GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Leto VIII. — Štev. 49 a II. izdaja
Murska Sobota, 15. decembra 1956
Cena din 10.—
od značaja naše
gospodarske politike
JE ODVISEN TUDI RAZVOJ NAŠEGA POLITIČNEGA SISTEMA
Govor podpredsednika Edvarda Kardelja v razpravi o smernicah za zvezni družbeni plan
Kot smo to že najavili v prejšnji številki našega lista, posvečamo današnjo, izredno številko Pomurskega Vestnika nedavnemu zasedanju Zvezne ljudske skupščine. Na prvem mestu objavljamo govor podpredsednika Zveznega izvršnega sveta, tovariša Edvarda Kardelja, ki ga je imel v Zvezni ljudski skupščini v Beogradu. Podpredsednik Kardelj je najprej obširno analiziral dogodke na Madžarskem, v drugem delu svojega govora pa je obrazložil, kakšna bo naša gospodarska politika v letu 1957.
Podpredsednik Edvard Kardelj je povedal naslednje:
Tovariši ljudski poslanci! V zvezi z razpravo o aktualnih vprašanjih naše gospodarske politike bi vas rad opozoril na politično stran teh vprašanj. Upam, da me tovariš predsednik ne bo pokaral, če se mimogrede dotaknem tudi nekaterih problemov, ki se neposredno nanašajo na našo gospodarsko politiko ali, ki so po mojem mnenju politično zelo tesno povezani z njo.
V razpravi o gospodarskih planih ponekod pozabljajo na politične strani, na razvoj našega političnega sistema, na nadaljnji socialistični napredek v odnosih med ljudmi. Če bi se ta napaka nadaljevala, bi lahko imela zelo škodljive posledice. Od značaja naše gospodarske politike je odvisen tudi razvoj našega političnega sistema oziroma socialistične demokracije v naši deželi. Od napredka na tem področju pa je v največji meri odvisna notranja stabilnost vse naše družbe, kakor tudi njen nemoteni socialistični razvoj.
Pomembno opozorilo
Vsi vemo, da ni moč uveljavljati do skrajnosti napete gospodarske politike, ki zahteva od vsega ljudstva zelo velike napore, in hkrati zagotovi nepretrgan napredek demokratizma v družbenem in političnem sistemu. Jasno je na primer, da ne moremo govoriti o polnem ustvarjalnem razmahu delavskih svetov in komun, če smo njihovo gmotno podlago omejili na minimum.
Morda smo doslej premalo upoštevali to medsebojno odvisnost gospodarskih in političnih činiteljev. K temu so nas prisilile objektivne težave, naposled napet mednarodni položaj, v katerem smo živeli, pa tudi pomanjkanje izkušnje mlade družbe, kakršna je naša. Če pa bi tudi po mnogih naših in tujih izkušnjah še zmeraj delali takšne napake, jih ne bi mogli z ničemer opravičiti.
Mi smo načelno in praktično že zdavnaj obračunali s stalinističnimi težnjami, da za razvoj socializma zadostuje, da ima Komunistična partija v rokah oblast in da potem prek državnega, političnega in planskega aparata »gradi socializem«, to se pravi, gradi tovarne, kolektivizira kmetijsko proizvodnjo in določa ljudem plače — vse v imenu svoje vodilne vloge.
Za nas pomeni pojem izgradnje socializma po bistvu in obliki gibanja mnogo več in nekaj mnogo bolj zamotanega, kar je samo delno odvisno od subjektivne volje vodilnih sil. Za takšna gledišča so nas v minulosti hudo napadali. Zadnji dogodki na Madžarskem pa so še en opomin za vsakogar, ki ni pripravljen računati z dejstvi kot dejstvi in ki misli, da z zmago revolucije ali s tem, da pride na krmilo Komunistična partija, v takšnih primerih objektivni družbeni zakoni nehajo veljati. Nasprotno, ti zakoni se bodo maščevali vsakomur, ki jih skuša omalovaževati.
VODILNE VLOGE PARTIJE NI MOGOČE DEKRETIRATI
Stvarne družbene vodilne vloge Komunistične partije ni moč dekretirati z zakonom. Partija je lahko dejansko vodilna, to se pravi najnaprednejši družbeni činitelj samo v primeru, če res deluje na liniji
objektivnih družbenih zakonov. Ker pa delujejo ti zakoni prek ljudi, prek družbenega razreda, mora biti Komunistična partija ali katerakoli druga organizirana socialistična sila — v prehodnem obdobju od kapitalizma do socializma — postavljena tako, da lahko pridejo prek nje
enako, kakor prek vsega družbenega mehanizma, do izraza najbolj napredne socialistične težnje in da se z razvojem socialističnih odnosov tudi sama spreminja.
