Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, dne 2. decembra 1938.
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Volitve
Sirite naš list »Slovenijo"!
Volilno okrožje št. I. *
1. Celje: Kandidat Mr. Fedor pradišnik, lekar-
nar, Celje, Kocenova ul. 2; namestnik: Albin Vipot-
nik, rudar, Zabukovca 110. — 2. D o 1 n j a L e n d a v a :
Kandidat Kranjec Mihael, pisatelj. Velika Poljana 196: namestnik: Šimonka Pavel, posestnik, Petešovci 55. —
5. Gornji grad: Kandidat Papež Franjo, posestnik. Ljubno 100: namestnik Steblovnik Franc, posestnik. Rečica ob Paki 56. — 4. Konjice: Kandidat Omerzu Danijel, posestnik in trgovec. Slovenska Bistrica: namestnik Kušer Josip, posestnik in lesni trgovec, Vitanje. — 5. L j u t o m e r : Kandidat Kores Martin, strojnik, Maribor. Sodna ulica 8: namestnik: Mir Andrej, viničar. Hermanci 65. p. Sv. Miklavž pri Ormožu. — 6. M ari'bor-levi breg: 1. kandidat: dr. Vekoslav Kukovec, odvetnik, Maribor, Wildenreiner-jeva U; namestnik: Žmavc Andrej, ravnatelj vinarske šole. Maribor, Smetanova ulica 29. 2. kandidat: Lubi-enski Stanislav, oskrbnik posestna Jarenina, Jareninski dol 50; namestnik: Ploj Tone, posestnik in župan. Ma~ *■■.!<* Snežim 50. — 7. M a ribor - tl osni b reg: .Kandidat Kores Martin, strojnik. Maribor. Sodna ulica 9; namestnik Gmajner Franc, delavec, Spodnja Polskava št. 125. Vzporedni seznani: Kandidat Čanžek Andrej, žel. delavec v p., Maribor: namestnik: Lavoslav Novak, publicist, Maribor. — 8. Murska Sobota: Kandidat Kranjec Mihael, pisatelj. Velika Poljana 196: namestnik: Titan Janez, posestnik. Črnelovci 40. — 9. Dravograd: Kandidat Doberšek Karel, učitelj v pok.. Prevalje: namestnik: Mravljak Viktor, kmečki sin, Sv. Primož na Pohorju. — 10. Ptuj: Kandidat: Jožef Lacko, posestnik. Nova vas-Rogoznica; namestnik: Debeljak Rudolf, gostilničar, Dolane 12. — 11. Slovenj gradcc: Kandidat Blatnik Simon. pos. in trgovec, Stara vas 10. obe. Velenje; namestnik Kališnik Leopold, rudar, Velenje 26. — 12. Šmarje: Kandidat Jevšnik Franc, posestnik. Kozje 64: namestnik: Drofenik Karel, posestnik. Tržišče 7, p. Rogaška Slatina. — 15. Brežice: Kandidat Budič Andrej, posestnik. Zg. Ribnica št. 15 pri Jesenicah na Dolenjskem; namestnik Zidarič Jožef, kurjač, Rajhenburg št. 100. Vzporedni seznam: Kandidat dr. Vekoslav Kukovec, odvetnik, Maribor; namestnik Kocijan Alojzij, irgovec in posestnik. Stara vas. — 14. Laško: Kandidat Lešnik Lojze, rudar in župan. Rečica pri Laškem; namestnik: Marinček Anton, uradnik Delavske zbornice, Ljubljana, Zaloška cesta 15. Vzporedni seznam: Kandidat Hoclikraut Alojz, rudar, 1 rbovlje 1, Retje 125; namestnik Pušnik Jakob, posestnik. Velike Gra-hovše 1.
Volilno okrožje št. II.
1.	C r n o m e 1 j :	Kandidat Koren Peter, posest-
nik in veletrgovec, Črnomelj 50: namestnik Jakovčič Niko. posestnik, Cerkišče 26. — 2. Kamnik : Kandidat Marinček Anton, uradnik Delavske zbornice, Ljubljana. Zaloška cesta 15: namestnik Virjent Franc, posestnik Uševk L — 5. Kočevje: Kandidat Tomšič Ivan. krnet. Stope 2; namestnik Rudolf Podlogar, posestnik. Hrib 55. — 4. Kranj: Kandidat dr. Jakob Mohorič, odvetnik. Ljubljana, Cesta na Rožnik 15; namestnik Žerovnik Franc, zidar, \ oglje 25, p. Šenčur Pri Kranju. -5. Krško: Kandidat Mesojedec Franc, Posestnik. Praprotno 60; namestnik lljas	kovač,
Roštanj 22. — 6. Litija: Kandidat dr. Lončar Dragotin, gimn. ravnatelj v p.. Ljubljana, Gledališka ulica Št. 10: namestnik Poljane Franc, Gaboročec 5.^p. Krka pri Stični. — 7. Logatec: Kandidat dr. Lončar Dragotin, Ljubljana; namestnik Mevec Franc, čevljar, Dolenje Jezero 55. — 8. L j u b 1 j a n a- okolica: Kandidat Furlan Franc, posestnik. Verd 25 pri Vrhniki; namestnik dr. Anton Brecelj, zdravnik, Ljubljana, Emnoska 20. 2. kandidat Černe Jože, posestnik, Ljubljana, Vodnikova 155: namestnik Pangeršič Ivan, delavec, Zalog 111 pri Ljubljani. Vzporedni seznam: 1.
kandidat Leskošek Franc, urednik, Ljubljana, Oglarjeva 41: namestnik Novak Ivan, čevljar, lačen st. 85. občina Šmartno pod Šmarno goro. 2. kandidat skrjanc Franc, posestnik. Zalog 10; namestnik: Kermel Jakob, tesar. Spodnje Pirniče 57. -9. Novo mesto: kandidat Špehar Franc, posestnik, Gorica pri Vinici; namestnik Murn Rudolf, trgovec, Kandijn-Novo mesto. 10. Radovljica: Kandidat dr. Aleš Stanovnik, ou-vetnik. Jesenice mi Gorenjskem; namestnik Perko celi, delavec in župan. Koroška Bela. — 11. Skol j a Loka : Kandidat Hartman Lojze, pravni referent I o-kojninskega zavoda, Ljubljana, Vodovodna 11: namestnik Peternelj Janez, posestnik, Vinharje štev. 11. — 12. L j si b 1 j an a- mesto: 1. kandidat dr. Ivan Stanovnik, odvetnik, Ljubljana, Miklošičeva 7; namestnik
Marinček Anton, uradnik Delavske zbornice, Ljubljana. Zaloška 15. 2. kandidat dr. Anton Brecelj, zdravnik, Ljubljana, Emonska 20; namestnik: Hartman Lojze, pravni referent Pok. zavoda, Ljubljana, Vodovodna cesta 11. Vzporedni seznam: 1. kandidat dr. Ali Kraigher, zobozdravnik in književnik, Ljubljana, Beethovnova 9; namestnik dr. Ivo Štempihar, odvetnik, Jesenice. 2. kandidat Leskošek Franc, urednik, Ljubljana, Ciglar jeva 41; namestnik Ivan Novak, čevljar, Tacen.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
1 X	1	•	•	v	v	•
Dve bojišči
(Dopis iz Prage. — Konec.)
