M
arija:
— Večno je usmiljenje  Gospoda, vsem je  on  obljubam  svojim zvest: z  močno roko je povzdignil nizke in ošabne vrgel s prvih mest . . .
Aleluja!  Aleluja!  Aleluja!
Recitativ :
Povikšana je sveta božja Porodnica nad kore angelov v nebeškem kraljestvu.  Veselimo se vsi v Gospodu !
Zbor Zemljanov :
Češčena  Kraljica,  usmiljena Mati, ti naše  življenje  in up  in  sladkost!
Glej  k tebi zdihujemo  Eve  otroci, ko žalost nas bega, napaja grenkost. Pokaži nam svoje premile  oči, usmili  se,  Mati,  nas  ti!
V bridkosti  spočeti,  v solzah  smo  rojeni, trpljenja vihari nad nami  oblast, in s pota do večnega, srečnega  doma skušnjava nas vabi in  greha nečast . . . O Mati,  ozri se na naše gorje, odkleni nam  svoje  srce!
Ti  Solnce  rodila si večne  Pravice,
o  daj,  da posije na temni naš pot —
Ti strla si  glavo  peklenskemu zmaju :
obvaruj življenja pogubnih nas zmot.
In  k  sebi trpine,  privedi  nas  kdaj
v  nebeški preblaženi raj !                      Amen.
ŽALOSTNA PESEM.
Zložil Bogumil   Gorenjko.
Bel predpasnik,  ruto  belo, šlo je čez polje; pa otožno pesem pelo mlado je  dekle:
„Kam,  mladenič, v  kraje tuje srce  ti želi,
iz  teh  lepih rodnih  krajev kam  ti  hrepeni?
Oj  poglej  to  širno polje, da  ga ptič ne preleti, glej  kot  morje  žitno polje v mehkem  dihu valovi!
In poslušaj  ga ponoči ko  greš  črezenj  pet na vas, kako  njiva diha v  sanjah, šepeta sam s sabo klas:
Kje si culo pesem to? To je pesem  domovine! Kaj  si, dekle, jo zapelo, da mi v srcu je bolno?
—  Lani  še  oral,  sejal  je, letos  ga več  ni, šel je  daleč in brez njega zrno  nam  zori!
Pustil njivo,  pustil zarjo, se zakopal v noč, oj  kako,  kako  brez  zarje mu  je  pač  živeti  moč?!"
ZADNJA BORBA.
A. V. Kolcov — Al. Benkovič.
Nad menoj je burja vila, grom po nebu je besnel, um usoda mi strašila, hlad mi dušo je objel.
A jaz nisem pal trpljenja, krepko  vzdržal sem udar, v  duši ohranil sem željenja, v čelu — silo, v srcu —  žar
Kaj poguba!  Kaj  spasenje ! Kar že hoče,  to naj bo! Saj položil sem življenje v božjo davno že roko.
^wm^>
Vera ta nikdar ne zdvaja, meni je  življenja vir ; v  njej  stremljenje  je brez  kraja, pokoj  v  njej  in tihi  mir.
V boj ne zovi me, usoda, z bedo  žugati nikar ; jaz gotov sem s tabo,  toda z mano ti ne boš nikdar !
Dušo  mi  dviguje  sila, v  srcu vre mi vroča  kri, pod razpelom mi gomila, a ljubav — na njem visi.
^S35^