Če partija tega ne razume, tedaj se lahko še tako trka na svoje komunistične prsi in govoriči o marksizmu-leninizmu, sklicujoč se na svojo zgodovinsko vlogo, pa bo vendar igrala vlogo coklje socialističnega razvoja. Partija lahko celo postane reakcionarna sila, če vztrajno nadaljuje to pot.
Misliti, da partija že s tem, da se imenuje komunistična, zagotavlja napredni demokratični značaj svoje oblasti, je velika protimarksistična zabloda. To se je jasno po-
kazalo na Madžarskem. Tam je protidemokratični sistem birokratskega despotizma proti volji delavskih množic več let uveljavljal določeno samovoljno politiko klike. To je naposled privedlo do oborožene akcije, v kateri je bil glavna moč delavski razred, to se pravi prav
tisti razred, ki je edini lahko nosilec socialistične preobrazbe madžarske družbe.
Pri tem ni najvažnejše, kdo vse je izkoristil ta upor delavskega razreda in kakšnim geslom je delavski razred nasedel, ko se je stihijsko dvignil proti nečemu, kar je postalo družbeno neznosno in reakcionarno. Mnogo važnejša je ugotovitev, da je postal politični sistem v imenu socializma dejansko ovira nadaljnjega socialističnega razvoja tako zelo, da je moral dvigniti delavski razred, to se pravi glavno moč socialističnega gibanja v oborožen odpor zato, ker ta razred po nobeni drugi poti ni mogel izraziti svoje volje.
Najvažnejše: Hitrejši razvoj demokratičnega mehanizma
Madžarski dogodki so tragedija sodobnega socialističnega gibanja, prav tako pa so v še večji meri nauk in pobuda mednarodnemu socializmu.
Ti dogodki so predvsem pobuda vsem tistim naprednim socialističnim težnjam, ki se izražajo v glediščih, da se mora politični sistem socialistične države prehodne dobe razvijati tako, da bi lahko najbolj napredna materialna in duhovna gibanja delovnih množic, katerih zavest se že oblikuje v pogojih družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi, da bi lahko ta zavest prišla vsak dan do izraza in da bi delovala v smeri nepretrganega menjavanja zastarelih oblik.
To je smisel zahteve po demokratizaciji, ki jo zdaj slišimo kot glavno zahtevo v mnogih deželah, ki so na poti socialističnega razvoja.
V deželi z zamotano notranjo socialno sestavo lahko prehodno veljajo revolucionarne politične omejitve. Te omejitve pa ne morejo veljati za svobodno gibanje socialističnih družbenih sil, ker se tedaj spremene v birokratski despotizem. Zatekanje k čedalje močnejšemu uveljavljanju države v gospodarskih in družbenih odnosih socialistične dežele seveda ni pot k popolni sprostitvi sil socializma.
Ne smemo pozabljati, da ne more biti govora o izgrajenem socialističnem sistemu, kaj šele o komunizmu, vse dokler je država kot orožje sile glavni činitelj v gospodarskih odnosih in gibanjih. Socializem se mora konec koncev osvoboditi birokratskih ovir, da se lahko razvija s svojim notranjim impulzom in da se krepi in brani s sta-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Zasedanje Zvezne ljudske skupščine
Ustvarjeni so pogoji
za izboljšanje življenja
našega delovnega ljudstva
Oba doma zvezne ljudske skupščine sta zaključila skoraj enotedensko razpravo o temeljih družbenega plana za 1957. leto
Člani zveznega zbora in zbora proizvajalcev zvezne ljudske skupščine so prejšnji teden zaključili skoraj enotedenske predhodne razprave o osnovah zveznega družbenega plana za prihodnje leto. Razprava je bila prav gotovo ena najplodnejših in najobširnejših skupščinskih diskusij našega najvišjega predstavniškega telesa. Za skupščinsko govornico se je namreč zvrstilo 75 ljudskih poslancev iz obeh zborov.
Izmed obilice tehtnega razpravnega gradiva prinašamo v naslednjem izvlečke in najvažnejše dele iz diskusije nekaterih ljudskih poslancev iz naše republike, predvsem pa poslancev iz severovzhodnega predela Slovenije oziroma Pomurja.