S tega vidika je mogoče narode, ki so v slovanskem interesnem območju, razdeliti po zunanjem videzu tako, da pri Nemcih. Italijanih in Srbih prevladujejo civilizacijsko tehnična prizadevanja. Slovenci se razvijamo piedvsem kulturno, vendar pa se prizadevamo z zahtevo po avtonomiji, zlasti po gospodarski osamosvojit vi, za vzporednim, civilizacijskim napredkom. Torej hočemo sintetičnega razvoja, kar je razumljivo in kar pomeni nagonsko obrambo majhnega naroda, ki ne prenaša skrajnosti, ki so mu revolucije tuje, ker ne more utrpeti žrtve, saj je vsak njegov ud za njegovo nadaljnje življenje potreben. — Češko-Slo-vaška pa je preživl jala do minulih dni plodno simbiozo kulturne in civilizacijske silnice, in zdelo se je. da sta bili obe komponenti v njenem razvoju po svoji višini enaki komponentama v razvoju zahodnih evropskih narodov. Ob minulih dogodkih seje to ravnotežje nevarno zagngalo (nevarno za dejstvo, da tako ravnotežje more obstajati, in za vse tiste, ki so v to ravnotežje verjeli) in po besedilu epiloga teh dogodkov se Čehi, Slovaki in Podk ar padski Rusi odpravljajo na dolgo potovanje, ločeno od njih pa Francozi in Angleži. Zalajali »so psi na vasi ...
Svetovni tisk soglaša v tem, da je rešila svet pred novo vojno Češko-Slovaška. Slišijo se glasovi, ki predlagajo, naj dobe Nobelovo nagrado za mir Čehi in Slovaki. — Češki tisk sodi, da so Čehi sami kupili mir in da so plačali zanj veliko preveč. Češ k a - S lo vašk a-P odk arpat s k a Rusija. 11. republika. je močno okrnjena. Čehe boli visoka kupnina. Spoznavajo vzroke svojega poraza: tehnično-civilizacijski argumenti so bili močnejši, kot kulturni. Izkazalo se je namreč ob tej priliki, da je tank proti ideji zmaga za tank in poraz za idejo, da obvaruje telo pred kroglo železen oklep, nikdar pa ne knjiga. Zavoljo visoke kupnine je nastala iz Sudetov Alzacija-Lotairingija. Tega se zavedata oba nova tovariša. Zmagovalec vabi premaganca na svoje bojišče. Čehi sprejemajo...
Dr. Beneš je odstopil. Vrsta časooisov je prenehala izhajati, in kar jih je še, ki upajo na obstanek. pričenjajo pisati zgodovinske sestavke o ita-lijanski fašistični revoluciji, o Masaryku in o Be-nešu, ki sta bolj skrbela za tujce, kot za domačine, ki sta bila najboljša prijatelja Židov. Masa-rykovo »Svetovno revolucijo« ponujajo starinarji po 10 Kč. »Mein Kampi« smejo prodajati po čeških knjigarnah, dovoljen je uvoz vseh nemških časopisov. — Čehi tujcev ne marajo. »Svoji k svojim: je pogosto geslo filmske reklame in reklame po izložbenih oknih. — Čehi pai se jasno zavedajo, dn je usoda II. republike v njihovih rokah. Vse, kar so prestali, ni moglo zbrisati osnovne optimistične poteze njihovega značaja, ki sta mu zagre-nelost in oportunizem tuja. Mobilizirajo vse delovne sile, mobilizirajo tisk, radio, gledališča, film,
izložbe... V čeških gledališčih predstavljajo češka dramska in operna dela, pred nekaj tedni so uprizorili v Narodnem gledališču v Pragi 1400. predstavo »Prodane neveste«. Libuša, Jirikove prikazni. Ljudski kralj, Revolucijska trilogija i. dr. so stalno na sporedu praških gledališč. Smetana, Dvorak. Suh so naj priljubljenejši skladatelji, katerih dela predvajajo na koncertih in oddajajo po radiu. Okoli 100 praških kinematografov predvaja večinoma češke filme. Izložbe knjigarn so polne češkega knjištva. tuja knjiga je izjema. Časopisi in radio dan za dnem podajajo svojim bralcem in poslušalcem jasne račune o stanju 11. republike: »Kaj so nam vzeli? Kaj nam ostane? — 40 tisoč delavcev dobi delo pri napravi 1000 km dolge ceste od vzhoda na zahod. — Trije delovni tabori.________
Naredimo državo za 40 milijonov prebivalcev (knjigo spisal dr. Bata, izšla II. izdaja). — Načrt za novo železniško omrežje. — Učimo se propagande, na kateri obstajajo politični in gospodarski sestavi nekaterih evropskih držav! — Učimo se tujih jezikov! Imamo vse pogoje, da postanemo druga Švica. Vabimo turiste vsega sveta, ne branimo se tujilh valut. — Krkonoše so nam vzeli, našli smo nove smučarske terene...« Čehi razglašajo varčevanje, zbirajo odpadke, hranijo električni tok, reducirajo vrste cigaret, varčujejo povsod in v vsem. Sprejemajo od tujih držav podpore za svoje begunce, iz njihovih tovarn prostovoljno izstopajo tujerodni delavci. Veseli so, da je Mehika dovolila tisoč Čehom naselitev na svojem ozemlju. — »To dobro stran so imeli zadnji dogodki za nas, glas o nas se je razlegel po vsem svetu.« Čehi opozarjajo svet nase, na svojo žaloigro, na svoje žrtve za mir in za človečnost. Čehi imajo svojo filharmonijo, imajo znanstvene ustanove, znanstvenike, umetnike, politike, ki jih pozna svet. Imajo po svetu mnogo svojih ljudi, ki predavajo o svoji domovini, ki kažejo nanjo in na njene prelite solze.
Čehi postajajo realisti. Čehi se vračajo k sebi, poudarjajo sebe, svoj narod — po načinih svojih sosedov, uče se od njih.
Velika drznost in velik pogum je, iti na potovanje, ki mu ni mogoče pregledati nasledkov in konca. Zdi pa se, da Čehi odhajajo na pot pri polni zavesti, da so na konec dobro pripravljeni. Čehi so si ustvarili v domišljiji »lidovega Krala«. Vanj verujejo, njemu zaupajo, saj vedo, da bo le on izpolnil vse njihove želje. »Demokracija je lastnost, je človekov značaj«, mi je dejal nekoč prijatelj. Ta h i p se »demokracija« umika, preživela bo svoje katakombe, »lidovega krala« pa iz domišljije milijonov ni mogoče izbrisati in narodni značaj ni mogoče po dnevnih potrebah izoblikovati.
Kdo. ki ni »lidovv kral«, si upa razglasiti se danes Čehom za vodnika?
Čehi sprejemajo boj na civilizacijskem bojišču, njihova demokracija se urnika v katakombe, z njo se umika cel rod s skrito vero v srcu, da bodo zasijali lepši dnevi.
V zadnjem hipu pred umikom mobilizirajo Če-
hi velikanski aparat zrelih, zavednih mož in žena, ki nalagajo svojo narodno tragiko v milijone človeških src kot dragocen kapital ter se pri tem zavedajo bogatih obresti, ki jih bodo mogoče že kmalu deležni.	F.	B.
