Vojanov: Luč.
353
on sam, in ko je zapazil, da jih je tudi kdo drugi zasledil, je bil to zanj vselej majhen udarec. Tudi s skale na drevo si je gobar napravil pot, ako ni bilo drugače mogoče priti do gobe. In čim dalje je šel, več je nosil, vesel pa je bil tem bolj, čim teže je nosil. To je vsak gobar pristavil, ko ti je pripovedoval, in meni nasproti je navadno še rekel: »Saj ste lovec in veste, da lovec ni nikoli bolj truden nego takrat, ko gre prazen domov.«
(Dalje prihodnjič.)
I
kač.
z podstrešne sobe mrzle revež zadrevi obupno se v palačo razsvetljeno, kjer done akordi zvonki, kjer se brati smeh z zdravico in bleste se v zlatu kamni . . .
v
»Cujte, žena mi umira!
Lakote mi mrje silne
na bodečih, mrzlih deskah . . .
Le še žrebljev potrebujem,
pa ji zbijem rake v tesno.
Pest krepčila mi vrzite
za družico!
Kaj, gospod, če jaz poginem!
Ona pa je mati —  mati —
Voščenic je polno tukaj,
dajte eno, milostivi,
da ženici mroči
stisnem v roko ji koščeno.
Lepo prosim — na kolenih.
Le pred Bogom poklekujem!
Danes pa mi žena mrje . . .
Vidite me ... na kolenih . . . r«
»»Proč, berač, ne kali danes gostom svetlim lepih uric!
»Ljubljanski Zvone 6. XXIII. 1903.                                                                                               23
354
Marica II.: Ljubica in morje.
0
Skoro še za nas premalo bo sladčic do zore zlate. Svečo rad bi ? He, ne vidiš, da premalo še v dvorani je žareče razsvetljave?««
Ulice so polne šuma.
Vpitje v zimsko noč prodira,
lizajoč se plete plamen
iz palače bogataške,
kjer je vrela radost hrumna.
Iz podstrešne sobe gleda skozi temno lino revež, kako šviga plamen k nebu. Lahko gladi mrzlo lice svoje drage mrtve žene in v temo šepeče blazen: »»Luč prižgal sem ti, družica, luč za uro tvojo smrtno in pomogel skopim vragom do žareče razsvetljave ... Hahaha . . .««
Ljubica in morje.
b morju je ljubica moja doma ... Z menoj kakor morje z valovi igra  se, v naravi se njeni vpliv kaže morja, ki šest ur pojema in šest ur spet rase.
A ladjica moja prav lahka je stvar nestalnega, gladkega, drznega teka . . . K predragi jo žene le plime udar, od nje pa jo tira ljubavi oseka.
Vojanov.
Marica II.