VIKTOR AVBELJ:
Decentralizacija sklada za kadre
Ljudski poslanec Viktor Avbelj je, govoreč o investicijah v prihodnjem letu, med drugim poudaril, da se ponekod še vedno zavzemajo za velika investicijska sredstva in da v ta namen navajajo najrazličnejše obrazložitve, ki bi naj opravičile te investicijske zahteve. Te tendence so že zelo močne tako pri nekaterih gospodarskih organizacijah kakor tudi pri nekaterih ljudskih odborih. Verjetno bo še zaznamovati precejšen pritisk, da bi za investicije uporabili ne samo čimveč zveznih sredstev temveč tudi kar največ lokalnih sredstev in skladov. Povečanje investicij bi — po besedah tov. Avblja — bilo upravičeno samo v toliko, v kolikor na ta način ne bi zaostrili odnosov na tržišču, v kolikor ne bi poslabšali življenjskih razmer oziroma, če bi s tem občutno prispevali k boljšemu izvajanju proizvodnih nalog. Glede na to bi naj skupščina sprejela predlog, po katerem bi se predvidena vsota investicij zmanjšala (v korist družbenih rezerv) za 20 milijard dinarjev. Tov. Avbelj je tudi sicer predlagal, naj bi resolucija vsebovala določilo, po katerem se v prihodnjem letu načelno ne bi povečale investicije in da v te namene ne bi mogli koristiti družbenih rezerv. Izjemoma bi od tega odstopili samo v upravičenih in dobro proučenih primerih, po predhodni odobritvi skupščine.
VIDA TOMŠIČ:
Življenjska raven ne raste enakomerno
Tov. Tomšičeva je v svoji razpravi med drugim poudarila dejstvo, da je pri nas življenjska raven nizka. Vsi napori naše socialistične graditve so zategadelj usmerjeni na splošno izboljšanje življenjske ravni. Zaznamovali smo že velike uspehe; tako v Jugoslaviji stalno izboljšujemo življenjsko raven. Lahko pa nas skrbi to, da življenjska raven ne raste enakomerno, temveč se povečuje v prvi vrsti na vasi in v vrstah polproletariata, kar pomeni — v večji meri pri onem delu prebivalstva, ki s svojo proizvodnostjo najbolj zaostaja, med tem ko stagnira ali celo upada v velikih mestih in industrijskih središčih, kot je to sicer navedeno v ekspozeju podpredsednika zveznega izvršnega sveta, tov. Vukmanovića.
Tako je v gotovem smislu pritisk s čimer destimuliramo tisti del prebivalstva, ki s svojo večjo proizvodnostjo ustvarja podlago za napredek. Zaradi tega se v teh mestih pojavlja tudi gotova pasivnost in nezaupanje v učinkovitost naših
ukrepov. Tudi to mora upoštevati osnutek plana za prihodnje leto.
Potem, ko je naglasila, da se življenjska raven ne rešuje samo s povečanjem plač, niti samo s spremembo plačnega sistema, je tov. Tomšičeva izrazila mnenje, da je treba obravnavati niz vprašanj glede razdelitve dohodka med gospodarskimi organizacijami, skupnostjo itd. V nadaljevanju svoje razprave je poudarila, da bi moralo obveljati načelo, po katerem bi vse spremembe plačnega sistema uresničevali samo v zvezi s povečanjem proizvodnosti dela.
Vsi se strinjamo s tem, — je dejala — da se je treba boriti proti prekomernemu povečanju administrativnega osebja, da se je stalno treba boriti za maloštevilen, vendar sposoben aparat. Vendar je povsem jasno, da bomo ob nadaljnjem razvoju dežele morali razširiti mrežo prosvetnih, zdravstvenih in socialnih ustanov in služb, ki predstavljajo sestavni del našega standarda in socialno-družbenega sistema. V zvezi s tem je tov. Tomšičeva predlagala, da je treba ob razpravi proračuna in sistema skladov razpravljati tudi o možnosti, po kateri bi sredstva za administrativni proračun v ožjem smislu izločili od sredstev za prosvetne, zdravstvene in socialne namene v posebne sklade, s katerimi bi upravljale občine.
VLADO MAJHEN: Zmanjšati investicije za 20 milijard dinarjev
Po ugotovitvah tov. Majhna, ki je v razpravi govoril o vprašanju sklada za kadre, daje mariborski okraj letno za vzgojo kadrov v gospodarstvu okrog 500 milijonov dinarjev. V zadnjih dveh letih je mariborski okraj vplačal v osrednji sklad za kadre 388 milijonov dinarjev, v obliki raznih subvencij podjetjem in šolam pa mu je bilo v tem obdobju vrnjeno samo okrog 53 milijonov dinarjev ali okrog 14% vplačane vsote. Jasno je — je poudaril tov. Majhen — da okraj na ta način ni stimuliran za razvoj strokovnega šolstva. V zvezi s tem vprašanjem je navedel dejstvo, da tako centralizirano upravljanje s skladom ne more imeti pregleda nad izpopolnjevanjem kadrov v vsej deželi in da sploh ne more biti v sedanjem komunalnem sistemu vloga zveznega sklada taka, da bi skrbela za vsako šolo in podjetje posebej, temveč, da bi slejkoprej ta skrb morala preiti na komune in okraje. Na temelju tega je potem predlagal, da je sklad za kadre decentralizirati; 20 % bi naj zadržale gospodarske organizacije, 60 % tega sklada bi naj dobile komune in okraji, 20 % pa bi se naj akumuliralo v osrednjem skladu. Ta svoj predlog je tov. Majhen podkrepil z naslednjimi utemeljitvami: 1. Podjetja najprej in najuspešneje vzgajajo svoje kadre s tečaji, štipendijami itd. Na ta način bi razbremenili sklad za samostojno razpolaganje, ker pa se ta sklad ne bi mogel uporabiti za druge namene, bi bila podjetja stimulirana, da bi podvzela učinkovitejše ukrepe za izpopolnjevanje svojih kadrov. 2. Redne in stalne strokovne šole vzdržujejo komune in okraji, pa bi bilo zategadelj najbolje, da bi razen stalnih proračunskih sredstev koristili tudi odgovarjajoči del sklada za kadre. Na ta način bi lahko v razvitih industrijskih središčih ustvarili perspektivni plan razvoja strokovnega izpopolnjevanja. S tem šolstvom bi se lahko okoristili tudi zaostali kraji. 3. Osrednji sklad bi naj služil zgolj za pomaganje zaostalim predelom v deželi, predvsem pa za štipendiranje šolanja učencev iz zaostalih krajev v šolah razvitih centrov.