Opazovalec
O političnem stanju v Evropi
kakršno je nastopilo po priključitvi Avstrije in posebno po odstopu 'ozemlja češko-slovaške republike, piše zanimivo predsednik »Vseevropske zveze« R. N. Coudenhove-Kalergi, ki se je preselil iz Dunaja v Bern v Švici. Coudenhove-Kalergi je začel sedaj namesto obzornika »Pa n en ropa« izdajati »Europaisohe Briefe« (Evropska pisma), ki bodo izhajala 20 krat na leto in se naročajo na naslov:	R.	N. Coudenhove-Kalergi, Paneuropa
Union, Bern (Švica), Bundesgasse 6, in stanejo na leto 8 švicarskih, frankov. V prvem »Evropskem pismu« od 1. novembra t. I., čigar vsebino posnemamo v izvlečku, obravnava: Coudenhove-Kalergi novo politično stanje v Evropi nekako takole: Pravi, da ni ne optimist in ne pesimist. Pesimisti mislijo, da je žrtvovanje Češko-Slovaške le kratek oddih do nove svetovne vojne, optimisti pa menijo, d'a je sedaj zahtevam Nemčije po novih ozemljih zadoščeno in da bodo odslej štiri evropske velike sile našle pot, po kateri bodo končale vse spore brez vojne in brez vojne uredile Evropo. Res da se je po zadnjih dogodkih evropsko politično stanje preobrnilo do dna, napačno bi na bilo, če bi kdo mislil, da je os London-Pariz podlegla, Ta os je sedaj trdnejša kot je bila doslej, oborožuje se z največjo hitrostjo in postaja še močnejša. Diktatorske države so razbile poprečno os B are e 1 o n a- Pariz-P ra ga-Mosk va in zveza Pariz-Moskva je zgubila vsak smisel. Gotovo je le, da je Rusija izključena iz evropskega sestava. Ko je bila razbita vzhodno-zahodna os, si stojita v Evropi le obe severno-južni osi London-Pariz in Berlin-Rim nasproti. Sedanje stanje je manj nevarno, ker se osi ne križata, ampak gresta vzporedno in sta tudi miselno jasnejši, ker je ena os čisto demokratična, druga pa čisto fašistična, medtem ko je bila os Barcelona-Pariz-Praga-Moskva hudo problematična zveza med demokracijo in boljševižmom. V obeh sedanjih oseh sta severui državi, Anglija in Nemčija, močnejši kot južni, Francija in Italija, tako da danes odločate Anglija in Nemčija. Važno je za vseevropsko misel, da se je Anglija navezala na Srednjo Evropo kot po-rokinja za Češko-Slovaško. Od monakovskega dogovora so sedaj meje Anglije nai Karpatih in ne več ob Renu. S tem je Anglija potegnjena iz svoje splendid isolation (blesteča osamljenost) in se je začela znova doba vseevropske politike. Če bo Anglija vpeljala splošno vojaško dolžnost, bo pokazala, da se bo borila za premoč v Evropi, če je ne bo-, bo prepustila Evropo Nemčiji. To slednje je pa v nasprotju z vsem angleškim izročilom, ker se je Anglija vedno prizadevala, da prepreči hegemonijo ene države v Evropi, kajti bila bi Anglija tudi sama izročena na milost in nemilost tisti državi, ki bi popolnoma obvladala evropsko celino, čeprav hi obvladala vsa morja in daljne kontinente. Sedaj Anglija ne more porabiti stare me-
Dr. jos. Regali:
tode, da bi se zoper hegemonijo ene evropske države zvezala z drugo najmočnejšo državo v Evropi, kajti združena Nemčija ima skoraj toliko prebivalcev, kot Francija in evropska Anglija skupaj. Dokler je grozila Evropi boljševiška nevarnost, je bil odpor zoper boljševizem najboljši zagovornik Nemčije, tudi med Francozi in Angleži. Odstramjenje Rusije iz Evrope je pa to dejstvo izpodrinilo. V Evropi bo šlo sedaj za vprašanje: Nemško ali britansko vodstvo? Večina evropskih ljudstev in držav se bo odločila za Britanijo, ker ta spoštuje človečnost in je osnovana na prostovoljnem vodstvu enakopravnih dominionov. Nemška zmaga nad Rusijo in Francijo je potegnila Anglijo iz rezerve. Anglija bo poskusila ustanoviti tretjo severno-južno os, ki bo ločila Rusijo in Nemčijo in ne bo ne pod rusko ne pod nemško oblastjo. V ti novi osi bosta imeli veliko vlogo Poljska in Turčija. Hudo važno bo tudi vedenje Italije, če bo ta podpirala tretjo os. ali pa če bo podpirala hegemonijo Nemčije v Srednji Evropi. Zbližanje Anglije in Italije ter Italije in Poljske bo važno za prihodnost h v rope. Začela se bo borba med Anglijo in Nemčijo za vodstvo in združitev L v rope z diplomatskimi sredstvi.
Volilni shodi dr. Stojadinoviča in dr. Korošca
Po uradnih poročilih sta imela predsednik vlade dr. Stojadinovič in minister za notranje zadeve dr. A. Korošec v nedeljo 27. novembra volivne shode. Dr. Stojadinovič je nastopil v Bjelini, kjer je odprl shod dr. Spabo. Dr. Stojadinovič je v Bjelini povedal, da je čuvar politične oporoke Nikole Pasica in da ne prihaja samo kot Srb. pač pa skupaj z zastopnikom bosensko-hercegovinskih muslimanov. Za slogo pravoslavnih in muslimanov se je vedno zavzemal že. Nikola Pašič. Z ustanovitvijo JRZ je bila oživljena stara tradicija med muslimani in pravoslavnimi. Če bi prve dni po zedinjenju govorili s Pašičem o hrvaškem vprašanju, bi v zaupnem razgovoru gotovo dejal: »Pred hrvaškim obstoji zn nas bosensko vprašanje.« Bosenskega vprašanja pa danes ni več. Ostalo je pa hrvaško vprašanje. Nihče ne bi bil bolj srečen, kot jaz, je dejal dr. Stojadinovič, če bi se našla za hrvaško vprašanje rešitev in da to rešitev želi. ne želi pa kakršne koli rešitve in noče rešitve, kakršno predlaga dr. Maček. So meje, ki jih ni prekoračiti, če nimamo morda namena, uničiti to državo. En kralj, en narod, ena država, to je program JRZ. V teh mejah so mogoča pogajanja. zunaj njih bo čakal dr. Maček v opoziciji še ostalih 99 let, ki si jih je napovedal. Dr. Stojadinovič je dejal tudi, da je dr. Maček zbral čudno vojsko skupaj: Čika Ljubo, zemljeradnika Pižo-na, tovariša Živka, diktatorja Petra in liihrerja Jevtiča. Na eni strani je JRZ lista s programom in
l0l6dH6’fat&fy6'!
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite
najugodneje pri
Veietittc, J^uM^a*va
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
ljudskimi voditelji, na drugi pa nekaka mozaik-ifta različnih skupin brez skupnega programa. Dr. Stojadinovič je obljubil Bosni boljše ceste, normalnotirno železnico in mostova čez Drino in
Savo.
Notranji minister dr. A. Korošec je imel v nedeljo 27. novembra volivne shode v Preski pri Medvodah, na Grosupljem in na Vrhniki. Obravnaval je povsodi notranje in zunanje politično stanje in govoril o triletnem delu sedanje vlade. V ponedeljek 28. novembra t. I. je imel dr. Korošec volilna shoda v Novem mestu in v Črnomlju.
