Cene Kopčavar
PROBLEMI PRI POUKU SLOVENŠČINE NA SREDNJIH TEHNIŠKIH ŠOLAH
Srednje strokovno šolstvo je danes spričo industrializacije in vse večjih potreb civilizacije tako naraslo, da stopa pred nas kot pisana, zapletena, številčno izredno močna skupina našega šolstva. In ta ima pri pouku materinega jezika in literature specifične probleme, o katerih se je doslej v naši javnosti, v slavističnih strokovnih organizacijah, pa celo med našimi nadrejenimi prosvetnimi forumi malo govorilo. Naša strokovna društva in prosvetni forumi imajo še vedno pred očmi predvsem gimnazijo, kadar skrbe za materinščino, pa čeravno sta današnja stvarnost in prosvetna politika gimnazijo postavila v drugo vrsto. To se kaže tudi v številkah. V preteklem letu je bilo na srednjih
12
strokovnih šolah v Sloveniji 8509 učencev (brez učiteljišča), na gimnazijah pa 7560. Še več: prvič se je letos zgodUo, da se je del dijakov vpisal na gimnazijo šele potem, ko je bil pri sprejemnem izpitu za srednjo strokovno šolo odklonjen. Vse to nas postavlja pred dejstvo, da bo večina naše inteligence v prihodnje šla preko strokovnih šol v življenje ali pa na univerzo. V-vsakem primeru bo srednja strokovna šola tista, ki bo dajala tej množici končno splošno izobrazbo. Kakršna bo ta šola, takšen bo humanistični profü večine naših izobražencev. In ni vseeno, kakšne bodo glede tega odločitve v prihodnje. Že tu bi namreč rad opozoril na nekaj, na kar se bom pozneje še vrnil: da je namreč v premikih strokovnega šolstva, kot se nam kažejo za prihodnost, ogrožen tisti cilj, ki ga je naše šolstvo v duhu marksizma zasledovalo ves čas po vojni: vzgojiti humanistično osebnost, v kateri bodo čustvene in umske moči enakomerno razvite, osebnost, ki ne bo enostransko strokovno razvita, marveč bo na svojem delovnem mestu pomenila nekaj več kot samo strokovno moč.
Tako se nam ob tem zborovanju prvič nudi izredna priložnost, da se o teh stvareh pomenimo, da pridemo v nekaterih vprašanjih na jasno, predvsem pa ' poskrbimo, da bomo v prihodnje tesneje povezani. Doslej nismo bili enotni ne v številu ur, kaj šele v naših načrtih. Vsak je delal po svoje. Spričo reforme strokovnih šol bo tesnejša povezanost nujno potrebna, če ne, bomo v svoji razdrobljenosti preveč ogroženi.
Govoriti o problemih strokovnega šolstva je prav zdaj na moč težavno, ker stojimo pred reformo, ki bo profil teh šol bistveno spremenila. Zato sem se odločil, da se v referatu izognem obravnavanju vprašanj, ki so vezana na sedanjo štiriletno srednjo strokovno šolo in njene pomanjkljivosti. O tem bi bilo zdaj nesmiselno govoriti, seveda pa nas lahko izkušnje iz preteklosti bogate pri formiranju stališč, ki jih moramo nemudoma zavzeti do stvari, ki se pripravljajo.
Morebiti najprej o ciljih materinščine na strokovni šoli. Prvi hip bi jih človek morebiti identificiral z gimnazijskimi. Pa ni tako. Naši cilji so veliko širši in naloge tega predmeta veliko pomembnejše, dijak pa, s katerim imamo opravka, precej različen od gimnazijskega. Ta ne bo šel na filozofsko fakulteto. Abstraktno mišljenje, ki prihaja pri našem predmetu prvenstveno v poštev, mu je težavno. Njegovo mišljenje je neprestano navezano na konkretno, predstavno. Za estetske vrednote ima manj smisla kot gimnazijec, ni pa lepote nič manj željan. Z emocijo in razumom že odklanja tisto, kar mu za stroko in življenje ni nujno potrebno. Med nepotrebnim se kaj hitro znajde tudi slovenščina. In tu smo pred problemom, o katerem je tako prodorno govoril na zborovanju Paternu. Bodimo odkriti in priznajmo si: kolikokrat začutimo v sebi dvom nad smiselnostjo 'Svojega početja: dijaku množimo znanje, njegova emocionalna in moralna zavest pa ostajata neprizadeti. In pri tem smo sami zmedeni: kje so tiste vrednote, ki bi govorile današnjemu mlademu človeku? Kakšen je ta in kaj hoče?
Naj ne razvijam dalje te misli! Poudarim naj samo eno: naš predmet bi moral bogatiti emocionalno in moralno zavest mladine, ki je predmet naših pedagoških in ideoloških prizadevanj, mladino, ki raste v socialistični stvarnosti 60-ih. let. Kakor je ta ugotovitev enostavna, je pot do uresničenja zapletena in silno težka, ker je v zvezi s prerodom naše vede in še marsičim drugim. Naša dobra volja ostaja tu brez moči.