(Nadaljevanje na 2. strani)
ZASEDANJE ZVEZNE LJUDSKE SKUPŠČINE:
Višjo plačo brez omejitve
za višek dela
Miloš Ledinek
(Nadaljevanje s 1. strani)
Potem ko je uvodoma ugotovil, da je v ekspozeju poudarjeno povečanje potrošnje in izboljšanje življenjske ravni prebivalstva, na drugi strani pa se zavlačuje s spremembo dosedanjega plačnega sistema, ki ne stimulira v zadostni meri proizvodnjo in na ta način tudi v zadostni meri ne zagotavlja povečanja življenjske ravni, je tov. Ledinek takole nadaljeval:
Učinkovita sprememba plačnega sistema mora nujno povzročiti tudi drugačno razdelitev dobička, pa celo drugačno razdelitev nacionalnega dohodka, kajti prej ali slej bo mo-
rala plačilna postavka dobiti v proizvodnji drugačno mesto in drugačen odnos kot pa ga ima sedaj.
Zdi se mi, da vse dosedanje delo za zboljšanje plačnega sistema nosi v veliki meri s sabo nezaupanje v delovne kolektive in delavske svete, v zavest naših delovnih množic, ker smo na nek način pozabili, da smo pred štirimi leti v težjih pogojih prepustili v upravljanje delavskemu razredu naša podjetja in nas delavski razred ni razočaral. Zato nikakor ne morem razumeti, da še danes, ob večji odločnosti in zaupanju v delovne kolektive, nismo rešili vprašanj plačnega sistema in vsega ostalega, kar je v zvezi z njim, s tem najboljšim vzpodbujevalcem za večjo proizvodnost.
V*nadaljevanju svoje razprave je tov. Ledinek poudaril, da delovni kolektivi zahtevajo samo eno in sicer to, da je sistem treba spremeniti, v toliko, da bo za višek dela dajal brez omejitve večjo plačo, da je plačni sistem osvoboditi vseh birokratskih zaprek ter stimulirati proizvodnost tako poedinca kot tudi kolektiva, kar naj bi privedlo do izboljšanja življenjske ravni. V zvezi s tem je tudi predlagal, da bi se naj komisija za plačni sistem okrepila in razširila s predstavniki zbora proizvajalcev zv. lj. skupščine, člani okrajnih komisij za plače, s člani sindikatov in delovnih kolektivov.
Tov. Ledinek je zatem govoril o kmetijski problematiki in med drugim dejal naslednje:
Za letos je predvideno, da bi kmetijstvo dalo samo 44 milijard dinarjev družbenih prispevkov, kmetijstvu pa je, po postavkah plana, vrnjeno 54 milijard, to leto pa družba daje oziroma vrača kmetijstvu več kot 70 milijard in sicer z investicijami, z uvozom hrane, z regresi itd. V nasprotju s tem pa je proizvodnja v kmetijstvu lansko
leto padla v celoti za 12 %, v poljedelstvu pa za 8 %.
Pred vojno smo uporabili za i hektar 6 kg umetnega gnojila, letos 50 kg, za prihodnje leto pa je predvideno več kot 80 kg. Postavlja se vprašanje, kje so rezultati?!
Letošnji družbeni plan bi moral dati jasno zagotovitev, jasno perspektivo za večjo proizvodnost ne samo v industriji temveč tudi v kmetijstvu, kajti samo to bo dalo sigurno osnovo za krepitev življenjske ravni.
Potem, ko je dejal, da ne more soglašati z ono ugotovitvijo iz ekspozeja, po kateri ni moč pričakovati hitrih rezultatov v kmetijstvu, je omenil tudi vprašanje, ki ga postavljajo delovni kolektivi, pa tudi sami delovni kmetje in to: zakaj je pridelovanje belih žitaric iz leta v leto vse manjše?
