13 Keimmichlova povest podomačena — Z dovoljenjem založbe »Za božjo voljo, zakaj pa ne?« »Pametna bodi, Milka, in poslušaj, kaj ti pravim! Ne bilo bi prav, ko bi zdaj na dolgo vlekla svoje znanje in leta in leta tičala skup in se vdajala zaljubljenosti. Taka reč bi Bogu ne bila po volji. Kako Je z nama, to veva zdaj in s tem je dovolj. Dokler naju pred oltarjem ne zvežejo, ne bova snudila eden okoli drugega. Bolj ko stopiva čista v zakon, bolj nova in večja bo najina sreča tedaj.« »Habakuk, ti si strašno pobožen in moder. Kje si se tega naučil?« »Moder žalibog nisem, pobožen pa še manj -— ali rad bi bil pobožen in moder. Marsikaj sem bral, marsičesa sem se naučil — moj skrbnik Luka in posebno še gospod Domnik sta me. Ta mi je vedno dopovedoval, da mora mlad človek biti pošten in čist do na kraj kraja svojega srca — potem bo vedno vse prav.« »Cista in požtena bi tudi jaz rada bila; ali mene nihče tega ni učil. Habakuk, nauči me! Poslušala te bom in ubogala.« »Dobro in brumno dekle si, Milka,« jo je po- hvalil. »Zdaj skleniva, da se ne bova vdajala zaljub- ljenosti, dokler se ne oženiva! Ali ti je prav tako?« »Da, prav mi je. Tebi na Ijubo vse rada storim.« »In Bogu na ljubo, kajne, Milka? Na Boga mo- ramo najprej misliti, da je njemu prav.« »Saj zdaj že mnogo več mislim na Boga kakor prej.« »To sem ze videl in zaradi tega te imam še rajši.« Nekoliko sta pomolčala, potem je dejal on: • »Zdajle pa bova svoj sklep koj začela lzvrševati. Jaz ti rečern spet ,gospodična' in ,vi', da bo tako, kakor da ni nič med nama.« »Ne, ne,<; se je upiralo dekle, »tikati me pa zmeraj moraš in po imenu me moraš klicati.« »Dobro! Rekel bom .gospodična Milka', tikati pa te ne morem. Ljudje naj ne čujejo, da sva si kaj bliže!« »Vsaj na pošti, če sva sama, ali če se drugje kje na samem dobiva, moraš z menoj po cloraače govoriti.« »Ni mogoče, gospodična Milka. Zagovoril bi se lahko tudi tedaj, kadar bi biŁ kdo drug zraven. Viikanje pa bo za naju sama tudi dobro; bo kakor stena, ki nama bo branila, da se ne spozabiva.« »Ali me imaš tako malo rad?« »Žalibog da te imam vse preveč rad! Zaradi tega nioram gledati, da ne napravim kake neumnosti.« »Ti grdi, ljubi fant!« »Vi brumna, ljuba gospodična! . .. Zdaj pa konec «a danes! Vi pojdite zdaj domov, jaz pa bom šel še kaj više.« »Ali me ne boš spremii?« »Da bi kosi za nama žvižgali, ljudje pa ob oči prišli od samega strmenja, ha? — Pamet, gospodična, pa pridni bodite!« Dal ji je srečo in, ko rnu je dekle roko krepko stisnilo, jo je naglo umaknil. »Srečno, gospodična Milka — lahko r.oč — na svidenje jutri!