Dediščina Tone Pavček PESEM Jok potrgane strune. Rana, ki pod krasto še kar krvavi. Up, ki ponevedoma kane v brezupnost in te presune svetlo, nekaj, česar še ni. In pride milost kot pride hudo in stopiš v čas, ki ga živel ne boš, in pod bosimi nožicami vnukov dan zeleni od trav in bodljikavih rož. PESMI ZA STARO MAMO I Sedimo za mizo in vemo zatrdno: zadnjič smo tako skupaj: mati, sestra in jaz zadnji trije, edini živi iz naše družine. Sedimo, jemo in pijemo kislo vino. Beseda pade, se uleže in obleži brez odmeva. Karkoli že rečemo, ne velja, saj vsi trije 2 Tone Pavček vemo, da šteje le to, da smo skupaj in da vemo za gotovost negotove usode: zadnjič sedimo za mizo in se gledamo, ker se že jutri ne bomo več videli. Jutri bo za mizo sedla praznina. Danes je materin praznik. Zazvenijo kozarci zamolklo, nečisto, temno; zunaj valovi veter kot sumotanje vekov in meša dogodke in čase, kri, smrt in ljubezen. Blizu diše rože njenega rojstnega dne. In kakor od daleč v sredo resnice udari jasnost njene besede: Ne bojim se umreti. — V praznik je hkrati zavelo mrzlo in trdo, a nihče se ni zdrznil: od vsega začetka je bilo zraven in vsem je jasno, da smo dovolj sedeli za mizo, da smo dopili vino, da smo izpeli pesem. II Stopila si v nebo, v polnost neskončne praznine. V tebi ni ničesar, kar je še hip prej bilo, ne strahu in ne bolečine, vsa si dokončnost kot to belo telo, ki bo šlo trudno počivat. Stopila si s črnih hribov na ravno široko polje. Zdaj stopaš lahno nad brazdami njive, kot da te nese k izviru sila nepremagljiva, kot da ti v prsih polje lan ranih let in beg ene same krilate sinjine. Tako odhajaš in s tabo gredo angeli s hišnega kota, zibka, roka otroka, postelj s toplino rjuh, bežni duh veselic in ena sama dolga dnina. Dediščina Predniki belih prstenih lic te spremljajo in za vami ostaja sinja narahla sled, komaj vidna ko zgodovina. III Obljubi, si rekla, da ne boš več umrl take hude smrti od svojih rok. Obljubi, da ne boš ležal nem in bel pred mano kakor sinoči in vso to noč, ko so zvezde čudne in budne padale v jamo namesto rož. Videla sem te, si rekla, kako si mirno roko položil nase svetu m sebi sovražen, kako si odšel v neizmerno brezglasje in se vrnil k meni nem, tiho v moj konec zamaknjen, tih in prsten, a skoroda blažen. Ne delaj tega, si rekla, ostani po meni, si ukazala, po meni, ki moram stran. Ostani priča o neki Ani, ki več je ne bo za mizo med vami, a vas počaka na koncu njive, ko pride vaš dan. SLOVENSKE Nisi jih videl, ko so prišli PESMI okorno resni, tihi, v temnih oblekah, ožganih obrazov, nagubani, zgubani, z rokami velikimi — o, kako so le v njih nerodno držali cvet svojih travnikov! — nisi jih videl prednikov, predstavnikov zemlje, ki so prišli, ker jih je zvabil tvoj zadnji stih, 3 4 da te pozdravijo, se ti poklonijo prvič in zadnjič kot enemu svojih kot enemu izmed njih. Nisi jih slišal, peli so težko pesem zemlje, gričev, rodu, peli zateglo, otožno o nepremaganem zlu, ki nase roke polaga; v slovo so ti peti prišli in šli bi za tabo in s tabo, k rajnkim, v nebo, da jih ni klicala zemlja, da jdh niso vabile živali in s hišnega kota pozabljeni bog. II. Na pomaganje kličem in bijem plat zvona: zemlja bruha mrliče, kot da je kraj sveta, da živi doli padajo, da mrtvi gori vstajajo, da od črne zemlje do nebes vsepolno belih je teles, izmučenih od hudega, od uročenosti krvi, od ran življenja kratkega in od predolge večnosti. In ne zbude jih grom ne zvon ne vpitje na pomaganje: grobovi so postali dom za sanje neizsanjane in za Slovence scagane. Tone Pavček Dediščina III. Čudno, še se dogajajo čuda: čme rože po poljih cveto, črna vstajajo jutra, babica z vrha stolpnice leti v nebo, po vodi plavajo izdane neveste, fantje padajo v grob in postajajo zvezde. Čudno, še se dogajajo čuda: v mrtvem zvomku odhajajočim pojo zvonovi in bije še živim ura. Dan za dnem, noč za nočjo krakajo smrtne ptice: temni slovenski bog svoje vernike kliče. Čudno, še se dogajajo čuda: vsepovsod po deželi gre zlo svojo krvavo sled pušča, mi pa živimo, mi pa kar smo, kot da nam ni ne konca ne kraja. Le prastrah, skrit globoko v nas, nas zaznamovane izdaja. JALOVOST Nobene pesmi ni. Nobene milosti. Samo ta groza je. Samo ta žalost je. In tam na 2alah je grob, grudast grob. Nobene pesmi nisem napisal, nobenega drevesa zasadil, nobenega sina rodil; gluho v gluhem golta gluhoto jalovost se po krvi množi. Gluho. Jalovo. Kruto. 