UČITELJSKI LIST
GLASILO »ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU«.
Uhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov : Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24,— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
Št. 3.
V Trstu, dne 20. januarja 1923.
Leto IV.
VAŽNA DIDAKTIČNA NALOGA NAŠE ŠOLE
Vsi se še živo spominjamo, kakšen duh po presnavljanju in dviganju naše' šole je prešinil učiteljstvo te pokrajine takoj, ko se je obljubila od poklicane strani najtemeljitejša reforma vsega našega šolstva. Zdelo se je, da je ta pre-uredba najsrčnejša zadeva naših novih oblastnikov, ker se ni dovolil učiteljstvu niti najpotrebnejši čas za potrebno proučenje tega važnega vprašanja. Porazdelili so se referati na najkrajši rok, sklicale se uradne konference po okrajih, ki so morale na povelje v nekaterh tednih predložiti svoje sklepe o preosnovi našega šolstva. Vsi ugovori učiteljske organizacije, s katerimi je učiteljstvo odklanjalo vsako odgovornost za slično «reformiranje», so bili zaman. Vprašanje je bilo nujno in sicer tako nujno, da ni bilo časa za temeljito preučevanje. Zdelo se je, da je sla po zat:ranju vsega starega, avstrijskega, slabega udarila s slepoto apostole nove, boljše šole.
In uspeh vsega tega pehanja iz polpretekle dobe? Čutimo ga učitelji in čuti ga šola na lastni koži. Namesto naprej se «reformira» neustrašeno nazaj. «Rakova pot» je geslo oblastnikov, in kakor vsi strategični umiki, je tudi ta pokrit z neštevilnimi žrtvami in trpljenjem. Šolstvo Julijske Krajine napreduje v «nasprotni smeri». Vsako najmanjšo avtonomno uredbo, sleherno zasebno vzpodbudo je prerasel biirokratični plevel- Zmeda je stopila na mesto redu .sredstvo je postalo cilj in birokratizem se je ulegel s posebno težo, ki jo zavzema v tej deželi, na naše šolstvo, da mu duši vsak svoboden naraven razvoj. Namen, ki ga ima šola v vsakem ljudstvu, ki si svobodno ureja svojo hišo in s svojimi notranjimi silami gradi bodočnost in scdoloča svojo usodo, je postavljen pri nas na glavo. Vsi oni činitelji, ki bi imeli sodelovati pri urejanju šole, so kratkomalo izločeni in potisnjeni ob stran, in to ne vsled državnih zakonov, s katerimi stoji in pade pravna država, temveč vsled samovolje'birokratov, vdinjen:h nazadnjaškim smernicam in prešinjenih po mržnji na-pram vsakemu duševnemu in moralnemu po-vzdigu širokih ljudskih slojev.
Do malega pomenjajo vse izpremembe, ki so se vrinile v našo šolo kljub svarilom in ugovorom poklicanih činiteljev, kratkomalo bistveno poslabšanje vsega šolstva. Če prištejemo k temu
še vse samovoljnosti, s katerimi se skuša zlomiti moralna sila učiteljstva in njegovih organizacij, nam je še-le mogoče zaslutiti -vso strahoto strmine, po kateri drčimo. Da, to ni več samo rakova pot, ampak rakova pot navzdol! Kar pa daje temu dejstvu še posebno ostrino, je ravno sistem, ki je tu na svojem zlonosnem delu. Ne moremo več verjeti v posebnost dobe in razmer, ker vidimo za vsem tem spačeno krinko polno cinizma, ker čut:mo voljo, ki nas potiska — neodvisno od razmer — po strmini navzdol. Učiteljstvo' se lahko kesa, da je z otroško zaupnostjo stavilo resno-hušljeno reformne predloge v svrho povzdiga šole. Vsi ti predlogi so se vpcštevali v toliko, da so se jih oblastniki izogibali z večjo sigurnostjo in odrejali ravno nasprotne reforme. «Si tacuisses, philosophus mansisses!»
Potrebno je, da se vse to pove v svet: ne za to, ker b; se učiteljstvo tega ne zavedalo, ampak radi iskrenosti odnošajev. Oblasti naj vedo, da učiteljstvo pozna njihovo igro ter jih prosi, da nadaljuje poslej to svojo igro z moške odkritosrčnostjo — že radi gole estetičnosti. Po štirih letih poznanja lahko padejo vse fraze, ki so bile kakor omamno sredstvo,Ma so nam lažje dajali tri za štiri.
Ugotovimo tu le dejstvo, da prisostvujemo počasnemu, a gotovemu in sistematičnemu propadanju naše šole-
Ugotovimo še, da smo prepričani, da se bo to propadanje tudi nadaljevalo in to po zli volji tistih, ki šolo upravljajo. Končna ugotovitev pa je ta: učiteljstvo ne bo moglo ustaviti tega propadanja; kar bo zmoglo največ, je, da se mu upira z vsemi močmi in da tako zavira njegovo brzino. Ta ugotovitev je potrebna radi našega ljudstva. To mora poznati meje, v katerih se učiteljstvo lahko giblje, da lahko pravično ured: hvalo in grajo, predvsem pa, da se tudi samo zave dolžnosti, ki mu jih nalaga današnja doba.
Iz vsega navedenega je razvidno, da je naloga učiteljstva izredno težka. Vrš'ti napredno kulturno delo proti izrazito nazadnjaškem sestavu današnje šolske uprave je naloga, ki zahteva predvsem celega moža v moralnem oziru. Poleg tega si mora biti učitelj na jasnem, kje naj zastavi v prvi vrsti vso svojo energijo, da se mu napor posreči. Problem naše organizacije tiči v tem: osredotočenje energije posameznika okoli glavnega vprašanja izobrazbe našega ljudstva ter posplošenje tega dela v učiteljsk h vrstah.
SUGESTIVNA
PITANJA.
Svi mi dobro znamo, da smo često puta prisiljeni postavljati našim učenicima takova pitanja, koja če im olakšati odgovor. Ne dobijemo li pozitivan odgovor, mi demo pitanje preudesiti, precizirati i pri-bližiti se predmetu, a često puta morat demo tako daleko ici, da samo pitanje sadržava u sebi i odgovor, pa djaku ne de preostati drugo, van da po-tvrdi ili samo da kaže: da — ne. Takva pitanja, koja odekuju jedan izvjestan, odredjen odgovor, na-zivamo sugestivnim pitanjima. Ona imadu u uzgoju veliku važnost. No nijesu sugestivna pitanja uvijek upravljena na dobro, jer se njima može upitanu osoba zavesti u bludnju. Sugestivnim je pitanjima naime svrha, da od nekoga dobijemo baš takav odgovor, kakav upramo želimo. Rezultat njihov (dakle odgovori) orisan je a) osobe koja biva pitana; b) osobe kpja pita, i — c) od samoga pitanja.
