skerčen v krogu svojih gladnih bratov, .ves zmeršen z med pleča stis- njeno glavo ter se mu samo sajasti kljun in rudečkaste oči iz kožuha vidijo. Kadar se od snega zrak potamni, si poišče potepuh kacega pod- strešja ; kadar pa strehe mraza škripljejo, se usede na streho proti solncu ali pa na zmerznjeno okno terkaje miloslinje prosi. Kakor hitro se pa spet pomladansko solnce prikaže in sneg spet začne kopneti, se mu spet po- verile iahkoumna misel; spel začne bučno klicanje in derzno letanje, vrabec je spet stari potepuh. Post je minul, začelo se je spel novo brezskorbno življenje, zdaj je spomlad; zime ni več; spel inu je dobrotljivi Bog mizo razgernil! Pa ludi mi moramo spomladi glas lega dangubca v zboru pomla- danske (uverture) besede ptičev radostno pozdravili, ker ludi on s svojim glasom Stvarnika slavi; zato mu ludi ne zamerimo, da tako ošabno in brezkerbno živi, ker je ludi v ptičjem narodu kakor pri nas, nekaj go- spode nekaj revežev (proletarcov.) Ako stvar v obče vzamemo, je on ludi ravno zato vsi varjen; on nas pa ludi poverh lega v mestih opominja veselih skupšin vaške ptiča - di, in če to stori, nam skazuje nektere dobre službe. M A C R O i\. (Konec.) rr I ako bukve Bliagaval govorijo o tej avalari. Vsakdo hitro vidi, da je to popačena povest od občinskega potopa, ktero so narodi po razkrop Ijenju na vse kraje svela zanesli. Ta avatara se je pri Indiancih velela Matsja-avatara. Matsja, Mačja, Makara, pomeni v Sanskrilu ribo, Mok va, Makva pa ribarja. Primeri slovensko mučiti (močiti) makro (novo- slov. mokro) mokrota, Mokrica erad na Kranjskem. Po tej avalari so na stale imena MACRON, MOCIANCVS ») MACENA, MACEMAR a) (Mo- kroti, Močnik, Močena, Močemr). Familie Mokron, Močnik, Močič, itd. še zdaj živijo po Slovenskem. V Sanskrilu se ludi riba veli »ukšas« (Eicbhoff pag. 167) kar tudi pomeni in izrazi pojem (BegrilF:) mokro, nass, feiichl, Zalo imena VXELIM 3) na slovenskorimskih kamnih. Kamen slini imenom je najden bil v srenji Ribnigost blizo Laškega (TiilFer), kar jasno na Višnu—Radegostovo časlje opominja. i\a Peulingerovih tablah se tudi najde rimska postaja Uxelim, ktera se bo pri dnešnjih Bibnicali iskati mogla. Zavoljo te avatare so Višnutu v Indii božjo čast pod po- dobo ribe skazovali, kakor Wiese (Indien I. 268) piše: »Dem Višnu wer- den unter der Gestalt eines Fisches gotlliche Ehrenbezeugungen gezollt.l< Na štajerskih rimskoslovenskih kamnih pa skoro ni enega, na kterem se ne bi Višnu pod lo podobo našel. Takšni kamni so v Ptuji na severni strani turna, v Sekavi nad Lipnico (Muhar Tab. XII. Xr. 9. 36.) v Viani (Voitsberg. Muhar Tabl. VXEI.) itd. Pa še nismo dokazali, da se od Makronove ava- tare tudi sled v sevemoslovenski mjtologii najde. V svetem Kievi so Rusi častili Boga Mokoša »ustavljenega iz ribomozke podobe. (HanuS 293. Kol- ') Eichhorn Beitrag n. pag. 70. s) Muhar Gesch. d. St. I. 362. *) Muhar t. c. pag. 373. tar Slava Boli. 260. Vollmer 1212.) Tako se tudi indička Matsja avatara obra- Zuje (glej Vollmer Tab. LXXXVI. n. 289.) Da kievski Bog Mokoš presojen po etimologij tisto pomeni, kar Matsja in Makron vsakdo hitro zapopade. Dalje govori Craneius (Saxonia Koln. 1574 pag. 99.) od nekega boga Kroda in ga popise: »senem in pisce stantem, qui rotam teneret et nrnam, in rota unionem populi, in urna rerum significans abundantiam.