoveduje eksplozivno rast zaposlovanja pri zasebnih agencijah v bližnji prihodnosti na Danskem in na Švedskem. Skupni delež omenjenih zaposlitvenih razmerij v Evropi se povečuje in pričakovati je, da bo tako tudi v prihodnosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej KOHONT TABELA 1: Zaposleni pri zasebnih agencijah v nekaterih članicah EU 1988-1995 (v % glede na vse zaposlene) (Vir: de Koning et cil., 1999:22; de Boisseu et al, 2000:16; Storrie, 2001: 29) Poctaiki za leto 1998 kažejo (slika 1), da se pri zasebnih agencijah pretežno zaposlujejo mladi ljudje, ki imajo zaključeno srednjo šolo, saj delež zaposlenih do 25 let znaša 41%. Skupina zaposlenih med šestindvajsetim in petintridesetim letom predstavlja nadaljnjih 33%. Ignjatovič pravi, da mladi v veliki večini ne poznajo več še vedno prevladujočega standardnega načina zaposlovanja, saj so večinoma zaposleni v fleksibilnejših oblikah zaposlovanja. Hitrejše menjavanje zaposlitev zanje pomeni drugačen in relativno sprejemljiv življenjski stil (saj takega, ki vsebu¬ je komponente redne zaposlitve, niti ne poznajo), ki pomeni prenos iskanja potr¬ ditve lastne identitete s trga delovne sile na druga področja (Ignjatovič, 2002: 190). Razvojne spremembe na trgu delovne sile so za razvoj zasebnih agencij za zapo¬ slovanje ugodne. Podjetja zaposlenih pri agencijah ne najemajo več samo zato, da bi zapolnila trenutne kadrovske vrzeli, temveč uporabljajo agencije za rekrutacijski kanal, s katerim delavce najprej najamejo za določen čas, kasneje pa jih, če so ustrezni, zaposlijo za nedoločen čas. Na ta način spoznajo potencialne kandidate, njihove sposobnosti in interese, hkrati pa kandidati pridobijo potrebne delovne izkušnje, s čimer se skrajša potrebno uvajanje v delo ali pa sploh ni več potrebno, spoznajo delovno okolje in delodajalca, kar jim olajša odločitev glede nadaljnjega sodelovanja. 5 Ni inicialka. 447 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KOHONT SLIKA 1: Starostna in izobrazbena struktura zaposlenih pri agenciji v čla¬ nicah Evropske unije v letu 1998 (Vir: de Boisseu et al., 2000: 14) > 45 let 11% <25 let 26-34 let 33% Ostali Administrativni 1 % Proizvodni, tehnični 65% To potrjujejo tudi izsledki raziskave, ki jo je v maju 2000 med 700 delavci agen¬ cij v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Španiji in na Nizozemskem izvedlo podjetje Deloitte&Touche Bakkenist (de Boisseu et al., 2000). Pokazali so, da zasebne agen¬ cije nudijo Loutsiderjem? vstop na trg delovne sile, saj je bilo 40% delavcev zapo¬ slenih pri agencijah pred zaposlitvijo pri agenciji brez dela. Ti delavci se z zaposlit¬ vijo pri agenciji reaktivirajo, začetniki in študenti pa pridobijo prve delovne izkuš¬ nje, s čimer se povečujejo njihove zaposlitvene možnosti. Delavci v obdobju enega leta po zaposlitvi pri agenciji mnogokrat sklenejo delovno razmerje s podjetjem uporabnikom. Delež se v povprečju giblje okrog 43%, in je najvišji na Nizozemskem, v Španiji in Franciji, precej nižji pa v Nemčiji. Raziskava je še poka¬ zala (slika 2), da lahko zasebne agencije delavcem ponudijo delovne razmere, ki v drugih oblikah zaposlovanja niso mogoče (preizkušanje dela pri več delodajalcih, širok izbor del, časovna fleksibilnost, delovna razmerja za krajše obdobje in mož¬ nost prenehanja dela), da po delu pri agencijah bolj povprašujejo ženske kot moški (40% žensk nasproti 28 % moških) in je enako favorizirano pri visoko in nizko izobraženih prvih iskalcih zaposlitve. Agencije torej zaposlenim pri njih omogočajo, da demonstrirajo svoje sposobnosti perspektivnim delodajalcem, tem pa, da jih preizkusijo, in če ustrezajo, zaposlijo. Hkrati zelo dobro poznajo razme¬ re na trgu delovne sile ter tako prispevajo k zmanjševanju frikcijske brezposelno¬ sti, saj usklajujejo tokove ponudbe in povpraševanja. Kljub temu, da je zaposlitev pri agenciji za večino delavcev edina alternativa, potem ko so ostali brez zaposlitve ali končali šolanje, jim s pridobitvijo novih veš¬ čin in praktičnih izkušenj izboljša zaposlitvene možnosti, hkrati pa omogoča, da delavci v relativno kratkem času preidejo v standardno delovno razmerje. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KOHONT SLIKA 2: Do zaposlitve pri agenciji pride iz različnih razlogov: primerjava med tistimi, ki jim je to prva možnost zaposlitve, in tistim i, ki si to najbolj želijo (Vir: de Boisseu et al., 2000:19) □ '* avri, za katere je /apudiicv pri agenciji prva možnost zaposlitve m Delavci, ki med zaposlitvenimi alternativami prelerirajo zaposlitev pri agenciji Glavni razlog za zaposlitev pri agenciji Motivacija za zaposlitev Glavni razlog za zaposlitev pri agenciji Ne najde stalne zaposlitve Pridobitev delovnih izkušenj Dodatno delo Delo za različne delodajalce Fleksibilen delovni čas Možnost prenehanja dela Zaposlitev za krajše obdobje 39 % Fleksibilen delovni čas Pridobitev delovnih izkušenj Delo za različne delodajalce Možnost prenehanja dela Zaposlitev za krajše obdobje Ne najde stalne zaposlitve Delo za krajše obdobje 449 V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je zelo malo iskalcev zaposlitve uporab¬ ljalo zasebne agencije kot primarno metodo iskanja dela in zaposlitve, primat so obdržale javne službe za zaposlovanje. Glede na porast sektorja do danes in glede na proces deregulacije menim, da so se deleži nekoliko dvignili v korist zasebnih agencij, vendar javne službe še vedno opravljajo večino posredovanj dela in zapo¬ slitev. Razlogov je več. Kljub deregulaciji sektorja je potreben določen čas, da iskal¬ ci zaposlitve in podjetja zasebne agencije spoznajo in začno uporabljati storitve, ki jih ponujajo. Te storitve morajo biti učinkovite in stroškovno ugodne. V primerjavi z ostalimi metodami pridobivanja kadrov omogočajo zasebne agencije zelo hitro in učinkovito zapolnitev potreb podjetij, kar kaže na njihovo kakovost, tržno usme¬ ritev in komparativne prednosti. Eden od razlogov za nizek delež najema zaposle¬ nih pri agencijah pa se verjetno skriva v nezadovoljivi samoprezentaciji dejavnosti agencij. Kljub porastu števila zaposlenih pri agencijah in večjih potrebah na strani podjetij je najem tako zaposlenih delavcev, zaradi relativno nizke kvalifikacijske strukture, v primerih kvalifikacijsko zahtevnejših delovnih mest manj primeren. Hkrati je najem nižje kvalificiranih delavcev za daljše obdobje v večini primerov manj ugoden od zaposlitve stalnega delavca s pomočjo javne službe za zaposlova¬ nje, kar je povezano tudi z ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Na osnovi raziskave (de Boisseu et al., 2000: 27), ki jo je leta 1996 med 30 000 delavci v štirih skupinah (zaposleni za nedoločen čas, samozaposleni, zaposleni za določen čas, zaposleni pri zasebnih agencijah) izvedla Evropska fundacija za TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KOHONT 450 izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, bi bilo mogoče zaključiti, da imajo zaposleni pri agencijah nizke zdravstvene in varnostne standarde pri delu, nizek nadzor nad delovno situacijo, saj delo v glavnem opravljajo po navodilih stalno zaposlenih pri podjetju uporabniku, obenem pa opravljajo monotone, nezanimi¬ ve delovne naloge. K temu je potrebno dodati, da velik delež zaposlenih pri agen¬ cijah predstavljajo mladi, neizkušeni in/ali novinci na trgu delovne sile. Ti delavci so velikokrat razporejeni v gospodarske sektorje, za katere so na splošno značilni slabši delovni pogoji, ponavljajoče se, nezanimive delovne naloge, nizka stopnja iniciativnosti in kontrole pri delu, slabo plačilo za delo in odsotnost dodatnih zdravstvenih zavarovanj. V tem pogledu se delovne razmere zaposlenih pri agen¬ cijah, v primerjavi s stalno zaposlenimi delavci pri podjetju uporabniku, bistveno ne razlikujejo in bi se lahko spremenile le, če bi se izboljšale splošne delovne raz¬ mere v omenjenih sektorjih. Hkrati je zelo nizek delež zaposlenih pri agencijah (21%) vključen v izobraževanje ob delu in ima varno zaposlitev (29%). Razloge za to gre iskati v kratkotrajnosti opravljanja dela pri podjetju uporabniku, sezonski pogojenosti dela, pogosti mobilnosti in v strukturi delovnih nalog, ki jih delavci opravljajo. Kljub nizkemu odstotku izobraževanja, pa je vse bolj opazna tendenca agencij, da same organizirajo ali prek podobnih institucij funkcionalno izobražu¬ jejo pri njih zaposlene delavce. TABELA 2: Tržni segmenti agencij za začasno zaposlovanje v 90. letih v nekaterih članicah EU (Vir: de Koning et al, 1999) DržavaPodatki o:Agencije za začasno zaposlovanje Podatki, ki so predstavljeni v tabeli (tabela 2), so nastali na podlagi ankete, ki jo med delodajalci v EU izvaja Eurostat. Čeprav so skrajno skopi in ne omogočajo podrobnejše komparacije med članicami, predstavljajo uvid v nekatere strukturne značilnosti zaposlenih pri agencijah do sredine devetdesetih let. Zaposleni pri agencijah so v glavnem opravljali dela v industriji in storitvah in so imeli poklicno izobrazbo. Novejši podatki za Francijo kažejo, da se zaposlovanje pri zasebnih agencijah iz industrije seli še v druge ekonomske sektorje, vendar primarno ostaja skoncen¬ trirano na industrijo in storitve, kar pomeni, da se v tem pogledu, glede na prej omenjene države, kljub petletnemu razmiku, pomembno ne razlikuje. Pomembnejša je kvalifikacijska struktura zaposlenih pri agencijah; čeprav je med njimi še vedno največ nekvalificiranih in kvalificiranih manualnih delavcev, posta- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej KOHONT jajo zasebne agencije zanimive tudi za višje izobrazbene profile (Sansir et al., 1999: 32). Okrog 15% zaposlenih pri agencijah najemajo podjetja uporabniki za stalna dela. Glavni razlogi so: a) pridobijo čas in primerne kandidate, kar je velika pred¬ nost za podjetja, ki nimajo lastnih oddelkov oz. strokovnjakov za človeške vire, b) izognejo se postopkom pridobivanja kadrov in hkrati zmanjšajo obseg kadrovskih storitev, ki so potrebne za zaposlitev stalnih delavcev, c) imajo možnost dobro spo¬ znati kandidate. Agencija podjetjem zagotavlja, da bo v najkrajšem možnem času k njim napotenega delavca zamenjala z novim, če se izkaže, da je iz katerihkoli raz¬ logov neprimeren. Manjši delež, okrog 4%, zaposlenih pri agencijah najemajo podjetja za določene projekte ali zahtevnejše naloge, saj imajo posebna znanja in veščine. Glavno odkritje poročila (de Boisseu et al., 2000) pa je, da podjetja zelo redko najemajo delavce, zaposlene pri agencijah, ker so poceni substitut za stalno zaposlene v podjetju, saj izsledki kažejo, da agencije zagotavljajo podjetjem iz tega razloga le 1% delavcev (slika 3). SLIKA 3: Razlogi, zakaj podjetja najemajo pri agenciji zaposlene delavce (Vir: de Boisseu et al., 2000:21) S kakšnim razlogom in v kakšnih odstotkih ste najeli zaposlene pri agenciji? Razlogi za najem zaposlenih pri agenciji, v odstotkih glede na vse zaposlene pri agenciji Zagotovitev delavcev za stalno delo, v odstotkih glede na vse zaposlene pri agenciji Rckrutacija kadrov Ker je ceneje od stalne zaposlitve Ostali razlogi j n% (d 3% Fluktuaciiski razlogi, v odtotkin glrde na vse zaposlene pri agenciji Nadomeščanja Sezonska fluktuacija Nepričakovano povečan obseg dela Ekonomski cikel TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KO HO NT 452 Zaposlovanje pri zasebnih agencijah z vidika uporabnikov in delavcev Zaposlovanje pri zasebnih agencijah v prvi vrsti vzpodbujajo potrebe podjetij, ob tem pa še institucionalni deregulacijski trendi in potrebe nekaterih skupin delavcev. Največ ugodnosti prinaša podjetjem. Do zaposlitve pri agenciji v glav¬ nem sploh ne pride, če ne obstajajo potrebe podjetij. Z vidika podjetja uporabnika je omenjena oblika zaposlitve ugodna iz nasled¬ njih razlogov: a) prispeva k večji fleksibilnosti podjetja, ki na ta način prilagaja koli¬ čino delovne sile nihanjem v proizvodnji in povpraševanju, b) v podjetju se zmanj¬ ša obseg aktivnosti in stroškov, ki se vežejo na zaposlitev (ali odpustitev) delavcev. Agencija prevzame vse aktivnosti, ki bi jih ob zaposlitvi v podjetju moralo izvajati podjetje. Podjetje ohrani le funkcije, ki se vežejo na delovni proces in običajno opravi končen izbor kandidatov, c) agencija zagotavlja, da bo v podjetje napotene¬ ga delavca v najkrajšem možnem času zamenjala z novim, če se izkaže, da je nepri¬ meren ali če samovoljno preneha opravljati delo, d) skrajša se čas od potrebe po delavcu do nastopa dela, še posebej, če je ustrezen kader že v Ebankah kadrov^ agencije. Tako se prihrani čas iskanja in selekcije kadrov v podjetju in hkrati prido¬ bi ustrezne kadre. Glede na povpraševanje za omenjeno obliko dela pri delavcih, v prihodnosti lahko pričakujemo, da se bo čas še skrajšal in bo kvalifikacijska struktura kadrov še širša, e) zaposlovanje pri zasebnih agencijah se vse bolj uve¬ ljavlja kot rekrutacijski kanal, ki podjetjem omogoča, da delavce spoznajo skozi delo in jih po preteku dogovorjenega obdobja, če so ustrezni, zaposlijo. Ta način je primeren tudi za novo nastala podjetja, ki po zagonu velikokrat ne vedo natanč¬ no, koliko delavcev bodo potrebovala oziroma število pri njih zaposlenih, v ugod¬ nih razmerah, raste z rastjo podjetja. Glavna slabost, ki jo zaposlovanje pri zasebnih agencijah lahko prinaša podjet¬ ju: če gre za kadre, ki jih je, podobno kot pripravnike, potrebno usposabljati za delo, se vsaj v začetnem obdobju lahko pojavlja več napak v proizvodnji, kar se posledično kaže v manjši produktivnosti, nižji kakovosti in višjih proizvodnih stro¬ ških. Ko kadri po določenem času zapustijo podjetje se celoten krog usposabljanja ponovi. Delavcem prinaša zaposlitev pri zasebni agenciji za zaposlovanje naslednje ugodnosti: a) s sklenitvijo delovnega razmerja in predvsem s pridobivanjem izku¬ šenj pri več delodajalcih krepijo svoje možnosti na trgu delovne sile, b) na ta način lahko pridobijo delo v določenem podjetju, kamor bi sami sicer težko prišli, in spoznajo podjetje od znotraj navzven. Tako se lažje odločijo v primeru, da jim je ponujena dolgotrajnejša oblika sodelovanja s podjetjem (t.i. wait and see behavio- ur), c) zaposlitev pri agenciji je za posameznika lahko možnost dodatnega zasluž¬ ka, saj ni nujno, da opravlja naloge s polnim delovnim časom, d) zaposlitev pri agenciji zagotavlja delavcu reference za prihodnje delo. Poleg tega agencija dobi oceno za delovne uspešnosti delavca tudi od podjetij uporabnikov, kar reference še podkrepi, e) kljub temu, da je varnost zaposlitve v tem primeru nizka, zagotav¬ lja pravice, ki izhajajo iz zaposlitve za (ne)določen čas. Ker se v pravnih predpisih uveljavlja načelo, ki prepoveduje razlikovanje med stalnimi in začasnimi delavci podjetja uporabnika, ki je posledica Konvencije C181 in Priporočila R188 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej KOHONT Mednarodne organizacije dela, so delavci agencij velikokrat upravičeni še do dru¬ gih ugodnosti, ki izhajajo iz plačne in splošne naravnanosti podjetja uporabnika, 0 delavcu omogoča aktivnejše odločanje o prostem času, saj se lahko z agencijo na začetku dogovori, kdaj želi prekiniti zaposlitev, g) v primeru, da je povpraševa¬ nje po znanjih in sposobnostih delavca veliko, mu agencija lahko omogoči delo pri najugodnejšem ponudniku med podjetji porabniki, saj običajno razpolaga z širo¬ kim naborom informacij o podjetjih. Med slabostmi, ki jih zaposlovanje pri zasebnih agencijah prinaša delavcem velja izpostaviti naslednje: a) varnost zaposlitve je nizka. Zaposlitev je nestalna, negotova, odvisna predvsem od potreb podjetij in sposobnosti agencije, da svojim delavcem zagotavlja kontinuirane naloge pri podjetjih uporabnikih, b) pogosta mobilnost med podjetji uporabniki in s tem menjava delovnih okolij lahko stresno vpliva na manj prilagodljive delavce, c) delavci agencij uživajo manj finančnih ugodnosti (npr. pridobitev bančnega posojila), saj se te še vedno največkrat veže¬ jo na zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Omenjeno v veliki meri velja za Slovenijo in mnogo članic Unije, d) čeprav se uveljavlja pravilo izena¬ čevanja plač med delavci zasebnih agencij in med delavci podjetja uporabnika, pa v številnih primerih prvi še vedno prejemajo nižje plače. V teh primerih agencije za začasno delo zmanjšujejo stroške pogodbe in si s tem povečujejo možnosti za pridobivanje strank, e) slabost, v primerjavi z zaposlitvijo za daljše obdobje in zaposlitvijo za nedoločen čas, se v nekaterih članicah EU in v Sloveniji pokaže tudi v primeru, da delavec, ki je zaposlen pri agenciji, izgubi delo, še preden izpolni pogoje za prejemanje nadomestila za brezposelnost. Sklep Na osnovi raziskav, ki jih omenjam je mogoče zaključiti, da je v Evropski uniji pri zasebnih agencijah zaposlenih okrog 1,5% delovno aktivega prebivalstva oziro¬ ma 1,3 milijona ljudi. Ker je trg delovne sile Evropske unije izredno širok in ga vse manj omejujejo ovire, ki preprečujejo mobilnost delovne sile, zaposlovanje pri zasebnih agencijah raste in agencijam prinaša dobiček. Projekcije (de Boisseu et al., 2000) napovedujejo, da naj bi bilo do leta 2010 pri agencijah v Uniji zaposlenih okrog 6,5 milijonov delavcev. Med agencijami se vzpostavlja vse večja konkurenca, kar jih vodi v iskanje strateških povezav in ponujanje različnih ugodnosti, s kateri¬ mi pridobivajo nove kadre in/ali ohranjajo obstoječe. Predstavljene slabosti tudi nakazujejo potrebo po (nadaljnjem) zagotavljanju ustreznih standardov obravnavanega delovnega razmerja v Evropski uniji in v Sloveniji. Seveda na način, ki ne bo ogrozil temeljne prednosti v primerjavi z osta¬ limi oblikami delovnih razmerij, fleksibilnosti. 453 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej KOHONT 454 LITERATURA Bečan, Irena (1999): Pogodba o zaposlitvi: Splošno in posebnosti. Podjetje in delo 25 (6-7): 972-979. Bohinc, Rado (2000): Nova delovna razmerja. Ljubljana: FDV. de Boisseu, Christian; Cipolletta, Innocenzo; Evans, Martin, John; Hartz, Peter; Lewis, Bill; van Miert, Karel; Moriss, Bill; Piementel, Manuel; Tyszkiewicz, Zigmunt; Wall, de Lodewijk (2000): Orchestring the evolution of private employment agencies towards a stronger society. Brussels: CIETT. de IConing, Jaap; Denys, Jan; Walwei, Ulrich (1999): Deregulation in plaeement Services: A comparative study tor eight curopean countries. Luxemburg: Office for official publica- tions of EC. Dobrin, Tanja (1991): Atipična oblika delovnega razmerja: Začasno prepuščanje delavčevega dela tretjemu. Podjetje in delo 17 (7): 790-803. Employment in Europe (1999): Brussels: Office for official publications of EC. Ignjatovič, Miroljub (2002): Družbene posledice povečanja prožnosti trga delovne sile. Ljubljana: FDV. Kalleberg, Arne I,. (2000): Nonstandard cmployment relations: Part-time, Temporary and Contract work. Annual Rewiew of Sociology, 26: 341-365. Kresal, Barbara (1999): Pogodbeno delo: Med civilnopravno in delovnopravno ureditvijo. Podjetje in delo, 25 (1): 64-93- Mežnar, Drago; Plesnik, Tatjana (2002): Zakon o delovnih razmerjih. Ljubljana: GV Revije. Novak, Janez (2001): Delo za zaposlitvene agencije, Podjetje in delo, 27 (1): 101-118. Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, Ur. 1. RS, št. 48-2268/99 Private Employmcnt Agencies Convention: 081. Ženeva: MOD. Dostopno preko http://ilo- lex. ilo.ch:1567/cgi-lex/convde.pl?query-C181&qucryO-181&submit-Display, 4.2. 2003. Private Employment Agencies Recommendation: R188. Ženeva: MOD. Dostopno preko http:// ilolex.ilo.ch:1567/cgi-lex/convde.pl?query-R188&queryl-R188&submit-Display, 4.2. 2003. Storrie, Donald (2002): Temporary agency work in the European Union. Luxembourg: Office for Official Publications of EC. Svetlik, Ivan (1994): Fleksibilne oblike dela in zaposlitve v Sloveniji. V Pirher, Sonja; Svetlik, Ivan (ur.), Zaposlovanje: Približevanje Evropi, 123-138. Ljubljana: FDV. Šket, Alojz (2001): Anketa Gospodarskega interesnega združenja agencij za posredovanje dela in zaposlitev s komentarjem. Ljubljana: Atama. Vila, Antun (2000): Organizacija v postmoderni družbi. Kranj: Moderna organizacija. Vladimir, Dejan (1999): Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB): Neuradno prečiščeno besedilo s komentarjem in podzakonskimi akti. Ljubljana: Gospodarski vestnik. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ STROKOVNI ČLANEK RAZVOJNE DILEME INFORMATIČNIH MEST “Eventually the city ivill become the Computer and the Computer the city, perfectly meshed and radically altering the contemporary urban fabric and form”. (Rob Kitchin) Povzetek; Članek obravnava spremembe, s katerimi se v informatični družbi srečujejo sodobna mesta. Prostor in teh¬ nološki razvoj sta med seboj zelo tesno povezana, kar med drugim nedvomno potrjuje tudi zgodovina razvoja človeške družbe, saj se v vsakem stadiju človeškega razvoja kot odraz stopnje tehnološkega razvoja pojavljajo različna infrastruk¬ tura, bivalni prostori, kraji in zgradbe, ki oblikujejo podobo prostora. Takšnim spremembam smo priča tudi v informa¬ tični družbi. S pojavom kibernetskega prostora in postop¬ nim prenosom družbenega življenja vanj se zdi, da so tradi¬ cionalne mestne funkcije vse manj pomembne, poleg tega pa smo v zadnjem času tudi priča pojavom novih urbanih trendov, kot so virtualna mesta, katera po mnenju nekaterih predstavljajo mesta prihodnosti. Tako v članku skušam pokazati, kako naj bi se razvilo sodobno mesto v informatič¬ ni in globalni družbi. Ključne besede: mesto, virtualno mesto, novi urbani trendi, hibridno mesto, informatična družba, kibernetski prostor Uvod Hitre spremembe na področju telekomunikacijskih tehnologij in njihova širi¬ tev na številna področja vsakdanjega življenja imajo močan vpliv na prostorske spremembe in razvoj družbe, kar se najbolj izrazito odraža prav v življenju v današ¬ njih mestih. Zaradi teh sprememb in vplivov bo prihodnost urbanega življenja močno determinirana z novimi telekomunikacijskimi tehnologijami in virtualnim prostorom. Mumford (1961) je ugotavljal, da človekovo življenje niha med dvema skrajno- stima: gibanjem in naseljevanjem, saj smo po eni strani izvirni nomadi, po drugi strani pa naseljenci. Za modernega človeka je ta dvojnost zlasti v zadnjem času ♦ Htaž Lenarčič, Študent magistrskega Študija na fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40 . 3/2003 Str. 455-469 Blaž LENARČIČ postala svojevrsten izziv, človek je namreč vedno moral nekam iti, da je lahko opra¬ vil, kar je pač moral (pošta, banka, trgovina...). S tem odhodom je bila povezana vrsta stvari, kot so kraju primerna obleka, srečevanje ljudi, igranje vlog... skratka, posameznik se je predstavljal navzven kraju in času primerno. Danes, v informa- tični družbi', ko imamo na voljo nove telekomunikacijske tehnologije, ki nam omo¬ gočajo razne storitve, neodvisne od časa in kraja, pa večina tega odpade. Aktivnost na daljavo je bila včasih mogoča le prek fizičnega premikanja. Sedaj pa nove telekomunikacije zagotavljajo tako imenovano akcijo na daljavo (tele-akci- ja), kar pomeni, da meje delovanja mesta niso več definirane s pomočjo geografi¬ je, temveč z dosegom telefonskih linij in računalniških omrežij. Te nove tehnolo¬ ške inovacije nas kar naenkrat nagovarjajo, naj bomo doma, v hišnem priporu, opremljenem z elektroniko, ki spreminja pasivne gledalce televizije v tele-akterje, obenem pa nam omogoča, da kontaktiramo s prijatelji, ki so od nas oddaljeni tudi na tisoče kilometrov. Ker nam je omogočeno, da smo dosegljivi kjerkoli in kadar¬ koli, se rutinska urbana opravila selijo v virtualni prostor, tako na primer telekomu¬ nikacije vplivajo tudi na najstarejšo urbano obrt - prostitucijo. Saj se na spletnih straneh (prim. www.redlightnet.com) potencialna stranka že lahko pogaja o vrsti storitve in ceni, preden se s seksualno delavko sreča v živo. Novi prostor - nove spremembe Dejstvo je, da so se z odpiranjem virtualnega prostora začele velike spremem¬ be v vsakdanjem življenju ljudi (krčenje prostora in časa, nov način interakcij...), kar posredno vpliva tudi na spremembo urbanega prostora. Tako smo v zadnjem času priča pojavljanju novih urbanih vzorcev, ki nas silijo k ponovnemu razmisle¬ ku, kaj predstavlja zgradbo, mesto..., kako se ju ustvari in kar je najpomembnejše, čemu služijo. Na takšen način ob koncu drugega tisočletja kibernetski prostor ute¬ leša pomembne spremembe; za večino ljudi pa pričakovanje, popularno imenova¬ ne “informacijske” dobe, pomeni potrditev konca moderne in vstop v svet postmo¬ derne družbe. S spremembo zgoraj omenjenih družbenih procesov pa se spreminja tudi objekt proučevanja, ki so ga po tradiciji preučevali prostorski analitiki, kar kaže na pomembnost proučevanja načinov, s katerimi telekomunikacije spreminjajo struk¬ turo in dinamiko današnjih mest. Vendar pa je, kot opozarjata Graham in Marvin (2000), hitro rastoči val urbanega eksperimentiranja s telekomunikacijami, ki tre¬ nutno “obliva” razvita industrijska mesta, precej v ozadju znotraj urbanega planira¬ nja. ' Casiells (1996) razlikuje med informacijsko (information societv) in informatično (informaiional societv) družbo. Informacijska družba izpostavlja vlogo informacij v družbi, namreč vse družbe so kol kompleksni sistemi v osnovi informacijske, saj morajo za svojo reprodukcijo nujno proizvajali informaci¬ je o znolrajsistemskih in medsisiemskih procesih. Informatična družba pa izpostavlja specifično obliko družbene organizcije, ko postane generiranje, procesiranje in transmisija informacij poglavitni vir pro¬ duktivnosti in moči z omrežno logiko kol temeljnim načinom slrukturacije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Blaž LENARČIČ Mesta, kot smo jih poznali, postajajo redefinirana. Ne sestavljajo jih več zgolj materialni tokovi, ampak tudi nematerialni. Zaradi medsebojne prepletenosti in vzajemnega delovanja tovrstnih tokov, fizičnih mest ne moremo več obravnavati zgolj kot stabilne individualne entitete, ki so sestavljene le iz fizičnega materiala in organiziranih skupnosti. V njihovo obravnavo je sedaj potrebno vključiti tudi tele¬ komunikacije in računalnike ter z njihovo pomočjo vzpostavljen nematerialni prostor, v katerega se širi fizično mesto. V tem smislu tudi Hočevar (2000) postavi dve temeljni značilnosti dolgoročnih procesov preobrazbe mest, in sicer, da mesta niso več nujno celovite funkcionalno-administrativno in geografsko zamejene družbeno-prostorske enote, ter da mesta niso več nujno jasno strukturno uvrstlji- ve enote na vertikalnih družbenoprostorskih ravneh. Dejstvo je, da na točki razvoja, ki ga v tem trenutku dosega človeštvo, ponovno postajajo aktualna vprašanja, ki si jih je postavljal že Mumford (1961), in sicer, ali lahko potrebe in želje, ki so pripravile ljudi do tega, da so začeli živeti v mestih, na naslednji stopnji ponovno najdejo vse tisto, kar se je zdelo, da obljubljajo Jeruzalem, Atene in Firence? Ali je mogoča izbira med Nekropolo in Utopijo? Se pravi, ali je mogoče zgraditi nov tip mesta, ki bi brez notranjih nasprotij obogatil in pospeševal človeški razvoj? Odgovori na ta vprašanja se nedvomno skrivajo v novih urbanih trendih, ki se kažejo v sodelovanju med fizičnim in virtualnim mestom, ter posledično tudi v pojavu novega hibridnega mesta. Definicije pojmov Pri poimenovanju prostora, ki je ustvarjen s pomočjo novih telekomunikacij¬ skih tehnologij, je velika zmeda. Obče sprejete terminologije (še) ni in zaradi tega veliko avtorjev uporablja lastne ali pa popularne novinarske skovanke (elektronski prostor, digitalni, bionični, kibernetski, hiper prostor, virtualna resničnost, prostor tokov, tele-prostor, tehno-prostor, matrica, informacijski tržni prostor...), ki so v več¬ ini primerov mišljene kot sinonim za kibernetski prostor, kakor sta ga utemeljila Gibson in Barlow 2 . Pojem virtualno V vsakdanjem življenju se beseda “virtualno” nanaša na nekaj, kar naj bi obstajalo, vendar ni realno. Levy (2001) nekoliko bolj filozofsko definira virtualno kot tisto, kar obstaja potencialno in ne dejansko. Potemtakem je vsaka entiteta, če je deteri- torializirana, sposobna manifestacij v drugačnem času in kraju, ne da bi bila vezana na točno določen kraj ali čas virtualna. Na primer: kakor hitro informacija najde pot v kibernetski prostor, postane virtualna, kar pomeni, da je neodvisno od prostor¬ skih koordinat njenega fizičnega medija (računalnika), takoj na voljo uporabniku. - Več o lem glej v Trček . 2003. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Blaž LENARČIČ 458 Virtualna resničnost (Virtual reality) Strehovec (1992) pojmuje virtualno resničnost kot-da-dejanskost sintetičnih, pravi¬ loma strojno generiranih svetov, ki je deteritorializirana od etnokulturalnega oziro¬ ma nevtralna do njega. Obenem pa poudarja, da virtualna resničnost soobstaja z danim realnim svetom. Torej se vstop v virtualno resničnost dogaja v realnem času, že več, istočasno smo v dveh svetovih hkrati. Zavest se namreč preseli v virtualni svet in čas, medtem ko telo ostaja v realnem svetu in času. Uporabniki virtualne res¬ ničnosti vidijo s pomočjo monitorjev, ki so v polju pogleda, ustvarjen virtualni svet in dele lastnega telesa (roke, telo...) kot dele tega virtualnega sveta, obenem pa jih s pomočjo elektronskih vmesnikov (podatkovna rokavica, čelada, obleka ipd.) tudi občutijo kot take. Kibernetski prostor (cyberspace) Grška beseda kybernao pomeni krmariti, kar nam pove, da se uporabnik tega prostora vanj ne more potopiti v taki meri, kot se lahko v virtualno resničnost. Kibernetski prostor lahko zelo poenostavljeno opišemo kot prostor, v katerem delujemo vsakič, ko brskamo po svetovnem spletu, wapu, beremo elektronsko pošto, igramo igrice na računalniku, GSM telefonu..., skratka, gre res le zgolj za nekakšno krmarjenje (v smislu intenzivnosti vključevanja v prostor). Kibernetski prostor za razliko od virtualne resničnosti stimulira le uporabnikov vid in sluh, kajti za njegovo uporabo ne potrebujemo vmesnikov (podatkovne rokavice, čelade...). V tehničnem smislu pa kibernetski prostor predstavlja širši fenomen kot virtualna resničnost, saj omogoča dostop do več različnih storitev interneta (w.w.w., bbs, e-mail...) in raznih drugih omrežij. Po mojem mnenju bi kibernetski prostor lahko izenačili s Castellsovim prostorom tokov 1 * 3 , saj je (kibernetski prostor) ?... virtualno, omrežno, elektronsko posredova¬ ni interesni prostor, skratka prizorišče za zagotavljanje različnih formalnih in neformalnih interesnih nagnjenj, potreb akterjev, ki potekajo z interakcijo in trans¬ akcijo med akterji? (Trček, 2003:13). Spreminjanje urbanega prostora s pomočjo transporta in tehnologije, ter načina produkcije Prostor in tehnološki razvoj sta med seboj zelo tesno povezana, kar med dru¬ gim nedvomno potrjuje tudi zgodovina razvoja človeške družbe, kajti v vsakem stadiju človeškega razvoja se kot odraz stopnje tehnološkega razvoja, pojavljajo različna infrastruktura, bivalni prostori, kraji in zgradbe, ki oblikujejo podobo prostora. Prva mesta so nastala ob vodi, in sicer ob rekah ali vodnjakih, kamor so ljudje hodili zajemat vodo. Nato so Rimljani postavili prvo infrastruktruro - vodovod, 1 Caslells (1996) definira prostor lokov kol materialno organizacijo časovne delitve družbenih praks, kise odvijajo skozi tokove, pri katerih gre za namenske, ponavljajoče se programsko sekvenčne izmenja¬ ve in interakcije med prostorsko oddaljenimi družbenimi akterji znotraj ekonomskih. političnih ter sim¬ bolnih družbenih struktur TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ kateremu je kmalu sledila še kanalizacija. Mesto je začelo spreminjati prvotno podobo, vse bolj se je širilo in dobivalo nove zgradbe (kopališča, greznice...). Z industrijsko revolucijo je v mesta prišla elektrika. Elektrika je v glavnem pov¬ zročila dve stvari, in sicer pojav razsvetljenih krajev in podaljševanje urbane dejav¬ nosti v noč. Mesta so ponoči postala svetle točke, obenem pa so dobila nove kraje, na katerih se je odvijalo nočno življenje. Zgodovinsko gledano so se mesta vsaj deloma razvila' tudi zaradi premagova¬ nja časa, s pomočjo prostora. Vse do industrijskega mesta 19. stoletja je tovrstno premagovanje temeljilo na fizičnem gibanju ljudi, dobrin in storitev. Takrat, v tako imenovani “predtelefonski" dobi, je gibanje potekalo s pomočjo nog, konja, reke ali morja, kajti vse aktivnosti so zahtevale fizično bližino, zato je bil prostorski limit takšnega mesta, glede na današnje razmere, zelo majhen. V tem obdobju so bile zelo pomembne lokacije, zato je imelo vsako mesto spe¬ cializirane trge in četrti. S pojavom telefona pa je lokacija izgubila na pomenu, kajti stik z ljudmi se je dalo obdržati na nov način. Telefon pa ni zgolj olajšal komunika¬ cije, ampak je posledično vplival tudi na fizično podobo mest. Med drugim je pri¬ pomogel k razpršitvi tradicionalne poslovne četrti in pomagal ustvariti nov velik center mesta * * 5 . Poleg ostalih tehnoloških inovacij (dvigala in podobno), ki so bistveno pripo¬ mogle k spreminjanju urbanega prostora, moram omeniti vsaj še avtomobile, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja pripeljali mestne prebivalce in nakupovalna središča iz centrov mest v predmestja ter s tem pripomogli k stvaritvi modernega fordističnega mesta dvajsetega stoletja. Od konca dvajsetega stoletja naprej pa nove telekomunikacijske naprave omo¬ gočajo premagovanje prostora s pomočjo časa. Razvoj elektronskih komunikacij in informacijskih sistemov namreč omogoča ločevanje prostora in dejavnosti vsak¬ danjega življenja, kot so na primer delo, nakupovanje, zabava, izobraževanje, javne storitve ... Tako ni več nujno hoditi v trgovino, službo, šolo ..., kajti sedaj lahko vse to, resda v nekoliko drugačni obliki, pride na dom. V tem smislu tudi Virilio (1996) ugotavlja, da se je človeštvo skozi zgodovino, s favoriziranjem hitrega prevoza, na zemeljski površini znebilo najrazličnejših odstopanj z ravnanjem poti, cest, avto¬ cest, kopanjem predorov, in nazadnje pristalo pri optičnem kablu. Urbani prostor se spreminja tudi z načinom produkcije. Lahko bi rekel, da ko je bil rezultat produkcije zgolj materialen, so bila tudi mesta (trgi, trgovine...) mate¬ rialna, danes pa, ko vse bolj postaja rezultat produkcije informacija, pa se tudi mesta temu primerno spreminjajo. Po mnenju Virilia (1996) informacija celo ni več tretja dimenzija materije (poleg mase in energije), ampak je postala poslednji reli¬ ef (virtualne) realnosti, ki vsakomur ponuja izjemno prednost, da je hkrati bolj “realna" od domišljije in bolj obvladljiva od konkretne realnosti. V tem smislu tudi Gržiničeva (1996) poudarja, da je za Lefebvra prostor vedno pogojen z načinom produkcije. Novi načini produkcije namreč proizvajajo nove prostore. Po njenem mnenju Lefebvra lahko razumemo tako, da “naravni prostor Obstaja več različnih domnev, kateri naj bi bil glavni dejavnik razvoja mest. Različni avloiji zago¬ varjajo različne vzroke, kol so na primer socialni, religijski, obrambni, ekonomski... 5 Več o leni glej v Graham in Marvin. 1996. 459 TEORIJA IN PRAKSA lot. 40, 3/2003 Blaž LENARČIČ izginja in da pomeni prehod od enega načina produkcije v drugi obenem tudi pro¬ dukcijo novega prostora" (Gržinič, 1996: 21). Če to misel apliciram v današnji čas informatične družbe, ko je informacija, po mnenju nekaterih družbenih analitikov (Toffler (1981), Roszak (1994), Castells (1996 in 2001), Dertouzos (1997), Kitchin (1998)...), postala najpomembnejši material, ki sestavlja vse družbene procese in družbene organizacije, ko je v današnji ekonomiji vedno bolj pomembno, kako čim hitreje pridobiti, shraniti in proizvesti informacije ter znanje, in ko vse več sto¬ ritev opravljamo s pomočjo kibernetskega prostora, lahko postavim trditev, da je naš novi prostor vsakdanjega življenja postal kibernetski prostor. S svojo pomembnostjo je informacija prodrla tudi v arhitekturo. Namreč, v pre¬ teklosti je bila glavna značilnost arhitekture vizualna zaznava urbanega prostora, ki so jo omogočale zgradbe, ulice... tovrstni elementi so dajali jasno predstavo o pros¬ toru in njegovih fizičnih mejah, medtem ko je v današnjih modernih mestih preti¬ rana uporaba električnih luči, plakatov, raznih displayev, neonskih napisov... pre¬ vladala nad elementi arhitekture' 1 . Praktični primer izhaja iz čisto vsakdanjega živ¬ ljenja, ko se ljudje proti določeni zgradbi ne ozrejo več zaradi nje same, ampak zaradi oglasnega sporočila. Skratka, tudi arhitektura je postala medij informacije (Bertol in Foell, 1997). Vrhunec prodora informacije v arhitekturo pa nedvomno predstavlja konstru¬ iranje in “pozidava" virtualnih prostorov. Zaradi neskončne vrste animacij, izbolj¬ šav, simulacij... ponuja arhitektura virtualnega prostora možnosti izboljšave načina razumevanja med tem, kako dobro poznamo realni svet, ter, kako si zamišljamo in izvajamo arhitekturo v njem. V primerjavi z arhitekturo fizičnega sveta, arhitektura virtualnega sveta dopušča veliko eksperimentiranja, pri njenem izvajanju se namreč ni potrebno ozirati v preteklost, kajti tu ni več fizičnega materiala, ampak imamo opraviti le še z golimi informacijami. V arhitekturi virtualnega sveta opeke postanejo biti, arhitekturna tektonika postane informacijska, mestno planiranje postane podatkovno oblikovanje, dostopnost postane pretočnost... Odnos med fizičnim mestom in virtualnim prostorom Kar zadeva odnos med fizičnim mestom in virtualnim prostorom je Levy (2001) ugotovil, da so se med teoretiki pojavila naslednja stališča: - Analogija: primer je Digitalni Amsterdam (www.dds.hl), kjer se v virtualnem mestu pojavljajo duplikati infrastrukture in institucij iz fizičnega Amsterdama (administrativne pisarne, storitve, knjižnični katalogi...). - Nadomestitev ali zamenjava funkcij tradicionalnega mesta s storitvami virtualne¬ ga prostora: nove tehnologije namreč omogočajo uporabnikom prisostvovati v mednarodni ekonomiji od doma ali iz pisarne (službena potovanja niso več potrebna), kar za fizična mesta pomeni manj gneče v urbanih centrih, manj one- 6 O zasičenosti mest z reklamami nam zelo dobro govori primer Aten . kjer so reklame prekrile pomembne kulturno zgodovinske stavbe do nerazpoznavnosti in so jih zaradi lega morali začeti posto¬ poma odsln mje vali. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ snaževanja, boljšo razporeditev populacije po deželi..., skratka bistvo je izboljšanje kakovosti urbanega življenja. - Asimilacija: gre za asimilacijo novih telekomunikacijskih omrežij do stopnje infra¬ strukture, ki je že organizirana in vgnezdena v prostor, kot na primer železnica, avtoceste, vodovodi, električna omrežja, kabelska televizija, telefonsko omrežje... S tega vidika telekomunikacijska omrežja predstavljajo novo obliko strojne opreme (hardware) v urbanem okolju. Odnos virtualnih mest glede na fizična mesta, ki sem jih ugotovil na podlagi prebrane literature in proučenih primerov virtualnih mest na svetovnem spletu, pa lahko razdelim v naslednje tri skupine: - Delno prekrivanje: takšnih primerov je največ, kajti v večini primerov imajo fizič¬ na mesta svoje spletne strani, ki predstavljajo njihov podaljšek ali dopolnilo v vir¬ tualnem prostoru, v smislu opravljanja izbranih storitev, obveščanja prebivalcev, oglaševanja mesta... - Prekrivanje: sem spadajo virtualna mesta, ki imajo v realnem svetu svoje origina¬ le, in so nastala kot kopija le teh. Primer takega mesta je Digitalni Amsterdam, kate¬ rega funkcije in storitve so v veliki meri identične pravemu Amsterdamu. - Ločenost in neodvisnost: nekatera virtualna mesta nimajo fizičnih originalov, na podlagi katerih bi nastala, in predstavljajo čisto nekaj novega. Primer takšnih mest sta Cybertown (www.cybertown.com) in Geocities (www.geocities.com). Metafora mesto v virtualnem prostoru “Večina našega razumevanja družbe in družbenega življenja temelji in se odse¬ va skozi raznovrstne metafore" (Urry, 2000: 21). Tako se tudi za večino stvaritev v virtualnem prostoru uporablja metafore iz fizične arhitekture, katere pa v vsakem primeru predstavljajo računalniške informacije. Po svoje je to čisto razumljivo, saj tako kot v fizičnem prostoru tudi v virtualnem prostoru uporabnikom pri orienta¬ ciji pomagajo fizični in virtualni objekti. Na telekomunikacijah temelječe pridobitve v sodobnih mestih so zaradi svoje težke razumljivosti pogosto opisane z uporabo fizičnih analogij, ki imajo svoj izvor v industrijskem mestu. Tako postane (prim. Graham in Marvin, 1996) satelitska postaja “teleport", telekomunikacijski kabli za hitro internetno povezavo postane¬ jo “informacijska superavtocesta", lokalna elektronska oglasna deska postane “javni trg“... Po drugi strani pa arhitektura v fizičnem prostoru uporablja metafore za orga¬ nizacijo informacij in objektov v družbeno-kulturnem kontekstu ter si na tak način prizadeva ustvariti prepoznavne kraje, kar velja tudi za virtualni prostor. Z arhitek¬ turnimi stvaritvami v virtualnem prostoru lahko, podobno kot v fizičnem prostoru, občutimo tudi bližino, odprtost, lahko se odzivamo na določene dražljaje 7 ... Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da stvaritve v virtualnem prostoru s pomočjo meta¬ for iz fizičnega sveta pripomorejo k ovrednotenju stvariteljevega dela. 7 Resda gre za drugačne vrste percepcije, ampak psihološki učinek je v večini primerov enak kot v fizičnem prostoru. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Blaž LENARČIČ Tehnično povedano je virtualno mesto računalnik, povezan z mrežo podatkov na svetovnem spletu (world wide web 8 ). Metafora “mesto" pa je bila izbrana zato, da bi ustvarili prepoznavni in resnični življenjski okvir. Poleg tega pa virtualno mesto temelji na enakih značilnostih kot resnično fizično mesto, namreč, v njem najdemo različne tematske trge, bare, salone, trgovine..., ki služijo kot zbirališča za ljudi, uporabniki virtualnega mesta lahko kot pravi meščani postavljajo hiše med trgi (domače strani, ki vsebujejo osebne podatke)... Torej metafora “mesto" daje virtualnemu prostoru, ki je nepoznan in abstrakten, simbolični pomen fizičnega in ljudem bolje poznanega kraja ter jim na tak način pomaga umestiti ta novi, nepo¬ znani svet, v njim že poznani svet. Nenazadnje pa metafora mesto, po mnenju Donathove (1996), pomaga tudi uokviriti razvojni koncept prostora v smer, v kate¬ ro naj bi se ta v prihodnosti razvijal. Virtualno mesto Poznamo dva tipa virtualnih mest, virtualna mesta, ki imajo svojega realnega dvojnika, in virtualna mesta, ki obstajajo zgolj v virtualnem prostoru. Virtualna mesta, s svojim realnim dvojnikom, imajo neposredno povezavo s pravi¬ mi mesti ali regijami. Večino od njih so ustvarili na podlagi pobude lokalnih upra¬ vnih organov v sodelovanju z lokalnimi podjetji, institucijami ali organizacijami in takšna mesta tudi odsevajo kulturno in družabno življenje svojega realnega dvoj¬ nika. V tem smislu Donathova (1996) zagovarja idejo, da naj bi bila fizična in virtu¬ alna mesta prostori, namenjeni srečevanju ljudi, skratka nekakšna središča poslo¬ vanja in zabave. Če hoče virtualno mesto odsevati življenje realnega mesta, mora vsebovati dostop do storitev in institucij, ki obstajajo v realnem mestu, kot so na primer knjiž¬ nice, turistične agencije, trgi, trgovine... Takšna filozofija stoji v ozadju virtualnega mesta Digitalni Amsterdam. Značilnost drugega tipa virtualnih mest, se pravi tistih, ki obstajajo zgolj v vir¬ tualnem prostoru, pa je ta, da predstavljajo kraj, ki je popolnoma neodvisen od realnega prostora. Primer takšnega mesta je Cybertown. Takšna mesta imajo pona¬ vadi zelo futuristično podobo 9 ter v večini primerov poudarjajo harmonično in idealno življenje, ki ga v realnem svetu ni. Ob obisku takšnega mesta dobi naključ¬ ni obiskovalec občutek, kot da se je znašel v nekakšnem zatočišču za begunce, ki jih je razočaral realni svet 10 . V virtualnem prostoru nastajajo tudi tako imenovane virtualne vasi (prim. Sylvania Electronic Village: www.sev.org/), ki jih od virtualnih mest ločita količina in vrsta storitev. * Svetovni splet je zgolj ena izmed storitev, ki jo omogoča internet. 9 Cyberlown je poznan kot «Civilizacija virtualne dobe” (Civilizaion/or the Virtual Age), nekakšna futuristična družba v letu 2090, dostopna preko svetovnega spleta. 10 Svojevrsten način bega ljudi pred vsakda njim življenjem se pojavlja tudi v realnem prostoru, na pri¬ mer italijanska vasica Fanta Rei, kamor se lahko umaknejo ljudje, ki bežijo pred potrošništvom, telekomu¬ nikacijsko tehnologijo, pesticidi, vsakdanjo naglico... V nasprotju od bega v domišljijski virtualni prostor : gre tukaj za beg nazaj k naravi, v prvinski svet. TEORIJA IN PRAKSA let, 40, 3/2003 Blaž LENARČIČ Za mesta v virtualnem prostoru se v strokovni literaturi uveljavljajo različna poimenovanja", kot so city of bits (Mitchell, 1999, 1996), digital city, tele-mesto, technocity (Graham & Marvin, 1996), technopolis (Graham in Marvin (1996), Castells (2001) in Hall (1998)), teletoptično metamesto ali mesto-svet (Virilio, 1996), e-mesto, simcity (Soja, 2001b).... Po mojem mnenju tukaj našteta poimeno¬ vanja ne zajemajo vseh razsežnosti takšnega mesta, saj vsako izmed njih poudarja zgolj eno lastnost, ki jo ima to mesto. V skladu s tem poimenovanje city of bits poudarja zgolj “gradbeni material", ki ga predstavljajo biti kot osnovne enote informacije. Izgubi se pa tisti humani del mesta, ki ga predstavljajo interakcije in različna dogajanja. Digitalno je nasprotje od analognega. V tehničnem smislu proces digitalizacije pomeni prevajanje informacij v zapis s števili (ničlami in enicami), tako da je digi¬ talizacija zgolj proces, s katerim dosežemo virtualizacijo. Iz tega vidimo, da izraz digital city ni primeren za poimenovanje takšnega mesta, saj se osredotoča zgolj na proces, ki je potreben za njegovo stvaritev, torej se takšno poimenovanje ustavi na pol poti do virtualnega mesta. Pri poimenovanju tele-mesto pride zaradi predpone tele (gr. daleč) do izraza oddaljenost. Virtualno mesto pa ni oddaljeno, saj ni odvisno od fizičnega kraja in časa in se je kot tako sposobno manifestirati kjer koli in kadar koli. Technocity in technopolis preveč poudarjata tehnologijo, ki jo predstavljajo nove telekomunikacijske naprave, medtem ko je socialni element zapostavljen. Namreč, virtualna mesta niso zgolj zapolnjena z zgradbami in drugimi statičnimi prostori (Holtzman, 1997), ampak se razvijajo okrog milijonov ljudi, ki so že izob¬ likovali virtualne skupnosti v virtualnem prostoru. Izraz teletopično metamesto je kljub predponi tele že bolj primerno poimeno¬ vanje za takšno mesto, saj pove, da mesto nima fizične lokacije in da je nekaj več kot zgolj mesto (predpona meta). To je mesto, v katerem je združen ves svet, nje¬ govi meščani niso omejeni s fizično lokacijo, prav tako ni s fizično lokacijo ome¬ jen niti kapital, ki se skozenj pretaka. Poimenovanje e-mesto se zopet vrne k poudarjanju elektronike in izgubi humane komponente mesta. Izraz Simcity je Soja (2001a) verjetno prevzel iz istoimenske računalniške igre, ki je prvič izšla leta 1989- Igra Simcity je zelo realna simulacija gradnje in vodenja mesta, kjer so prisotni vsi družbeni in naravni vplivi kot v realnem mestu (od naravnih nesreč do kriminalnih dejanj, gneče, rasti cen nepremičnin glede na loka¬ cijo...), ki pa jih v virtualnem mestu ne srečujemo. Poleg tega pa gre v igri za simu¬ lacijo mesta (kar je razvidno že iz predpone v imenu sim), virtualno mesto pa ni simulacija, ampak živo, neprogramirano in nepredvidljivo mesto, katerega utrip ustvarjajo njegovi neračunalniško vodeni obiskovalci. Za poimenovanje mest, ki se razvijajo v virtualnem prostoru, uporabljam enak izraz kot Donathova (1996), in sicer virtualno mesto. Takšno poimenovanje se mi zdi najprimernejše, ker v skladu s predstavljeno definicijo virtualnega pove, da to " Tukaj so navedena poimenovanja, na katera sem pri prebiranju literature naletel sam. Za takšna mesta se pojavlja še več drugačnih poimenovanj, od katerih je večina zbra nih v Graham in Marvin, 1996. 463 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ mesto obstaja potencialno in ne dejansko, da je to mesto deteritorializirano, spo¬ sobno manifestacij ob katerem koli času in kraju, ne da bi bilo vezano na točno določen kraj ali čas. Poleg tega pa tudi njegovi prebivalci in obiskovalci niso geo¬ grafsko omejeni, saj lahko vstopajo vanj neodvisno od fizične lokacije. Obenem pa je tudi jasno, da gre za povezavo z novimi telekomunikacijami ter novim, z računal¬ nikom ustvarjenim prostorom. Poudariti je potrebno tudi to, da takšno poimeno¬ vanje ne poudarja pretirano tehnologije, ampak ostaja pri mestu kot takem. Nekateri zanimivi filmski scenariji prihodnjega razvoja mest V urbanem planiranju in urbanih ukrepih se z namenom izboljšanja življenja ljudi vse bolj uporablja informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo. Zanimive scenarije razvoja mest, ki naj bi po prvotnih zamislih olajšali in izboljšali življenja ljudi, nato se pa vsak po svoje izrodijo, zasledimo tudi v hollywoodskih filmih. Kljub temu, da so prikazani kot negativni scenariji razvoja, so na svoj način zanimi¬ vi, predvsem pa poučni. Tako na primer scenarij iz filma The Matrix predstavlja prihodnost, v kateri umetna inteligenca vlada svetu. Ljudje imajo svoje avatarje 1 -', prek katerih živijo v simuliranem svetu iz leta 1996, kajti resnični svet je uničen, prekriva ga tema in v njem se ne da več živeti. Film Dark City predstavlja planet, na katerem se nahaja en sam megaiopolis, ki ga tako imenovani “Visitors" nadzorujejo in upravljajo s pomočjo telekomunikacijskih tehnologij. V filmu The Truman Show pa v stilu veli¬ kega brata in panopticuma preko vseprisotnih kamer ljudje spremljajo in nadzoru¬ jejo življenje posameznika. Vsak izmed teh treh hollywoodskih scenarijev se lahko dokaj hitro odvije tudi v realnem življenju. Samo poglejmo London, mesto ki je opremljeno z ogromno kamerami za nadzor. Tam se lahko mimogrede zgodi The Truman Show. Na vzhod¬ ni in zahodni obali ZDA se relativno hitro širijo megalopolisi, ki so zelo dobro opremljeni s telekomunikacijsko tehnologijo. Na svetovnem spletu se pojavljajo virtualna mesta, v katerih nekateri navdušenci preživljajo vse več svojega časa in v njih na nek način celo živijo (na primer v Cybertownu)... Kar se mi tukaj zdi pomembno poudariti je to, da telekomunikacijska tehnologija urbanemu prebival¬ stvu ne more za vsako ceno pomagati ali olajšati vsakdanjega življenja in prav zato je pri njenem uvajanju in razvoju potrebno ravnati previdno ter zelo premišljeno, kajti posledice so lahko zelo resne. V hinduizmu poznajo idejo o zemeljskih utelesitvah, avatarjih (sanskrt avatara: - sestop). Pojmuje se, da se Višnu (ohranjevalec univerzuma) po lastni volji odloči za to, da občasno prevzame človeško obli¬ ko in s takim posredovanjem zaščiti (ohrani) človeštvo. Povzeto po Marjan Smrke (2000): Svetovne religi¬ je. PDV, Ljubljana. Od tu analogija z utelesitvami v virtualnem prostoru, kjer uporabniki prevzemajo podobo digitalno ustvarjenih podob, in na ta način “sestopajo” v virtualni prostor. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ Stanje v Sloveniji Zametkom novih urbanih trendov, ki sem jih opisal v tem članku, smo priča tudi v Sloveniji. Poleg tega, da ima veliko slovenskih mest in krajev že svoje splet¬ ne strani, v smer razvoja informatičnega in virtualnega mesta izrazito težijo mesta Maribor, Koper in Velenje. Prve korake k takšnemu razvoju so naredila že s ponud¬ bo na svojih spletnih straneh, ki poleg “klasičnih" informacij, ponujajo tudi različ¬ ne storitve. Tako na spletni strani mariborske občine (www.maribor.si) lahko občan opravi različne rezervacije, nakupe v trgovinah, bere časopise, preko elektronske pošte komunicira z mestno oblastjo, sodeluje v forumih... Podobno živahen je tudi portal Mestne občine Koper (www.koper.si), kjer so občanom na voljo pripravljeni dolo¬ čeni obrazci za storitve na občini, zapisniki sej in podobno. V Občini Velenje pa so šli bolj v smer elektronske demokracije, in sicer je na njihovem portalu (www.vele- nje.si) občanom poleg ostalih storitev omogočeno spremljanje in sodelovanje na občinskih sejah prek interneta. Na podlagi zgoraj opisanih primerov vidimo, da med slovenskimi mesti obsta¬ ja interes za tovrstno smer razvoja, poleg tega pa obstaja tudi interes s strani poli¬ tičnih elit (ustanovitev Ministrstva za informacijsko družbo). Torej, kaj zavira hitrej¬ ši razvoj informatičnih in virtualnih mest v Sloveniji? Ker bi iskanje vzrokov terjalo samostojno obravnavo, bom tukaj navedel le dva (po mojem mnenju) pomembnejša vzroka. Najprej se pojavlja problem tehnične narave, in sicer gre za problem širokopasovnega dostopa do interneta, ki je pogoj za večino bogatih in zabavnih vsebin. Po rezultatih ankete RIS (dec. 2000) večina (77%) rednih uporabnikov do interneta dostopa preko navadnega modema, preko ISDN modema jih dostopa 16%, le majhen delež (7%) pa jih do interneta dostopa preko kabelskega sistema. Glede na to, da ima skoraj polovica slovenskih gospo¬ dinjstev (45,8%) (vir: RIS) priključek na kabelsko omrežje, ta podatek kaže na nje¬ govo zelo slabo izkoriščenost. Vsa dosedanja uspešno delujoča virtualna mesta so rezultat sodelovanja mest¬ nih oblasti z univerzitetnimi raziskovalnimi institucijami in pripadniki kibernetskih subkultur. Kajti spletne strani postanejo hitro dolgočasne, če se na njih ne dogaja nič novega in zabavnega, za tovrstna dogajanja pa tako v pravih fizičnih, kot tudi v virtualnih mestih velikokrat poskrbijo znanstveniki - raziskovalci, mladi, pripadni¬ ki različnih subkultur... Torej, če bi slovenske mestne oblasti poskrbele za večjo izkoriščenost oziroma možnost uporabe širokopasovnega dostopa do interneta ter se povezale z univer¬ zitetnimi institucijami in pripadniki (lokalnih) kibernetskih subkultur, s pomočjo katerih bi obogatili vsebine na svojih spletnih straneh, bi po vsej verjetnosti mesta relativno hitro zaživela tudi v kibernetskem prostoru. 