Jasno je, da su djeca jače podvrgnuta sugestivnim pitanjima od odraslih ljudi, kao što su ona uopde više sugestivna. Dijete još nema vlastitih nazora, nema solidnog iskusitva ni znanja, pa se bez pro-mišljanjja podaje našoj nametnutoj sugestiji. Isto tako žensko čeljade više je sugestivno od muškarca, a uslužne i pristojne osobe više od neuljudnih i opa-kih. No više-manje sugestivnim pitanjima podložan je svatko, kako je to slučaj i kod' sugestije uopče. —
Rezultat sugestivnih pitanja ovisi i od osobe, koja pitanja postavlja. Što je auktoritet silniji, to se odgovor više skreče na samovolju njegovu. Odločen je i raspored pitanja, jer iza pozitivnog odgovora akcent, jedva glasuje izgovorena riječ kadra je da
USPJESI EKSPERIMENTALNE PSIHOLOGIJE
Eksperimentalna je psihologija znanost nova, ali ne — «u povojima», kako se običava kazati za no-vi:e tekovine. Ona je več danas tako opširna i velika, da se ne može pregledati. Svakom godinom postizavaiju se sve veče i silnije uspjehe. Primijenjuje se na svakom polju ljudskoga rada. Ona više nije samo u službi pedagogije i uzgoja, več je praktično upotrebljavaju u sudbene svrhe, u bolnicama, a čak i u privatnim poduzečima. U americi postao je običaj, da šefovi raznih tvornica traže od svog osoblja da se dadu prije eksperimentalno psihički ispitati nego ih prime u službu. Hoče da znadu, da li ti ljudi odgovaraju službi u njihovim tvornicama ili ne. Ako 'e «Befund» negativan, bivaju odbiti. — Psihološki laboratoriji niču kao gljive. I u torne prednjači Amerika Evropi. Tamo n. pr. nema ni ijedne učiteljske škole bez laboratorija za psihička istraživanja. Do-ista smjela misao; ispitivati, eksperimentovati dušu, -— nešto nevidljiva, apskratna. Eksperimenat jest iedna naučna metoda, koja se s uspjehom upotre-bljavala u prirodnim naukama, ali tik o da dodje na ideiju, da tu prirodoznanstvenu metodu aplicira na psihologiju, nauku apstraktnu?! Donedavno izgle-dalo je to doista čudno. Ali ako nam je jasan psiho-fizički paralelizam, onda nam ne može biti ni eksperimentalna psihologija ništa nevjerojatno. Pokus (eksperimenat) mjeri, važe, broji; to se s dušom ne-
izazove sasvim pogrešan odgovor, ili da poremeti jasmoču pojmova u djeteta.
Ispitujuči pred djacima karlovačke učiteljske škole sugestibilitet, postavio sam desetorici učenika iz tamošnje vježbaonice ovo pitanje: Djeco, kako je bol|je da se kaže: tri puta šest jesu deveit-naest, ili tri puta šest jest devetnaest, ili tri puta šest je devetnaest? (krupnije otisnute riječi izgovo-rene su glasnije). — Netko se je odlučio za jest, netko za jesu, a netko za je, no nitko nije primi-jetio varfce, več su svi kazivalii 3X6=19 (mjesto 18).
Nekolicini učenika II- razreda pokazivana je slika krave kroz 5 minuta, nukajuči ih, da ju točno pro-motre i uoee sve što mogu. Iza toga bijaše slika sakrita, a djeca se ispitivala. Konačno pitanje glasilo je: Kakve je boje vrpca oko vrata krave, na kojoj visi zvonce? Netko je rekao žute, nesko cr-vene itd. Za zvonce izjavio je jedan učenik da je veliko, drugi maleno, a uistinu krava nije imala ni vrpce ni zvonca. Što više, na pitanje: koja noga manjka onoj kravi? —odgovarali su učenici: prednja, stražnja, lijeva, desna, — a uistinu krava je imala sve četiri noge
Kako se vidi, djeca su vanredno sugestibilna, pa se stom činjjenicom mora računati. — Sugestivna pitanja mogu biti jače i slabije sugestivna, a prema tomu glasit če i odgovor. Netočan bio bi zaključak, kad bi se iz sugestivnosti pojedinih učenika izvodila njihova intelektualna sposobnost. Sugestivnim pitanjima služit demo se samo u nuždi, i to, naravno sugerišuči uvijek samo takove odgovore, koje če u svakom pogledu biti ispravni. Inače ovakva pitanja jesu vrlo dobro sredstvo, da se ustanovi je li učenik svijestan, umljeren i stalan u nekoj stvari ili koleba.
Nikola Zec.
posredno ne može činiti, ali se može posredno. Svaki i najmanji pokret' njezin očituje se u pokretu tjelesnom. Ta i naše svakodnevno upoznavanje ljudi, njihovih temperamenata, sklonosti, mane, individualnosti ne vrši se neposredno na duši bližnjega. I tu po spoljašnosti zaključujemo na nutrinu. A takvo opažanje eksperimentom je potencirano. Kretnje, mimika, govor, bilo fiziognomija i stotinu drugih vanjskih pomagača otvaraju nam pogled u tamnu inače unutrašnjost čovječju. Izradjeni su najeksak-tniji i skupocijeni aparati, kojima se može istraživati svaka duševna funkcija. Eksperimenat se upotreb-ljava koliko u području intelektualnih, toliko u području emocionalnih i voluntativnih manifestacija svijesti. Od nove eksperimentalne struje nije ostalo poštedjeno ni jedno svojstvo duše. Uzgoj i obrazo-vanje traže, da se postopa prema individualnosti učenikovoj. No to se ne može ostvariti, ako se individualnost učenikova proučila nije. Zato je potrebno eksperimentalno ispitivati sva svojstva njegova, i rezultate bilježiti na posebnom «upitnom arku*. Takvih araka imade više vrsti, a koliko je men; poznato, na našem jeziku imamo dva: jedan od prof. Protiča, a drugi od dra Paje Radosavljeviča. Ovaj potonji dao nam je i jedinu «Eksperimentalnu psiho-logiju», djielo za početnika malo preteško i nesl-stematski pisano. Dr. Radosavljevič je kod nas na;-jači eksperimentalni psiholog. Službuje kao redoviti profesor na njujorškom universitetu, a kako se javlja, dolazi sada u domovinu, premda je iz nje morao bježati, jer tu ne bijaše polje rada za ni.
Eksaktno i potpuno eksperimentalno ispitivanje d jaka traži i dobro snabdjeveni laboratorij i pot-
UČIT1CIJSK1 LIST
STRAN 19.
puno versiranog učitelja, ali se i bez skupocijenih sprava mogu mnogi lijepi i korisni eksperimenti izvesti. Istraživanje osjeta, predočaba, zorova, pam-čenja (formalne i materijalne strane njegove), fantazije, estetičkog čuvstva, samočuvstva, ideala, temperamenta, hereditacije, tjelesne osobine itd. Omu-
Iz organizacije
VEDNO HUJŠE!