« Že iz atributov se vidi, da je ta j Krodo ni drugi kakor Višnu-Radegosl, ker tudi Višnu po Paullinu (System. Bram. pag. 284) „manu rolulam feiream tenet." Tako tudi visoko učeni Ritler (Vorhalle 62. 69) „v slavenskem Bogu Krodu" spozna indičko Matsja-ava- taro. Ime po Krodu najdemo večkrat na rimskih kamnih in sicer žensko CROVTA. ') Visoki o se pri karantanskih Slovencih zrniraj kot oi» iz- govarja, rouka namesto roka. Priime Krodovo je bilo ludi Sater (Hanuš 116, Krok n. p. 375.) in možka in ženska imena ŠATRON, SATERVNA a) se večkrat najdejo na noričkih in panonskih monuiuentih. Oe človek dragocene oslanke naših predslarišev pozorno spregledu- je, kakor se mu še pokažejo v kamnih in drugih rečeh njihove umetno- sti, ga vse lo z velikim nadušenjem in prečudenjem napolnuje. Pov- sod se vidi velika inoč. Poglejmo samo Kršnalov steber v Ptuju—veliko na podnožju zraven stoječo pečnato plošo, povrh ktere dva mogočna leva, Višnutovi podobi, ležita, in med kterima sloni njegova možolevska gla- va, in ne bomo se mogli načuditi, če premislimo, kakšnih silnih moči je bilo treba celo plošo izsekati u pečovnatem Pohorju in jo spravili do staroslavnega mesta. Uno kolosalnost, ktero nam Bobertson (Hystor. Disgui- sitions p. 225) v indičkih pagodah popisuje, najdemo en miniature v tem spo- meniku izraženo. Mogile razkopane odkrivajo priče, ktere očitujejo veliko stopnjo nekdajne umetnosti noričkih in panonskih Slovencev. Sklede, kotli, orožja in druge reči kažejo na veliko umetnost v delili umetalnih. Celo nože, zagvozde in kladiva iz kamena se najdejo, znabiti, da so njim, ka- kor Mejikancem, služili namesto že'eznih. Posebno se v razkopanih go- milah najde dosti kinčarij iz meda in zlata, postavim naročnih rink, ušnic, koral iz janlara (elektra) in prstanjev. To umetnost so norički in pa- nonski Slovenci gotovo že z seboj prinesli iz pradomovine svoje iztočne Indie, ker se ludi na njih hvali umetnost juvelirska, brušenja in skladanja dragih kainenjev, tkalstva umetnega in barvanja. (James Mili. Esq. Hist. of. th. brith. Ind. n. 23.) Ali se bode kadaj slovenska glava našla, da bo vse te reči preu- čila, in roka slovenska, klera bo slovenski vse to popisala'? Zrniraj se še oglašujejo za celtogalske in rimske (glej WochenbJ. der steir. Landw. Nr. 28 in 29) čeravno vsak kamen, pred kterega se le postaviš glasno govori: „Nisem celtogalsk ne rimsk, čeravno na meni stojijo črke latinske. Rim- ljan je vladal čez narod, v kterega pradomovini mi ležimo in storil je to, kar je pesnik slovensk v proročjein duhu zapel: Za besede materinske, Kteri nam tak drage lile Nam ste davaii latinske, Ter osludne nam boge. (Krempl.) Kakor praočetje vaši, iztočni Indiani, imajo in so imeli od nekdaj odviše duha posnemanja (Forster Travelo I. 80) tako tudi pokolenjaki Slo- ') Ankershofen Handb. der Gescli. Kaerutb. V. 623. Muhar Gesch. d. Stei. I. 397. venci so podedovali taj