Dravobansko Kolo sestara
je kaj žalosten privesek sličnega društva, ki ima svoj sedež v Belgradu. Tamkajšnje društvo in njenih 140 podružnic nosi mirno in suvereno venomer dalje naslov »Kolo Srpskih Sestani« ter se v časih najhujšega jugoslovenarstva ni nikoli domislilo, da bi svoje »plemensko« ime zamenjalo z »nacionalnim«. Pri nas, v Ljubljani, pa so se našle »narodne« ženske, ki so pred tem dejstvom mirno zamižale, zatajile svoje slovensko ime ter si ustanovile podružnico pod imenom »Kolo jugosloven-skih sestara«. L. 1921. je dobil Kolo tudi že Kranj in danes vozijo takšna kolesa tudi še ženske v Celju, Kamniku, Ljubljani, Mežici, Marenbergu, Novem mestu, Ptuju, na Rogaški Slatini in v Soboti.
Belgrajsko središče izdaja svoj koledar »Vardar« in iz njega nam je mogoče posneti, kako pohlevno in pognojilo se vedejo kolašice »slovenskega plemena« pred Srbkinjami. Kako gledajo Srbkinje na podružnice jugoslovenskega imena, pa nam priča zgovorno koledar za prihodnje leto 1939. Tu je tiskan abecedni seznam podružnic v Jugoslaviji, ali podružnice iz naših krajev vanj niso sprejete kot enakovredne, ampak so omenjene za podružnicami iz Severne Amerike le mimo grede na koncu med sorodnimi društvi v državi. Kljub temu tako očitnemu zapostavljanju se je pa Kranju žc I. 1931'. zazdelo potrebno, da se podredi naravnost Belgradu. Tja je namreč poslal
Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije41
(Nadaljevanje.)
Ko so prišli v odbor društva »Narodni dom« meseca novembra 1925 zaupniki »Narodne galerije« in »Slovenske Matice«, je bila šele sprožena misel slovenske »Akademije za znanost in umetnost« in bili storjeni prvi koraki zanjo. Društvo »Narodna galerija« je pa za »Narodni dom« moralo prevzeli nase velika bremena, ker so si zagovorniki »Sokola« že prej izgovorili za »Sokola« najemno pogodbo za 60 let za skoraj tri četrtine prostorov v pritličju in pai kletne prostore palače »Narodni dom« za letno najemnino celih -400 din, medtem ko je morala »Narodna galerija« prevzeti vse stroške za vzdrževanje stavbe in vse davke, kar je zneslo vsako leto več deset tisoč dinarjev, zato da je dobila prostor v prvem nadstropju za 60 let v najem. Izdala je pa »Narodna galerija« še 1,057.355 dinarjev za. ptrenaredbe, daje prostore, ki jih ima samo v najemu, naredila SP°7 sobne za galerijsko zbirko. Treba bi pa bi o vsaj še 100.000 dinarjev za prenovitev zunanjosti »Narodnega doma«. Vendar ima slovenska vrhovna umetnostna ustanova reprezentativni dom, in ce m primerno poslopje na novo zidali zanjo, bi stalo desetkrat več kot jo stanejo prostori sedaj. Gotovo je tudi, kakor so pri nas razmere, da bi se danes ne imela primerne strehe, če ne bi bila leta 1925. pridobila zase ».Narodnega doma«.
Še preden se je začelo gibanje za pridobitev »Narodnega doma«, se je začel del slo-
venskih oblikujočih umetnikov bolj dejansko zanimati za društvo »Narodno galeri jo« in to kmalu potem, ko je po zaslugi Ivana Hribarja prišlo do precejšnjega denarja. Umetniki niso imeli naročil, potrebe pa velike. »Narodno galerijo« so si ves čas predstavljali kot zatočišče, ki naj bi predvsem podpirala razvitek sodobne umetnosti, ki je bila sicer res potrebna podpiranja. Zbrali so se okoli Riharda Jakopiča ter ga napravili za svojega vodnika. Ta del oblikujočih umetnikov je hotel dobiti v svoje roke društvo »Narodno galerijo«. ker so oblikujoči umetniki imeli besedo pip v za prav le v »Umetniški komisiji«, ki je pa bila samo posvetovalni organ odbora, odbor pa je sam sklepal o nakupih in lahko tudi zoper predloge »Umetniške komisije«. Nastopali so pa umetniki zelo odločno. Dne 51. prosinca leta 1924. je bil društveni občni zbor v srebrni dvorani hotela »Uniona«. Dvorana je bila skoraj polna. Odbor »Narodne galerije« je predlagal izpremembo pravil v nasprotnem smislu kot so hoteli nekateri umetniki. 'ki so bili hudo razburjeni. Več odbornikov nas je pojasnjevalo namen »Narodne galerije« in poudarjalo, da ima »Narodna galerija« gotovo 'dolžnost pospeševati tudi razvitek sodobne umetnosti. ima pa dolžnost najprej spraviti skupaj zgodovinsko gradivo. Ves odbor s predsednikom J. Zormanom .je nastopni v soglasju ter predlagal tudi, da se odpravi »Umetniška komisija«, ki je izostala iz izpremejenih pravil. Pri glasovanju je zmagal odbor in n jegovi kandidati za odbor in je bila sprejeta tudi izprememba pravil, kakor jo je predlagal odbor. Glede namena društva ni bilo nobenih izprememb in nihče se ni zadiral ne prej v odboru, ko je bila obravnavana izprememba pravil, ne na občnem zboru v samoslo ve n sk i značaj »Nar rodne galerije«, ne v § 2. pravil, ki govori o namenu društva. Ali so se nekateri že sprijaznili s
samos love lisko galerijo ali pa jim je bila t varna stran bol j pri srcu, ne vem. Gotovo pa .j0 bil obem zbor 31. prosinca leta 1924. vazen dogodek za »Narodno galerijo«. Če bi bilo od borovo stališče prepadlo, bi bila sedanja slovenska »Narodna galerija« v bistvu le moderna galerija in bi slovenska zgodovinska, umetnost bila potisnjena na stran in z njo naše umetnostno izročilo, ki je še današnji dan vse premalo odkrito in so naše umetnine iz preteklih časov zbrane še v vse premajhnem številu.
V letu 1924. izprcmenjena pravila »Narodne galerije« je pa prišla tudi določba-, da; smejo postati redni udje društva, ki imajo zraven uStanovnikov in častnih udov edini glasovalno pravico na občnih zborih — le samo ljudje, ki so v ožjem stiku z oblikujočo umetnostjo ali kot raziskovalci, pospeševaitelji ali ljubitelji ali pa. so ustvarjajoči umetniki. Drugi, to je podporni udje, kar je lahko vsak, ki plača udnino, pa| imajo le praviico postavljati predloge, ne pa o njih glasovati. I a določba v pravilih je bila potrebna in ni prav nič nedemokratična, ker je zaprlavraita ljudem, ki nimajo nobenega opravka z oblikujočo umetnostjo, ampak ki bi hoteli v društvo zanesti kakšno strankarstvo in s tem društvo in njegovo premoženje izrabljati v namene, ki. so nasprotni vrhovni slovenski umetnostni ustanovi Preprečiti je imela namen, tmke	^	pri	krstil dru-
štva na ustanovnem občnem zboru 18. 9. leta 1918. Po izpremenjenih pravilih na je moral povrh vsakega rednega uda; sprejeti društveni odbor na n jegov predlog ali pa na predlog kakšnega odbornika z dvotretjinsko večino. Društvo »Narodna galerija« naj bi s tem postalo skupnost izvedenih ljudi, ki imajo sposobnost, pravilno in stvarno zidati dom lepih umetnosti. Če bi bi jo to načelo tudi v resnici z vso strogostjo ves čas varovano,
srbsko poročilo, kjer piše m. dr.: »Naša podružnica spremlja z vso pozornostjo in hodi za visokim primerom Kola Srpskili Sestara in prav v tem črpa voljo, moč in vztrajnost za nadaljnje delo. Brez jasnega pogleda in zgleda na delu sester tega Kola bi me večkrat onemogle«.