Tovariši Hreščak Alojzij, Pahor Jožef in Ma. lalan Jožef so bili pripeljani v pondeljek v preiskovalni zapor v Sežano in sicer na ukaz politične oblasti. Zatoženi so, da so priiejali nočne politične sestanke- Preiskali so podrobno njih šolske sobe, kakor tudi njih stanovanja. V torek popoldne je šel predsednik «Zveze» v Sežano, da skuša posredovati v prilog zaprtim tovarišem. Na roko mu je šel okr. nadz. Vaselli. Sprejel ga je podprefekt in izjavil, da mu je zelo žal, da ss je to zgodilo ter zagotovil predsedn.ku, da se vrši preiskava že takoj od pondeljka neprestano in da se v kratkih dneh izvede. Upamo, da je gotovo kako nesporazumljenje in da se naši tovariši čimpreje Vrnejo v našo sredo.
Odbor goriškega učiteljskega društva je v svoji seji dne 7, t. m. sklenil sledeče:
1.	Dne 1. februarja t. 1. je društveno zborovanje. Predsedništvo naj preskrbi poročevalca, kateri naj poroča, ako le mogoče o italijanski šolski zakonodaji.
2.	Nekemu tovarišu z boleznijo v družini se je ugodno rešila prošnja.
3.	Tovariš blagajnik Franc Mermolja poterja pri vseh društvenikih 100 L za tiskarski sklad.
NB. Vplačanih je že nad 90 deležev po 100 L in poživljajo se tem potom dolžni tovariši in tovarišice, da pospešijo vplačilo, ker so 'sklepi naših organizacij obvezni. Tovariš Mermolja poroča pri zborovanju o tem skladu. Ne sme biti zajedavcev med nami! Enake pravice — enake dolžnosti!
4.	Predsedništvu se naroči tednik «1 Diritti della Scuola®, a to mora aktuelne članke in vse zadeve poročati pri društvenih zborovanjih.
5.	Društvo pristopi k Šolskemu društvu v Trstu kot ustanovnik in izplača takoj 200 L.
6.	Priporoča se učiteljstvu v nakup knjiga: Angelo Bronzini «Il vademecum del maestro*, Editore Antonio Vallardi, Milano-Genova-Roma-Napoli-Trieste, Naročila sprejme tudi predsedništvo: 5 L.
7.	Predsedništvo naj zvesto pomaga Zvezinemu pevskemu zboru pri vajah v Gorici dne 6., 7. in 8. t. m. in naj mu gre na roko pri vseh prireditvah.
8.	Predsedništvo pozovi z dopisnico, osebno in imenoma pri zborovanju ona šolska vodstva, ki še niso naročena na naš mladinski list Novi rod. Žalostno "j,e, da imamo 17 šol v okraju, iki nimajo niti enega izvoda. Stanovska zavest, vzgojno delo, kje sta?
9.	V IV. in tudi III. tečaju tolminskega učiteljišča je mnogo gojencev, ki so potrjeni v vojake. Tretje-letniki bi morali po zakonu baje pustiti študije in obleči «suknjo belo». V odborovi seji prisotni A. Rakovšček, predsednik tolminskega učiteljskega društva, prevzame prostovoljno v svoje spretne
gučeno je svakom učitelju u svome razredu. To je od neprocijenive važnosti za pedagoško-didaktički rad. Upoznavanje učenika bit če i za učitelja vrlo instruktivno, jer če na taj način i sebi koristiti, a rad če mu biti s tim ugodnih, ako pri tom bude osjetio ispravnost one stare: Docendo discimus! —
roke to zadevo in se dogovori z ravnateljstvom zavoda za ureditev tega vprašanja.
10.	Pospeši naj se oprostitev vojaške službe učite-ljev-vojakov potom državnih poslancev in šolskih oblastnij.
11.	Vloži naj se prošnja za zvišanje pavšalov za kurjavo.
12.	Vse morebitne pritožbe in želje društvenikov naj se naslovijo predsedništvu v Miren pri Gorici (Merna).
Pouk italijanščine. Vsled sedanjih političnih razmer in za bodočnost je nujno potrebno ter povsem praktično, da se naše učiteljstvo nauči italijanskega jezika v govoru in pisavi.
Goriško učiteljstvo nam prednjači v tem pogledu. Organiziralo je po svojem delavnem vodstvu v Gorici (Via Cappuccini), v Kanalu in Dobravljah tri tečaje za pouk v italijanskem jeziku. Vse tri tečaje poučuje strokovnjak-jezikoslovec profesor Giovanni Lorenzoni in upamo, da bo imel ta pouk najlepše uspehe za izpite iz italijanščine, ki so obvezni tudi za slovensko učiteljstvo. Goriško učiteljstvo plačuje te tečaje samo iz lastnih skromnih sredstev in pričakuje z vso gotovostjo, da mu jih bo sanirala deželna šolska uprava. Vederemo?
Ali bi ne mogli organizirati enakih tečajev na Tolminskem, na Krasu in na Notranjskem?
Goriško okrajno učiteljsko društvo ima dne 1. februvarja 1.1. ob 9% svoje zborovanje v Trgovskem domu v Gorici s sledečim dnevnim redom:
1.	Predsedništveno sporočilo.
2.	Dr. Leopold Bobič: Občinska in deželna uprava po italijanskem zakonu s posebnim ozirom na šolstvo.
3.	Tovariš Franc Mermolja: Naš tiskarski sklad.
4.	Raznoterosti.
Pridite vsi, ker je prisotnost obligatorična!
V Mirnu, dne 12. januvarja 1923.
Predsedništvo.
Tovarišem in tovarišicam na znanje. Dosti nas je in jako malo. Vsi najrazličneje delamo; eden tu in tako, drugi tam in drugače.
Ustvarjamo si cilje. Zde se nam znani. Mnogim izmed nas se tudi sanja o poteh in sredstvih. Ti se poslužujejo najrazličnejšega študija in akcij. Velika večina pa jih je, ki znajo samo pritrjevati, z glavo kimati in ploskati ter na vse pretege kričati «živio».
Znane so jim vse himne, pesmi in pesmice tro-imenega naroda. Povsod, kjer se le da in kjer nese, kažejo svoje jugoslovenstvo. Pri tem pa se boje ter se na vse kriplje branijo vzeti v roke kako dobro srbsko ali hrvatsko knjigo- Ne vzamejo je in je ne vzamejo, že a priori ne. Izgovarjajo se z najrazličnejšimi bedastočami češ, žal, jezika ne razumem, cirilice ne znam, kaj mi vse to tu pomaga, itd-
Tovariši in tovarišice! Otresite se vendar enkrat teh in enakih predsodkov. Ozrite se nekoliko naokoli po Hrvatih in videli boste maršikak zaklad, ki nam ga v obliki knjige za prav malo odškodnino nudijo.
Le nekoliko požrtvovalnosti in samozatajevanja je treba, nekoliko manj četrtliterčkov, nekoliko manj cigaret in drugih takih »malenkosti«, pa imate v kratkem času lepo zbirko prav dobrih knjig v hrvaščini (latinici), ki nam jih skoro zastonj ponuja Biblioteka »Svetlost« na Dunaju I. Himmelpfort-gasse 13.
Ista družba — povečini mladih ljudi, študentov — si je nadela nalogo preskrbeti nas z dobrimi deli priznanih svetovnih proletarskih avtorjev. Pri skupni naročbi je 33% rabata, to se pravi 'U knjig zastonj, kar ni malo.