465 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ Sklep V enaindvajsetem stoletju bodo nove telekomunikacijske tehnologije zelo močno vplivale na podobo fizičnega mesta. Že sedaj smo priče spremembam urbanih vzorcev iz prejšnjih stoletij, zlasti devetnajstega in dvajsetega. Sodobno mesto postaja vse manj fizični kraj družbenih interakcij v javnem prostoru in vse bolj fiksni kraj v smislu središča globalnih omrežij, preko katerih se pretakajo toko¬ vi znakov in informacij, ki oblikujejo urbano družbeno in kulturno življenje. Pričakovanja, da bodo virtualizirane ali tele-storitve popolnoma nadomestile tradicionalne, se mi zdijo neumestna. Vseeno pa obstaja nevarnost, da bodo te clomocentrično usmerjene tehnologije preprosto pospešile trende individualizaci¬ je in polarizacije znotraj mest in še bolj izključile že tako marginalizirane družbe¬ ne skupine. Z distribucijo dela glede na prostor telekomunikacijske tehnologije obenem podpirajo tudi decentralizacijo aktivnosti mestnih centrov. Kljub temu pa fizična mesta še vedno ostajajo potrebna kot kraji investicij, kot kontrola globalnih omre¬ žij, kot kraji z unikatno koncentracijo infrastrukture, kot trgi dela, storitev, informa¬ cij in spretnosti ter ne nazadnje tudi kot arene družbenega preživetja in kontrole. Kljub vsem napovedovanjem futurologov o življenju meščanov prihodnosti v virtualnih mestih moramo na to gledati z distanco. Kot smo videli, gredo res neka¬ teri novi urbani trendi v tej smeri, vendar ne v tako velikem obsegu, da bi se o takem razvoju lahko resno govorilo. Večina uporabnikov uporablja virtualna mesta zgolj za zabavo ali pa kot dopolnitev svojemu fizičnemu mestu. Virtualna mesta (za enkrat) še ne morejo ponuditi dovolj, da bi se ljudje množično preseljevali vanje. Po mojem mnenju se uspešna prihodnost virtualnih mest kaže v dopolnjevanju s fizičnimi mesti. Na tem področju nam lahko resnično ponudijo veliko, v smislu olajšave pri opravljanju določenih storitev in komunikacij. In prav v tej točki bo po mojem mnenju stičišče vseh teh, sedaj nekoliko razcepljenih novih urbanih tren¬ dov. Informatično, postmoderno/postfbrdistično in virtualno mesto se bodo v pri¬ hodnosti srečala v tako imenovanem hibridnem mestu. V hibridnem mestu se skri¬ va tudi odgovor na vse bolj aktualno vprašanje: kako lahko fizična mesta najdejo svoje mesto znotraj globalne družbe? Na koncu lahko sklenem, da sploh ni pomembno, kako virtualno bo postalo urbano življenje prihodnosti, kajti, kot sem nakazal v tem članku, še vedno ostaja dejstvo, da ne bo nikoli povsem brezprostorsko. Fizična mesta bodo še dolgo nepogrešljiva. Zato je (po mojem mnenju) glavno vprašanje, ki se postavlja v ena¬ indvajsetem stoletju, kako bi lahko učinkovito povezali virtualno s fizičnim mestom, da bi skupaj delovali vzajemno in se dopolnjevali. Namreč, virtualno mesto, zaradi svojega časovno in prostorsko neomejenega delovanja, nedvomno predstavlja vodilni komunikacijski kraj prihodnosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ LITKRATURA Hcrtol, Daniela in Foell, David (ur.) (1997): Designing digital space. An architccfs guide to Vir¬ tual reality. John Wiley Sons, Inc. New York. Castclls, Manuel (2001): The Internet Galaxy, reflections on the internet, business and socie- ty. Oxford Univcrsity Press, Oxford New York. Castclls, Manuel (1996): The inlbrmation age: economy, society and culture. Volume 1, The rise of the netvvork society. iilackvvcll Publishers,Oxford. Couch, Carl (1996): Telccommunications: Overcoming space. V Information technologies and social orders. Aldine de Gruyter, New York. De Kerckhove, Dcrrick (1992): Virtualna resničnost /.a kolektivno kognitivno obdelavo. V Virtualna resničnost, Časopis za kritiko znanosti. Let. XX, 1992, št. 150-151. Dcrtouzos, Michael (1997): What will be. How the new world of information will change our lives. Piatkus, London. Graham, Stephen (2000): Comunication grids: Cities and infrastructure. V Sassen, S. (ur.): Global nctworks, linked cities. Routledge, New York. Graham, Stephen (1999): Global Grids of Glass: On global Cities, Telecomunications and Planctary Urban Nctworks. Urban Studies, Vol. 36, Nos 5-6, 929-949. Graham, Stephen in Marvin, Simon (1996): Telecomunications and the city, electronic spaces, urban places. Routledge, London and New York. Gržinič, Marina (1996): V vrsti za virtualni kruh. Čas, prostor, subjekt in novi mediji v letu 2000. Znanstveno in publicistično središče Ljubljana. Hall, Peter (1998): Book five, The union of art, tcchnology and organization. V Cities in civi- lization. Weidenfeld & Nicolson, London. Herman, Andrew in Svviss Thomas (ur.) (2000): The World Wide Web and comtemporary cul- turar theory. Routledge, New York. Hočevar, Marjan (2000): Novi urbani trendi, prizorišča v mestih - omrežja med mesti. Znanstvena knjižnica, FDV. Holtzman, Števen (1997): Digital mosaies, the astheties of cyberspace. A Touchstone Book, Ncw York. Kitchin, Rob (1998): Cyberspace. The world in the wires. John Wilcy & Sons, Chichester. Lenarčič, Blaž (2002): Virtualno Vs. Fizično mesto. Diplomsko delo, FDV. I.evy, Picrre (2001): Cyberculture. University of Minnesota Press, Minncapolis. Mitchell, William (1999): c-topia “urban lite, Jim - but not as we know it“. The MIT Press, Cambridge. Mitchell, William (1996): City of bits, space, plače and the infbbahn. The MIT press, Cambridge. Mumford, I.ewis (1969): Mesto v zgodovini 1. in 2. del. Državna založba Slovenije, Ljubljana. Riemens, Patrice in I.ovink Gect (2000): I.ocal networks: Digital city Amsterdam. V Sassen S. (ur.): Global networks, linked cities. Routledge, New York. RIS2000/2001 - gospodinjstva, ponudniki dostopa do interneta. Ljubljana. Robins, Kevin (2000): Cyberspace and the world we livc in. V Bell, D. & Kcnnedy, B. (ur.). The Cyberculture Rcadcr. Routledge, London. Robins, Kevin (1999): Forcclosing on the city? The bad idea of Virtual urbanism. V Downey, J.and McGuigan, J. (ur.): Technocities. Sage publications London, Thousand Oaks, New Delhi. Roszak, Theodore (1994): The Cult of Information. A neo-luddite treatise on high-tech, artifi- cial intclligence, and the true art of thinking. University of California Press, Berkeley. Simmcl, Georg (2000): Sociologija prostora. V Izbrani spisi o kulturi. Studia humanitatis. Ljubljana. 467 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Blaž LENARČIČ Soja, Kdvvard (2001 a): Hxploring the postmetropolis. V Minca, C. (ur.): Postmodern geograp- hy, thcory and praxis. Blackwell Publishers I.td., Oxford. Strehovec, Janez (1992): Umetnost virtualnih strojev. V Virtualna resničnost, Časopis za kriti¬ ko znanosti. I.et. XX, 1992, št. 150-151. Toffler, Alvin (1981): The Third Wave. Bantam Books, New York. Trček, Franc (2003): Problem informacijske (ne)dostopnosti. Zbirka Kiber 1. Center za pros¬ torsko sociologijo, FDV, Ljubljana. Urry, John (2000): Metaphors. V Sociology beyond societies, mobilities for thc twenty-first century. Routledge, London and Ncw York. Virilio, Paul (1996): Hitrost osvoboditve. Študentska organizacija Univerze, Ljubljana. Whccler, James, Aoyama, Yuko, Warf, Barney (ur.) (2000): Cities in the telecommunications agc, the fraeturing of geographies. Routledge, New York and London. Svetovni splet: Batty, Michael (1995): The computable city. www.geog.ucl.ac.uk/casa/melbourne.html Campanella, Thomas (1997): Who says the Net makes cities obsolete? www.salon.co m/aug97/21st/cities970807.html Centre tor advanced spatial analysis www.casa.ucl.ac.uk/virtualworlds.htm Donath, Judith (1996): Inhabiting the Virtual city. http://smg.media.mit.edu/people/judith/Thesis/ThesisContents.html Dodge, Martin, Smith, Andy in Doyle, Simon (1997): Virtual cities on thc world wide web. Towards a Virtual city information sistem. www.casa.ucl.ac.uk/martin/virtual_cities.html Floeting, Holger (1999): Virtual cities?! -Telematics and spatial development. www.difu.de/index.shtmlP/english/ocasionaI/virtual_cities/ Novak, Mareos (2002): Transmitting architecture: The transphisical city. www.ctheory.net/tcxt_file.aspPpick76 Soja, Fdward (2001b): Urban tensions: Globalization, industrial restructuring and the postme- tropolitan transition. www.people.cornell.edu/pages/sb24/Global_Tensions/papers/soja.html www.nettuno.it/bologna/ www.manchester.com www.ris.org TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO Tjaša ŽIVKO* strokovni ČLANEK KULTUROLOŠKI VIDIKI SOCIO-EKONOMSKIH EMPIRIČNIH RAZISKAV Povzetek V prispevku bomo predstavili dela in najpomemb¬ nejše ugotovitve nekaterih tujih avtorjev (Ronena in Shenkarja, Brodbecka, Ingleharta, Hohmanna), kise ukvar¬ jajo s kulturološko-ekonomskimi raziskavami. Sodobni pro¬ grami za računalniško obdelavo vse bolj obsežnih baz poda¬ tkov na tem področju so v zadnjih desetletjih 20. stoletja spodbudila nastanek novih empiričnih raziskovalnih mode¬ lov za raziskovanje različnih kulturnih orientacij, vedenj¬ skih praks in družbenih struktur. Tovrstne raziskave afirmi¬ rajo kulturo kot sociološki in ekonomski fenomen ter doka¬ zujejo kulturno pogojenost ekonomskih praks in struktur na korporativni, nacionalni in nadnacionalni ravni. Ključni pojmi: kulturne razlike, socio-ekonomske empirične raziskave, Ronen in Shenkar, Brodbeck, Inglehart Uvod V socio-ekononiških raziskavah kulturnih orientacij prevladuje empirično raz¬ iskovanje vrednot, na podlagi izmerjenih izsledkov pa ugotavljanje temeljnih zna¬ čilnosti kulturnih orientacij. Širšega pojma kulture se izogibajo. Postavlja se vpra¬ šanje, ali obstaja bolj veljaven način kot ta, da se na podlagi skrbno načrtovanih jav¬ nomnenjskih merjenj opazujejo določene kulturne dimenzije. Raziskave, ki so bile izvedene s temi orodji, prinašajo izjemno pomembna dognanja o različnih kultur¬ nih identitetah. Kulturne orientacije, spoznane na podlagi “izmerjenih” individual¬ nih vrednot in moralnih norm, se običajno prenesejo v vrednotne (kulturne) tipe na višji ravni (npr. korporacijska ali nacionalna kultura). V drugi polovici 20. stoletja so nastale prve empirične študije s področja kultu¬ re, kulturnih razlik. Slednje so ključnega pomena za nadaljnje delo ekonomistov in sociologov, ki so se in se ukvarjajo s proučevanjem vpliva kulture na ekonomijo oziroma vpliva ekonomije na kulturo. Predstavili bomo nekaj avtorjev, ki so po našem mnenju pionirji raziskovalnega področja. Najprej bomo proučili model Simcha Ronena in Odeda Shenkarja, Felixa Brodbecka in ostalih, Ronalda Ingleharta ter na koncu na kratko predstavili najpomembnejše raziskave v teku in raziskovalne institute. Slika 1 predstavlja empirične raziskave, ki jih bomo podro¬ bneje obravnavali v tem prispevku. Namenoma bomo izpustili delo dveh najpo- * Tjaša Živko, mlada raziskovalka na Ekonomsko-poslovni fakulteti, Univerza v Mariboru. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO membnejših in najpogosteje citiranih avtorjev, Nizozemcev Geerta Hofstedeja in Fonsa Trompenaarsa, saj sta dobro poznana slovenskemu in tujemu raziskovalne¬ mu okolju (Treven, 2000, 2002; Apfelthaler, 1999; Živko, 2001, 2002). Slika 1: Časovna premica obravnavanih empiričnih raziskav 1981 1980 Hofstede 1985 Ronen in Shenkar EVS 1995/6 1999 2000 wvs WVS Brodbeck Roncnov in Shenkarjev model 1 “Simcha Ronen 2 in Oded Shenkar 3 4 sta leta 1985 objavila primerjalno študijo osmih empiričnih raziskav 1 s področja razvrščanja držav na osnovi podobnosti in razlik v skupine 5 . Ob tem sta upoštevala dve predpostavki: 1. obravnavanje kultur kot izrazite entitete, 2. operacionalizacijo narodov kot praktične približke teh entitet. “Spremenljivke, ki tvorijo temelj obravnavanim empiričnim študijam, se nana¬ šajo na odnos zaposlenih do dela. Primerjave so narejene primarno na osnovi splošnega vedenja do dela oziroma kako se le-to odraža na posameznikovih delo¬ vnih vrednotah ali ciljih. Za ocenjevanje pomembnosti delovnih ciljev so Haire, ' Povzelo {m Ronen in Shenkar (1985: 435-453)- S. Ronen je profesor na področju organizacijskega vedenja na Univerzi v New Yorku, prav tako pa predava na Univerzi v Valu. Mnogim vodilnim podjetjem (kot so IBM in AT&T) je služil kol svetovalec s področja vrednotenja menedžmenta. organizacijskih sprememb in razvoja (povzelo po New York UniversUv, 2002). • j O. Shenkar je trenutno zaposlen v podjetju Ford Motor Company kot predstojnik globalnega poslov¬ nega menedžmenta, prav tako pa je profesor na Fisher col/ege ofbusiness, Državna univerza v Ohiu. Je član Akademije za menedžment in Akademije za mednarodno poslovanje, član uredniških odborov pri International Journal of Cross-Culturni Management, Journal oj International Business Sludies, Journal of International Management, Management International Review itd. (povzeto po Ohio Stale Univeristy, 2002 ). 4 Haire, Ghiselli & Porter (1966), Sirota & Greenivood (1971), Hofstede (1976), Redding (1976), Ronen & Kraut (1977), Badaway (1979), Griffeth, Hom, Denisi & Kirchner (1980) in Hofsede (1980). 5 V angleški terminologiji se uporablja izraz cluster. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO Ghiselli & Porter (1966) uporabili enajststopenjsko lestvico, katero je kasneje pre¬ vzel Redding (1976). Sirota & Greenwood (1971) sta navedla štirinajst delovnih ciljev, Ronen & Kraut (1977) dvaindvajset, nasprotno pa je Hofstede (1980) upora¬ bil več študij z različnim številom delovnih ciljev. Uporabljene lestvice temeljijo na spremenjenem seznamu kategorij po Maslowu (1954), zato obstaja logičen razlog za primerjavo študij. Avtorja (Ronen in Shenkar) sta ugotovila, da je raven primerljivosti zadostna, zato so tudi primerjave z metodološkega vidika veljavne. Razen tega: 1. so takrat te raziskave predstavljale najbolj prefinjene razpoložljive napore pri razvrščanju držav v skupine na podlagi odnosa do dela, s čimer so predstavljale vodilo za prihodnje raziskave; 2. se v raziskavah spremenljivke v veliki meri prekrivajo, kar poveča zanesljivost primerjave; 3. je pet od skupno osmih raziskav vključevalo več spremenljivk, ostale tri pa delo¬ vne cilje ali vrednote. Obravnavane raziskave se med seboj bistveno razlikujejo pri značilnostih vzor¬ ca (npr. velikosti vzorcev se gibljejo na intervalu od 248 do 88.000). Vsi avtorji so obravnavane države razdelili v skupine, Ronen in Shenkar pa sta med njimi nare¬ dila primerjavo 6 . Šest študij je kot rezultat vključevalo državne skupine, v petih od le-teh pa je bila uporabljena matrična analiza. Analitične metode, ki so jih avtorji uporabljali v študijah, so bile: - faktorska analiza (Haire et al.), - Q (obrnjena) faktorska analiza (Sirota & Greenwood, Hofstede 1976 in 1980), - D2 - posplošena Pitagorska mera za razdalje (Griffeth et al.). Uporaba držav kot enot za razvrščanje v skupine je logična, saj nacionalne meje upodabljajo pravno, politično in družbeno okolje, v katerem delujejo organi¬ zacije in zaposleni - se pravi neko relativno zaključeno kulturno celoto. Da bi bolje razumeli, zakaj razvrščamo države v določeno skupino, je treba proučiti dimenzi¬ je, ki predstavljajo osnovo skupine. Iz slike 1 je razvidno, da ležijo države, ki so si geografsko blizu, v isti skupini. Prav tako že samo poimenovanje le-teh opisuje geografsko področje. Le anglo- ameriška skupina vključuje države iz več kontinentov, kar pa lahko pripisujemo kolonizaciji in preseljevanju (prenos kulture kolonizatorjev). Poleg geografske bli¬ žine, si države iz iste skupine delijo še jezik ali jezikovno skupino. Jezik in geografska lega sta medsebojno odvisna: jezikovni in kulturni obseg je povezan s fizičnimi elementi (v primeru anglo-ameriške skupine pa s kolonijskimi elementi). Naslednja dimenzija, ki vpliva na oblikovanje skupin, je religija. Verska prepričanja so povezana z določenimi vrednotami in normami, nekatera od njih potrjujejo korelacijo z delovnimi cilji zaposlenih. Največ skupin deli isto religijo (anglo-ameriški, germanski in nordijski so pretežno protestantski, latinskoevrop- ski in latinskoameriški sta pretežno katoliški). Omenjene dimenzije (geografska lega, jezik in religija) niso neodvisne. Verjetno (ne pa gotovo) je, da bodo države z eno skupno dimenzijo, izkazovale manjše razlike tudi na ostalih. 15 Bralec si lahko o leni podrobneje prebere Ronen in Shenkar (1985: 444 in 445). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO Ronen in Shenkar sta z uporabo omenjenih dimenzij in primerjavo osmih štu¬ dij naredila sintezo skupin (slika 2). Sinteza skupin je ponazorjena na karti, kjer je BDP na prebivalca splošno vodilo (koncentrična razdalja od sredine karte). Najrazvitejše države se nahajajo okoli sredine. Slika 2: Oblikovanje skupin držav (Ronen in Shenkar) Vir: Ronen in Shenkar (1985, 449). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO Slika 3 nam nazorneje predstavlja delitev evropskih držav v skupine, le-te so naslednje: - nordijska (skandinavske države), - latinskoevropska (Španija, Portugalska, Francija, Italija, Belgija), - germanska (Nemčija, Avstrija in Švica), - daljnjevzhodna (Grčija in Turčija), - anglo-ameriška (Velika Britanija in Irska). Slika 3 ' Delitev evropskih držav v skupine (Ronen in Shenkar) 473 nordijski t-Vj linvtkp^vropski \ ' i germanski S daljnievdiodni El anglo-amerlški Vir podatkov: Mercado et al. (2001, 452). Predstavljene skupine ne vključujejo večino postkomunističnega sveta, prav tako mnogo področij, npr. Afrika, ni bilo proučevanih oziroma so bila premalo (Bližnji in Daljni vzhod). Te vrzeli v raziskavi otežujejo celovito razvrščanje v sku¬ pine na podlagi kulturnih razlik. Ne glede na to ima razvrščanje držav, ki sta ga napravila Ronen in Shenkar, na osnovi podobnosti omenjenih kulturnih dimenzij, ki merijo delovne cilje, vrednote, potrebe in odnos do dela, izjemno sporočilno vrednost. Ronen in Shenkar poudarjata, da je podatke za obsežne mednarodne raziska¬ ve težko dobiti, saj je zbiranje podatkov drag postopek, potrebno pa je sodelova- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO nje raziskovalcev z različnih tujih lokacij. Njuna ugotovitev v času informacijske družbe ne drži več v celoti, saj predstavlja svetovni splet rešitev ne glede na geo¬ grafsko oddaljenost. Problem mednarodnih raziskav pa ostaja pretirana disperzija tovrstnih raziskav oziroma premajhna stopnja kooperacije med strokovnjaki. Felix Brodbeck in drugi 7 Raziskovalna skupina s profesorjem Felbcom Brodbeckom na čelu je opravila študijo o vplivu kulture na stil vodenja v dvaindvajsetih evropskih državah. Poleg osredotočenja na koncept vodenja so še preverili pravilnost Ronenovih in Shenkarjevih evropskih skupin. 6.052 srednjih menedžerjev iz dvaindvajsetih evropskih držav je odgovarjalo na 112 vprašanj o značilnostih vodenja 8 . Njihova študija proučuje odnos med kulturo in koncepti vodenja v Evropi na osnovi obsež¬ ne empirične raziskave (GLOBE), ki se osredotoča na medkulturne razlike v vode¬ nju. Vsako značilnost so ovrednotili glede na to, kako se le-ta sklada z njihovim konceptom odličnega poslovnega vodje. V prispevku se bomo posvetili le prvemu delu študije, saj se drugi del preveč oddaljuje od raziskovalnega področja. Nekateri raziskovalci medkulturnih razlik 9 so ugotovili, da kultura vpliva na koncepte vodenja. Problem pri teh študijah je v neprimerljivosti, saj proučujejo države iz različnih kulturnih ali geopolitičnih regij (Honduras, Nemčija, Japonska, ZDA, Francija, Indija in Kitajska). Iz tega razloga ne moremo prenesti njihove ugo¬ tovitve na evropske države, ki pripadajo eni geopolitični regiji in si verjetno delijo vodstvene značilnosti. Brodbeck in ostali so primerjali skupine Ronena in Shenkarja z rezultati svoje raziskave, ter ugotovili, da se skladajo. Vključili so države, ki v prvi študiji še niso bile zajete, ker še niso obstajale oziroma niso bile samostojne in neodvisne (slika 4). Rezultati dendograma se berejo od desne proti levi in takoj opazimo dve sku¬ pini: - severno/zahodno in - južno/vzhodno. 7 Povzelo po Hroclbeck el al (2000:1-29). * Podatke so dobili preko projekta GLOBE (Global I.eadership and Organizational Effeciiveness Programme), v katerem so sodelovali (osnovni podatki o projektu GLOBE so dosegljivi na spletni strani GLOBE 1995). 9 Horne, Wright & Adilya 1997, Gerstner & Day 1994, 0'Connell, Lord & OGonnell 1990 (povzelo po Brodbeck el al, 2000:3). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO Slika 4: Dendogram evropskih skupin (primerjava Ronen/Shenkar in Brodbeck et al.) država VB Irska Nizozemska Švedska Finska Danska Nemčija (Z) Švica Avstrija Nemčija (V) Češka Francija Madžarska Italija Španija Portugalska Poljska Slovenija Grčija Turčija Rusija Gruzija Vir: Brodbeck (2000, 12). Prepoznavne podskupine severno/zahodne evropske skupine so anglo-ameri- ška, nordijska in germanska in posebej Češka republika. Južno/vzhodno skupino pa sestavljajo latinskoevropske države (Italija, Španija, Portugalska), srednjeevrop¬ ski državi (Poljska, Slovenija), medtem ko se Madžarska pridruži kasneje, bližnjevz- hodni državi (Turčija, Grčija) ter Gruzija in Rusija. Vzhodna Nemčija, ki ni bila vključena v vzorec Ronena in Shenkarja, je del germanske skupine. To pomeni, da so razlike v vodenju med Zahodno in Vzhodno Nemčijo majhne in značilne za to skupino. Madžarska je razvrščena zraven Italije, Portugalske in Španije, kar lahko razlagamo z zelo močno rimskokatoliško tradicijo na Madžarskem. Slednjo si deli¬ jo latinskoevropske države, v nasprotju z vzhodnoevropskimi državami, ki so pre¬ težno pravoslavne (Gruzija, Rusija). V svoji študiji so Brodbeck in ostali med drugim tudi dokazali, da so koncepti vodenja v Evropi kulturno pogojeni. Evropske kulture so zelo različne in obstaja zelo velika verjetnost, da se tudi v prihodnosti ne bodo združile, zaradi tega je Ronen/Shenkar Brodbeck et al. anglo anglo nordijski nordijski nordijski germanski germanski germanski latinski latinski latinski latinski bližnje vzhodni bližnjevzhodni 475 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO gradnja konceptualnih mostov med kulturami ključnega pomena v medkulturnem vodenju na evropski in svetovni ravni. Svetovna in evropska raziskava vrednot (Ronald Inglehart) Evropska raziskava vrednot (European value survey - EVS), je bila prvič izvede¬ na leta 1981 v desetih zahodnoevropskih državah, pod vodstvom Jana Kerkhofsa in Ruuda de Moora. Zaradi velikega zanimanja, se je za izvajanje EVS odločilo še 14 dodatnih držav. EVS je prerasla v svetovno raziskavo vrednot (World values survey - WVS), ki se izvaja v 65 državah in zavzema približno 80 odstotkov svetovne popu¬ lacije. WVS so izvajali v letih 1990/91,1995/96 in 1999/2000 (povzeto po ISR, 1999). Odgovorni in glavni raziskovalec WVS je prof. dr. Ronald Inglehart 1 ". EVS in WVS sta izhodišči številnim publikacijam, najpomembnejši med njimi sta monografija Modernization and Postmodernization: Cultural, Economic and Political Change in 43 Societies (Inglehart, 1997) in razprava Modernization, Cultural Change, and the Persistence of Traditional Values (Inglehart in Baker, 2000)". Globoko zakoreninjene spremembe v svetovnih pogledih spreminjajo eko¬ nomsko, politično in družbeno življenje. V knjigi Modernization and Post¬ modernization: Cultural, Economic and Political Change in 43 Societies Inglehart proučuje spremembe političnih in ekonomskih ciljev, religijskih norm, družinskih vrednot ter raziskuje, kako te spremembe vplivajo na stopnjo gospodarske rasti, strategijo političnih strank in na pričakovanja demokratičnih institucij. Inglehart je testiral tezo, da je ekonomski razvoj povezan s sistematičnimi spre¬ membami temeljnih vrednot. Podatki WVS so pokazali velike kulturne spremem¬ be in vztrajanje določenih kulturnih tradicij. Ekonomski razvoj je povezan s premi¬ kom vstran od absolutnih norm in vrednot proti vrednotam, ki so bolj racionalne, tolerantne, zaupne in sodelovalne. Raziskava je med drugim tudi pokazala, da so razlike med pripadniki različnih religij znotraj določene države bistveno manjše kot razlike med državami. Inglehartove ugotovitve kličejo po spremembi moderni- zacijske teorije, ki napoveduje zaton religij. Sklepi WVS so ravno nasprotni, in sicer, da kljub modernizaciji religija ni zbledela. V 20. stoletju je potekal proces modernizacije pretežno v zahodnih državah, nezahodne države so mu lahko sledile le pod pogojem, da so opustile svoje tradi¬ cionalne vrednote in se tehnološko in moralno prilagodile “boljšim” (superior¬ nim) zahodnim državam. V drugi polovici 20. stoletja se je proces modernizacije spremenil, saj smo bili priča ekonomski rasti nekaterih azijskih držav. Japonska 10 Prof. dr. Inlglehart je trenutno zaposlen na Univerzi v Michiganu na Institutu za družbene razis¬ kave. Lela 1963/d je bil Fulbrighlov štipendist na Univerzi Leiden na Nizozemskem, med leti 1970 in 1990 pa je biI raziskovalec pri študijah Eurobarometra. V svoji akademski karieri je bil kol gostujoč profesor na različnih univerzah v Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem in Kitajskem. Inglehart je avtor knjig The Silenl Revolulion: Changing Values and Political Styles among Western Publics (1977), Culture Shift in Advanced Industrial Sociely (1990), Modernization and Postmodernization: Cultural, Economic and Political Change in 43 Societies (1997) in soavtor številnih knjig in člankov (povzelo po Universilv of Michigan, 2000). " Iz obeh publikacij bomo povzeli glavne in za naš prispevek, relevantne ugotovitve. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO ima enega najvišjih BDP na prebivalca, prav tako pa je vodilna v avtomobilski indu¬ striji, potrošniški elektroniki, Japonci pa dočakajo najvišjo starost. Še vedno pa je nosilka modernizacije industrija, ki ustvari temeljite družbeno-strukturne in kul¬ turne posledice (od dviga ravni izobrazbe do spremembe vloge spola). Modernizacijski premik Sekularizacija je povezana s procesom modernizacije. Ob tem pozna Inglehart dva različna pojava: 1. v razvitih industrijskih državah Severne Amerike, Zahodne Evrope in Vzhodne Azije so tradicionalne oblike religioznega življenja v zatonu. Zmanjšalo se je obis¬ kovanje cerkva, povečala se je tolerantnost do ločitve, splava, enega starša, homo¬ seksualnosti; 2. islam ima vedno večji krog privržencev v državah, ki niso bile modernizirane, čeprav so nekatere zelo bogate. Njihovo bogastvo pa ni posledica modernizacijske poti industrializacije, poklicne specializacije, večje stopnje izobrazbe..., ampak zgolj posledica velikih naftnih potencialov. Posledica modernizacije je tudi sprememba kulturne tradicije, ki poudarja pri¬ pisan družbeni status in delitev, nasproti poudarku dosežka in akumulacije. Weber poudarja dve pomembni komponenti modernizacije: 1. sekularizacija in 2. birokratizacija. Jedro kulturne modernizacije predstavlja premik od tradicionalne (ponavadi religijske) avtoritete proti racionalno-legalistični. Prav tako je potekal premik pre¬ stiža in socio-ekonomskih funkcij vstran od ključnih institucij tradicionalne druž¬ be (družina in cerkev) proti državi ter premik ekonomskih aktivnosti iz malih dru¬ žinskih podjetij proti množični proizvodnji, ki je bila v lasti države ali pa jo je le-ta nadzorovala. Weber je teoretik modernizacije, katere značilnost je racionalizacija kot meto¬ dično obvladovanje situacije z vedno bolj preračunljivimi sredstvi (motivacija - dosežek). Inglehart je Webrov podaljšek, govori o postmoderni družbi in novi kul¬ turi, kjer racionalizem ni več dominanten. Postmodernizacijski premik Zadnja tri desetletja smo priče procesu postmodernizacije (slika 5), ki se je začel v Severni Ameriki, nadaljeval pa v Zahodni Evropi, Vzhodni Aziji in sedaj v Južnovzhodni Aziji. Proces vključuje premike vstran od religije in od države proti posamezniku. Glavni projekt postmodernizacije je maksimiziranje posamezniko¬ vega blagostanja, ki je vse bolj podvržen subjektivnim faktorjem, in povečanje kakovosti življenja (povzeto po Inglehart, 1997: 72-78). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO 478 Slika 5: Prehod iz modernizacije k postmodernizaciji (spremembe poudarka ključnih vidikov življenja) RACIONALNO-LEGALISTIČNA AVTORITETA ekonomska rast dosežek motivacija O religiozne in _ skupne vrednote _ TRADICIONALNA AVTORITETA stalno državno gospodarstvo Vir: Inglehart (1997, 75). Dimenziji, ki sistematično razlikujeta pogled na svet med bogatimi in revnimi državami ter odsevata mednacionalno polarizacijo, sta tradicionalno 12 proti seku- larno-racionalnim orientacijam do avtoritete in preživetje proti vrednotam samoiz- ražanja. Slika 6 prikazuje razporeditev 65 držav glede na dve dimenziji s pomočjo fak¬ torske analize. Na ordinati je polarizacija med tradicionalno in sekularno-racional- no avtoriteto, medtem ko abscisa predstavlja polarizacijo med vrednotama preži¬ vetje in samoizražanje 13 . Če ljudje določene družbe pripisujejo velik pomen religi¬ ji, potem lahko relativno predvidimo odnos te družbe do ostalih spremenljivk - od odnosa do splava, stopnje nacionalne zavesti (zelo verne države so ponavadi zelo nacionalno zavedne), zaželenost po spoštovanju avtoritete (zelo verne države dajo Inglehart pojmuje “tradicionalno" kol nizko stopnjo tolerance do splava, ločitve In homoseksualno¬ sti, poudarek na moški prevladi v ekonomskem in političnem življenju, spoštovanje starševske avtoritete, pomembnost družine, večinoma avtoritarno, večinoma velik poudarek na religiji, 11 selfexpression. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO velik pomen na spoštovanje avtoritete), do odnosa do vzgoje otrok. Dimenzija pre- živetje/samoizražanje odseva daljnosežno in tesno povezano skupino spremen¬ ljivk, ki vključujejo materialistične vrednote (npr. ohranitev reda in boj z inflacijo) nasproti postmaterialističnim vrednotam (kot npr. svoboda in samoizražanje), osebna blaginja, medsebojno zaupanje, politično udejstvovanje in toleranca do zunanjih skupin (merjena s sprejemanjem/zavračanjem homoseksualnosti). Ekonomski razvoj ima močan vpliv na kulturne vrednote: sistemi vrednot bogatih držav se sistematično razlikujejo od revnih. Iz slike 6 je razvidna razlika med državami z nizkimi dohodki, ki so v spodnjem levem kvadrantu, in državami z najvišjimi dohodki, ki se nahajajo v zgornjem desnem kvadrantu (povzeto po Inlglehart in Baker, 2000: 31). Slika 6: Ekonomska raven 65 držav v odvisnosti dveh dimenzij medkul¬ turnih razlik ptešmtj e/s atfcoizraSafcj e Opombe: BDP/preb. - bruto domači proizvod na prebivalca $ ■■■■■■■ ameriški dolarji Podatki iz World Developme.nt Report (1997. 214-215). Vir: Inglehart in Baker (2000, / 0). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO 480 Slika 7 prikazuje razvrstitev več kot 40 držav glede na dimenzijo modernizacije ozi¬ roma postmodernizacije. Prikaz je dinamičen, saj prikazuje položaj držav v letu 1981 in 199014. Slika je nastala na podlagi analize 65 študij iz 44 držav. Položaja držav obeh let sta približno enaka 15, kar odseva dejstvo, da so temeljne kulturne vrednote posamezne države relativno stabilne. Države spadajo v razločne skupine, na splošno lahko trdimo, da položaj držav na sliki odseva raven ekonomskega raz¬ voja, kjer se revnejše države nahajajo v levem spodnjem kvadrantu, bogate države pa v zgornjem desnem kotu. Prav tako pa lahko razberemo vpliv religijske dedišči¬ ne, jezika, geografske lokacije in komunistične vlade na kulturno lokacijo prouče¬ vanih držav. Nordijske države oblikujejo jasno skupino (v zgornjem desnem kotu) in so tako oddaljene od severnoevropske skupine, ki je zgodovinsko gledano v verskem smislu protestantska. Države katoliške Evrope oblikujejo naslednjo skupi¬ no, kakor tudi vzhodnoazijske države pod vplivom konfucianizma. Vzhodna Evropa je še ena skupina in sodi v širše območje bivših komunističnih držav, ki vključuje tudi del Severne Evrope in Vzhodne Azije. ZDA in Kanada oblikujeta trdno severnoameriško skupino, ki pa je podrejena angleško govorečemu območ¬ ju, kamor uvrščamo še Veliko Britanijo, Irsko, Severno Irsko in Avstralijo. Slika 1: Mednarodna primerjava splošnega zadovoljstva z življenjem (1973-1998) Opombe: Denmark - Danska; Netherhmds - Nizozemska; Belgium = Belgija; Ireland — Irska; Britain - Britanija; Spain - Španija; Germany - Nemčija; Greece = Grčija; France. - Francija; ltaly = Italija; Portugal ~ Portugalska. Fir: Inglehart (1997, 185). " Na primer Švedska Sl in Švedska 90 pomenila švedsko javno mnenje iz študij leta 1981 in leta 1990. 15 ZDA Sije relativno blizu ZDA 90, Španija 81 je relativno blizu Španiji 90 Ud. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO Primerjava 1981 in 1990 pokaže dinamičen premik v smeri postmodernizacije, saj je največ puščic usmerjenih navzgor ali desno. To pomeni spremembe od tra¬ dicionalne avtoritete proti sekularno-racionalni ter od vrednot preživetja proti vrednotam blaginje. Prav tako opazimo nasproten proces, ki ni nezanemarljiv in naključen. Vse te države so bile v fazi ekonomske stagnacije in političnega kolap¬ sa. V primeru Argentine sprememba ni tako velika kot na Madžarskem, v Južni Afriki pa je največja (povzeto po Inglehart, 1997: 334-337). Splošno zadovoljstvo z življenjem je bilo merjeno s študijami Eurobarometra, ki so jih izvajali v državah Evropske unije vsako pomlad in jesen od leta 1973 dalje. Iz slike 8 je razvidno, da splošno zadovoljstvo z življenjem odseva veliko stopnjo mednacionalne stabilnost držav EU od 1973 do 1995. Korelacija med stopnjo zado¬ voljstva v posamezni državi leta 1973 in 1995 je 0,81 (za večino držav pokriva obdo¬ bje 22 let in predstavlja prepričljivo raven stabilnosti). Stabilnost pa je razvidna ne le iz začetnega in končnega leta, ampak so Nizozemci in Danci vedno pri vrhu, medtem ko so Italijani, Portugalci in Francozi vedno pri repu (nezadovoljni z živ¬ ljenjem). Za primerjavo so izračunali še koleracijo BDP na prebivalca kot ekonom¬ ski pokazatelj stabilnosti. Med leti 1970 in 1990 je bil BDP na prebivalca v državah EU relativno stabilen, s korekcijskim koeficientom 0,73- Rezultat je presenetljiv za tiste, ki so mnenja, da so ekonomski podatki “trdi” in kulturni “mehki”, saj je kul¬ turni indikator pokazal večjo stopnjo stabilnosti skozi čas (povzeto po Inglehart, 1997: 184-186). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO Slika 8: 44 držav razporejenih glede na dimenzijo modernizacije in post- modernizacije (primerjava 1981 in 1990) -m -1- 1.. . ■-» ———— i——..—J -9,9 -«,* -9.1 O 0.1 9.2 preživetje proti blaginji Opombe: poor - revne: rich - bogate; ex-communist ~ bivše komunistične; Easiern Europe ■■■■ Vzhodna Evropa. Northern Europe Severna Evropa; Confucian - konfucijske države; Cathoiic Europe. = katoliška Evropa; Norih America - Severna Amerika; Latin America ~ Latinska Amerika; A/rica ::: Afrika; South Asia ■■■■■■ Južna Azija; English speaking ■■■■ angleško govoreče; Moscow = Moskva: Czechoslovakia = Češkoslovaška; Belorus ~ Belorusija; Estonia - Estonija: Slovenia ~ Slovenija: Russia ■■■■■ Rusija; Bulgaria ■■■ Bolgarija; Latvia ■■■■■■■■ Latvija; flur.garv -■ Madžarska; Lithuania ■- Litva; Romania = Romunija; Poland - Poljska: China ■■■ Kitajska; Japan ■■■ Japonska; South Korea — Južna Koreja; Turkey ~ Turčija: India ~ Indija: East Germany ■■■■ Vzhodna Nemčija; West Germanv - Zahodna Nemčija; Finland ■■■ Finska; Sweden = Švedska; Netherlands ~ Nizozemska; S\vi(zerland ^ Švica; IceJand ■■ Islandija: Non\-ay = Norveška; Denmark ~ Danska; Britain ■■■■■ Velika Britanija.; France ~ Francija; Auslria ~ Avstrija; Spain ■■■ Španija; Belgium - Belgija; haly - Italija: Poriugal ~ Portugalska; Mehico Mehica; Chile. = čile; Pražil - Brazilija: South A/rica Južna Afrika; Nigeria ■■■ Nigerija: Canada ~ Kanada; USA ■■■■■■ ZDA; Ireland - Irska Vir: ' Inglehart (199?, 335). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO Raziskave v teku Raziskovalni instituti svetovnega merila, ki se ukvarjajo s proučevanjem razis¬ kovanega področja našega prispevka, so: 1. Institut za študije ekonomske kulture"', 2. Institut za napredne kulturološke študije 17 in 3. Raziskovalni center za vzhodnoevropske študije 18 . Institut za študije ekonomske kulture Institut za študije ekonomske kulture je bil ustanovljen leta 1985 na Bostonski uni¬ verzi, njegov direktor je Peter L. Berger 19 . Raziskave so usmerjene na sistematične študije, ki proučujejo odnos med ekonomskim razvojem in sociokulturnimi spre¬ membami v različnih delih sveta. Kulturo pojmujejo v širšem družbenem smislu, tj. kot prepričanja, vrednote in način življenja različnih družbenih skupin. Institut izdaja vsako leto poročilo o napredku na nekaj straneh, kjer povzema¬ jo dogodke in projekte preteklega leta. Institut dela na zaključni fazi velikopotez¬ nega projekta o globalizaciji in kulturi v desetih državah. Peter L. Berger je skupaj s Samuelom Huntingtonom leta 2002 izdal knjigo z naslovom Mnogo globalizacij: kulturna raznolikost v sodobnem svetu 20 . Institut za napredne kulturološke študije Institut je bil ustanovljen leta 1996 na Univerzi v Virginiji, njegov izvršni direktor je James Davison Hunter. Sodelavci instituta so izdali mnogo publikacij o kulturi v ZDA. Trenutno delajo na projektu Kulturna globalizacija v sodelovanju z Institutom za študije ekonomske kulture Bostonske univerze. Ta obširen razisko¬ valni projekt je bil sprožen leta 1998, osredotočen pa je na precejšnje, a skoraj neraziskane, kulturne vplive ekonomske globalizacije na deset vključenih držav. Osredotočenje ameriškega dela študije je proučevanje svetovnih pogledov elit in kvazi elit prvih bojnih črt ameriško temelječe globalizacije. Študija proučuje ključno sestavino globalizacijskega procesa: različne strategije, ki jih ključni akter¬ ji uporabljajo pri izvajanju in uzakonitvi svojih iniciativ. Raziskovalni center za vzhodnoevropske študije Raziskovalni center za vzhodnoevropske študije je bil ustanovljen na Univerzi v Bremnu leta 1982 pod vodstvom profesorja Wolfganga Eichwede. Raziskave so usmerjene na proučevanje sodobnega kulturnega in družbenega razvoja v srednji in vzhodni Evropi. Po padcu Berlinskega zidu in s tem komunističnega režima pa proučujejo spremembe v socio-političnem razvoju. Predvsem proučujejo spre- "• Institute for tke Study o/Economtc Cullure (povzelo po Boston universily, 2002). 17 Institute for aclvanced studies in cullure (povzeto po University of Virginia, 2002) '• Research Centre for Basi Buropean Studies (povzeto po Universilšt Bremen, 2002). o Institut je bil ustanovljen, ker se po mnenju Petra Bergerja ekonomisti ne marajo ukvarjali s kultu¬ ro. saj se je ne da proučevali s tipičnimi ekonomskimi metodami. Družbeni znanstveniki, ki proučujejo kulturo, pa ne upoštevajo ekonomskih sklepov, saj se jim ekonomska veda zdi pretežka. Many Globalizations: Cultural Diversity in the Contemporary World. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tjaša ŽIVKO 484 membe na Poljskem, na Češkem in Slovaškem, Madžarskem, v Nemčiji in Rusiji. Prav tako sodelujejo s številnimi raziskovalnimi institucijami iz teh držav. Interesne teme so kultura, politika in družba oziroma njihovo prekrivanje. V okviru projekta Ekonomska kultura in tranzicija je nastala publikacija “Podcenjena dimenzija - vloga ekonomske kulture v vzhodnoevropski tranziciji 21 ” (Hans-Hermann Htjhmann, 1999). V svoji raziskavi so ekonomsko kulturo defini¬ rali kot celoto znanja, izkušenj, zaznav, vrednot in načina vedenja celotnega naro¬ da ali posameznih družbenih skupin. Ekonomska kultura določa nacionalni karak¬ ter tržnega gospodarstva (npr. Rusije, Poljske...). Sklepne misli Sodobne socio-ekonomske tematizacije kulture se od klasičnih razlikujejo predvsem po pristopu. Klasiki socio-ekonomske misli (Weber, Durkheim, Parsons itd.) so z makro družbenega zornega kota problematizirali zvezo med kulturo (zla¬ sti delovne etike v religioznih sistemih), načinom gospodarjenja ter družbenimi in ekonomskimi strukturami. Uvedba sodobnih programov za računalniško obdelavo vse bolj obsežnih podatkovnih baz na tem področju (npr. EVS, WVS) je v zadnjih desetletjih 20. sto¬ letja spodbudila nastanek novih in novih empiričnih raziskovalnih modelov za raz¬ iskovanje različnih kulturnih orientacij, vedenjskih praks in družbenih struktur. Tovrstne raziskave afirmirajo kulturo kot sociološki in ekonomski fenomen ter dokazujejo kulturno pogojenost ekonomskih praks in struktur na korporativni, nacionalni in nadnacionalni ravni. S tem opozarjajo na bogato kulturno pestrost globalnega prostora, ki se v procesu globalizacije nikakor ne bi smel unificirati, ampak nasprotno, spodbujati uveljavljanje različnih kulturnih entitet v postmoder¬ nih družbah. Predpogoj za spoštovanje različnih kulturnih entitet in demokratične medkul¬ turne komunikacije je njihovo poznavanje. Prav zato so sporočilne vrednosti in znanstveni izsledki študij Ronena in Shenkarja, Hofstedeja, Trompenaarsa, Ingleharta, Bergerja, Hohmanna in drugih sodobnih "kulturologov” izjemnega pomena ne le za sodobno družboslovno znanost, ampak tudi za različne javnosti v svetu. LITERATURA Boston university (2001): Institute tor the Study of Economic Culture: Project on Globalisation and Culture. Dostopno preko http://www.bu.edu/isec/progrcp2k2kl.html, 20.1.2003. Brodbcck, Felix C. et al. (2000): Cultural variation of leadership prototypcs across 22 European countrics. Journal of Occupational and Organizational Psychology 73(1): 1-19. GLOBE - Global Leadership and Organizational Effectiveness Programme (1995). GLOBE. liine unterschalzte Dimension - Zur Rolle ivirtschaftskultureller Faktoren in cler osleuropdischen 7 ra i isfonnalio n. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tjaša ŽIVKO Dostopno preko http://www.ucalgary.ca/mg/GI.OBli/Public/index.htm, 17.1.2003. Inglchart, Ronald in Baker, Wayne 11. (2000): Modernization, Cultural Change, and the Persistence of Traditional Values. American Sociological Review 65(1): 19-52. Inglchart, Ronald (1997): Modernization and postmodernization: cultural, economic, and political change in 43 societies. Ncw Jcrscy: Princcton Univerity Press. Mercado ct al. (2001): liuropcan Business. lissex: Pearson. Ncw York University (2002): Simcha Ronen. Dostopno preko http://recanati.tau.ac.il/facul- ty/ronen_simcha.htm, 13.1.200. Ohio State University (2002): Oded Shenkar. Dostopno preko http://fi.s- her.osu.cdu/mhr/facuIty/shcnkar/, 13.1.2003. Ronen, S. in Shenkar, O. (1985): Clustering countries on attitudinal dimensions: A rcvicw and synthesis. Academy of Management Revicw 10(3): 435-454. Shenkar, Odcd (2000): Cultural Distance Revisited: Towards a More Rigorous Conceptualization and Measurement of Cultural Differcnces. Journal of International Business Studies 21(3): 519-527. Universitat Bremen (2001): Forschungstelle Osteuropa: Economic Culturc and Transition Research. Dostopno preko http://www.forschungsstelle.uni-bremen.de/projcktc/wirtsc- haftskultur_russland_engl.html, 13.1.2003. University of Michigan (1999): Institute of Social Research: World Values Survey. Dostopno preko http://wvs.isr.umich.edu/index.html, 20.1.2003. University of Michigan (2000): Ronald Inglchart. Dostopno preko http://wvs.isr.umich.edu/ringlehart, 27.1.2003. University of Virginia (2002): Institute for advanced studies in culturc: Projects. Dostopno preko http://www.virginia.edu/iasc/, 20.1.2003. 485 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 POLITOLOGIJA INFORMACIJSKE DOBE 486 Andrej A. LUKSIC* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK DIGITALNA DEMOKRACIJA Teoretski premislek Povzetek. Avtor izpeljuje tezo, da potenciale informacijsko- komunikacijske tehnologije (IKT) v političnem in civilno- družbenem prostoru ni mogoče v celoti izkoristiti, če je ta dizajniran le po konceptu predstavniške demokracije. Znotraj tega koncepta je IKT izkoriščena le za posredovanje informacij on-line in opravljanje storitev z možnostjo indivi¬ dualnega komuniciranja (elektronska pošta). Prav tako tudi drugi koncepti demokracije, poznani iz evropske zgo¬ dovine, vzpostavljajo mentalne in institucionalne okvire za omejeno razumevanje in ne popolno uporabo tehničnih potencialov IKT. Zato avtor v nasprotju z Van Dijkom sledi Heldovemu konceptu demokratične avtonomije, ki omogoča uporabo vseh potencialov IKT. Ključni pojmi: informacijsko-komunikacijska tehnologija, demokracija, elektronska demokracija, informacijska druž¬ ba Uvod Nereflektirano prepričanje, da informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) že sama po sebi prispeva k bolj demokratični družbi, želimo v tem prispev¬ ku postaviti pod drobnogled. Kakršno koli vrednotenje tehnologije, ki izhaja iz nje same, je nezadosten kriterij, da bi lahko o njej izrekli adekvatno sodbo o njenem pomenu za družbena in politična razmerja. Vsaka tehnologija se uporablja znotraj določenih zgodovinsko danih družbeno političnih razmerij, zato jo je treba tudi v tem kontekstu presojati. Ker nas zanima, kaj se dogaja z emancipatoričnimi poten¬ ciali IKT, ki jih ta tehnologija premore, znotraj (ne)demokratično urejenih družb 1 , bomo v ospredje prespraševanja postavili razmerje IKT in različnih konceptov demokracije, kot so se pojavljali v evropski zgodovini od stare Grčije dalje. Sodobni premisleki o IKT in njeni uporabnosti v političnem prostoru navadno samoumevno vzamejo kot kontekst, ki preprosto zaradi samoumevnosti zamolči- * Dr. Andrej Lukšič, docent na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, ' Razpravljanje o vplivu in posledicah IKT v socialnem in poli ličnem življenju se je izteklo v dveh razumevanjih IKT kot tehnologija svobode ali kot tehnologija centraliziranega nadzorovanja in registri¬ ranja. Na teh dveh razumevanjih sla zrasli tudi dve nasprotujoči si viziji: prva govori, da je napočil čas za novodobno atensko neposredno demokracijo, druga pa svari pred onvelovskim popolnim nadzorova¬ njem družbe. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ jo obstoječo demokratično ureditev, ki ima v zahodni civilizaciji že dolgoletno tra¬ dicijo. Govorimo o predstavniški oz. parlamentarno-strankarski demokraciji. Predpostavljena je kot najboljša in edina možna demokracija. Toda ta tip demokra¬ cije, kot bomo pokazali, ne omogoča, da bi se v političnem prostoru izrabili vsi teh¬ nični potenciali, ki jih IKT premore. Nekaterih potencialov informacijsko-komuni- kacijske tehnologije preprosto ni mogoče udejanjiti drugače kot tako, da se odpo¬ vemo konceptu obstoječega političnega organiziranja, tj. predstavniškemu kon¬ ceptu demokracije. Prepričani smo, da bi sploh lahko uzrli emancipacijske poten¬ ciale IKT in jih nato v političnem prostoru implementirali, da je treba ta koncept zamenjati z drugim(i) koncept(i) demokracije. Šele to omogoča implementacijo tistih tehničnih specifik IKT v političnem prostoru, ki jih predhodne elektronske tehnologije niti ne vsebujejo, to je možnost interkomunikacije, ki je pogoj za izva¬ janje e-komunikacijskega in e-odločevalskega procesa. Zato bomo v prvem delu tega prispevka pokazali na to, kateri koncepti zahoct- no-evropske demokracije katere tehnične potenciale IKT favorizirajo in katere zapostavljajo, v drugem delu pa, na osnovi prvih praktičnih poskusov v Sloveniji, kako je mogoče s pomočjo IKT implementirati model demokratične avtonomije v virtualnem prostoru. Na tem teoretskem ozadju bomo vrednotili tudi dosedanji razvoj informacijske družbe v Sloveniji in tudi raven izkoriščenosti tehničnih potencialov IKT v proce¬ sih demokratizacije slovenske družbe. Različne politične pozicije in njihov odnos do IKT IKT so danes del vsakdanjega življenja. Po eksplozivni uporabi v devetdesetih letih v številnih organizacijah in gibanjih v političnih, vladnih in uradniških institu¬ cijah so postale del življenja slehernega posameznika. Njihovega socialnega in političnega vpliva preprosto ni mogoče spregledati. Prav tako tudi ni več možno pristajati na poenostavljeno tehnicistično glorificiranje te tehnologije. Vstopila je, kot vsaka druga praktično življenjska tehnologija, v naš svet in postala del našega vsakdana. Poudariti pa je treba, da je po svoji naravi ambivalentna (Van Dijk: 1991/94)’, dopušča namreč, da se jo npr. v političnem prostoru uporablja za kano- niziranje obstoječih političnih razmerij ali za vzpostavljanje novih emancipatorič- Več o lem glej v Jan A. G.M. van Dijk: Models ofDemocracy - Beltinci tke Design and Use ofNeiv Meclia in Bolilics, The Public, šl.l, 1996. 487 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ nih prostorov oziroma za uvajanje elektronske demokratizacije ali elektronske demokracije 3 * 5 . V Sloveniji se v zadnjem desetletju prakticira predstavniško-parlamentarna demokracija kot jo poznamo tudi v industrijsko razvitih državah. Tako kot v teh državah tudi v Sloveniji poznamo vrsto institucionalnih rešitev, ki ne izhajajo iz koncepta predstavniške, temveč iz drugih konceptov' demokracije. Najnovejši impulzi za institucionalno dograditev obstoječega političnega sistema prihajajo z Aarhuško konvencijo 5 , ki “zapoveduje” participativno demokracijo. Čeprav je njeno področje omejeno na okoljevarstveno politično areno, pa ne gre zanemari¬ ti, da predstavlja dobre normativne okvire tudi za širši razmah e-participacije. Tem trendom pa tudi v Sloveniji niso vsi naklonjeni. Predvsem tisti, ki v IKT prepoznavajo zgolj možnost centraliziranega nadzorovanja in registriranja, niso v IKT pripravljeni prepoznati nikakršnih drugih potencialov, ki so v korist razmahu demokracije. Postavili so se v bran obstoječemu predstavniškemu sistemu. Prepričani so, da je treba storiti vse za ohranitev obstoječega političnega sistema takšnega, kakršen je. Kategorično zavračajo kakršno koli razmišljanje o njeni pre¬ novi v smeri neposredne ali participativne demokracije. Ta tip demokracije je zanje, čeprav se ohranja hegemonska vloga predstavniško-parlamentarne demo¬ kracije, čista utopija ali celo zelo nevarna politična zahteva, ki nas vrača nazaj v obdobje samoupravljanja, tj. totalitarizem. Takšna stališča do IKT, do političnega sistema in/ali do demokracije je mogoče zaslediti tako v slovenski politični nomenklaturi kot v nekaterih vladnih politikah, pa tudi nekaterim akterjem iz civil¬ ne družbe niso tuja. Obstajajo pa seveda tudi drugi, ki so veliko bolj naklonjeni e-demokratičnim idejam. To so predvsem tisti (politični in civilnodružbeni) akterji, ki so v sedanji politični ureditvi porinjeni na rob ali pa celo sistemsko izrinjeni iz komunikacij¬ skih in odločevalskih procesov, in ki niso več pripravljeni obstoječim sistemsko določenim odločevalcem prepuščati odločitve, ki oblikujejo tudi njihove pogoje življenja in delovanja. Poleg tistih, ki branijo obstoječ predstavniški sistem, in tistih, ki so ga priprav¬ ljeni institucionalno podgrajevati, oboji pa so do neke mere pripravljeni uporab- 3 lilektronska demokratizacija označuje razumevanje IKT kot sredstvo za doseganje večje učinkovi¬ tosti in dostopnosti javnosti oziroma državljanov do uveljavljene forme predstavniške demokracije. Glavni zagovornik elektronske demokratizacije so politične stranke in državne (politične) institucije, zato so tudi njihove spletne strani udejanjanje ciljev elektronske demokratizacije. Največji potencial IKT ki ga vidijo ti zagovorniki, je v izboljševanju predstavniške demokracije. Medtem ko večina nevladnih spletnih strani udejanja koncept elektronske demokracije, ki pomeni obliko neposredne demokracije z uporabo elektronskih medijev, npr. računalniških omrežij. Obstajala dva podkoncepta:prvi (neposredna demokra¬ cija) predvideva odpravo predstavniških institucij in političnih strank, do katere naj bi prišlo zaradi nepo¬ srednega dogovarjanja med državljani in vlado. Drugi (participativna demokracija) pa ne predvideva popolne odprave predstavništva. V lem primeru naj bi uveljavitev elektronske demokracije pomagala pri olajšanju prenosa političnih informacij in odziva nanje med političnimi predstavniki in državljani oziro¬ ma kritično javnostjo ter dvignila stopnjo legitimnosti odločitvam, politikam in programom. V obeh prime¬ rih je glavni cilj povečanje stopnje politične participacije (Becker: The Tulure o/I'eledemocracy, 2000) ' Glej lukšič, Igor: Liberalizem versus korporativizem, ZPS, 1994, Ljubljana 5 'The Convention on Access to Information, Public Participation in Decision Making and Access to Justice in TnvironmentalMatters, http:/ www.unece.org/env/pp (2.3.2003) TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ ljati IKT, pa obstajajo v Sloveniji tudi tisti, ki ugotavljajo, da demokracija kakršna koli že je, izgublja svojo podstat s tem, ko pojema moč in vloga političnega siste¬ ma nacionalnih držav z razmahom transnacionalnih korporacij in drugih organi¬ zacij, ki lahko enostavno obidejo voljo nacionalnih držav. Oblikujejo se globalni akterji s fragmentirano globalno politično močjo, ki jim šibke (majhne) nacional¬ ne države ne morejo biti kos * 6 . S tem najedajo suverenost nacionalnih držav in nji¬ hovo moč sprejemanja ter implementacije odločitev na svojem teritoriju. K temu je svoje prispevala tudi IKT. Cela vrsta nacionalnih in nadnacionalnih organizacij je s pomočjo IKT omrežij oblikovala neformalne socialne mreže, nekatere pa celo s korupcijo in kriminalom povezane nedemokratične in nenadzorovane centre poli¬ tične moči. To pa vodi v krizo nacionalne države in njene demokratične ureditve ter v libanonizacijo (balkanizacija) politik oz. v konec (nacionalne) demokracije. Te ugotovitve o demokraciji danes nas opozarjajo vsaj na dve stvari, ki jih mora¬ mo vzeti na znanje, in ki seveda vpliva tudi na konceptualni premislek o IKT in demokraciji. Znotraj transnacionalnih korporacij in v drugih globalnih asociacijah je demokracija daleč pod ravnjo demokracije nacionalnih držav, s svojo nekontro¬ lirano (politično in ekonomsko) močjo pa od znotraj najedajo tudi demokracijo v nacionalnih državah 7 . Torej proces demokratizacije zaostaja, po drugi strani pa je dosežena stopnja (nacionalne) demokracije ogrožena. Diagnozo o krizi nacionalne države in ogroženosti demokracije dopolnjuje Ulrich Beck v Družbi tveganja (2001). Ugotavlja, da nacionalna država slabi zaradi hkratnega premika institucionalne politike na dve ravni, in sicer institucionalna politika se je pomaknila na teren globalnih zadev po eni strani, po drugi pa na raven civilnodružbenih zadev. Ta pomik je povzročil dvome o političnem primatu nacionalne države in o pomenu njene institucionalne politike. Te usode nacional¬ ne države pa ne deli tudi demokracija. Demokracija prav nasprotno zaseda nove prostore v civilni družbi in dobiva nove forme, ki lahko nadomeščajo ali pa dopol¬ njujejo obstoječo institucionalno demokracijo nacionalne države. Tisti (politični) akterji, ki jim gre za emancipacijo in ki svoje delovanje utemeljuje¬ jo na tej diagnozi, seveda uporabo IKT-ja ne zapirajo le v nacionalne okvire. Za njih je pravi prostor bitke za demokracijo globalni svet 8 . Pri tem pa jim je v veliko oporo prav IKT, s pomočjo katere (se) globalno informirajo, komunicirajo in organizira¬ jo, politično in javno, koordinirano z drugimi po svetu, pa delujejo v svojem naci¬ onalnem okviru. '■ V ilustracijo naj navedemo Jan A.G. van Dijkovo stališče, da moči evropskega parlamenta ati moči Organizacij združenih narodov preprosto ni mogoče primerjali s pričujočo močjo nacionalnih držav. 