V koledarju za 1935 beremo poročilo Kolesa iz Mežice v slovenščini. Podružnica tega obmejnega kraja nosi prav tako jugoslovensko ime, v poročilu pa ni mogla drugače, kakor naglasiti: »Slovenskega duha, slovenskega srca«. Prihodnjega leta prinaša koledar kratko poročilo z Rogaške Slatine v hrvaščini. Najlepša stvar pa je skrita v koledarju za 1938. Tu je tiskano poročilo ljubljanskega »Kola jugoslovanskih sestara« v slovenščini. Da pa bo Srbkinjam branje tega sestavka v neumljivem jeziku prihranjeno, je na čelu natisnjenih sed etn vrstic izvlečka v cirilici.
O jugoslovenski ideji ni v poročilih centrale nikoli govora, tembolj pa naglasajo tam »rad na s vseslovensko j ideji«. Šele v zvezi s kultom Oplen-ca se pojavlja l. 1937. ideja o enotnosti Jugoslavije. Da pa v tem duhu Srbkinje svoje mladine vendarle niso voljne vzgajati, nam je dokaz srbsko ime, ki se ga niti sedaj še niso odrekle. Na zadnjem občnem zboru v Belgradu sta bila zastopana Celje in Ljubljana.
Na vse to ne moremo reči drugega ko: Srbkinjam vsa čast, a te ne moremo izreči ženskam iz naših krajev, ki še danes ne vedo, kaj so in kani spadajo.
Hrvati in Slovenci
Odvetnik dr. Emil Štefanovič s Prevalj je pred kratkim objavil sestavek, v katerem poroča o neki izjavi Štefana Radiča pred leti, češ da po dotični izjavi Slovenci niso Slovenci nego Hrvati, to je planinski Hrvati. »Iirvatski dnevnik« poroča o tein članku in ugotavlja, da dr. Štefanovič izmed tisoč člankov, iz jav in govorov Radiča deset let po Radičevi smrti ni mogel citirati nič, s čimer bi potrdil svojo trditev, ampak se opira le na zasebni razgovor z Radičem. Dvomiti je zato v tako izjavo Radiča, ki je ne more potrditi nihče izmed so-delovalcev ali prijateljev Radičevih. Če torej hoče dr. Stefanovič s svojim sestavkom predočiti Radičevo izjavo tako. kakor da so Hrvati mnenja, da so Slovenci del hrvaškega naroda, bi to bilo docela v nasprotju s tako jasno in izrazito linijo hrvaške politike. »Iirvatski dnevnik« o tem nadaljuje takole:	»Mi Hrvati smo mnenja, da smo
Hrvati, torej to, kar smo stvarno, in ne želimo biti jvrn-v nič- <lrugngii kt>t Hrvati, prav tako. pa tudi nismo mnenja, da bi bili Slovenci Hrvati, niti se ne vedemo proti Slovencem tako, kakor da bi bili Hrvati. Tega dejstva ni preobračati. Nismo pa tako naivni, da bi hoteli vzeti v sestavni del svojega naroda nekoga, ki se sam ne šteje med Hrvate in ima sam svojo posebno slovensko narodno zavest in svojo posebno slovensko kulturo. Kar se tiče nas Hrvatov, morejo biti Slovenci s svojim slovenstvom docela mirni. V njih narodno pripadnost se mi ne vtikamo in prav nič ne mislimo na pohrvatenje Slovencev, za kar bi sploh ne bilo nikakih pogojev.« Tako glasilo hrvaške politike. Prav m, ue bilo teinu dostaviti, razen to. da bi v d v a j sc ji letih skupnega državnega življenja že ntog! priti do takega zaključka, da bi vedeli, kje
bi bilo samo v prid slovenski »Narodni galeriji« in ne bi mogle osebnosti in podobne stvari priti do veljave. Odbor »Narodne galerije pa se pri sprejemanju rednih udov ni preveč natančno rav-ual po novih društvenih pravilih in je sprejel za redne ude tudi precej ljudi, ki niso spadali med "je. To ravnanje odbora — zoperstavljal sem se večkrat zastonj sprejemu marsikoga za rednega uda — se je maščevalo na občnem zboru »Narodne galerije« leta 1928.. ko se je prikazala na njem večina, ki je bila na strani tedanjega predsednika J. Zormana, ki je prišel v nasprotje z odborom. Na tem obenem zboru so bili izvoljeni pripadniki J. Zormana v oclbor, iz njega so pa bili tako rekoč pahnjeni dr. Izidor Cankar, rnsgr. V. Steska, M. Sternen, dr. Mal, dr. Mesesnel in jaz. Nihče izmed nas pa ni hotel na tem občnem zboru poprijeti za besedo ter pojasniti vzroke nasprotij, ki so nastala prej v odboru, čeprav smo bili napadeni in so na nas leteli prazni očitki iz nepoučenih ali pa napačno poučenih ust. Molčali smo pa zato, ker smo si že prej med seboj obljubili, da ne bo nihče izmed nas na občnem zboru omenja! naših ponol-nama upravičenih in še veliko preianlili nastopov v odboru zato, da ne bi prišlo v javnost stvari, ki "i škodovale »Narodni galeriji«. Nase preveč ka-Valirsko stališče se je pa izkazalo za napačno, k Pomnim se, da je sedel pri tem občnem zboru zraven mene msgr. V. Steska, ki je postaja! zoper svojo navado rdeč in bled, ko so padali na nas predrzni in smešni očitki od popolnoma nepoklicane strani, mi pa smo jih zaradi ugleda »Narodne galerije« molče prenašali, namesto da bi prišli na dan z dejstvi, ki bi zaprla vsem sapo in ko so si edino tisti, ki so bili napadeni, trudili z vsemi močmi za »Narodno galerijo«, jo ustvarili in bili tudi edini sposobni jo spraviti na vrhunec.
(Dalje prihodnjič.)
se začenja in kje se neha hrvatstvo, prav tako pa tudi, kje se začenja in kje se neha slovenstvo, pa naj bodo pri tem prizadeti dvomljivci bodisi na tej, bodisi na oni strani Sotle. Sicer pa izjavljamo, da v tem primeru seveda bolj verjamemo »Hrvat-skemu dnevniku«.
V prijazno opombo
Velika in vsakomur znana tuja tvrdka ima tudi v Sloveniji za svoje predmete precej odjemalcev. To kaže dejstvo, da skoraj ni večjega kraja na Slovenskem, kjer bi ne bilo prodajalne tega podjetja.
Prav zato se nam pa čudno zdi, da tvrdka, ki ima pri nas gotovo več kot 50 podružnic, tem podružnicam dovoljuje (ali jim pa morda celo predpisuj e?) uporabljanje takihle štampiljk:
Prodavaona Prodavaona Prodavaona
Žalec
Rogatec
Slovenjgradec in tako naprej.