Izdane so sledeče knjige:
Barbusse: Intelektualcima; Gorki: Leto, Tri dana, Arcibašev:	Smrt Ivana Laudea; Čehov:	Novele;
Korolenko: Šumi šuma; Upton Sinclair: Car ugalj in 100%; Bakumin: Manifest Slovenima; Romain Rolland: Beethovenov život.
V programu pa je še nešteto drugih, katere smatram potrebno, da ima vsakdo izmed nas, ki je le količkaj socialistična navdahnjen.
Poleg teh omenjam tudi knjigo Aleksandre Ko lontai: Nova žena, ki je izšla pred kratkim v cirilici v Beogradu in stane le pribl. 8 Din. To delo priporočam posebno tovarišicam. Nasloviti je na Mihajla Todoroviča, Beograd, Katičeva ulica 7.
Apeliram h koncu posebno na mlade tovariše in tovarišice, da v čim večjem številu posežejo po navedenih knjigah.	Mladi J.
Poročilo o rednem občnem zboru Slomškove zveze v Idriji dne 8. prosinca 1923.
1.	G. predsednik dr. Čikovič pozdravi s toplimi besedami zborovalce, ki so razen dveh polnoštevilno navzoči. V svojem nagovoru povdarja, kako škodljivo je, če se osebnosti zanesejo v društveno življenje, člani društva so pač kakor člani družine, ter morajo ne glede na osebne naklonjenosti ali nenaklonjenosti delovati vzajemno v procvit in razvoj društva. Dalje povdarja, da s tem, da smo člani društva nikakor še ne izpolnimo svoje dolžnosti. Treba je, da za društvo tudi delujemo; predvsem, da se udeležujemo društvenih zborovanj, ter pripomoremo, da so poučna, zanimiva in živahna, ter da se poslužimo tudi dobrin ki jih nam nudi društvo z raznimi poučnimi tečaji, kakor so četrtkove italijanske ure in ponedeljkove ure za sociologijo.
2.	Ker je bil občni zbor združen z rednim mesečnim zborovanjem, je bila druga točka dnevnega reda predavanje in sicer je predavala tovarišica Zupančičeva, o «Torquato Tasso«. S krasnimi, življenja in občutka polnimi besedami nam je očrtala živ-ljensko pot slavnega Sorentinca, avtorja »Osvobojenega Jeruzalema« «Aminta» in raznih drugih del. Iz teme in revščine se mu je vila pot luči in solncu nasproti. Polna mladosti in življenja je sanjala duša mladega pesnika o sreči, slavi, ljubavi sploh o vsem kar nudi svet. In glej sreča se mu smehlja. Na ferar-skem dvoru najde dom in vse, česar mu poželi duša. V krasnih dvoranah in senčnih parkih zori njegov «Osvobojeni Jeruzalem«, A zavist in človeška zloba strmoglavi pesnika iz solnčnih višin v brezdanje prepade — iz sijajnega dvora ga odvedejo v blaznico. Od tega časa umira pesnik počasne smrti — duševno in • telesno. Nikdar več se ne vzpne duša ranjenega pevca do nebotičnih višav, kjer bi ustvarjala nesmrtna dela; nikdar več ne doseže telo moči in zdravja mladosti. Pokopano leži vse v umobolnici. Le senca nekdanjega Tasso še blodi brez miru iz kraja v kraj, dokler konečno ne zajadra v tihi pristan — v samostan S. Onofrio
v Rimu. In ko v večnem mestu veselo in slovesno done zvonovi oznanjajoč da se danes ovenča Tor-quatovo čelo z lavorjevim vencem slave — v borni samostanski celici venča smrt trpina, brezdomovinca z vencem večnega miru v letu 1915.
3.	Krasnemu predavanju, za katero je žela predavateljica obilo zahvale, je sledilo tajniško poročilo o društvenem delovanju v pretečenem letu. Tovarišica tajnica poroča: Zadnji redni občni zbor Slomškove zveze v Idriji se je vršil dne 24. aprila 1922. po dnevnem redu, kakor ga določajo pravila. Dobili smo pri tem občnem zboru novega predsednika dr. Čikoviča, pod čigar vodstvom se je društvo očividno ojačilo in razvilo. Redna mesečna zborovanja z zanimivimi predavanji, ter redne odborove seje so izdatno pospeševale razvoj društva. Četrtkove italijanske ure in ponedeljkove ure o sociologiji pa so izdatno dvignile ugled društva. Gospodu predsedniku za obe žrtvovani nam uri iskrena hvala. Predaval nam je v tem času g. prof. Leben o »boljševizmu« in dr. Čikovič v dveh predavanjih o Florenci. — Društvo je bilo zastopano po svojih delegatih na delegacijskein zborovanju v Gorici in po svojem upravnem odborniku pri sejah upravnega odbora Zveze v Trstu. — Sklep zadnjega občnega zbora, da se pravila spremene, se je uresničil. Dobili smo potrjena pravila, izročili jih v tisk in sicer v obliki izkaznice, ki jo prejme vsak član. Šolsko društvo v Trstu je povabilo naše društvo k sodelovanju in pristopu. Na izrednem občnem zboru, dne 19. oktobra 1922. smo sprejeli resoluciji poslani nam od Zveze in sicer: o šolski upravi in o državljanskih pravicah učiteljstva. Na poziv organiz. odseka za prispevek 100 L na člana in zvišanje članarine je bila sprejeta resolucija, ki se je poslala Zvezi v Trst. — Omenim naj tudi vse brezuspešne korake g. predsednika v dosego stanarin učiteljstva, ki je stala g. predsednika sicer mnogo truda in časa, a je bila žalibog brezuspešna.
4.	Nato predloži tovarišica blagajničarka blagajniške knjige in letne račune. Pregledovalci najdejo vse v vzornem redu. Blagajničarka se zahvali članom za redno plačevanje članarine, ter prosi, da tudi v bodoče vrše svojo dolžnost, ter ji s tem olajšajo ne ravno prijeten blagajniški posel.
5.	Volitev predsednika in novega odbora se je
vršila z listki in sicer so bili izvoljeni sledeči tov.(ice):	predsednik dr. Čikovič. Odborniki:	J.
Rupnik, Minka Tušar, Poldka Kogej, Poldi Leskovec, Zinka Jež in Ida Petrič. Novi odbor se je takoj sestal k seji in si razdelil posamezna opravila tako: Poldi Leskovec tajnica in upravna odbornica, Minka Tušar blagajničarka, J. Rupnik predsednikov namestnik, Jež in Petrič odbornici.
6.	Samostojni predlogi. Sprejme se sklep tov. Leskovčeve da društvo pristopi kot ustanovni član k Šolskemu društvu v Trstu. Predsednik poroča, da je prošnja za stanarino — odbita, ker nimamo nikake pravne podlage. Nato prosi tov. Rupnika, da prouči ital. ljudskošol. zakon in nam pojasni v predavanju razliko med bivšim avstrijskim in seda-n'im šolsk. zakonom.
S tem je bil izčrpan dnevni red tega občnega zbora.	P. L.