Slovenščina je dalje na strokovni šoli poleg zgodovine in zemljepisa edini predmet, ki mladega doraščajočega dijaka seznanja z zaMadi kulture lastnega
73
naroda in človeštva. Zato bi bilo čisto napak, če ne bi slavist pri svojem delu izrabil sleherne priložnosti, da po svojih močeh, zmožnostih in znanju seznanja dijake tudi z drugimi vejami umetnosti, in to z ekskurzi na vsa tista področja, ki posegajo v njegovo stroko. Z ekskurzi, pravim in v zvezi s snovjo. Nisem namreč mnenja, da bi moral slavist opustiti sistematsko delo v svoji stroki in postati nekakšen vsevedec za vse mogoče in nemogoče. Povedati moram, da nas bodo v kratkem dosegle takšne zahteve. V strokovni šoli se namreč že srečujemo s tendencami enciklopedičnega spajanja posameznih strok. Tudi za slovenščino se omenja možnost, naj bi bila enciklopedični umetnostni informator in nič več. Kaj bi se s tem zgodilo? Na veliko bi začel uspevati diletantizem in sistematika dela bi bila težko mogoča.
Druga naloga slovenščine na strokovni šoli je, da dijaku razvija in utrdi jezikovno znanje. Pogostoma namreč poslušamo očitke, da našd dijaki vedo mnogo podatkov iz slovenske literarne zgodovine, pisati pa ne znajo. To drži! Kajpak ne zadeva krivda samo nas, marveč je v tesni zvezi z našo osemletko. Dalje bi morali pri našem predmetu poučevati poslovno spisje. Kritično bi morali obravnavati jezik strokovnih tekstov, se spuščati v kritiko tehničnega izrazoslovja. In še se mi zdi važno, da bi vadili dijake v samostojnem nastopanju in govorništvu. Tako bi vzgojili človeka, ki na svojem delovnem mestu ne bo le strokovno specializiran, marveč bodo njegove vmiske zmožnosti veliko večje: to bo zavesten, razgledan, osveščen, kulturen upravljavec naših podjetij, človek, ki ne bo le ozek strokovnjak, marveč osebnost. In glejte, zanimivost! Vse kaže, da se bo zdaj, po petnajstih letih življenja v socialistični družbi za ta tip človeka začel boj. Do sedaj so ga zagovarjali z najvišjih forumov, sedaj pa ga že ogrožajo prakticistične tendence. Pričakovati moramo, da se bodo te okrepUe, ko bodo strokovne šole prešle pod kompetenco strokovnih združenj. To se bo zgodilo po 1. januarju, ko bo strokovno šolstvo tudi gmotno odvisno samo od tiste veje narodnega gospodarstva, h kateri sodi, in bo to določalo profu strokovnega šolstva. Te tendence ogrožajo število ur slovenščine, pa tudi dosedanji profil tega predmeta. Ne bi se rad spuščal v navajanje tega, " kakšni so prvi valovi prakticizma. Navedem naj samo to, da so na moč presenetljivi.
Pred nami je reforma strokovnega šolstva. Sedanja tehniška srednja šola n. pr. bo razpadla. Uveden bo dvostopenjski štuidij. Kolikor mi je znano, bo tako tudi z drugimi strokovnimi šolami. Po prvih dveh letih bo dijak tehniške šole odšel v produkcijo kot kvalificiran delavec. Drugi pa bodo študij naida-Ijevali na višji stopnji. S tem stopajo pred nas nove naloge glede učnih načrtov. Doslej smo se ravnali po gimnaziji, le da smo obseg snovi nekoliko skrčili. Zdaj bi bilo to napak in tudi nemogoče. Prvi dve leti bosta študijska enota. Tudi iz našega predmeta naj bi učenec dobil zaključeno znanje. Mnenja sem, da bo to v celoti neizvecUjivo. Ce naj se prvi dve leti likvarjamo predvsem s praktičnimi potrebami jezaka in poslovnega spisja, bi bili dve leti na višji stopnji prekratki za količkaj temeljit pregled najpomembnejših del, tokov in osebnosti iz slovenske in svetovne literature. Razen tega ne bi našli časa za osnove literarne teorije: na prvi stopnji ni potrebna, na drugi ne bi utegnili. Ker lahko z gotovostjo računamo, da bo večina učencev šla na višjo stopnjo, bi kazalo na ta štiri leta vendarle gledati kot na celoto, le da bi bü na nižji stopnji poudarek na praktični rabi, na višji pa na približevanju estetskih vrednost iz slovenske-in svetovne literature ter na ekskurzih na tista področja vimetnosti, ki so z literaturo povezana. Ne bi se spuščal v podrobnosti, kako to izvesti. Dodati pa
74
moram, da bi bilo posebej treba sestaviti učni načrt za tiste dijake, ki bodo kot kvalificirani delavci prišli na višjo stopnjo. Ti bodo imeli malo ali nič splošne izobrazbe, malo podlage iz materinščine, malo sposobnosti za abstrakcijo. Z dotokom teh učencev moramo računati že v prihodnjem šolskem letu. Načrtov ne bomo dobili od nadrejenih organov, zato se mi zdi, da bi bilo najprimerneje, da jih v grobem osnutku izdelamo tu. Tako predlagam,, naj se ¦ določijo ljudje, ki bodo sedli za mizo in se lotili tega posla. S temi predlogi bi potem enotno nastopUi pred nadrejenimi forumi. Naj pripomnim, da na tehniških šolah v Ljubljani nove učne načrte že zahtevajo od nas.