V raznih oglasih tvrdka zatrjuje, kako zelo se trudi, da bi v vsem ustregla svojim kupcem.
Menimo, da smo upravičeni zahtevati predvsem to, da tuji prodajalec tudi v dejanjih pokaže spoštovanje do slovenskega kupca in svojim podružnicam prepove rabo neslovenskih štampiljk, ^tiskovin, računov in drugega, posebno pa se pričakujemo, da bodo uslužbenci teh podružnic s slovenskim kupcem govorili v pravilni slovenščini in da bo na naših tleh vse dopisovanje slovensko.
Boj za Balkan
Pod tem naslovom prinaša »Trgovski Ust« sestavek, ki obravnava gospodarski položaj na Balkanu glede na dejstvo, da je nemška vlada izdelala načrt, po katerem bi si v osmih letih osvojila balkanska tržišča, in da je pri ostalih treh zahodnih velesilah: Angliji, Franciji in Italiji opaziti živo zanimanje za gospodarstvo vzhoda, predvsem pa tudi Balkana. To zanimanje velesil za balkanski trg in možni dogovori med velesilami, kako bi si osvojile ta trg, sili balkanske države, da se med seboj pogodijo, kako bi najuspešneje branile svojo gospodarsko svobodo. Le tako bi bilo mogoče preprečiti, da bi velesile ne izigravale balkanskih držav drugo proti drugi. Medsebojni dogovori teh manjših držav pa bi omogočili, da bi one izkoriščale nasprotja in trenja med velesilami. V takem položaju bi imel posebno vrednost n. pr. sporazum med Bolgarijo in Jugoslavijo zaradi carinske zvezej ker bi bil položaj obeh teh držav, zvezanih po carinski zvezi, pri Pogajanjih z velesilami nedvomno mnogo močnejši, kakor pa, če se vsaka obeh držav zase pogaja z velesilami. Na aktivnost velesil morajo balkanske države pokazati kot odgovor le še večjo aktivnost za skupno obrambo svobodne gospodarske iniciative. Pogoj tega pa bi bil izdelani gospodarski načrt vsake izmed prizadetih držav, posebno ker velesile prav tako po izdelanem načrtu prodirajo na balkanski trg in je danes že občutiti prve nasledke teh njih načrtov. K razmišljanjem »Trgovskega lista« bi bilo pripomniti le to, da bo le močno in organizirano gospodarstvo moglo kljubovati ekspanzijskim načrtom velikih držav, ki nam danes poskušajo pokazati novo Evropo po starih receptih, in da je le tako močno gospodarstvo pogoj za narodno svobodo.
Preveč tudi ni dobro
\ »Trgovskem listu« beremo:
\ »Privrednih študijah« je izšel članek, v katerem opozarja njegov pisec na slabe nasledke, če je ves izvoz iz države usmerjen le v eno državo. Na to nevarnost smo mi že večkrat opozorili in zato nam je v zadoščenje, da se sedaj isti nazor izraža tudi v bel-grajskem gospodarskem listu. Argumenti, ki jih navaja belgrajski list, so posebno veljavni, ker slone na izkušnji, ki jo je že enkrat doživel srbski narod. Zato mislimo, da ne bo odveč, če članek »Privrednih študij« ponatisnemo tudi v našem listu. Glasi se:
Vsi predvojni gospodarski pisci se strinjajo v tem, da je bil naš (sc. srbski) gospodarski položaj pred carinsko vojno z Avstro-Ogrsko zelo nezdrav. Izključna odvisnost vsega našega gospodarskega življenja od trga samo ene države je imela slab vpliv na razvoj gospodarstva. Najprej v tem pogledu, da se je to enostransko razvijalo tako glede kakovosti, kakor tudi glede vrste proizvodov. Nadalje pa je velika gospodarska od vi snost povzročala tudi servilnost dežele v po-litičnem pogledu. Da to ni imelo bolj škodljivih nasledkov, se je treba samo zahvaliti daljnovidnim ljudem, ki so neutrudljivo dokazovali škodljivost te gospodarske politike za naše zunanje kot notranje politično življenje.
Ko se je začela carinska vojna ter se je spoznalo, da so imeli ti ljudje prav, se je mogel preprečiti splošen narodni polom samo zaradi hitre preusmeritve vsega našega gospodarstva.
Korist te preusmeritve je hil« tako velika, da je dežela po carinski vojni, ki bi morala pomeniti zanjo izčrpanje sil. hitro napredovala ter našla na novih
trgih ne samo možnost prodaje, temveč tudi trajno poroštvo narodne neodvisnosti in boljših državnih dohodkov, da je postal državni preračun v letu 1911. aktiven. To urejeno in zdravo stanje državnih financ ni nič drugo, kot odsev zdravega gospodarskega življenja v deželi. To je omogočilo, da so se pozneje z lahkoto prenesle vse žrtve, ki so jih pozneje zahtevale balkanska, bolgarska in svetovna vojna.
Sami si škodujejo!
Ljubljanski trgovci si zadnje čase močno prizadevajo, da bi svoje blago razstavili in okrasili tako, da bo že na prvi pogled vzbudilo zanimanje m radovednost slehernika. Mod našimi trgovci pa je precej takih, ki najbrž ne vedo, kako in zakaj si sami najbolj škodujejo.
Zanimanje, ki ,se nam je na prvi pogled zbudilo za okusno 'razstavljeno blago, nam kaj hitro ugasne spričo reklamnih napisov, ki namerno ali nenamerno mulijo slovenščino.
Nekje so bili, ni še dolgo tega, »vsi modeli zakonom zaščiteni«, drugje je bila vabljivo razstavljena sladka roba z napisom »čokoladne kugle«. Videli smo pa tudi izdelke iz naših krajev v ovitkih s tujim besedilom, kot na primer: »Male blo-kovi Margo, Maribor«. (Zanimivo je, da podoben predmet, Kaiserjeve prsne sladkorčke, ki jih izdelujejo v Bregenzu, prodajajo pri nas v zavojih s slovenskim besedilom.) V neki slovenski papirnici razstavljajo vrečke z napisom: »Uzorak bez vrednosti«. Po pravici se vprašujemo: Ali ni na Slovenskem zadosti tiskarn in papirja, da je treba preproste ovojnice za vzorce naročati od drugod?
Oglaševanje je koristno in uspešno. Prav nasproten učinek pa povzroči takle oglas, čeprav je z največjimi črkami natisnjeni v listu: »Tudi mi smo danes v stanu nuditi Vam...« Takih in podobnih oglasov pa kar mrgoli.
Vendar ne bomo dalje naštevali! Tudi pohlevnost ima svoj kraj in ponižnost nas bo Slovence skoraj minila. Od blagozvenečih »Zajedničkih prodajnih uredov« in »tvornic«, pa čeprav domujejo na Slovenskem, ali pa prav zato, ne bomo nič več kupovali, nasploh pa se bomo držali načela, da tistih, ki naše osnovne narodne zahteve nočejo poznati, tudi mi ne bomo poznali. Ravnali se bomo po učinkovitem vodilu: »Svoji k res svojim!«	Z.
Kulturni razvoj Islandcev
Islandija ima 120.000 prebivalcev. Njih glavno mesto It ey k javi k jih šteje 30.000. Toda tarnali narod izda na leto povprečno 300 knjig. Razmeroma jih izda torej še precej več, kakor Slovenci. Ta severni narod je sploh živ dokaz, kaj lahko na-iedi in ustvari tudi majhen narod', ki ima spoznanje in zavest svoje narodne samobitnosti in močno voljo, da to svojo samobitnost poudari in uveljavi.