« Mahnil je po stezi v gozd in se ni več ozrl. Sonce je že zdavnaj zašlo, v dolu je bilo mračno, hribi zadaj pa so še rdeli od večerne zarje. IX. Ljubljana dne 15. septembra 1919. Spoštovana gospodičtia Milka! •*" Eopet sem tu na učiteljišču pa Vam hitim pisati, da ne zamudim Vašega Ijubega godu. Kaj vse Vam želim! Mislite si, kar si lepega, dobrega in blagega misliti raorete: to vse Vam prisrčno želim. Naj Vas Bog blagoslovi in naj Vas ohrani zdravo in zadovoljno! Vaše zadnje pismo, ki je v Podkraju obležalo, sem šele pred osmimi dnevi dobil. Bil sem namreč skoraj vse počitnice v Celju pri nekem tovarišu, ki sem ga moral poueevati; prav dobro mi je bilo tam. Da ste s svojo novo službo v Dobravi zadovoljni, me veseli. Bal sem se, da Vas je premestitev bridko zadela. Pri Št. Petru Vas zelo pogrešajo; da, prav žalujejo za Vami. Novi poštar, ki je prišel na Vaše mesto, je siten in ne zna z ljudmi. Seveda, Vi ste Šentpetrčane razvadili. Vsakdo pravi, kako škoda je, da je morala gospodična Milka drugam. Ko bi bil na ljubosumnost nagnjen, bi me taka hvala morala res gristi; ali jaz sem je brezmejno vesel. Mojo sliko bi radi? Naka, gospodična Milka! Prvič: v tem času sedmih suhih krav js fotografiranje zame vse predraga reč — in drugič: prav nič bi se takemu staremu, kosmatemu samcu ne podalo, ko bi dajal svojo lepoto malati. V skrbi si zame nikar ne bodite! Ko druge poučujem, si toliko že zaslužim, da se bom prebil. Tudi gospod Domnik, ki je pred kratkim postal župnik pri Št. Juriju, mi pomaga, če sem v stiski. Zdrav sem in poln vedrega zaupanja. Čeprav se mi lani ni posrečilo, da bi bil razred preskočil, kakor sem prej zmeraj upal, se bom letos potrudil, da si to leto pridobim. Da se mi s študiranjem tako mudi, tega ste Vi krivi, gospodična Milka. Ali nikar si zaradi tega nič ka^ ne očitajte! Zdravi mi ostanite! Prisrčno Vas pozdravlja vdani Habakuk. Ljubi! Dobrava dne 20. januarja 1920. Za božič in novo leto si me pa res zelo kratko odpravil. Zdaj pa Ti jaz tudi ne bom več pisala tako dolgih pisem; saj ne vem, če jih kaj prebereš. Pa še zaradi nečesa Te moran okregati. Saj vendar veš, kako željno čakam, da pride kaka beseda od Tebe. Ali le redko mi pišeš in, če mi že pišeš, mi pišeš to in ono, le kako ljubo, prisrčno in toplo besedico — to pa zaman iščem. Ali nikar! Saj Te nočem kregati, ničesar ti ne obiram, ljubi. Saj vem, da imaš dela čez glavo, in tudi med Tvojimi vrstami znam razbrati, kar mi skrivaš, da me imaš rad, prisrčno rad. Meni je še kar dobro. Le plačo imam tako majhno. Ko bi bilo koj zaradi mene, bi ne rekla nič; ali zaradi Tebe me grize — prav za prav zaradi naju obeh. Morda si najdem kako bolje plačano službo; tedaj bom pošto pustila. Pred štirinajstimi dnevi sem bila doma, ker mi je ujec hudo zbolel. Zdaj je že bolje. Materi sem povedala, da sva si dala besedo. V začetku ji ni bilo Bog ve kako prav. Ko pa sem ji povedala, kako priden, pameten in dober si, je privolila in zdaj upa, da bo kdaj še pri nama živela. Na Št. Peter moram večkrat misliti. Pomisli, oni dan me je celo nekdo od Št. Petra obiskal! Kdo, tega ti ne povem, da boš malo radoveden — in še ljubši bi mi bilo — mičkeno ljubosumen in mi boš kmalu spet pisal. Zanalašč bom danes kratka in zaključujem pisanje, ker Ti je pri mojih dolgih pismih dolg čas. Sicer pa mislim vedno nate in sanjam o Tebi in molim zate. Ostani miden in zdrav, da Te bo imela Tvoja Milka, ki Te prisrčno pozdravlja! (Dalje sledi)