7 Več o tem je mogoče prebrati v članku Andreja l.ukšiča “Rizične tehnologije kot izziv za premislek o odločevalnih formah " IIP, št.3/01, str. 412-422. « Glej v lleld, D.: Cosmopolitan Oemocracv, ati Agenda /or A Netv World Order, Cambridge: Po\ity Press, 1995 in tudi Nick lotu: Jaslice, Society and Nature: an Fzcploratton of Politični Tlcologv, Roulledge, 199R 489 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ Različni koncepti demokracije in IKT Iz evropske zgodovine poznamo različne koncepte demokracije, ki so v različ¬ nih kombinacijah prisotni v sedanjih demokratičnih ureditvah industrijsko razvitih držav. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, koliko potencialov IKT so zaradi koncep¬ tualnih omejitev sposobni izkoristiti posamezni modeli demokracije oz. o njihovih absorpcijskih sposobnostih potencialov IKT, smo se oprli na Heldovo delo Modeli demokracije (1989) in na Van Dijkovo razpredelnico instrumentov IKT (Dijk, 1996: 45). Van Dijk v razpredelnico vnaša instrumente IKT, ki se uporabljajo v političnem sistemu, glede na štiri vzorce informacijskega toka: INFORMACIJSKI TOK - Alokucija (nagovarjanje) - Konzultacije (posvetovanje): - Registracija: - Konverzacija (pogovarjanje): INSTRUMENTI IKT računalniško posredovana volilna kampanja, računalniško posredovana informacijska kampanja, informacijski centri in javni servisi (civic Service) širše dostopen javni informacijski sistem, bolj razvit javni informacijski sistem (internet ipd.) registrski sistem vladnih služb in javne uprave, računalniško podprto državljansko povpraševanje, e-referendum, e-volitve, e-zbori (polis) seznam oglasnih desk (BBS sistem), e-pošta in telekonference, e-mestne hiše (razpravljalni forumi), podporni sistemi skupinskemu odločanju Van Dijk (1996: 45) opozarja, da je mogoče zgoraj navedene instrumente IKT ustrezno razumeti in uporabiti v luči različnih konceptov demokracije. Najbolj eks¬ plicitno naštevajo uporabnost posameznih instrumentov IKT zagovorniki nepo¬ sredne demokracije, medtem ko so zagovorniki drugih konceptov demokracije bolj zadržani in je le implicitno mogoče razkriti, kateri instrumenti IKT jim kon¬ ceptualno najbolj ustrezajo. Da bi lahko iz zgodovinsko preskušenih konceptov demokracije, ki jih ni bilo malo, prišli do modelov demokracije, ki pojasnjujejo le osnovne elemente demo¬ kratičnih form in njim predpostavljene strukture in razmerja, in jih potem premis¬ liti v luči instrumentov IKT, se bomo oprli na Heldovo delo Modeli demokracije (1989), v katerem opredeli devet modelov, od tega so štirje klasičnega, pet pa sodo¬ bnega tipa. Po isti poti se je odpravil tudi Van Dijk (1996: 45), ki pa je od devetih Heldovih modelov uporabil le pet, in sicer tekmovalno-elitistični model, plurali¬ stični model, model legalistične demokracije, model participativne demokracije in TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ model neposredne demokracije, ki ga je modificiral v model plebiscitarne demo¬ kracije. Opustil pa je prve tri klasične modele, to je model klasične demokracije, model protektivne demokracije in model razvojne demokracije ter enega od sodo¬ bnih modelov, ki ga Held najbolj poveličuje, to je model demokratične avtonomi¬ je. Naša zastavitev sledi Van Dijkovi z dopolnilom modela demokratične avtonomi¬ je, ker smo prepričani, da ta koncept demokracije najbolj integralno zaokroža upo¬ rabo potencialov IKT, hkrati pa nas napotuje na premislek o emancipatoričnih potencialih in možnostih nadgradnje obstoječe stopnje razvoja demokracije. Modeli demokracije so teoretični konstrukti, so idealni tipi, ki so v realnem živ¬ ljenju skombinirani v konceptualno rešitev, ki je kompromis med močmi odloču¬ jočih akterjev. V tem konceptu zavzema en model hegemonsko pozicijo, drugi pa so bolj ali manj pomemben dodatek. Pri razumevanju udejanjajočega se koncepta demokracije je poznavanje idealnih tipov lahko le toliko v pomoč, kolikor nam pomagajo pri jasnem prepoznavanju, kateri tip ima hegemonsko pozicijo, kateri so ob njem še vključeni in tudi, kateri so povsem izključeni iz udejanjajočega se koncepta demokracije. Na tej podlagi, na podlagi idealnih tipov, bomo tudi mi pre¬ sodili, kateri modeli so bili vključeni, kateri pa izključeni, pri snovanju informacij¬ ske družbe v Sloveniji. Van Dijk na podlagi izbranih petih Heldovih modelov demokracije oblikuje dvodimenzionalno analitično razpredelnico, s katero želi razločevati sodobne poglede na demokracijo po dveh dimenzijah. Prva v razpredelnici razločuje mode¬ le glede na cilj demokracije oziroma ali je pri modelu demokracije temeljni cilj oblikovanje mnenja ali tudi sprejemanje odločitev, druga dimenzija pa razločuje modele glede na sredstva za doseganje tega cilja oziroma, ali se ti cilji dosegajo na reprezentativni ali neposredni način. Tako dobi naslednjo razpredelnico: Tabela 1: V dvodimenzionalni tabeli razvrščenih pet modelov demokracije (Vir: Van Dijk, 1996: 46) IKT ponuja predvsem sredstva in iz celotnega nabora zagovorniki posamezne¬ ga modela demokracije izberejo in favorizirajo le določene instrumente IKT, druge pa zapostavljajo in jih razglašajo za neustrezne ali celo nevarne. Tekmovalno-elitistični (kompetitivni) model demokracije Glede na značilnosti tega modela se v političnem prostoru uporaba instrumentov IKT reducira na volitve in informacijske kampanje. Do volivcev prihajajo politične elite s pomočjo televizije in interaktivnih medijev, ki v neposrednem stiku prek diferenciranih političnih sporočil nagovarjajo ciljno izbrane potencialne volivce. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ Zainteresirana javnost, razumljena le kot fragmentirano volilno telo političnih voditeljev in strank, pa mora imeti možnost dobiti informacije o pogledih, stališčih in ravnanju svojih izvoljenih voditeljev in predstavnikov. Torej mora imeti možnost dostopa do množičnih in novejših javnih informacijskih sistemov. Registrski sistem vlade in javne administracije je naslednje področje uporabe IKT, ker le-ta vitalno krepi državno avtoriteto in po drugi strani tudi učinkovitost države. Druge instrumente IKT, ki so namenjeni za konverzacijo in registracijo (raz¬ pravljalni forumi, e-zbori ipd.), pa se uporabljajo le, če so v korist političnega vod¬ stva. Sama uporaba teh instrumentov je lahko zavajajoča, saj lahko naivno verjame¬ mo, da gre za model neposredne demokracije, kar pa ne drži. Legalistični model demokracije Z vidika tega modela demokracije je pomen IKT v političnem sistemu omejen na odpravljanje osnovnega problema obstoječega političnega sistema, to je odpravlja¬ nje informacijskega deficita. Informacijski deficit nastaja na treh ravneh: na ravni političnega sistema, na ravni razmerja med vlado (administracijo) in državljani ter na ravni uravnoteženega delovanja treh vej oblasti. 1. Krize sodobnih političnih sistemov in nacionalnih držav so razumljene po eni strani kot kriza organizacije (sistemi niso kos naraščajoči kompleksnosti tako druž¬ benega okolja kot sistema samega) in po drugi strani kot pomanjkanje informacij, ki nastajajo med drugim tudi zaradi birokratskih ovir. 2. Prepad med vlado in državljani se poglablja predvsem s pomanjkljivim informa¬ cijskim pretokom, in sicer tako v smeri od vlade k državljanom kot tudi od držav¬ ljanov k vladi. 3. Prav tako pa se z informacijskim deficitom oziroma z neustrezno razdelitvijo informacij pojasnjuje ogroženost uveljavljene delitve oblasti in sistema checks and balances, ki se kaže v naraščajoči moči izvršne oblasti v primerjavi z zakonodajno. Te probleme je mogoče rešiti tako, da ima izvršna in zakonodajna oblast, pa tudi politične stranke in drugi reprezentanti ljudstva enake možnosti dostopa do infor¬ macij. Uporaba IKT je v legalističnem modelu tako zreducirana na odpravljanje infor¬ macijskega manka z uvajanjem učinkovitejšega in bolj zmogljivega informacijske¬ ga sistema in informacijskega procesiranja. Te novosti pa omogočajo tudi večjo transparentnost delovanja političnega sistema, ki bi moral biti z uvajanjem teh teh¬ ničnih novosti sposoben spopadati se tudi s problemom kompleksnosti. Nekateri zagovorniki legalističnega modela, ki ne sodijo med konservativce ali liberalce, pa v IKT vidijo predvsem možnost, da se državi povrne moč vodenja, ki je bila v osemdesetih letih z neokonservativno politiko tako zelo omejena. V tej perspekti¬ vi se favorizirajo tisti mediji in instrumenti IKT, ki morajo ustreči dvema funkcija¬ ma: priskrbeti boljše informacije vladi, administraciji, reprezentantom in državlja¬ nom in narediti predstavniško vlado bolj odprto ter dostopnejšo za ljudi z obliko¬ vanjem interaktivnih komunikacijskih kanalov. Obe funkciji je mogoče zadovolje¬ vati z ustreznimi instrumenti IKT, ki pa so pod skrbnim nadzorom vlade, admini¬ stracije ali reprezentantov ljudstva. Zato se daje prednost računalniško podprtim TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ informacijskim kampanjam, informacijskim centrom in javnim servisom, širše dostopnim javnoinformacijskim sistemom, registrskim sistemom vlade in admini¬ stracije in računalniško podprtemu državljanskemu povpraševanju. Registrski sistem vlade in javne administracije je naslednje področje uporabe IKT, ker le-ta vitalno krepi državno avtoriteto in po drugi strani tudi učinkovitost države. Zavračajo in ne zaupajo pa instrumentom IKT, kot so elektronski referendum, elektronske debate med državljani in elektronski zbori, ki sodijo v registrski oziro¬ ma konverzacijski krog. Pluralistični model demokracije Za ta model demokracije sta zanimivi dve lastnosti IKT: 1) njena sposobnost teh¬ nično podpreti možnost večobličnega političnega informiranja in razpravljanja, ki omogoča vsakemu pogledu in organizaciji ali združenju, da pride do besede, in omogoča vsakemu tudi dostop do katere koli zainteresirane publike ter 2) razpo¬ laganje z interaktivnimi komunikacijskimi mrežami, ki so podpora mrežni koncep¬ ciji politike (politics). Zato se favorizirajo tisti instrumenti IKT in sistemi, ki se lahko uporabljajo za krepitev informiranja in komuniciranja v organizacijah civil¬ ne družbe ali med njimi. Večina teh instrumentov sodi v vzorce konzultiranja, regi¬ striranja in konverzacije. Te instrumente uporabljajo organizacije civilne družbe za oblikovanje svojih baz podatkov, na primer o članstvu in za informiranje svojega članstva in zunanje publike, oblikujejo pa se tudi množični in javni informacijski sistemi, registrski sistemi in razne računalniško zasnovane evidence in pregledi v samih organizacijah in institucijah. Najbolj favorizirani instrumenti IKT v plurali¬ stičnem modelu demokracije so elektronska pošta, diskusijski seznami, telekonfe¬ rence, podporni sistemi razpravam o bolj kompleksnih problemih, torej tisti, ki omogočajo konverzacijski sistem znotraj organizacije in med njimi, v združenjih in med njimi ter med državljani. Zapostavljeni pa so instrumenti, ki sodijo v krog alo- kucije. Plebiscitarni model demokracije Renesansa plebiscitarne demokracije se je v ZDA začela v šestdesetih letih z nastankom IKT in novimi interaktivnimi mediji. Izumljen je bil koncept teledemo- kracije in veliko se je eksperimentiralo s starimi in novimi mediji na lokalni ravni v smislu redizajniranja ustaljenih komunikacijskih kanalov med lokalno oblastjo, administracijo in individualiziranimi državljani. Ti poskusi so stavili na tehnične zmogljivosti novih medijev, prepričani, da so odpravljene dolgoletne ovire za uve¬ ljavljanje neposredne demokracije tudi v velikih in kompleksnih družbah. Zato ni nobenega razloga več, da bi se še ohranjal primat vlad in političnih institucij v poli¬ tiki. Odločanje v političnem sistemu naj bi nadomestilo kontinuirano beleženje volje individualnih državljanov. Zato plebiscitarni model favorizira registrske siste¬ me volitev in mnenja državljanov. Televolitve, referendumi in telezbori, ki naj bi se izvajali s pomočjo telefonov, računalniških omrežij, dvosmerne kabelske televizije in informacijske avoceste, so instrumenti, na katere prisega. Tem instrumentom pa so včasih dodani še konverzacijski instrumenti, kot so elektronske mestne hiše, telekonference ipd. Zavrženi pa niso niti konzultacijski instrumenti, ki omogočajo 493 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ komunikacijo med državljani ter množični in javni informacijski sistemi. Velikega nezaupanja pa so deležni instrumenti iz kroga alokucije in tisti, ki so v rokah insti¬ tucionalne politike. Participativni model demokracije Participativni model med morebitnimi instrumenti IKT favorizira tiste, ki so sposo¬ bni informirati in podpreti aktivnosti državljanov. Kompjuterizirane informacijske kampanje in javni informacijski sistemi morajo biti oblikovani tako, da odpravljajo prepad med “informacijsko bogatimi’’ in “informacijsko revnimi”, sicer se bo ta le še širil. Edini način, da se odpre politični sistem in da postane njegovo delovanje transparentno, je uvajanje uporabniku prijaznih novih medijev in omogočiti, da bodo dostopni čim širšemu krogu ljudi. Elektronski diskusijski instrumenti so sredstva za oblikovanje mnenj, za učenje in aktivno participacijo. Seznami oglasnih desk v računalniških omrežjih, telekonference in elektronske mestne hiše so zelo koristne v očeh participativnega modela, le če v participacijske procese niso vklju¬ čene le socialne in intelektualne elite, in če so ti dizajnirani po meri diskusijskih instrumentov 9 . Zagovorniki participativnega modela pa niso pretirano naklonjeni instrumentom s področja registracije. Demokratična avtonomija Sredi devetdesetih let, ko je Van Dijk uporabil Heldove modele za premislek o raz¬ merju med modeli demokracije in IKT, je bilo morda še upravičeno model demo¬ kratične avtonomije, ki ga je Held oblikoval na podlagi kritičnega pregleda ugotov¬ ljenih pomanjkljivosti dosedanjih modelov demokracije, preprosto ignorirati s pragmatičnim argumentom, češ da je to še “utopični” model. Po naraščajoči težnji v evropskem političnem prostoru po političnem redizajniranju in institucional¬ nem aranžiranju, kar se po svoje kaže tudi v sprejeti Aarhuški konvenciji - v ta krog držav sodi tudi Slovenija -, in pa na osnovi najnovejših razprav o demokraciji (Becker, Beck, Giddens itd.), je smiselno, da tudi z vidika tega modela premislimo, katere instrumente IKT favorizira in ali ni morda ta model tisti, ki najbolj celovito izrablja emacipatorične potenciale IKT. Pri oblikovanju informacijske družbe, za katero se je Slovenija opredelila in je celo ena redkih držav, ki je to opredelitev institucionalizirala v obliki ministrstva, je tak premislek najbrž celo nujen. Ko Held premisli temeljno pojmovanje, ki je skupno različnim miselnim toko¬ vom o demokraciji, pokaže, kako je mogoče integrirati aspekte različnih pogledov na demokracijo v nov model demokracije, ki odpravlja vrsto pomanjkljivosti dose¬ danjih modelov Osnovne skupne težnje političnih miselnih tokov so po Heldu (1989: 255) naslednje: ustvarjanje najboljših pogojev, da bi vsi ljudje lahko razvijali svojo naravo in izražali svoje različne kvalitete, zaščita državljanov pred samovolj¬ no uporabo politične avtoritete in prisile oblasti, udeležba državljanov v določanju pogojev njihovega združevanja, razširitev ekonomskih možnosti za večjo dostop¬ nost sredstev. Zbirna točka teh teženj je koncept avtonomije, ki ga Held na ravni 9 Oba pogoja še nista ustrezno zadovoljena. Virtualne skupnosti, ki so na internetu in drugih omrež¬ jih, so še vedno pretežno moške, ki se dičijo z visoko izobrazbo, raven razprav pa je prej nizka kol na zavidljivi kakovostni ravni. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ načela opredeli z naslednjimi besedami:”Posamezniki naj bodo svobodni in enaki v določanju pogojev svojega življenja; to pomeni, da morajo imeti enake pravice (in v skladu s tem enake obveznosti) v natančnem določanju okvira, ki ustvarja in hkrati omejuje možnosti, ki so jim na voljo, če tega okvira ne širijo zato, da bi zani¬ kali pravice drugih.” Načelo avtonomije pa lahko ostane mrtva črka na papirju, če se ne bi lotili podrobne razlage pogojev njenega udejanjanja. V tem vprašanju se radikalno razlikujejo tudi dosedanje koncepcije, ki jih je mogoče preiti, če sledimo aspektom različnih koncepcij in če upoštevamo njihove omejitve. Held določitev pogojev udejanjanja načela avtonomije opre na svoje razumevanje politike in iz tega izpelje sklep, da se načelo avtonomije udejanja z “določanjem pogojev za sodelovanje državljanov v odločanju o problemih, ki so zanje pomembni” (Held, 1989: 262). To pomeni, da si je treba prizadevati za pogoje, v katerih je “demokratično organizirano politično življenje osrednji del življenja vseh” (Held, 1989: 262). Ali je mogoče narediti takšno kombinacijo države in civilne družbe, da bi se uveljavilo načelo avtonomije, in če je mogoče, kako? Načelo avtonomije je mogo¬ če realizirati v sistemu kolektivnega odločanja, kjer imajo svoje mesto tudi (čim širši krog) državljani, ko se razpravlja o javnih zadevah. Tak sistem mora izpolniti kriterije enakosti glasov, učinkovito participacijo, razsvetljeno razumevanje, konč¬ ni nadzor demosa nad zadevami, o katerih se odloča, in inkluzivnosti (Held, 1989: 262). Tak sistem mora vsebovati tudi ločitev države od civilne družbe, ki po Heldu velja za “osrednjo potezo vsake demokratične politične ureditve” (Held, 1989: 265), ker vse koncepcije, ki vztrajajo na tem, da državo lahko nadomesti civilna družba in narobe, zaidejo v velike težave. Zato svoj model demokratične avtono¬ mije utemeljuje na misli, da je treba “centralizirane državne institucije razumeti kot osnovo za udejanjanje zakonodaje, uveljavitev pravic, razširitev novih politik in obvladovanje neizogibnih konfliktov med posebnimi interesi” po eni strani, po drugi pa, da “civilna družba ohranja razlike toliko, kolikor jo oblikujejo področja družbenega življenja (svet doma, ekonomska sfera, kulturne aktivnosti in politična interakcija), ki jih organizirajo privatni ali prostovoljni dogovori med posamezniki in skupinami izven neposrednega nadzora države” (Held, 1989: 265). Na tej zamis¬ li so zasnovani tudi dosedanji modeli liberalne demokracije. Toda to še ne pome¬ ni, če Held sprejema njihov koncept ločitve države od civilne družbe, da hkrati sprejema katerikoli njihov model. Ugotavlja, da imajo dosedanji liberalni modeli hibe na dveh ravneh, in sicer na ravni civilne družbe, ker njena struktura “ne ustvarja pogojev za enakost glasov, učinkovito participacijo, korektno politično razumevanje in enak nadzor nad zadevami” in na ravni strukture države, ker “njene strukture ne ustvarjajo organizacijske sile, ki bi lahko ustrezno regulirala civilne centre moči” (Held, 1989: 266). Zato je treba oblikovati na ločevanju države od civilne družbe takšen model, kjer bi državne institucije postale učinkovitejši, dostopnejši in odgovornejši usmerjevalec javnega življenja, civilna družba pa aktivnejša v procesih nadzorovanja in odločanja o javnih zadevah. To pa Heldu pomeni, da je treba za udejanjanje načela avtonomije, demokratizacijo peljati na dveh ravneh, na ravni države in na ravni civilne družbe, toda ne ločeno, temveč v smeri njune medsebojne odvisnosti. Premisliti je treba forme in meje dejavnosti 495 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ države skozi vprašanje, kako je mogoče ustvariti bolj odgovorno državno politiko, forme in meje civilne družbe pa skozi vprašanje, kako je mogoče demokratično preurediti nedržavne dejavnosti? Dosedanja premišljanja o demokratizaciji po Heldovem mnenju niso pripomo¬ gla k oblikovanju bolj demokratične politike, ker si preprosto niso postavila prave¬ ga vprašanja: ali je mogoče zahteve po demokratičnem političnem življenju (javne razprave, dostop do centrov oblasti, splošna participacija ipd.) uskladiti z instituci¬ jami države (izvršna oblast, javne službe), ki postanejo zaradi delovanja v tajnosti in nadzora sredstev prisile ter zaradi lastne iniciative in interesov jeklene kletke, neprebojne za zahteve demosa. Za Helda je osnovno vprašanje demokracije, ki vodi v demokratizacijo politike, kako doseči, da se uveljavi suverenost parlamenta nad državo in suverenost državljanov nad parlamentom. To je mogoče doseči z omejevanjem delovanja javne oblasti, po drugi strani pa z razširitvijo pravic držav¬ ljanov, in to na formalni in praktični ravni. Ta sistem pravic po eni strani omejuje, po drugi pa omogoča kolektivne aktivnosti na številnih področjih in s tem zago¬ tavlja udejanjanje načela avtonomnosti. V sistem pravic sodijo državljanske pravi¬ ce (enake pravice pri volitvah, enaki pogoji za učinkovito participacijo, razsvetlje¬ no razumevanje in oblikovanje političnih zadev), socialne pravice (reprodukcija, vzgoja otrok, zdravje, izobrazba) in ekonomske pravice, ki omogočajo ekonomsko in finančno osnovo za udejanjanje načela avtonomije. Iz teh pravic izhajajo dolo¬ čene medsebojne obveznosti državljanov in tudi odgovornost države do posamez¬ nih skupin državljanov, ki pa se jih izvoljene vlade ne bi mogle izogniti ali jih celo razveljaviti. Javna oblast bi torej imela opredeljeno področje delovanja z jasno opredeljenemu mejami svojega svobodnega delovanja. Vprašanje distribucije in socialne pravičnosti pa bi postalo jedro vladavine zakonov, s čimer bi bili zagotov¬ ljeni minimalni pogoji za uveljavljanje načela avtonomije in vladavine demokraci¬ je. Enakopravnost, pravi Held, bi se razširila s formalne enakosti pred zakonom, ki jo mora država že sedaj zagotoviti, na enakost dejanskih možnosti, ki omogoča, da državljani lahko tudi dejansko izkoristijo zakonsko dane možnosti. Govorimo o opolnomočenju pravnega sistema, ki pa take enakosti sam po sebi še ne bi zago¬ tovil, ker to ni v njegovi moči. V moči posameznikov, skupin in gibanj pa je, da bi se borili za tovrstno enakost s političnimi sredstvi v politični areni in pravnimi sredstvi na javnih sodiščih. Vsekakor bi se s tem povečala sposobnost državljanov, da se zoperstavljajo pretiranim intervencijam države v njihove svoboščine. To pa bi spodbudilo premik moči v smeri od države k parlamentu in od parlamenta k državljanom. Posledice, ki jih imajo te pravice za delovanje civilne družbe, so bolj ali manj jasne, postopoma pa bi bilo treba odstraniti še tiste elemente v njej, ki najedajo možnost kolektivnega odločanja. Vplivne družbene skupine in organizacije, ki so locirane v civilni družbi in ki sprevračajo demokratične izide, ne smejo imeti odlo¬ čilne vloge niti v demokratični državi niti v civilni družbi. Njihovo moč je treba omejiti. Tu misli Held na korporacije, interesne skupine (združenja industrijskih panog ali sindikati), ki s svojo močjo vplivajo na oblikovanje političnih vprašanj in skušajo izključujoče uveljaviti svoje interese na račun omejevanja ali celo izničeva¬ nja že pridobljenih privilegijev drugih, manj močnih skupin (na primer manjšin- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ skih ali marginalnih skupin). Država in civilna družba morata postati druga drugi pogoj za njun demokratični razvoj. V civilni družbi bi morali stare centre moči omejiti ali celo razpustiti, vzpostaviti pa nove razmere, v katerih bi imeli državljani večje možnosti nadzora nad svojimi lastnimi projekti v sferah javnega pomena. Pri tem bi se bilo mogoče učiti od konceptov neposredne demokracije, kar pa ne jem¬ lje zaleta eksperimentiranju z organizacijskimi strukturami, ki se lahko razvijejo le v praksi, ustrezajoč različnim družbenim in političnim pogojem. Potreba po alter¬ nativnih demokratičnih politikah, kjer je državna regulacija nezaželena in kjer so centri moči v civilni družbi, ki deformirajo demokratične procese, pod drobnogle¬ dom, je čedalje bolj prisotna in terja tudi nove institucionalne rešitve, zakonsko podporo in državno financiranje. To pomeni, da brez “zaščitene in neodvisne civil¬ ne družbe načela avtonomije ni mogoče udejanjiti” (Held, 1989: 272). Samo udeja¬ njanje načela pa producira model države in družbe, ki ga Held imenuje demokra¬ tična avtonomija. Ta model skuša odpraviti stanje z ustvarjanjem možnosti, da se državljani uveljavijo kot udeleženci v javnem življenju, to je v državljanski razsež¬ nosti, ki gre prek zvajanja demokratičnega življenja na občasne volitve, ki gre prek zvajanja dejavnosti ljudi v civilni družbi na njihovo “privatno” in kjer njihova aktiv¬ nost ne bo omejevana zgolj s količino sredstev, s katero lahko “privatno” upravlja¬ jo. Udejanjanje dvojnega procesa demokratizacije, ki odpravlja obstoječe neenako¬ sti, bo imela v prihodnosti podporo in želeno legitimnost. Na ravni države, kjer se zahteva, da državne institucije postanejo učinkovitejše, dostopnejše in odgovor¬ nejše pri usmerjanju javnega življenja oziroma, da se vzpostavijo pogoji za bolj odgovorno oblikovanje državne politike, se favorizirajo instrumenti s področja alokucije, konzultacije in registracije. Na ravni civilne družbe, kjer se pričakuje njena aktivnejša vloga v procesih nadzorovanja in odločanja o javnih zadevah, pa tudi demokratična preureditev nedržavnih dejavnosti, pa se favorizirajo instru¬ menti s področja konverzacije. Model demokratične avtonomije, ki ga je Held obli¬ koval na podlagi kritičnega pregleda dosedanjih konceptov demokracije in vanj povzel, po njegovi oceni, najboljše od vseh predhodnih, po naši oceni najbolj celo¬ stno izrablja instrumente IKT. Ovrednotenje razmerja demokracije in IKT v Sloveniji Vprašanje demokracije in informacijsko-komunikacijske tehnologije je za Slovenijo izjemno pomembno glede na to, da se je razvoj informacijske družbe v Sloveniji pred leti strateško-programsko zasnoval, in da se faza implementacije že nekaj let izvaja. V teh strateških premislekih in programih pa ni mogoče o e-demokraciji prebrati kaj več kot nekaj vrstic in še to temelji na modelu demo¬ kracije, ki je imel v Sloveniji hegemonsko vlogo pri oblikovanju političnih insti¬ tucij. Zato ni naključje, da se v razvoju informatizacije slovenske države favorizi¬ rajo predvsem tisti instrumenti IKT, ki ohranjajo obstoječa razmerja, jih podpira¬ jo in po možnosti krepijo moč obstoječih političnih akterjev. IKT je mogoče poleg prezentiranja dokumentov uporabiti tudi za proces njihovega nastajanja, torej za komunikacijski proces med (strokovnimi, političnimi in drugimi) akter- 497 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej A. LUKŠIČ 498 ji, ki so vključeni v nastajanje dokumenta. Gre za dizajniranje komunikacijskih prostorov, s katerim bi izkoristili še do sedaj neizkoriščen komunikacijski poten¬ cial IKT, pri čemer bi morali upoštevati tudi načela demokratične avtonomije. S tem se odpre novo obzorje razumevanja IKT in demokracije. Z dosedanjimi napori je Slovenija prišla do ravni informatizacije informacijske družbe. Čaka jo še proces “komunikatizacije", ki je naslednja stopnja v razvoju informacijske družbe. LITERATURA Analiza spletnih strani vladnih služb in ministrstev republike Slovenije (2002): CATI, Ljubljana (analitični poročilo). Barber, Benjamin R. (1990): Strong democracy: participatory politics tor a new agc. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press. Becker, Ted (2000): The Future of Teledemocraey, Praeger, Westport, London, ZDA. Bcck, Ulrich (2001): Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno, Krtina, Ljubljana Beck, Ulrich (2001): Freedom or Capitalism?, London. Bryan, Cathy (1998): Electronic democracy and the civic nctworking movement in contcxt, v: Roza Tsagarousianou (ed.): Cyberdemocracy, Roputledgc, London. Clift, L. Števen (1996): Using Electronic Communication for Political Discussions. [URI.:http://www.e-democracy.org/intl/library/ecomm.htmlj, (9. d. 2003). Grossman, I.awrence K. (1995): The Electronic Republic: Reshaping Democracy in the Information Age. New York...[etc.]: Viking. Held, David (1995); Cosmopolitan Democracy, an Ageenda for A New World Order, Cambridge: Polity Press, London Held, David (1989): Modeli demokracije, KRT, Ljubljana Jan A.G.M. van Dijk (1996): Models of Democracy - Behind the Design and Use of New Media in Politics, The Public, št.l. Kitchin, Rob (1998): Cyberspace: the world in the vvires. Chichester [ctc.J: J. Wilcy. Lukšič, Andrej (2002): Information Communication Technology and its Hmancipating Potcntials: Websites of the Ministries of the Republic of Slovenia, referat version 1.0, International Sociological Association, XV World Congress of Sociology,The Social World in the Twenty First Ccntury: Ambivalent Legacies and Rising Challenges, Brisbane, Australia, 7-13- julij 2002. Lukšič, Andrej (2003): Hermesovi obrazi demokracije, v: Lukšič Andrej in Tanja Oblak (ur.): S poti v digitalno demokracijo, zbirka Hermes, FDV, 2003, Ljubljana, http://odks.fdv.uni-lj.si/cknjige/edemokracija.pdf, str. 5-27. Lukšič, Igor (1997): Onkraj politične mehanike, str. 11-27, v Adolf Bibič (ur).: Kaj je politi¬ ka? Znanstveno in publicistično središče, zbirka Alfa, Ljubljana. I.ow, Nieholas (1998): Justicc, Socicty and Nature: an Exploration of Political Ecology, Routledge, London, Ncw York Darren Purcell (1999): Slovenska država na internetu. Open Society Institute, Ljubljana Tsagarousianou, Roza (1998): Back to the future of democracy? New technologies, civic nctworks and direct democracy in Greece, v: Roza Tsagarousianou (cd.): Cyberdcmocracy, Roputledge, London. Tsagarousianou, Roza (1998): Electronic democracy and the public sphere: opportunities and challanges, v: Roza Tsagarousianou (ed.): Cyberdemocracy, Roputledge, London. Žižek, Slavoj (1994): Zakaj kvantna fizika? Problemi, št. 1, Razprave št. 2, zbirka Analecta, Ljubljana TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Simon DELAKORDA Simon DELAKORDA * izvirni ZNANSTVENI ČLANEK PRVI POSKUSI DIGITALNE DEMOKRACIJE V SLOVENIJI Povzetek: Politološka analiza vsebin in uporabniških mož¬ nosti spletnih aplikacij, ki podpirajo elektronske odločeval- ske procese v lokalnih skupnostih in civilni družbi v Sloveniji, kaže na hegemonski pritisk predstavniških kon¬ ceptov demokracije pri dizajniranju virtualnih prostorov javne participacije v lokaln ih politikah, medtem ko se v kon¬ tekstu civilne družbe, elektronske komunikacijske in odloče- valske forme že oblikujejo po modelu demokratične avtono¬ mije. Ključni pojmi: elektronski odločevalski proces, elektronska demokracija, elektronska participacija, spletne strani, splet¬ ne aplikacije, uporabniške možnosti, internet, Slovenija, lokalne skupnosti, civilna družba 499 Uvod V članku bomo analizirali primera spletnih strani, ki na osnovi različnih mode¬ lov demokracije in vzorcev informacijskih tokov, predstavljenih v prvem delu član¬ ka Digitalna demokracija - teoretski premislek dr. Andreja A. Lukšiča, izkoriščata demokratične potenciale IKT za vključevanje javnosti v procese odločanja o javnih zadevah. Prvi primer predstavlja aplikacija E-demokracija na spletnem strežniku Mestne občine Velenje, drugi primer pa spletni forum Nacionalni energetski pro¬ gram (NEP) na internetu na spletnem strežniku Zveze strojnih inženirjev in tehni¬ kov Slovenije. Metodološka izhodišča V različnih opredelitvah in tipologijah uporabe instrumentov IKT v političnem procesu (Hagen, 1996; van Dijk, 1996; ^Becker in Slaton, 2000; Oblak, 2002) je za politološko analizo spletnih aplikacij pomembno njihovo razlikovanje na podlagi dveh meril: 1. koncept oziroma model demokracije, na osnovi katere je dizajnira- na posamezna aplikacija in 2. vzorci informacijskih tokov participacije, ki jih v obli¬ ki uporabniških možnosti ponujajo posamezne aplikacije. Prvi kriterij razlikovanja modelov demokracije je bil podrobneje predstavljen v prvem delu besedila (Held, * Simon Delakorcla, študent magisterskega študija na Fakulteti za družbene vede . Univerza v Ljubljani TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Simon DELAKORDA 500 1989). Pri natančnejšem opredeljevanju drugega merila, vzorcev informacijskih tokov (nagovarjanje, posvetovanje, registracija in pogovarjanje) (Dijk, 1996), pa si lahko pomagamo z Hagenovo opredelitvijo štirih razsežnosti politične participaci¬ je. Hagen (1996: 66) kot prvo razsežnost politične participacije pojmuje iskanje informacij in vzdrževanje koraka s tokom aktualnih dogodkov (vzdrževanje stanja informiranosti). Drugo razsežnost tvori aktivna politična razprava, ki jo ima posa¬ meznik z družinskimi člani, prijatelji, sosedi, sodelavci itd. Glasovanje pomeni tret¬ jo razsežnost politične participacije. Samo glasovanje, po mnenju Hagena, ni samo osrednji koncept demokracije, ampak tudi najpomembnejša razsežnost politične participacije. Zadnja, četrta razsežnost participacije pomeni politično aktivnost (delo političnih aktivistov pri organiziranju kampanj, zborovanj, državljanskih pobud, strankarskih srečanj, prostovoljno delo v lokalni samoupravi itd.) (Hagen, 1996 : 66 ). Metodologija, s katero bomo analizirali izbrane spletne aplikacije, se imenuje sociosemiotična analiza. Darren Purcell (1996: 17) jo opredeljuje takole: ESociosemiotična analiza zagotavlja vsebinsko pogojeno metodologijo za analizi¬ ranje spletnih strani, ki zaradi tehnologije sodijo v veliko prostorskih kontekstov. Sociosemiotika, /.../, zagovarja umestitev znakov v kontekste, v katerih so bili ustvarjeni, toda ob upoštevanju dejstva, da je tudi interpretacija ključnega pomena za razumevanje besedila. Sociosemiotika poudarja tako znake kot tudi nesemiotič- ne strukture (ekonomske sisteme, nacionalizem, kulture, državo), v katerih se ti znaki nahajajo". V našem primeru bomo kot sociosemiotični strukturi analize uporabili znake, simbole in vzorce informacijskih tokov, ki jih je mogoče razbrati iz vsebinskega in uporabniškega dizajna izbranih aplikacij. Pričakujemo, da bomo s pomočjo meto¬ de tekstualne analize' izbranih spletnih strani ugotovili, katere participativne mož¬ nosti so na voljo uporabnikom in na osnovi katerih modelov demokracije so dizaj- nirane. Analiza 1. E-demokracija v Mestni občini Velenje 2 E-demokracija na spletnem strežniku Mestne občine (MO) Velenje predstavlja do danes najambicioznejši slovenski poizkus praktične vpeljave koncepta e-demokra- tizacije v odločevalske procese na lokalni ravni. Aplikacija je rezultat širokega kon¬ senza lokalnih političnih, ekonomskih in strokovnih elit ter informacijskega znanja v Velenju. Konsenz navedenih akterjev je rezultiral v seriji projektov informatizaci- ' “/../tekstualna analiza zahteva, da raziskovalec pokaže vsaj poznavalsko percepcijo kontekstov in ideologij, v katerih obravnavano besedilo naslaja. S tem vprašanjem se ukvarja sociosemiotika. Uporabiti jo je mogoče za temelj terenskega dela, ki govori o avtorjih spletnih strani in njihovih konzumeniih v raz¬ ličnih prostorskih kontekstih, tudi tistih, ki živijo v krajih, predstavljenih v tej podobi” (Darren Purcell. J996:59). - hllp://www. edemokracija. com/velenje/index. hi m TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Simon DELAKORDA je lokalne občinske uprave, digitalizacije mesta Velenja kot celote in javnega poli¬ tičnega življenja v njem. Vstopna stran Velenjske e-demokracije ponuja obiskovalcu tri uporabniške možnosti oz. tri informacijske tokove e-participacije. Prva možnost se imenuje Eaktualna tema“, kjer lahko uporabniki posredujejo svoje predloge in pobude na objavljeno temo, ki jih župan ali pa odgovorna oseba za to področje enkrat teden¬ sko komentira neposredno na spletni strani in pa prek različnih lokalnih medijev (radio, časopis, TV). Druga uporabniška možnost ima naslov Epobude svetnikom", ki omogoča občanom zastavljanje pobud ali vprašanj posameznemu svetniku, skupini svetni¬ kov (političnim strankam) ali pa mestni občini. Pri tem je posebej poudarjeno, da so vsa vprašanja in odgovori javni, uporabniki pa imajo tudi dostop do podatkov o svetnikih in njihovih poslanskih skupinah. Tretja uporabniška možnost, Eneposredni prenosi sej" pa omogoča uporabnikom neposredno spremljanje posnetkov sej mestnega sveta MO Velenje ter javnih okroglih miz prek interneta. Vstopna stran vsebuje tudi pomembno simbolno razsežnost. Barvna podoba je namreč prilagojena barvam MO Velenje (rumeno-zelena kombinacija). Poleg izbora barve stopata v ospredje še grb MO Velenje ter podoba grškega jonskega stebra, ki pomeni simbol antične neposredne demokracije in tradicijo mestne agore, na kateri pripadniki mesta enakopravno, demokratično in svobodno odlo¬ čajo o poteku in kakovosti skupnega življenja. Slika 1: Vstopna spletna stran E-demokracija MO Velenje * Mavtna Občina ¥**<»« j« - vnit- not 4 - Cdft Vmvt Pvverft«« tccls H»*> : . U ,0'C? ~ X-VC? \yrrt OKVM"*:™*,. Mestna Občina Velenje Sk mlMi k i *»>«* £*&!>$« sr. ->s (»me-,--.*«***-«, fes ■&«■•*'* «'■> oftoomm o«#*-« t>:< tKidroč)« tadftoste tudt v ilv» Prenos fcdjša tahke pwat«> kabetstes-a >;»x*J)a /333 »S r« Yi4tib ifcrapeh, pas o«; miiki in pr»fcra8 v čiicf-j ve* pObuciti ocsamajr.sNat *v«tr8iasvatpifara «8 raasiiši ofctfpi; V** . vptaianj« K> ■ z!(«» ).««m ps-V« tVKtM «y r - f ; j t \ , y, f ■ • ■■; „ ■ W tt. fi ., ^ •, ^ :f f ■ nPT ‘ ''<> $*#»** ' mvof^tneat rftsr#&*&torna' Aplikacija “Pobude svetnikom ” Če je prva aplikacija namenjena neposredni elektronski komunikaciji med izvršno vejo oblasti in občani, je aplikacija “Pobude svetnikom" namenjena komunikaciji med zakonodajno vejo mestne oblasti (občinskem svetu) in občani. Tudi ta aplika¬ cija ima obliko preprostega foruma, ki omogoča uporabnikom postavljanje vpra¬ šanj svetnikom in dostop do informacij o svetnikih, njihovih strankah in svetniških skupinah. Forum omogoča neposredno naslavljanje na posameznega svetnika ali na posamezno politično stranko, odgovori pa so neposredno prikazani pod vpra¬ šanjem. S tem je zagotovljena transparetnost in dostopnost občinskih svetnikov. Za primernost vprašanj in pobud skrbijo moderatorji. Vprašanja se naslavljalo na posa¬ mezne teme (okolje, komunala, uprava.). Občani se lahko na forum prijavijo, lahko pa ostanejo anonimni. V primerjavi s prej opisano aplikacijo “aktualna tema" gre tu za naprednejšo obliko informacijskega toka konverzacije. S pomočjo polito¬ loške analize je mogoče izpostaviti nekaj vsebinskih in proceduralnih problemov, ki izhajajo iz koncepta demokracije, po katerem je dizajnirana ta aplikacija. Prvič, ni natančno določenega kodeksa vedenja oz. etike pri postavljanju vpra¬ šanj. S tem tudi niso jasna pravila, kdaj lahko moderator zavrne vprašanje ter kakš¬ ne so sankcije, če uporabnik večkrat krši primerno vedenje. Drugič, manjka pregleden arhiv vseh vprašanj in odgovorov po datumu in vse¬ bini ter naslovnikov na katere se nanaša. K transparetnosti in odgovornosti bi pri¬ spevala tudi vodena in dostopna statistika, ki bi merila, kateri svetniki oz. svetniške skupine (politične stranke) dobijo največ vprašanj in kolikokrat so nanje odgovo¬ rili ter katere so bile teme. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 3/2003 Simon DELAKORDA Tretjič, zopet ni jasno, kaj se zgodi z vprašanji in pobudami občanov. Ali se v primeru večjega števila pobud na neko temo, ta uvrsti na dnevni red občinskega sveta, ali pa je tudi ta aplikacija, tako kot prejšnja, namenjena bolj ugotavljanju “volje ljudstva" in zagotavljanje navidezne legitimnosti, kot pa dejanskemu vključe¬ vanju v odločevalski proces. Tudi v primeru te aplikacije gre za informacijki tok konverzacije (pogovarja¬ nja), deloma pa tudi pa tudi alokucije (predstavljanja), saj so občanom na volju informacije o občinskih svetnikih. Slika 3 ' Spletna aplikacija “pobude svetnikom 15 '&m\' Aplikacija “Neposredniprenosi sej" Zadnja uporabniška možnost omogoča občanom, da neposredno spremljajo dogajanje v občinskem svetu MO Velenje ter javne razprave. Gre za aplikacijo, ki omogoča informiranje in transparentnost nad lokalnim političnem dogajanjem. Čeprav gre za “pasivno" obliko participacije, v kateri občani v teku spremljanja občinskih sej ali javnih razprav nimajo možnosti neposredne aktivne participacije (postavljanje vprašanj v živo, glasovanje,...), pa je ta aplikacija pomembna, zaradi javnosti takšnih srečanj. Kaže pa tudi na precej visoko raven informacijsko-tehnič- nega znanja v Velenju. Aplikacija omogoča informacijki tok alokucije, namenjene obveščanju in nagovarjanju občanov. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Simon DELAKORDA Slika 4: Spletna aplikacija “Neposredniprenosi sej“ Zaključek Na osnovi tekstualne analize, ki smo jo naredili v kontekstu uporabniških možno¬ sti spletnih strani E-demokracije v MO Velenje in modelov demokracije ugotavlja¬ mo, da aplikacija v prvi vrsti podpira informacijski tok konverzacije (pogovarja¬ nja), deloma pa tudi alokucije (nagovarjanja). Teoretska izhodišča, predstavljena v prvem delu, navajajo omenjeni obliki e-participacije (informiranje in razpravlja¬ nje) kot elemente pluralističnega, elitističnega in participativnega koncepta demo¬ kracije. Pluralistični koncept se kaže v večrazsežnosti političnega pogovarjanja in delo¬ ma informiranja o zadevah lokalnega pomena, ki omogočajo vsakemu posamezni¬ ku ali združenju, da pride do besede, da izrazi predlog ali vprašanje ter ima tako dostop do izvoljenih predstavnikov. Elitistični koncept je moč zaslediti v interesu političnih elit po neposrednem stiku prek odgovarjanja na vprašanja in predloge občanov, s čimer nagovarjajo potencialne volivce in krepijo legitimiteto in avtoriteto obstoječe oblasti, po drugi strani pa tudi lastno učinkovitost pri sprejemanju javnih politik. Participativni koncept se izraža v uporabniških možnostih, ki so sposobne informirati in podpreti aktivnosti državljanov ter zagotavljati odprtost lokalnega odločevalskega procesa tako, da je njegov potek transparenten in javen ter dosto¬ pen čim širšemu krogu ljudi. Elektronski instrumenti so pri tem razumljeni kot sredstva za oblikovanje mnenj, za učenje in aktivno participacijo. Sožitje treh različnih konceptov demokracije v uporabniških možnostih E- demokracije v Velenju ne pomeni, da gre za nadgraditev političnih procesov v smeri demokratizacije, saj so vsi trije koncepti postavljeni v okvir predstavniškega modela demokracije. Cilj aplikacij “aktualna tema“ in “pobude svetnikom" je sicer neposredno oblikovanje mnenja, ki pa je s sredstvom izvedenega predstavništva TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Simon DELAKORDA 506 prepuščeno v odločanje nosilcem izvršne in zakonodajne oblasti na lokalni ravni. To se kaže na različnih ravneh. Prvič, interaktivno komuniciranje med izvršno in zakonodajno vejo oblasti ter občani na drugi strani je omejeno na postavljanje vprašanj ter dajanje predlogov in pobud s strani občanov. Občani lahko pridobijo informacije in podatke, ki jih zanimajo, prav tako pa imajo na voljo arhiv, kjer je shranjena zgodovina pobud in vprašanj. Tako je mogoče na transparenten in hiter način ugotoviti, kaj so poglavit¬ ni javni problemi v MO Velenje. Drugič, ni povsem jasno, kaj se s temi pobudami zgodi v nadaljnjem procesu reševanja problemov (ali se o pobudi javno razpravlja, ali se uvrsti na dnevni red mestnega sveta, ali se za njeno rešitev zavzame župan,...). Prav tako nihče in nič ne zavezuje občinskih svetnikov, župana in občinske administracije, da odgovarjajo na zastavljena vprašanja in predloge. Tretjič, vse tri uporabniške možnosti na portalu ne omogočajo kompleksne, resne in poglobljene, še manj pa vsebinsko vodene javne razprave o problemih lokalne skupnosti. Ponujene aplikacije tako npr. ne ponujajo naprednega interak¬ tivnega komuniciranja med samimi občani, prioritetnega določanja ali celo glaso¬ vanja za postavljanje dnevnega reda tem. Manjkajo tudi jasno določeni protokoli in kodeksi vedenja, postavljanja vprašanj, s čimer bi se preprečilo morebitno samovoljo moderatorjev. Skratka, elektronska participacija občanov je prek informacijskih tokov konver¬ zacije in alokucije ter pluralističnega, elitističnega in delno tudi participativnega modela demokracije omejena na dve razsežnosti: 1. dostopa do informacij (javna vprašanja, arhiv) in 2. izražanje mnenj (dajanje pobud in predlogov). Aplikacija E-demokracija v MO Velenje je bolj poizkus vpeljave “navidezne" e-demokracije v interesu lokalnih predstavniških političnih elit, kot pa primer dejanske pripustitve javnosti v proces odločanja in prenos dela odločevalskih moči nanjo. Informacijski tok konverzacije, na osnovi katerega je portal dizajniran, v tem primeru služi bolj za neobvezno izmenjavo informacij in stališč, kot pa za resno, k rešitvi lokalnih problemov usmerjeno javno razpravo. Nacionalni energetski program (NEP) na internetu 5 Aplikacija Nacionalni energetski program (NEP) na internetu na spletnem strežniku Zveze strojnih inženirjev in tehnikov Slovenije je razultat skupnega pro¬ jekta 1 nevladnih organizacij (NVO), ki ga je sofinanciralo Ministrstvo Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo (MOP) - Urad za energetiko. Leta 2002 je MOP v pripravo Nacionalnega energetskega programa skušalo vključiti tudi nev- 3 Hill):// www.zveza-zsis.si/NRP/ ' Namen in cilj projekta objave dokumentov v podporo NRP na spletnih straneh je vključevanje jav¬ nosti v proces priprave Nacionalnega energetskega programa, da se javnost kar v največji meri seznani z aktivnostmi priprave programa ter se vanj tudi aktivno vključi ter da se ji da možnost dajanja pripomb in konstruktivnih predlogov, ki jih bo Urad za energetiko lahko vključil v program in s tem dosegel kar naj¬ širši konsenz za končni dokument. http://www.zvezci-zsis.si/NEP/Dokumenti/NamenInCilj.asp TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Simon DELAKORDA ladne organizacije, ki se ukvarjajo z energijo, energetiko in trajnostnim razvojem. Kot rezultat projekta je nastal spletni forum, namenjen moderirani strokovni deba¬ ti po posameznih področjih energetike, ki so zajeta v strokovnih podlagah za Nacionalni energetski program. V prvem obdobju nastajanja portala je obstajalo precejšnje soglasje med civilno družbo in javno oblastjo glede vključitve in pod¬ pore NVO v procesu oblikovanja dokumenta. Vendar pa zaradi kadrovskih spre¬ memb na MOP-u ter zaradi občasnih komunikacijskih in interesnih nesoglasij med MOP in akterji civilne družbe pa tudi med samimi nevladnimi organizacijami splet¬ ni forum v celoti še ni zaživel. Zaradi pomanjkanja strokovne računalniške podpo¬ re, pa se tudi ni dizajniral po prvotnih izvedbenih načrtih. Forum sestavljata dva dela, strokovni in politični. V strokovnem delu poteka, na osnovi javno dostopnih strokovnih podlag, moderirana elektronska razprava zno¬ traj zainteresirane strokovne javnosti o posameznih področjih NEP-a. Razprava je namenjena izbiri, primerjavi in po možnosti poenotenju strokovnih pogledov. Rezultat teh razprav naj bi bil strokovni predlog NEP-a. Politični del aplikacije’ je namenjen elektronskemu glasovanju o predlogu, v katerem bi se izražale vredno¬ te in interesi akterjev, vključenih v razpravo. Akterji razprave bi odločali o ciljih programa in mehanizmih (akterjih in instrumentih) za doseganje teh ciljev*’. Predlog, ki bi prejel podporo, oz. o katerem bi se udeleženci razprave konsen- zualno opredelili, bo sprejet kot končni rezultat soudeležbe strokovne javnosti v procesu nastajanja NEP. Predlog bo nato poslan Uradu za energetiko na MOP v preverjanje, nato pa v slovenski parlament v dokončno sprejetje. Vstopna stran aplikacije “NEP na internetu“ Vstopna stran ponuja obiskovalcem in uporabnikom informacije o namenu in ciljih foruma, informacije o dogajanju s področja soudeležbe javnosti pri pripravi NEP ter javni dostop do strokovnih podlag za pripravo NEP. Na vstopni strani se nahaja tudi spremna beseda o NEP na internetu, kjer so med drugimi razložena pravila uporabe e-foruma in kodeks obnašanja v elektronski razpravi. Uporabnikom so na volju tudi povezave na sorodne spletne strani. ’ Aplikacija za la del odločanja še ni poslovljena. ‘ hiip://www.zveza-zsis.si/NEP/Dokumenti/SpremnaBeseda.asp TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Simon DELAKORDA 508 Slika 5: Vstopna stran “NEP na internetu“ Aplikacija NEP forum Aplikacija NEP forum je vsebinsko strukturirana, usmerjena in moderirana e-raz- prava. Uporabniki, ki želijo postati udeleženci razprave, se morajo v forum registri¬ rati, že registrirani pa se na razpravo prijavijo. Neprijavljeni udeleženci lahko spremljajo razpravo, berejo prispevke, pregledujejo arhiv in statistiko, ne morejo pa v njej sodelovati. Uporabnikom je na volju tudi seznam trenutnih aktualnih tem, seznam sodelujočih v razpravi, iskalnik po ključnih besedah posameznih prispev¬ kov in pomoč. Vsebinska razprava je strukturirana po dveh glavnih področjih: naravoslovno- tehnična in družboslovna področja (skupno sedem področij) ter energetsko-poli- tična področja (skupno šest). V okviru vsakega posameznega področja poteka ločena razprava. Za vsako razpravo se vodi spletna statistika, ki obiskovalcem in razpravljalcem pove število tem znotraj posamezne razprave, število prispevkov v posamezno razpravo, datum in čas ter ime pošiljatelja zadnjega sporočila ter ime administratorja, ki moderira razpravo. Uporabnikom so na prvi strani foruma na voljo tudi novice v zvezi s procesom nastajanja NEP, različni viri in povezave, misli o NEP (komentarji, predlogi, humor,...), zaključna poročila posameznih razprav in statistika (število prispelih sporočil v posameznih razpravah, število sporočil po posameznem avtorju, število udeležencev razprav in njihova aktivnost,...). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Simon DELAKORDA Slika 6: Aplikacija “NEP Forum Razprava poteka tako, da vsak razpravljalec v svojem prispevku najprej natančno navede tematsko področje in vsebinski del strokovnih podlag, na katerega se nanaša, ter ključne besede prispevka. V primeru, da s prispevkom replicira, mora navesti tudi avtorja in opredeliti, na kateri del njegovega prispevka se replika nana¬ ša. Moderatorji na podlagi jasnih pravil in kodeksa razpravljanja razvrščajo pri¬ spevke glede na temo in zvrst ter glede na vsebinsko utemeljenost in oblikovanost. E-razprave potekajo po načelih skupinskega kreativnega mišljenja 7 , ki od udele¬ žencev zahteva precejšnjo mero samorefleksije in strokovnega anganžmaja. Udeležencem v razpravi je na voljo še struktura (zemljevid) foruma, možnost odprtja nove teme in pošiljanje odgovora na temo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Simon DELAKORDA 510 Slika Z' Potek razprave i titt* sMietasoit tKpiotm *•< * *** .1 ',U' „» ^ ** . > • W«3/W* | Pftptftv-it toow««y £ ■"<» c.e«o^> '>'<,!,f,;o> m !«#>'«. Vi*A.£ x 3**4*.! ',i.- <#fy v A. Sfovii «v <* k ■*> <*r ■*■'■ P : -' pa no s« r a Ur *j ta < n&rormoiois st, vr® $&b»?rob x. j© b« š*-85*^ 'ST. i- 200? f <•<$»'■ au-išICi« t>~2< * {«■<>', Kb pc-rrečsiv* «;<•>.> t„Z- u-ono-iavs r>1 ib a Sf S Si aš *>„ a i= : «&l. L;ub-;a^a «*<*«* * S1A<% •& $ pco&■(!<} 0 ZJ3 f«;P v SOriiTs -s* {b-ssctfozj.sm «b' x:gp v sonci '?