Islandci so najmanjši germanski narod. Z ameriškimi izselili ki vred — teh je kakih 50.000 — jih je komaj za desetino Slovencev. Ali nekako toliko, kakor Luziskih Srbov, tega najmanjšega slovanskega naroda.
Islandci so v državni zvezi z Dansko. Zmeraj ni bilo tako. Se nedavno tega je bila n jihova dežela?, vulkanski in močno zaledeničeni severni otok, navadna pokrajina danskega kraljestva. Danščina je bila tudi dolgo časa uradni jezik v Islandiji in 1) kr atu občevalni jezik njenega meščanstva. Sicer so pa prejšnje dni Danci kratko im malo tajili obstoj samostojnega islandskega jezika. 1 sl and š čina je namreč danščini. — a še bolj norveščini — jezikovno zelo blizu. To in pa politična, oblast nad Islandijo je bilo za danske imperialiste razloga in povoda dovolj, da so razglasili islandščino preprosto za narečje damskega jezika. Kar nemogoče se jim je sploh zdelo, da bi Islandci ne bili take narodne enotnosti veseli, češ, saj vendar ne morejo resno misliti, da bi s svojimi 100.000 ljudmi mogli kedaj ustvariti samostojno islandsko narodno knjištvo in svojemu jeziku dati vse prilastke omikanega jezika.
Toda Islandci so vendar na to prav resno mislili.. Vedeli so, da vrednost nobene stvari ni v množini in količini, ampak v kakovosti. Razvili so svoj .stari ljudski jezik, ki ima pesnitve svetovnega slovesa, gojili ga v knjigi, tudi znanstveni v umetnost«, seveda tudi v časopisju in javnem življenju. In ker se Danci niso učili politike pri kakšnih Jugoslovanih, kakor Živkovič ali Banja-mn ali dr. Žerjav, ampak so res demokratičen narod, so takoj odnehali ko so spoznali enodušno voljo islandskega naroda, da njegova samostojnost m samobitnost ni na prodaj na političnem trgu Pogodili so se z Islandci ua miren način Islandija je postala zvezna država Danske, s katero jo druz, kraljeva oseba, in Islandci napredujejo v kulturi, da jih veliki narodi zanjo zavidajo.
A zunanje znamenje tega napredka je dejstvo
tSlli"! I i / St° tisoč ijucli. I*>vp'rečno ., l8 na °* Ih seveda — (o ni edino zna/-menje njihovega napredovanja, temveč samo naj-Munejse in najotipl j i vej še.
r-ji
Najboljše šivalne stroje
ADLER
za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
PITUINC
LJUBLJANA
za vodo, blizu Prešernov, spomenika
Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen
Mali zapiski
Prepovedana lista
Državno pravdniištvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati in širiti:
1. št. 16 lista »Glasnik saveza bankovnih, industrijskih i trgovačkih činovnika«,
2. št. 10 lista »Zagrebački mesatrski vjesnik«.
l.ista izhajata; v Zagrebu.
Novinarski koncert
Na dan 1. decembra prirejajo v Ljubljani časnikarji vsako leto koncert in po koncertu zabavni večer z godbo. Ker prireditel ji tega koncerta pišejo po slovensko, bi bilo več kakor prav, da bi se tudi po slovensko predstavljali slovenskemu občinstvu. Po slovensko se pravi srbskohrvaiškim novinaim časniki in tistim, ki pišejo časnike časnikarji. že 1. 1860., ko je izšel AVolfov nemško-slo-venski besednjak, so povedali slovenski jezikoslovci tudi tistim, ki so pri nas pisali v časnike, da se po slovensko pravi žurnalistu časnikar ali pa novičar in da je beseda »novine« hrvaška! Pri nas žurnalja kvari jezik dam na dan in vsi opomini ne pomagajo nič. To pa ni nič čudnega, ko še celo svoje organizacije pri nas niso krstili časnikarji s slovenskim imenom,'ampak s srbskohrva«-škim, in nastopajo tudi na svojih prireditvah pod imenom »novinarji«, ne pa časnikarji! Mislimo, da je treba, da tisti slovenski časnikarji, ki res po slovensko tudi čutijo, store vse potrebno, dai bo tudi njih organizacija dobila slovensko ime in da se otrese neslovenskega imenovanja.
Praznovanje 20 letnice Cankarjeve smrti mariborskih učiteljiščnikov
(Dopis.)
V nedeljo 27. listopada 1.1. so mariborski uči-teljiščniki praznovali 20 letnico Cankarjeve smrti. Spored je obsegal spominski govor, recitacije Cankarjevih del: O vojni, Slovenci in Jugoslovani in nekaj odstavkov iz »Kurenta« ter Izidorja Cankarja: Ivan Cankar (iz Obiskov). Recitirali so učiteljišču iki Kalin, Lorenčak, Menili in Mevlja, govoril je pa Kerin. K praznovanju se je zbralo skupno z učitel jiščniki do 100 mladih ljudi iz slovenskega Maribora, ki so recitatorje, posebno Lo-renčaka, ki je recitiral odstavke iz »Kurenta«, nagradili s ploskanjem, ki sledi vsaj po navadi le stvarem, ki res vžgo.
Razen učiteljščnikov so se spomnili Cankarjeve smrti tudi gimnazijci, ti pa že spomladi, z uprizoritvijo »Lepe Vide«, s katero so pred mesecem nastopili tudi v Celju.
Iz JNS v JRZ!
»Samouprava« od 25. p. m. poroča, da se je že mnogo pripadnikov JNS odcepilo od te stranke, kar sta sklenila Živkovič in Jevtič volilno pogodbo z dr. Mačkom, in da so zdaj nekateri teh disidentov JNS, in sicer Uroš Krni j, Vaša Glušac, Šu-kriija Kurtovič, Božidar l omič in Stevan Žakul pisali svojim političnim prijateljem v Bosni in Hercegovini, naj glasujejo za seznam dr. Stoja-dinoviča, ker je »politika dr. Stojadinovica nacionalna in jugoslovenska.«
Bosanski muslimani so — Turki
Danes, ko je tako imenovano rasno čiščenje v polnem razmahu in v modi po vsej naši severni soseščini, tudi Jugoslavija ne sme v tem pogledu zaostati. Tako si misli dr. Janko Barieevič, sin hrvaških staršev, a velik gromovnik jenesarstva, ko potuje po Bosni, da pomore do mandata predsedniku svoje stranke, generalu Petru Živkoviču. In koga je vzel pri tem na piko? Tamkajšnje muslimane. »Balkan« namreč poroča, da je na nekem shodu v Bosni izrekel med drugim tole: »Muslimani, ki bivajo po Bosni, niso Jugoslovani, ampak so Turki, zato jih je treba izgnati v Ankaro.« Ta najnovejši osat s polja JNS bodo gotovo pričeli v najkrajšem času vneto gojiti tudi dravobanski rasisti.