greh in zapustivši svoje običaje, nošo in druge narodne vlastitosti se klanjajo malikom ptujšine. Taka je žalibože! kdaj bodo drugi narodi proti nam pravični, pa kdaj bodemo mi proti sebi samim ? — Slovstveni glasnik. Divji Hunci pred mestom Meziborom. Pod tim naslovom je prišla na svitlo v založbi Sigmundove bukvarnice v Celovcu nova podučna in kratkočasila povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odra- ščene ljudi. Prestavljena je v prav gladkem lahkorazumljiveni jeziku poleg nemškega od enega najslavniših »pisateljev na Dunaju. Se bo gotovo vsa- kemu bravcu močno prikupila. Priporočamo jo vsem Slovencem posebno za šolska darila. — Zunajna oprava je kaj lična, natis čist in razločen iz Pichlerjeve tiskarnice na Dunaju. Knjiga šteje 100 strani in velja terdo vezana po vseh slovenskih mestih enako 16 kr. sr. — Slišati je, da je preslavni prof. Dr. Miklošič ravno dokončal sostavo slovenskega berila za gornjo gimnazijo. Bog daj, da bi skorej beli dan zagledalo, ker brez dobrega berila slovenski uk na višjih gimnazijah po ni- kakoršnem zaželjenega sadu donašali ne more. — Za društvo sv. Mohora se ravno tiska : stari Urban ali zimski pogovori dobrih kmetov v I500iz- tisih. — Slavna kmetijska družba v Ljubljani je sklenila, pervi del um- nega kmetovanja in gospodarstva, ki poljodelstvo in obdelovanje trav- nikov zapopada berš v 2000 iztisih natisniti dati. Tako bo slovensko slovstvo v kratkem sopet s prav važnim delom obogačeno. G. Ivan Trnski bo svoj preizverslni prevod „Kraljodvorskega ro- kopisa" z nekoliko razjasnenji in primetbami te dni tisku predal. — Naš slavni domorodec g. prof. Macun je spisal „slovnico nemškega jezika" za porabo spodnjih ilirskih gimnazij. Njej je dodana tudi čitanka za per- va dva razreda. — V Gajevej tiskarnici bodo v kratkem dogotovljene „Piesni razlikeod Gjorgjica. Slovstvo češko. Kollarova Staro-Italia Slavjanska je ravno v der- žavnej tiskarnici dogotovljena. — Češki spisatel Špatny je ravno svoj lovski slovar dogotovil. — Najimenitniša knjiga, ki je poslednje dni iz- šla, je Nemecko- česky slovnik vedeckeho ndzvoslovi pro gymnasia a realne Školy s predgovorom od Šafarika. V Lvovu jame nov leposloven časopis pod imenom Lada vsak le- den izhajati. Vredoval ga bo g. Severin Gavrilov ŠehoviČ. Skoz pervo četertletje se bo z latinskimi pismeni tiskal. lCazlične ilroMinee. * Iz Zagreba. Naš slavnoznani umetnik v slikarstvu g. Karaš, — isti, ki je ravno Zagrebškemu museu sliko umirajočega pesnika Stanko Vraza poklonil, za kteri nepozabljivi dar mu bode Jugoslavenstvo vedno zahvalno — obrazu je sadaj v Karlovcu Ivana Gimdulica, kako mu pod lipoj sedečemu vila slovinkinja gosli predaja, ravno tiste gosli, na kterih je ime poljskega kralja Vladislava v svojem Osmanu do nebes proslavil. 24. maja 1851 ob 43/4 ur popoldne se je oprostil s ovim svetom Stanko Vraz naš prvak, prorok lepše dobe slavenstva, naša najsmeliša nada, jedna izmed najsjajniih zvezd na obzorju jugoslavenskem, ktera za- služuje, da se v gornjej Ilirii zraven Prešerna in v iztoku zraven Milo- tinovica in Petra Petroviča Njeguša sveti. Večnaja pamjat!