Uprava «Novega roda» poroča, da pošlje 1. štev. vsem dosedanjim in tudi nekaterim novim šolam na ogled. Šole, ki mislijo to storiti naj takoj store, ker se 1. štev. ne bo tiskala v drugič. Neverjetna zani-kernost raznih šol in to baš tam, kjer imamo naj-
bolj zavedne tovariše, a tudi take, ki radi in vedno zabavljajo, mora vzeti še tako idealnemu delavcu vsak pogum. Do danes se ni priglasilo niti 2000 naročnikov za to leto.
Dovolj žalostno za mladinski list, ki velja za najboljšega!
Uprava «Novega roda* je sedaj: Irieste S. Gio-vanni, casella postale, kamor je pošiljati vse denarne pošiljatve, reklamacije in drugo.
Jzjava. Ovime izjavljam, da ne preuzimam ds-ključivu odgovornost za sadržaj i vrednost dvaju člančiča tiskana u zadnjem br. U. L., sa sledečih razlaga:
1)	Ja poslali samo jedan članak, željom, da se u cjelosti tiska, a ne da se ga kroji na dvoje, jer je time članak izgubio mnogo na svemu i u svemu.
2)	Preinaka je i preudešenost postigla čisto drugu svrhu, čime je vrednost članka znatno pala, jer se mnogo toga izostavilo, što bijaše veoma zgodno i uputno. Po koja Ijepša i u l epšoj formi izrečena misao potpuno je izostala, a po koja umjesna, kat-
Solske vesti
Odslovljenje. Tovariš Anton Arigler v Ročin u (slučajno rojen v Kamniku) je odslovljen iz svoje službe, ker se mu noče priznati domovinstvo po op cijski pravici, za katero je zaprosil v smislu zako nitih določb. Boli nas duša radi izgube tega agilnega tovariša z učiteljico-soprogo. Žalostna je ta vest, a ipak še nismo izgubili vsega upanja, ker se morajo zanj zavzeti naše šolske oblastnije, ker je to njih dolžnost. Pravičnost, kje je tvoje prebivališče v naši državi? —
Zadeva t. Rustja se ostri. Prizadeti tovariš namreč noče na mesto, kamor je bil uradno premeščen, ker mu je zdravje več kot uradni-pkazi. Povedal je bil nadzorniku, naj mu dajo drugo mesto, nadzornik pa ga je poslal k podpr efektu, češ, da on odloča. Razume se, da tovariš ni šel, ker bi zvedel spet, da odloča nadzornik- Tako je t. Rustja brez plače in brez službenega mesta. Ali je tega treba? Zadeva bi se bila iahfto rešila, ko bi dali tovarišu mesto, kakor mu £re po službenih letih, po njegovem delu in tydi po , tem, da se v javnosti nikdar ni — izpostavljal, (da rabimo uradni izraz). Posebno poslednje bi b lo lahko merodajno, kolikor moremo sklepati po vsem, kar preživljamo. Pa ne! «Izpostavljaj se» ali ne, kdo nam brani pometati s tabo, če so taki časi? Posebno še, če je komaj jutranji mrak teh časov in če bedo trajali okrog pc-aeset let, kakor se govori! Tist:, ki se ne «izpostavljajo», imajo tu vsaj lep primer, koliko velja, če so .... pridni. Ves pravni zaklad se pa ne da nikdar popolnoma zavreči in spričo današnjih razmer čutimo še bolj živo kot kdaj poprej, kako silijo1 vsa vprašanja našega obstoja nevzdržno spet na površje.
ŠOLSKE ZADRUGE.
Pri zadnji uradni konferenci učiteljstva tolminskega okraja je bila na dnevnem redu raz-
kada možda i duhovita rečenica posve se mimoišla i prečrtala.
3)	Stil je, a i jezik dostatno promijenjen, pa izgloda sve drugo nego bijaše moja skromna želja.
4)	To što se skrčilo pred nekakvom smješnom bojaznosti od opširnosti — premda oba člančiča zauzimajo uprav toliko prostora, koliko bi bio tre-bao moj sami jedan članak — i to što se pojedno-stavnilo i polakšalo uzrokom je, da je oblik pisanja čisto drukčiji od moga, i da je ispušteno mnogo jačih i zgodnijih značenja, a umetnuto dosta jednostav-nijih i običnih misli, izraza i odlomaka.
5)	Do ove izjave dovela me misao, da je naime
još kioji moj članak bio meni nepočilno preudešen, ali poslednji se previse i još jedanput previse udaljio od moga vlastitog rukopisa. —	M. Demarin.
VSE POROČEVALCE IN DOPISNIKE «UČIT. LISTA» prosimo, da do novega naznanila pošiljajo svoje rokopise pod naslovom: Učit. Germek Anton, Trieste S. Giovanni 950.
prava o šolskih zadrugah. Konferenca je izvolila odsek treh članov (H. Močnik, Sivec, Drekonja), ki naj sestavi pravila in organizira ustanavljanje šolskih zadrug- Odsek je sestavil pravila, kakor slede.
Zadružni dd&ži naj bodo kolikor mogoče majhni, da se s tem omogoči pristop k zadrugi tudi najrevnejšim šolarjem,.
PRAVILA
šolarske zadruge v....................
Ime.
§ 1. Zadrugi je ime: Šolarska zadruga \	...	.
Namen.
§ 2. Zadruga je ikonsumna in produktivna. Preskrbuje svojim članom dobre in cene šolske potrebščine; kupuje od članov njih lastne izdelke in jih vnovčuje. Goji med člpii smisel in razumevanje zadružništva. Iz preostankov podpira zadruga svoje revne tovariše (-ice) šolarje s šolskimi potrebščinami.
Sredstva.
§ 3. Sredstva za dosego gori začrtanega namena so deleži in posojila.
Članstvo,
§ 4. Član zadruge je lahko vsak šolar — vsaka šolarica.
Pravice.
§ 5. Vsak član ima pravico glasovati, voliti in voljen biti. Vsak član je deležen vseh dobrot zadruge.
Dolžnosti.
§ 6. Vsak član se mora ravnati po zadružnih pravilih, delati mora po svojih močeh za napredek zadruge, varovati njeno dobro ime ter ji stati brezplačno v pomoč.
Članstvo neha.
§ 7. Z izstopom iz šole, s prostovoljnim izstopom, s smrtjo člana, z izključitvijo. V vseh gornjih slučajih se izplača delež koncem upravnega leta. V slučaju smrti, se vrne delež starišem.
Izključitev.
§ 8. Kdor škoduje zadrugi, ga načelstvo sporazumno z nadzorstvom lahko izključi. Pritožbe proti
izključitvi se lahko podajo samo na občnem zboru.
Deleži.
§ 9. Zadružni delež je......L in se ne obrestuje.
Jamstvo.
§ 10. Vsak član jamči s še ... kratnim deležem.
Uprava.
§ 11. Zadrugo upravljajo načelstvo, nadzorstvo in občni zbori.
Načelstvo sestoji iz ... . članov, nadzorstvo iz . . . . članov. Načelstvo vodi zadrugo in nje poslovanje; nadzorstvo nadzoruje upravo. — Občni zbor spreminja pravila, potrjuje račune, voli novo načelstvo in nadzorstvo, rešuje pritožbe članov, razpusti zadrugo, odloča o zadružnem premoženju.