5 6 Tone Pavček Kač in kuščarjev kotla v prsno votlino mrazi. Črno sonce na nebu črno grozo zori. SKRIVANJE Kajne* samo skril si se, skril tako varno, tako temeljito, da še sam sebe ne najdeš? Kajne, skrit se mi tiho smejiš, ko te iščem za zidom, ko te iščem med mirto, oljkami, trtjem in v travah, ko te iščem na Žalah, skrit se mi tiho smejiš in čakaš z nestrpnostjo name, da me pofočkaš z enadvatri, da te odkrijem in za vekomaj najdem? Ka|ne, tudi tebi je že skrivanja čez in čez dosti? Igra je davno preč, kdor je še skrit, bo pozabljen. Pridi na piano sam, da se ta muka konča in da se v tebi jaz najdem. ZIDANJE Od tal, izpod tal, od tam, kjer si ali si bil, iz strahu temne prepadnje, iz brezna zadnje noči, od vsepovsod valim in vlačim navkreber znova vogelne kamne in drobceni prod za nestalno stavbo obstoja; smrt mi dobročudno stoji ob strani, smrt — besednica tvoja, ki ve, a ne reče, da ne pridem nikoli k vrhu in niti do krova. A moram. Ker je ukazano. In hočem, ker je to najino. Tvoj je kamen za temelj in zid, na tvojem srcu je ležal, tvoja kri je izpirala prod, v tvoje telo se sesipala zemlja, še preden postal si del nje. Jemljem iz ust jo, z oči in z dlani, jemljem nalahko, kakor da vlečem ali da vlečeva skupaj iz vrelca večnosti vodo, iz tvoje za neko drugo strugo, za vračanje v neko drugo življenje živim in žejnim na vbogajme. SPREMINJANJE K tebi hodim kot k beli cerkvi na hribu na črno žalost oprt. Prijazne kače se umikajo k zidu in ti mi polagaš brv v večnost, ki imaš jo za večno, in v svoj prekratki dan. Stopam in komaj odganjam senco, ki je nadte prišla, da bi videl ustnice mrtve, a vendar žive, kako se pregibljejo brez glasu: tako se morda spreminja molitev v pesem ali temota v luč. 7 Dediščina 8 Tone Pavček A rok si več ne podava. Moji, dvignjeni k tebi, malici krč, iz ene tvoje raste trava, na drugo pada dež... ŽIVLJENJE Nisi se izgubil kot zven V DVOJE v tihoto, med sence pozabe ali kakor beseda, ki je izgubila pomen in izginila iz uporabe: iz tvoje smrti živim, kot raste bilka iz tvojega grla. Tiho njen glas zveni in z njim sva oba živa in oba mrtva. ¦ Tako se zalotim, da kdaj pa kdaj hodim po neki senčnati pokrajini prednikov in se čudim, zakaj si ti, tako mlad in svetal, med njimi, a včasih, tako na večer pod lokom zarje z mano posedaš in prebirava življenja vsakdanji drobir v skoroda zemskih besedah. ¦ Nisi se izgubil kot zven v tihoto, nisi odšel v nič in v pozabo: po tebi merim stvarem pomen in tvojo pesem skušam peti za tabo. NASELJEVANJE Dan na dan te naseljujem z besedami, s temi bednimi, z zvoki in toni, ki temni tonejo v vsakem zatonu dne: kakorkoli se trudim, te ne izrišem, te ne sestavim, kot da te pisem v pesek, kot da te diham v veter, izgubljaš se v daljo in vse bolj vem: nimam te, da bi te objel, kakor objemam žalost. 9 Dedličlna Umolknil bom. In ko bo tihota dodobra stopila vame in postanem del nje, se mi oglasiš, bilka v vetru, stopinja v pesku na poti k tebi in me naseliš sam ne več z besedami, a kakor biser, ki bije temno in toplo sije v školjki srca. DREVO Vse si, kar si bil in kar nisi bil nekoč na tem svetu, a tudi to, kar si, ne več minljiv, na nekem drugem planetu ali v grobu r i ali le v meni: zvezda, blaga svetloba, stih pritajeni, tiha utrujenost. zbranost in vsepovsod, na zemlji in nebu: rana. Nobene besede ne boš rekel v pozdrav, nobene ti jaz ne bom dahnil, samo nasmeh bo na obrazu igral, (tisti, ki z njim si preminil) Vse si, kar si bil in kar nisi bil, a včasih se zdi, da nisi vse to, da si, preprosto, drevo, ki lovi v veje pesmi, svoj trpki sad, in jaz hodim počivat pod krošnjo njegovo, v tvoj mrtvi hlad. GOLOBI Na dan, ko se vrnejo beli golobi na prag (vse ptice in vse ljubezni bom rabil), preden potrka na vrata roka neveste črne, se vrneš •t ¦ i, ves mil m blag in me s seboj v svojo večnost povabiš. 10 Tone Pavček in jaz od miline bom ves vztrepetal, ko se me boš z velo roko dotaknil. In tako bova stala in bova ostala skupaj, sama, zaznamovana za neustavljivi tok potovanja ljubezni in pesmi od rok do rok in ptice bodo letale z nama in nama kljuvale drob.