*! uu< ?»t. ■ W« <*< f t* 9 » c ih* m & Zaključek Na osnovi tekstualne analize spletnih strani Nacionalni energetski program na internetu ter opisa uporabniških možnosti v kontekstu teoretskih izhodišč iz prve¬ ga dela, ugotavljamo, da aplikacija izkorišča instrumente informacijsko-komunika- cijske tehnologije za naslednje vzorce informacijskih tokov: alokucijo (nagovarja¬ nje), konzultacijo (posvetovanje), registracijo ter konverzacijo (pogovarjanje). V kontekstu teoretskih izhodišč gre za tiste razsežnosti elektronske participacije (informiranje, razpravljanje in odločanje oz. glasovanje), ki so utemeljene v kon¬ ceptih pluralistične, participativne, plebiscitarne demokracije in modelu demokra¬ tične avtonomije. Aplikacija je v prvem delu (e-razprava) dizajnirana s ciljem oblikovati javno in strokovno mnenje, v drugem delu (e-glasovanje) pa s ciljem sprejeti politično odlo¬ čitev o končem predlogu NEP. Sredstvo participiranja v obeh delih predstavlja neposredna udeležba akterjev pri razpravljanju in glasovanju. Informacijski tok alokucije se kaže v javni dostopnosti informacij, podatkov in strokovnih podlag za razpravo o NEP. Prav tako je nagovarjanje mogoče zaslediti v želji po čim širši vključiti zainteresirane javnosti v razpravo s pomočjo obveščanja in infomiranja. IKT instrumenti konzultacije se uporabljajo v strokovnem kot tudi v političnem delu razprave. V strokovnem delu je konzultacija (e-razprava) name¬ njena izmenjavi informacij, predlogov in mnenj o NEP-u, v drugem, političnem delu, pa posvetovanju in odločanju glede interesov, vrednot in mehanizmov imple¬ mentacije NEP. Instrumenti registracije so uporabljeni v političnem delu aplikacije, v katerem se akterji registrirajo za fazo odločanja (e-glasovanja). Informacijski tok konverza¬ cije in njene uporabniške možnosti pa je podobno kot konzultacija prisoten v raz- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Simon DELAKORDA pravljalnem delu, kjer udeleženci posredujejo svoje prispevke, replike in odpirajo nove teme. Pluralistični koncept demokracije se kaže v načelu, da imajo vsi različni udele¬ ženci ter akterji v strokovnem e-forumu in pri e-glasovanju enakopravno možnost razpravljanja (izražanja mnenj, stališč in predlogov) in odločanja (izražanja vred¬ not in interesov) o predlogu NEP. Participativni koncept demokracije je izražen v uporabniških možnostih, ki so sposobne informirati in podpreti aktivnosti civilne družbe ter zagotavljati odprtost odločevalskega procesa tako, da postane njegovo delovanje transparentno. Odprtost, dostopnost ter inkluzivnost aplikacije NEP na internetu omogoča, da je dostopna čim širšemu krogu ljudi. Elektronski instrumenti so pri tem razumljeni kot sredstva za oblikovanje mnenj, za učenje in aktivno participacijo ter v primeru NEP kot sredstvo za sooblikovanje javnih političnih dokumentov. Plebiscitarni koncept demokracije je mogoče zaslediti v drugem, političnem delu aplikacije, kjer je po prvotnih izvedbenih načrtih predvideno elektronsko gla¬ sovanje o končnem predlogu NEP. Koncept pomeni preoblikovanje ustaljenih komunikacijskih kanalov med civilno družbo, individualiziranimi državljani in javno oblastjo. V procesu nastajanja NEP-a to pomeni prenos dela odločevalske moči na civilno družbo. E-glasovanje omogoča namreč neposredno demokracijo tudi v primeru oblikovanja in soodločanja o kompleksnih in strokovnih dokumen¬ tih. Plebiscitarni model daje končnemu dokumentu NEP, poleg predstavniško par¬ lamentarne legitimnosti, še državljansko izvedeno legimnost. Model demokratične avtonomije ni mogoče izpostaviti zgolj z eno uporabni¬ ško aplikacijo oz. enim samim vzorcem informacijskih tokov. Demokratična avto¬ nomija na primeru spletne aplikacije NEP na internetu se kaže tako v namenu, ciljih, pravilih in kodeksu razpravljanja kot v poteku glasovanja in končnemu pred¬ logu dokumenta. Kaže se skozi uresničevanje načel avtonomije čim širšega kroga državljanov v sistemu kolektivnega odločanja o javnih zadevah s področja energe¬ tike. Pogoji za to pa so enakosti glasov, učinkovita participacija, razsvetljeno razu¬ mevanje, končni nadzor demosa nad zadevami, o katerih se odloča, ter inkluziv¬ nost. Državljani se s pomočjo tako dizajniranih aplikacij demokratične avtonomi¬ je uveljavijo kot udeleženci v javnem življenju, to je v državljanski razsežnosti, ki gre prek izvajanja demokratičnega življenja na občasne volitve. Sami pa na osnovi uporabniške izkušnje razvijajo potrebno zavest o sebi kot aktivnih in kreativnih državljanih ter s tem nadgrajujejo oz. demokratizirajo obstoječe predstavniške politične sisteme. Spletne strani NEP na internetu predstavljajo v izvedbenem načrtu natančno premišljen in strokovno utemeljen primer uveljavljanja modela demokratične avtonomije v kontekstu celovitega izkoriščanja demokratičnih in emancipatorič- nih potencialov IKT. Opisana aplikacija je rezultat skupnega projekta različnih NVO, ki so sledile idealom participativne demokracije, zavedajoč se javne pomeb- nosti lastne soudeležbe pri nastajanju NEP ter grožnje demokratičnega in legitimi- zacijskega primanjkljaja, ki mu grozi, če bo oblikovan po konceptu predstavniške demokracije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Simon DELAKORDA 512 Kljub temu pa so za politološko analizo NEP na internetu ostala odprta še nekatera vprašanja. Prvič, javna oblast lahko še vedno ignorira zaključke strokov¬ ne e-debate in e-glasovanja. Drugič, dosedanja praksa je pokazala, da je e-partici- pacija omejena na strokovnjake iz NVO in akademske sfere, malo ali skoraj nič pa je participacije širše laične javnosti. Tretjič, v izvedbenih načrtih ni predvideno dizajniranje elektronskih implementacijskih orodij, ki bi zainteresirani javnosti omogočale nadzor nad vladno implementacijo programa (poraba finančnih virov, uresničevanje tekočih ciljev,...). Velik korak naprej pri odpravljanju omenjenih problemov, v kontekstu zago¬ tavljanja legalnosti in zavezanosti javne oblasti do e-javne participacije, bi bilo oblikovanje pravno-sistemske podlage za participativno demokracijo (e-demo- kracijo) na nacionalni ravni kot pomembnega dela procesa sprejemanja javnih odločitev, v katerega sta poleg politikov vljučeni še javnost in stroka. Na takšen način bi se tudi v javno politični sferi odprl prostor za uveljavljanje modela demokratične avtonomije, v njegovi virtualizirani različici pa uveljavljanje aplika¬ cij digitalne demokracije. Zaključek Informacijska družba postaja novo področje raziskovanja politološke znano¬ sti. V tem okviru se kot nov predmet preučevanja pojavljajo spletne aplikacije, ki na takšen ali drugačen način, s poseganjem v politični proces odločanja, modifi¬ cirajo obstoječe percepcije političnih sistemov. Prispevek politološke znanosti pri tem je njena reflektivna vloga pri analizi temeljnih politoloških kategorij v virtualnem prostoru: modelov demokracije, oblik participacije in pravil vsako¬ kratne politične igre. Na osnovi analize izbranih primerov se je pokazala nujnost politoloških premislekov pri dizajniranju, uporabi in nadgradnji spletnih aplika¬ cij s političnimi vsebinami. Analiza potrjuje tudi pričakovanja, da bo informacij- sko-komunikacijska tehnologija omogočila praktično uveljavitev nekaterih do sedaj utopičnih političnih idealov, predvsem pa oblikovanje elektronskih razsež¬ nosti tistih modelov demokracije v informacijski družbi, ki državljanom omogo¬ čajo avtonomno, svobodno in samostojno odločanje o načinu in kakovosti last¬ nega življenja. LITERATURA Barbcr, Benjamin R. (1990): Strong democracy: participatory politics for a ncw age. Bcrkcley, Los Angeles, London: University of California Press. Becker, Thcodore I.ewis in Slaton, Christa Daryl (2000): The Futurc of Teledemocracy. Westport (Conn.), London: Pracger. Budge, lan (1996): The New Challenge of Direct Democracy. Cambridge: Polity. Clift, L. Števen (1996): Using Electronic Communication for Political Discussions. [URI.:http://www.e-democracy.org/intl/library/ecomm.html], (16.4.2003). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Simon DELAKORDA Delakorda, Simon (2002): Elektronska demokracija - načela in protokoli. Nacionalni energet¬ ski program kot proces soudeležbe javnosti. Slovenski H-forum. Ljubljana. [URL:http://www.ljudmila.org/seiy martuljek02.htm], (16.8.2002). Delakorda, Simon (2003): Elektronska demokracija v refleksiji izbranih politoloških katego¬ rij: politične svobode, političnih moči in politične akcije v I.ukšič A. in Oblak T. (ur.) 2003: S poti v digitalno demokracijo. Ljubljana. [URL:http://odks.fdv.uni-Ij.si/eknjigc/edemokracija.pdf] Grossman, Lavvrence K. (1995): The Electronic Republic: Reshaping Democracy in the Information Age. New York...[etc.]: Viking. Hacker, Kenneth L. in Todino, Michael A. (1996): Virtual Demoeraey at the Clinton White House: An Experiment in Electronic Democratisation. Javnost 3(1), 71-86. Hagen, Martin (1996): “A Road to Electronic Democracy? Politische Theoric, Politik und der Information Superhighway in den USA” in Hans J. Kleinsteuber (ed.) 1996: Der “Information Superhighway”. Opladen: Westdeutscher Verlag, 63-85. [URL:http://www.uni-gicssen.de/fb03/vinci/labore/netz/hag_en.htm], (273.2003) Hcld, David (1989): Modeli demokracije. KRT, Ljubljana. Kitchin, Rob (1998): Cyberspacc: the world in the wires. Chichester [etc.j: J. Wilcy. I.ukšič, Andrej (2003): Hermesovi obrazi demokracije. V I.ukšič Andrej and Tanja Oblak (ur.) S poti v digitalno demokracijo, 5-27. Zbirka Hermes. FDV, Ljubljana. [URL: http://odks.fdv.uni-lj.si/eknjige/edemokracija.pdf] Neumann, Franz (1950): Politička znanost u demokraciji.Treči program, št. 64 (1985), str. 363- 378. Oblak, Tanja (2002): Podobe elektronske demokracije. Teorija in praksa 39 (2), 155-169. Portal E-demokraeija v Mestni občini Velenje [URI.:http://www.cdemokracija.com/velc- nje/index.htmj, (4.5.2002). Purcell, Darren (1999): The Slovenian State on the Internet. Open Society Institute, Ljubljana Rancrup, Agncta (1998): On-line Forums as an Arena tor Political Discussions. Department of informaties, Gljteborg University. [URI.:http://www.informatik.gu.se/~agne- ta/KyotoRancrup. nyversion.pdf], (19.4.2003). Spletni forum Nacionalni energetski program (NEP) na internetu [URI.:http://www.zveza- zsis.si/NEP/], (4.5.2002). Van Dijk, [an A.G. M, (1996); Models of Deniocracy - Behind the Dcsign and Use of New Media in Politics. Javnost 3(1), 43-56. 513 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 514 Tadej PRAPROTNIK* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK PRAGMATIČNI VIDIKI ŽALJIVE KOMUNIKACIJE V RAČUNALNIŠKO POSREDOVANI KOMUNIKACIJI - MULTIPLA PERSPEKTIVA' Povzetek. Računalniško posredovana komunikacija je pomembna oblika človeške komunikacije in je postala nekakšen prostor srečevanja milijonov ljudi. Med številne fenomene računalniško posredovane komunikacije, ki tre¬ nutno zanimajo znanstvenike, sodi tudi tako imenovana žaljiva komunikacija - to je sovražna in agresivna interakci¬ ja, ki poteka prek računalniško posredovane komunikacije. Različne teorije skušajo pojasnjevati vzroke za tovrstno vedenje, vendar pa obstoječe definicije žaljive komunikaci¬ je uporabljajo nenatančne pojme in koncepte, ki zato tudi ne prepoznajo koeksistence različnih perspektiv v tem tipič¬ no kontekstualnem okolju, ki vpliva na interpretacijo sporo¬ čil. Članek izpostavlja pristop, ki se osredotoča na multiplo perspektivo pri interpretaciji sporočil: perspektivo pošiljate¬ lja, prejemnika in tretje osebe. Pristop nudi učinkovitejšo razlago možnih dejavnikov, ki povzročajo problematično komunikacijo v on-line interakciji, ki vključuje tako žaljivo komunikacijo in tudi interakcijo, ki je zaradi nenatančnosti označena kot žaljiva komunikacija. Ključni pojmi,- računalniško posredovana komunikacija, žaljiva komunikacija, kontekst, pragmatične norme, prag¬ matika, multipla perspektiva Računalniško posredovana komunikacija postaja vse bolj bistvena komponen¬ ta za delo in socialno interakcijo. Čeprav so računalniško posredovani komunika¬ ciji pripisovali številne prednosti, obstaja tudi "temna” stran v tej posredovani komunikaciji, na primer v elektronski pošti ali v on-line diskusijskih forumih ter klepetalnicah, in sicer v obliki škodljivega ali agresivnega komunikacijskega vede¬ nja oziroma kot temu pravijo v žargonu Interneta "flaming” (žalitve). To je pojav izražanja jeze, žalitev ali celo sovražnosti. Čeprav je ta pojav relativno redek, ko gle- * Dr. Tadej Praprotnik, asistent na ISII - Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, 'Pričujoče besedilo je rezultat raziskovanja v okviru raziskovalnega projekta Značilnosti in perspek¬ tive računalniško posredovane komunikacije (na primeru diskusijskih forumov in klepetalnic), ki ga financira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK damo celotno polje on-line interakcije, je vseeno dovolj pogost in razširjen, da si je pridobil tudi svojo označitev.’ Pomembnost RPK in vprašanja, ki jih njena uporaba postavlja, so raziskovalce spodbudile k raziskovanju fenomena žaljive komunikacije. Obstaja splošni kon¬ senz, da se žalitve prek interneta sestojijo iz agresivne ali škodoželjne (sovražne) komunikacije, ki poteka prek računalniško posredovanih kanalov. Natančnejši vpogled v problematiko žaljivk pa kaže, da definicije, ki jih uporabljajo v analizah žaljivega govorjenja, niso niti natančne niti konsistentne (0’Sullivan et al, 2001: 2) 5 Znanstveniki sicer skušajo kvantificirati ravni žaljive komunikacije in posredovati razlage in možne rešitve. Vseeno pa ni jasne in konsistentne ter operacionalne definicije koncepta. Žaljiva komunikacija je torej pomembna topilca, ne samo zara¬ di svojih praktičnih implikacij pri implementaciji računalniško posredovane komu¬ nikacije v vsakdanje življenje posameznikov ter organizacij, ampak tudi zato, ker imajo različne socialno psihološke razlage žaljivega vedenja, ki se pojavljajo v lite¬ raturi, širše implikacije na razumevanje tega novega računalniškega medija. Posledično obstaja zahteva po večji natančnosti in opredelitvi žaljive interakci¬ je in potreba po razvijanju razlag za tovrstno vedenje, ki bi bazirala na trdnih kon¬ ceptualnih predpostavkah. Dvoumnost, ki obdaja komunikacijsko vedenje, ki ga opredeljujemo kot agresivno ali sovražno, lahko vpliva na širok spekter proble- Brent la Danet (The Garland Encych>peclia of Semiotia, Nem York: Garland) pravi, cla semantična pojasnila lega termina vključujejo l.jlame one kol opozorilo bralcem, da jih bo sporočilo morda užalilo, ter jlame off’za signalizacijo, da se je pravkar zaključil potencialno problematičen material, zanimiv pa je tudi pojem jlame wars" kot prispodoba za verbalni (dvo)boj. Sekvence žaljive komunikacije se ne pojavljajo samo v sinhronih oblikah računalniško posredovane komunikacije, ampak tudi v asinhronih oblikah, zasebni elektronski pošli in v javnih sporočilih, poslanih diskusijskim skupinam. 1 Obstajajo različne razlage glede pojava žaljivk v on-line komunikaciji, 1. lina razlaga za fenomen žaljivk se osredotoča na dejstvo, da hitrost in interaktivnosl medija krei¬ ra iluzijo konverzacije, vendar pa sogovorci ne vidijo drug drugega in mora samo tekst vzpostaviti sporo¬ čilo, saj manjkajo druge vezi, ki so v face-lo-face komunikaciji izza teksta; to je intonacija, gesUkulacija in podobno. Manko teh elementov naj bi povzročal napačno interpretacijo sporočil Zalo so šale ali zbada¬ nja pogosto dojeta preveč dobesedno in z negativno reakcijo, zagovorniki le razlage svetujejo uporabo l. i. Emolicons (smi!eys) ali smeškotov, ki lahko indicirajo čustva in sugerirajo prejemniku pravilno interpre¬ tacijo sporočita. 2. Druga razlaga locira problematiko žaljivk na stran pošiljatelja, in ne prejemnika. Anonimnost medija omogoča sogovorcem, da lažje izražajo problematična sporočila, kol bi jih sicer v face-lo-face komunikaciji, kjer je običajno večja socialna kontrola. Udeleženci interakcije naj bi bili zaradi anonim¬ nosti bolj drzni [triposredovanju sporočil. 3. Tretji pristop se osredotoča na kulturne dejavnike in pravi, da tako subkuiura hackerjev, torej raču¬ nalniških zanesenjakov, kol tudi računalniških strokovnjakov v industriji ter na univerzah pospešuje neuveljavljene ter neinstitucionalne vrednote ter vedenje, tako da kršijo vzpostavljene konvencionalne razmejitve med javnim in zasebnim ter med delom in igro. Ti trendi lahko spodbujajo drugačno vedenje. Omenjeni pristopi skušajo implicirati predpostavko, da je žaljiva komunikacija ■slaba", da pa jo lahko presežemo s pravilnim razumevanjem razlogov njegove pojavitve. Naslednji pristop pa skuša zasta¬ viti nevlralnejši pristop in poudarja igralniško, ekspresivno in celo rekreacijsko naravo žaljive komunika¬ cije. V tem pristopu se pojem žaljive komunikacije vidi kol vidik vračanja k oralni kulturi v digitalnem pisanju, ki leži k dinamiki in igri in ki spodbuja sogovorce k pozornosti, kako je sporočilo •pakirano" (Danet, 2002). 515 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 516 mov, tudi z možnimi negativnimi socialnimi ali relacijskimi posledicami. Interpersonalni konflikt je lahko posledica diskrepance v pogledih na vprašanje, kaj konstituira antisocialno vedenje. Znotraj organizacij pa je lahko tovrstno neuje¬ manje v opredelitvah še pogubnejše. Nepravilno razumevanje, kar zadeva komu¬ nikacijsko vedenje, lahko rezultira v osebnih sporih, razdrobljenih in zmanjšanih uspehih delovnih timov, tovrstni problemi pa močno zmanjšujejo uspešnost kolek¬ tivnega dela v organizacijah (0’Sullivan et al, 2001: 2). Nekateri znanstveniki so zagovarjali stališče, da obstajajo specifične značilno¬ sti računalniško posredovanih kanalov, ki bi morda lahko prispevale k nagnjenosti k žaljivim in siceršnjim problematičnim sporočilom v on-line interakciji. Čeprav so problematizirali tako razširjenost žaljive komunikacije, kot tudi posredovali različ¬ ne, pretežno tehnološko deterministične razlage za ta fenomen, pa je glavni poudarek ostal na žaljivi komunikaciji kot tipičnem pojavu internetske komunika¬ cije. Vendar pa omejevanje pojava žaljive komunikacije in tovrstnega problematič¬ nega "govorjenja” na računalniško posredovano komunikacijo sugerira, da so interakcije, ki bazirajo na računalniških komunikacijskih sistemih v tolikšni meri distinktivne od ostale človeške komunikacije, da nimajo nobene povezave z osta¬ limi socialnimi fenomeni. 0’Sullivan in Flanagin predlagata alternativni pristop, ki predpostavlja, da se tisto, kar označujemo kot žaljiva komunikacija, lahko pojavlja tudi v interakcijah prek ostalih posredovanih kanalov (pisma, telefon, fax) ali pa prek tako imenova¬ ne face-to-face komunikacije. Zanimivo pa si je za začetek ogledati obstoječe kon- ceptualizacije žaljivega vedenja iz popularne in iz akademske literature. Tovrstne konceptualizacije so dober indikator, kako sodobne družbe razumejo tehnologije in interakcijo med njimi ter ljudmi. Laične definicije žaljive komunikacije so izšle iz diskurza, ki se je razvijal zno¬ traj on-line skupnosti in so bile prikazane zlasti v popularnem tisku. Skupna točka ali konsenz teh definicij je reprezentacija žaljive komunikacije kot visoko negativ¬ nih sporočil, ki funkcionirajo kot metaforične žaljivke, ki jih pošiljatelj uporablja za verbalni napad. V skladu s tem so bile žaljivke označene kot škodoželjna sporoči¬ la ali kot škodoželjne pripombe. Tipični opisi interpretirajo to komunikacijo kot kritična osebna sporočila, kot surova sporočila, dvoumne napade na sogovorca, ali kot obscen in "neprimeren” jezik. Ne glede na definicije, se je večina piscev strinja¬ la, da je žaljiva komunikacija intencionalno (namerno) dejanje, ki se odvija prek računalniško posredovanih kanalov. Žaljivo vedenje so opisovali kot načrtovane žaljivke, pošiljatelje tovrstnih sporočil pa so opredeljevali kot ljudi, ki uživajo v ustvarjanju težav. Nekateri poznavalci on-line interakcije so trdili, da je žaljiva komunikacija oblika interakcije, ki je unikatna za računalniško posredovano komunikacijo (0’Sullivan et al, 2001: 2-3). Vendar pa je tovrstna distinkcija na off- line ter on-line komunikacijo preozka. Žaljiva komunikacija je zlasti normativno pogojeno vedenje in ni posledica medija. Kot trdita Lea in Spears, ni žaljiva komu¬ nikacija nič bolj pogosta v on-line komunikaciji kot v face-to-face komunikaciji. Tovrstna komunikacija je v on-line kontekstu zgolj bolj vidna (Baym, 2002: 1). Definicije žaljive komunikacije v akademski literaturi sledijo popularnim ozna¬ čitvam, zlasti v trditvi, da je škodljivi jezik bistveni element žaljivk. Žaljiva komuni- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK kacija je označena kot neposreden kriticizem, kot žaljivka, kot žaljivo govorjenje, kot žaljivo in provokativno pošiljanje sporočil, kot žaljiv izraz močnih občutij in čustev ali v bolj abstraktnih terminih, kot 'Verbalna agresija”, nekonformno vede¬ nje, "antisocialna interakcija”, ali pa kot oblika socialne agresije. Definicija žaljive komunikacije, ki pravi, da je žaljiva komunikacija "vedenje v računalniško posredo¬ vani komunikaciji, ki je interpretirano kot neustrezno” je verjetno najbolj natanč¬ na. Takšen pristop, ki skuša upoštevati intence pošiljatelja in kasnejšo prepoznava¬ nje njegove namere s strani prejemnika, skušata uveljaviti tudi 0'Sullivan in Flanagin. Večina akademskih diskusij glede žaljive komunikacije implicitno ali eksplicit¬ no navezuje ta pojav na računalniško posredovano komunikacijo in na virtualni prostori Interneta. Skupni argument teh diskusij tiči v razlagi, da računalniško posredovani komunikaciji v primerjavi z face-to-face komunikacijo manjka sposo¬ bnost, da bi v komunikacijo vkorporirala bogate kontekstualne in neverbalne vezi, da torej odstranjuje oblike gestikulacije, obrazne mimike, ton glasu in eksterne okoljske signale. To okolje reduciranih socialnih vezi naj bi zato vodilo k ustrezno reduciranemu socialnemu pritisku in reduciranemu vplivu socialnih norm. Rezultat tovrstne redukcije pa naj bi bila večja enakopravnost participacije, ukinja¬ nje ali zmanjšanje razlik v statusih razpravljalcev in v bolj polariziranih in tveganih skupinskih odločitvah. Interpretacije in teorije, ki trdijo, da računalniško posredo¬ vana komunikacija reducira bogate socialne vezi, so bile opredeljene z različnimi pojmi, zlasti kot "social cues filtered out” in "social presence theory” (0’Sullivan et al, 2001: 4). Odsotnost klasičnih socialnih pritiskov, ki jih na internetu "ni”, naj bi pomenila, da je sama komunikacija manj osebna in manj prilagodljiva. To na pri¬ mer pravi tako imenovana social cues filtered out teorija. Social presence theory pa dodatno ugotavlja, da manjše število kanalov oziroma socialnih kodov, ki so dostopni znotraj internetskega medija, zmanjšuje pozornost, ki jo uporabniki namenjajo ostalim udeležencem v komunikaciji. Posameznik naj bi namreč bil usmerjen v prezentacijo samega sebe. Odsotnost klasičnih vizualnih indicev, ki običajno spremljajo face to face komunikacijo in ki kažejo ter opozarjajo na emo¬ cionalne reakcije sogovorcev, povzroča, da postanejo uporabniki računalniško posredovane komunikacije manj družbeno občutljivi ter včasih bolj grobi do sogo¬ vorcev. Uporabljajo agresiven jezik in so lahko nagnjeni k nesramnostim in žaljiv¬ kam, kar v internetskem žargonu imenujemo flaming (Praprotnik, 2001:107). Pred natančnejšim prikazom problematike konceptualizacij žaljive komunikacije v računalniško posredovani komunikaciji, pa je potrebno osvetliti še nekatere sploš¬ ne vidike te komunikacije. Virtualna skupnost in virtualni ljudje - način, s katerim ohranjamo željo "odprto” Možnosti za produkcijo "novih” želja se nedvomno skrivajo tudi v sami naravi internetskega medija. Anonimnost posameznika povečuje odsotnost klasičnih socialnih vezi. Neverbalne značilnosti, značilne za fizični svet, namreč manjkajo in TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 518 hkrati ta oblika komunikacije vsebuje manj informacij kot face-to-face komunikaci¬ ja. Računalniško posredovana komunikacija naj bi bila reducirana, kar zadeva kon- tekstualne in vizualne vezi, kar naj bi povzročilo, da je ta komunikacija manj oseb¬ na in manj prilagodljiva (Parks et al., 1999: 2). Anonimnost ima torej dvojni učinek; znižuje vpliv socialnega pritiska na posa¬ meznika, hkrati pa z "osvobajanjem” posameznika zvišuje stopnjo agresivnega ozi¬ roma vsaj neprijaznega komuniciranja (Boudourides, 1995: 3-4). A prav ta manko socialnih in vizualnih vezi je - po drugi strani - pravzaprav pogoj za razraščanje last¬ ne "domišljije” uporabnikov. Anonimnost naj bi bila tudi del same magičnosti v računalniški komunikaciji. Kot pravi neka udeleženka, sama ne skriva lastne iden¬ titete zato, ker se boji kontaktov z ostalimi ljudmi, ampak prav zato, ker je anonim¬ nost del magije same (Baym, 1998: 55). Poster ugotavlja, da je prišlo v polju inter¬ neta do svojevrstnega obrata, saj sama možnost satisfakcije (primer so seksualne igrice) šteje za dejansko satisfakcijo. Kot so v razgovorih povedali nekateri aktivni udeleženci seksualnih igric na znani francoski internet mreži Minitel, bistvo in draž celotne igre ni v tem, da nekoga spoznaš in z njim nekaj dejansko počneš, ampak da je sšmo tipkanje in razkrivanje lastnih fantazij samo na sebi velika fasci¬ nacija. V tem smislu naj bi sama potencialna možnost že ustvarila dejansko satis¬ fakcijo. Sama ideja torej, da si zmožen nekaj uresničiti, a to ne narediš, ti daje več zadoščenja kot pa dejanska izvedba. Nikoli ne greš ”do konca”, ampak zgolj pona¬ vljaš določen tip "igre”. Vseskozi najavljaš, a nikoli ne izvedeš (Poster, 1998: 191- 192). Če je res, da udeleženci tovrstne interakcije pravzaprav ne potrebujejo partner¬ jev, s katerimi bi nekaj počeli, ampak, na primer, zgolj razkrivajo lastne fantazije, bi lahko trdili, da je potreba po partnerju oziroma sogovorcu zgolj potreba po nekem poslušalcu. Lastnih fantazij in neuresničenih želja posamezniki namreč ne morejo "realizirati” sami s sabo. Drugače pa je, če njihovo razkrivanje in izpovedovanje spremlja nekdo drug. Šele pod tem pogojem se posameznikove želje dejansko "razkrivajo.” Te so torej intersubjektivne; dokler jih nihče ne opazi, jih ”ni”. Hkrati pa lahko rečemo, da ta napetost, ki jo vzdržujejo sogovorci z razkrivanjem in tipka¬ njem, ohranja napetost "komunikacije”, ohranja poslušalčevo prisotnost, ki jo govorec potrebuje, kar pravzaprav zopet pomeni - da si želi komunikacije. Kakšen je potemtakem medsebojni odnos udeležencev komunikacije. Udeleženec neke slovenske virtualne skupnosti pravi, da se pripadniki skupnosti redno udeležujejo realnih srečanj, kar prispeva k ohranjanju in bogatenju skupno¬ sti. Nekdo drug pa je povedal, da so se z on-line prijatelji dogovorili za srečanje ”v živo”, a je na veliko presenečenje prišel samo on. Šlo je za skupnost približno dese¬ tih ljudi iz raznih krajev Evrope, ki so določili kraj srečanja. Vsi so zatrjevali, da zagotovo pridejo. Je bil torej zgolj opeharjeni naivec, ki je verjel besedam ostalih? Ali je ostale zaustavila bojazen, da bodo neprijetno presenečeni nad drugimi vir¬ tualnimi prijatelji? Nekoliko drugačno zgodbo je pripovedovala ženska, ki se je redno "srečevala” z moškim; šlo je za "pravo” romanco. Odločila se je, da ga povabi na obisk, čemur je sledilo pravo razočaranje, saj je bil prijatelj popolno nasprotje tistega, kar je mis¬ lila, da je. Njegov obisk je karseda skrajšala. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK Vprašanje seveda je, zakaj je prišlo do takega razočaranja. Ena razlaga pelje v odgovor, da je lastna predstavitev lahko zelo zavajujoča oziroma lažna. A kot taka seveda vseeno omogoča razvoj fantazije in omogoča zamišljanje tega virtualnega partnerja. Razlog pa je tudi drugačen. Razočaranje si lahko pravzaprav ustvari oseba sama, ki ob odsotnosti fizične in siceršnje mentalne podobe, konstruira svo¬ jega virtualnega partnerja. Idealizacija je namreč bistveni element romantične ljubezni. V idealizaciji in v ljubezni je možno partnerja poljubno skonstruirati. Njegovo podobo in njegov značaj lahko prilagajamo lastnim željam. Kje drugje pa je to lahko lažje kot prav v internetskem okolju. Tu je posameznik prepuščen, da svobodno slika partnerjevo fizično in mentalno podobo. Tipičen primer navaja Chenault. Neka ženska je izmenjavala veliko zelo intimnih in seksualno obarvanih e-mail sporočil s kolegom iz sosednjega oddelka velike korporacije. Vsak dan je postajal njun dialog bolj eks¬ pliciten. Vsakič, ko je na zaslonu zagledala e-mail naslov svojega partnerja, ki je napovedoval novo sporočilo, je - kot je pripovedovala - skoraj doživela orgazem. Vendar pa je v medsebojnih realnih kontaktih na hodnikih te korporacije, kjer sta se srečevala, vse ostajalo popolnoma enako. Pravi, da je sama postala ob teh sreča¬ njih zelo vznemirjena, on pa je ostajal popolnoma "normalen”. Ko ji je bilo dovolj te bizarne igre, je nekega dne moškega potegnila v svojo pisarno in ga vprašala, ali bosta tudi realno začela "hoditi skupaj”. Njegov odgovor je bil precej presenetljiv: ”Ne vem, kaj naj rečem. Mogoče ja, mogoče ne. Ali ne moreva samo nadaljevati to najino e-mail romanco” (Chenault, 1997: 4)? Se je torej ta moški česa bal? Se je morda bal, da bodo realni zmenki skazili nje¬ govo podobo, ki si jo je ustvaril? Ali gre za to, da ni želel iti ”do konca”, da je torej nenehno proizvajal manko oziroma ohranjal manko, ki ga je prav kot tak - torej kot manko dokončne realizacije - še najbolj "osrečeval” in mu pravzaprav zadovoljeval (vse) njegove želje. Upoštevaje trditev, ki pravi, da sama možnost zadovoljitve igra funkcijo zadovoljitve, lahko trdimo, da posamezniku pravzaprav ni toliko do "prave” ljubezni, ki jo čaka, tesnoba ne nastopi, ker nam objekt, razlog želje, zme¬ rom manjka, kajti "želja ni želja objekta, ampak želja manka objekta, objekta kot manka; je želja najti objekt kot manko” (Riha, 1997: 4). Na kakšen način lahko to uspe subjektu? ”Zadostiti želji pomeni ohraniti željo odprto. Da pa bi bila želja zadovolje¬ na in ostala hkrati odprta, bi morala najti objekt, ki reprezentira, še bolje, ki je sama odsotnos objekta. Pravi objekt želje, objekt/razlog želje, je objekt kot manjkajoč, manko objekta kot objekt”(Riha, 1997: 4). Večji problem torej nastane, ko smo v nevarnosti, da bomo izgubili sam manko oziroma "željo želje”. V tistem trenutku bi namreč zadeli ob "realno”, pred katerim pobegnemo v "realnost” - s pomočjo neskončnega čakanja na pravo osebo, ki si jo nenehno ohranjamo "pri življenju”. Konstrukcija idealne ljubezni in idealnega ljubezenskega para je možna torej prav tam, kjer manjka celotna podoba tega partnerja. Na ta način se tudi skupno¬ sti lažje idealistično predstavljajo, saj odsotnost realnih elementov omogoča posa- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 520 meznikom lastno zamišljanje. V tem so virtualne skupnosti podobne narodom in njihovemu procesu zamišljanja, kjer v mislih vsakega pripadnika od njih živi slika oziroma podoba njihove skupnosti. Posamezniki si torej lahko zamišljajo idealno skupnost prav zaradi odsotnosti informacij. Vsi si lahko zamišljajo določeno romantično skupnost in prav po vsebini te romantične skupnosti (vsi si zamišljajo podobno skupnost) se pripadniki tudi prepoznajo kot pripadniki istega izsanjane¬ ga občestva. Te sanje oziroma videz pa hkrati tvori videz celote. A vse skupnosti, ki so večje od prvobitnih vasi, v katerih se vsi medsebojno poznajo, so zamišljene (Anderson, 1998: 15). Naš idealni prijatelj ali ljubimec, ki je ”prav tak”, kot si ga sami želimo, da bi bil, lahko obstaja zgolj kot anonimnež. To je pogoj njegovega obstoja kot ideala. Samo kot anonimnež je primeren za to, da okoli njegove virtualne fizične in mentalne podobe ovijemo zajetno fantazijsko "štreno”. Ne smemo ga torej realno srečati, saj nam prav on lahko poruši celotno ljubezen in nam hkrati naredi dvojno "škodo”: s svojo pojavitvijo nam uniči "željo želje” - prekine torej naše nenehno proizvaja¬ nje manka in nam hkrati poruši tudi našega konstruiranega virtualnega prijatelja ali ljubimca. V klasičnem modernističnem delu Čakajoč na Godota imamo opravka z zelo podobno strukturo zgodbe. Vse dogajanje v omenjeni zgodbi je namreč v tem, da se nič ne zgodi oziroma je strukturirano kot pričakovanje Godota, ko bi se končno Nekaj zgodilo, pri čemer že vnaprej vemo, da je Godot zgolj metafora Niča, da nikoli ne more priti. Modernistični postopek - čeprav da videti, kako je Godot zgolj učinek strukture, - s tem, da tega Godota ne pokaže, še vedno na določen način ohranja odprto možnost, da zadevo interpretiramo iz perspektive "odsotnega Godota”. Torej iz perspektive tega, da Godot preprosto manjka (Riha et al., 1985: 131-132). Ta situacija je podobna Hitchcockovemu suspenzu oziroma "slepemu polju”, kjer je prava filmska groza vedno funkcija razmerja med pokazanim in ne- pokazanim, med (vidnim) poljem in tistim, kar je izključeno iz polja. Neki ogroža¬ joči objekt je, če ga ne vidimo, še toliko bolj grozen. Prikritost potemtakem še stop¬ njuje njegovo grozljivost, saj sproži v nas predimenzionirane fantazmatske projek¬ cije (predstavljamo si ga hujšega, kot je ”v resnici”) (Riha et al., 1985: 130-131). Podobno je z Godotom, saj njegova "odsotnost” konstruira zajetno fantazmat- sko zgodbo. Ker je "zgolj odsoten”, ga lahko ohranjamo ”pri življenju” ves čas. Godot je v sami interpersonalni strukturi obeh potepuhov, Vladimira in Estragona, povsem slučajno bitje. Na tem mestu bi se namreč lahko znašel tudi kdo drug, pravzaprav kdorkoli. Sporočilo in smisel Beckettove drame Čakajoč na Godota je namreč med drugim tudi v tem, da nam pokaže, da igro strukture pravzaprav poganja neko prazno mesto in vsak objekt-subjekt, ki se znajde na tem mestu, je zgolj pozitivacija te praznine. Vsakdo je torej vselej-že primeren, da zasede to mesto, saj se tudi sšmo čakanje na Godota odvija zgolj v glavi potepuhov. To vlogo - Godota namreč - igra iz povsem strukturnih razlogov, zgolj zato, ker se je znašel na tem mestu, ne pa zaradi svojih dejanskih lastnosti. Podobno kot je Godot zgolj odsoten, se nekaj podobnega dogaja tudi z inter¬ netskimi ljubimci ali prijatelji. Ljudje si bolj želijo ohranjati idealnega partnerja, kot pa se zopet srečati s ”trdo” realnostjo. Prav zato - kot kaže eden izmed primerov - TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK ne težijo k temu, da bi se spoznali ”v živo”. V tem primeru bi razpadla tudi celotna fantazijska projekcija, ki se je napletla v glavi posameznika. Hkrati so ti virtualno- realni partnerji, s katerimi komunicirajo po internetu, lahko zgolj slučajni posa¬ mezniki, ki utelešajo objekt želje posameznika. Posamezniki si torej morda ne želi¬ jo realnih srečanj prav zato, ker želijo, da tista izbrana oseba še naprej igra točno določeno vlogo, ki ji je bila dodeljena v trenutku, ko se je znašla na mestu "izgub¬ ljenega partnerja.” Svojega lastnega "Godota” potemtakem posamezniki ne smejo nikoli srečati, saj s tem izgine sam Godot. Če pa ga srečajo, na mesto prejšnjega Godota prav gotovo zdrkne nekdo drug (Praprotnik, 2001: 69). Tekst kot maska ali šarm anonimnosti teksta V virtualnem svetu, na internetu, kot nekateri pravijo, je vedno ”noč”. Ker pre¬ vladuje komunikacija na podlagi teksta, posamezniki ne morejo videti drug druge¬ ga. Tudi osnovne značilnosti, kot so starost in spol so nevidne. Anonimnost in dinamika, pa tudi sam značaj medija kot "igrišča”, imajo močan in nezadržen vpliv na obnašanje. To omogoča posameznikom, da se obnašajo na načine, ki so zelo različni od njihovega vsakdanjega predstavljanja v vsakdanjem svetu, da torej izra¬ zijo pred tem zakrite vidike svoje osebnosti, torej podobno kot na maškeradah. V virtualnih klepetalnicah lahko ljudje postanejo natanko to "kar želijo biti” oziroma prav to, "kar želijo, da drugi mislijo, da so”. Praktična lastnost pa je seveda tudi v tem, da lahko posamezniki svojo konstrukcijo identitete gradijo kar v pižami sredi noči (Praprotnik, 2001: 114-116). Na internetu hkrati "smo in nismo” in prav ta dvoumnost je ena od privlačno¬ sti tega okolja. Prav zato ta dvoumnost tudi določa, kakšen je naš odnos do naših zaslonskih podob. Po eni strani namreč ohranimo držo zunanje distance, torej igre z lažnimi podobami v smislu "Vem, da nisem takšen (pogumen, zapeljiv,...), vendar je prijetno vsake toliko časa pozabiti na svojo pravo podobo in si nadeti malo bolj zadovoljujočo masko; na ta način se lahko sprostiš, se rešiš bremena, da si takšen, kakršen si, da moraš s tem živeti in biti za to povsem odgovoren.” Po drugi strani na internetu tudi "smo", kar drugače v realnem življenju nismo oziroma ne upamo biti. Zaslonska oseba, ki si jo ljudje ustvarijo, je namreč lahko "bolj jaz sam” kot pa moja oseba iz "realnega življenja” (moja "uradna” podoba samega sebe), v kolikor naredi vidne tiste aspekte mene samega, ki bi si jih nikoli ne drznil priznati v real¬ nem življenju. Samo dejstvo, da dojemamo svojo virtualno podobo samega sebe kot čisto igro, nam omogoča, da odmislimo običajne zapreke, ki nam preprečuje¬ jo, da bi realizirali svojo "temno plat” v "realnem” življenju, in da svobodno povna- njimo vse svoje libidinalne potenciale. Lahko si namreč predstavljamo, da ko člo¬ vek, ki je v svojih družbenih stikih v realnem življenju tih in sramežljiv, privzame v virtualnem svetu jezno in agresivno identiteto, le-ta pravzaprav na ta način izraža potlačeni del samega sebe, torej javnosti neznan aspekt svoje "prave osebnosti”, in da je njegov elektronski id tu dobil krila. A hkrati si lahko predstavljamo da gre pravzaprav za šibkega subjekta, ki fantazira o bolj agresivnem obnašanju, da bi se izognil soočenju s svojo šibkostjo in strahopetnostjo v realnem življenju. Šarm ano- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 522 nimnosti je tudi in zlasti v naslednjem: V virtualnem svetu lahko "maškerado” izve¬ demo, ne da bi to res storili in se tako izognemo tesnobi, ki je povezana z dejav¬ nostjo v realnem življenju; to lahko storimo, ker vemo, da tega ne počnemo zares. Zadržke in sram na ta način torej potisnemo na stran. Skrito resnico o svojih gonih lahko artikuliramo natančno takrat, ko se zavedamo, da zgolj igramo igro na zaslo¬ nu. V tej situaciji se torej srečamo z logiko sprejetja skozi utajitev, saj sprejmemo svoje fantazije, če 'Verno, da so le igra v virtualni realnosti” (Žižek, 1996: 115-116). Če želimo razložiti omenjeno dvoumnost oziroma razcep bolj konceptualno, bi lahko vpeljali razlikovanje med imaginarno in simbolno prevaro. Pri imaginarni prevari preprosto predstavim napačno podobo samega sebe, medtem ko pri sim¬ bolni prevari predstavim pravo podobo in računam, da jo bodo imeli za laž. Oseba iz virtualne realnosti, ki jo konstruiramo, lahko tako ponuja primer imaginarne prevare, v kolikor razkazuje svojo napačno podobo (npr. bojazljivec, ki se igra junaka in "frajerja”), in simbolne prevare, če ta kaže resnico o meni pod krinko igre (s tem, ko igrivo sprejmem vlogo agresivne osebe, razkrijem svojo pravo agre¬ sivnost) (Žižek, 1996: 117).' Potemtakem bi bilo preveč lahko, če bi rekli, da se bojazljivec zateka v sanjarje¬ nje kibernetičnega prostora zgolj zato, da bi ubežal dolgočasnemu in nemočnemu resničnemu življenju. Na podlagi dejanskih virtualnih iger, ki jih igrajo ljudje in zla¬ sti glede na način in vsebino, ki se odvija v teh igrah, bi se lahko vprašali, ali niso morda igre, ki jih igramo v virtualnem prostoru, bolj resne, kot jim pripisujemo? Prav v teh igrah namreč lahko artikuliramo agresivno ali pa perverzno jedro svoje osebnosti, ki jih zaradi etično-socialnih omejitev ne moremo (upamo) izživeti v resničnih odnosih z drugimi (Žižek, 2000: 7), na primer zaradi posameznikove bojazni, da mu lahko zavračanje "samoumevnih” zdravorazumskih družbenih principov in pravil "lepega vedenja” prinese nevšečnosti, če ne drugače, v Levi- Straussovem smislu, ko trdi, da zavračanju družbenega življenja ustreza nastop duševnih motenj (Levi-Strauss, 1996: 237). Vprašanje je namreč, ali ni v tem primeru tisto, kar uprizarjamo v kibernetično- prostorskem sanjarjenju, na določen način "bolj resnično od resničnosti”, torej bližje pravemu jedru naše lastne osebnosti kot pa vloga, ki jo prevzemamo v stikih z resničnimi partnerji (Žižek, 2000: 7). Distinkcijo kibernetično sanjarjenje - realno (off-line življenje) bi lahko namreč primerjali z drugo klasično dvojico realno - realnost, na podlagi katere bi lahko izpeljali tudi eno od naših tez. Lacan, izhajajoč iz Freuda, pravi, da se zbudimo zato, da ne bi še naprej sanjali, kajti v sanjah naletimo na nekaj, kar je neznosnejše od budne realnosti (Močnik et al., 1981: 369). 1 Žižek navaja tudi simpatičen primer iz vsakdanjega življenja, kjer lahko uporabljamo obe prevari z namenom doseganja istega učinka. LKer sem nekoliko predebel, imam na voljo dve strategiji, kako zakrili to dejstvo. Lahko si oblečem srajco z navpičnimi črtami, ki me naredi bolj vitkega, ali pa, naspro¬ tno, oblečem srajco z vodoravnimi črtami, računajoč, da bodo ljudje, kijih bom srečal, (napačno) dojeli mojo debelost kol iluzijo, ki jo je ustvarila neustrezna obleka: “Poglej, ta neumna srajca ga naredi debele¬ ga, čeprav v resnici ni tako debel!" TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK Lahko bi rekli, da se zbudimo ravno zato, da bi lahko še naprej sanjali, da bi torej še naprej živeli v realnosti, ki je tista "zunanja realnost”, v katero se prebudi¬ mo, od koder prihaja dražljaj, ki sproži sanje, realno pa je travmatično-nesimboli- zirano, "neprisvojeno” jedro, pred katerega grozljivostjo pobegnemo v realnost (Močnik et al., 1981: 369). V internetskih igrah in v stikih s soigralci smo torej bolj "pristni” ali "avtentični” kot v realnem življenju. Prav zato, ker se zavedamo, da je kibernetični prostor "samo igra”, lahko v njem odigramo tisto, česar si ne bi drznili priznati v "realnih” medosebnih stikih. Prav v tem določenem smislu, kot pravi Lacan, ima Resnica strukturo fikcije: ker se predstavlja pod krinko sanj ali celo sanjarjenja, je včasih skrita resnica, na kateri je utemeljeno zatiranje družbene realnosti (Žižek, 2000: 7). Omeniti pa seveda moramo, da lahko v tem primeru uporabniki, kar je zelo tipično za to tehnologijo, zapadejo v iluzije glede realnosti svojih "realnih” in "vir¬ tualnih” identitet. Soočeni so z dvema nasproti stoječima iluzijama. Če si namreč uporabnik, ki se igra z mnoštvom kanalov znotraj Internet Relay Chat-a, reče: "Kaj pa če je resnično življenje samo zgolj še en IRC kanal?” oziroma se vpraša, glede na množico oken pri hipertekstu, "Kaj pa če je realno življenje zgolj še eno okno?”, je iluzija, kateri podleže, natančno podobna nasprotni iluziji, to je zdravorazumski drži, da verjamemo v polno realnost zunaj virtualnega univerzuma. Ti skrajni "epi¬ stemološki” drži nas opozarjata, da se moramo izogniti obema pastema, torej pre¬ prosti direktni referenci na zunanjo realnost zunaj kiberprostora in tudi nasprotni drži, po kateri ”ni zunanje realnosti, realno življenje je le še eno okno”(Žižek, 1996: 110 ). Pregled trenutnih konceptualizacij žaljive komunikacije Sedanje konceptualizacije žaljive komunikacije se soočajo z nekaterimi šibkimi predpostavkami, ki zavirajo razvoj vsevključujočega pogleda na žaljiva komunika¬ cijska dejanja. Konceptualizacije žaljive komunikacije vsebujejo dvoumnosti, daje¬ jo prevelik poudarek na samo vsebino sporočila, spregledujejo pa pomen kontek¬ sta, v katerem se sporočilo pošilja, zlasti pa preozko problematizirajo žaljivo komu¬ nikacijo, ki naj bi po teh interpretacijah bila striktno on-line fenomen. Ti šibki nastavki so lahko v veliki meri ovira pri razvijanju razumevanja žaljive komunika¬ cije. Prav zato bi bilo potrebno vzpostaviti ogrodje za rekonceptualizacijo žaljive¬ ga vedenja, ki bi bilo bolj konsistentno z dejanskimi izkušnjami, in ki upošteva bogato paleto interakcijskih kontekstov ter vse interpretacije komunikacijskega dejanja: interpretacijo pošiljatelja, prejemnika in tretje (zunanje) osebe. Navkljub številnim komentarjem, analizam in raziskavam, pravzaprav ne obsto¬ ja splošni konsenz o tem, kaj je žaljiva komunikacija. Med obstoječimi pogledi, je žaljiva komunikacija opredeljena kot neposreden kriticizem ali negativni komen¬ tar o prejemniku sporočila, bodisi kot sporočilo, ki vsebuje sovražen jezik, bodisi je opredeljena kot provokativno ali nekonfbrmno sporočila. Zaradi tovrstnih nena¬ tančnih opredelitev, so tudi sami kriteriji, na podlagi katerih naj bi opredeljevali, kaj je in kaj ni žaljivka, zelo nenatančni. Obstoja namreč velika razlika med nepo- TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK srednim kriticizmom, običajnimi negativnimi komentarji o prejemniku sporočila, ki ne operirajo s principi vljudnosti 5 , škodoželjnim jezikom in provokativnim ali nekonformnim sporočilom. Negativni komentarji o prejemniku sporočila in nepo¬ sreden kriticizem sta lahko v dejanski situaciji predstavljena na zelo ustrezen način in z namero pomagati naslovljencu ali pa utrditi medsebojni odnos. Vendar pa bi po obstoječi konceptualizaciji lahko sodila v tip žaljivk. Škodljivi jezik je lahko za nekoga vljudna pripomba, poskus humorja ali pa leksično slabo konstruirano, vendar dobronamerno sporočilo. Čeprav obstoja veliko primerov sporočil, ki vse¬ bujejo enega ali več tovrstnih elementov, ki bi jih večina označila kot "žaljive elemente” komunikacije, lahko najdemo tudi veliko sporočil, ki so konsistentna s tovrstnimi označitvami, vendar niso žaljivke. Te definicije torej niti na individualni niti na kolektivni ravni ne nudijo uporabnih standardov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo identificirali žaljivke. Prav zato je nujna večja jasnost v definici¬ jah (0’Sullivan et al, 2001: 4-5). Vsebina sporočila Popularne in akademske označitve predpostavljajo, da se žaljivka lahko identifici¬ ra na podlagi vsebine sporočila. V skladu z laičnimi komentarji, lahko sporočilo, ki je visoko kritično, žaljivo ali surovo, oziroma če vključuje profanost, uvrstimo v tip žaljivke. Posledična domneva te interpretacije je, da so te značilnosti sporočila pre¬ poznane s strani sogovorcev in da jih lahko identificira tudi opazovalec, ki ni vklju¬ čen v situacijo. Obstoja torej predpostavka, da je žaljivka jasno prepoznana s stra¬ ni vsakogar. Ali z drugimi besedami, vsak naj bi takoj prepoznal določeno sporo¬ čilo za žaljivko. Akademske konceptualiazacije žaljive komunikacije na podoben način eksplicitno ali implicitno osredotočajo svoje definicije žaljivk na vsebino sporočila. Sporočila, ki predstavljajo neposreden ali svojevoljen kriticizem ali tista, ki vsebujejo sovražno ali agresivno verbalno vedenje, lahko prepoznamo za žaljiv¬ ko, in sicer ne samo sogovorci, ampak tudi zunanji opazovalci. Ta predpostavka je torej osnova za analizo vsebine, ki naj ugotavlja pogostnost žaljivk v računalniško posredovani komunikaciji. Zastavlja pa se naslednje vprašanje, čigava interpretaci¬ ja sporočila odloča o tipizaciji in razvrščanju sporočil? V raziskavah o žaljivkah, je uvrščanje in tipizacija sporočil v tip žaljivk baziralo na zunanjem opazovalcu ozi¬ roma njegovi perspektivi; o tipizaciji sporočil v tip žaljivk je torej odločal razisko- 5 Diskusije glede direktnosti ugotavljajo . da jeziki omogočajo svojim govorcem alternativne načine za doseganje komunikacijskih ciljev. V dejanski rabi v številnih situacijah govorci ne izražajo svojih intenc na najbolj jasen in ekspliciten način. Prav zato je bi! izdelan tudi koncept vljudnosti, ki naj bi bil sposo¬ ben razložili tako socialne motivacije za indirektnosl kol tudi socialne implikacije. Najbolj vplivno teorijo sla posredovala Penelope Broivn in Slepilen levinson (1987). Princip vljudnosti je poslal pomembna lopi- ka v pragmatiki, ki'je ge neriral veliko teoretičnih in praktičnih študij. Vljudnost je intencionalno, strateško vedenje posameznika, ki skuša zadostili svoje zahteve in zahteve drugih. Izbira med različnimi načini vljudnosti je determinirana s tremi kontekstualnimi variablami: socialna bližina, relativna moč govorca in poslušalca in absolutno rangiranje različnih izzivov v določeni kulturi. Splošni princip je: bolj ko je izja¬ va indirektna, bolj je vljudna (BIum Kulka, 1997:50-52). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK valeč, komentator ali bodisi tisti, ki je bil zadolžen za kodiranje sporočil. Vendar pa je interpretacija tovrstnih "nevtralnih” opazovalcev lahko zelo različna od sogovor¬ cev dejanske interakcije. Neujemanje interpretacij je posledica manka dostopa do širokega področja kontekstualnih faktorjev, ki so ključ pri interpretaciji sporočil. Prav kontekst pa je tisti dejavnik, ki ga sogovorci skušajo vključiti v govorno situa¬ cijo in s tem doseči določeno stopnjo skupnega razumevanja v komunikacijskem procesu . 0 Obstaja veliko tipov sporočil, ki bi lahko vsebovali element, ki tipično zazna¬ mujejo žaljivo vedenje, ki pa vseeno niso videni kot žaljivke. Kot primer lahko navedemo vulgarnost, ki je enostavno prepoznan jezikovni element, za katerega se predpostavlja, da je ključni indikator žaljivega vedenja. Veliko sporočil uporab¬ lja vulgarnost, ki bi jo lahko opredelili za žaljivko, vendar pa obstaja tudi veliko pri¬ merov, ko vulgarnosti, uporabljene v sporočilu, ne bi razumeli kot žaljivko. Raba vulgarnega jezika med bližnjimi prijatelji je lahko marker tesnega prijateljstva ozi¬ roma utrjenega odnosa. Prijatelji se lahko naslavljajo drug na drugega s sovražni¬ mi ali vulgarnimi termini kot obliko igre ali prijateljskega verbalnega obračunava¬ nja in torej uporabljajo besede, ki jih nikoli ne bi uporabili v komunikaciji z nekom, ki je zunaj njihovega socialnega omrežja. V takih primerih lahko normativna jezi¬ kovna raba znotraj skupine vključuje - ali celo predpisuje oziroma predpostavlja kot dobrodošlo - uporabo vulgarnosti. Taka jezikovna raba namreč lahko markira, če se tako izrazimo, pripadnost skupini, s tem lahko sogovorci signalizirajo svojo pripadnost in odobravanje. Žaljivo vedenje je pogosto označeno kot antisocialno, ker veliko raziskovalcev teži k ignoriranju vpliva skupinskih norm in prav zato defi¬ nirajo žaljivke kot protinormativne. Vendar pa so dejanja, ki bi jih zunanji opazo¬ valci lahko razumeli kot žaljivke, lahko "zaželena in dobrodošla” znotraj specifične skupine, v kateri pripadniki in pripadnice delijo norme in pravila interpretacije. Zunaj te socialne mreže, kjer prevladujejo drugačne interakcijske norme, pa bi bila 6 Sporočilo ni žaljivka. vse dokler lo sporočilo nekdo ne razume kol žaljivo. Kar karaklerizira sporoči¬ lo za žaljivko. ne bazira toliko na značilnostih sporočila. ampak zlasti na pomenu, ki se temu sporočilu pripisuje. Pomembna je torej sama intenca (namera) sporočilapo žajivosti, ki jo mora prepoznali naslov¬ nik. To je tudi razlog, zakaj govorec nima neke univerzalne (jezikovne) formule, nekakšnega izreka ozi¬ roma obrazca, s katerim bi sogovorca užalil. Če citiramo Močnika: Žaljenje je namreč ena izmed listih per- lokucij, ki jih ni mogoče izvršili s specifičnim eksplicitnim performativovm (tj.: nikogar ne morem užaliti, sploh žalili ne morem, če rečem: Žalim le(Močnik, 1985:151)- Žalitev je vedno odvisna od spretnosti govorca in zlasti od lega, če sogovorec izjavo prepozna za žaljivko, in če ga la seveda tudi užali; šele v lem primeru je govorec izvedel posrečeno žaljivko in nekoga dejansko užalil. Razumeli izjavo sogovorca vse¬ kakor vključuje pripisovanje sogovorčeve komunikacijske namere, ki jo la zares ima. Za našega sogovor¬ nika je zelo pomembno, da ima naša izjava (recimo nasvet ali priporočilo) dejansko moč nasveta ali pri¬ poročila . lega pa mu ne more zagotovili nobena zunajjezikovna konvencija. To mu moramo dali vedeli sami. iz naše izjave mora razbrati, da je naš namen, naša intenca, da mu želimo nekaj svetovali ali pri¬ poročiti. (Austin in Žagar, 1990). Slraivson celo poudaija, da se govorna dejanja, ki temeljijo na intencah in tista govorna dejanja, ki temeljijo na konvencijah, na nek. način izključujejo. V primeru govornih dejanj, ki temeljijo na zunaj jezikovnih konvencijah, so intence pravzaprav odveč, saj če so te zunajjezi- kovne konvencije dovolj močne, je povsem vseeno, ali je imel govorec pri izjavljanju sploh kakšno intenco ali mu je izjava ušla po nesreči, (Odreditev splošne mobilizacije, ki jo opravi predsednik, države, ne potre¬ buje prepoznanja predsednikove intence s strani naslovnikov). 