Upravno leto prične z začetkom in konča s koncem šolskega leta,
§ 12. Prepire v zadrugi razsojajo trije od članov voljeni razsodniki.
Pričujoča pravila ne vsebujejo vseh postavk, ki jih imajo zadruge v obče. Odsek je skušal podati pravila v jedru. Izpustil je vse podrobnosti, ki bi pri šolarski zadrugi sploh ne prišla v poštev in bi na drugi strani zablinila razumevanje pravil, tako, da bi otroci «radi dreves ne videli gozda».
Glede ustanavljanja šolarskih zadrug podam na tem mestu par nasvetov, ki sem jih pridobil v lastni izkušnji, ko sem na svoji šoli ustanovil šolarsko zadrugo.
Daši ima učitelj pravila za bodočo zadrugo že sestavljena, ne sme nastopiti z njimi pred razredom samooblastno — diktatorično. Zavedati se mora, da bo zadruga skupna otroška last; zato mora prepustiti otroke k zadruginemu snovanju.
Zadružna pravila morajo iziti iz otrok; to pa doseže učitelj genetskim potom. Na ta način se sproti pojasnuje zadružna institucija, njen smisel, namen in uprava. Poleg tega zadcbe pravila pri otrocih večjo vrednost, ker so si v svesti, da so jih ustvarili sami. Poslednje dejstvo jim da moč, da pravila dosledno izpolnjujejo.
Posamezne funkcije v šolarski zadrugi se poverijo otrokom potom izvolitve. Učitelj vrši samo funkcijo svetovalca, h kateremu se zateka zadruga v vprašanjih, ki jim ni kos- Učitelj pa tudi sam svetuje ukrepe, ki doprinesejo zadrugi čim večji uspeh.	C. Drekonja.
Naši grobovi. Umrla je v Ljubljani tovarišica Ljudmila Milost, učiteljica na slovenski zasebni šoli pri Sv. Jakobu- Do svoje smrti je službovala na šolah, ki so zahtevale največjih požrtvovalnosti, Pokojnica je bila na Primorskem znana kot ena najboljših naših vzgojiteljic. Naj počiva v miru!
FcljtOll	(Nadaljevanje.)
Razredni moment v moderni umetnosti
A že vidimo vstajati novo kulturo, predznanilko meščanskih revolucij, predvsem v filozofiji Angležev Johna Locke-a, Davida Hume-a, francoske enciklopedije (Diderot, Voltaire), pozneje Rousseau-ja, Lessinga, Herderja, ki predstavljajo večinoma tudi umetnost svoje dobe. Svobodomiselstvo postaja znak stremljenja meščanstva, stremljenja po neomejeni socialni svobodi, ki naj bo podlaga prostega tekmovanja posameznikov v svrho gospodarskega pro-speha; gospodarski sv-obodi naj odgovarja politična svoboda, kulturna svoboda. Ta liberalizem je tudi znak nove umetnosti, njena idejna podlaga; izpre-meni se njeno razredno ozadje: meščan, ki je dote-daj tvoril le mrtvo maso, ali pa le nekako smešno prikazen (Moliere!) postaja živo bitje s svojimi doživetji, s svojo tragiko, sploh s svojim svetom in prodre baš v dramo (Lessing: «Emilia Galotti*), --Medtem je meščanstvo tudi politično zmagalo, najprej na Angleškem in Francoskem in je začelo takoj razvijati svoje sile. Ta niegova klasična doba je bila sicer kratka, a bujna. Stari okoreli, nazadnjaški fevdalizem je premagan, nastopi mladi, razmaha željni kapitalizem. Tehnika se je začela razvijati z bliskovito naglico, z njo industrija in trgovina; produkcijska sredstva se prenove in povečajo, gospodarstvo prospeva — nov svet je na pohodu.
V umetnosti nastane nova perioda, ki je najbolj razvita pri Nemcih (Sturm und Drang). Mlada navdušenost, kipenje prebujenih sil, skrajen razmah jo karaterizirajo. Svobodomiselnost, liberalizem, idejna podlaga že njenih predhodnikov, se nam kaže tu še potencirana. Najizrazitejša so dela Schillerja in mladega Goetheja. V drugih deželah predstavlja
to dobo začetek romantike. (Lord Byron, Mickie-wicz, Puškin i. dr.)
Razmeroma kratka doba harmoničnega razvoja kapitalistične družbe ima svojega največjega umetnika v Goetheju, ki je tudi njen najbolj karakteristični glasnik; in to ravno v svojem največjem delu «Faustu». Stari človek v Faustu, iščoč smisla svojemu življenju in hoteč se že usmrtiti, se pomladi in gre še enkrat skozi življenje. Mefisto je njegov vodnik in obenem nositelj novih idej, nove življenjske filozofije. Idejna podlaga, ki jo je dal Goethe svojemu «Faustu», odgovarja popolnoma ideologiji nove družbe. Poveličevanje življenja, ideja, ki je vtelesena v «Faustu» ije posledica svobodomiselnosti, liberalizma, je etična vrednota, ki stoji v diamen-tralnem nasprotju z vso mistično-asketično ideologijo fevdalizma. V «Faustu» sta ravno klasično podana oba idejna svetova, zamrli svet, ki je stvaritelj fevdalnih odnošajev in mladi svet življenja, ki se poraja z nastopom meščanstva. Pomlajenje Faustovo je pa simbol onega duševnega preporoda, ki ga je ustvaril veliki socialni preobrat.
Zasledovali so na teh zgledih način, kako so uplivale socialne in gospodarske činjenice na dosedanji duševni razvoj človeštva, kakor se nam zrcali v umetnosti. Obrnimo se sedaj k onim duševnim smerem, ki jih je porodila današnja doba in katerih izraz nam kaže vsa moderna umetnost.
II.
Kapitalizem je kmalu postal reakcionaren. Razvijal je tehniko do vedno vrtoglavejših višin in z njo gospodarsko in socialno uredbo družbe. A z večjim napredkom je šla vsporedno razjedajoča disharmonija. Proletariat nastopa kot samostojen razred, s svojimi interesi, s svojo ideologijo. Razredni boj med nositeljem kapitalističnega gospodar-
stva, meščanstvom in vstajajočim delavskim razredom se bolj in bolj poostruje, postaja dan na dan aktualnejši, zavzema vedno širše družabne plasti in postavlja vedno bolj v svoje ozračje vse družabno' življenje. Meščanski javnosti e to stanje, ki ji preti s poginom, najvažnejši problem, rešiti ga mora in ga rešuje z vedno mrzličnejšo nervoznostjo. Vse udejstvovanje meščanstva na kulturnem polju se vrši v znamenju tega pravca.