Dalje bi se rad pomudil pri številu ur, ki so odmerjene slovenščini. Do sedaj smo imeli po tri ure, ponekod nekaj več, drugod manj. Bilo bi iluzorno, da bi se potegovali za večje število. Dijaki so na strokovnih šolah preobremenjeni. Zato se v vseh predmetih skuša število ur skrčiti. Zdi pa se mi tudi, da nam tri ure zadostujejo. Tako predlagam, da bi se v prihodnje borili za to, da nam po 3 ure ostanejo za naprej, in to na nižji in višji stopnji. To števUo ur naj imajo tudi kvalificirani delavci, iki bodo iz produkcije prišli naravnos.t na višjo stopnjo.
Naj omenim še učne pripomočke! Kar zadeva berila, sem mnenja, da bi se bilo lahko vskladiti z gimnazijami. Antologijski priročniki, ki so v načrtu za gimnazijo, bodo prav tako služili tudi nam. Silno koristno bi bilo, če bi dobili kratek pregled literarne zgodovine. Koliko zamude in dela bi s tem odpadlo in koliko prijetneje bi bilo pri urah slovenščine! Sicer pa mislim, da je enaka knjiga potrebna tudi gimnazijam. Tako bi po mojem mnenju ne bih potrebni posebni napori, da se tudi na strokovnih šolah uredi to tako pereče vprašanje. _
Rad bi se dotaknil še personalnega vprašanja. Na srednjih strokovnih šolah uče v pretežni večini ljudje s fakultetno izobrazbo. Mislim, da bi spričo tega, da precejšnje število slavistov-profesorjev poučuje na osemletkah, morali postaviti brez izjeme pravilo, naj na rangu srednje šole uče slovenščino pro-fesorji-slavisti. V preteklem šolskem letu so na teh šolah učili po podatkih, ki so mi bili dostopni, trije predmetni učitelji in sedem filozofov, ki niso slavisti. Mislim, da bi bilo to eno vprašanj, ki bi jih novi odbor Slavističnega društva moral urediti.
Poseben problem so vajenske šole. Te sicer ne sodijo v okvir mojega referata. Ker pa prihajajo iz njih dijaki na strokovne šole, včasih kar v višje letnike, bi kazalo spregovoriti tudi o tem. Iz leta v leto ugotavljamo, da je nivo teh dijakov globoko pod povprečjem, da znajo veliko manj kot dijaki iz osemletk. Zato jim dela slovenščina veliko preglavic, celo tistim, ki so v strokovnih predmetih dobri. Teh dijakov ni tako malo. Ce vzamem za primer prvi letnik na lesnem oddelku tehniške šole v Ljubljani, lahko ugotovim, da so v večini. Nisem podrobneje raziskoval vzrokov za takšno stanje, ni pa jih težko ugotoviti. Za vajenske šole se malo stori, kar zadeva skrb za materinščino. Kdo skrbi tam za učne načrte, kdo jih pregleduje, kdo opravlja inspekcijo slovenščine, predvsem pa: kdo tamkaj uči? Večinoma učitelji, ki se za pouk materinščine niso posebej kvalificirali. Tu bi morali postaviti načelo, naj na teh šolah uče vsaj predmetni učitelji. Poseben odbor naj pregleda učne načrte in delo. Vse to naj vzame v svojo skrb Slavistično društvo, če bodo vajenske šole sploh še obstajale v današnji obliki. Govori se namreč, da jih bodo ukinili.
Za konec še poseben predlog. Strokovno šolstvo se je tako razraslo in naloge predavateljev slovenščine so tako pomembne, da bi mu bilo treba v naši organizaciji posvečati veliko več skrbi kakor doslej. Strokovno šolstvo bo prišlo .
75
iz kompetenc prosvete, tedaj bo izpostavljeno v splošno izobraževalnih predmetih nekaterim nevarnostim. Zato predlagam, da se najde pot za trdnejšo povezavo morebiti v slavističnem odboru samem ali pa v posebni komisiji za strokovno šolstvo, ki bi delala v okviru Slavističnega društva. Ce bi se odločili za drugo varianto, bi bilo treba komisijo postaviti takoj, se pravi zdaj na zborovanju.
Zaključim naj z ugotovitvijo, da so problemi, ki sem se jih dotaknil, prav zdaj nadvse pereči. Zato terjajo naglih dejanj in odločitev.