525 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 526 lahko popolnoma enaka jezikovna raba razumljena precej bolj negativno, tako za pošiljatelja kot za naslovnika. Skupne socialne kategorije so torej pomembni viri socialnega vpliva, ne glede na dejansko vsebino sporočila, bogatost medija in vezi, ki jih ta medij vzpostavlja. Prav zato so žaljivke in žaljiva komunikacija opredeljeni kot elementi, ki so radikalno odvisni od konteksta in ki so prepoznani kot specifi¬ ka skupine in na katere zelo vplivajo normativna pričakovanja. V luči te perspekti¬ ve raziskovalci zato priporočajo eksplicitno preučevanje subkulturnih norm z namenom prepoznavanja in natančnega kontekstualiziranja antisocialnega vede¬ nja, ki se pojavlja v računalniško posredovani komunikaciji. Žaljiva komunikacija je tradicionalno konceptualizirana kot negativna, antiso¬ cialna in nezaželena komunikacija, vendar pa lahko, zlasti zaradi odsotnosti jasnih opredelitev žaljivk, tovrstno vrednostno presojanje in tipizacija celotnega korpusa sporočil vplivata na observacijo in interpretacijo tega opazovanja. Stavek ”Kaj se mora zgoditi?” lahko pravzaprav pomeni ”Kaj se dogaja”, zunanji opazovalec pa lahko na podlagi preveč poenostavljene tipizacije spregleda dejansko funkcijo takega sporočila. Tovrstnih izrazito od konteksta odvisnih situacij, ki jih preučuje¬ jo raziskovalci problematične komunikacije, je veliko. Prav tako dvoumna sporoči¬ la niso nujno vedno slaba in se jih ni potrebno vedno izogibati, saj so lahko korist¬ na v določenem kontekstu in v določenem specifičnem odnosu, zlasti kot specifič¬ na strategija vljudnosti. Prav zaradi tovrstnih primerov, je bolj produktivno preučevati problematiko žaljivk in sorodnih tipov "problematične” interakcije skozi aspekt, kako se pojavi taka interakcija, zakaj nastane in katerim funkcijam služi tovrstna komunikacija, zlasti pa ne pričeti raziskovati problematiko z vnaprejšnjih vrednostnih stališč. Prav tako kot lahko obstajajo antisocialne motivacije za sovražna sporočila, lahko obsta¬ jajo tudi številne prosocialne motivacije, ki se jih lahko površno opredeljuje kot žaljivke. Osoren ali rezek jezik se lahko, na primer, uporabi za vzpodbujanje mol¬ čečega posameznika, da se ta vključi v sproščeno in konstruktivno diskusijo. Kritiko lahko uporabimo kot signaliziranje pošiljateljeve kredibilnosti. Z njo lahko govorec demonstrira pripravljenost nuditi kritične in aktivne pripombe in ne zgolj pasivno povratno informacijo. Kanali žaljive komunikacije Žaljivke so v splošnem ekskluzivno razumljene v kontekstu on-line interakcij. Ta predpostavka je smiselna, v kolikor domnevamo, da je računalniško posredovana komunikacija tako zelo distinktivna od off-line interakcij, da so torej določeni tipi interakcij unikatni in "rezervirani” za računalniško posredovano komunikacijo. Vendar je stališče, po katerem je računalniško posredovana komunikacija podka- tegorija večjega korpusa komunikacije, in da vsebuje določene substancialne zna¬ čilnosti, daleč preozko. Pomembno vlogo pri "problematičnih” interakcijah ima lahko sam kanal. Posredovani kanali vsebujejo manj socialnih vezi in posledično manj informacij, ki funkcionirajo kot pomoč pri interpretaciji. Uporaba posredova- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK nih kanalov lahko nudi pošiljatelju določeno stopnjo anonimnosti, ki naj bi pospe¬ ševala vedenje, ki krši socialne standarde. Prav zato je zanimiv pristop, ki se osredotoča na posameznikove intence ter interpretacije, ki bazirajo na različnih ravneh norm, torej interpretacije, ki jih lahko oblikujemo na podlagi značilnosti kanala, ki pa niso hkrati determinirane na pod¬ lagi teh značilnosti. Posamezniki namreč uporabljajo različne kanale za specifične in različne namene. Posamezniki lahko nenamerno ali pa namerno kršijo norme, ki zadevajo vsebino sporočila. Kanali, ki posredujejo manj vezi, lahko prispevajo k večji stopnji nerazumevanja, ali pa jih posamezniki izberejo načrtno, in si s tem skušajo zagotoviti določeno stopnjo psihološke distance do posameznikov, o kate¬ rih oziroma katerim pošiljajo (kritično) sporočilo. Posamezniki lahko namerno ali nenamerno kršijo norme, ki zadevajo uporabo kanala, s tem ko uporabljajo kanal, ki se ga v splošnem razume kot neprimernega za dano situacijo. Ta kršenja se bodo v prihodnosti verjetno zmanjšala, zlasti ko se bodo tudi same norme rabe kanalov stabilizirale in razširile. V vseh primerih pa so posamezniki tisti, ki so odgovorni za izbiro in konstrukcijo sporočila, in ne kanal. Prav zato se je potrebno izogibati uveljavljenim tendencam v številnih raziskavah računalniško posredova¬ ne komunikacije, ki skušajo vključiti tehnološko deterministične pristope, ki se osredotočajo na značilnosti kanala kot glavnega pojasnjevalca (problematične) interakcije. Pomembna je posameznikova percepcija in izbira različnih kanalov za partikularne interakcijske cilje (0’Sullivan et al, 2001: 5-8). V prid učinkovitejše interpretacije žaljive komunikacije bomo skušali pozor¬ nost usmeriti na interakcijski vidik interpretacije sporočil iz multiplih perspektiv in dosledno upoštevati vlogo različnih ravni norm, ki se uporabljajo pri interpretaci¬ ji. Ta pristop ne identificira žaljivk na podlagi specifične vsebine sporočila (vulgar¬ nost), domnevnih emocionalnih namer (sovražnost) ali domnevne intence (agre¬ sije). Rezultat tovrstnega pristopa je ogrodje, ki omogoča večjo natančnost pri določanju, kaj je žaljivo vedenje, in ki bazira na prepoznanih variacijah glede norm in pričakovanj med posamezniki. Sodobne konceptualizacije žaljivk se namreč naslanjajo na transmisijski model komunikacije, in pogosto predpostavljajo, da je komunikacija transmisija "čistih” informacij od enega posameznika k drugemu in vsebujejo domnevo, da je inter¬ pretacija sporočila iz pozicije tretje strani (nevtralnega opazovalca) enaka interpre¬ taciji sogovorcev (naslovnika in prejemnika). Vendar pa je komunikacijski proces precej bolj kompleksen in sestavljen iz več odtenkov, kot implicira ta perspektiva. Človeška komunikacija in medsebojno razumevanje je relativno parcialno in nepo¬ polno. Prav zato skušamo v problematiko žaljive komunikacije, bodisi v face-to- face ali on-line komunikaciji, vpeljati stališče, da je komunikacija inherentno pro¬ blematična in skušamo kontekstualizirati problem žaljivk kot enega izmed števil¬ nih tipov problematičnih interakcij. Vzrok za komunikacijska dvoumnost in nejasnost se je običajno iskal bodisi v pošiljateljevih intencah, naslovnikovi (napačni) interpretaciji ali pa v sporočilu samem ali pa so ga pojasnjevali kot posledico vseh treh elementov. Konstrukcija sporočila se je torej opredeljevala kot nepovezan proces, saj komunikacija vključu¬ je vsaj pošiljatelja in prejemnika sporočila. Premajhna pozornost je bila torej 527 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 528 usmerjena na relacijski vidik konstrukcije pomena, zlasti zaradi tradicionalnega "funkcionalističnega” videnja komunikacijskega procesa. Zunanji opazovalec namreč ne more biti nikoli v popolnosti prepričan, kaj sporočilo pomeni pošilja¬ telju in prejemniku, kaj prepoznata oba partnerja v komunikaciji kot "vsebino” sporočila, oziroma katere intence prepozna naslovnik in katere intence skuša”pakirati” v sporočilo pošiljatelj. Podobno kot lahko zunanji opazovalec napačno interpretira pomen partikularne interakcije, tako tudi partnerja v interak¬ ciji nimata nujno zanesljive vednosti in razumevanja o drugem partnerju. Komunikacijski proces zahteva kompleksno koordinacijo med sogovorci, če ti želi¬ jo določiti pomen sporočila. Na podlagi predhodnega vedenja in konteksta inter¬ akcije, pa sogovorci lahko določijo najbolj verjetno komunikacijsko namero ter interpretacijo in hkrati tudi določijo najbolj primeren odgovor. Eden izmed osnovnih filozofskih vpogledov v naravo odnosov znakov do nji¬ hovih interpretov je povzet v definiciji intencionalne komunikacije, ki jo je ponu¬ dil H. Paul Griče. Za Griča je intencionalna lingvistična komunikacija, ki vključuje transmisijo nenaravnega pomena (za razliko od naravnega pomena kot je stavek ”Ta dim pomeni ogenj”) proces, v katerem govorec, s tem ko reče X, želi posredo¬ vati specifično komunikacijsko intenco. Ta cilj doseže, če je ta intenca prepoznana s strani naslovljenca in tako postane medsebojna vednost, skupna vednost. Gricova teorija pomena poudarja, da kar govorec izreče, nujno ne enkodira njego¬ ve komunikacijske intence na povsem ekspliciten način. Kadar rečem "Vrata so odprta”, lahko nekoga vabim ali pa morda naprošam nekoga, da zapre vrata. Intence niso nujno eksplicitno izražene. Dobesedno razumevanje besed na podla¬ gi lingvističnega znanja nudi pomen stavka - sentence meaning (informacija, da so vrata odprta), če pa vključimo okoliščine izjave, nam te pomagajo pri razumevanju pomena za govorca - speaker meaning (ali je govorec z izjavo mislil povabilo, ali prošnjo, ali kaj drugega). Pragmatična teorija torej skuša razložiti, kako sogovorci premostijo to vrzel med pomenom stavka in pomenom, ki ga je skušal posredova¬ ti govorec (Blum-Kulka, 1997: 39-41). Proces, s katerim sogovorci prepoznajo ali razumejo govorčevo izjavo, nujno vključuje neko posredovanje, interpretacijo. Kot pravi Griče, je komunikacija vode¬ na s pomočjo niza racionalnih, univerzalnih principov in kvaziprincipov (ki se ime¬ nujejo maksime konverzacije), ki sistematizirajo proces interpretacije in zagotavljajo njeno uspešnost. Vsa komunikacija bazira zlasti na generalni predpostavki koopera¬ cije: z besedami Griča, v vsakem govorjenju, sogovorci predpostavljajo, da bodo vsi sodelujoči napravili svoj prispevek tako kot je zahtevano, z namenom, ki ustreza cilju komunikacije. Da zagotovimo učinkovito komunikacijo, sogovorci predpostavljajo, da sogovorci spoštujejo naslednje maksime: * maksima kvalitete - naj bo tvoj prispevek resničen; ne reci tega, za kar misliš, da ni resnično; ne reci tega, za kar nimaš zadostnih dokazov; * maksima kvantitete - naj bo tvoj prispevek tako informativen, kot zahtevajo trenut¬ ni nameni izmenjave; naj tvoj prispevek ne bo bolj informativen, kot je potrebno; * maksima načina - bodi jasen; izogibaj se nejasnim izrazom; izogibaj se dvoumnosti; bodi kratek; govori urejeno; * maksima relevantnosti - bodi relevanten (Verschueren, 2000: 54). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK Te konverzacijske norme služijo kot niz napotkov, na podlagi katerih sogovor¬ ci ocenjujejo prispevke drugih in ocenjujejo njihovo smiselnost. Aplikacija teh maksim je stvar kontekstualnih variacij. Pričakovanje glede stopnje informativno- sti, na primer, varira v skladu s socialnimi vlogami udeležencev. V nekaterih insti¬ tucionaliziranih asimetričnih kontekstih (učitelj-učenec; zdravnik-pacient) je spo¬ štovanje maksim determinirano s strani močnejšega. Učitelj je na primer tisti, ki ima pravico odločiti, ali je bil odgovor na vprašanje dovolj informativen, in neupoštevanje ali premajhno razumevanje pričakovanj ima lahko resne socialne posledice, na primer neuspešno opravljanje izpita. Prav tako je pomembno opo¬ zoriti, da je interpretacija maksim tudi stvar kulturnega konteksta. Kulture varirajo glede pričakovanj in glede striktnosti upoštevanja maksim (Blunr-Kulka, 1997: 39- 41). Vključevanje tega vidika pomaga pri razvijanju natančnejše konceptualizacije žaljivk, saj problem umešča znotraj polja različnih tipov problematičnih interakcij. Interakcijske norme Posamezniki si v procesu komunikacije pomagajo s komunikacijskimi normami, ki jim pomagajo pri interpretaciji sporočil. Norme lahko opredelimo na kulturni, lokalni ali skupinski in na relacijski ravni. Konverzacijske implikature (maksime) opredeljujejo niz interakcijskih norm, prav tako pa klasična analiza vljudnosti (Brown in Levinson, 1987) preiskuje "univerzalne” norme jezikovne rabe pri ohra¬ njanju "obraza” v diskurzu. Vzpostavitev računalniško posredovanih interakcij je tudi oblikovala relativno kodirana pravila on-line vedenja. Netiquette pravila nudijo standarde za sprejemlji¬ ve on-line interakcijske prakse in so namenjena vzpostavljanju pravil o tem, kaj je in kaj ni primerno v različnih on-line interakcijah. V tem smislu so izkušnje bistve¬ ne pri prepoznavanju on-line norm ter za ustrezno vedenje. Norme se oblikujejo v kontekstu lokalnih socialnih struktur, kot so specifične organizacije ali druge socialne mreže, in te vplivajo na posameznikovo konstrukci¬ jo sporočil. V organizaciji lahko za menedžerje normativna raba jezika pomeni uporabo visoko formalnega jezika v medsebojni interakciji in zlasti v interakciji z zaposlenimi. V drugi organizaciji lahko za iste ljudi - za ljudi s podobnim statusom - pomeni normativna raba šaljivo govorjenje in medsebojno zbadanje. Formalni in neformalni socializacijski procesi so ključni elementi, s pomočjo katerih organiza¬ cije prenašajo na nove člane skupnosti različne norme, in običajno se od zaposle¬ nih pričakuje, da bodo sledili in spoštovali ta pravila. Lokalne interakcijske norme so lahko zapisane v posebnih priročnikih ali pa jih spoznamo na način, ki ga vsi poznamo - torej z metodo poskusov in napak oziroma s pomočjo sodelavca, ki je seznanjen z normami. Znotraj širših kulturnih in lokalnih normativnih sistemov, pa lahko posamezni¬ ki razvijajo tudi norme, ki so distinktivne za specifične odnose, in ki so lahko tudi konsistentne s splošnimi lokalnimi ali kulturnimi normami, ki pa niso nujno znane in prepoznane s strani drugih ljudi, ki so zunaj tega specifičnega odnosa. Ti part¬ nerji lahko vzpostavijo niz pričakovanj, ki bazirajo na predhodnih odnosih in dru- TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 530 gih vplivih (starši-otroci, zakonski partnerji). Ti partnerji so lahko že zdavnaj obli¬ kovali določen odnos in uskladili medsebojna pričakovanja, tako da partnerja vedno poznata in lahko predvidevata vedenje drugega partnerja. Običajno se tako normiranje odnosa dogaja kot obojestranski proces in tako oba oblikujeta norme, ki naj se spoštujejo znotraj odnosa, in torej služijo pri oblikovanju sporočil in pri njihovi interpretaciji. Za sporočila, ki so sprejeta kot konsistentna oziroma v skla¬ du z normami, se običajno domneva, da so ustrezna. Seveda pa je lahko sporočilo ustrezno na eni ravni in neustrezno na neki drugi ravni (v primeru ko se relacijske norme razlikujejo od kulturnih norm). Tako pošiljatelj kot prejemnik sporočila ocenjujeta tovrstno ustreznost sporočila, pošiljatelj v procesu kreacije in prejem¬ nik, ko skuša prepoznati pomen iz vsebine sporočila. Kršenje norm Čeprav se posamezniki običajno izogibajo kršenju norm, se to vseeno dogaja. Obstaja niz različnih ciljev, ki bi lahko motivirali posameznika k namernemu krše¬ nju interakcijskih norm. Nekdo želi na ta način pritegniti pozornost, vzpostaviti opozicijo do sogovorca ali pa demonstrirati svojo neodvisnost. Kršenje norm pa je lahko povsem nenamerno, ko posamezniki posedujejo določeno razumevanje ustreznih norm, ki so ključ za uspešno komunikacijo, vendar pa se te norme (pov¬ sem) ne prekrivajo z normami novega socialnega omrežja. Socializacija je osnovni proces pri usklajevanja teh norm. Posamezniki se tudi razlikujejo glede svoje komunikacijske kompetence. Nekateri so sposobni konstruirati jasna sporočila, ki odslikavajo njihove intence, spet drugi pa lahko oblikujejo sporočila, kjer intenca pošiljatelja ni jasna oziroma prejemnik ne prepozna pošiljateljeve intence (0’Sullivan et al, 2001: 8-11). Konceptualizacija in tipologija žaljive komunikacije V nadaljevanju bomo prikazali kontekstualizacijo komunikacije, če še ta nanaša na žaljivo vedenje. Opiramo se na konceptualizacijo komunikacije, ki sta jo izdelala 0’Sullivan in Flanagin. Njuna konceptualizacija prikazuje možne kombinacije interpretacije sporočil, ta interpretacija pa je funkcija različnih gledišč (pošiljatelja, prejemnika, nevtralne(zunanje) osebe). Pristop skuša interpretirati sporočila s sta¬ lišča njihove ustreznosti za posamezne vloge (s stališča pošiljatelja, prejemnika in zunanje osebe). Ustreznost je merjena na lestvici primerno - neprimerno. Zastavitev problematike z vidika treh gledišč omogoča prikaz osmih možnih vari¬ ant razumevanja sporočila. Ta pristop se torej razlikuje od predhodnih konceptua- lizacij žaljive komunikacije, ki so pogosto bazirale na zgolj eni perspektivi in brez natančnega vpogleda v interakcijske norme. Pristop namreč razširja možne inter¬ pretacije sporočil in upošteva raznolikost kontekstualnih vezi, ki omogočajo for¬ macijo sporočila, kot tudi njegovo recepcijo in interpretacijo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK Vsaka od osmih kolon v tabeli torej predstavlja specifične komunikacijske oko¬ liščine, v katerih je interpretacija sporočila vedno predstavljena s stališča percepci¬ je pošiljatelja, prejemnika in zunanje osebe. Prvi trije stolpci vsake kolone ilustrira¬ jo, na kakšen način vsako gledišče interpretira določeno sporočilo (bodisi kot pri¬ merno ali neprimerno/žaljivo) (Ibid). Prve štiri vrste v tabeli ponazarjajo primere, ko je pošiljatelj sporočila želel ozi¬ roma imel intenco, da je sporočilo konsistentno z relevantnimi normami; sporoči¬ lo je zato v vseh primerih interpretirano kot ustrezno s strani pošiljatelja. Vsaka od teh vrstic pa se razlikuje glede specifičnih kombinacij v interpretaciji sporočil (ustrezno/neustrezno) iz perspektive prejemnika in zunanjega (nevtralnega) opa¬ zovalca. Zadnje štiri vrstice pa ponazarjajo primere, ko pošiljatelj želi oziroma ima intenco (namero), da sporočilo krši relevantne norme. Tudi v tem primeru se vsi štirje primeri razlikujejo glede specifičnih kombinacij v interpretaciji sporočila (ustrezno/neustrezno) iz perspektive prejemnika in zunanjega (nevtralnega) opa¬ zovalca. Sledi opis posameznih kombinacij interpretacije sporočila (tip A, B, C, D, E, F, G, H): a. ) Tip A predstavlja situacijo, ko pošiljatelj, prejemnik in zunanji opazovalec inter¬ pretirajo sporočilo kot ustrezno sporočilo, ki je konsistentno z vsemi tremi glediš¬ či glede razumevanja interakcijskih norm. Ta tip predstavlja neproblematično interakcijo. b. ) Tip B predstavlja situacijo, ko pošiljatelj in prejemnik interpretirata sporočilo kot ustrezno, zunanji opazovalec pa ga interpretira kot neustrezno. V takih prime¬ rih pošiljatelj in prejemnik delita stališče, da je sporočilo konsistentno s specifični¬ mi lokalnimi ali relacijskimi normami, ki pa jih ne poseduje zunanji opazovalec. V praksi so to lahko primeri sarkastičnih ali zafrkljivih sporočil, ki so kot taka tudi razumljena s strani aktivnih udeležencev interakcije. V organizacijah lahko sporo¬ čila vključujejo sporočila, ki kršijo legalne standarde, čeprav so s strani udeležen¬ cev komunikacije razumljena kot ustrezna. c. ) Tip C predstavlja situacijo, kjer pošiljateljevo sporočilo skuša biti konsistentno z ustreznimi normami in je kot ustrezno ter konsistentno z normami razumljeno s strani zunanjega opazovalca, prejemnik pa interpretira sporočilo kot neustrezno. To indicira neusklajenost prejemnikovih norm s splošnimi normami (prejemnik krši norme), kar ima za posledico napačno interpretacijo zaradi pomanjkanja skupnih kulturnih, lokalnih ali relacijskih norm. Primere najdemo v situacijah, ko je prejemnik preveč občutljiv na ocene, kritike ali nasploh sporočila, ki se v sploš¬ nem razumejo kot veljavne in ustrezne kritike. Lahko je tudi rezultat odkritega oce¬ njevanja, ki skuša biti konstruktivno, oziroma v primeru, ko je sodelavčeva ocena drugega sodelavca razumljena kot osebni napad. d. ) Tip D predstavlja situacijo, kjer želi pošiljatelj posredovati sporočilo, ki je v skla¬ du z normami, vendar je sporočilo tako s strani prejemnika kot zunanjega opazo¬ valca interpretirano kot neustrezno in običajno pomeni, da pošiljatelj krši splošno sprejete norme. Primer je situacija, ko je pošiljatelj neobčutljiv na to, kako bodo drugi interpretirali specifično sporočilo, kar lahko sproži konflikt, zlasti zato, ker so v tem primeru lahko kršene uradne norme in pričakovanja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 532 e. ) Tip E predstavlja situacijo, ko pošiljatelj želi, da njegovo sporočilo krši interak¬ cijske norme. V tej situaciji pošiljateljeva intenca oziroma namera po kršenju komunikacijskih norm ni prepoznana niti s strani prejemnika niti s strani zunanje¬ ga opazovalca. Primer je situacija, ko pošiljatelj nima zadostne vednosti in ne pozna povsem norm, katere skuša kršiti, uporablja preveč subtilen jezik, ali pa izkazuje komunikacijsko nekompetentnost glede konstrukcije sporočil. V takem primeru "neuspešne žaljivke” - in četudi je pošiljatelj želel kršiti norme - ni zelo ver¬ jetno, da bo sporočilo povzročilo negativen odziv, saj sporočilo ni bilo razumljeno na ta način (ni bila prepoznana njegova intenca, da skuša kršiti norme). Nihče ne more užaliti nikogar, če slednji sploh ne prepozna namere žalitve. f. ) Tip F predstavlja situacijo, ko pošiljatelj želi kršiti komunikacijske norme, ven¬ dar prejemnik ne interpretira (ne prepozna) sporočila kot kršitve. To je lahko posledica pomanjkanja občutljivosti na strani prejemnika (nekdo s ”trdo kožo”), ali pa zato, ker prejemnik ni povsem razumel pomena sporočila. Vendar pa lahko v primeru javne diskusije zunanji opazovalec razume sporočilo kot neustrezno. V praksi bi to predstavljala "zgrešena žaljivka”, ki ima lahko določene socialne posle¬ dice znotraj določenega okolja organizacije. To je situacija, ko pošiljatelj konstrui¬ ra sporočilo, pri čemer ve, da ga prejemnik ne bo razumel kot žaljivko, vendar pa hkrati ve, da bodo drugi razumeli, kaj je "zares mislil”. Pošiljatelj lahko naleti na negativni odziv pri zunanjih opazovalcih (ki so razumeli pravi pomen sporoči¬ la/njegovo intenco po kršenju norm). Možnost formalnega kaznovanja (če gre za organizacijo ali temu podobno socialno mrežo) za tovrstno načrtno žaljivko pa so majhne, ker prejemnik ni presodil in interpretiral sporočilo kot žaljivo. g. ) Tip G opredeljuje primer, ko tako pošiljatelj kot prejemnik vesta, da so bile komunikacijske norme kršene, vendar pa neustreznost sporočila ni prepoznana s strani zunanjega opazovalca. Temu lahko rečemo "notranja žaljivka”, ki jo kot tako razumeta samo pošiljatelj in prejemnik, zunanji opazovalec pa ne poseduje vedno¬ sti o skupnih lokalnih ali relacijskih normah, ki prevladujejo, in ki so splošno znane aktivnim udeležencem interakcije, ki poznajo specifično zgodovino odno¬ sov v tej mreži. Zunanji opazovalec lahko to sporočilo razume kot poudarjen kriti- cizem. Posledice kršenja so omejene na sam odnos znotraj skupine, saj kršenje in neustreznost sporočila ni prepoznana s strani tistih, ki so zunaj tega odnosa. h. ) Tip H predstavlja pravo žaljivko. V tem primeru pošiljatelj poseduje intenco po kršenju norm, prejemnik interpretira in prepozna sporočilo kot neustrezno in tudi zunanji opazovalec sporočilo interpretira kot neustrezno oziroma meni, da sporo¬ čilo pomeni kršenje norm. V tem primeru lahko pride do osebnih, organizacijskih, pravnih in tudi drugačnih posledic, seveda za pošiljatelja sporočila. V praksi ne pri¬ haja vedno do sankcioniranja, saj je pošiljateljev cilj pogosto zgolj v tem, da demonstrira nepripravljenost slediti vzpostavljenim normam, ali pa zato, ker želi končati nek odnos ali nekoga užaliti. Kršitve so lahko povsem strateškega značaja ali pa funkcionalne, čeprav so splošno gledano razumljene kot antisocialno vede¬ nje (0’Sullivan et al, 2001: 12-13). Interpretacija problematike žaljive komunikacije je zastavljena kot poskus natančnejšega definiranja "prave” žaljivke in kot poskus razlikovanja žaljivk od drugih možnih tipov (problematične) interakcije. Na podlagi predlagane interpre- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK tacije, žaljivka pomeni sporočilo, v katerem pošiljatelj namerno krši (splošne, situ¬ acijske) interakcijske norme, sporočilo pa je razumljeno kot kršenje teh norm s strani prejemnika in tudi zunanjega opazovalca. Ta definicija predpostavlja, da interpretacije sporočil izhajajo iz različnih nizov interakcijskih norm, ki se uporab¬ ljajo pri ocenjevanju sporočil. Definicija razlikuje prave "žaljivke” (tip H) od nena¬ črtnih kršitev interakcijskih norm (B-D) kot tudi od neuspešne, zgrešene in notra¬ nje žaljivke (E-G). Vsak od osmih tipov problematičnih interakcij ima distinktivne konsekvence za osebne, relacijske in organizacijske izide interakcij. Natančno opredeljevanje tovrstnih distinkcij prispeva k natančnejši analizi žaljive komunika¬ cije, s tem da omogoči način razlikovanja žaljivk od drugih problematičnih inter¬ akcij in nudi izboljšan pristop pri preučevanju vzrokov, posledic in rešitev različ¬ nih problematičnih interakcij, kamor vključujemo tudi žaljivo komunikacijo. Pristop vključuje v problematiko tudi intenco pošiljatelja, kar pomaga razliko¬ vati načrtovane žaljivke od drugih tipov problematične interakcije, v katerih poši¬ ljateljeva namera ni kršenje interakcijskih norm. Nenačrtna kršenja norm ne razu¬ memo kot žaljivke, ampak kot nepoznavanje nizov norm na različnih ravneh' Ti tipi so razumljeni kot ponesrečena komunikacija, ne pa žaljiva komunikacija. Pristop upošteva dejstvo, da interakcijske norme niso vkorporirane zgolj od zunaj (in s strani tehnologije), ampak da izhajajo in se oblikujejo v daljšem časovnem procesu znotraj kultur, socialnih mrež in odnosov. Tudi zato proces žaljive komu¬ nikacije vključuje kreacijo, transmisijo ter interpretacijo sporočila, ki je potem pre¬ poznano kot kršenje pravil iz ntultiple perspektive, kar je lahko točka oblikovanja skupnih norm. Tovrstni vklop različnih perspektiv lahko prispeva k temu, da se udeleženci komunikacije naučijo učinkovitejše interakcije, torej večje učinkovito¬ sti pri konstrukciji ter interpretaciji sporočil, s čimer se lahko poveča tudi komuni¬ kacijska sposobnost glede tega, kako in kdaj biti konsistenten z normami ali pa, nasprotno, kdaj in kako bomo norme kršili. Prispevek tega pristopa naj bi bil v tem, da opredeli problematične interakcije, samo opredeljevanje nenačrtnih krši¬ tev kot posledice nepoznavanja in neusklajenosti norm pa sugerira potrebo po natančnejšem in splošno sprejetem razumevanju, kaj je ustrezno interakcijsko vedenje. Skuša torej opozoriti na potrebo po urejanju v procesu socializacije. Pri 7 Škiljan navaja tri glavne norme, ki potekajo v jezikovni dejavnosti: jezikovna norma predstavlja sklop pravil o jezikovnih enotah in njihovi rabi, ki je določena s sistemom, komunikacijska norma je sklop pravi! o izboru najbolj primernega idioma za komu nikacijski kontekst, pragmatična norma pa sklop pra¬ vil o izbiri naj učinkovitejše strategije v komunikacijskih dejanjih določenega konteksta. Vse tri temeljijo na splošni rabi in imajo lahko implicitno ali eksplicitno obliko, medtem ko njihovo kršenje izziva sankci¬ je (Škiljan, 1999: 211). Pri našem pristopu nas zanimajo zlasti pragmatične norme, ki producirajo lipe problematične interakcije, v katerih pošiljateljeva namera ni kršenje interakcijskih norm in kjer načrtno kršenja norm ne razumemo kol žaljivke, ampak, kot nepoznavanje nizov norm na različnih ravneh. Pragmatična norma je izrazilo kontekstualna norma, ker je izbor komunikacijske strategije neposredno odvisen od vsakega elementa komunikacijskega konteksta, od statusov in vlog pošiljatelja in prejemnika ter od njihovih medsebojnih odnosov, od lega, ali je kanal usten ali pisen, s tehnološko podporo ali brez nje. od lega. kakšne so vsebine sporočil in kateri elementi univerzama so z njimi označeni, v kakšnem pol¬ ožaju se pošilja sporočilo, pa tudi kateri kodi in podkodi iz komunikacijske matrice so udeležencem kom u¬ nikacijskega dejanja na razpolago (Škiljan, 1999:208). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK oblikovanju odnosov lahko tovrstno urejanje ali regulacija vključuje eksplicitne diskusije glede tega, kaj vsi vpleteni partnerji razumejo pod pojmi "ustrezen in sprejemljiv” jezik ter kakšne interakcijske stile in konverzacijsko topiko pričakuje¬ jo v določenih tipih interakcije. V organizacijah lahko to pomeni skupni program usposabljanja za specifične tipe komunikacije, izdajanje vodičev za nove zaposle¬ ne in podobno, zlasti pa je pomembno, da sami zaposleni pomagajo pri oblikova¬ nju rešitev, ne pa da to ureja samo organizacija. To bi zmanjšalo nenačrtovane pro¬ blematične interakcije in zmanjšalo možnost zamenjave pravih in nepravih žaljivk (0’Sullivan et al, 2001: 13-15). TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK Tabelal: Interpretacija sporočil iz multiplihperspektiv TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 536 Aplikacija pristopa Pristop lahko apliciramo tako na neposredovane kot tudi na posredovane interakcije. Ker so računalniško posredovane komunikacije in druge oblike posre¬ dovane komunikacije (telefon, pismo) najbolje razumljene kot podkategorija člo¬ veške komunikacije, članek opozarja na že znane pragmaligvistične pristope (vljudnost, konverzacijske maksime) in te aplicira na računalniško posredovano komunikacijo. Izkušnje s posredovano komunikacijo nam lahko kasneje pomaga¬ jo tudi pri preučevanju tako imenovane face-to-face komunikacije. V nadaljevanju bi bilo zanimivo raziskati, kako norme glede interakcijskih kanalov prispevajo k problematičnim interakcijam, saj so, na primer, nekateri mnenja, da je elektronska pošta neprimeren oziroma neustrezen kanal za posredovanje kritičnih sporočil, in da je za tovrstna sporočila ustrezneje izbrati face-to-face interakcijo . 8 Obstaja več možnosti aplikacije tovrstnega pristopa pri preučevanju žaljive komunikacije. Študije, ki so se ukvarjale s preučevanjem žaljive komunikacije v raz¬ ličnih interakcijskih okoljih, bi lahko na novo premislile dejanske primere žaljivk in ugotovile razloge za problematičnost interakcij. Ta pristop lahko tudi pomaga nekaterim drugim uveljavljenim modelom, ki pojasnjujejo vzroke žaljive komuni¬ kacije. Tak model je tako imenovan SIDE model (okrajšava za: The Social Identity Model of Deindividuation Effects), ki sta ga izdelala Martin Lea in Russell Spears in sodi med dominantne modele pri razlagi socialnih implikacij računalniško posre¬ dovane komunikacije. Model poudarja interakcijo med socialnimi dejavniki (soci¬ alna identiteta) in dejavniki kanala (stopnja anonimnosti v različnih oblikah raču¬ nalniško posredovane komunikacije). Analize, ki sta jih opravila Lea in Spears tudi kažejo na to, da računalniško posredovana komunikacija v diskusijskih skupinah ne reflektira generične norme (neosebna komunikacija, orientacija na naloge), ampak da se norme konstruirajo sproti in šele v sami interakciji, in da se kot take utrdijo znotraj skupine in na podlagi medsebojnega vplivanja. Ista študija je poka¬ zala, da žaljiva komunikacija ni tipična kar za vse on-line interakcije, ampak da vari- ra in je bistveno odvisna prav od skupinskih norm. Analiza ugotavlja, da kjer se je žaljiva komunikacija zares pojavila, ta komunikacija ni odražala pravih žalitev, ampak je bila igriva, ironična ali pa je reflektirala socialno intimnost, ne pa social¬ no distanco. Na to kažejo tudi sami lingvistični markerji, ki so zelo spremenljivi in vezani na specifične skupinske norme, ki se razvijajo znotraj konteksta skupinske interakcije. V nasprotju s splošno sprejetim prepričanjem, da se žaljiva komunika¬ cija pojavlja znotraj celotne računalniško posredovane komunikacijo, se naj bi ta pojavljala samo v majhnem deležu teh sporočil, njena absolutna ter relativna pogostnost (v primerjavi s face-to-face komunikacija) pa naj bi bila precenjena. To je med drugim posledica dejstva, da je permanentnost sporočil in ostalih specifič- * Ker se on-line prijateljstva ne odvijajo v day-to-day kontekstu in okolju, je težje razumeli vsakokrat¬ ni kontekst komunikacije, kar prispeva k temu, daje sama diskusija bolj zapletena. Značilen primer je lahko naslednji. Neka ženska je povedala, da zelo ceni elektronsko pošto in tovrstno korespondenco, ki jo ima s svojo odraslo hčerko. A hkrati je pripomnila, da kadar hčerko muči domotožje ali če je depresivna, se sama zopet zateče k telefonu in jo pokliče, da ji nudi psihično podporo (Kraut el al, 1998: 1017-1031)■ TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Tadej PRAPROTNIK nih elementov tekstualne internetske komunikacije bolj distinktivna in se je udele¬ ženci interakcije tudi lažje zapomnijo, prav tako pa sama narava medija, kjer posa¬ meznik pošilja sporočila številnim ljudem istočasno (eno sporočilo vidi veliko ljudi) povzroča, da je vsaka posamezna žaljivka prepoznana s strani velikega števi¬ la ljudi. Žaljiva komunikacija naj torej ne bi bila generalni učinek medija računalni¬ ško posredovane komunikacije, ampak je omejena na določene skupine. Žaljiva komunikacija je zlasti normativnega značaja, in ni toliko posledica samega medija (na primer računalniško posredovane komunikacije) (Baym, 2002; Spears et al, 2002:16-17). Pristop multiplih perspektiv torej omogoča redefinicijo strateških odločitev, ki jih lahko posamezniki načrtujejo glede vsebine sporočila kot tudi glede uporabe kanala. Posamezniki namreč lahko nadzorujejo stopnjo anonimnosti ali socialne distance, ki bo v določeni interakciji, in sicer na podlagi izbire kanala interakcije in na podlagi lastne ocene, koliko odprti bodo za druge udeležence. Posamezniki imajo na podlagi izbire kanala možnost različne stopnje zakrivanja informacij. Tovrsten pristop nudi diagnostično sredstvo za razumevanje različnih problema¬ tičnih interakcij in smernice za reševanje teh problemov. Zaradi možnosti negativ¬ nih posledic žaljive komunikacije kot tudi tiste komunikacije, ki je napačno razu¬ mljena kot žaljiva, in zaradi povečane uporabe in pomembnosti posredovanih kanalov za sodobno medosebno komunikacijo in komunikacijo v organizacijah, tak pristop lahko nudi hitre in učinkovite koristi (CVSulIivan et al, 2001: 15-17). Raziskave bi se potemtakem morale osredotočiti na naslednja vprašanja: 1. V kakšnih okoliščinah se žaljiva komunikacija običajno pojavlja in kako je ta komunikacija oblikovana? 2. Kako udeleženci interakcije vedo, da so soočeni s primerom žaljive komunikaci¬ je? 3. Kako se novinci v določenem komunikacijskem kontekstu naučijo prepoznava¬ ti žaljivo komunikacijo? 4. Ali je žaljiva komunikacija bolj pogosta v javnih diskusijskih skupinah kot v zasebni elektronski pošti, in če je, zakaj? 5. Ali obstoj drugih udeležencev interakcije pospešuje žaljivo komunikacijo? 6. Kako posamezniki reagirajo na žaljivo komunikacijo in kako tovrstne izkušnje vplivajo na njihove prihodnje komunikacijske stile? 7. Ali je žaljiva komunikacija bolj pogosta v interakciji, ko udeleženci komunicirajo v tujejezičnem kanalu, ali je pojav žaljive komunikacije enako pogosto navzoč tudi v primeru interakcije v materinem jeziku? 9 8. Ali obstajajo razlike v tipih žaljivk v teh dveh primerih? "Govorci tujega jezika lahka zaidejo v težave, ko skušajo izraziti svoj [travi pragmatični pomen, saj se včasih ne zavedajo, da pragmatika materinega jezika ne ustreza povsem drugemu jeziku, in tako lahko “mehanično" preslikujejo pragmatične strategije, kar lahko sproži pragmatično napako. To lahko vodi k stereolipiziranju nenalivnih govorcev. Zavedali se moramo, da napake v slovnici nalivni govorci hitro prepoznajo in jih popravijo, kar pa ne drži glede pragmatičnega pomena. Pragmatična napaka bi na pri¬ mer bila, če bi rekli na bolj neposreden način - v skladu s svojim jezikom, ki pa je v drugem jeziku nedo¬ pusten. 537 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK 9. Ali je žaljiva komunikacija zlasti pogosta v primerih, kjer pred pojavom žaljivke ni bilo nobene predhodne interakcije? 10. Ali se stilizirano, ekspresivno žaljenje pojavlja zlasti v situacijah ponavljajočih se igrivih kontaktov, na primer v elektronskih kavarnah in na Internet Relay Chatu? Podrobna etnografska raziskava bi lahko objektivno prikazala, da žaljenje ni monoliten ter enoznačen pojav ter da se sam pojav v različnih kontekstih različno interpretira. Zlasti pa bi lahko pokazala, da je žaljenje zelo kontekstualno pogojen pojav, ki ga je potrebno preučevati iz perspektive pošiljatelja, prejemnika in zuna¬ njega opazovalca, saj šele tovrstna multipla perspektiva nudi možnost natančnejše umestitve posamezne problematične interakcije v širši kontekst on-line kot tudi off-line interakcij. LITERATURA Anderson, B.(1998): Zamišljene skupnosti; O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia humanitatis. Austin, John I.. (1990): Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: Studia humanitatis. Baym, Nancy.K. (1998): The Emergence of On-I.inc Community, V Števen G. Jones (ur.), Cybersociety 2.0; Revisiting Computer-Mediated Communication and Community. Thousand Oaks, London, Ncw Delhi: New Media Cultures, SAGE Publications. Baym, Nancy (2002): Flame Wars, dostopno preko http://aoir.org/pipermail/air-l/2002- January/001012.html, 19.4. 2002. Blum-Kulka, Shoshana (1997): Discourse Pragmatics, V Van Dijk, Tcun (ur.), Discourse as Social Intcraction; Discourse Studics: A Multidisciplinary Introduction. Volume 2, 38-63, London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE Publications. Boudourides, M.A. (1995): Social and Psychological Effects in Computer-Mediated Communication; contributed paper at the 2nd Workshop/Conference ”Neties’95”. Greece, October 12-13,1995, dostopno preko http://www.duth.gr/(mboudo- ur/mab/csi.html, 17. 4.1999- Chenault, B.G. (1997): Computer-Mediated Communication and Emotion: Developing Personal Relationships Via CMC. dostopno preko http://alexia.lis. uiue.edu/(hay- thorn/cmc_bgc.htm, 20.5. 2000 Danct, Brenda (2001): Flaming. V Paul Bouissac (ur.), The Garland Encyclopedia of Semiotics, New York, Garland, dostopno preko http://atar.mscc.huji.ac.il/~msda- net/flame.html., 19. 4. 2002. Kraut R.; Lundmark.V.; Pattcrson, M.; Ičieslcr, S.; Mukopadhyay, T. Scherlis, \V. (1998): Internet Paradox; A Social Technology That Rcduccs Social Involvement and PsychologicaI Wcll- Bcing? American Psychologist, September 1998, Vol. 53, No. 9, str. 1017-1031. Dostopno preko http://www.apa.org/journals/amp/amp5391017.html, 21. 3-1999. Levi-Strauss, Cl. (1996): Uvod v delo Marcela Maussa, v: M. Mauss: Esej o daru in drugi spisi, Ljubljana: Studia humanitatis. Močnik, R.; Žižek, S.(1981), Spremna beseda, v Močnik, Žižek (ur.), Psihoanaliza in Kultura. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Močnik, Rastko (1985): Beseda... besedo. Ljubljana: Založba ŠKUC.OLSullivan, Patrick B. ; Flanagin, AndrewJ. (2001): An Interactional Reconceptualization of "Flaming” and Other TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 3/2003 Tadej PRAPROTNIK Problcmatic Messages. Dostopno preko http://www.ilstu.edu/~posull/flaming.htm, 14. 11 . 2001 . Parks, M.R.; Ployd, K.(1999): Making Friends in Cyherspace. Journal of Computer-mediatcd Communication. dostopno preko http://www.ascusc.org/jemc/voll/issue4/parks.html, 15.7.2000. 2000 . Poster, M.(1998): Virtual Ftnicity: Tribal Identity in an Age of Global Communications. V Števen G. Jones (ur.), Cybcrsociety 2.0; Revisiting Computer-Mediated Communication and Community. Thousand Oaks, I.ondon, New Delhi: New Media Cultures, SAGIi Publications. Praprotnik, Tadej (2001), Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih internetskih skup¬ nostih, doktorska disertacija (neobjavljeno). Ljubljana: ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij. Riha, R.; Žižek, S.(1985): Problemi teorije feti.šiz.ma. Ljubljana: Analecta. Kiha, R. (1997): Modeli politične subjcktivacijc - 3, pisna različica predavanja na ISH, (modul Teorija institucije in konstrukcije subjekta), Ljubljana. Spears, Russell; Lea, Martin; Postmcs, Tom (2001): Social psychological theories of computer- mediatcd communication: Social pain or social gain? V P. Robinson & H. Giles (ur.) The Handbook of Language and Social Psychology. Chichester Wilcy. Škiljan, Dubravko (1999): Javni jezik. K lingvistiki javne komunikacije. Ljubljana: Zbirka Apes. Studia humanitatis. Verschueren, Jcf (2000): Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba cf*. Žagar Ž. Igor (1990): Nemoč ilokucijske sile V Austin, J.L. Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: Studia humanitatis. Žižek, S. (1996): Kibcrprostor ali neznosna zaprtost bivanja. Problemi (7-8), letnik XXXIV. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Žižek, S. (2000): Resničnost je za tiste, ki ne vzdržijo sanj; Končna lekcija Freudove razlage sanj. Delo, 3- januar 2000, Ljubljana. 7. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 3/2003 540 Vasi a LUTAR* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO IN ELEKTRON¬ SKO POSLOVANJE - varstvo potrošnikov - Povzetek: Vzporedno z nastajanjem novega pojma kiber¬ netskega prostora se porajajo tudi zamisli o pravnih nor¬ mah, ki naj bi v njem veljale. Te pravne norme so zlasti potrebne pri varstvu potrošnikov, saj nakupovanje preko interneta prinaša prednosti in tveganja, s katerimi se potroš¬ nik pri tradicionalnem načinu nakupovanja ni srečeval. V članku je predstavljena področna ureditev z direktivami ES -zlasti je podrobno analizirana Direktiva 97/7/ES o varstvu potrošnikov pri prodaji na daljavo - in konvencijska uredi¬ tev s posebnim poudarkom na osnutku Haške konvencije. Članek se dotakne alternativnega reševanja sporov in oriše stanje v Sloveniji, pri čemer je ugotovljeno, da je slovenski potrošnik relativno dobro zaščiten. Ključni pojmi: elektronsko poslovanje, mednarodno zaseb¬ no pravo, varstvo potrošnikov, prodaja na daljavo, Haska konvencija, alternativno reševanje sporov Splošno Dejavnosti v odprtem elektronskem prostoru niso nekaj, kar bi “šlo čez držav¬ no mejo“, temveč dejstva, ki se ne glede na državne meje “dogajajo po vsem svetu" hkrati; gre za t.i. ‘prekomejnost’ 1 . To vsiljuje nova razmišljanja o prostoru, v katerem veljajo posamezna pravna pravila. Vzporedno z nastajanjem tega novega pojma prostora nastajajo zamisli o nedržavnih pravnih normah, ki naj bi avtonomno nastajale v kibernetskem prostoru. Pri odprtem elektronskem prostoru se največkrat misli na pravno in tehnolo¬ ško prost dostop nedoločenemu številu udeležencev. Internet je pogosto sopo¬ menka za vsestransko odprt prostor, čeprav tako pojmovanje ni utemeljeno: zno¬ traj interneta delujejo povsem zaprta elektronska okolja, ki tehnološko infrastruk¬ turo interneta le uporabljajo za svoje poslovanje (Toplišek, 1997). Nakupovanje prek interneta (Jerman-Blažič, 2001), ki v svetu vztrajno pridobi¬ va na pomenu, prinaša potrošnikom nekatere očitne ugodnosti in prednosti. Iz * Vasja Lular, univ. dipl.iur., Služba Vlade RS za zakonodajo, Ljubljana. ' Interjurisdictional nature ofthe Internet. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR domačega naslonjača lahko potrošnik 24 ur na dan izbira med ponudbami iz vsega sveta in pri tem prihrani čas in energijo. Konkurenca med množico ponud¬ nikov in možnost vzpostavljanja neposrednih stikov s proizvajalci vodita k nižjim cenam zaradi manjših stroškov s posredniki in prodajo v trgovinah. Vendar pa je tako nakupovanje povezano tudi z nekaterimi tveganji, ki jih potrošnik do sedaj ni srečeval. Razen vrste goljufij in možnosti zlorabe osebnih podatkov potrošnikov, nevarnosti v zvezi s splošnimi (elektronskimi) pogoji poslovanja, predstavlja veli¬ ko tveganje tudi nepremišljenost oziroma prenagljenost nakupa, ki je povezan s primanjkljajem informacij (Perše, 2000b). Pogodbe, sklenjene preko interneta, sodijo med pogodbe, sklenjene na dalja¬ vo, torej sklenjene brez sočasne fizične prisotnosti pogodbenih strank (kot npr. po telefonu, pošti, preko katalogov itd.). Potrošnik predmeta pogodbe ob njenem sklepanju nima pred očmi in ga ne more proučiti, kot to lahko praviloma stori v prodajalni. Njegova vednost o predmetu je omejena na informacije, ki so v katalo¬ gu, oglasvi ali jih kako drugače nudi ponudnik. Te informacije so praviloma name¬ njene temu, da potrošnika pripravijo do sklenitve pogodbe, zato velikokrat ne omogočajo racionalnega odločanja. Potrošnik lahko ugotovi, ali predmet pogodbe ustreza njegovim željam in zahtevam šele, ko ga prejme. V primerjalnem pravu se položaj potrošnika pri prodaji na daljavo varuje s posebnimi predpisi, katerih jedro je pravica do odstopa od pogodbe. V številnih državah so predpisi o proda¬ ji nastali hkrati z implementacijo Direktive 85/577/EGS o varstvu potrošnika pri “pogodbah od vrat do vrat".-'Na Portugalskem je potrošnikom pri prodaji na dalja¬ vo, ki obsega pogodbe, sklenjene po telefonu, po pošti in drugih sredstvih (avdio¬ vizualne) komunikacije, zagotovljena pravica odstopa od pogodbe že od leta 1987. Podobne predpise imajo tudi v Franciji, Belgiji in Italiji, v Nemčiji in še nekaterih državah pa jih šele sprejemajo (Možina, 2000). Zaradi “nekrajevne" narave interneta je eno najzahtevnejših vprašanj, kako neko sporno elektronsko dejavnost povezati z območjem določenega sodišča. Ob iskanju oprijemljive pristojnosti v kibernetskem prostoru se srečujemo z veliko prepletenostjo tehnoloških, organizacijskih in vsebinskih sestavin. 5 Kdo in v kolikš¬ ni meri je odgovoren v takšni verigi, ki ni nič nenavadnega: uporabnik - povezoval- nik z internetom - ponudnik splošnih kazal - ponudnik posebnih kazal - ponudnik vsebine - podponudnik vsebine? Razen tega informacije v takšnih verigah pogosto niso dokončno izoblikovane in lahko nastajajo sproti po naročilu končnega ponudnika. Vse točke, ki so med uporabnikom in končnim ponudnikom vsebine, imenujejo ‘posredovalnike’: zanje kaže, da so postali priljubljena pravna tarča, saj jih je laže odkrivati kot vir sporne vsebine; ponavadi so finančno močnejši in sploh vabljivejši za tožbo/obtožbo (Toplišek, 1997). Ob tem se ne sme zanemariti davčnih vidikov elektronskega poslovanja, ki poleg ponudnikov in potrošnikov kot tretjega akterja vpeljujejo državo. S strani ponudnikov gre seveda prvenstveno za vprašanje, kako plačati čim manj davka - - Ccnmcil Direclive 85/577/EHC of 20 December 7985 lo prntecl ihe consumer in resjiecl ofconlracls negolialed away from business Jnemises. j Podrobno ob temeljili analizi judikalov Vrhovnega sodišča '/.DA glej: Ulčar, 2001. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR ali se mu po možnosti celo izogniti, s strani potrošnikov (Bogataj et al., 2001) nasto¬ pa vprašanje, komu davek plačati oziroma kako se izogniti dvojni obdavčitvi, morebiti pa ima največji problem država glede vprašanja, kako vsem transkacijam preko interneta sploh slediti (Eržen, 2001; Braune, 1999). (i) Na mednarodni ravni, na kateri se odvija večina elektronskega poslovanja, se tako pojavi vprašanje kraja nastanka davčne obveznosti. Med najpomembnejše rešitve sodi Modelna davčna konvencija OECD. 1 V okviru navedene organizacije deluje tudi poseben Odbor za davčne zadeve, * 5 6 ki se intenzivno ukvarja s tematiko obdavčevanja elektronskega poslovanja, njegovo delo pa temelji na “Ottawa Taxation Framework Conditions for Electronic Commerce”.'' Odbor je ugotovil, da morajo za elektronsko poslovanje veljati enaka načela kot za konvencionalne obli¬ ke poslovanja, to so načela nevtralnosti, učinkovitosti, določnosti in preprostotsti, uspešnosti in poštenosti ter fleksibilnosti (Eržen, 2001). V skladu s 7. členom OECD MTC je podjetje s sedežem v domači državi delno obdavčeno v tujini izključno v primeru, da prihodke iz dejavnosti želi “skriti” pred domačim davčnim organom države sedeža, kar pa je mogoče v primeru, da v tuji¬ ni posluje preko stalne poslovne enote. 7 OECD je dosegla soglasje, kaj ta termin v zvezi z elektronskim poslovanjem pomeni: - sama spletna stran ne more konstituirati stalne poslovne enote, ker ne izpolnjuje pogoja materialnosti, - pogodba o gostovanju spletne predstavitve na določenem strežniku prav tako ne konstituira stalne poslovne enote za podjetje, ki posluje preko te spletne strani, - ponudnik internetnih storitev ne spada pod pojem odvisnega agenta (zastopni¬ ka) drugega podjetja, kar bi konstituiralo stalno poslovno enoto, - kraj, kjer je postavljena računalniška oprema, kot je denimo strežnik, lahko v določenih primerih konstituira stalno poslovno enoto, vendar le, če so funkcije, ki so opravljene v tem kraju, bistvene za delovanje podjetja, - stalna poslovna enota mora vsekakor vsebovati materialno opremo (Eržen, 2001). Čeprav se po obsegu poglaviten del potrošniškopravne zakonodaje v posa¬ meznih državah in tudi pravni viri EU s tega področja nanašajo na materialnoprav¬ na vprašanja, tudi procesno pravni vidiki niso ostali zanemarjeni. Povezava med materialnim in procesnim je navzoča v vseh pravnih vejah, pri potrošniškem pravu pa je še posebej izražena, ker gre za dejansko neenakost med finančnimi zmož¬ nostmi potrošnika in podjetja in tudi za pomanjkanje izkušenj v pravdi pri potroš¬ niku, medtem ko podjetja v pravdo v večini primerov ne vstopajo prvič. V določe¬ nih primerih je lahko ogrožen kolektivni interes potrošnikov kot razreda, ne da bi lahko posamezni potrošnik izkazal konkretno kršitev lastnih pravic in pravnih interesov; klasična zasnova pravdnega postopka odpove, ker je pogosto premo¬ ženjska vrednost spora dejansko prenizka, da bi se potrošniku splačalo tvegati ■ OECD Model Tax Convenlion (OECD MTC). 5 CommUtee on Fiscal Affairs. 6 Okvirni program je sprejela OECD 1998 na ministrski konferenci v Oltarni, 7 OECD MTC uporablja izraz ‘permanenl establishmenl'. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR visoke stroške pravdnega postopka. Zaradi tega so se razvile posebne pravovarstve- ne oblike, ki lahko zagotovijo skupno varstvo skupinskih pravic. Take oblike so: - razredna tožba, ki se je razvila predvsem v anglosaškem pravnem krogu, - tožba parens patrie, ki je razvita v skandinavskih državah v institutu potrošniške¬ ga ombudsmana, - organizacijska tožba. Organizacijska tožba je razvita v kontinentalnem pravnem prostoru, spodbuja¬ jo pa jo tudi direktive EU. Gre za možnost, da organizacije za varstvo potrošnikov vlagajo tožbe, katerih namen je zagotoviti varstvo celotnega razreda potrošnikov. Ta oblika je najbolj primerna za vlaganje zahtevkov za opustitev, to je za preneha¬ nje dejanj, s katerimi se kršijo pravice potrošnikov. Gre predvsem za Direktivo 27/98/ES o prepovedih v potrošniških pogodbah. 8 Spremembe na področju EU, ki jim botruje tudi vstop novih držav, povzročajo številne pravne spremembe v mednarodnem zasebnem pravu, in to skoraj izključ¬ no na področju gospodarstva in politike. Vplivi niso omejeni s strani ustav posa¬ meznih držav članic ali z nacionalnim gospodarskim pravom, ampak imajo svoj temelj v ustanovitveni pogodbi ES; tako se tudi mednarodno zasebno pravo čeda¬ lje bolj unificira s pomočjo smernic, direktiv in sprejetih področnih konvencij (Knez, 1994). Ureditev v Evropi Ureditev z direktivami Usklajevanju ureditev držav (Ilešič et al., 2001) na področju prodaje na daljavo je namenjena Direktiva 97/7/ES o varstvu potrošnikov pri prodaji na daljavo/ ki je bila sprejeta 20. maja 1997. Države članice so se zavezale njeno vsebino prenesti v svoje pravne rede do 4. junija 2000. Pravni mehanizem, s katerim varuje direktiva potrošnike pred tveganjem pri prodaji na daljavo, temelji na treh stebrih, ki tvorijo njeno jedro: - dolžnost seznaniti potrošnika z nekaterimi najpomembnejšimi informacijami pred sklenitvijo pogodbe (4. člen), - dolžnost pisne potrditve informacij, danih potrošniku pred sklenitvijo pogodbe (5. člen), - pravica potrošnika do odstopa od pogodbe (6. člen). Opredelitev področja veljavnosti V splošnem velja direktiva za vse pogodbe o blagu ali storitvah med potrošnikom in ponudnikom, sklenjene v okviru organiziranega omrežja za prodajo na daljavo. Vendar pa je potrebno za vsak posamezni primer proučiti, ali direktiva resnično * OlrecUve 98/27/EC ofihe European FarUamenl and ofthe Cauncil oj' 19 May 1998 on injunclions jar llieprotection of consumers’ interesls 9 Oireclive 97/7/EC of ihe Iiuropean Parliamenl and ofthe Council of20 May 1997 on ihe protection of consumers in respecl of distance conlracls. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR varuje potrošnika preko določil o osebni veljavnosti (opredelitev potrošnika in ponudnika) in stvarne veljavnosti (pojem pogodbe na daljavo). Osebna veljavnost Definiciji potrošnika 10 in ponudnika" sta dokaj preprosti, zapleti pa niso izključe¬ ni predvsem pri kupcih, ki predmet pogodbe uporabljajo tako v službene kot v zasebne namene. Nekateri avtorji predlagajo uporabo merila pretežnosti. Slovenski zakon o varstvu potrošnikov takšne interpretacije ne potrebuje, ker je merilo pretežnosti vsebovano že v sami definiciji potrošnika (glej 1. člen zakona). Pretežno zaseben namen uporabe se po mnenju teorije ugotavlja s stališča potrošnikovega sopogodbenika. Odločilne so predvsem njemu objektivno prepo¬ znavne okoliščine posla, pri čemer so pomembna predvsem ustaljena prepričanja v prometu. Preširoka razlaga pojma potrošnika bi lahko pripeljala do nezaželenih posledic, ko bi moral ponudnik pri poslovno motiviranih pogodbah računati z možnostjo odstopa od pogodbe, kar nikakor ne bi koristilo zaupanju in razvoju elektronskega poslovanja (Možina, 2000). Pogodba na daljavo Definicija pogodbe na daljavo je bolj zapletena. Pomeni vsako pogodbo glede blaga ali storitev, sklenjeno med potrošnikom in ponudnikov v okviru sistema, organiziranega za prodajo blaga in ponudbo storitev na daljavo, ki ga vodi ponud¬ nik, in pri kateri Ie-ta do njene sklenitve in vključno s sklenitvijo samo uporabi eno ali več sredstev za komunikacijo na daljavo. Odločilno merilo za uporabo direkti¬ ve je, da se stranki do sklenitve pogodbe fizično ne srečata, da torej vsa njuna pra¬ vna ravnanja do sklenitve (in sama sklenitev) potekajo brez vsakega fizičnega stika med njima, ponudnik pa se v ta namen posluži sredstev za komunikacijo na dalja¬ vo. To je opredeljeno v generalni klavzuli in nato še eksempifikativno našteto za primere, opredeljene v Prilogi I direktive. Omenjajo se telefon, pošta, radio, televi¬ zija, telefaks, elektronska pošta, videotekst. Direktiva se torej ne nanaša le na t.i. novejše medije, ampak na celo vrsto načinov komunikacije s potrošnikom, pri čemer je bistveno, da je mogoče skleniti pogodbo brez sočasne fizične prisotnosti strank. Izjeme od stvarne Jiristojnosti Direktiva uvaja izjeme od svojega siceršnjega splošnega dosega in kot take opre¬ deljuje pogodbe glede finančnih storitev (bančne storitve in trgovanje z vrednost¬ nimi papirji), on-line dražb in še nekatere druge manj pomembne izjeme. 12 Poleg tega predvideva tudi izjeme od dolžnosti informiranja in pravice do odstopa ter samo izjeme od pravice do odstopa. Med takimi, ki sodijo v prvo sku- 10 'consumer ' means any naturalperson, tvho, tvho in contract coverecl by this Directive, is aclingfor purposes ivhich are oulside /lis tracle, business orprofession“; 2. točka 2. člena. " “ supplier ’ means any natura/ or legal person tvho, in contracts coverecl by this directive, is ctcling in /tis commercial or Professional capacity“; 3■ točka 2. člena. 12 Glej: 1. odstavek 3. člena. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR pino, so take, ki predstavljajo dostavo hrane, pijače in drugega blaga za vsakodnev¬ no uporabo v gospodinjstvu na potrošnikov dom, bivališče ali delovno mesto v okviru običajne redne dostave. Sem sodijo tudi pogodbe o zagotavljanju nastanit¬ ve, prevoza, catheringa in storitev za prosti čas (npr. organiziranje potovanj). Zaradi tako ekstenzivnih izjem je bila direktiva večkrat upravičeno kritizirana (Možina, 2000). Predhodna seznanitev potrošnika 4. člen direktive določa, da morajo biti potrošniku pravočasno pred sklenitvijo pogodbe na voljo naslednje informacije: - identiteta ponudnika, pri zahtevanem plačilu vnaprej pa tudi njegov naslov (sedež), bistvene lastnosti blaga oziroma storitve, - cena (vključno z davki in prispevki), stroški dostave, - način plačila oziroma izpolnitve, - obstoj pravice do odstopa od pogodbe (razen v primerih izjem), - cena za uporabo komunikacijskega sredstva, kadar je drugačna od splošne tarife, - rok, do katerega velja ponudba oziroma cena, - najkrajše trajanje pogodbe - pri pogodbah, ki se izpolnjujejo trajno ali ponavlja¬ joče. Ob tem se pojavlja zahteva, da mora biti komercialen namen teh informacij nedvomno razviden, informacije same pa jasne in razumljive, potrošniku pa dostopne na način, ki ustreza sredstvu komunikacije, ki se uporablja. Kar se tiče jezika, v katerem so podane informacije in se pogodba sklepa, se direktiva ne izreče in v 8. členu celo določa, da je določitev jezika, ki se uporablja pri sklepanju pogodb na daljavo v pristojnosti držav članic. Pisna potrditev informacij 5. člen direktive določa, da mora potrošnik v primernem času med izpolnjevanjem pogodbe, najpozneje pa v času dostave, prejeti potrditev informacij, ki so mu bile podane pred sklenitvijo pogodbe v pisni obliki ali na drugačnem trajnem nosilcu podatkov. Načeloma tako ni videti ovir, da se elektronska pošta ne bi mogla šteti za tak nosilec, saj je sporočilo varno spravljeno v potrošnikovem elektronskem poštnem predalu, mu je na voljo in lahko z njim prosto razpolaga. V vsakem pri¬ meru morajo biti potrošniku zagotovljeni: - pisna informacija o pogojih in postopku za uresničevanje pravic do odstopa, - naslov ponudnika oziroma njegov sedež, kamor lahko naslovi svojo pritožbo, - informacije o popogodbenih storitvah in obstoječih garancijah, - rok za odpoved pogodbe, če trajanje ni omejeno oziroma je daljše od enega leta. Namen te določbe je zagotoviti tistemu, ki se je že zavezal s pogodbo, informa¬ cije o njegovih pravicah iz pogodbe. Izpolnitev te ponudnikove dolžnosti je odločilna za začetek teka roka za odstop od pogodbe, saj se potrošniku ta rok podaljša, če je ponudnik ne izpolni. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR Pravica do odstopa od pogodbe Direktiva ureja pravico do odstopa v svojem 6. členu, ki je po mnenju večine njeno jedro. Potrošnik ima pravico do odstopa v najmanj sedmih delovnih dneh brez navajanja kakršnihkoli razlogov in brez kaznovalnih sankcij. Utemeljitev tega dolo¬ čila je v tem, da si potrošnik, ki kupuje na daljavo, ne more ustvariti popolne in res¬ nične predstave o predmetu pogodbe, dokler ga nima pred očmi, to je do takrat, ko je blago dostavljeno. Zato lahko samo institut odstopa zagotavlja izenačitev s klasičnim potrošnikom, ki si blago/predmet pogodbe praviloma temeljito ogleda v prodajalni. Rok za uveljavljanje pravice Kot rečeno, določa direktiva minimalno trajanje roka pravice do odstopa, to je naj¬ manj 7 delovnih dni. Direktiva razlikuje med: - blagom: rok začne teči, ko potrošnik prejme blago, 13 - storitvami: rok začne teči od sklenitve pogodbe; vendar pa oboje pod pogojem, da je ponudnik do takrat že izpolnil svojo dolžnost pisne potrditve informacij potrošniku (5. člen). Mnogi opozarjajo, da predmete številnih pogodb ni mogoče enostavno ločevati na blago in storitve in bi bilo zato v prid pravni varnosti določiti enotni začetek teka roka. Pravne posledice uveljavitve odstopa Če potrošnik pravočasno uveljavi pravico do odstopa, mu mora ponudnik vrniti plačilo brez zaračunavanja kakršnihkoli stroškov - to pa takoj, ko je mogoče, naj¬ kasneje pa v 30 dneh. Edino, kar se lahko potrošniku zaračuna, so stroški, nepo¬ sredno povezani z vračilom blaga. Če je bila pogodba sklenjena s pomočjo kredit¬ ne pogodbe, je ta prekinjena s samo uveljavitvijo odstopa od pogodbe, stroški zaradi tega pa se ne smejo naprtiti potrošniku. Po splošnih pravilih obligacijskega prava je potrošnik seveda zavezan vrniti blago, ki ga je prejel na podlagi pogodbe: v sami direktivi o tem sicer ni govora, ravno tako ne govori o obveznosti jamčevanja potrošnika za blago, ki je predmet pogodbe. Če je potrošnik stvar že uporabil ali kako drugače poškodoval, ima proti njemu prodajalec odškodninski zahtevek, ki pa ne temelji na odstopu od pogod¬ be, ampak izhaja iz rabe stvari. Izjeme od uveljavitve pravice do odstopa Tretji odstavek 6. člena določa pogodbe, pri katerih potrošnik ne more uveljaviti svoje pravice do odstopa, razen če je bilo o tem s prodajalcem doseženo posebno soglasje. Gre predvsem za pogodbe, pri katerih bi zaradi narave blaga oziroma sto¬ ritve odstop ne dosegel svojega namena. To so predvsem: - pogodbe glede storitev, katerih opravljanje se je s potrošnikovim soglasjem že začelo pred iztekom roka 7 delovnih dni, u Kol prejem blaga v nemškem pravu šteje trenutek, ko ima potrošnik ob normalnem poteku stvari možnost pregledali blago, ne glede na to, ali to tudi izkoristi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR - pogodbe glede blaga ali storitev, katerih cena je odvisna od dnevnih gibanj na finančnem trgu, ki je izven nadzora ponudnika, - pogodbe glede blaga, narejenega po potrošnikovih specifikacijah ali očitno per- sonaliziranega blaga, blaga, ki je hitro pokvarljivo, ali ki se zaradi svoje narave ne more vrniti, - pogodbe gleda avdio- in videoposnetkov ali računalniških programov, ki jih je potrošnik že odpečatil, - pogodbe o dostavi časopisov, periodičnega tiska in revij, - pogodbe o igrah in igrah na srečo. Dvomljivo je, ali med izjeme sodijo tudi pogodbe, ki se izpolnjujejo v elektron¬ ski obliki preko omrežja (neposredno elektronsko poslovanje). Verjetno se jih bo uvrstilo med storitve, katerih opravljanje se je začelo s potrošnikovim soglasjem že pred iztekom roka (Možina, 2000). Varstvo pred agresivnimi načini prodaje Direktiva določa tudi varstvo potrošnikov pred nekaterimi agresivnejšimi načini prodaje. V zvezi z internetom je pomemben 2. odstavek 10. člena, ki dovoljuje upo¬ rabo sredstva za komunikacijo na daljavo, ki omogoča individualno komunikacijo le, če potrošnik temu očitno ne nasprotuje. 1 * V tem primeru gre za načelo op-out. Strožje se obravnavajo komunikacije po faksu in avtomatskih klicnih napravah, kjer se zahteva potrošnikovo predhodno soglasje (op-in načelo). Načelo op-out pomeni razširjeno in uveljavljeno prakso na področju uporabe osebnih podatkov za namene neposrednega trženja - posameznik ima pravico, da zahteva izbris svo¬ jih podatkov s seznama naslovnikov. 15 Ureditev s konvencijami Splošno Enotno gospodarsko pravo, skupaj z nacionalnopravnimi predpisi, se vse bolj spreminja, prilagaja in dopolnjuje, zato bo pri osvojitvi prostega trga vedno moč¬ nejše in zahtevalo bolj poglobljene stike s tujino. Zaradi večjega števila takšnih pra¬ vnih razmerij pa se posledično povečuje tudi število sporov s tujim elementom. Kraj reševanja sporov je pogosto določen že v sami pogodbi, vendar pa vprašanje jurisdikcije ne izhaja vedno le iz pogodbenega razmerja med strankami. Tožnik bo zato moral upoštevati pri izbiri kraja, v katerem bo tožil, različne navezne okolišči¬ ne 1 '' in prednosti, ki jih bo imel z izbiro določene države.' 7 Ravno tako pa so " že 3. odstavek 4. člena direktive določa, da mora ponudnik v primeru telefonske komunikacije že na začetku vsakega pogovora s potrošnikom razkriti svojo identiteto in izrecno opozoriti na komercialno naravo pogovora. Namen te določbe je, da se omogoči potrošniku, da že v začetnem stadiju pogovora lega konča, če zanj nima interesa. « Vsebuje ga tudi Direktiva 95/46/IiS o varstvu posameznikov glede obdelovanja osebnih podatkov v 14. členu. 16 Npr: lokacija toženca ali njegovih osnovnih sredstev. ‘ 7 Npr.: predmet spora je v neki državi, čeprav toženec ni lociran v njej. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR pomembna pravila procesnega prava posamezne države; glavne težave in omejit¬ ve, na katere naleti tožnik, so seveda lokalna pravila o jurisdikciji. V nekaterih drža¬ vah (Ulčar, 2001) so pravila o jurisdikciji zelo ohlapna, dovolj je že obstoj “mini¬ malnih kontaktov" ali “najprimernejšega foruma", v kontinentalnih državah so pra¬ vila praviloma bolj restriktivna (Zidarič, 1996). Evropska unija področje mednarodnega zasebnega in procesnega prava ureja s pomočjo konvencij. Predvsem je potrebno omeniti Bruseljsko 18 in Rimsko kon¬ vencijo (1980), ki predstavljata jedro evropskega kolizijskega prava. Podobno vlogo ima Luganska konvencija 19 s katero so se razširila določila Bruseljske konven¬ cije na področje držav EFTA, veliko razlogov pa govori v prid temu, da bi še več držav postalo podpisnic te konvencije. Bruseljska konvencija ureja pristojnost odločanja v razmerjih s tujino in izvrševanje tujih sodnih odločb med samimi drža¬ vami podpisnicami, Rimska konvencija pa posega mnogo širše in omogoča tudi uporabo prava države, ki ni podpisnica konvencije. Mehanizem, ki se v praksi uve¬ ljavlja preko Bruseljske in Luganske konvencije, omogoča, da odvetniki, ki delajo na komercialnih in civilnih zadevah, obravnavajo svoje stranke po nacionalnem pravnem sistemu in v okviru skupnega okvira; učinkovito uresničevanje obeh kon¬ vencij zahteva enakovredne nacionalne osnove glede neodvisnosti sodstva, dosto¬ pa do pravice in točne uveljavitve sodb (Kukec, 1998). Pomemben dejavnik pri izbiri jurisdikcije je tudi razpoložljivost lokalnih pravnih sredstev za zavarovanje osnovnih sredstev toženca pred samim začetkom sodnega postopka (npr. prepo¬ ved razpolaganja, zaplemba). Vendar pa ta dejavnik ni odločilen pri izbiri kraja, saj je tožencu mogoče sodno prepovedati razpolaganje tudi na drugi lokaciji in ne zgolj v kraju, kjer poteka postopek. Uspeh tožnika je močno odvisen tudi od mož¬ nosti zbiranja dokaznega gradiva, od česar je seveda odvisen izid sodnega postop¬ ka. 20 Številne države so tudi podpisnice Haške konvencije 21 , ki vsebuje natančna pravila o zbiranju dokazov (Zidarič, 1996). V pripravi je tudi nova Haška konvenci¬ ja o jurisdikciji in izvršitvi sodnih odločb v civilnih in trgovskih zadevah, ki bo podrobneje obravnavana v nadaljevanju. 22 Evropski gospodarski prostor ni država, torej nima nobene skupne pristojno¬ sti in nobene direktne pristojnosti reševanja relevantnih vprašanj modernega poslovnega človeka. Povezava preko gospodarskih subjektov je zato nujno potreb¬ na. Tako ima evropsko kolizijsko pravo dva pomena: " Hrussels Convenlion on jurisdicUon and tke Enforcement ofJudgements in civil and Commercial Mallers -1968. 19 l.ugano Convention on JurisdicUon and tke Enforcement of judgemenls in civil and Commercial Mallers -1988. M '/. najbolj učinkovitimi pravili glede možnosti zbiran ja dokaznega gradiva razpolagajo v ZDA, kjer imajo eksperti pravico zbiranja dokazov pred začetkom postopka tako v matičnem podjetju toženca kol imli iz drugih virov. Itague Convenlion on tke Taking of Evidence Abroad in Civil and Commercial Mallers - 1970. Preliminary Drafl Convenlion on JurisdicUon and foreign Judgements in Civil and Commercial Mallers, bolj znano pod imenom "Haška konvencija", je sestavila posebna komisija 30.10.1999 in je tre¬ nutno v postopku razprave. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 3/2003 Vasja LUTAR - nastopa kot dopolnilno pravo gospodarske integracije, podpira in omogoča pra¬ vno varnost na področju mednarodne pristojnosti sodišč in omogoča izvrševanje tujih sodnih odločb, - zasleduje pa tudi svoje lastne cilje, ker kolizijsko poenotenje ni nujno povezano z gospodarsko integracijo, ampak je od tega procesa (tudi) neodvisno (Knez, 1994). Mednarodno zasebno pravo naj bi svojo vlogo začelo igrati v stipulativnem in ne v izpolnitvenem stadiju. Gre za vlogo MZP, ki premalokrat pride do veljave, saj naj bi MZP instrumenti za koordinacijo različnih nacionalnih kolizijskopravnih sistemov pripomogli preprečevati pravne konflikte oziroma jih vsaj narediti znos¬ nejše. V MZP zato prihaja do poenotenja kolizijskih norm, ki paritetno razširjajo pravice in pomenijo posredno poenotenje procesnega prava in nediskriniinator- ne predpostavke za pravno varstvo. Tako kolizijsko poenotenje ima vedno neko potencialno univerzalno dimenzijo. To velja tudi za Rimsko konvencijo, ki omogo¬ ča daleč preko meja razširjeno uporaba prava, vendar pa z vidika mednarodnih pogodb še ni dogovorjena. Zapisana norma lahko postane objekt razlage več pravnih redov, ki se med seboj razlikujejo v toliko, da teleološka razlaga norme popolnoma spremeni pomen. Skupno razumevanje se doseže preko sodnih judikatov. Tako naj bi bilo doseženo tudi poenoteno razumevanje določb Bruseljske in Rimske konvencije, saj so države podpisnice s posebnim protokolom prenesle pristojnost razlage nju¬ nih določb na Evropsko sodišče. Tako mora biti le-to vsem državam na voljo in jim nepristransko odgovoriti na zastavljena vprašanja. V okviru pristojnosti razlage kolizijskih norm je potrebno opozoriti, da Sodišče ne nastopa kot organ Unije, ampak kot skupni pravosodni organ, katerega način in obseg dela je določen v sporazumu, ki so ga podpisale države članice (Knez, 1994). Namen sodišča je pre¬ seči pojmovne konstrukcije posameznih pravnih redov, tako da se osnovna dejav¬ nost sodišča dopolnjuje z nalogo razlage določb. Slednja dejavnost Evropskega sodišča učinkuje bolj navzven in sama postaja model poenotenja kolizijskega prava EU. To je v primeru Luganske konvencije še posebej lepo vidno. Na Evropsko sodišče ni tako kot v primeru Bruseljske in Rimske konvencije prenesena pristoj¬ nost razlage konvencije; vendar pa se lahko, v kolikor se določbe Luganske kon¬ vencije skladajo z določbami Bruseljske, za določbe Luganske konvencije smisel¬ no uporabljajo razlage Evropskega sodišča. Države EFTA nasploh namenjajo tem razlagam precejšnjo pozornost, zato je praksa podobna sistemu common law s precedensi. Ravno tako pa so judikati Sodišča v pomoč pri razlagi pojmov Rimske konvencije. 23 Zavest, da lahko le poenotene norme mednarodnega zasebnega in procesnega prava dosežejo optimalno učinkovitost, počasi prihaja do veljave. Mednarodna pristojnost je z uporabo prava neposredno povezana. Če MZP ni eno¬ tno glede na sodišča držav članic, je lahko rezultat nekega pravnega spora povsem ■■ Tako je npr. pravna razsežnost pojma “pogodba" iz 5. Sena Bruseljske konvencije določena preko Evropskega sodišča v odločbi Ks. 9/87, Arcado llavikmd, Slg. 1988, 1539 u.a. (z dne 8. 03■ 1988) in upo¬ rabljena pri razlagi istega pojma v Rimski konvenciji. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR odvisen od odločbe o pristojnosti. Evropsko sodišče zaradi tega daje poseben poudarek učinkom zamenjave pristojnosti in zato tudi posebno skrbi. Prav tako kot pri mednarodnem zasebnem pravu daje velik poudarek navezovanju po oko¬ liščini najožje veze, tako tudi pri mednarodnem procesnem pravu in pri vprašanju pristojnosti poskušajo najti čim ožjo vez med sodiščem, ki naj bi spor rešilo, in samim sporom. Taka ozka povezanost med forumom in iusom pa ne more biti cilj, kadar stranke same izberejo pravo (pogodbeni statut), kar še široko omogoča Rimska konvencija (Knez, 1994). Problematično je lahko dejstvo, da države EFTA, ki so s sprejemom Luganske konvencije takorekoč razširile veljavo Bruseljske konvencije, niso podpisnice Rimske konvencije, kar ima za posledico neenotno sodno varstvo v okviru sicer skupnega prostora. Kljub sprejetim konvencijam, pa imajo potrošniki držav članic EU ponavadi težave pri uveljavljanju pravic v sporih okrog dobrin in storitev, za katere so pristoj¬ na sodišča v drugi državi članici. Razlogov za to je več, najpomembnejši pa so: - zakon, ki se nanaša na storitve in dobrine, je tuj vsaj za eno stranko, kar pomeni, da si mora stranka najti odvetnika, četudi to po zakonu samem ni potrebno, - sodišče je tuje in stranka potrebuje drugega odvetnika (substituta), ki bo deloval na tem področju, - prevajanje vseh listin bo zahtevalo dodatne stroške, - pošiljanje listin s sodišča zahteva dodatne odloge postopka, - pravnomočnost domače odločbe ima prednost pred priznanjem tuje odločitve. Soočenje s temi težavami in visokimi stroški, daljšim trajanjem in večjo kom¬ pleksnostjo postopka, lahko prisili potrošnike, da bi preklicali ali predčasno zapu¬ stili primer - če bi se v spor sploh spustili. Analiza številnih primerov je pokazala, da oblast na kraju škodnega dogodka ni sposobna zagotoviti pričakovanih zakoni¬ tih pravic potrošnikom. Res pa je, da pravo EU določa ustrezne načine pritožbe.-' Pomembno je tudi, da pri zahtevi za pritožbo subjekta, ki ni domačin, ne sme biti tuja zakonodaja strožja od terjalčeve domače zakonodaje. Haska konvencija Kot rečeno, gre v tej fazi šele za osnutek nove konvencijske ureditve, je pa spremljanje nastajanja toliko bolj zanimivo, ker se izkristalizirajo posamezni pogle¬ di na materijo, ki se ureja. Razlike obstajajo; ne samo med posameznimi pravnimi in fizičnimi osebami, potrošniškimi organizacijami in združenji ponudnikov stori¬ tev na internetu, pač pa tudi med državami. Haska konvencija se ukvarja s širokim spektrom pravnih vprašanj, zlasti s področja civilnega prava, ima pa po vsebini namen določiti pristojnost sodišča v posameznih pravdnih zadevah. Ureja: pogodbe med pravnimi osebami (B2B Contracts), potrošniške pogodbe (B2C Contracts), deliktno pravo, podružnice in Glej npr primere Evropskega sodišča: C 6/90, 9/90, ERC5357, 199/82, ERC3595. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR dovoljene obrate, vprašanja intelektualne lastnine, patentov in zaščitenih znamk ter varstvo avtorske pravice. Tukaj se omejujemo samo na potrošniške pogodbe. Je torej konvencija, ki ureja vprašanja mednarodnega zasebnega prava in s tem pove¬ zane jurisdikcije. Potrošniške pogodbe (B2C Contract) Jurisdikcija glede pogodb, ki jih s ponudniki blaga oziroma storitev sklenejo potrošniki, je posebej obravnavana v 7. členu Haške konvencije. Omenjeni člen se je pripravljal brez upoštevanja novonastalih razmer v svetu elektronskega poslova¬ nja, zato je tudi deležen obširnega obravnavanja v času pogovorov o konvenciji. 7. člen uvaja kumulativno izpolnjevanje dveh pogojev, da bi lahko potrošnik uveljavljal jurisdikcijo svojega prebivališča, torej pristojnost domačega sodišča, kar je pomembna olajšava za prava neuko fizično osebo. Ta pogoja sta: - izpolnitev pogodbe mora biti povezana s poslovno aktivnostjo v državi potrošni¬ ka ali vodena iz te države; kar mora biti objavljeno preko reklamiranja poslovne dejavnosti, - potrošnik mora storiti nujne korake, da zaključi posel v državi prebivališča. Prvemu pogoju je, ne glede na to, ali ponudbe na internetu štejemo kot rekla¬ mo, vedno zadoščeno, ker je glede na globalnost internetnih storitev in prostega dostopa do njega poslovna aktivnost ponudnika približana potrošniku do “domačega naslanjača". Problem nastane pri drugem pogoju, ker lahko potrošnik preko sredstev tele¬ komunikacij sklene pogodbo tudi v drugih državah - s tem, da se sama vsebina pogodbe glede na državni teritorij ne razlikuje, ker je pač globalna v skladu z delo¬ vanjem svetovnega spleta. Vprašanje je torej, če se lahko tako določilo obnese v e- svetu oziroma, kako naj (ne) vpliva na pristojnost sodišča. 7. člen uvaja v tretji alinei tudi zelo restriktiven pogoj glede izbire sodišča z pro- rogacijsko klavzulo v pogodbi. Tako je sporazum o pristojnosti možno skleniti samo po tem, ko je spor že nastal, in samo v obsegu, ki potrošniku še zmeraj omo¬ goča, da se sodni postopek spelje pred drugim sodiščem. Bilo bi tudi možno, da bi se potrošnik, ki bi bil seznanjen z vsemi dejstvi, brez nadaljnjega oziroma brez dodatne (zakonske) zaščite podredil drugemu sodišču, kot bi bilo določeno v pogodbi. To bi prispevalo k dvema ciljema, ki se jih želi pospeševati in ki jih omenjajo tudi na vseh pogovorih o elektronskem poslovanju. To sta: - pospeševanje internetnega trgovanja, - pospeševanje malega podjetništva. To bi bilo možno samo, če bi obstajalo dovolj močno zaupanje potrošnikov v reševanje sporov pred tako določenimi forumi. Evropski parlament je ob reviziji Bruseljske konvencije v tej zvezi dejal, da se zaščita potrošnika ne sme zmanjšati; sprememba pravil je možna samo pri uvajanju alternativne rešitve reševanja spo¬ rov. Splošni pomen uvajanja teh mehanizmov je splošno priznan, vprašanje pa je, če je Haška konvencija primerna za detajlne opredelitve in natančna pravila. V tej TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR zvezi je že bil dosežen konsenz, da so pravila Konvencije skrajni izhod in ne smejo zavirati razvoja alternativnih rešitev. Kar se tiče same veljavnosti dogovorov o sodni pristojnosti, je Delovna skupi¬ na prevzela mnenje Ženevske okrogle mize, da je veljaven dogovor o prorogaciji pristojnosti, če ga kot veljavnega sprejema država stalnega bivališča potrošnika. V tej smeri gredo tudi vprašanja glede izenačevanja poslovanja med samimi gospo¬ darskimi subjekti in poslovanje s potrošniškim elementom glede dajanja podatkov o bivališču in posledicah, ki iz tega izhajajo. Uvaja se tudi “koncept tarče - targeting". Po njem je pristojno sodišče države, v kateri je ciljna (naslovna) skupina potrošnikov locirana oziroma ima stalno bivališ¬ če. Problem nastopi pri ponudnikih, ki ne nagovarjajo potrošnikov v posameznih državah, ki torej nagovarjajo potrošnike globalno in takih je velika večina. Alternativno reševanje sporov V marcu 20 00 25 je Komisija Evropskih skupnosti organizirala delavnico, ki naj bi vzpodbujala razumevanje pravnih, tehničnih in poslovnih vprašanj glede upo¬ rabe on-line sistemov za razreševanje sporov, ki nastajajo v elektronskem svetu (Zidarič, 1994). Član Komisije Liikanen je pozval privatni sektor in potrošnike naj delujejo sku¬ paj, tako v EU kot tudi globalno, s ciljem čimprejšnjega razvoja on-line sistemov, ki naj razrešijo spore na internetu, hitro in poceni. Globalno združljive in proporcio¬ nalne rešitve so nujne za izgraditev zaupanja potrošnika v čezmejno e-poslovanje. Alternativno reševanje sporov - Alternative Dispute Resolution (ADR) je področje, na katerem je zaželena kooperacija med EU in njenimi glavnimi trgovinskimi part¬ nericami. 26 Najbolj splošno jih je mogoče opredeliti kot načine, ki omogočajo, da se spor reši brez posredovanja sodišča, vendar v urejenem postopku ob sodelovanju tret¬ je osebe (Puharič, 2001). Alternativno reševanje sporov je še toliko bolj pomemb¬ no zaradi prej naštetih razlogov, zakaj klasični pravdni postopek za potrošniške spore ni primeren; pomanjkanje alternativ dejansko pomeni onemogočenje kakrš¬ negakoli potrošniškega varstva (Galič, 2000). Na problematiko alternativnega reševanja sporov se nanaša tudi priporočilo Komisije ES o načelih, ki se uporabljajo za telesa, odgovorna za zunajsodno reše¬ vanje sporov. 27 Ker gre zgolj za priporočilo, torej za neobvezen pravni vir, trenutno ne obstaja obveznost držav članic EU niti da ustanovijo alternativne oblike za reše¬ vanje potrošniških sporov niti, da v primeru, da take oblike obstajajo, da se držijo načel, ki jih priporočilo podaja. Namen priporočila je opredeliti nekatera načela, ki naj bi jih upoštevali vsi pravni sistemi, da bi s tem zagotovili čim večje izenače- 15 21. OJ. 2000 16 20 % e-potrošnikov iz EU kupuje na spletnih straneh, ki so stacionirane v ZDA. 17 90/257/ES, sprejeto 30. 05. 1998. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR nje pravnih standardov tudi na tem področju. Temeljna načela, ki naj bi se jih drža¬ ve držale so: - načelo neodvisnosti, - načelo preglednosti, - načelo kontradiktornosti, - načelo učinkovitosti, - načelo zakonitosti. V tej zvezi je pomembno tudi načelo prostovoljnosti, saj priporočilo, ki je skladno z zahtevami Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, poudarja, da niti potrošnik niti podjetje ne smeta biti prisiljena v nesodno reševanje spora, ki bi torej izključilo pristojnost sodišča. Iz 6. člena EKČP namreč izhaja pravica do dostopa do sodišča glede varstva civilnih pravic in obveznosti. To možnost lahko stranki izključita (npr. z arbitražnim dogovorom), vendar mora biti to izraz njune svobodne volje. Priporočilo določa, da se potrošnik pravici do sodnega varstva pred nastankom spora ne more odpovedati; sicer se stranki pogosto že ob sklenit¬ vi pogodbe dogovorita, da bosta morebitne spore iz pogodbe poverili v odločitev arbitraži, vendar pa naj ta po priporočilu EU ne bi bila primerna. V zvezi s priporočilom je pomembno tudi poglavje v Bruseljski konvenciji, ki vključuje določila o mednarodni pristojnosti v sporih iz potrošniških razmerij. Potrošniku omogoča, da v sporih iz prodajne pogodbe pod določenimi pogoji vloži tožbo tudi v državi, v kateri ima sam prebivališče, otežuje pa tudi možnost določitve pristojnosti sodišča v drugi državi (Galič, 2000). Za alternativno reševanje sporov je potrebno zaupanje potrošnikov - e-confi- dence, 28 ki ga je mogoče doseči z več komplementarnimi mehanizmi. Gre pred¬ vsem za pravila ravnanja, pečate zaupanja (certifikati), garancijske sheme in hierar¬ hično organizirano reševanje sporov izven sodišč. To reševanje naj bi bilo na naj¬ nižji stopnji organizirano interno s strani proizvajalcev, potrošniških organizacij in podobnega. Na drugi stopnji so pogajanja organizirana s strani tretje osebe (medi- acija), na najvišji pa bolj formalno organizirani postopki pred tretjo osebo, ki poda rešitev spora (arbitraža). Lažji spori se tako rešujejo na nižjih ravneh; formalnejši postopki zahtevajo natančno pravno ureditev, ki naj zagotovi pravičnost in ena¬ kost med ponudnikom in kupcem in varovalke za stranke (zaupanje, varovanje osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti). Omenjena pravna ureditev naj ne bi bila podobna sodnim mehanizmom, ker potem ni več potrebna. Vsekakor pa mora obstajati tudi možnost dostopa do sodišča, če je to v končni konsekvenci potrebno. Glede teh postopkov se porajajo tudi vprašanja: - lokacije telesa, ki bo odločalo v ADR, - prava, ki bo v postopku uporabljeno, Izraz je bil skovan na delavnici . predstavili pa so ga predstavniki liurochambresa. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR 554 - na kakšen način se bo odločba uveljavljala; možna je sodna pot ali pa posredno preko sredstev moralnega pritiska, javne objave, postavljanja na črno listo ponud¬ nikov, ki odločbe ne izvršijo in podobno. On-line reševanje sporov ima več prednosti. Primeri se vodijo enostavno in centralizirano. Predložitev spora je hitra, hitro je tudi vodenje poravnalnih postop¬ kov. Tako reševanje je verjetno tudi edino učinkovito za reševanje sporov v e-poslo- vanju, hkrati pa mora izpolnjevati nekatere zahteve, ki so deloma tehnološke, delo¬ ma pa pravne narave: - transparentnost v izogib zmedi uporabnikov, - dostopnost in reševanje v kratkem času, - nizki ali sploh nikakršni stroški, - jezik (npr. direktna povezava k avtomatskim prevajalcem), - operativnost v različnih pravnih sistemih, - predvidljivost in dokončnost rešitev, - zasebnost, zaupnost, integriteta procesa. Poseben pogled na Slovenijo Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) 25 po vzoru primerjalne zakonodaje ureja varstvo potrošnikov kot krovni predpis, kar pomeni izboljšanje prejšnjega položa¬ ja, ko so bile posamezne norme o varstvu potrošnikov raztresene v celi vrsti pred¬ pisov. Zakon je bil sprejet v času, ko se je prodaja preko interneta že udomačila, vendar pa zakon tega ne upošteva in ne vsebuje nobene določbe, ki bi se nanaša¬ la na elektronsko poslovanje. Vprašanje je, kako zagotoviti potrošnikom pravice, ki jim jih daje ZVPot, pri pogodbah, sklenjenih preko interneta (Perše, 2000a). ZVPot v 43. členu obravnava prodajo po pošti. Potrošniku daje pravico, da od takih pogodb odstopi s pisnim sporočilom podjetju v osmih dnevih od prejema blaga, ne da bi se zahtevalo navajanje razlogov. Enako pravico daje zakon potroš¬ niku pri prodaji od vrat do vrat. Razlog je v tem, da pomenita oba načina poveča¬ no tveganje nepremišljenega oziroma prenagljenega nakupa in zato zahtevata večje varstvo potrošnika. Pri prodaji po pošti gre za prodajo na daljavo, pri kateri potrošnik predmeta pogodbe nima pred očmi in ga ne more proučiti, kot to lahko praviloma stori v prodajalni. Enake okoliščine so podane pri prodaji preko interneta. Tudi tukaj je potrošnik nagnjen k preuranjenim odločitvam in se o predmetu pogodbe ne more prepričati na lastne oči. Ob teleološki razlagi zakona se lahko določila, ki veljajo za prodajo po pošti, uporabijo tudi za pogodbe, sklenjene preko interneta (Možina, 2000 ). Ur. I. KS, gl. 20/98, 25/98 J0 Definicijo je uvedel Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih ki se nanašajo na prodaj¬ ne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (IJr. I. RS, št. 28/93, 34/93, 57/93). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Vasja LUTAR Opozoriti velja, da ZVPot ne definira prodaje po pošti*, za njegovo uporabo pa mora biti izpolnjen temeljni pogoj, da je ena izmed strank pogodbe potrošnik, kakor ga definira zakon v 1. členu. Problem omenjenega 43. člena je v tem, da zahteva pisno sporočilo odstopa od pogodbe (kar je z vidika elektronskega poslovanja (Ilešič et al., 2001) odpravil zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu 31 ) in da govori samo o blagu, ne pa o storitvah. Ker ni videti prepričljivih razlogov, zakaj naj bi priznavali samo pravico odstopa pri prodaji blaga, ne pa tudi storitev (ki se v smislu Direktive 97/7/ES še niso začele izvrševati), je edina rešitev zelo široka interpretacija. Pogoji p rodaje po pošti Že omenjeni pravilnik, ki dopolnjuje ZVPot, v 42. členu določa pogoje, pod kateri¬ mi lahko trgovec prodaja blago po pošti, in ki morajo biti izpolnjeni tudi pri pro¬ daji preko interneta. Prvi odstavek določa, da mora biti ponudba trgovca jasna, točna in nedvoumna; določitev obveznih sestavin ponudbe je primerljiva z infor¬ macijami, ki jih zahteva direktiva z izjemo, da se v pravilniku ne zahteva obvestilo o obstoju pravice do odstopa. Splošni pogoji po obligacijskem zakoniku (OZ} ,J V 22. členu OZ je določena splošna ponudba - predlog za sklenitev pogodbe, naslovljen na nedoločeno število oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, velja za ponudbo, če iz okoliščin primera ali običajev ne izhaja kaj drugega. Katalogi, ceniki, tarife in druga obvestila in oglasi v tisku, z letaki, po radiu, televi¬ ziji ali kako drugače, pa po 24. členu OZ niso ponudbe, ampak le vabila k ponud¬ bi pod postavljenimi pogoji. 33 Razlog, zakaj se te pogodbene pobude ne štejejo za ponudbo je v njihovi nedoločenosti glede ponujenega predmeta (Kranjc, 1994). Če pa je volja predlagatelja, da njegov predlog šteje za ponudbo, jasno izražena in so bistvene sestavine pogodbe dovolj določne, tako da bi se lahko sprejela, ni nobenih razlogov, da se predlog, četudi dan v katalogu ali oglasu, ne bi štel za ponudbo, dano nedoločenemu številu ljudi. V teoriji ni enotnosti glede pravne kvalifikacije ponujanja blaga preko interne¬ ta; nekateri menijo, da gre za ponudbo, drugi, da gre le za vabilo k stavljanju ponudb pod določenimi pogoji. V prid uporabe pravilnika bo treba šteti, da gre pri predlogu, ki je dovolj določen, da bi se pogodba z njegovim sprejemom lahko sklenila, za splošno ponudbo (Možina, 2000). Konvencijska ureditev Bruseljska konvencija je zaenkrat odprta le za članice Evropske unije. Po pridružit¬ vi Slovenije Uniji, bo potrebno le izpeljati ratifikacijski postopek v Državnem zboru. Glede na drugi odstavek 63- člena konvencije (ob upoštevanju prakse dose- ■« Ur. I. KS, št. 57/2000. » IJr. 1. KS, št. 83/2001. •« In vi tali o acl offerenclum. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR clanjih držav podpisnic) bo sestavljena konvencija med državami podpisnicami in Slovenijo kot novo članico, ki bo prav tako predmet ratifikacije v Državnem zboru RS. Za pridružene članice je odprta Luganska konvencija, ki je tudi del acquisa. S Konvencijo je določen postopek za pristop, po katerem si Slovenija trenutno pri¬ zadeva pridobiti državo predlagateljico, ki bi jo povabila k pristopu. V ta namen je že zaprosila Avstrijo, Italijo in Nemčijo ob dvostranskih srečanjih na ministrski ravni (Kukec, 1998). Domače kolizijsko pravo Glede vprašanj o uporabi prava, ki naj se uporabi v razmerjih z mednarodnim ele¬ mentom, in pristojnosti sodišč za obravnavanje takih razmerij, je v veljavi Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)/' ki v 22. členu posebej govori o potrošniških pogodbah. Tako najprej kot potrošniško pogodbo oprede¬ ljuje pogodbo o prenosu premičnin ali pravic na potrošnika in opravljanje storitev potrošniku; samega potrošnika pa definira kot osebo, ki pridobiva stvari, pravice in storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v lastnem gospodinjstvu. Taka opredelitev je v skladu z ZVPot in s konvencijskimi definicijami. Kot potroš¬ niške pogodbe pa zakon ne šteje prevozno pogodbo in pogodbo o opravljanju storitev, če se te opravljajo v celoti izven države, v kateri ima potrošnik stalno biva¬ lišče. ZMZPP določa, da se za potrošniško pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, če: - je sklenitev pogodbe posledica ponudbe ali reklame v tej državi, in če je potroš¬ nik v tej državi opravil dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe, - je potrošnikov sopogodbenik ali njegov zastopnik dobil potrošnikovo naročilo v tej državi, - je bila prodajna pogodba sklenjena v drugi državi oziroma je potrošnik dal naro¬ čilo v drugi državi, če je bilo potovanje organizirano s strani prodajalca z name¬ nom spodbujanja sklepanja takih pogodb. V 5- alinei omenjenega člena zakon še določa, da stranki z dogovorom o izbiri prava ne moreta izključiti kogentnih določb o varstvu potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo države, v kateri ima potrošnik stalno bivališče. V 52. členu pa še dodatno določa, da se stranki ne moreta dogovoriti o pristojnosti tujega sodišča v sporih iz razmerij s potrošniki, če ima potrošnik stalno bivališče v Republiki Sloveniji. Pogled naprej Celotna veljavna ureditev slovenskega potrošnika varuje primerljivo z Evropskimi direktivami, konvencijsko ureditvijo in s cilji, ki jih zasleduje bodoča Haška konvencija oziroma je ta zaščita celo nekoliko večja. Prorogacija pristojno¬ sti je v sporih s potrošniškim elementom sploh prepovedana, če ima potrošnik ■" Ur. I. KS, št. 56-2651/1999 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR stalno bivališče v Sloveniji, sicer pa je dovoljena v toliko, da potrošnik nikoli ne izgubi varovanja, ki mu ga nudi zakonodaja njegovega stalnega bivališča. Za urejanje v bodoče bi veljalo razmisliti predvsem o bolj natančno definiranih pojmih elektronskega poslovanja v zvezi s potrošniki in nakupi preko interneta, da bi se izognili preširokim razlagam obstoječega ZVPot. Gleda na ureditev pa je potrošnik, ki ima stalno bivališče v Sloveniji, v položaju, da lahko uveljavlja svoje pravice pred domačim sodiščem z vsemi ugodnostmi, ki jih to prinaša, tako da večja zaščita ni primerna. Kot upravičeno opozarja Perše, varstva potrošnikov ni mogoče zagotavljati samo s pravnimi sredstvi, temveč ima pri tem pomembno vlogo tudi informiranje potrošnikov, kar lahko pripomore k doseganju večje stopnje zaupanja v elektron¬ sko poslovanje. Različne vrste tehnološke zaščite pri zbiranju, obdelavi in hrambi osebnih podatkov (Perše, 2000b) naj bi tako v prihodnje bistveno vplivale na psi¬ hološko zavest potrošnikov in s tem k odstranjevanju ovir za večji obseg elektron¬ skega poslovanja (Perše, 2000a). I.ITKRATURA Bogataj, Maja, Simoniti, Sergej (2001): Elektronsko poslovanje in pravo: Elektronsko poslova¬ nje, finančne storitve in obdavčenje. Podjetje in delo št. 6. Dostopno preko: http://www.ius-softwarc.si/BAZK/LITE/B/P323/2001/UTK77766l23T210015745.htm, 24.10.2002. Braune, Jane/. (1999): Internet in davki. Pravna praksa št. 420. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZK/UTE/B/P6l5/1999/I-ITE77770652TT494004874.htm, 24.10.200. Eržen, Boris (2001).: Davčni vidiki elektronskega poslovanja. Pravna praksa št. 420. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZE/LITE/IVP6l5/2001/ LITE77766590T1703735346.htm, 24.10.2002. Galič, Aleš (2000); Procesni vidiki varstva potrošnikov. Podjetje in delo št. 3. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZE/LITE/B/P323/2000/LITE77769277T6l5926838.htm, 15.8.2002. Ilešič, Tomaž, Perenič, Gorazd (2001): Elektronsko poslovanje in pravo: Temeljne pravne ureditve e-poslovanja v Evropski uniji in Republiki Sloveniji. Podjetje in delo št. 6. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZE/I.ITE/B/P323/2001/ LITE77766l25T519190062.htm, 15.8.2002. Jerman-Blažič, Borka (2001): Elektronsko poslovanje in pravo: Elektronsko poslovanje na internetu. Podjetje in delo št. 6. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZE/LITE/B/P323/2001/LITE77766l 26TTl4234ll038.htm, 2 . 9 . 2002 . Knez, Rajko (1994): Razvojne težnje v evropskem gospodarskem prostoru. Pravna praksa št. 310. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZE/LITE/B/P6l5/1994/I.ITE7777 5005T375886455.htm, 15.8.2002. Kranjc, Vesna (1994): Oblike prodaje zunaj prodajnih objektov. Svetovalec št. 40. Dostopno preko: http://www.ius-softwa- rc.si/BAZE/LITE/B/G213/1994/I.ITE77772864TT840075252.htm, 24.10.2002. Kukec, Bojan (1998): Kongres CCBE: K uveljavitvi evropskega pravnega reda - poročilo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Vasja LUTAR Pravna praksa št. 412. Dostopno preko: http://www.ius-softwa- rc.si/BAZE/UTE/B/P6l5/1998/UTE77771117TT17896831l4.htm, 15.8.2002. Mežnar, Špela (2002): Zapiski s predavanj na internetu in odgovornost ponudnikov on-line storitev. Pravna praksa št. 12. Dostopno preko: http://www.ius-softwa- re.si/BAZE/UTE/B/P6l5/2002/UTE77765029T1521345260.htm. 24.10.2002. Možina, Damjan (2000): Varstvo potrošnikov pri nakupu preko interneta. Podjetje in delo št. 5. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZE/LITE/B/P323/2000/UTE77769236TT453567231.htm, 15 . 8 . 2002 . Perše, Zoran (2000a): Varstvo potrošnikov: Ureditev varstva potrošnikov pri elektronskem poslovanju. Pravna praksa št. 8. Dostopno preko: http://www.ius-softwa- re.si/BAZE/UTE/B/P6l5/2000/UTE77769437T1000089099.htm, 2.9.2002. Perše, Zoran (2000b): Varstvo in zaščita osebnih podatkov pri elektronskem poslovanju. Pravna praksa št. 11. Dostopno preko: http://www.ius-sof'twa- re.si/BAZE/UTE/B/P6l5/2000/LITE77769215TT11809693.htm, 2.9.2002. Puharič, Krešo (2001): Elektronsko poslovanje in pravo: Razvoj reševanja sporov na elektron¬ ski način. Podjetje in delo št. 6. Dostopno preko: http://www.ius-softwa- re.si/BAZE/LITE/B/P323/2001/I.ITE77766l22T40444595.htm, 14.10..2002 Toplišck, Janez (1997): Vprašanje jurisdikcije v odprtih elektronskih sistemih. Podjetje in delo št. 6. Dostopno preko: http://www.ius-softwa- re.si/BAZE/LITE/B/P323/1997/LITE77772322TTl6l9905578.htni, 24.10.2002. Ulčar, Matej (2001): Mednarodna pristojnost in kiberprostor. Pravna praksa št. 8. Dostopno p re ko: h tt p ://w w w. i us-so ft wa- rc.si/BAZE/LITE/B/P6l5/2001/LITE77766944T740106796.htm, 14.10.2002. Zidarič, Bojan (1994): Arbitraže ICC, UNCITRAE, ICSID. Pravna praksa št. 308. Dostopno preko: http://www.ius-softwa- re.si/BAZE/LITE/B/P6l5/1994/UTE77775054T2099354336.htm, 15.8.2002. Zidanič, Bojan (1996): Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb. Gospodarski vestnik št. 39. Dostopno preko: http://www.ius-software.si/BAZE/UTE/B/G213/1996/LITE77772605T1805196l04.htm, 15.8.2002. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 PREVOD Choi YOUNG-JIN* VZHODNA IN ZAHODNA CIVILIZACIJA: PRIMERJALNI VIDIK Vzpon vzhodne Azije in vzhodne civilizacije Po enem najpomembnejših stoletij v človeški zgodovini se je začelo novo tiso¬ čletje. Ko se sprašujemo, kaj na pragu 21. stoletja človeštvu prinaša prihodnost, se moramo vrniti v prejšnje stoletje, saj bomo tako laže razumeli in predvideli pomembnost nove dobe, v katero pravkar stopamo. Kateri dogodki 20. stoletja so bili najodločilnejši? - Prvič, svet je preživel dve svetovni vojni in hladno vojno, ki je v zgodovini brez primere. -Drugič, svet je bil priča spektakularni tehnološki revoluciji, ki je omogočila never¬ jeten napredek v komunikaciji in transportu. To pa ima tudi svojo temno plat, kajti Zemlja se trenutno sooča s težkimi okoljskimi problemi, obstoj jedrskega orožja pa je neprestana grožnja človeštvu. -In tretjič, bili smo priča vzponu Vzhodne Azije, tiste Vzhodne Azije, ki si je opo¬ mogla od kolonialističnega opustošenja in naredila nekaj velikanskih korakov, sko¬ rajda skokov, v gospodarski rasti. Zamislimo se, kaj vse to lahko pometli. 20. stoletje je bilo nedvomno eno najbolj burnih stoletij v zgodovini človeštva. Odločilni dogodki, kot so bili vzpon grško-rimske civilizacije, osvajanja Vikingov in Mongolov, renesansa in odkritje Novega sveta, v primerjavi z 20. stoletjem kar malo izgubijo svojo težo, ko govorimo o pomembnosti in odločilnosti za prihod¬ nost. Bolj kot pri katerikoli drugi vojni je bil namen vojn 20. stoletja izganjanje do tedaj nakopičenih energij. Prva svetovna vojna je svet očistila in končala imperiali¬ zem in kolonializem. Druga svetovna vojna je z nagonom in strastjo svet očistila fašizma in njegovo slepo obsedenost. Hladna vojna pa se je z močno vero v člove¬ ški razum znebila demonov komunizma. Na veliko srečo človeštva je svetu zavladala liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom. Vendar pojem stalne izenačenosti in ravnotežja„ki je značilen za liberalno demokracijo in tržno gospodarstvo, ni tako romantično privlačen in ne ponuja tako blestečega in utopičnega odgovora prepričanjem, ki sta jih ponudila komunizem in fašizem, vsaj teoretično ne. Zato pa se svet po hladni vojni nekate- * Choi-Young-jin, doktor političnih znanosti, veleposlanik Republike Koreje in vodja stalne misije pri mednarodnih organizacijah na Dunaju, 559 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Choi YOUNG-JIN rim zahodnjakom zdi enoličen in dolgočasen, svet pa se je očitno znašel v iskanju novih shematičnih okvirov, ki nas bodo vodili v prihodnosti. In kje bi lahko našli navdih za nove shematične okvire? Po mojem mnenju je poleg vsemogočnega zahodnega mišljenja ključ do uspeha tudi vzhodnoazijsko mišljenje. Z zgodovinskega vidika je najpomembnejši fenomen 20. stoletja vzpon Vzhodne Azije. Označuje novo razvojno stopnjo v zgodovini, preobrat v središču moči. Svetovno zgodovino lahko v širšem smislu vidimo kot premik iz mediteran¬ ske dobe z vzponom Grčije in rimskega cesarstva, prek atlantske dobe, za katero je značilen razvoj Evrope, do severnoameriške premoči, ki je Atlantik povezala s Pacifikom. Prodor Vzhodne Azije morda zdaj naznanja začetek pacifiške dobe. Sredi 20. stoletja je BDP Vzhodne Azije kot regije predstavljal manj kot deseti¬ no svetovne proizvodnje. Na koncu 20. stoletja pa je ta delež narasel na približno četrtino. Vzhodna Azija je, skupaj z Evropo in Severno Ameriko, že postala ena od treh glavnih ekonomskih središč na svetu. Pomembnost Vzhodne Azije na medna¬ rodnem področju bo po pričakovanjih v 21. stoletju samo še naraščala. Napoved, da bo 21. stoletje pacifiška doba, temelji na predpostavki, da je to območje dinamično in ima velik potencial. Vendar moramo Vzhodno Azijo na novo oceniti ne le zaradi njenega ekonomskega čudeža, ampak tudi zaradi števil¬ nih težav, s katerimi smo se srečevali v prejšnjem stoletju. Te težave, predvsem pogubne vojne, so bile, kot sem že omenil, nekakšna svetovna reakcija na širitev Zahoda, zahodno miselnost in na revolucionarne spremembe, ki jih je prinesla zahodna tehnologija. Sama hladna vojna je bila rezultat konfliktnih ideologij, ki so vzklile in se razvile na Zahodu. Pacifiška doba bi tako lahko opozorila na začetek novega obdobja v zgodovini, ko se srečata Vzhod in Zahod ter znova ocenita tre¬ nutno stanje sveta. Osvojena modrost z Vzhoda nam lahko na težave, ki jih je zahodna prevlada pustila na koncu stoletja, pomaga pogledati iz drugega zornega kota in ponudi nove upe in priložnosti za prihodnost. Danes torej ne le odgovar¬ jam na vprašanje, kaj človeštvu ponuja 21. stoletje, temveč predstavljam več nači¬ nov iskanja izvora preteklih sporov med Vzhodom in Zahodom in možnosti novih medsebojnih pridobitev. Zahodno obmorsko okolje proti vzhodnemu celinskemu okolju V zahodni kulturi je navada najprej napisati ime, potem ulico, mesto in naza¬ dnje državo. V vzhodni kulturi pa se začne z državo, nato se napiše mesto, ulica in nazadnje ime. Ta primer nam pokaže, kako Vzhod bolj poudarja celoto, medtem ko zahodna civilizacija poudarja posameznika. Na začetku primerjave teh dveh civilizacij si predstavljajmo posamezna geo¬ grafska položaja. Predstavljajmo si zemljevid sveta pred na primer dva tisoč leti, saj sta se takrat na vzhodu in zahodu uveljavili različni civilizaciji. Ko gledate ta namiš¬ ljeni zemljevid, vas bo presenetilo dejstvo, da se je zahodna civilizacija začela in razvijala na in ob morju, medtem ko se je vzhodna začela in razvijala izključno na TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Choi YOUNG-JIN kopnem. Opazili boste tudi, da med vzhodnim in zahodnim svetom skorajda ni bilo povezav. Vidi se tudi, da se na tem zemljevidu "Vzhod” nanaša le na sinidski svet, ki je sestavljen iz Kitajske, Japonske, Koreje ter severnega dela Vietnama. Ločeno sta obe regiji razvili svojo edinstveno kulturo: Zahod, podprt s stebro¬ ma židovsko-krščanske vere in grško-rimske tradicije; Vzhod pa je bil izmenoma podprt s taoizmom in konfucijanstvom. Morje je bilo za Zahod priložnost, za Vzhod pa ovira. Sinidski svet je bil odre¬ zan od preostalega sveta s himalajskim gorovjem. Zahod pa je imel z odprtim dostopom prek morja možnost širitve. Glede na te posamezne geofizične okoliš¬ čine lahko metaforično rečemo, da je zahodni svet odprt, vzhodni pa zaprt. Razlike v njunih geofizičnih okoliščinah so se pokazale celo v njunih mitolo¬ ških stvaritvah. Glede na vzhodno mitologijo se je zemlja pojavila pred morjem, medtem ko je zahodna mitologija verjela nasprotno. Tako je bila na Vzhodu sre¬ diščni element vesolja zemlja, zahodni znanstveniki, med njimi Tales, pa so za sre¬ diščni element šteli vodo. Celo jeziki odražajo to težnjo. ”V kitajskem jeziku sta dva izraza, ki bi bila lahko prevedena z besedo svet. Eden je ‘vse pod nebom’ in drugi ‘vse med štirimi morji’. Ljudem iz obmorske dežele, na primer Grkom, bi se zdelo nesprejemljivo, da sta ta dva izraza lahko sinonima.” Zadnja razlika, ki jo lahko izpostavimo, pa je ta, da je v zaprtem celinskem oko¬ lju človek razvil agrarne spretnosti, v odprtem obmorskem okolju pa so se razvile navigacijske spretnosti. Do začetka 20. stoletja je sinidski svet ostal načeloma agra¬ ren, medtem ko se je zahodni svet razvijal ob pomorstvu. Morda se sprašujete, zakaj še sinidski svet ni razvil umetnosti plovbe, saj je mejil na Tihi ocean. Vendar Pacifik s svojimi visokimi plimami in smrtonosnimi taj¬ funi preprosto ni bil ploven. Ne morem dovolj poudariti, da sta bili popolnoma različni okolji, ki sta ustvari¬ li nasprotna razmišljanja in značilnosti, pri ustvarjanju vzhodne in zahodne civili¬ zacije zelo pomembni. Zahodna individualnost proti vzhodnim odnosom Pravijo, da je civilizacija interakcija človeka in okolja. Človek se mora v medse¬ bojnem vplivanju z okoljem najprej opredeliti do narave. Ta temeljni odnos vpliva na druga dva temeljna odnosa - odnos med umom in telesom in odnos do sočlo¬ veka. Kot bomo videli, sta obmorska zahodna civilizacija in celinska sinidska civiliza¬ cija te odnose označili na diametralno nasprotna načina. Zahodna civilizacija je na to osnovno vprašanje odgovorila z uveljavitvijo posa¬ meznika, ki je temeljila na pojmu ločitve. To težnjo je verjetno povzročilo poveliče¬ vanje moči duha, ki je bilo po vsej verjetnosti potrebno za pomorstvo. Razvoj te uveljavitve in ločitve je lepo opisal Hegel v knjigi Filozofija zgodovi¬ ne. Pravi: "Pogumni duh pomorščakov izkoristi priložnost in usodo. V okolju, kjer ne obstaja nič trdnega, so se prisiljeni zanašati na lastno inteligenco in opreznost. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Choi YOUNG-JIN 562 Ta princip je popolnoma drugačen od tistega, ki ga najdemo pri kmetih, ki se zana¬ šajo le na blagohotnost narave ... Spoštovanje narave z na novo osvojeno samoza¬ vestjo in z razumom, ki uči, kako vladati naravi, izgine.” Da bi potrdili težnjo po ločitvi človeka od narave in duha od telesa, si oglejmo dva stebra zahodne civilizacije: židovsko-krščansko vero in posvetno grško-rimsko tradicijo. Zahodna religija nas uči, da je Bog ustvaril naravo, jo dal človeku v nadvlado in tako učinkovito ločil človeka od narave. Že na začetku Geneze je zapisano, da je "božji duh bedel nad vodami”, kar nakazuje ločitev duše od telesa. Te ideje o ločitvi in razdelitvi je podedovala renesančna Evropa. Descartesov ”Cogito ergo Sum”, "mislim, torej sem”, ki ga zahodni umi opevajo kot začetek sodobne filozofije, potrjuje nadvlado uma nad telesom. Leibnitz je duh hkrati interpretiral kot jedro vesolja in ga istovetil z Bogom. Kantov čisti um ali Heglov absolutni duh sta logični posledici tega neizogibnega procesa odtujevanja duha od telesa. Lahko rečemo, da so vsi sprejeli ločitev človeka od narave in se sprijaz¬ nili s temeljnim načelom zahodne religije. Iz tega ločevanja se tvorijo posamezne enote; bog, narava, človek, duh in telo, zato odnosi izgubijo skoraj vso pomembnost. Pravzaprav je fenomen ločitve in posledičnega poudarka na individualnosti najbolj osnovna, navadna in prodorna drža obmorske civilizacije. Pa poglejmo še vzhodno civilizacijo. V agrarni družbi najbolj pomembna osta¬ ne narava. V odsotnosti pomorstva se poveličevanje sposobnosti uma, duha in duše ne pojavi. Duh ni ločljiv od telesa in prav tako ne človek od telesa. V sinidski civilizaciji je odnos med človekom in naravo določen s pojmom taa in odnos med umom in telesom z načelom jinga in janga. Tao dobesedno pomeni način, vendar se razume kot način, ki ga ima narava, sinidski um sprejme naravo za stalno načelo in človeka za del narave. Človek mora slediti načinu, ki ga kaže narava. Človek namreč ne more razumeti bistva same narave, ampak se mora učiti od naravnih pojavov, kot je menjavanje letnih časov ali pa vzhajanje in zahajanje lune. Tao je torej v sinidski civilizaciji to, kar je bog v zahodni civilizaciji. Oba imata višji pomen pri določanju odnosa med človekom in naravo, vendar se razlikujeta v tem, da bog predpisuje ločitev človeka od narave, medtem ko tao človeka z nara¬ vo povezuje. V sinidski kulturi se odnos med umom in telesom razlaga glede na osnovno načelo jinga in janga. Dobesedno jing in jang pomenita senčno in sončno stran gore. Ta zelo star in temeljni pojem sinidske miselnosti pomeni harmonijo in med¬ sebojno povezavo med nasprotji; sonce/luna, poletje/zima, moško/žensko, očetov¬ sko/materinsko, aktivno/pasivno, ustvarjalno/prevzemajoče itd. V tem kontekstu je odnos med umom in telesom harmoničen in medsebojno povezan. Tretji in zadnji odnos, odnos do sočloveka, vsebuje zelo občutljive etične pre¬ misleke. Zato ni tako natančno določen kot druga dva odnosa. Toda tudi tu je sino- loška kultura pokazala težnjo po interpretaciji tega odnosa kot harmoničnega; zahodna civilizacija pa kot ločenega. To nasprotje obstaja še danes. Primer za to je TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Choi YOUNG-JIN odnos med delavci in vodstvom. Na Zahodu sta delavstvo in vodstvo postavljena kot nasprotujoči si sili, medtem ko ju Vzhod razume kot simbiozo. Očitno je obmorsko okolje pripeljalo človeka do tega, da vidi vse razdeljeno in ločeno, poudarja pa posameznika, medtem ko je agrarno celinsko okolje človeku pomagalo osredotočiti se na odnose, ki obstajajo med posamezniki. Zahodna civilizacija janga v primerjavi z vzhodno civilizacijo jinga Do zdaj smo si že pogledali primer okolja ter odnos med človekom in oko¬ ljem. Zdaj pa si poglejmo, kako so se ti različni odzivi na okolje udejanjili v naših civilizacijah. V odprtem, obmorskem zahodnem svetu je prevlada človeka nad naravo ter duha nad telesom veljala za samoumevno. V takem okolju lastnosti, kot so absolut¬ nost, fragmentarnost, izključevalnost, dogmatičnost, aktivnost, ekstravertiranost, intelektualnost ter analitičnost, prevladajo. Vse to so značilnosti janga in ob upošte¬ vanju tega bom zahodno kulturo poimenoval kultura janga. Na Zahodu v odnosih med ljudmi lastnosti janga prevladujejo, kar vodi v povzdigovanje sebe nad druge. V zaprtem celinskem sinidskem svetu pa je bila bolj poudarjena harmonija med človekom in naravo ter umom in telesom. V tem okolju so prevladujoče pote¬ ze relativnost, integralnost, vključevanje, dojemljivost, pasivnost, introvertiranost, intuitivnost ter združevanje. To vse so poteze jinga, zato bom sinidsko kulturo poimenoval kultura jinga. V človeških odnosih je odnos do drugih pomembnejši od odnosa do sebe. Zdaj bom primerjal lastnosti jing sinidske kulture in lastnosti jang zahodne kulture. A. Relativno v nasprotju z absolutnim Prva značilnost sinidske kulture je v njenem prepričanju v relativnost stvari. Zahodni bog je absoluten, medtem ko je vzhodni tao relativen. Tao uči: ”Vse se spreminja, nima smisla pri nečem vztrajati.” Tao zavrača kakršnokoli definicijo. Knjige o taoizmu razlagajo: ” Taa ni mogoče slišati, (niti videti ali izraziti), kar se lahko sliši, (vidi ali izrazi), ni tao.” Taoizem poudarja, da se načela ne spreminjajo, zato pa so njihove izrazne oblike stalno spreminjajo.” Tako je taoizem v sinidsko miselnost vnesel pojem relativnosti. R. Celotno in vključujoče v nasprotju s fragmentarnim in izključujočim Naslednji lastnosti taa sta njegova celotnost in vključevanje. ”Če je tao pravičen, čemu potem pripada nepravičnost? Če je tao dober, čemu potem pripada slabo? Tao je blagoslov pravičnosti in hkrati zaščita nepravičnosti.” To je nekaj stavkov iz knjig o taoizmu. Glede na to, da se je zahodni bog razglašal za boga pravičnosti, koliko časa in energije se je zapravilo za reševanje tega zagonetnega problema nepravičnosti in zla. Z zavračanjem faktografskosti in izključevanja je tao ostal ter vključujoč. Lastnost vključevanja je vplivala na značilni eklekticizem ter sinkreti- zem sinidske civilizacije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Choi YOUNG-JIN 564 C. Sprejemljivo v nasprotju z dogmatičnim V knjigah o taoizmu se stalno ponavlja vodilo, ”naj nikar ne počnemo ničesar umetnega oz. nenaravnega”. Večno zvest svojemu načelu jinga, taoizem poudarja dobre plati sprejemljivosti v primerjavi z dogmatičnostjo. Zahodna misel zagovar¬ ja trditev, da ”si ti luč sveta... ti daješ svetlobo vsakomur v hiši.” V taoizmu pa zasle¬ dimo pravo nasprotje temu: "Blato se uporablja za izdelavo sten, vendar pa je votlost stene tista, ki postane koristna.” In naprej: "Vrata in okna se uporabljajo za izdelavo sob, vendar pa je praznina sobe tista, ki postane koristna.” D. Pasivno in introvertirano v nasprotju z aktivnim in ekstravertiranim Zlato zahodno pravilo spodbuja aktivnost: "delaj drugim tisto, kar sam želiš, da bi drugi storili tebi”, medtem ko zlato vzhodno pravilo poudarja dobre plati pasivno¬ sti. Konfucij nas vpraša: ”Ne delaj drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi?” Zahod uči prek zapovedi, medtem ko Vzhod uči s predlogi. Ob spoznanju, da zna¬ nje ne prinese nujno tudi modrosti ter da je modrost možno doseči le s samorazs- vetljenjem, sta taoizem in prav tako konfucijanstvo kot prednostni metodi pouče¬ vanja sprejela predlaganje in prepričevanje. Ena naravnih posledic tega je introver¬ tiranost, ki jo sinidska kultura šteje za vrlino. Sinidska kultura išče vzroke znotraj in ne zunaj, zaradi česar je postal sinidski svet strpen in miroljuben. Zgodovina nam kaže, da je moral sinidski svet prestati manj vojn od zahodnega sveta. E. Intuitivno v nasprotju z intelektualnim Še en pomemben vidik sinidske kulture se kaže v njenem opiranju na intuicijo, ki ji daje prednost pred razumskim utemeljevanjem. Sinidska kultura se z iskanjem medsebojnih povezav povsod in v vsem osredotoča na vezi, ki obstajajo med posa¬ mezniki. V sinidski kulturi človeške odnose vodi prej tiho razumevanje kot izraže¬ no razlaganje. F. Združevanje v nasprotju z analitičnim Knjige o taoizmu in konfucijanstvu so zbirke aforizmov, ki jim manjkata logika in analitično utemeljevanje. Vendar pa kultura, ki temelji na konceptu harmonije in poudarja modrost, slednjo obravnava bolj celostno, združevalno kot pa razčlenju¬ joče. Aforizmi taoizma in konfucijanstva se pogosto zdijo nejasni, dvoumni, proti¬ slovni in celo izključujoči se. Vendar pa sinidska kultura zagovarja prepričanje, da je modrost le redko mogoče jasno opredeliti. Odpadniki obeh civilizacij Čeprav sem označil zahodno civilizacijo kot jang in vzhodno kot jing, pa v tej opredelitvi obstajajo tudi izjeme. Heraklit in Spinoza sta poleg nekaterih drugih zagovornika jinga v svetu janga. Heraklit je dejal: ”Vse se ciklično spreminja”, ”Pot navzgor in navzdol je ena in ista”, "Bog je hkrati dan in noč, zima in poletje, vojna in mir, blaginja in lakota”, ”Kar je lahko, da zagon težavnemu”. Značilen jingovski odnos! TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Choi YOUNG-JIN Spinoza je verjel, da sta bog in narava eno in isto, prav tako um in telo ter razum in volja. Zagovarjal je prepričanje, da bi morale religije prenehati ločevati človeka od sočloveka. Prav tako je zanikal koncept snovi in obstoj atomov. Kako popolna in sistematična filozofija jinga v svetu janga. Vendar pa