Ako primerjamo to socialno krizo, ki zaposluje družbo v današnji dobi, to je dobi po tako ogromnem povzpetju kapitalistične produkcije, z vsemi dosedanjimi socialnimi krizami, ki jih je človeštvo prestajalo, vidimo, kako velika je razlika med njimi. Ves razvoj je danes vsled velikega tehničnega napredka mnogo hitrejši, stoletna razdobja preteklih dob so danes neznatna, obseg vseh družabnih potresov je obširen, da komaj pojmimo, univerzalen:	ker je kapitalistični družabni red
vseobjemajoč, univerzalen. Kje smo imeli v patriarhalnem, antičnem, ali fevdalnem sistemu tako obsežne družabne prepade, ki bi tvorili podlago kulturnim in moralnim prepadom, takim duševnim razdvojenostim, kakor danes? V kateri drugi dobi so imela vsa gibanja tako ogromen obseg in kdaj je tragika človeštva, ona tragika, ki ima svoje počelo v družabnih razmerah -— in vsaka velika tragika ga ima — bila tako globoka, tako velika?
«Naša doba», piše moderni kulturni filozof Muvkle, «ko teži nad človeštvom sistem, ki je izgubil vsak višji smisel, ne zida več dvoran s težkimi oboki, ki bi kljubovali stoletjem in blagoslavljajoče plavali nad milijoni; ona je borba, borba divjajočih sil, ki bi potisnile človeka v omotičen prepad.*
Tri ljudi predvsem so rodile te «divjajoče sile», tri ljudi, ki so v polni meri njihovi glasniki, glasniki one velike duševne borbe, ki je izraz današnjih socialnih borb in prepadov, to so: Dostojevski, Nietzsche, Strindberg, vsi trije, ljudje nemirnega, brezkončnega iskanja najekstremnejših abstrakcij, urejujočih že na blaznost, kakor tri razburkana morja, globoka in neizmerna in zopet kakor tri lupine, ki jih premetavajo valovi idej po brezkončnostih.
«Povsod in v vsem grem do skrajne meje, vse svoje življenje sem prekoračeval mejo,* pravi Do-
stojevski o sebi. V vseh postavah, ki jih je utelesil v svojih delih se nahaja sam, ravno tako v Raskolnikovu, knezu Miškinu, Stavroginu, Ivanu Karamazovu, kakor v cinikih Kirilovu,- Svidrigaj-lovu, Smerdjekovu in na drugi strani Šatovu, Aljoši Karamazovu, in pa v svojih ženskih postavah od demonične Grušenke do naivno-pobožne Sonje. In vsi ti tipi, sestavljeni iz najbolj nasprotujočih si elementov, obvladovanj po najekstremnejših idejah in naziranjih, tvorijo pravzaprav Dostojevskega samega, njihovo iskanje, mišljenje, njihove ideje, vse njihovo duševno1 življenje, vse je le slika one raztrganosti, one razdvojenosti, ki je vladala v duševnem življenju Dostojevskega. Bogoiskalec in ateist, mračen cinik in idealist, realist in mistik, socialist, kozmopolit in zopet mističen slavjanofil-ski nacionalist, sploh vsa naigloblja nasprotja so vtelesena v njem.
V «Besih» slika tedanje revolucionarno, anar-histično-socialistično gibanje v groznih barvah: «Hudobni duhovi, ki izidejo iz bolnika in gredo v svinje, so vse kuge, vsi miazmi, vsa nesnaga, vsi besi in besiči, kar so jih veki nakopičili v našem ljubem bolniku, v naši Rusiji. Toda velika volja in visoka misel jo obsenčita od zgoraj, kakor tistega obsedenca, in vsi hudobni duhovi, vsa nesnaga, ves površni gnoj in gnus izide iz njega, sam proseč, naj se sme preseliti v svinje.* V svoji mladosti z pa sam pripadal zarotniški organizaciji socialista Petra-ševskega, za kar je bil tudi že obsojen na smrt in pomiloščen potem na prisilno delo v Sibiriji. In bila je njegova raztrganost, ki ga je dovedla do tega.. Popolnoma pravilno piše buržuj Mereškovski: «Ako ni imel kdaj kak človek s socializmom, vsaj z onim, ki ga je preganjala tedanja ruska vlada, nič skupnega, je bil to Dostojevski. Postal je mučenik in bi kmalu poginil za stvar, v katero ni niti trenutek veroval, ampak jo le z vso silo svoje duše sovražil. Kaj ga je vleklo k tem ljudem? Ali ni bilo to, kar ga je gnalo vse njegovo življenje, iskanje najtežjega, najmukotrpnejšega, najgroznejšega in najstrašnejšega, kakor da bi čutil, da mora trpeti, ako hoče doseči najvišjo mero svojih sil? Ali je prekoračil mejo le, da se je igral sredi med zarotniki z nevarnostjo, tako kakor se je z njo vedno in povsod igral — v poznejšem času pri kartah, pri pohotnih razsipanjih, mistični grozi?*	(Dalje.)
Književnost in umetnost
«Novi iod». Ob sklepu leta je več:na jugo-slovenskih listov onkraj meje posvetila par vrstic našemu mladinskemu listu. Je čudno, ali resnično: čim delj je človek, tem boljše razume pomen in vrednost poziFvnega dela-
«S love n siki Narod* piše med drugim: «Kar more dobiti najboljšega, to objavlja «Novi red*. Ker mladina ne pozna strank in pocestnih političn'h bojev, zato vsega tega ne pozna 'ist «N. R.», ki bo zdaj v tretjem letu svojega življenja. — Iz Trsta prihaja — od solnca in morja. Umetniki, ki pišejo vanj, so naši ljudje, mladina, ki ga bere, je naša. Zato pozdravljeni vsi oni, ki pridejo! in ga sprejmejo v svoje donjo-ve,» itd.
«J u t r 0» pa piše: «Novi Rod* je še jako mlad. Komaj dveletno otroško dobo ima za sabo. Toda
njegovo še kratko življenje nas ne upravičuje, da bi ga sodili: po starost’. Treba je pogledati vanj, da se vidi in spozna, kakšno in kako važno kulturnci delo je bila ustanovitev «Novega Rodu*. Pri njem sodelujejo lahko rečemo vsi slovenski pisatelji, ki ljubijo otroka in vedo, da je otrok vsa naša bodočnost- «Novi Rod* ni glas lo gotove skupine ljudi, ki se ne vedo s čim vbadati, pa so se zaradi tega vrgli na mladinsko literaturo, ne, on je veren izraz hotenja, da se našim otrokom ustvari tako berivo, kakršno izhaja iz pravega notranjega preprčanja umetnika in kakršnega je mogoče dati v roko predvsem otroku, ali poleg otroka tudi odraslemu.
Namenjen pa je «Novi Rod* kajpada v prvi vrsti mladmi. In mladini dajejo najboljše, kar premorejo:	Oton Župančič, Golar, Gruden,
Gradnik, Kosovel, Bevk, Albreht, Širok, Milčinski, Vladhnir Levstik, Marija Kmetova, Finž-
STRAN 24,
gar, Pregelj, Ribičič, Pastuškin in še cela kopa drugih beletristov. Umevno je, da list pri takih sctrudnikih mora biti dober. In to je tudi brez lažnive pohvale.