Okraj M. Sobota — je dejal tov. Ledinek v nadaljevanju — sicer najbolj izrazit kmetijski okraj LR Slovenije, je dal v času obveznega odkupa 700 vagonov belih žit, danes pa daje za družbeno prehrano samo 40 vagonov. Jasno je, da proizvodnja žita ni dovolj stimulirana.
Govoreč o regresih, je tov. Ledinek vprašal, če ne bi bilo bolj učinkovito sprostiti cene v kmetijstvu, postaviti jih na ekonomsko osnovo, regres pa uporabiti za intervencijo na tržišču prehranbenih proizvodov.
V svoji razpravi se je tov. Ledinek nadalje zavzel za uvedbo zdravstvenega zavarovanja kmečkega
prebivalstva, za ostvaritev močnih skladov iz kmetijstva za investiranje v samo kmetijstvo in v izgradnjo vasi sploh ter prav tako tudi za sprostitev bančnih kreditov za razvoj vasi in zasebnih kmetovalcev, kar po njegovih besedah nikakor ne bi zavrlo uspešnega razvoja socialističnih sil na vasi.
Ob koncu razprave pa je dejal:
Zdi se mi, da naš položaj nujno zahteva kar največjo stimulacijo v gospodarstvu v celoti, nujno zahteva večje zaupanje v delovne kolektive in organe delavskega samoupravljanja, nujno zahteva, da se kmetijstvo bolj kot doslej stimulira in kreditira iz lastnih sredstev. Subvencioniranje gospodarstva nikdar ni dalo kakih posebnih uspehov, najmanj pa v kmetijstvu. Predlagam, da bi naj v družbenem planu označili konkreten rok, do katerega bi zv. lj. skupščini predložili vsestransko analizo stanja in perspektivnega razvoja kmetijstva. Hkrati pa je treba predložiti tudi učinkovite ukrepe za stimulacijo kmetijstva ter prav tako tudi vse potrebne ukrepe in program za učinkovito uporabo sredstev, določenih za povečanje proizvodnje in proizvodnosti v kmetijstvu.
Ob zaključku je tov. Ledinek dejal, da niso naši delovni kolektivi še nikoli s tolikšnim zanimanjem spremljali dela naše zvezne ljud. skupščine kot prav te dni. Mislim, da se bodo vsa njihova pričakovanja tudi odrazila v družbenem načrtu za leto 1957.
Koloman Korpič:
za spremembo nekaterih predpisov v kmetijstvu
Tov. Korpič se je uvodoma zadržal pri proizvodnji žita in opozoril na škodljivost dejstva, da kmečka gospodarstva ne prodajajo žitnih viškov, temveč jih uporabljajo za krmljenje živine, ki ima sorazmerno dobro ceno. Naša kmečka gospodarstva menijo — je dejal tov. Korpič — da je zelo neekonomično prodajati žito po ceni 50 din za 1 kg, otrobe pa kupovati po 25 dinarjev. Zaradi tega je vsekakor treba čimprej urediti cene žitaric, ki bi odgovarjale stvarnosti.
Po besedah tov. Korpiča bi bilo treba rešiti tudi vprašanje davka na promet žaganega lesa, ki ga uporabljajo na kmečkih gospodarstvih.
Končno se je tov. Korpič zavzel
tudi za zmanjšanje davka na oljčnice, ker je po njegovem mnenju previsok (za 1 kg bučnega olja znaša le-ta 120 din) in zategadelj kmečka gospodarstva ne zamenjavajo oljčnic v podjetjih, prav tako pa ga ne dajejo v predelavo oljarnam, temveč ga primitivno predelujejo doma, zaradi česar nastaja gospodarska škoda.
Po končanih razpravah sta oba zbora zvezne ljudske skupščine sprejela resolucijo o osnovah družbenega plana za prihodnje leto ter sklep, da naj izdelava plana temelji tudi na govoru tov. Kardelja in diskusiji ljudskih poslancev.
Strokovnost kmečkih ljudi,
sezonski delavci . . .
Vanek Šiftar
V predzadnji številki smo objavili poročilo o diskusiji ljudskega poslanca Vaneka Šiftarja v Zvezni ljudski skupščini. Tokrat objavljamo diskusijo v celoti, da bi tako posred ovali našim bralcem čim popolnejšo podobo sodelovanja naših poslancev v skupščinskem delu.
Tovariš Vanek Šiftar je govoril o strokovnem dvigu kmečkega prebivalstva in je v uvodu izrazil mnenje, da je viden porast porabe umetnega gnojiva in mehanizacije, toda porast proizvodnje ni v istem razmerju.