Amerika bo zborovala
9. decmbra se bo začelo v Limi, glavnem mestu južnoameriške republike Peru, vseamerisko zborovanje. Združene države bo zastopal na njem njih tajnik za vnanje stvari ( o rdel! Hull, znan po svojih precej ostrih izjavah glecle nemške politike. Njegov pomočnik Surnner Welles je opozoril časopisje na nevarnost za mir in na potrebo, da se vse ameriške republike strnejo. Kajti n j ih svoboda in neodvisnost je odvisna od večje ali manjše zavesti skupnosti med njimi. Pred dvema letoma so izjavile republike novega sveta, da je vsaka grožnja zoper eno izmed njih naperjena zoper vse. Nauk sovraštva ograza človeško omiko in od dne do dne pridobivajo na vplivu. Zato se morajo ameriške države zdramiti, da odbijejo napad.
Za tiste, ki kjer koli na svetu in iz kakršnih koli razlogov upajo na zmago celotnosti in fašizma. take besede ne morejo vplivati posebno vzpodbudno. Posebno še. če nekoliko preračunajo in pretehtajo velikansko nravno in tvarno silo, ki stoji za terni narodi in državami.
Razen seveda, če so že popolnoma oglu šel i- ob hreščanju fašističnih lajn.
Poljski »kavaljeri«
Pod tem naslovom beremo v »Istri«:
Praški listi pišejo, da se v sudetskih krajih, ki so pripadli Nemčiji, nemška redna vojska popolnoma korektno verle proti češkemu prebivalstvu, ki je ostalo v teh krajih. Večina čeških šol v zasedenih krajih zopet redno deluje, n. pr. v Opavi češka realna gimnazija. Orlovo na Tešinskem je prevzela Poljska. I am je bila češka realna gimnazija. Tej srednji šoli Poljaki niso dovolili delovanja. In da je sramota^ še večja, je poljska redna vojska pritlične prostore šolskega poslopja izpremen.Ua v konjski hlev. — Listi se spominjajo podobnega primera, ko je nemsko-avstrij-ska vojska okupirala Belgrad. Takrat so v pritlično dvorano starega kraljevega dvora tudi nagnali konje. In vsem nam je znano, kakšno je bilo končno plačilo takih konjskih hlapcev. Nič ne škodi, če se kdo česa nauči iz zgodovine, ki nam je še dovolj blizu.
Darujte za tiskovni skiad
»SLOVENIJE«
Dve dolini.
Ko je konec septembra Mussolini obiskal severovzhodne obmejne kraje današnje Italije in obšel tudi soško dolino, je po poročilih naših dnevnikov v svojem govoru ugotovil, da ga veseli, kar je videl, da je Italija v dvajsetih letih ustvarila v osvojenih krajih, ker povsod v teh krajih utriplje krepko življenje. Od Trsta do Gorice v soški dolini stoje tovarne, ladjedelnice in električne centrale, kakršnih nima svet... Nič ni bolj zanimanja in zavidanja vredno, kot ta prešerna volja Italijanov do dela in ustvarjanja na ki j n o bližine meje, ki se jim zdi dobro zava-rovana. Ce pomislimo, da se kakih 80 kilometrov zračne črte od te doline nahaja druga dolina, kateri bi mi prav tako privoščili utripanje krepkega življenja, nas tem bolj privlačuje misel, kako bi bilo. a ko bi se tudi na tej strani neovirano razvilo ustvarjajoče življenje novih tovarn in električnih central...?
Trst
»Neue Z ii reber Zeitung« prinaša dne 16. p. m. sestavek iz Trsta in o Trstu. Pisan je z italijanskega stališča. Pripoveduje, kako se je Trst povojni kulturno popolnoma italijaniziral. Glede gospodarskih vprašanj Trsta pa pravi:
Trst kot trgovsko pristanišče je doživel po vojni prvo težko zgubo s pridružitvijo Avstrije Nemčiji i n je zdaj pri tem, da zaznamuje drugo zgubo zaradi pretrgane trgovine s Češko-Slovaško. Kljub temu naj pa Trst, po Mussolinijevi besedi, nikoli ne obrne hrbta svojemu morju, to se pravi, zamenja svojo trgovinsko vlogo s čisto industrielno. Ker so zdaj na dal jšo dobo zagrajene zveze Trsta z njegovim naravnim gospodarskim ozadjem, bo treba na vsak način iskati in najti nova pota, ki morajo predvsem peljati v Jugoslavijo. Pričakovati je tudi intenziviranje tržaškega dela v vzornih ladjedelnicah in tehničnih obratih, kakor tudi v petrolejski industriji in v premogovnikih in bavksitnih plasteh v Istri. Tako je živl jenje pristanišča zagotovljeno, četudi se bo komaj kedaj vrnila nekdanja bohotna blaginja tržaškega meščanstva.
Vabilo
Naročnike, ki tega še niso storili, prosimo, da nam čim prej nakažejo naročnino. Kdor bi ne imel položnice, jo dobi na vsaki pošti. Nanjo naj napiše na za to določenih mestih številko našega poštnega čekovnega računa — 16.176 — in naslov: Uprava tednika »Slovenija«, Ljubljana. Kdor položnico že ima, pa je ne rabi, naj jo shrani, ali še bolje: pridobi naj listu novega naročnika. Denar se lahko nakaže tudi s poštno nakaznico. Ustreženo nam je tudi z naslovi oseb, o katerih je pričakovati, da se bodo naročile, če jim pošljemo list na ogled. Kdor ne misli postati naročnik, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Opozarjajte svoje prijatelje in znance na »Slovenijo«!
Zidanje Skadra.
Lastna streha v lastnem domu je kajpada pogoj za mirno in urejeno življenje vsakega državljana. Neštetim pomeni misel na lastni dom seveda komajda hrepenenje, ki se jim za življenje težko uresniči. Da uresniči tako hrepenenje po lastnem domu, se je v Belgradu pred kratkim osnoval odbor za postavitev Doma zveze nosačev v Jugoslaviji. Ta Dom naj bi se sezidal seveda v Belgradu in naj bi poskrbel nosačem v glavnem mestu to, kar jim tam manjka, namreč prostore za kopališča, za analfabetske tečaje itd. Da bi ta novi dom, ki je postal zelo potreben, bil tem bolj reprezentativen, pošilja odbor sedaj po vsej državi prošnje za prispevke. Te prošnje so prispele tudi v Slovenijo. Prošnja obljublja, dai bodo vsi tisti, ki bodo za stavbo novega doma prispevali, prejeli v znak hvaležnosti častne diplome, kar je še posebno imenitno.
Popravi!
V zadnji številki se je pripetila na prvi strani v drugem stolpcu in drugem odstavku pomota, ko govori uvodnik o praktičnem izživljanju demokracije v čim večji centralizaciji, medtem ko je seveda mišljena decentralizacija. Pomota, ki si jo je, mislimo, večina bralcev popravila sama sproti.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani,
NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI K. z. z o. z. KONGRESNI TRG
Sprememba
Kakor poroča »Službeni list« za dravsko banovino, so se izvršile v upravnem svetu Cinkarne v Celju precejšnje spremembe. Kot upravna svetnika sta bila namreč odstavljena, Viktor Gostiša in inž. Dragotin Zahradnik iz Slovenije. Namesto njih sta bila pa imenovana inž. Veljko Jovanovič in Gjoko Markovič, polkovnik v pok., oba iz Belgrad a.
priporoča
Ivana Cankarja zbrane spise
20 zvezkov z uvodi in opombami !z. Cankarja
Ti spisi niso samo naš najobširnejši narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha.
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; 3ak. Kelemina, Literarna ve a.
Poseben oddelek za pisarniške potrebšžine ■