Pesmi
Igor Malahovsky
GRABLJIČI    Prišel je z vrečko v roki in potrkal,
podržal za rebro kljuke; ko so ga spustili noter, je s koščevino roke zgrabil za steklenico in srebal, srebal;
mraz kapelj z obrazov ga je zbudil, ga je zbodel,
da se je odpravil na hitro po trhlih dlakah trav, tja gor na breg psov in ogljenih grabljičev; grabili so izrabljeno dračje in ga nosili na kup in ga kurili s pohojenimi ognji, s preperelimi dimi in topo poplesavali, ogljeni grabljiči s kamni v žepih, z žerjavico na podplatih; kar tresli so se
688
v pepelu grabljenja,
v zagrabljanju olesenelih zob,
v vajenem zamahu,
v odtrkljanju
med grabljenjem;
živa meja z njihovih senc,
iz trsja medsenc
jih je zapirala,
jih skobla in hitro praznila,
grabila s teles,
snemala z obrazov,
da so z zalepljenimi sklepi
oskakovali od sebe,
klenkali med hladetino krtin,
med zemljo in drobnikasto travo,
ki se je ponujala in stegovala,
legala med pesek,
ki pa je nisi opazil,
nisi maral,
nisi hotel,
samo napol si tekel,
poltek,
ki se ti je zapletal,
ko si se bližal na asfalt,
na tisti prekleti rob pod tabo,
tako blizu pod snopi tvojih korakov,
in grabljiči v strganem krogu okoli,
ki so hoteli povezovati,
natančno vajeni z jeziki in kožo;
snopi,
krhki povezki,
ki so jih vezli iz tebe,
in vlekli navzgor do ognja,
do prasketanja,
do pepelnatega pojenjavanja,
pod sklade naličnikov
njihovega glasnega in zmetenega
in zarjavelega molčanja------------
689
Pesmi
Igor Malahovsky
KLJUČAVNICA    Krvavkast papir so previdno nastavili na domače stopnice, z govorili pa opotekali po sobah, se drobili in hitro včrepinjali s sluzjo podplatov, vratov in te spustili čez; sluzarji,
globoko v pristriženih ramah, globoku v medsmehu, v prasketu govorilk z žarkimi besedičenji pod tvojo glavo, s sprijetimi in strdelimi lasmi; vonj po deževnih oblekah, po mrzli vodi v rokavu te je skominjal v pajčevnico gledanja, ti jemal trlico upanja, mravljinčje nitke, ki so jih s slabimi členki predli v ranjeni topel rob, zazrti v mlečna stekla plimovanja glasov, zakrivljenih žebljev, izpiljenih
v tvojem nasedanju, v vseh govorilih, v prasketu zob; napisali so, narisali, nagrebli te
s suhimi iglami korakov v travnato rušo, v skalnato jaso in ti niso nič pustili, ničesar kar bi te lahko spominjalo, kar bi te skušalo vrniti; najstarejši je kliknil s ključavnico, najstarejši se je spomnil, da bi lahko vseeno,
690
Pesmi
da bi se lahko zmotil,
da bi lahko spotaknil prste v dlani,
cvetlice,
ki bi ti jih lahko prinesla;
spomnil se je na ključavnico
in jo mazal s perjem,
pomakal v olje svojih medmisli
in sunkoma zapiral;
z razcefranega papirja s stopnišča
pa na hitro odmečkaval
vse tvoje drobencljave
in usahle koreninice
s korakov----------
PRIHAJALEC    Ti pa se nisi mogel spomniti; vse tisto brezovje okoli in okoli s šumečo rjavo podrastjo, z zarjavelimi iglami vej, brezovje, brezovje, brezvejevje,
sekiraste trske po mahu po sproženi zemlji, po odpadli strehi krošnje; nisi in nisi se mogel spomniti, prihajalec pa se ni nič bal, bolščal je skoz bledikave sence in ti dihal tenek dim v obraz;
igral se je z oprijemalkami, cingljal z okostjem in se plitvo režal in se samo praskal po hrbtišču, po olistanem bobovcu, bradati čeljustnici, skrilu zobovja; samo tanko se je režal v tvoje drobencljanje, v golo brezovje tam spredaj,
691
Igor Malahovsky
šibje pred obrazom,
ki pa ga nisi mogel potrgati
z dosegom rok,
ki so ti vseeno,
prav vseeno bile in vsekavale ranice,
pikale po zavijanju glasov,
ki si jih vedno znova in znova pohodil,
odganjal od sebe,
tekal proč,
ali pa se jim opotekal,
pijan od rdečine na vratu,
v lastnem dežju krvi;
hlastal si za njim z dežniki,
z žličkami srebanja,
bledenjem sence;
prihajalec pa se ni prav nič pretvarjal,
sprenevedal,
na hitro je pristopil
in s kavljem potegnil
drobljivo črno fresko tvoje sence
v ovojnico in jo skril v pazduho
med vegastim tekom nazaj-------------
OBPOTNIK    Ni mogel verjeti, ni si upal vskočiti v lastne korake, tekel je samotek poleg, stegoval roke, da bi ujel srajco, le rokav,
topel odsev dlani; pa so se mu privoščljivo hahljali češ: kaj boš ti slamnjač, samotek, obpotnik
na kamenju in megli ki ti zaleplja veke, da jih ne moreš niti pripreti, počiti utrujene od beline dnevov — klopotcev;
692
693
Pesmi
mehkoba trav je ostala
tam daleč zadaj,
z murni in prvim senom,
obpotek pa mu je grizel podplate,
pa mu je srebal sokove in moči,
krvavkasta sled se je vlekla za njim,
vendar tekel je samotek
polslišno
in topo vdano
in stegoval je roke,
da bi jih ujel,
si vsaj za trenutek v njih
odpočil samoto,
obpotnik------------