»Po mojem mnenju je temu vzrok strokovna usposobljenost naših kmetijskih proizvajalcev,« govori tovariš Vanek Šiftar o bistvu tega problema, »ki ne napreduje z istim tempom kot poraba umetnega gnojiva in mehanizacija ali nekaj podobnega. Zato mislim, da so v nekaterih krajih naše dežele okraji in zadruge spoznali ta problem in začeli ustvarjati kmetijsko-gospodarske šole za kmečko mladino in za ostale kmetijske proizvajalce. Toda mi tega nismo uredili, zato te šole živijo nekako ilegalno. Zaradi tega predlagam, naj Zvezna kmetijska zbornica in Zadružna zveza proučijo te izkušnje in naj bi v teku tega leta ali prihodnjega pripravili splošni predpis, ki naj uredi vprašanja tega strokovnega usposabljanja kmetijskih proizvajalcev. Morda bi bilo bolje, če bi eno milijardo, ki jo sicer dajemo za regres, porabili za strokovni dvig kmetijskih proizvajalcev, ker bi na ta način dosegli večji in hitrejši učinek v kmetijski proizvodnji.«
Nadalje je govoril tovariš Vanek Šiftar o problemu sezonskih delavcev, ki izpolnjujejo vrzel v socialističnem sektorju kmetijstva zaradi pomanjkanja mehanizacije. »Govorim zaradi tega, ker je povpraševanje po sezonski delovni sili še veliko,« je rekel, »Ali je to vedno opravičljivo ali ne, v to se ne spuščam. Želim povedati, da je v letošnjem letu šlo iz mojega okraja na sezonska poljska dela preko tritisoč delavcev. Zastavlja se vprašanje, kak-
šen je odnos te delovne sile napram delu na kmetijskih posestvih. Zdi se mi, da stvorilnost teh delavcev ni takšna, kot bi morala biti. Mislim, da so tri stvari, ki jih je treba tem v zvezi rešiti. Nekatere smo že začeli proučevati, toda nismo jih rešili. Prvič, če s sezonsko delovno silo neka vprašanja v kmetijski proizvodnji rešujemo tam kjer nam manjka mehanizacija, bi bilo potrebno boriti se za to, da naj bo ta delovna sila v čim večji meri vključena v delavsko upravljanje na posestvih kjer je zaposlena, kajti imamo še veliko primerov obstoja starega sistema palirjev. Drugo vprašanje, ki ga je treba urediti, je vprašanje stanovanj za te delavce. Tretje vprašanje, ki pa je tukaj že diskutirano, je priznavanje delovne dobe tem delavcem v delovni staž za pokojnine in drugo. Posledica nerešenja teh vprašanj je ta, da dobivamo iz leta v leto vse več nekvalificiranih in slabših delavcev na naša kmetijska posestva.»
Po tem je tovariš poslanec navedel nekaj podatkov, ki so vzeti iz ankete sezonskih delavcev. Iz teh podatkov je razvidno, da je bila polovica sezonskih delavcev leta 1953 mlajša od 21 let, a ena petina celo mlajših od 18 let. Leto dni pozneje je bilo ugotovljeno, da je med 466 anketiranimi delavci v Vojvodini bilo kar 116 starih od 14 do 18 let. Posledica tega je pad storilnosti. Fluktuacija je tudi velika — težnja po boljšem zaslužku je tu odločilna. Zaposlitev v gradbeništvu pa je privlačna zaradi tega, ker se delovna doba šteje staž za pokojnino. »Opozarjam na to zato, ker smo o tem govorili v decembru 1954. leta, a tudi projekt pokojninskega zakona ne rešuje tega vprašanja. Mislim, da bi bilo potrebno, če želimo, da bo tudi ta delovna sila na nek način stimulirana in da naj da vse od sebe, da to vprašanje, kar je mogoče hitreje rešimo.«
. . . doslednost v družbenem upravljanju
Naslednje, o čemer je govoril tovariš Vanek Šiftar v Skupščini, je bilo vprašanje doslednosti v našem družbenem upravljanju. To vprašanje se nanaša na dejstvo, da Državni zavarovalni zavod nima vse do današnjega dne družbenega upravljanja.
