12–2005 

Od Problema Y do danes 

N
a 
k
r
a
t
k
o 
o 
r
a
z
v
o
j
u 
b
a
l
v
a
n
i
r
a
n
j
a 

• Gregor Šeliga 
Balvansko plezanje (angl. bouldering) se je pojavilo z razcvetom alpinizma v sredini 19. sto­letja. Švicarski gorski vodniki so večkrat plezali po odlomljenih skalah oz. balvanih. Predvsem v deževnih dneh so tako vadili tehnike plezanja in se pripravljali za vzpone v večjih stenah. Balvani se ponavadi nahajajo v bližnji okolici sten, skoraj bi lahko rekli, da kar v baznem taboru. Kmalu so ugotovili, da je stvar zanimiva in vedno večkrat so plezali po balvanih tudi v lepem vremenu. Najve­čkrat so se na vrh povzpeli po lažji strani ter se ta­ko izognili problemu, ki danes predstavlja bit bal­vanskega plezanja. 
Problem Y 
Kdaj so prvi ljudje »praskali« po majhnih ska­lah verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Svoje »pod­pise« so pustili na vrhu marsikatere manjše stene ali skale, na katero je bilo potrebno splezati. Tako najdemo v plezalnem področju Hueco Tanks v Teksasu na vrhu nekaterih balvanov skice iz razli­čnih obdobij človeške zgodovine. Iz leta 1830 ob­stajajo zapisi, v katerih se skupina mladih Pariža­nov navdušuje nad lepotami Fontainebleauja in kjer je omenjeno tudi plezanje in skakanje po bal­vanih. 
Ločeno od razvoja balvaniranja v Fontaine­bleauju je nastala zgodba o prvem balvanskem plezalcu. To je bil angleški advokat Sir Oscar Ec­kenstein, odličen gimnastik, ki je bil sposoben na­rediti zgib z eno roko. Že leta 1880 je v Lake Di­strictu splezal prvi dokumentiran problem, ki ga je po obliki razpoke v tem položnem balvanu po­imenoval »the Y problem«. Njegov dober prijatelj in odličen alpinist tistega časa Aliestar Crowley je zapisal, da on in ostali najboljši alpinisti takrat ni­so uspeli v ipsilonu. To, da so ostali plezalci prišli v Lake District samo zato, da bi uspeli v tem pro­blemu, pa kaže razvoj in filozofijo balvanskega plezanja. Ni šlo več zgolj za trening za gore, zače­li so se preizkušati in želeli uspeti v bolj komple­ksnih in fizično zahtevnejših gibih. Eckenstein je bil tako prvi pravi mojster tega športa, ki je, poleg tega, da je postavil nova merila v težavnosti, po­kazal tudi pravo pot razvoja balvanskega pleza­nja. 

»Font« 
Francozi so medtem odkrivali čare Fontaine­bleauja. To področje, 60 km južno od Pariza, je ve­liko kot Ljubljana z okolico.V kraju Fontainebleau živi 20.000 prebivalcev in ponosno skrbi za Napo­leonovo rezidenco iz 16. stoletja. Kraj je obdan s krasnim mešanim gozdom, ki je poln velikih ka­mnov iz peščenjaka, po katerih so lokalni plezal­ci in Parižani začeli plezati v začetku 20. stoletja. Spet – podobno kot drugje – najprej alpinisti, ki so jih zamenjali prvi balvanski plezalci. Te zvrsti ple­zanja pa uradno niso priznali še mnogo let. Prvi »blusard« Pierre Alain je prekinil tradicijo in leta 1930 s prijatelji začel delati dinamične gibe, sede­če štarte, plezati visoke balvane izven varnega padca ter – najpomembneje – uporabljati zmleto kolofonijo ali »rosin«. To je nadomestek magnezi­ja, ki ne suši rok, ampak deluje rahlo lepljivo in se še danes uporablja samo v Fontainebleauju. Ala­in je izumil tudi plezalne čevlje ali plezalke, kot jim pravimo danes. Bile so precej podobne dana­šnjim, le guma še ni bila tako obdelana, da bi omogočala nadpovprečno trenje. 
Leta 1947 je Frank Bernik naredil prvi vodnik po balvanih. Različne barve krogov so predstav­ljale različne težavnosti balvanskih problemov. Tako imamo še danes bel, rdeč, rumen, moder ter črn krog. Seveda so takrat najtežji problemi da­nes nemalokrat označeni z rumenimi krogi, ki predstavljajo najlažje probleme. »Font« je plezali­šče za vsakogar, saj ne manjka ne zelo lahkih pro­blemov za začetnike ne najtežjih za vrhunske ple­zalce. Med balvani tako lahko srečaš mlade dru­


12–2005 


žinice z otroki in psi, starejše gospode ali pa kla­po gimnazijcev. 

Preobrazba in razcvet 
Najbolj pa se je balvansko plezanje razvilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Chris Shar­ma, Fred Nicole, Klem Loskot in še mnogi drugi so ta šport popularizirali. V plezalnih revijah in na spletnih straneh s plezalno vsebino so se zače­le pojavljati fotografije znanih plezalcev v balvan­skih problemih, ki so danes klasike. Balvansko plezanje je dobilo podobo, ki jo je ustvarila na no­vo rastoča industrija »crash padov«, posebnih oblačil, ... – plezanje je doživelo stilsko preobraz­bo. To seveda ne pomeni, da so se s tem vsi stri­njali, je pa dejansko danes predvsem privlačno za mlade, ki se lahko odločijo, da bodo v svojem ple­zalnem stažu plezali samo balvane. Večina naj­boljših skalnih in tekmovalnih plezalcev je v svoj sklop plezanja vključilo tudi plezanje »bolderjev«. Marsikateri je zamenjal vrv za »crash pad« za kar nekaj časa. Tudi za več let. Tako so potiskali meje plezanja navzgor. 
Po vsem svetu je danes ogromno področij, po­sejanih z velikimi bloki. Ta področja so urejena, vse linije pravilno označene in ocenjene glede na težavnost. Obstaja pa še kar nekaj bolj divjih po­dročij, kjer je bistvo v raziskovanju in iskanju svo­jih linij. 




Kako poznamo naše gore? 

Katera gora je na sliki? 
Rešitve bomo sprejemali do 23. de­cembra 2005. Med reševalci bomo ene­ga izžrebali za nagrado. Pravila igre smo objavili v PV 7-8/2005. Tokrat bodo za nagrado vetrne hlače warmpeace pan­ter, ki jih ponuja spletna trgovina z gorniško opremo www.kibuba.com. 


Rešitev iz prejšnje številke: 
Slika je bila posneta s poti na Veliki vrh v Košuti nad Hajnževim sedlom. Najbolj 
domiselno rešitev nam je tokrat poslal Samo Jemec in jo kar ob­javljamo. Prejeli smo rekordno število rešitev - 93 - in le dve sta bili napačni. 
Med reševalci je bil izžreban Igor Petrovčič iz Lokavca. Spletna trgovina www.kibuba.com mu bo podarila pulover strechtec aldan. 
Andrej Stritar