Posebnost «Novega Redu« tvor jo poleg omenjenih leposlovnih sestavkov v nevezani in vezani besedi ilustrac je in slike. Te izvršujejo izmenoma razni naši slikarji. Deca ima poleg tega v Pstu kotiček, v katerega sama piše.«
Morda bodo te besede največjih slovenskih listov v zb ud'le zakrkneže in brezbrižne v naših vrstah!
«Prvi plameni«. Pevski zbor zveze je zdal zbirko pesmi za moške in mešane zbore pod zgornjim naslovom. Takoi okusno opremljena zb'rka še ni izšla na Slovenskem. Cena ji je pa cena ljudskih izdaj (6 L).
S tc zbirko je naša organizacija dokazala, da se lahko izdajajo publikacije za razmeroma roal denar.
Podrobno strokovno oceno priobčimo prihodnjič.
Zbirka je v razprodaji pri uredništvu «No-\ ega Roda» in v tiskarni «Edinosti*.
France Zbašnik: Drobne pesmi. Natisnila in založila ^Učiteljska tiskarna v Ljubljani«, 1922. Ilustriral Rajko Šubic. — Cena 7 din.
Pred novim letom je izšla v Ljubljani drobna knjižica mladinskih pesmi Franca Zbašnika, ki je bil ubit od granate na soški fronti 1. 1918., star komaj 22 let. Vsa zbirka z uvodom vred, ki sam obsega 11 strani, šteje komaj 39 strani in vsebuje 16 kratkih pesmic. Mnogo prostora v zbirki zavzemljejo tudi Šubičeve ilustracije.
Uvod, ki ga je napisal pesnikov stric, dr. Fr. Zbašnik, je precej sentimentalen in diši po katedru. Nekatere trditve so neresnične, neutemeljene, pretirane in tendenciozne. Tisti mastno tiskani stavelt (Gnal ga je v smrt Nemec, ubil ga je . ..), ki se ponavlja, je še posebno sentimentalen in naiven ter bi bil lahko izostal. (Na kaki drugi fronti, recimo na ruski, bi utegnila zadeti mladega Zbašnika ista usoda! Kaj bi rekli potem?)
Pesmice so šibke stvarce in dokazujejo, da je bil njih oče še zelo mlad. Pesmica »Poletni večer« se giasi takole:
Cvetka nežna je oči zaprla, pesem pticam v grlih je zamrla, iz zvonika je večerni zvon zazvonil, kmetič trudno glavo sklonil . . .
In tudi ta pesem je ilustrirana!
Mislim pa, da bi se mladi Zbašnik utegnil razviti in napisati marsikaj lepega. To kažeta posebno pesmici »Trije angelčki so potovali . . .» in «Gozdna bajka«.
Šubičeve ilustracije so čedne, a ne zdijo se mi originalne. Šablonski se mi zdita posebno uvodna in zaključna vinjeta.
Z zbirko «Drobne pesmi« ni mnogo pridobilo slovensko mladinsko leposlovje. Drobna knjižica ostane le kot spomin na mladega rojaka, ki bi utegnil koristiti narodu, a je postal žrtev, kakor tisoč in tisoč drugih. —	Karel Širok.
Češke pravljice (založila in izdala »Učit. tiskarna* v Ljubljani. Cena 12 din. Poslovenil Ivan Lah.)
Četudi stoji zreli človek z obema nogama v realizmu — danes morda bolj, ko kedaj prej — vendar se je še ohranil v njegovi duši odmev tistih dob, ki jih je moral prehoditi, da je stopil v dobo življenjskih resnic. To sta: doba breztendenčnega igračkanja in fantazijo bogateča doba.
To je isti razvoj, ki ga zasledimo v raznih razdobjih slovstev vseh narodov.
V	našem mladinskem slovstvu zavzemajo, po številu, največ prostora fantazijo razvnemajoča dela. Toliko imamo pravljic, da zasledujemo lahko že razne varijante. Med te spadajo tudi nekatere pravljice v zbirki «Češke pravljice*. Zabavajo nas, (»Bajka o palčku*, «Trije zlati lasje deda Vseveda«), tu pa tam nas uče in moralizirajo (Zlate zvezdice) ter nam izsiliio tudi nasmeh zaradi svoje naivne banalnosti (Žaba i deklica.)
Četudi nimajo pravljice nič izredno originalnega na sebi, se bodo vendarle mladini prikupile, kadi jezik jim je dober in pravljični ton posrečen.
V	ilustracijah Rajka Šubiča pa vidimo novost: ne ženira se naslikati stvari tako kot si jih vsak predstavila. — Pri nas pa mora umetnik čakati n. pr. da zamahne krava z repom in skrije vimena, predno jo naslika.
Nove publikacije: Zvezna tiskarna v Ljubljani je izdala: «Zločin v Orcivalu« Roman. Francoski spisal E. Gaborian založba «Zvezne knjigarne« str. 246 cena broš. Din 18.—
«Mati narava pripoveduje«. (Prirodopisne pravljice. Spisal E. Ewald, poslovenil P. H. Izdala in založila Učit. tiskarna. Cena 24 D. Draga, a tudi dragocena knjiga. To je prehod iz pravljične dobe v realistično. To je knjiga svoje posebne vrste, ki je pokazala nove smeri v mladinskem slovstvu. Izpodrinila bo suhoparni in duhamorni prirodopisni šolski pouk in ga nadomestila.
Živali, stvari in mrtve reči, ki se nam zde brez življenja in brez pomena, v tej knjigi govore, čutijo, se veselijo in trpe, kakor živ človek. Vse življenje ljudi, njih nehanje in naziranje se v tej knjigi izraža v naravi.
Marsikaj je vmes, nad čemur bi se stari živi in neživi pedagogi zgražali in križali. Otrok pa se ne bo nobeden.	R-
«Jedinstvo». Tako se zove organ udruženja jugo-slovenskog učiteljstva u Zagrebu. Ovo je udruženje član «Saveza jugosl. učitelja« u Beogradu. Prema tomu u Udruženju se nalaze učitelji, koji ne vode separatističke politike, več su pobornici ideje je-dinstva. -— »Jedirstvo« je staleško-prosvjetni list, a s novom godinom stupa u II. godište. Izlazi mje-sečno jedamput na jedan i po arka. Cijena mu je 50 Din. Uredjuje ga g. Ljudevit Krajačič. Pretplata šalje se blagajniku Blažu Štetiču, Zagreb, škola kod sv. Duha. — Veči dio lista zapremaju staleške stvari, dok mu ie uzgojna (pedagoška strana) po-nešto manjkava. Posljednji dvobroj donosi:	J.
Škavič: «Učitelj i politika«. — A. Kovačevič: »Današnji položaj učitelja«. — Članci iz učiteljske organizacije. — S. Ljubunčič: «Za novu školu«. ■—
Načrt zakona o osnovnim školama«. — Dr. Turič: »Najvažniji problemi, koje ima da riješi naš školski zakon«. — Literatura. — Bilješke. — Vijesti — Listak.
Da je naše učiteljstvo složnije, a ne ovako poci-jepkano, pa da složnim silama pregne oko procvata naše škole, moglo bi dati i više i bolje.
Nikola Zec.