Aktualnost razpravljanja o uvedbi družbenega upravljanja v Državni zavarovalni zavod utemeljuje tovariš poslanec s prehajanjem individualnega zavarovanja na kolektivno zavarovanje, ki ga DOZ uvaja. »V našem kmetijstvu je opaziti, da so naše zadruge pričele kolektivno zavarovanje posevkov in živine svojih članov.« dejal tov. Šiftar. »To pomeni, da imamo primere kolektivnega zavarovanja. Organ, pri katerem se kolektivno zavaruje, pa nima organa
družbenega upravljanja. Če pa pogledamo sredstva, s katerimi razpolaga Državni zavarovalni zavod, opazimo, da so ta sredstva velika, a lahko povemo, da celo ogromna. Zato predlagam, da čim bolj nujno izdamo zakon (ne uredbo), s katerim je potrebno določiti status Državnega zavarovalnega zavoda in vpeljati v ta zavod organe družbenega upravljanja.«
Na koncu je govoril še o zdravstvenem zavarovanju kmečkega prebivalstva: »Mislim da je že čas, da se polagoma tudi na tem področju uvaja zdravstveno zavarovanje, zato, da bi s tem nekoliko razbremenili naše fonde iz proračunov za preprečevanje in zdravljenje raznih nalezljivih bolezni.«
Govor podpreds. Edvarda Kardelja:
Madžarska tragedija in socialistični razvoj
(Nadaljevanje s 1. strani)
bilnostjo in notranjo močjo samih družbeno ekonomskih odnosov, z večjo storilnostjo in zavestno pobudo širokih množic, organiziranih na podlagi družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi. Prav zato tudi ne more biti napredka socializma brez vzporednega razvoja specifičnih oblik demokracije, ki ustrezajo socialistični ekonomski bazi.
V naši deželi smo — zdaj z večjim, zdaj z manjšim uspehom uporabiti to načelo in ga uporabljamo na čedalje širši fronti. Svoječasna Stalinova kritika naše Komunistične partije, da se utaplja v Ljudski fronti in množicah, je bila pravzaprav kritika takšnih demokratičnih teženj v našem socialističnem raz-
voju. V tem, ko se je jugoslovanski socializem krepil prav spričo razvijanja tega demokratizma ob istočasnem odporu proti lažni demokratični fazi, ki hoče vleči družbo nazaj na zastarele družbene oblike, pa je krizo v madžarskem socializmu povzročilo prav pomanjkanje slehernega demokratizma.
Dogodki na Madžarskem zelo zgovorno pričajo, kako važno za nadaljnji razvoj socializma je prav razčiščenje teh vprašanj. Razen tega ti dogodki kažejo, da je za nas ena najvažnejših nalog v sedanjem času, da ne obravnavamo samo trenutno perečih gospodarskih vprašanj, marveč da obravnavamo ta vprašanja tako, da bi zagotovili hitrejši razvoj našega demokratičnega mehanizma.
Vzroki madžarskih dogodkov
Zdaj se razvija v komunističnem tisku razprava o tem, ali so zakrivile revolucionarne dogodke na Madžarskem posamezne napake prejšnje vlade ali politični sistem. Očitno pa je, da posamezne napake same po sebi ne bi sprožile tako odločne reakcije množic, če bi imele le-te možnost, izraziti svoje težnje v smeri spremembe diskreditirane politike vodstva in s tem tudi odstranitve napak. Kadar pa socialistične delovne množice nimajo možnosti, da bi izrazile takšne težnje in da bi popravile napake, tedaj je jasno, da gre prav za določen politični sistem, ki odmika množice od oblasti. Takšen sistem mora prej ali slej privesti najprej do odmika vodstva od množic, brž ko pride politika tega vodstva navzkriž z elementarnimi koristmi delovnih množic, potem pa tudi do akcije teh množic proti takšnemu političnemu sistemu, ki preprečuje vpliv na upravljanje poslov iz družbenih odnosov.
Povsem jasno je torej, da — kadar govorimo o političnem sistemu — ne mislimo ne na socializem ne na leninski sovjetski sistem, ki so ga upostavljali tako, da bi lahko množice vplivale na politiko države in partije. Mi razumemo v tem primeru pod političnim sistemom skupnost vseh tistih političnih metod in oblik, ki potiskajo socialistične delovne množice od neposrednega vpliva na oblast in ki krepe birokratske elemente v partiji in državi, tako da jim korak za korakom izročajo posamezne vzmeti oblasti, ki mora spričo tega degenerirati v nekaj drugega, kakor je oblast delavskega razreda.
Prav takšen proces je privedel na Madžarskem do osamitve Komunistične partije od množic in do absolutne samovlade birokratske klike, ki se je sploh odvadila upoštevati težnje in želje delavskega razreda, s tem pa tudi lastnega naroda. Tisto, česar kot marksisti niti za trenutek ne smemo pozabiti, je, da birokratizem nasploh, gospodarski tehnokratizem pa še posebej po svoji notranji logiki v prehodni dobi nujno potiska družbo k takšnemu birokratskemu političnemu sistemu, kadar pa se ta proces — če se mu notranje socialistične sile ne postavijo po robu — razmahne, tedaj začne porajati ne samo Stalina, marveč tudi madžarske dogodke.
Zdaj je mednarodni odnos družbenih sil takšen, da nadaljnja usoda socializma ni več določena samo v obrambo doseženih uspehov — kajti socializem ni več obkoljen otok — marveč predvsem z njegovim lastnim nadaljnjim razvojem, z nadaljnjim razvojem samega socializma.