so bili ti misleci zunaj prevladujočega toka zahodne misli in so tako posledično pristali na obrobju sveta janga. V sinidski civilizaciji lahko zasledimo temu podoben pojav. Legalisti so bili eni redkih zagovornikov janga v sinidski civilizaciji jinga. Zavračali so etične vrednote in poudarjali absolutno vladavino vladarja. Takojšnjo učinkovitost so postavljali pred modrost, pri čemer niso upoštevali niti taa niti humanizma. Legalisti so.igrali ključno vlogo pri vzpostavitvi prvega kitajskega imperija približno tri stoletja pred našim štetjem. V kitajski zgodovini je bilo to obdobje izjemne širitve, torej janga. Legalisti so se, značilno za jangovsko vedenje, prav tako goreče zavzemali za požig knjig o konfucijanstvu, kakor se je Platon zavzemal za požig Demokritovih knjig. Vendar pa so legalisti kmalu izgubili vpliv v sinidskem svetu jinga in se ohra¬ nili le kot manjša šola tega načina mišljenja. Zahodno znanje: njegovi dosežki in težave Ob primerjavi Vzhoda in Zahoda smo si ogledali razlike v okolju, razlike v člo¬ vekovih odzivih na okolje in nazadnje razločevalne lastnosti naših dveh kultur. Pri tem smo Zahod opredelili kot jang in Vzhod kot jing. S tem v mislih primerjajmo še prednosti in slabosti obeh civilizacij. Največja prednost zahodne civilizacije je zagotovo njeno neverjetno nabiranje znanja. Vse to je omogočila zahodna ideja o človekovi nadvladi nad naravo. Vendar pa se je pretirano poudarjanje tega ločevanja in preveliko zaupanje v zna¬ nje izkazalo kot njena slabost. Zahodni dosežki Medtem ko celinski sinidski svet ni spodbujal trgovanja in razvoja znanosti, je vse to v zahodnem svetu cvetelo, saj se je s pomorstvom začelo raziskovanje ter izko¬ riščanje in osvajanje novih območij. Zametki obmorske civilizacije, ki je osvojila svet, segajo v minojsko kulturo ob Egejskem morju. Feničani, Grki in Rimljani so jo ponesli po celotnem Sredozemlju, Vikingi pa do Severnega morja. Evropski renesansi je pomagala vitalnost Atlantskega oceana. In nazadnje so Združene države Amerike prek Pacifika to pomorsko civilizacijo predstavile še sinidskemu svetu. S tem neustavljivim osvajanjem je zahodni svet pokazal izredno vitalnost ter čudežne kreativne sposobnosti. Trgovanje in osvajanje sta Zahodu prinesla boga¬ stvo, prav tako pa tudi okus za raznovrstnost in izbiro. To materialno bogastvo je v kombinaciji z zagovarjanjem individualnega omogočilo razcvet skoraj vsemu na Zahodu: filozofiji, umetnosti, literaturi, znanosti, glasbi in športu. Industrijska in tehnološka revolucija se da pripisati le Zahodu. Zahod je prav tako razvil tako pomembna pravila, kot je vladavina zakona, nadzora ter obračunov. Rezultat tega TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 3/2003 Choi YOUNG-JIN je najboljša oblika organizacije družbe, ki jo je človeštvo kdaj poznalo: liberalna demokracija, ki zagotavlja svobodo. Zahodni problemi Ob teh veličastnih dosežkih je bilo glavno vodilo Zahoda njegovo temeljno zaupa¬ nje v znanje. Zvest Sokratovi tradiciji je Zahod verjel, da bo znanje vodilo do dokončne resnice. Vendar pa je bil zdaj, ko je osvajanje sveta zaključeno in se je znanost prebila vse do atomskega jedra, Zahod nenadoma prisiljen priznati, da znanje ne vodi do dokončne resnice. Ravno nasprotno, Zahod je ugotovil, da zna¬ nje povzroča prav toliko problemov kot rešitev in da dokončna resnica še naprej ostaja ravno tako daleč kot prej. Znanost in filozofija S tem v mislih je zanimivo opažanje, da je zahodno znanje začelo spodkopavati jangovsko mišljenje v lastni civilizaciji. Absolutne, fragmentarne, oblastne poteze dajejo prostor relativnim, integralnim in sugestivnim potezam. Evklidova geometrija se nikakor ni izkazala za absolutno. Einstein je dokazal, da je vse relativno: v prostoru najkrajša razdalja med dvema točkama ni ravna črta temveč krivulja. Podobno se je za čas in prostor, ki sta bila tako dosledno obravna¬ vana kot ločena in absolutna, izkazalo, da sta sestavni del celote. Ta nova dognanja so, kot veste, temeljna za potovanja v vesolje. Newtonovska fizika je s svojo vero v dosledno vzročnost izdelala mehanični in nezmotljivi model. Vendar pa se je izkazalo, da ni vedno uporaben. Sodobna kvantna fizika je omajala zaupanje v vzročnost. Klasični znanstveniki in metafiziki so verjeli, da je načelo "natura non facit saltum” ali "narava ne skače” samoumev¬ no. Vendar pa so sodobni znanstveniki opustili ta nauk, ko so opazili, da elektroni dejansko delajo "kvantne skoke”, in sicer od "osnovnega stanja” do "vzbujenega stanja”. To odkritje je omogočilo razvoj nove, laserske svetlobe. Gradualizem je bil nenadomestljiv sestavni del zahodne ideje o napredku. Darvinistična evolucijska teorija je prav tako sprejela takšno razmišljanje brez dejanske podlage. Vendar pa je bilo treba tudi to opustiti, da bi lahko sprejeli evo¬ lucijsko teorijo "kvantnega skoka”. Profesor Stephen Jay Gould s harvardske uni¬ verze zdaj predlaga dopolnjeno evolucijsko teorijo pod imenom "natančno ravnovesje”. Zavrnil je neutemeljeni vpliv gradualizma 19- stoletja in predlaga, naj dokaze, ki jih ponujajo fosili, sprejmemo brez kakršnihkoli izkrivljanj dejstev. Živalske vrste se pojavljajo in izginjajo nenadoma in se med svojim obstojem sko¬ rajda ne spreminjajo. Lahko bi rekli, da se evolucija ne zgodi postopoma, ampak v skokih, prav tako kot elektroni izmenjaje skačejo med "osnovnim” in "vzbujenim stanjem”, pri tem pa večino časa ostajajo v "osnovnem stanju”. In ko je znanost odkrila, da se svedoba obnaša kot delci in da snov valovi, je bilo konec vere v absolutno resnico; ko pa so odkrili, da atoma ni mogoče razdeli¬ ti le na protone, nevtrone ter elektrone, temveč še naprej v manjše delce ter anti- delce, so morali opustiti tudi vero v absolutno snov. Heisenbergovo načelo negotovosti sprejema verjetnost, naključje ter agnostici¬ zem. Načelo komplementarnosti Nielsa Bohra zanika konflikt, izključitev ter TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Choi YOUNG-JIN dogmo v prid harmonije, vključitve in zveze. Dejansko je Niels Bohr uporabil sinidski diagram jinga in janga kot svoj ščit. Vidik jinga se je uveljavil celo v sodobni zahodni medicini. Trenutno prevladu¬ je mišljenje "dihotomija uma in telesa v organizmu ne obstaja”. In nadalje ”um in telo sta enakovredna in neločljiva izraza za življenje samo - dva vidika psihosomat¬ ske eksistence”. Podobnosti s trditvijo, ki jo je Spinoza zapisal pred približno tristo leti, ni moč zanikati. Trdil je, da sta ”telo in um eno in isto, enkrat spočeta kot atri¬ but misli in drugič kot atribut razsežnosti”. Tako zahodno znanje spodkopava same temelje zahodne civilizacije, ločevanje telesa od duha in človeka od narave. Mnoge zahodnjake to spravlja v zadrego. Nekaterim se lahko zdi, da je njihovo poslanstvo izgubilo smisel, zato je za številne življenje res postalo nesmiselno. Če to drži, je zahodni duh nedvomno v krizi. Vzhodna modrost, njeni problemi in prednosti Pa preusmerimo pozornost na sinidsko civilizacijo. Ko sta se v 19. stoletju sre¬ čali obe civilizaciji, je sinidski svet stagniral, medtem ko je bilo zahodno zaupanje v svojo vesoljno premoč na vrhuncu. Vzhodni problemi: samozadovoljnost in togost Zahod se je ob tem srečanju obogatil z razumevanjem sinidskega sveta. Zahodnjaki so bili priča pomanjkanju znanosti v sinidski civilizaciji. Zahod je opa¬ zil šibkosti sinidskega sveta, kot so samozadovoljnost, togost in nedejavnost. Kot si lahko predstavljamo, bi se pasivnost, dojemljivost ter introvertiranost jinga lahko zlahka sprevrgli v samozadovoljno lenobnost. Tako za mnoge sinidski svet, kultura in civilizacija spadajo v preteklost. Zdelo se je, da nimajo kaj dosti ponuditi v prihodnost usmerjeni družbi, in so jih zato obravnavali kot izginjajoče in zastarele. Sinidsko civilizacijo so na splošno obra¬ vnavali kot eno izginulih ali vsaj izginjajočih civilizacij. V zadnjem desetletju ali dveh pa so sinidske dežele vseeno pokazale nepriča¬ kovano vitalnost. V poročilih z Zahoda so se pojavili izrazi, kot je "konfucijanska delovna etika”, da bi s tem prikazali etos dolgega trdega dela, velikih osebnih pri¬ hrankov ter harmoničnih odnosov med vodstvom in delavci. Nekateri opazovalci so hvalili tudi druge kulturne vidike: poudarek na izobraževanju in visoki stopnji pismenosti, družba brez drog z nizko stopnjo kriminala; stroškovno učinkovite vlade in bolje delujoči pravni ter socialni sistemi. Nekateri analitiki gredo pri tem še dlje z ocenami, da naj bi sinidski svet v prvi polovici 21. stoletja prehitel zahod¬ nega tako glede ekonomske moči kot tehnoloških dosežkov. Katere so prednosti sinidske kulture, ki izzovejo takšno reakcijo zahodnega tiska? Kot smo ugotovili, je količina znanja v sinidskem svetu zanemarljiva v primerjavi z Zahodom. Tako lahko prednosti sinidske kulture, ki so povod za takšne napovedi - če obstajajo - poiščemo le v tradicionalni modrosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Choi YOUNG-]IN Vzhodna modrost Veliko zahodnih filozofov je motil pristop teologije ter metafizike v zahodni misli, saj niso mogli ravno razločiti teologije in metafizike od čudežev in dogm. S tem v mislih preučimo modrost, ki se kaže v sinidski kulturi. Sinidska miselnost zavrača čudeže in vraževerje z razlago, da gre za pomanjka¬ nje razumevanja. Trdi, da nihče ne more poznati dokončne resnice in tako zago¬ varja zdravo pamet v nasprotju z dogmo. Konfucij je zavrnil možnost, da bi se zakrinkal z uporabo misticizma in nadnaravne moči. Dejal je: ”Vem, da bom imel dosti somišljenikov, če se bom pretvarjal, da imam nadnaravno moč. Vendar pa bom namesto tega raje uporabljal zdravo pamet.” Svoj nauk zlate sredine prevaja dobesedno kot "srednji in povprečni”. Morda je bil ta vidik konfucijanstva tisti, ki je navdihnil Voltaira, da ga je slavil kot edinega pravega učitelja, ki ni hotel zavaja¬ ti ljudi. Teologija in metafizika se v sinidskem svetu nista razvili. Sinidski odnos do boga je bil: "Nisi še zmožen služiti človeku, kako neki si drzneš služiti bogu?” In njegov odnos do življenja po smrti je bil: ”Niti življenja še ne poznaš, kako si drz¬ neš poznati smrt?” Skladno s sinidskim prepričanjem so življenje na tem svetu obravnavali kot edino življenje, v katerega je človek lahko prepričan. Če je to življenje na zemlji edino, ki ga človek ima, je zato še toliko bolj dragoceno. Sinidska miselnost se tako osredotoča na tisto, kar resnično znamo storiti na tem svetu. V tem pogledu je sinidska kultura v celoti humanistična in prizemljena. Osredotoča se na reševanje možnih in verjetnih elementov spora v medčloveških odnosih. Naravni izid je raz¬ voj etike in politike. V nasprotju z zahodnim dualizmom ”bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega” je Konfucij svetoval aktivno sodelovanje v vladi in tako tudi sam rav¬ nal. Konfucij je menil, da je samouresničitev lahko doseči le prek izkušnje in med¬ sebojnega delovanja z drugimi. Ljudje sestavljajo družbo in družba potrebuje vlado, vlada pa sproži politiko. Zato Konfucijeve knjige razlagajo tako umetnost politike kot etike. V bistvu so osnovna načela etike in politike, t. i. vzorno vedenje in dejanja, v sinidski kulturi ista. Etika zahodne kulture ima dva izvora: Mojzesov ”oko za oko, zob za zob” in Jezusov "ljubi svojega sovražnika in moli za tiste, ki te preganjajo.” Vendar z etične¬ ga stališča nobene od teh misli ni lahko sprejeti niti izvesti. Sinidska kultura pa po drugi strani predlaga: "Dobro za dobro in pravičnost za zlo”, ki lahko velja za oboje, etiko in politiko. V sinidski kulturi je in bi moralo biti življenje v užitek vsem ljudem; ne hedoni¬ zem, temveč užitek, ki ga človek najde v naravi, v pravem prijatelju ali v iskanju modrosti. V zvezi s tem primerjava začetkov svetih knjig obeh civilizacij marsikaj razkrije. Konfucijeva antologija se začne: ”Ali ni užitek imeti prijatelja od daleč? Ali ni užitek učiti se in ponavljati? Človek ne bo nikoli popolnoma poznal skrivnost¬ nega in okultnega začetka Stare in Nove zaveze. Življenje je uživanje, vendar je Konfucij menil, da nas bo večina ravnala nepre¬ mišljeno. Kljub temu je potreba po izobrazbi v iskanju modrosti in ne znanja. V TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Choi YOUNG-JIN nasprotju z zahodnimi heroji, sinidski heroj ni zmagovalen osvajalec, prej moder mož, ki je sposoben delovati skromno v času uspeha in hrabro v času stiske. Sinidski um verjame, da je "tisti, ki se ukvarja s humanizmom, boljši od tistega, ki ve, in da je tisti, ki v življenju najde užitek, boljši od tistega, ki se ukvarja s huma¬ nizmom.” To je drža, ki je v osnovi drugačna od Sokratove vere v znanje, ki pravi: "Človek ravna napačno le zaradi nevednosti.” Morda so prav ta načela sinidske kulture navdihnila Bertranda Russella, ko je rekel: ”Ne poznam nobene druge civilizacije, kjer bi obstajala taka dovzetnost, tak realizem in taka pripravljenost soočiti se z dejstvi, ne pa jih skušati popačiti v dolo¬ čen vzorec.” Zaključek: Kulturna evolucija v nasprotju z biološko evolucijo Primerjava zahodne in vzhodne civilizacije poudarja dejstvo, da smo s svojo kulturo pogojeni bolj, kot si lahko predstavljamo. Celo osebna verovanja in prepri¬ čanja so v veliki meri pogojena z našimi kulturami. Glede na nova znanstvena odkritja in teorije o evoluciji, se človeško bitje, odkar se je prvič pojavilo kot homo sapiens pred približno 50.000 leti, biološko ni kaj dosti spremenilo, lahko pa tudi pričakujemo, da bo še naslednji milijon ali dva mili¬ jona let ostalo precej podobno. Če je to res, se človek ne more zanesti na znanje, da bi prišel do dokončne resnice. Biološka revolucija je prepočasna. Kot je dejal že Goethe, bo skrivnost narave človeku ostala večna neznanka. Kljub temu je človeku podarjena še ena oblika evolucije, in sicer prek kulture. Kulturna evolucija sledi Lamarckovemu modelu, torej, da človek pridobljeno tudi posreduje naprej. V tej luči je prihodnost človeštva odvisna od kulturne evolucije. Vendar se je kulturna evolucija izkazala za dvorezen meč: prinesla je oboje, bla¬ ginjo brez primere, hkrati pa smrtno nevarnost za človeška bitja. Človeštvo zdaj brez¬ skrbno uživa sadove civilizacije, vendar se le delno zaveda groženj, ki mu pretijo: uničevanje okolja in jedrsko orožje. Prvo se nanaša na odnos človek - narava in drugo na odnos človek - človek. Prihodnost človeštva je odvisna od načina sprejema¬ nja teh dveh temeljnih odnosov, kar bo posledično vplivalo na sprejemanje tretjega odnosa um - telo, v končni analizi pa sprejemanje lastnih umskih zmožnosti. V vsej zgodovini evolucije je homo sapiens prva vrsta, ki nespametno ogroža lastni obstoj. Če bomo dokazali, da nismo sposobni rešiti tega problema, ki smo ga ustvarili sami, "modreci” ne bodo sposobni uresničiti možnosti, ki jim je bila dana z biološko evolucijo. Namesto tega bodo sami povzročili svoje izginotje, poleg tega pa še mnogih drugih zemeljskih vrst. Če to velja, je evolucija homo sapiensa zmotni korak v tej dolgi verigi evolucij¬ skega procesa. To bo evolucijska farsa in prekletstvo. Farsa, ker se je človeštvo bahalo, da ima "plemeniti um, neskončne zmožnosti, lepoto sveta, in da je vzor vsem živalim”. V resničnosti pa bi se izkazalo, da je človek le uničevalec sveta in najnižji med živalmi. Prekletstvo pa zato, ker bi bilo človeštvo vzrok apokalipse, ki bi prizadela ne le človeka, temveč še mnogo drugih nedolžnih vrst. TEORUA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Choi YOUNG-JIN Nemški filozof Lessing je, utrujen od človeške preobremenjenosti z metafiziko, nekoč duhovito pripomnil: "Človek ni nič drugega kot mesojeda opica z megalo¬ manskim dojemanjem lastnih umskih sposobnosti.” Vendar človek lahko postane še dosti hujša opica, kot je tu neškodljivo opisano. Kljub temu je lahko naša rešitev skrita v kulturni evoluciji. In v tem času je ta evolucija odvisna predvsem od izida medsebojnega vplivanja vzhodne in zahod¬ ne civilizacije, dveh glavnih protagonistov pacifiške dobe. Skupne točke Zahoda in Vzhoda se kažejo na področju varnosti, politike in gospodarstva. Vendar se le malo pozornosti posveča bolj temeljnemu vidiku, namreč kulturnim srečanjem. Na političnih in varnostnih bojnih črtah so bila srečanja Zahoda in Vzhoda nekajkrat precej nasilna. Združene države so bile bitko, eno za drugo, z vsemi šti¬ rimi sinidskimi deželami Japonsko, Korejo, Kitajsko in Vietnamom. Na gospodar¬ ski bojni črti je medsebojna odvisnost, z vzpostavitvijo dvosmernega prometa v gospodarstvu, pognala trdne korenine. Transpacifiško trgovanje je že prehitelo transatlantskega iz 80. let prejšnjega stoletja. Zahod prav v tolikšni meri potrebuje Vzhod, kot Vzhod potrebuje Zahod. Če poudarimo te vojaške, politične in gospodarske izmenjave, gre pa vendarle še za globljo interakcijo, in to je kulturno srečanje. Prvič v zgodovini človeštva se obmorska civilizacija povezuje s celinsko in znanje se srečuje z modrostjo. Glede na izid tega povezovanja lahko človeštvo najde pot do osvoboditve pred nevar¬ nostjo izničenja, ki bi si ga zadalo samo, in se tako morda povzpne v višje dimen¬ zije. Kaj bo potem rezultat tega zgodovinskega povezovanja? Renesansa vzhodne civilizacije? Prenova zahodne civilizacije? Ali rojstvo pacifiške civilizacije? To je naj¬ bolj vznemirljivo vprašanje, ki si ga lahko zastavimo v današnjem času. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 STROKOVNA IN ZNANSTVENA SREČANJA Maruša Pušnik “FOUNDATIONS OF COMMUNICATION STUDIES IN PRE-20™ CENTURY EUROPEAN THOUGHT” Mednarodni kolokvij, Piran, 3. - 5. april 2003 Korenine komunikološke misli se razraščajo globlje v zgodovino, kot danda¬ našnji predvidevajo mnogi, ki temelje medijskih in komunikacijskih študij iščejo v prvih institucionalizacijah komunikologije v okviru raznorodnih znanstvenih usta¬ nov oziroma jih morebiti povezujejo celo z obdobjem ameriškega administrativne¬ ga raziskovanja množičnega komuniciranja štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja. Ne le da na tak način spregledamo družbenozgodovinski kontekst, v kate¬ rem se je oblikovala vednost o komuniciranju in medijih, ampak predvsem ignori¬ ramo širok spekter pred dvajsetim stoletjem nastale teoretske misli in intelektual¬ nih tradicij, iz katerih so črpale in še vedno intenzivno zajemajo teorije komunici¬ ranja in medijev. Z namenom razkrivanja zaprašenih temeljev komunikoloških teo¬ rij, ki segajo do filozofske in kritične misli pred dvajsetim stoletjem, sta organiza¬ torja in moderatorja kolokvija, Slavko Splichal in Hanno Hardt, pod okriljem Evropskega inštituta za komuniciranje in kulturo (EURICOM) ter Fakultete za družbene vede v začetku aprila v Piranu organizirala znanstveno srečanje, ki so se ga udeležili priznani raziskovalci iz ZDA, Avstralije, Južnoafriške republike, Nemčije, Francije, Irske in Slovenije. S pripravo tovrstnega kolokvija sta Splichal in Hardt začela dejavno sestavljati mozaik zgodovine komunikološke misli. Priznati si namreč moramo, da takšne teme bolj poredko najdemo na agendah bodisi nacio¬ nalnih bodisi mednarodnih konferenc, kongresov, kolokvijev, drugih srečanj in celo v razpravah v akademskih krogih se pojavljajo le bolj priložnostno. Na tridnevnem kolokviju se je zvrstilo enajst predstavitev referatov, ki sta jih organizatorja smiselno izbrala in tematsko utemeljeno razvrstila v sklope. Referati so osvetljevali pomembnost raznoterih teoretskih perspektiv in miselnih konstela¬ cij evropskega prostora med 17. in 19- stoletjem za študije medijev in komunicira¬ nja. Z vidika razkrivanja temeljev komunikacijskih študij in rekonstrukcije zgodo¬ vine komunikološke misli so bile mogoče še bolj kot same predstavitve pomenlji¬ ve razprave po posamičnih prezentacijah. V sproščenem vzdušju živahnih razprav so udeleženci kritično soočali raznovrstne ideje in teoretske konstrukte evropskih mislecev tistega časa, iskali sledi ‘zgodnje’ evropske misli v sodobnejših delih o medijih in komuniciranju ter jih aplicirali na aktualne probleme. Razprava o zgod¬ njih koreninah komunikologije je potemtakem nanesla tudi na tako različne teme, kot so medijsko poročanje o vojni v Iraku, možnosti obstoja javnega medijskega servisa v dobi potrošnega in multinacionalnega kapitalizma do posledic razširja¬ nja interneta kot medija ogrožanja nacije itn. Da ne bo prišlo do pomote - ideja, ki bi se marsikomu utegnila poroditi - da je kolokvij reproduciral monopol evropske misli (čeprav za prevlado zahodnih idej nasploh v znanosti pravzaprav gre), je treba pripomniti, da sta na to želela opozo- TBORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Maruša Pušnik riti tudi organizatorja kolokvija in s tem razbiti takšne naivne predstave. Z vključit¬ vijo sklopa o neevropskih koreninah komunikacijskih študij, na primer vzhodne (azijske) misli, sta pokazala, da se temelji sodobnih komunikacijskih študij razteza¬ jo tudi izven geografskega (in miselnega) prostora Evrope. Žal pa so aktualne raz¬ mere na Srednjem vzhodu zaradi vojne v Iraku prekrižale te obetajoče in pohvale vredne načrte ter izpeljavo omenjenega sklopa, saj so udeleženci iz tistega dela sveta izostali. Kot najširšo skupno značilnost predstavljenih referatov bi lahko navedli zate¬ kanje v politično filozofijo mislecev pred dvajsetim stoletjem. V tem oziru so bili najpogosteje omenjani Hegel, Kant, Locke, Hume, Rousseau, Humboldt in Bentham, tem že znanstveno avtoritativnim filozofskim imenom pa so se priklju¬ čevali še misleci, kot so Tarde, Knies, Schaffle, Defoe in drugi. Z vsebinskega stališ¬ ča so se referati potemtakem sukali okoli skupne osi in se naslanjali na (sodobne) teorije javne sfere in komuniciranja, kar je bilo razvidno tudi iz samih naslovnih tem in pogosto rabljenih teoretskih terminov - kot so javnost, javno mnenje, demo¬ kratični prostor, javno komuniciranje, racionalna javna razprava, svoboda izražanja itn. Čeprav bi se nemara zdelo, da bi seznamu omenjenih avtorjev lahko priključi¬ li še številna druga imena, npr. Marxa, Webra, Nietzscheja, Freuda ali druge, kate¬ rih koncepti so odigrali vse prej kot zanemarljivo vlogo pri konsolidaciji sodobnih medijskih in komunikacijskih študij, pa bi kaj kmalu ugotovili, da je ta očitek potrebno podrobno premisliti. Prvič zato, ker ta seznam res ni zaključen in bi ga z vidika nujnosti umestitve študij medijev in komuniciranja v širši kontekst družbe¬ nih teorij, kakršni zaključki so se porajali tudi na kolokviju, lahko dokaj poljubno sestavljali. Drugič pa zato, ker lahko, ob niti ne prevelikem intelektualističnem naprezanju, najdemo epistemološke zaslombe tudi bolj (post)strukturalistično, (post)marksistično, feministično in kulturološko usmerjenih medijskih študij prav pri Humboldtu ali Kantu, saj na študijskih izletih v njune zapiske lahko odkrivamo začetke simboličnega interakcionizma, ali nemara pri Heglu, inspiratorju ‘velikega’ Marxa in potemtakem neke vrste pionirju-konstruktorju epistemološkega okvira (kulturnih) kritičnih medijskih študij. Kot neko v ozadju skrivajočo se vrhovno boginjo vseh skupnih točk referatov pa lahko navsezadnje navedemo njihov poskus kritičnega izpraševanja medijskega komuniciranja kot možne sfere demo¬ kratičnega prostora v luči te ‘zgodnje’ (komunikološke) misli. Ravno v tem pa se odkriva veličina kolokvija, saj so udeleženci uspešno prevedli omenjene filozofske ideje v aktualne družbene razmere oziroma v specifičen kulturno-zgodovinski moment razvoja družbenega komuniciranja ter tako omogočili sprostitev njihove¬ ga kritičnega naboja. S pregledom idej predhodnikov teorij javnega mnenja je Kurt Lang z University of Washington tako rekoč odprl vse nadaljnje razprave na kolokviju, saj so se udeleženci vračali k vprašanjem, ki jih je zastavil v svojem referatu. Ob pre¬ mišljevanju o srži javnega mnenja, da naj bi ljudje kljub vsemu imeli zadnjo bese¬ do pri vladanju, se je ustavljal pri dveh ključnih vprašanjih, namreč, kaj sploh je ‘javnost’, katere mnenje prevlada, in kako so interesi posameznikov povezani s skupnim interesom, izraženim v javnem mnenju. Kantovo in Benthamovo nazira- nje načel javnega komuniciranja je podrobneje predstavil Slavko Splichal z TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Maruša Pušnik Univerze v Ljubljani. Skozi prizmo osvetljevanja razvoja svobode tiska, tesno pre¬ pletene s svobodo izražanja, in preiskovanja demokratičnih potencialov novinar¬ stva je prikazal razliko med pojmovanjem tiska kot četrte veje oblasti, kjer tisk opravlja funkcijo nadzora, in razsvetljenskimi pojmovanji tiska kot javne tribune, kjer tisk predstavlja prostor javne debate. Kot je povedal, se to nasprotje odraža tudi na teoretski ravni. Gre namreč za prelom med dvema arhitektoma načela jav¬ nosti - med Benthamovim konceptom nadzorovanja in Kantovo konceptualizacijo javnosti. Referat Jamesa Donalda z University of New South Wales je Kantovo nače¬ lo javnosti označil kot diskurzivni zasnutek določenega obdobja. Donald je rekon¬ struiral kulturni kontekst, v katerem je deloval Kant, da bi razgradil njegov koncept javnega komuniciranja. Kantov odziv na francosko revolucijo je interpretiral kot trenutek, ko je Kant po naključju izumil medijske študije, saj se je v potezi, ki pred- hodi medijsko kritiko, obrnil vstran od dogodka in se osredotočil na reprezentaci- jo ter na njena razpršena občinstva. Elihu Katz z University of Southern California, ki ga prištevamo med največje avtoritete in utemeljitelje komunikološke znanosti ter med strokovnjake, ki so na področju raziskovanja medijskih učinkov orali ledi¬ no, se je pri konceptualiziranju javne sfere osredotočil na linearni model Gabriela Tarda - tisk postavi agendo tem za konverzacijo, v konverzaciji se izkristalizira mne¬ nje, mnenje pa vpliva na politično akcijo. Po Katzu je Tardov pristop poučen zato, ker mu je uspelo združiti navidez odtujena pojma javnega mnenja in komunicira¬ nja. Opozoril je, da je Lazarsfeld kljub navdušenju nad Tardovimi idejami spregle¬ dal, da je Tarde pravzaprav že govoril o dvostopenjskem toku komuniciranja - od tiska do pogovora in do mnenja ter akcije. Večina referatov se je na nek način dotikala vprašanj vloge novinarstva v prete¬ klih oziroma sodobnih družbenih okvirih. Tako je Horst Poettker z Universitat Dortmund govoril o genezi novinarstva in je slavnega pisca Danieala Defoeja predstavil kot enega izmed prvih urednikov in političnih publicistov, saj je leta 1704 začel izdajati prvi angleški politični magazin - tednik The Review (1704-1713). Z analizo člankov v tem časopisu in drugih Defojevih teoretičnih esejev je Poettker poskušal osvetliti Defojeve ideje o javnosti, svobodi tiska in njegovih omejitvah ter opozoriti na vlogo Defojevih idej pri začetkih izgrajevanja novinarske mentalitete in novinarskega profesionalnega etosa. S še enim primerom iz zgodovine novinar¬ stva se je ukvarjal tudi Farrel Corcoran z Dublin City University. Predmet Corcoranove analize se je nanašal na iskanje zgodovinskih temeljev koncepta jav¬ nega servisa v anglo-ameriški tradiciji elektronskih medijev, ki jih je povezal s filo¬ zofsko tradicijo državljanskega republikanizma in z družbenimi diskurzi druge polovice 19. stoletja, ki so se pojavili z začetki uporabe elektrike in z razvojem novih tehnologij. Dokazoval je, da je javni servis še vedno trdno zasidran v huma¬ nistični razsvetljenski ideji, da lahko svet spremenimo v boljši prostor za vse ljudi. Pri predstavitvi analize novic v času in prostoru je v še bolj oddaljeno zgodovino stopil Michael Palmer z Universite Pariš III. Proučeval je različne ‘artefakte’ novic - grške drame, mezopotamske izkopanine-korespondence in poročila sodobne tiskovne agencije Reuters ter njihove priročnike za delo z novicami. Palmerjeva alkimija novic je razkrila pomen novic v različnih obdobjih in poudarila, da so novičarski delavci dandanes zgolj lovci-nabiralci in predelovalci besed, ki nastopa- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Maruša Pušnik jo v vlogi, kako čim hitreje nagovoriti raznorodne javnosti, ne odigravajo pa amba¬ sadorske vloge, kot so jo npr. mezopotamski glasniki. Nemške političnoekonomske pristope druge polovice 19. stoletja, ki so nareko¬ vali razprave o komuniciranju in družbi, je predstavil Hanno Hardt z Univerze v Ljubljani. Osredotočil se je na delo Karla Kniesa in pokazal na njegov revoluciona¬ ren prispevek - predlog po proučevanju ekonomije v kontekstu kulture in zahtevo po interdisciplinarnem proučevanju tiska (medijev). Hardt je opozoril na Kniesov ‘vizionarski pogled’, ki je izdelal scenarij industrializiranega medijskega sistema v kapitalizmu (to lahko danes odčitavamo v vplivih komercialnega diskurza na druž¬ bene formacije) in napovedal pojav informacijsko revnega segmenta populacije, ki lahko ogrozi obstoj demokratične družbe. Z navidez sorodnim problemom, vsaj kar se tiče ponovnega premisleka o koreninah določenih koncepcij komuniciranja in revolucionarnosti mislecev v svojem času, se je ukvarjal tudi Ed McLuskie z Boise State University. Klical je po redefiniranju začetkov simboličnega interakcio- nizma, ki naj se ga ne povezuje z G.H. Meadom, ampak z Wilhelmom von Humboldtom in njegovo zgodnjo verzijo lingvističnega obrata. V tem kontekstu je predstavil Humboldtovo komunikacijsko teorijo družbe, ki je prek preoblikovanja ideje jezika iz preprostega nosilca resnic v interaktivno prakso komuniciranja pokazala na demokratični potencial komuniciranja. Philippe-Joseph Salazar z University of Cape Town je z zgodovinsko analizo specifičnih družbenih razmer - Francije 17. stoletja - na izviren način prikazal, kako je retorika v takratnem času funkcionirala kot institucionalna oblika komuniciranja. Osredotočil se je na fran¬ cosko Akademijo kot prostor specifične oblike javnega komuniciranja med elito. S pomočjo analize treh akademskih govorov je predstavil tri različne retorične- komunikativne modele, prek katerih je Akademija vzpostavljala retorični režim komuniciranja zaprte arene absolutne monarhične kulture in reproducirala njene vrednote. Iz sklopa neevropske misli kot predhodnice komunikacijskih študij je bil predstavljen le referat Andreja Pinterja z Univerze v Ljubljani, ki je govoril o filozof¬ skem časopisu Thought News, ki naj bi konec 19- stoletja nastal kot poskus demo¬ kratiziranja obstoječih sredstev množičnega komuniciranja. Po Pinterjevih bese¬ dah skupni projekt Johna Deweyja, Roberta E. Parka, Georgea H. Meada in novi¬ narja Franklina Forda, ki bi v časopisu izdajali filozofsko informirane analize druž¬ benih procesov, odraža, da je bila potreba po demokratiziranju množičnega komu¬ niciranja sistematično izražena že pred 20. stoletjem. Končno oceno kolokvija, tako predstavljenih referatov kot razprav, bi potemta¬ kem lahko strnili v nekaj ugotovitev. EURICOM-ov kolokvij se je izkazal kot prava intelektualna gimnastika in ustvarjalna arena za razvoj komunikološke znanosti oziroma za iskanje njenih temeljev v družbeni in filozofski tradiciji evropskega prostora pred 20. stoletjem. Ne le da je pohvalna sama forma znanstvenega sreča¬ nja, ki je omogočila konstruktivno soočanje palete različnih mnenj udeležencev, ampak predvsem izbrana tematika, ki se je razkrila v vsej svoji vsebinski pestrosti. Kot zelo pozitivna se je pri tem izkazala tudi namera organizatorjev, ki sta kar pre¬ cejšen del srečanja namenila razpravam, tako tistim po predstavitvah referatov kot zaključni razpravi zadnji dan kolokvija. Kolokvij v Piranu potemtakem lahko služi kot svetel zgled znanstvenim in strokovnim javnostim s področja medijskih in TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Maruša Pušnik komunikacijskih študij. Tem ponujamo v razmislek, da bi lahko takšna srečanja postala celo eden izmed spodbujevalcev, kako zanimanje za zgodovino komuniko- loške misli vsaditi v širšo akademsko skupnost in privabiti predvsem mlajše gene¬ racije, ki pod krinko dozdevne nemodnosti in neaktualnosti tovrstnih tematik pogosto bežijo vstran od njih. Pri vsem tem sta zato spodbudni novici, da bo pet na kolokviju predstavljenih referatov izšlo v letošnji drugi številki revije Javnost- The Public, ki jo bosta uredila Splichal in Hardt, in da bo septembra prav tako pod okriljem EURICOM in FDV organiziran še en kolokvij na temo What’s Left in Communication Research? Glede na dorečene zaključke kolokvija je filozofska in kritična misel, ki se je razvijala že stoletja pred začetki institucionalizacije komunikologije, še vedno zelo aktualna in uporabna pri analizah medijskega komuniciranja v trenutnem zgodo¬ vinskem kontekstu potrošnega korporativnega kapitalizma. Ali kot se je glasila ena izmed ugotovitev na kolokviju; ker komuniciranje pravzaprav je kultura in ker poteka v specifičnem družbenem okolju, je tovrstno proučevanje treba vključiti v širši sklop družbenih teorij in potemtakem ponovno premisliti zgodovino medijev in komuniciranja kot tudi zgodovino filozofske misli, ki je še kako pomembna za teorije komuniciranja in medijev. Stopati po še neraziskanih in neprehojenih tleh pa bi moralo biti izziv za vsakega količkaj nadobudnega raziskovalca družbenega komuniciranja. Zatorej, dobrodošli v svet ‘neznanega’, s katerega so tančice skriv¬ nosti začeli odstirati udeleženci kolokvija. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 PRIKAZI, RECENZIJE Maca JOGAN Niko Toš, Brina Malnar (ur.) Družbeni vidiki zdravja. Sociološka razisko¬ vanja odnosa do zdravja in zdravstva FDV-IDV, Ljubljana 2002, str. 239, 4.000,00 SIT (ISBN: 961-2351-10-4) Slovenski ljudski pregovor pravi “Bolezni sto imamo, a zdravje eno samo.” To jedrna¬ to sporočilo je staro in večno aktualno, čeprav je obseg bolezni spremenljiv v času in prostoru; ob raznovrstnosti pojavljanja bolezni pa se spreminjajo tudi načini in sredstva njihovega obvladovanja glede na niz dejavnikov, ki so večinoma družbeno ustvarjanj. Zato je za “upravljanje zdravja” brez dvoma poleg medicinskega znanja v najširšem pomenu potrebno tudi “družbeno-okoljsko” znanje. Nevtralnost znanja o mnogoplastnih družbenih določil- nicah upravljanja zdravja pa ni takšna, kot je (lahko) na ožjem medicinskem področju. Sama pristranskost družboslovnih razlag, ki je že s spoznavnega vidika problematična po sebi, je še toliko bolj vredna resne preso¬ je, ker prav družboslovne razlage nastopajo kot (bolj ali manj vidne) podlage in opravi¬ čila oblikovanja in uresničevanja praktičnih vzorcev za upravljanje zdravja. Praznino v (s)poznavanju te kompleksne problematike zapolnjuje delo Družbeni vidiki zdravja, ki ga je pripravila skupina petih domačih in tujih avtorjev/ic. Bodisi individualno, bodisi skupinsko avtorji v petih poglavjih obravnavajo mnogorazsež- nostne družbene vidike upravljanja zdravja: od socioloških teoretskih razlag in metodo¬ loških vprašanj ustreznega zajemanja dina¬ mičnega pojava na najsplošnejši ravni, do predstavljanja stališč in ocen odraslih prebi¬ valcev o zdravju in zdravstvu; od vpogleda v novejši zgodovinski razvoj do opisov stanja v začetku 21. stoletja. V uvodnem prispevku “Sociološki vidiki zdravja” Brina Malnar predstavlja nekatera pomembnejša sociološka pojmovanja v zvezi z zdravjem in zdravstvenim sistemom, ki se umeščajo na kontinuumu od skrajno individualističnih do družbenostrukturnih pristopov. Predstavlja tudi poglavitne zna¬ čilnosti, ki so se pojavile in utrdile v 20. sto¬ letju z razvojem medicine, kot so medikali- zacija družbe z vključeno spolno neena¬ kostjo, razširitev medicinskega nadzora v območju zasebnosti ter ekonomski vidiki medikalizacije. Upravičeno namenja poseb¬ no pozornost odnosu med zdravjem in družbeno neenakostjo, kajti statistični in raziskovalni podatki različnih družb po svetu kažejo, da obstaja očitna asimetričnost v obsegu in vsebini obolevnosti na škodo nižjih družbenih plasti. Mnogovrstni druž¬ beno povzročeni stresi se kopičijo proti dnu socialne hierarhije in povečujejo tveganja za psihosomatske in fiziološke bolezenske simptome (str. 18), pri čemer nastopa kot dodatno breme še pripadnost (ženskemu) spolu. Avtorica poudarja, da socioekonom- ske razlike niso edini dejavnik pri razlaga¬ nju zdravja, so pa pomemben, zato zavrača individualistični pristop (str. 25). Svoja spo¬ znanja avtorica utemeljuje z izsledki empi¬ ričnih raziskav slovenskega javnega mnenja v letu 2001. Tako je očitno, da je materialni status družine povezan z. obsegom psihoso¬ matskih obolenj (str. 19) in z občutki živ¬ ljenjskega zadovoljstva (str. 20): nižji ko je dohodkovni položaj, večja je obolevnost in tudi manjše zadovoljstvo z. življenjem. Avtorica na koncu dopolnjuje sociološko podobo zdravja s kritično analizo zdravega življenjskega sloga. Za prihodnje raziskovanje (in tudi za praktično ukrepanje) je pomemben prispe¬ vek Karla H. Mtillerja, Gtintherja Nemetha in Nika Toša “Življenjske razmere, socialno¬ ekonomska tveganja, neenakost in zdravje - nove teoretične utemeljitve in pomembnej¬ še empirične povezave”. Avtorji najprej temeljito kritično ovrednotijo prevladujoče sodobne teoretske razlage - tako ali drugače enostranske in/ali pristranske - o medseboj¬ nih odnosih med socialnimi neenakostmi, življenjskimi razmerami, tveganji in zdrav¬ jem, pri čemer jim kot navezni okvir rabi integralni dinamični koncept delovanja družbe s priznano vertikalno neenakostjo (stratifikacijo). Na tej podlagi avtorji v nada¬ ljevanju predstavijo nov pristop, ki vključuje tveganja v zvezi z objektivnimi in subjektiv¬ nimi razsežnostmi življenjskih razmer. V na novo operacionalizirana socialno-ekonom- ska tveganja so vključili socialno-ekonom- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 ske življenjske priložnosti in tako izdelali novo lestvico socialnih neenakosti in neskladnosti s kopičenjem tveganj na spod¬ njem delu lestvice in kopičenjem življenj¬ skih priložnosti na zgornjem delu. To lestvi¬ co so avtorji preskusili na podatkih iz petih evropskih držav (Švica, Nemčija, Španija, Slovenija, Madžarska) in končno njeno upo¬ rabo razširili na neenakost na področju zdravstva. S tem so ustvarili “bistveno nove empirične dokaze o neposrednem vplivu neenakih socialno-ekonomskih življenjskih razmer na splošno zadovoljstvo z življe¬ njem, na zdravstveno stanje na splošno, posebej pa še na bolezni in na duševno zdravje” (str. 34). Avtorji končujejo svoj pri¬ spevek s predstavitvijo povezanosti med življenjskimi razmerami, tveganji, neena¬ kostjo in zdravjem. Ob osredinitvi na (različ¬ ne) povzročitelje družbeno proizvedenih stresov in fiziološkimi odzivi nanje avtorji posebej opozarjajo na to, da socialnoeko¬ nomska tveganja (npr. nizki, zmanjšani dohodki, nizka stopnja kvalificiranosti) delujejo kot nenehni povzročitelji stresov in ne kot osamljeni dogodki, medtem ko pri¬ ložnosti pomenijo odsotnost povzročiteljev stresov (str. 63). Tretji prispevek Nevenke Černigoj Sadar: “Kakovost različnih področij življenja in zdravje”, ki temelji na podatkih raziskave Kakovost življenja v Sloveniji (1994), zarisu¬ je podobo zdravstvenega stanja slovenske¬ ga odraslega prebivalstva. Iz niza naj nave¬ dem nekaj zanimivih ugotovitev. Med dejav¬ niki tveganja je na prvem mestu telesna aktivnost (samo petina se ukvarja najmanj dvakrat tedensko s telesno aktivnostjo), sledi ji kajenje (najpogosteje kadijo stari od 25-45 let) in alkohol (str. 76). Subjektivno zaznana bolezenska simptomatika je moč¬ nejša pri ženskah kot pri moških (razmerje je 1,6 : 1, str. 77), moški pa imajo več bolez¬ ni, ki so povezane z rizičnimi vedenjskimi vzorci (str. 78). Avtorica med drugim opoza¬ rja, da pomeni zdravje “bio-psiho-socialno ravnotežje”, ki ga človek vzpostavlja z zado¬ voljevanjem svojih potreb na različnih področjih, porušeno ravnotežje pa se kaže v različnih vrstah in obsegu bolezenskih simptomov (str. 80). O neenakosti možnosti glede na spol govori ugotovitev, da kolikor bolj so ženske v celoti zadovoljne z življe¬ njem, toliko manj so bolne (emocionalni element); moški pa so manj bolni, kolikor bolj obvladujejo življenje (kognitivni ele¬ ment) (str. 83). Četrti prispevek Nika Toša in Brine Malnar “Stališča o zdravju in zdravstvu” pri¬ kazuje in analizira rezultate štirih raziskav SJM iz obdobja 1994-2001, cilj avtorjev pa je predvsem ugotavljanje razlik v stališčih in vedenjskih vzorcih med sociodemografski- mi in socioekonomskimi skupinami. Najprej spoznamo, kako respondenti ures¬ ničujejo zdrav življenjski slog, ki ga merita s tremi kazalniki: rekreacija, prehrana in skrb za zdravje (str. 89). Po indikatorju telesne aktivnosti le četrtina anketirancev prakticira ta slog (str. 90), bolj pogost je pri mladih, visoko izobraženih, mestnih, moških. 70% anketirancev se po lastni oceni prehranjuje zdravo, ženske bolj kot moški; omejevanje pri hrani je tudi bolj ženska kot moška skrb, kar velja zlasti za mlade ženske (npr. v staro¬ sti do 25 let se omejuje 56% žensk in 28% moških, v starosti od 41 do 60 let pa 53 % moških in 70% žensk, str. 92), v vseh starost¬ nih kategorijah so ženske manj zadovoljne z lastno težo kot moški (str. 93). Glede skrbi za zdravje pa primerjava rezultatov meritev 1994 in 2001 kaže, da ostaja delež tistih, ki po lastni oceni dovolj skrbijo za svoje zdrav¬ je, konstanten - okoli dve tretjini (str. 95). Primerjava podatkov od 1989 do 2001 kaže, da vedno več ljudi ne glede na starost hodi preventivno k zdravniku (ali ob prvih bole¬ zenskih znakih), kar naj bi kazalo na spre¬ minjanje zdravstvenih navad (str. 94). Avtorja predstavljata tudi stališča anketi¬ rancev glede zadovoljstva z zdravstvenimi službami v celoti, pri čemer se kaže razdeli¬ tev vseh na tretjine: zadovoljni, neopredelje¬ ni, nezadovoljni (str. 101). Med pojavi, ki motijo anketirance, so na prvem mestu pri¬ vilegiji nekaterih pacientov (63%), sledi pre¬ tirano administriranje (53%), slaba organi¬ zacija dela (53%), neprijazen odnos osebja (42%), slaba kakovost uslug (41%), neustrez¬ ni prostori (34%) (str. 103). Za nosilce spre¬ memb v zdravstvenem sistemu (kar je že nekaj let vroča tema) so vredna pozornosti tudi stališča glede zdravstvenega zavarova¬ nja: 35-40% vseh anketirancev nasprotuje 577 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 politiki povečevanja individualnih stroškov za zdravje; večina nasprotuje zmanjšanju pravic (75%), hkrati pa večina nasprotuje povečanju obveznega prispevka za zdrav¬ stveno zavarovanje (78%) in prispevka za prostovoljno zavarovanje (70%). Prispevek je dopolnjen s sumarnimi podatki vseh raz¬ iskav o zdravju in zdravstvu v okviru Slovenskega javnega mnenja od 1994-2001 (str. 106-161). Besedilo zadnjega prispevka “Socialne determinante zdravstvenega vedenja” je nastalo kot rezultat raziskave Stališča Slovencev o zdravju in zdravstu - Slovensko javno mnenje 1982 in je tu objavljeno v izvirni obliki, zato ga je avtor Niko Toš upra¬ vičeno opremil s podnaslovom “Pogled nazaj: iz raziskave SJM 1982”). Prispevek je zanimiv, ker je nastal v času, ko se je uveljav¬ ljal “solidarističen in human koncept razvo¬ ja zdravja, ki razvija množično in specializi¬ rano zdravstvo, ki utemeljuje dostop do zdravstvene storitve brez neposrednega pri¬ spevka, ki razvija koncept urbanizacije podeželja in širjenja zdravstvene mreže v vsako vas” (str. 166). Pri razkrivanju stališč o zdravju (1982) avtor uporablja tudi podatke iz prejšnjih raziskav, tako se pri analizi neka¬ terih stališč primerjalni čas razširi na tri desetletja, od 1971 do 2001 (npr. obiskova¬ nje zdravnika - str. 179). Ta prispevek omo¬ goča spoznavanje, ali in v kolikšni meri gre za sorazmerne stalnice v stališčih do zdrav¬ ja in zdravstvenega sistema. Od stalnic naj omenim povezanost zdravstva s pojmova¬ njem solidarnosti (str. 164), ugotovitev o sta¬ tistično pomembni zvezi med subjektivno oceno o zdravstvenem počutju in spolom (npr. po meritvi 1982 ženske v očitno manj¬ šem deležu kot moški /9,4%:18,8%/ ocenju¬ jejo, da je njihovo zdravstveno stanje odlič¬ no ali zelo dobro) ter razdelitev anketiran¬ cev glede na zadovoljstvo z zdravstvom (leta 1982 je podobno tretjinska kot leta 2001). Na drugačnost splošnega stanja pred dvaj¬ setimi leti pa kaže podatek o kritičnem oce¬ njevanju naraščanja bolniških izostankov (“eni iščejo vse mogoče izhode, da ne bi delali”, je namreč takrat menilo kar 64,2% vseli anketirancev, str. 215). Ta podatek ima zgodovinsko (spominsko) vrednost - nastal je v času, ko brezposelnosti skorajda ni bilo in ko se je zaposlenost jemala res predvsem kot pravica (z vsemi možnostmi zlorabe). Po kratkem pregledu bogate vsebine dela pa ne morem končati, ne da bi zapisala še nekaj pripomb, ki zadevajo “zdrav pisatelj¬ ski slog”, pri čemer se bom omejila le na zares “nujne” primere. 1) Kadar poročanje temelji na več raziska¬ vah, bi bilo zaželeno, da bi bili podatki opre¬ mljeni z natančno letnico meritve (npr. na str. 90/91, str. 102). Prav tako je za bralca ponekod premalo natančno ubesedeno raz¬ merje med različnimi deleži (npr. pobitost in ocenjevanje telesne kondicije - str. 91). 2) Zlasti v prvem prispevku je moteče pogo¬ sto neustrezno uporabljanje predloga skozi, npr.: “Značilen je primer raka.s katerim se družba sooča skozi finančne transferje v medicinske raziskave" (str. 17); “...skušajo regulirati predvsem skozi hrano” (str. 92). 3) Pogosto je pomensko neustrezna (modna) uporaba glagola “vpisovati”: npr. “Pri takšnih odločitvah se v zdravniške odlo¬ čitve nujno vpisujejo tudi družbeno-moral- ni predsodki” (str. 9, podobno str. 10 - celo trikrat); “V.... ocene zdravja se vpisujejo družbeni dejavniki...” (str. 96). 4) Odveč je tudi (modna) uporaba “diskurza”, zlasti kadar gre za gostobesed¬ nost: npr. “Pri takšnem razmišljanju gre za diskurz, ki lahko diskriminacijo privede zelo daleč -...” (str. 9); “Proces širitve medi¬ cinskega diskurza razločevanja med zdravi¬ mi in nezdravimi praksami...” (str. 12). Motijo tudi pleonazmi, ki so povezani zlasti z besedo “proces”, npr.: “Proces medikaliza- cije...” (str. 14) in včasih besedni red, iz kate¬ rega lahko le z muko spoznamo, kaj hoče avtorica povedati (str. 18). 5) Nepotrebna je uporaba tujk (in angliz- mov), kjer je mogoče bolj razumljivo pove¬ dati po slovensko: npr. “...in preskripcije far¬ macevtskih preparatov...”(str. 11; predpiso¬ vanja); “...neuspeh svojih otrok, ki sicer konotira nesposobnost staršev” (str.12); “...ker so oboji na enak način interpelirani v zdravnikovo zagotovilo o njegovem delovanju” (str. 16). Omemba gornjih pripomb je vezana na določene strani in nikakor ne more biti podlaga za oceno jezikovnega stila cele knji¬ ge. V celoti namreč prevladuje jasna in razu- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 mljiva ubescditev z ustreznim sociološkim strokovnim izrazjem ter s težnjo po uvajanju slovenskih izrazov (kot zgled navajam pojem "zgoščenost življenjskih priložnosti”, str. 54), ki se kaže zlasti v drugem (iz angleš¬ čine prevedenem) prispevku. Kljub vsemu pa ne bi bil odveč malo bolj skrben lektor¬ ski pregled (tudi pri uporabi ločil). Naj končam prikaz dela Družbeni vidiki zdravja z upom, da ga bodo vzeli v roke raz¬ lični strokovnjaki/nje, ga prebrali in si pono¬ tranjili tista (spo)znanja, ki jim lahko poma¬ gajo pri vsakdanjem delu bodisi v nepo¬ sredni zdravstveni dejavnosti, bodisi v načr¬ tovanju zdravstvenega sistema ali v prihod¬ njem raziskovanju zapletene in mnogo- stranske problematike zdravstva. V delu je namreč obilje spodbud in nastavkov za raz¬ iskovanje ter za praktično ukrepanje v druž¬ benem zagotavljanju okoliščin za varovanje ključne človekove vrednote - zdravja. Nada SFILIGOJ Marko Lah Temelji ekonomije Založba Fora, Ljubljana 2002, str. 247, 3.700,00 SIT (ISBN: 961-6380-03-6) Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani je izšla 2. razširjena izdaja knjige Temelji ekonomije avtorja dr. Marka I.aha, izrednega profesorja za ekonomijo in mar¬ keting na tej fakulteti. Gre predvsem za učbenik, ki je primarno namenjen študen¬ tom te fakultete. Vendar pa ima tudi širši pomen, saj je koristen pripomoček vsem, ki se bodisi profesionalno ukvarjajo z eko¬ nomsko problematiko ali pa se zanjo zgolj zanimajo. Poznavanje teoretične razlage temeljnih ekonomskih procesov in kategorij je vseka¬ kor bistvenega pomena za boljše razumeva¬ nje zapletenih realnih dogajanj, v katere vstopamo vsi, bodisi posredno ali nepo¬ sredno, predvsem pa kot potrošniki in pro¬ izvajalci oziroma kot povpraševalci in ponudniki (izdelkov, storitev, idej itd.) na različnih ravneh ekonomskega in politične¬ ga dogajanja. Oboje je v praksi tesno med seboj prepleteno. Danes so v ospredju zanimanja tako eko¬ nomistov kot širše javnosti vprašanja učin¬ kovitosti (ali neučinkovitosti) tako imenova¬ ne “nove ekonomije”, pozitivnih in negativ¬ nih učinkov globalizacije, naraščanja dohodkovne vrzeli meči bogatimi in revni¬ mi, uravnavanja državnih financ, inflacije, brezposelnosti, gospodarske rasti, zviševa¬ nja produktivnosti dela itd. Z vidika eko¬ nomsko teoretične analize gre za medseboj¬ no prepletanje mikro in makroekonomskih problemov posameznega narodnega gospodarstva z globalnimi, ki potekajo na svetovni ravni. Izhodišče za razumevanje specifičnosti posameznih gospodarstev je poznavanje in razumevanje splošnih eko¬ nomskih zakonitosti in kategorij, ki delujejo v vseh sodobnih tržnih gospodarstvih. Na te se knjiga Temelji ekonomije tudi primarno osredotoča. V uvodu avtor definira področje ter cilje in smisel ekonomskega raziskovanja. Nato pa se osredotoči na razčlenitev temeljnega ekonomskega problema, ki ga najprej poenostavljeno ponazori na primeru potrošnika, ki sc sooča z nujnostjo racional¬ nega razporejanja razpoložljivih sredstev na različne alternativne možnosti potrošnje tako, da bi maksimalno zadovoljil svoje potrebe. Zatem pa osvetli temeljni ekonom¬ ski problem z vidika celotne družbe. Njegovo bistvo je v tem, cia vsaka, tudi naj¬ bogatejša družba, razpolaga z omejeno koli¬ čino proizvodnih zmogljivosti, ki jih mora razporediti na različne alternativne načine uporabe tako, da bi bile čim bolje zadovolje¬ ne potrebe celotne družbe. Predvsem ji mora biti zagotovljeno preživetje in nadalj¬ nji razvoj. Po zgledu znanega ekonomista P. Samuelsona avtor uporabi poenostavitev tega problema z dilemo med proizvodnjo masla in proizvodnjo topov. Pri danih proiz¬ vodnih zmogljivostih bo opazovana družba lahko proizvedla več masla le, če zmanjša proizvodnjo topov, in seveda obratno: če hoče proizvesti več topov, mora zmanjšati proizvodnjo masla. Sele ko (če) se z razvo¬ jem družbe njene proizvodne zmogljivosti povečajo, lahko proizvede tako več topov kot več masla. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Čeprav je minilo več desetletij od prve Samuclsonove ponazoritve tega problema, nam danes zveni ta dilema neverjetno sodo¬ bno in aktualno. Avtor v nadaljevanju prikaže možne nači¬ ne reševanja temeljnega ekonomskega pro¬ blema, ki sta danes predvsem tržni in/ali planski mehanizem in nujno prepletanje. Tu gre za splet vprašanj, ki so sicer predstavlje¬ na v teoretični obliki, vendar so pomembna za ekonomsko politiko, ki mora v vsakokrat¬ nih danih okoliščinah najti najprimernejše konkretne rešitve, s čimer determinira celo¬ tno ekonomsko dogajanje v družbi. Ker sedanjost logično izvira iz preteklosti, je pogoj za pravilno in poglobljeno razume¬ vanje sodobnih ekonomsko teoretičnih smeri poznavanje njihove razvojne poti. Zato Marko I.ah posveča 2. del knjige pre¬ gledu razvoja ekonomske teorije (str. 21 - 54). Njegov prikaz sega od prvih zametkov ekonomske misli v delih antičnih filozofov (Platon, Aristotel...) in srednjeveških cerkve¬ nih mislecev (Tomaž Akvinski) do rnerkan- tilizma, fiziokratizma (F. Quesnay, Ekonomska tabela) in prispevkov najpo- membnješih predstavnikov klasične politič¬ ne ekonomije (A. Smith, 15. Ricardo, K. Marx idr.). Nadaljuje z orisom marginalizma in njegovih najpomembnejših predstavnikov. Obsežneje predstavi teoretični prispevek A.Marshalla, teoretičnega utemeljitelja sodo¬ bne teorije cen in nadaljuje s prikazom teo¬ rij nepopolne oziroma monopolistične kon¬ kurence ter kratkim orisom značilnosti key- nesianske in postkeynesianske teorije. Sodobnim teorijam, ki jih v začetnem delu le na kratko predstavi, kasneje v okviru tematskega sklopa makroekonomija posve¬ ča posebno pozornost, saj predstavljajo pomembno podstat nekaterih najbolj zna¬ čilnih sodobnih ekonomskih politik (naj¬ bolj značilna primera sta reaganomika in thatcherizem). V 3. delu avtor predstavlja najpomemb¬ nejše sestavine sodobne mikroekonomske teorije (str. 55 - 142). Najprej prikaže model popolne konkurence in ga primerja s sodo¬ bnimi nepopolnimi tržnimi oblikami. Sledi natančen prikaz procesa oblikovanja tržne¬ ga ravnotežja in njegovega spreminjanja zaradi različnih dejavnikov. V nadaljevanju se osredotoči na analizo vedenja potrošnika in pregledno ponazarja različne vidike potrošnikovega vedenja in njegovega spre¬ jemanja nakupnih odločitev pri izbiri med različnimi alternativnimi načini potrošnje. Nat obsežno predstavi analizo podjetja in dejavnike njegove uspešnosti. Pri tem anali¬ zira podjetje najprej v abstraktnem teoretič¬ nem modelu popolne konkurence, v kate¬ rem je delovanje posameznega podjetja možno opazovati kot reagiranje na impulze iz zunanjih okolij, ki se jim mora prilagajati, saj zaradi svoje majhnosti ne more vplivati na tržno dogajanje. To je temelj za razume¬ vanje sodobnih konkurenčnih razmer, v katerih prevladujejo različne nepopolne oziroma monopolistične tržne oblike in ima podjetje lahko večji ali manjši (monopolni) vpliv na tržno dogajanje. S tem so pogojene modifikacije podjetnikovega ravnanja v nje¬ govem prizadevanju za doseganje maksi¬ malnega profita oziroma za obstoj v zaostre¬ nih konkurenčnih razmerah, ko si na različ¬ ne načine prizadeva za ustvarjanje konku¬ renčnih prednosti pred svojimi tekmeci. Danes doživljamo v Sloveniji in drugod po svetu intenzivne procese združevanj med različnimi podjetji, s čimer se manevr¬ ski prostor konkurence zožuje. Zato je temeljito poznavanje značilnosti in rezulta¬ tov različnih sodobnih oblik monopolistič¬ nega povezovanja prav gotovo aktualno. Avtor jih prikazuje dokaj izčrpno in natanč¬ no. Dodaja tudi prikaz javne regulacije monopolov. V 4. delu se avtor posveča makroekonom¬ ski problematiki, ki obravnava procese na ravni celotnega narodnega gospodarstva (str. 143 - 229). Čeprav se v realnem gospo¬ darstvu dogajanja na mikro in makro ravni nenehno medsebojno prepletajo, sc razli¬ kujejo po številnih značilnostih in zato zahtevajo vsako svojo posebno teoretično obravnavo. Avtor v tem sklopu osvetljuje agregatne količine, kot so družbeni proizvod, narodni dohodek, agregatno povpraševanje, agre¬ gatna ponudba itn. in procese njihovega medsebojnega uravnoteževanja. Tu gre tako za procese vzpostavljanja makroekonom¬ skega ravnotežja, kot jih analizirata keynesi- anska in postkeynesianska teorija, kot tudi TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 za obsežno problematiko gospodarske rasti in prikaz ponavljajočih se cikličnih nihanj ekonomske aktivnosti. Avtor v uvodu k 4. delu opozarja, da doga¬ janje na makroekonomski ravni ni enostav¬ ni seštevek vedenja in odločitev številnih posameznih gospodarskih subjektov, saj na tej ravni delujejo specifične zakonitosti, ki so predmet proučevanja makroekonomske teorije. Osrednjo vlogo v teh procesih privzema sodobna ekonomska politika, ki skuša z raz¬ ličnimi instrumenti usmerjati temeljne gospodarske tokove, spodbujati gospodar¬ sko rast, umirjati amplitudo nihanj med konjunkturo in krizo itn. Avtor navaja predvsem štiri skupine ciljev ekonomske politike: 1. čim bolj učinkovita izraba proizvodnih faktorjev oziroma čim večji output gospo¬ darstva; 2. čim večja zaposlenost prebivalcev države oziroma čim manjša nezaposlenost; 3. stabilna raven cen - zmerna inflacija; 4. doseganje ugodne menjave gospodarstva s tujino (str. 143). V tem sklopu I.ah natančno razčlenjuje posamezne instrumente ekonomske politi¬ ke in njihove možne učinke. To so pred¬ vsem fiskalni, monetarni in dohodkovni sistem. V nadaljevanu pregledno in natančno raz¬ členjuje obsežno problematiko gospodar¬ ske rasti in poslovnih ciklov, kar je večna aktualna tema za vsa sodobna gospodar¬ stva. Zanimiv in poučen je prikaz klasične teorije gospodarske rasti in njegova primer¬ java s Keynesovim modelom gospodarske rasti, na katerega navezuje prikaz teoretič¬ nega prispevka J.M.Keynesa. Posebej je pri¬ kazana teorija efektivnega povpraševanja in v tem sklopu Keynesova teorija denarja ter primerjalna analiza teorij eksogenosti in endogenosti denarja, pri čemer se I.ah opira na svoje lastne raziskovalne rezultate. Med sodobnimi ekonomskimi teorijami posebej povzema osnovne značilnosti monetarizma, teorije racionalnih pričako¬ vanj, ekonomike ponudbe, ekonomike bla¬ ginje in teorije javne izbire. V nadaljevanju obravnava nadvse aktual¬ no poblematiko nezaposlenosti, inflacije in razdelitve dohodka. V tem sklopu najprej povzema neoklasično teorijo trga dela in nezaposlenosti, zatem pa osvetljuje poveza¬ vo med inflacijo in nezaposlenostjo s pomočjo Phillipsove krivulje, na kar navezu¬ je prikaz monetaristične teorije nezaposle¬ nosti. Sledi razčlenitev povezanosti med raz¬ delitvijo in inflacijo (neoklasična in postkeynesianska teorija). S pomočjo obravnavanih teoretičnih kon¬ ceptov opredeljuje prevladujoče ekonom¬ ske usmeritve ekonomskih politik po 2. sve¬ tovni vojni, in sicer predvsem na primeru ZDA in Zahodne livrope. Označuje jih pre¬ hod od prevladujočega keynesianizma v daljšem časovnem povojnem razdobju k ponovnemu oživljanju klasičnih načel v obliki ekonomike ponudbene strani in monetarizma v osemdesetih letih ter z njimi povezanega zmanjševanja državnih pose¬ gov v gospodarstvo, do “clintonomike” (monetaristične ekonomske politike s pri¬ mesmi ekonomike ponudbe) in “nove eko¬ nomije” ter G.W.I3usha in “šoka 11. septem¬ bra 2001”. Marko I.ah sc ob koncu knjige osredotoči na poskus aplikacije svojih teoretičnih dognanj na konkretne razmere slovenskega gospodarstva od leta 1991 dalje, s poudar¬ kom na razčlenitvi različnih ekonomskih politik in njihovega prepletanja. Teoretično analizo ilustrira s statističnimi podatki o gibanju makroekonomskih kazalcev za raz¬ dobje po osamosvojitvi Slovenije. Gre za nadvse aktualno analizo, ki zajema bistvena vprašanja našega gospodarskega dogajanja in opozarja na možne omejitve ekonomskih politik pri njihovem udejanja¬ nju v sedanjih konkretnih razmerah. S tem vzpostavlja organsko povezavo med teorijo in njenim praktičnim pomenom. Knjiga je zasnovana na študiju obsežne literature in na avtorjevih dolgoletnih peda¬ goških izkušnjah. Zato jo odlikujeta pre¬ glednost in jasnost. Tekst je koncizen in zgoščen ter bogato ilustriran s številnimi diagrami in statističnimi podatki. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Andrej SUŠJAN Roger K. Backhouse The Penguin History of Economics Penguin Books, London 2002, str. 369, £8.99 (ISBN: 0-14-026042-0) Roger Backhouse je leta 1985 pri oxford- ski založbi Basil Blackwell že izdal knjigo A History of Modern Economic Analysis. V The Penguin History of Economics, ki je izšla lani, se ponovno loteva zgodovine eko¬ nomske misli. Knjiga je vsebinsko zasnova¬ na povsem na novo in v primerjavi s prejš¬ njim avtorjevim delom vsebuje razmeroma malo grafičnih prikazov in tabel ter nobe¬ nih matematičnih izrazov, tako da je primer¬ na za širši krog bralcev. Prvih šest poglavij obravnava zgodnjo ekonomsko misel, od antike prek srednjega veka do razsvetljen¬ stva (vključno s Smithom), klasično eko¬ nomsko teorijo v ožjem smislu predstavlja sedmo poglavje, preostalih sedem poglavij pa obravnava ekonomsko teorijo po letu 1870. Na koncu je obsežen seznam referenč¬ ne literature. V uvodu avtor opozarja na neizogibno interdisciplinarnost, kajti zgodovina eko¬ nomske misli se prepleta z ekonomsko, politično in splošno intelektualno zgodovi¬ no. Vendar pa je povezanost z zgodovino, kot ugotavlja Backhouse, izrazitejša v zgod¬ njih obdobjih razvoja ekonomske teorije. Od konca devetnajstega stoletja dalje, ko se je ekonomija kot veda profesionalizirala, so bile spremembe ekonomskih idej pogosteje posledica dejavnikov znotraj same discipli¬ ne. Pregled razvoja ekonomske misli Backhouse začenja v antiki. Razen znanim pasusom iz Platonovih in Aristotelovih del, ki se posredno ali neposredno nanašajo na ekonomska vprašanja, namenja veliko pozornosti Ksenofontovemu tekstu Oikonomikos, ki je pravzaprav traktat o načinih uspešnega vodenja kmetijskega posestva. Med drugim je Ksenofont že poznal koncept delitve dela in pravilno povezoval obseg delitve dela z velikostjo trga. Backhouse primerja tudi biblične tek¬ ste Stare in Nove zaveze. Tekste Stare zave¬ ze, ki pozitivno govorijo o delu in iz njega izvirajočem bogastvu, je po njegovem mne¬ nju možno razumeti kot zagovarjanje gospodarske rasti in napredka. V Novi zave¬ zi pa naj bi bila zaradi napovedanega konca sveta ideja ekonomskega napredka potis¬ njena v ozadje in povečevanje bogastva naj bi postalo nesmiselno. V kontekstu srednje¬ ga veka Backhouse poleg Akvinskega in Oresmusa obravnava tudi nekatere islami- stične avtorje. Tako je Ibn Khaldun (14. st.) v svojih spisih že omenjal delitev dela, pisal pa je tudi o povezavi med okusi ljudi in pov¬ praševanjem ter o vplivu obdavčitve na pro¬ izvodnjo. Ekonomska misel 16. in 17. stoletja je predstavljena v širšem kontekstu renesanse. Merkantilistično ekonomsko doktrino tega časa Backhouse vzporeja z Machiavellijevimi idejami ih s tem potrjuje staro tezo o merkantilizmu kot ekonom¬ skem makiavelizmu. Opozarja tudi na šolo iz Salamance; gre za pretežno španske avto¬ rje iz 16. stoletja (iz vrst teologov in pravni¬ kov), ki so pisali še v sholastični tradiciji, a so hkrati revidirali in modernizirali stara ari- stotelovska stališča o denarju, trgovini, ode- ruštvu itd. Veliko prostora je namenjenega Cantillonu, ki je v 18. stoletju v ekonomsko teorijo vpeljal funkcijo podjetništva, dobro pa je tudi analiziral vpliv, ki ga ima na eko¬ nomijo povečanje količine denarja v obto¬ ku. V to obdobje se uvrščajo tudi francoski fiziokrati in Adam Smith. Zanimivo je, da tudi Backhouse meni, da Smith ni bil inova¬ tiven teoretik, ampak da je predvsem povzel in sistematiziral obstoječe ekonomske ideje, pri čemer je s svojim zanemarjanjem subjek¬ tivne teorije vrednosti vzpostavil pogoje za t.i. ricardianski “obvoz” v ekonomski analizi (kakor nekateri označujejo kasnejše Ricardovo ukvarjanje z delovno teorijo vrednosti). Glede klasične ekonomske teo¬ rije Backhouse meni, da celovito obravnava¬ nje tega obdobja zahteva tudi predstavitev avtorjev, ki niso povsem zapadli pod Ricardov vpliv. V Angliji sta bila to npr. S. Bailey in N. Senior, ki sta nasprotovala delo¬ vni teoriji vrednosti. Še šibkejši pa jc bil Ricardov vpliv v Franciji, kjer je bila subjek¬ tivna teorija vrednosti že po tradiciji moč¬ nejša (Condillac, Say), in v Nemčiji, kjer je bil močnejši Smithov vpliv. Backhousovo stališče je, da je Smithovo Bogastvo narodov TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 z značilnim prepletanjem teorije in zgodovi¬ ne imelo za razvoj ekonomske teorije dalj¬ nosežnejši vpliv od metodološko sicer bolj izrazitih Ricardovih Načel. Proti koncu devetnajstega stoletja je eko¬ nomija začela vedno bolj cmulirati dosežke fizike, s tem pa sc je tudi naglo oddaljevala od politične in moralne filozofije, znotraj katerih se je izvorno formirala. V tej smeri sta ekonomijo razvijala zlasti Jevons in \Valras. Postopno je prevladal marginalistič- ni analitični inštrumentarij, uporaba mate¬ matike v ekonomiji je postala pogostejša, vzporedno pa se je namesto klasičnega poimenovanja ekonomske vede kot politič¬ ne ekonomije (politica! cconomy) začel vse bolj uveljavljati termin ekonomika (econo- mies). V Nemčiji je znameniti metodološki spor med zagovorniki novega pristopa in predstavniki t.i. zgodovinske šole, privedel do “razcepa med zgodovino in teorijo”. Zgodovinska šola je bila prisotna tudi v Angliji, vendar pa se je tu ekonomska veda takšnemu razcepu izognila in to, kot ugotav¬ lja Backhouse, po zaslugi A. Marshalla, ki je, čeprav je bil zagovornik novega pristopa, v svoji teoriji ohranil smisel za realističnost in razvojnost, hkrati pa je bil vseskozi skepti¬ čen do abstraktne matematično-mehanične Jevonsove in Walrasove teorije. Posebno poglavje je posvečeno razlagam poslovnih ciklov, ki so se v ekonomski teori¬ ji pojavljale v prvi polovici dvajsetega stolet¬ ja. Kot začetek teorije poslovnih ciklov je predstavljen Wicksellov “kumulativni proces”, ki so ga nadalje razvijali švedski (I.indahl) in avstrijski ekonomisti (Mises). Z ekonomskimi fluktuacijami so sc ukvarjali tudi angleški (Hawtrey) in ameriški teoreti¬ ki (Hansen), vrhunec pa je ta teoretična smer dosegla po veliki krizi v začetku tride¬ setih let z izidom Keynesovc Splošne teori¬ je. Nekoliko nenavadno je, da Backhouse v tem kontekstu niti z besedo ne omenja v Cambridgeu delujočega poljskega ekono¬ mista Michala Kaleckcga, ki je v začetku tri¬ desetih let prvi začel z matematično analizo poslovnega cikla, razvil koncept političnega ekonomskega cikla, v mnogih pogledih pa je antieipiral tudi Keynesovo teorijo. lino najobsežnejših poglavij je namenje¬ no prikazu razvoja ekonometrije in mate¬ matične ekonomije po letu 1930. V obdobju od tridesetih do sedemdesetih let pretekle¬ ga stoletja je uporaba matematike v ekono¬ miji naglo naraščala, in sicer tako pri teore¬ tičnem kot pri empiričnem raziskovanju. Na matematizacijo ekonomije je po Backhousovem mnenju vplivalo več proce¬ sov, ki so se krepili že v tridesetih letih. Prvi je bil razmah sistematičnega zbiranja narod¬ nogospodarskih statističnih podatkov oz. vzpostavitev sistema t.i. nacionalnih raču¬ nov. S tem so se v ZDA sočasno začele ukvarjati različne institucije, med njimi National Bureau of F.conomic Research, v katerem je na področju izračunov narodne¬ ga dohodka deloval tudi S. Kuznets. V Veliki Britaniji je pionirsko delo na tem področju (če zanemarimo prve zametke v Pettyjcvi politični aritmetiki) opravil C. Clark, kasneje pa sta se s to problematiko skupaj ukvarjala James Meadc in Richard Stone. Na njuni metodologiji je bil utemeljen tudi standard¬ ni sistem družbenih računov, ki so ga leta 1953 vpeljali Združeni narodi zaradi večje mednarodne primerljivosti. Drug proces se nanaša na razvoj ekonometrije. Backhouse tu izpostavlja dve tradiciji - ameriško, na čelu s Fisherjem in evropsko, ki jo predstav¬ ljajo R. Frisch in kasneje J. Tinbergen in T. Haavelmo. Naslednji proces je bilo oživlje¬ no zanimanje za Walrasovo teorijo splošne¬ ga ravnotežja, sprva s strani matematikov (A. Wald, J. von Neumann), kasneje pa tudi s strani ekonomistov in matematičnih eko¬ nomistov (Hicks, Arrow, Debreu). Z Arrow- Debreu modelom splošnega ravnotežja je ta smer teoretičnega raziskovanja na prelo¬ mu petdesetih in šestdesetih let tudi dose¬ gla svoj vrh. Vzporedno je potekal še en proces, v katerem so pomembno vlogo igra¬ li matematiki. To je bil razvoj teorije iger, v okviru katerega so najpomembnejši avtorji J. von Neumann, J. Nash, M. Shubik in drugi. Do začetka osemdesetih let se je teorija iger razširila na vsa področja, kjer je možno modelirati strateške odnose med ekonom¬ skimi subjekti. Potem ko je cambriški ekonomist Henry Sidgvvick v zadnji tretjini devetnajstega sto¬ letja prvi opozoril, da je potrebno razlikova¬ ti med “wealth” in “vvelfare” oz. da pojmov družbeno bogastvo in družbena blaginja ni 583 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 mogoče enačiti, se je začela razvijati t.i. eko¬ nomika blaginje (welfare economics). Poleg Marshallovih, Paretovih in Pigoujevih teore¬ tičnih konceptov Backhouse v ta okvir uvr¬ šča tudi znamenito polemiko o možnostih racionalne ekonomske kalkulacije v socia¬ lizmu, ki je v obdobju med obema vojnama potekala med radikalnimi kritiki socialistič¬ nega planiranja (Mises, Hayek) in avtorji, ki so na teoretični ravni dokazovali možnost racionalnosti centralnega planiranja (I.ange). Dodatni zagon je ekonomika blagi¬ nje dobila po drugi svetovni vojni v okviru teorije družbene izbire, katere utemeljitelj je bil v začetku petdesetih let Kenneth Arrovv. V to smer se uvrščajo tudi teoretične razis¬ kave o vlogi države pri zagotavljanju javnih dobrin (Samuelson), o pomenu jasne opre¬ delitve lastninskih pravic (Coase), o vlogi političnega sistema (Buchanan) ter o posle¬ dicah asimeričnih informacij (Stiglitz). Pregled zaključujeta dve relativno kratki poglavji. V prvem so opredeljene tipične povojne “šole” ekonomske politike: keyne- sianizem oz. “hidravlični” keynesianizem, ki je temeljil na ekspanzivni ekonomski politi¬ ki, utemeljeni s staro Phillipsovo krivuljo, ter monetarizem in nova klasična ekonomika, ki sta se uveljavila v razmerah stagflacijc z reinterpretacijo Phillipsove krivulje na pod¬ lagi adaptivnih (Friedman) in racionalnih pričakovanj (Lucas). V zadnjem poglavju pa Backhouse na kratko predstavi tudi nekate¬ re heterodoksne ekonomske smeri, kot so postkeynesianizem, neoavstrijska šola in neoinstitucionalizem. Zelo zanimiv je epilog, v katerem avtor opozarja, da je vrednotenje preteklega raz¬ voja ekonomske teorije izključno z vidika neke prevladujoče ekonomske paradigme problematično. Ta praksa sc je uveljavila v obdobju “velikih”, splošno sprejetih teorij, kakršna je od sredine preteklega stoletja teorija neoklasične sinteze. Toda prikaz raz¬ voja ekonomske teorije kot procesa konti¬ nuiranega napredka do neke prevladujoče . ekonomske teorije je lahko zavajajoč, saj se pogosto s tem prikrije spremenjeni pomen določenih teoretičnih pojmov. Backhouse kot primer daje pojem konkurence, ki je v Smithovem času imel izrazito dinamično vsebino v smislu tekmovanja med ekonom¬ skimi subjekti. Pozneje pa se je pojem kon¬ kurence vse bolj formaliziral in prerasel v model, v okviru katerega je konkurenca v teoriji izgubila lastnost dinamičnega proce¬ sa in postala stanje, opredeljeno s številom kupcev in prodajalcev itd. Backhouse tudi poudarja, da je danes v ekonomiji veliko teoretičnih šol in vsaka ima svoj pogled na pretekli razvoj. Naloga zgodovinarja eko¬ nomske misli je, da te različne poglede pov¬ zame in jih poskuša združiti v širšo razvojno zgodbo. S tem ostalim ekonomistom omo¬ goči orientacijo glede umeščanja njihovega lastnega dela v širši teoretični okvir. Najnovejša knjiga Rogerja Backhousa je vsekakor kakovosten prispevek k zgodovini ekonomske misli. Odlikujejo jo zgoščen slog, zanimivo in inovativno prepletanje razvoja ekonomske teorije z zgodovino ter sistematičnost, preglednost in informativ- nost. Kot manjšo pomanjkljivost lahko šteje¬ mo le to, da sta imensko in stvarno kazalo združena, zaradi česar je nabor postavk stvarnega kazala verjetno skromnejši, kot bi bil sicer. Tomaž KAŠTRUN Aleš Debeljak Lanski sneg: eseji o kulturi in tranziciji Aristelj - Dialogi, Maribor 2002, str. 195, 3.900 SIT (ISBN: 961-220-035-1) Posameznik začne pisati takrat, ko - tre¬ nutno - skozi premeten in naklonjen izbruh energije ali skozi življenjsko raztresenost začuti, kako mu uhaja instinkt za nadzorova¬ nje kristaliziranja idej, saj konstantno prebu¬ ja, premaguje, varuje, odvrača, dosega in izkuša njeno [energijinoj nestabilno formo. In to početje je - če jo smem navkljub krho- sti sleherne besede opisati kot - nevarno in težko, ravno zato, ker vsak pisatelj, vsak umetnik amuzično obstane (v tem je para¬ doks energije!) v soju zlorabe te energije, da se mu je posrečilo narediti korak naprej brez razdejanja. Takrat se šele lahko prebu¬ di. In četudi predstavlja delo avtorju skle¬ njen krog, sc nevarno izpostavlja, hkrati pa tudi varuje pred pritiskom, ki zahteva od TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 njega, da piše. In kot bi rekel Goethe, leži brezmejna sreča v odrešenju. Zato je, po daljšem uvodu, pričujoča knjiga “Lanski sneg” pravzaprav nedokončano delo v iz.bu- ru različnih esejističnih kompendijev o tran¬ ziciji in osebni kulturi. Tako se Debeljak ukvarja z melanholijo svojega sveta, svoje mikrofizike, se istočasno kot melanholični Sizif odpravlja na delo brez povratka. Delo je dokončano, ne takrat ko je zaključeno, pač pa takrat, ko tisti, ki je delal na njem od znotraj (avtor!), enostavno lahko zaključi z njim tudi od zunaj (avtor?). In tukaj Debeljaka premaga ena sama stvar. Nostalgija. Hvala, Aleš. Vsaj nekdo, ki mu nostalgija - naj uporabim bolj ilustrativen slovenski ekvivalent hrepenenje - predstav¬ lja glavno komponento njegove melanholi¬ je. Tako pač minevajo dnevi. S hrepenenjem po preteklosti. Pa vendar, bi lahko kot pri¬ mer uporabil Pazov pomen samote, da zapuščanje preteklosti pomeni prodirati v prihodnost, v vedno neobičajno bodočnost. Torej gresta obe stvari [hrepenenje in melanholija] iz roke v roko. Kot voda na nje¬ gov mlin. Zato pa piše o tranziciji kulture oziroma o tranziciji IN kulturi. “Lanski sneg" je tako - kot njegova vsebina - spomin na nekaj, kar je že bilo, kar se je zgodilo v pre¬ teklosti. Pa vendar je njegova razdrobljena in majhna pomembnost tako nevidna, da nanj sproti pozabljamo, pravzaprav nanj sploh ne pozabimo, pač pa jo znova in znova le “obnavljamo”. Tako velja za vsebi¬ no “Lanskega snega”! Je nadčasovna. Je kot tisti občutek čudežne tinte, ki bo zmeraj ostala prisotna, pa vendar jo bo treba izluš¬ čiti iz realnosti (v tem primeru iz papirja), če jo bomo želeli spet prebrati. Kot že večkrat uporabljeni postmoderni palimpsest. Na prvi pogled preprosto dejanje, pa vendar izvzeto iz konteksta. Zato Debeljak skrbno, kolikor se le da skozi celo knjigo, opremi svoje vedenje s pomembnim kontekstom. Debeljaku sem v knjigi hvaležen za marsi¬ kaj. lina od teh reči je vsekakor njegova neustavljiva volja po prepoznavanju sloven¬ ske kulture kot tiste - obče majhne prakse dveh miljonov ljudi - “kulture privilegijev in primankljajcv”. Ne zatiska si oči pred vsako¬ dnevnimi napakami, govori o ponujenih prednostih, o bolečinah, ki kot kost v grlu najedajo vsakršno vitalno gibanje človeko¬ vega telesa, do razglabljanja o tistih množič¬ no nevprašljivih problemih, ki vihrajo za nevidno zaveso. Druga reč - pravzaprav spo¬ sobnost - pa je prav njegovo “spretno igra¬ nje in modeliranje” slovenskega jezika. Ne želi ostajati prebivalec države, katere povelj¬ nik jo vodil na podlagi stare slovnice izpred petdeset ali več let, pač pa želi ostajati dele¬ žen sprotne tvorbe novega diskurza. Zato deludira svet realnosti v svet imaginacije. Vstopa v primarni svet filozofije kot zibelko znanja, iz katere napaja svoje ogrodje za tvorbo lanskega spomina, snega, ki je skop¬ nel v prgišču njegovih rok in v svet poezije kot prostor, ki sc začenja, ne zato, ker je izgovorjen, pač pa zato, ker je vedno druga¬ če izgovorjen, vedno postavljen znova (Blanchot). Ali kot to šaljivo pove avtor sam, da se ne spomninja, kako je zadnjič na pred¬ stavitvi prebiral svojo poezijo, hitreje, počasneje, zaspano, energično ali brez postanka med verzi. Imel je prav. Poezijo se bere vedno znova, vedno se jo priredi tre¬ nutnemu ozračju tistih občutkov, ki bodo v danem trenutku jezik metafor, metonimij in drugih pesniških sredstev metamorforizira- le v podnapise tistega občega sveta, ki je na takratnem mestu in v tistem trenutku zgolj ena sama morfološka tvorba (!). Skupaj tako postavljena, predstavljata nje¬ gova zibelka znanja in prostor poezije, povabilo na tipologijo refleksij, spoznanj, dogodivščin, gostobesedičenja, luščenja in trenja tistih orehov, ki so avtorju (ali tudi bralcu ob branju) osebno globoko zadrti v peti; torej tisto mešanico gledališke - če se smem tako izraziti, brez zamere Aleš - in znanstvene ex-catedra analize slovenske kulturne situacije. Eseji, s tem ko se s knjigo vedno bolj “spoznavava”, prehajajo od občega k speci¬ fičnemu. Od javnega v privatno. Globoko v avtorjevo simbiozo lastnih spominov in nje¬ govega jezika. Kot barvanje drevesnega lubja, ki ga po ve letih odlušči, na njem vidi lastno podobo, svoj obris tistega malega dečka, še nesamostojnega otroka, v katerem avtor črpa imaginacijo in v katerem vidim jaz (kot bralec) obarvane spomine na svoje lastno otroštvo. Vedno znova odpira, pa čeprav je marsikateri temi že postavil svoje TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 lastne orientirje, kulturne šoke zaradi njego¬ ve ra/.telešenosti slovenske kulture v devet¬ desetih letih. To izkorišča sebi v prid, pa tudi tistemu, ki se spoprijateljuje s knjigo, da na novo odpira tiste vehementne čase, tiste spremembe, ki jih je avtor, kot sam pravi, spremenil ne čas, pač pa njihova časovna obraba. Kulturne stvari so se spremenile - kar je z.a človeka te stroke pomembno - do te mere, da jih mora z. mešanico različnih občutkov nanj gledati dostikrat z razdalje. A še zmeraj je človek hrepenenja. Pa vendar ga, potem ko sc po vseh nerodnih eskapa- dah, ponovno postavi na noge, strežne in uvidi “sem Slovenec, poezijo lahko pišem le v slovenščini, kaj čem". Tako se po vsej kul¬ turni konzumpciji, ki utrudi tudi slehernega človeka, Debeljak vrača v topli domači kokon, s katerim je nemogoče pretrgati popkovino. Ta popkovina, slovenskega porekla, ima svoje formativne korenine tudi v jugoslovanski zakladnici. Ne le tiste literar¬ ne, pač pa predvsem tiste fascinirajoče, v kateri se je avtor počutil domače. Ne samo domače, pač pa je mu je občutek pripadno¬ sti dajal posetnico, na kateri je pisalo “naš gradnik”. Zato ni čudno, da sc je po odhodu v Ameriko, spričo vseh dogodkov, po vrnit¬ vi v Slovenijo ponovno prebudil. Iz jugo- nostalgije v ameriško subverzijo ter nato v slabšo kopijo tiste zahodne civilizacije, ki mu je predstavljala vstop v lastno - tokrat pomanjšano - državico. Ne le reklamni napi¬ si, ne le stili oblačenja, ali način življenja, pač pa so Debeljaka najbolj pretresle tiste malenkosti, tiste podrobnosti, na katerih je rasla njegova imaginacija. Vselej imaginacija zamre takrat, ko posameznik ne vidi več podrobnosti v sliki, ko ne najde več prosto¬ ra, da bi se obrnil, ko ne najde več prostora za manevriranje. Kot nekakšen seseden pre¬ stop iz. konstruktivizma nazaj v pastoralno za vsakega bralca (pa čeprav je ta za marsi¬ koga dosti bolj okusnejša, lepša in dotaklji¬ va). Od razmišljanj o slovenski literaturi v navezi s širšo evropsko (in tudi ameriško) literarno srenjo, se avtor pogosto sprašuje o razlikah med kritično in kreativno teorijo. Kot vzporedno branje Dickinsona in Derridaja, v katerem vidi odmevni premik h kulturološkim študijam. Avtor se v svojih esejih postavlja tudi v vlogo vodnika, v kate¬ rih razvija poezijo kot njegov lastni drugi jezik. Preučuje njene forme, oblike, zvoke ter njeno logiko. S tem se spušča v poezijo kot besednjak vseh možnih izbir. In opoza¬ rja prav na dejstvo, da četudi danes nastaja¬ jo nove družbene teorije, še zmeraj posa¬ mezna teorija prihaja iz tradicije. Enako kot če bi posameznik bral Barthesa ali Derridaja, še zmeraj bi bral Dickensona. Debeljak opravlja podobno nalogo. Eseji predstavljajo avtorjevo najbolj cveto¬ čo obdobje razmišljanja o literaturi, književ¬ nosti, poeziji, ubikvitetnosti, pisateljevim poslanstvom in različnih tem o tranziciji, azilu, vojnah, etičnih razlikah, izgnanstvu ipd. Čeprav eseji ne dajejo občutka tistega znanstveno teoretskega pisanja o proble¬ mih slovenske kulture, sem prepričan, da eseji vsebujejo avtorjeve ekscese v smislu tistih opomb pod črto, ki jih težko najdemo kje drugje. Piše preprosto (čeprav jezik metafor marsikomu predstavlja težje bra¬ nje) in piše o rečeh, ki jih znanstvena stroka izpušča ali o njej piše visoko, na nedosto¬ pen način, od zunaj. Debeljak se jim pribli¬ ža, z njimi pleše, z njimi živi in jih diha. To jc razlog, zakaj knjiga dobiva na teži prav tam, kjer iz opombe pod črto preide v naslednjo opombo pod črto. Hkrati pa je knjiga, ena tistih monografskih gradiv, ki daje svojim esejem dodaten soj luči, v katerem lahko na enem mestu vidimo širino in drugačne načine razmišljanja. Eseji sami, kot že prej objavljeni v revijalnih oblikah, so izgubili na svoji pomembnosti, knjiga pa jim daje tisto strukturo, tiste platnice na katerih piše samo avtorjevo ime in jih s tem ponovno uživlja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Barbara TOMŠIČ Zygmunt Bauman Tekoča modema Založba /*cf, Ljubljana 2002, str.306, 2900 SIT (ISBN: 961-6271-47-4) V najširšem smislu je delo Zygmunta Baumana Tekoča moderna pregled človeko¬ vega položaja v sodobni situaciji ob izho¬ diščni distinkciji med "tekočim” in "trd¬ nim”, ko gre za opisovanje dveh obdobij moderne, in sicer sodobne, potrošniške, izmuzljive, lahke, mobilne, nestalne in brez¬ težne na eni in težke, trdne, industrijske na drugi strani. Sedanjo stopnjo moderne dobe označuje metafora "tekočosti”, izraz, ki ga v SSKJ ne najdemo. Po slovarju se zdi najboljši približek "tekočnost”, tj. "lastnost, značilnost tekočega”. Temeljna značilnost tekoče moderne je taljenje trdnih teles, ki ima za cilj "stopiti” trdne okove reda in siste¬ ma iz predmodernega obdobja z vpeljavo fluidnosti, deregulacije, liberalizacije, fleksi- bilizacije vzorcev in konfiguracij, ki so prila¬ godljivi življenjski politiki posameznika. Vzporedno potekata procesa individualiza¬ cije in privatizacije, pri čemer je izhodišče imperativ, da posameznik določa potek živ¬ ljenja sam. "Utckočinjenost” človekovega življenja v tekoči moderni osvetli Bauman iz petih vidi¬ kov, ki tvorijo posamezna poglavja. Ti so: emancipacija, individualnost, čas/prostor, delo in skupnost. Te koncepte avtor oprede¬ li ob izhodišču ločenosti časa in prostora, dela in kapitala, lokalnega in globalnega. Tekoča moderna je prinesla v družbo in živ¬ ljenje tekoče, minljivo in nestalno, ki je zamenjalo značilonsti trdne moderne, kot so trajno, stabilno in varno. Nestalnost in minljivost opisujeta vsa področja človekove¬ ga življenja in delovanja in predstavljata resno grožnjo človeškim odnosom, ki jih obravnavamo z enakimi kriteriji kot pred¬ mete porabe, tj. prehodni in trenutni. V prvem poglavju postavlja avtor vzpo¬ rednico med emancipacijo in svobodo. Ideja emancipacije izhaja iz kritične teorije družbe. Avtorji, kot so Adrono, Horkheimer in Marcuse, so težili k odpravi totalitarnosti v družbi v imenu individualne svobode, avtonomije in drugačnosti. V kontekstu potrošniške družbe, kjer je podlaga delova¬ nja nastajanje želja in uresničevanje, se počutimo svobodni, kadar jih lahko izpolni¬ mo v okviru svojih zmožnosti. V naspro¬ tnem primeru lahko ravnovesje dosežemo ali z omejevanjem želj ali z razširjanjem možnosti za delovanje. Kljub tej racionali¬ stični opredelitvi je končna ugotovitev, da je želja sama sebi namen, ker ne more biti nikoli "večno” ali "dokončno” zadovoljena. Bauman dvomi v obstoj dobre, pravične družbe in občega dobrega. Po njegovem mnenju je posledica individualizacije poleg razpada skupnosti tudi razpadanje držav¬ ljanstva. Posameznik je sumničav in dvomi v stvari skupnosti, hkrati pa sc ima za edinega legitimnega naseljenca javnega prostora. Tako sc pojavi fenomen kolonizacije javne¬ ga prostora s strani zasebnega. Posledično se veča prepad med položajem posamezni¬ ka de iure (pravno) in de faeto (dejansko), ki si ga prizadeva premostiti politika. Pogoja za emancipacijo sta javna sfera in moč jav¬ nosti. Javno sfero (de iure) moramo ohrani¬ ti pred napadom zasebnega in hkrati ohra¬ niti individualno svobodo (de faeto). To ni mogoče, ker je javno postalo prostor pro¬ jekcij zasebnega. V drugem poglavju z naslovom individua¬ lizacija se znajde posameznik v svetu kot neskončni zbirki možnosti, o katerih preso¬ ja in jih izbira glede na lastne zmožnosti. Vedno si prizadeva za maksimalen izkori¬ stek. Svet kot možnost mu daje občutek svo¬ bode. Paradoksno pri tem je, da nedoloče¬ nost in nedokončanost življenja vzbujata tveganja in bojazni, določenost in dokonča- nost pa izključujeta svobodo. V razmerah, ko so javna vprašanja postala zasebne teža¬ ve javnih osebnosti, iščejo posamezniki zglede v ponudbi potrošniške družbe (pogovorne oddaje, priročniki, nasveti, ad hoc rešitve, itd.). Posameznikovo sprejema¬ nje odločitev v tekoči moderni vedno vse¬ buje prvi korak posvetovalne narave, ki vsaj deloma zmanjša tveganje ob prevzemanju odgovornosti za posledice sprejetih odloči¬ tev. Bauman govori tudi o "odvisnosti” od želj, saj "ostajamo v dirki” samo, če jih ustvarjamo. Prototip odvisnosti je nakupo- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 vanje kot dejavnost potrošniške družbe par excellence. Vse je na izbiro, razen izbira sama- ta je prisila. Pri potrošnji ne gre (več) za zadovoljevanje potreb; spiritus movens potrošnje je poželenje- motiv in občutje, ki ne potrebuje nobenega opravičila, razlage ali vzroka. V porabniški družbi je stanje odvisnosti sine qua non individualne svobode, ki je utemeljena v individualnih variacijah izbir in kombinacij potrošniških dobrin. Obenem izbor množičnih dobrin ustvarja identiteto, zato je akt nakupovanja funda- mentalno povezan z oblikovanjem identite¬ te. Vprašanje, ki se postavlja, je, koliko je svoboda izbire potrošniškega blaga pristna ali umetna? Še več, medtem ko je bilo razu¬ mevanje identitete v preteklosti v kontekstu oseb in stvari, je v moderni družbi izgubilo trdnost, določnost in kontinuiteto. Svet traj¬ nih predmetov zamenjujejo izdelki z. omeje¬ nim rokom trajanja, iz česar sledi, da so nestalne stvari gradniki identitet, ki so posledično nestalne. Svoboda posameznika je v možnosti nakupovanja in izbiranja. Dejavnost izbiranja je pomembnejša od tega, kaj izberemo. Tudi do situacij se opre¬ deljujemo glede na obseg izbir, ki so na voljo. Svoboda in identiteta sta reducirani na potrošniško prakso, ki predstavlja svet kot skladišče potrošniškega blaga ali meha¬ nično delavnico, kjer so vsi deli nadomestni in zamenljivi. Ta ocena se zdi pretirana, saj v vsakdanjem življenju ne spreminjamo iden¬ titete glede na trenutno razpoloženje ali dostopnost potrošniških dobrin. V tretjem poglavju se Bauman ukvarja z razmerjem med časom in prostorom v kon¬ tekstu splošne nevarnosti, negotovosti in ogroženosti. Razmerje med časom in pros¬ torom je procesno, spremenljivo in dina¬ mično. V prostorskem smislu se spreminja¬ jo razmerja med mestnim jedrom in pri- mestjem. V tekoči moderni mesto izgubi vlogo in pomen na račun nakupovalnih sre¬ dišč, svetišč porabe, ki z barvitostjo in raz¬ nolikostjo ponudbe apelirajo na čute in ustvarjajo želje. Prostori potrošnje so varni, umetni, instantni, dajejo občutek pripadno¬ sti skupnosti. Hkrati pa, paradoksno, one¬ mogočajo stike med ljudmi. Čas služi kot orodje preseganja omejitev prostora v smislu odstranjevanja ovir in skrajševanja razdalj. Najpomembnejši vidik pri osvajanju prostora je krčenje, tj. v čim krajšem času osvojiti/premagati čim več prostora. Še več, z razvojem tehnologije je postala časovna enota hitrost programske opreme. Takojšnje doseganje pomeni izpol¬ nitev preseganja časa oz. izničenje razdalje med začetkom in koncem na trenutek, točko brez prostorsko-časovne razsežnosti. Trenutek časa je minimalna časovna razda¬ lja, ki razvrednoti pomen prostora. V prime¬ ru družbe je trenutnost simbol vladanja, lina izmed značilnosti vladajočih elit je nenehno potovanje po svetu, Bauman jih imenuje nomadi. Oblast je eksteritorialna, fleksibilna in ekspanzivna, podobna global¬ nim ekonomskim, informacijskim in medij¬ skim tokovom. V četrtem poglavju avtor opredeli delo kot možno (od)rešitev občutka negotovosti. Vendar kmalu ugotovi, da ideal dela v teko¬ či moderni ni uresničljiv zaradi fleksibilno¬ sti in kratkoročnosti načrtov. Nestalno, nepredvidljivo, neurejeno delo označi z metaforo labirint, tj. nerazločen kraj, kjer razvrstitev poti ni določena po nobenem pravilu. Posamezna zaposlitev je kot izbira smeri v labirintu, epizoda, igra. O smereh se posameznik odloča sproti glede na možno¬ sti in priložnosti, kar imenuje avtor krpanka ("bricolage”). Življenje kot krpanka je nedo¬ končana celota različnih in raznovrstnih segmentov, izsekov in vtisov. Medtem ko sta v trdni moderni in težkem kapitalizmu kapital in delo soodvisna, zapo¬ slitev pa trajna, imajo v tekoči moderni osrednjo vlogo kratkoročne zaposlitve, pri¬ lagojene fleksibilnosti trga delovne sile in globalnemu kapitalizmu, ki je prekinil zvezo kapital-delo. Na vrhu piramide moči v lahkem kapitalizmu je elita kibernetičnega prostora, ki gradi uspeh na negotovosti in nestabilnosti. Njeno vodilo je dezorientira- nost, ima vrtoglavico in ne ve, kam gre in koliko časa bo trajalo njeno potovanje. Njeni prepoznavni znaki so spektakel, zape¬ ljevanje in informacije. Informacija je zna¬ menje tekočosti, globalnosti in fleksibilno¬ sti sveta in je dobila status človekove pravi¬ ce. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 Bauman vpelje pojem prokrastinacije (iz lat. crastinus- tisto, kar pripada jutrišnjemu) kot način prevzemanja aktivnega odnosa do poteka dogodkov. Prokrastinacija je zav¬ lačevanje sedanjosti z odlaganjem nemud- nosti in prezcncc. Pomeni umestiti nekaj med stvari, ki pripadajo jutrišnjemu. Izhodišče prokrastinacije je, da je čas roma¬ nje, kjer na koncu dosežemo višji cilj. Prokrastinacija je rezultat dveh protislovnih spodbud, in sicer delovne etike in estetike porabe. Prva opredeljuje delo kot vrednoto, druga pa ustreza potrošniški naravnanosti v tekoči moderni. Zato je tudi sama protislov¬ na, saj cilj stalno odlagamo in mu s tem podelimo status nedosegljivosti. lino izmed glavnih vprašanj v delu je narava človeških vezi v fluidnem svetu. I.e ta je v prvi vrsti prežet s splošno negotovostjo, zato je iskanje kratkoročne stabilnosti, goto¬ vosti in varnosti racionalno početje. Ker je prihodnost nejasna in meglena, sc postav¬ ljanje oddaljenih ciljev, opuščanje zasebnih interesov v prid skupnosti in žrtvovanje sedanjosti v imenu prihodnosti ne zdijo smiselni cilji. Geslo odnosa do življenja je "zdaj”, kar ima za posledico razpadanje in razkrajanje človeških vezi, skupnosti in part¬ nerstev. Podobno se postavlja tudi vpraša¬ nje preživetja in/ali potrebe po skupnosti. Glede na posledice individualizacije se zdi, da je skupnost v tekoči moderni odveč. Vendar bi bilo tako sklepanje prehitro- Bauman soglaša z Bernardom Crickom, da je v razmerah tekoče moderne edini možni model za obstoj skupnosti republikanski model enotnosti, ki nastane z usklajevanjem in pomirjanjem razlik. V tekoči moderni obstajajo tri oblike skupnosti kot ad hoc načini povezovanja, ki utrjujejo vtis o "splošnem neredu”. Eksplozivne skupnosti so eksteritorialne podobno kot globalne elite, so izmuzljive in minljive. Druga oblika so garderobne skup¬ nosti, ki nastanejo ob posameznih priložno¬ stih. Njihovi pripadniki se ravnajo po kodeksu specifičnih pravil za posamezno priložnost. Primer: udeleženci gledališke predstave, predstava je objekt skupne pozornosti, spektakel izhodišče skupnih interesov. Tretja je karnevalska skupnost, ki ponuja oddih od agonij vsakdanjih rutin. Bauman omeni tudi virtualne skupnosti, skupnosti posameznikov ob spremljanju množičnih medijev (in uporabnikov infor¬ macijskih tehnologij). Avtorjev namen je kritično ovrednotiti sodobno situacijo, za katero pri drugih soci¬ ologih najdemo izraze, kot so postmoderna, postmodernizem, rizična družba, družba tveganja, pozna moderna, in s tem ustvariti prostor za nastajanje novih konceptov in opredelitev, ki ustrezajo skupnemu izhodiš¬ ču: negotovosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 341.1 EU : 341:217 Bojko BUČAR in Irena BRINAR: PROPOSAL OF CONSTITUTIONAL TREATY ON EUROPEAN UNION - REVOLUTION OR STATUS QUO ANTE? Teorija in praksa, Ljubljana 2003 , Vol. XL, No. 3 , pg. 405-425 The article analyses selected titles from tlie Constitutional Treaty on the European Union (EU) which have been prepared by the Convention on the Future of the EU: Definition and objectives of the Union, Union institutions, Union competences and actions, Implementation of Union action and Union finances. Predominantly those clauses are discussed which seemingly will undergo only minor changes at the Intergovernmental Conference (IGC) of Member States, which at the end of the day will adopt the final text of the Constitutional Treaty. The article could also not avoid some main controversies, especially between the large and small States, where consensus will be hard to reach. This is primarily the institutional reform of the Union, which called for the next IGC in the First plače. The issue is the right balance between the existing ‘Holy Trinity’ (Commission, Council, Parliament) and the new institutions (European Council and its President). It is an political Science analyses which points out main dilemmas and is written in a way which will give an overview to the general professional public, that ought to be interested in the future of the EU as it will determine our lives more than we may now imagine. Key words: European Union, constitutional treaty, Convention, Union institutions, Union competences TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 3/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 331.5:334.72 Andrej KOHONT: TEMPORARY AGENCY WORK Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg. 442-454 Economisation of the company’s business operations as a mechanism to adjust to the demands of the post-modern society is also reflected in the process of economizing in the field of labour force. It is ever more important to quickly, effectively and properly adjust the supply of jobs to the demand of the labour market. Getting an employment in private employment agencies is one way how to carry out these demands. Employment in private employment agencies has been enabled after the ratification of the Employment and Insurance Against Unemployment Act, and more precisely regulated in the novel of the Employment Relationships Act. The article presents the characteristics and the legal-formal regulation of employment in private agencies in Slovenia and in some EU countries. Some research results show the situation and trends in the sphere of private agencies in EU countries, as well as their advantages and disadvantage that companies, the users and employees are facing with. Key words: Temporary employment agency. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 711.45:004.5 Blaž LENARČIČ: THE FUTURE AND DEVELOPMENTAL DILLEMAS OF CONTEMPORARY CITIES IN INFORMATION SOCIETIES Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg. 455-469 The article deals with changes contemporary cities are facing with in the iniormational society. The history of human society development confirms that space and technological development are closely interrelated. As a result of technological development at every level of human development, different infrastructure, residential spaces, places and buildings, which form and reflect the shape of that space, are appearing. We are also facing these kind of changes today. It seems that with the appearance of cyberspace (into which social life is gradually transferring) traditional city’s functions are becoming less important. As a consequence, new urban trends, like Virtual cities, are appearing. By some authors, tliese Virtual cities are the cities of the future. The article attempts to show the ways in which modern city should develop in informational and global society. Key words: city, Virtual city, new urban trends, hybrid city, informational society, cyber space TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 AUTHORSSYNOPSES UDC: 316.77:17.004.7 Tadej PRAPROTNIK: PRAGMATIC ASPECTS OF OFFENSIVE COMMUNICATION IN COMPUTER MEDIATED COMMUNICATION - THE MULTUPLE PERSPECTIVE Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg- 515-540 Computer-mediated communication is an important new form of human communication and has become a meeting plače for millions of people. Among the many on-line communication phenomena currently attracting attention, of particular interest to scholars are Eflaming^-hostile and aggressive interactions via text-based computer-mediated communication. There are several theories trying to explain possible causes for such behaviour. Current definitions of Eflaming^ use imprecise terms that fail to recognize multiple possible perspectives in this situated and context dependant nature of message interpretations. The article proposes a framework that takes into consideration the multiple perspective: it takes into account a sender, a receiver and a third party, in order to better explain possible aspects, that causes problematic interaction. The multiple perspective is intended to be a tool for approaching an array of problematic interaction, including Eflaming^ as well as interaction that have been imprecisely labelled as Eflaming?. Key words: computer-mediated communication, flaming, context, pragmatics, pragmatic norms, multiple perspective TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 316.7:316.6 Tjaša ŽIVKO: CULTURAL ASPECTS OF SOCIO-ECONOMIC EMPIRICAL RESEARCH Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg. 470-486 The article presents the work and the most important findings of some international authors (Ronen and Shenkar, Brodbeck, Inglehart, Hljhmann) who have dealt and are dealing with empirical research on economy and culture. New programs fbr Computer analysis of enormous databases front this field have in the last twenty years of the 20th century encouraged the creation of new empirical research ntodels for researching different cultural orientations, behavioural practices and social structures. This kind of research affirms culture as sociological as well as economic phenomenon and proves cultural conditionality of economic practices in structures at corporate, national and supranational levels. Key terms: cultural differences, socio-economic empirical research, Ronen and Shenkar, Brodbeck, Inglehart. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 AUTHOR S SYNOPSES UDC: 330.34 (1-773): 316.346.2 :614 Jerneja KRAJNC: HEALTH AND UNEQUAL POSITION OF WOMEN IN DEVELOPING COUNTRIES Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg. 426-441 Discrimination of women in developing countries is stili strongly present. Neglecting women’s potential does not only affects women themselves but also a development of their countries in general. This is a result of neglecting gender equality and female dintension in forming developmental strategies. It is also a sign of prevailing gender stereotypes and discriminatory attitude toward women in the fielcl of economy, education, participation in social and family decision- making, and in the fielcl of health. Gender inequality of women influences their health condition and is seen in the high late of mortality of pregnant women and children right after birth; in subordinated position in comparison with men regarding decision-making about contraception, anaemia at women and girls, strong labour burdening and greater risk of infection, violence and traditional customs that are harmful to health. Their lower social status also causes women to be the most poor among the poor; they lack education and are not able to search for help they need. Women also do not have information on access to primary health čare, and somewhere primary health čare is insufficient and unsuitable. Health programmes are stili orientecl more or less toward cure and insufficiently toward long-term health čare for maintaining optimum health. Cultural norms and discrimination of girls and women along, stili present a threat to their health. Key words: Developing countries, gender inequality, women’s health, international organisations. TEORIJA IN PRAKSA iet. 40. 3/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 316-32:004.7 Andrej LUKŠIČ: DIGITAL DEMOCRACY Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg. 487-499 The author develops an idea that potential information-communication technologies (ICT) in political and civil society space are not completely applicable if this space is designed only according to the concept of representative democracy. Within the latter ICT are used only for mediating on-line information and carrying out Services by possibility of individual communication (electronic mail). Other concepts of democracy, known front European history, also create mental and institutional frames only for a limited understanding and not for a perfect application of technical potentials of ICT. In a contrast to Van Dijk, the author follows Held’s concept of democratic autonomy, which enables the apply ali ICT potentials. Key words: Information-communication technology, democracy, electronic dentocracy, information society. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 3/2003 AUTHORSSYNOPSES UDC: 321.7(497.4) : 004.7 Simon DELAKORDA: FIRST ATTEMPTS OF DIGITAL DEMOCRACY IN SLOVENIA Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg. 500-514 Political (science) analysis of contents and possibilities of web applications which support electronic decision-making processes in local communities and civil society in Slovenia, show a hegemonic pressure of representative concepts of democracy in designing Virtual spaces of public participation in local politics, while in the context of civil societies, electronic communication and decision- making forms are already created according to the model of democratic autonomy. Key words: Electronic decision-making process, electronic democracy, electronic participation, web sites, web applications, possibilities for application, internet, Slovenia, local communities, civil society. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 3/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 65:004.7: 341.7 Vasja LUTAR: INTERNATIONAL PRIVATE LAW AND ELECTRONIC BUSSINESS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 3, pg. 541-559 Along with the creation of the new term ‘cyber space’, new ideas of legal norms Ibr cyber space are appearing. Legal norms are especially necessary Ibr consumer protection as the internet shopping brings advantages and risks not known to consumers in traditional way of shopping. The article presents particular regulation with EC directives - special attention is given to Directive 97/7/EC on consumer protection in the čase of shopping at distance - and convention arrangement with a special emphasis put on draft of Haag convention. The article also deals with alternative conflict resolution and describes the situation in Slovenia, concluding that Slovenian consumer is rather well protected in this respect. Key words: Electronic business, international private law, consumer protection, shopping at distance, Haag convention, alternative way of conflict resolution. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 NAVODILA SODELAVCEM ČLANKI Besedilo. Teorija in praksa (TIP) sprejema v presojo za objavo originalna znanstvena in strokovna besedila, ki še niso bila objavljena drugje niti niso drugje v recenzentskem postopku. Besedila (vključujoč reference in opombe) naj bodo enostransko izpisana v treh izvodih na papirju formata A4 z 1,5 vrstičnim razmikom. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilčene. Izpisu je treba priložiti besedilo na 3,5-palčni disketi, na kateri naj bo poleg imena in priimka avtorja označen tudi računalniški program v katerem je besedilo pripravljeno (na primer Microsoft Word 97). Besedila pošljite na naslov: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5,1000 Ljubljana, Slovenija. E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si. V kolikor je besedilo poslano po elektronski pošti na naslov uredništva, izpis treh kopij ni potreben. Zaradi dvostranskega anonimnega recenzentskega postopka naj prva stran besedila vsebuje le naslov besedila brez imen avtorjev. Imena avtorjev naj bodo izpisana na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko, elektronsko pošto ter na povzetku. Besedilo mora spremljati izjava avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v pripravi za tisk. Uredništvo zavrnjenih besedil ne vrača. Dolžina besedil. Znanstveni in strokovni članki naj praviloma ne presegajo 8000 besed; pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 3000 besed; recenzije do 1500 besed. Naslovi. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila daljša od 1500 besed morajo vsebovati podnaslove. Povzetki. Izvirni znanstveni članki morajo biti opremljeni s povzetkom in smiselnimi ključnimi besedami (oboje v slovenskem in angleškem jeziku) v obsegu do 100 besed. Povzetki naj vsebujejo natančno opredelitev teme besedila, metodo argumentacije ter zaključke. Tabele in slike morajo biti izdelane kot priloge (ne vključene v besedilo) z jasnimi naslovi. Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno označeno mesto kamor sodijo. Opombe morajo biti v besedilu jasno označene z zaporednimi številkami od začetka do konca, nadpisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorju in zahvala vključuje informacije o organizacijski povezanosti avtorja (avtorjev), ki so relevantne za obravnavano problematiko, ter o finančnih in drugih pomočeh pri pripravi besedila. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Uredništvo lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo neustreznega članka. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 NAVAJANJE Reference v besedilu: Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 199 i )• Za navajanje strani uporabljajte (Novak, 1994:27-8). Če je več avtorjev besedila, uporabljate v tekstu obliko (Novak et al., 1994:27), v seznamu literature pa navedite vse avtorje. Če ne uporabljate prve izdaje knjige, napišite tudi letnico prve izdaje (Novak, 1953/1994:7). Več referenc hkrati ločite s podpičjem (Novak, 1994:7; Kosec, 1998:3-4; Kosec, 1998a:58). Če navajate več del istega avtorja, objavljena v istem letu, dela med sabo ločite s črkami a, b, c, itd. (Novak, 1994a:27-9) (Novak, 1994b:l). Seznam referenc: v seznam referenc vključite vse uporabljene vire. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev ter v primeru istega avtorja po časovnem zaporedju izdaje. Knjige: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Morebitni podnaslov. Kraj: Založba. Na primer : Geertz, Cliffbrd (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth- Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje zbornika): Naslov prispevka v zborniku. V Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Na primer : Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V Martin Hewson in Timothy J. Sinclair (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55-72. Albany: State University of New York Press. Članki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izida članka): Naslov članka. Ime revije Letnik(številka): strani. Na primer : Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57(3): 632-42. Svetovni splet (WWW> Avtorjev Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno preko Internet naslov, datum dostopa. Na primer : Deleuze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno preko http://www.imaginet.fr/deleuze/TXT/240178.html, 10.1.2001. RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domačih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzije naj ne presegajo 1500 besed. Na prvi strani zgoraj naj bo v prvi vrstici napisano ime avtorja recenzirane knjige, v drugi z odebeljeno pisavo naslov in morebitni podnaslov knjige, v tretji vrstici pa je treba navesti sledeče podatke: naziv izdajatelja, kraj izdaje, leto izdaje dela in število strani. Recenzija se podpiše na koncu besedila. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 3/2003 Modro. Modro nebo, pod katerim rastejo sadovi narave. Modra gladina morja, kjer žeja postane brezkrajna. Modre odločitve: za zdravje, za naravo, za užitek in strast. Za Fructalove 0,2-litrske sadne sokove in nektarjev novi steklenički. Modri. Po dolgih letih so poglobljene raziskave pokazale, da lahko pri Fructalovih 0,2-litrskih sokovih in nektarjih izboljšamo le eno stvar. Stekleničko. Ustvarili smo modro obliko, da se popoln okus s strastjo zlije v harmonično celoto. v sodelovanju ^ naravo FRUCTAL d.d., Ajdovščina, Tovarniška 7, Slovenija BOJ KO BUČAR in IRENA BRINAR PREDLOG USTAVNE POGODBE O EVROPSKI UNIJI - REVOLUCIJA ALI STATUS QUO ANTE? JERNEJA KRAJNC ZDRAVJE IN NEENAKOPRAVEN POLOŽAJ ŽENSK V DRŽAVAH V RAZVOJU ANDREJ KOHONT ZAPOSLOVANJE PRI ZASEBNIH AGENCIJAH BLAŽ LENARČIČ PRIHODNOST IN RAZVOJNE DILEME SODOBNIH MEST V INFORMATIČNI DRUŽBI TJAŠA ŽIVKO KULTUROLOŠKI VIDIKI SOCIO-EKONOMSKIH EMPIRIČNIH RAZISKAV POLITOLOGIJA INFORMACIJSKE DOBE ANDREJ LUKŠIČ, SIMON DELAKORDA, TADEJ PRAPROTNIK, VASJA LUTAR