Socializmu niso potrebne prazne hvalnice vsega, kar je bilo storjeno v socialistični deželi in med socialističnimi deželami. Nasprotno, socializmu je potreben zdrav demokratični kritični odnos do lastnih uspehov, potrebna mu je neugasljiva in globoka želja po čedalje boljših odločitvah, predvsem pa po čedalje boljših odločitvah glede odnosov med ljudmi.
Ves politični sistem sodobnega socializma mora biti postavljen tako, da lahko prideta do izraza. Samo večno gibanje množic pa lahko rodi takšne napredne težnje. Zato mora biti demokratizem brezpogojno sestavni del socializma. Prav zato je socializem nujno potrebna razprava, odkrita marksistična analiza madžarskih dogodkov.
DVE OCENI
V socialističnih gibanjih slišimo zdaj največkrat dve sodbi o oboroženi vstaji na Madžarskem, ki pa sta enako napačni in škodljivi za nadaljnji razvoj socializma na svetu. Eni pravijo, da gre tu za vnaprej organizirano protirevolucijo, s tem da so določene napake prejšnjega političnega vodstva potisnile na stran protirevolucije tudi del množic.
Drugi trdijo, da gre tu za revolucijo za svobodo in narodno neodvisnost s tem, da prvi in drugi pojem ostaneta abstraktna, meglena, konec koncev pa gre za to, da razumejo pod svobodo bolj partijski sistem razredne buržoazne demokracije, pod neodvisnostjo pa vrnitev na stare pozicije madžarskega nacionalizma.
Iz prve sodbe povzemajo sklep, da je treba protirevolucijo zadušiti, napake iz preteklosti pa popraviti in zadeva bo urejena oziroma bo moč znova kreniti po stari preizkušeni poti. Takšno mnenje ni le velika napaka, marveč je tudi velika utvara. Takšen sklep lahko služi za pomiritev socialistične zavesti, daleč pa je od spoznanja pravih vzrokov in zato tudi od pravih ukrepov.
Takšna gledišča celo ne upoštevajo, da je po uporu madžarskega delavskega razreda izhodišče nadaljnjega gibanja madžarskega socializma čisto drugačno, kakor je bilo izhodišče iz leta 1945.
S takšnim obravnavanjem stvari ne odstranimo vzrokov, ki so privedli do madžarske tragedije, marveč jih samo zaostrimo in nakopičimo. Kdor res hoče iskati in osvetliti prave vzroke krize, mora poiskati in osvetliti njene prave vzroke.
Gre za prevelike stvari socializma. da bi tisti, ki jim je stvar socializma res pri srcu, smeli zatiskati oči pred pravimi dejstvi, če namreč vodilne sile socialističnih dežel ne bodo našle v sebi dovolj moči, da zagotove evolucijski proces spreminjanja določenih političnih oblik in odnosov v družbi, ki je ubrala pot socializma, tedaj bomo še doživljali politične krize.
SOCIALIZEM
SAMO Z DELAVSKIM
RAZREDOM
Objektivni marksistični analitik si mora predvsem na podlagi prve sodbe zastaviti predvsem mnogo praktičnih vprašanj. Predvsem: če ne gre samo za določene »napake« klike Rakosy-Görö, marveč za birokratski sistem, ki je začel igrati reakcionarno vlogo nasproti socialističnemu razvoju, zakaj so se lahko potemtakem madžarske delovne množice šele z uporabo sile in orožja postavile po robu politiki, ki je delala te »napake«? Kako da razpoloženje madžarskega delavskega razreda ni moglo priti do izraza po normalni poti, prek odgovornih predstavniških organov ali vsaj prek partije madžarskih delovnih ljudi, o kateri, so trdili, da je najnaprednejši odred delavskega razreda, pokazalo pa se je, da je izgubila sleherno zvezo z delavskim razredom? Naposled, kakšna tolažba je to za socialistično zavest, če trdijo, da je delavski razred — enajst let po svoji lastni zmagi — nasedel proti revoluciji? Celo če predpostavimo, da to drži, se moramo vendar vprašati, ali je treba v tem primeru napraviti križ čez delavski razred ali čez politični sistem, ki je spravil delavski razred v absurdni položaj, da se bori proti svojim lastnim zgodovinskim koristim.
Takšna napačna logika pa nas nujno privede do nesmiselnega sklepa, ki nima s socializmom, kaj šele z marksizmom, nobene zveze, da lahko namreč ta ali ona partija ali država gradi socializem brez delavskega razreda in celo proti njegovi volji.
MADŽARSKI DELAVSKI
RAZRED JE VENDARLE
NAŠEL PRAVO POT
Madžarski delavski razred pa je stihijsko vendar ravnal socialistično, in sicer edino socialistično. Glede koncepcij državnega sistema, demokracije in politično partijskih odnosov je sicer močno pod vplivom raznih drobno buržoaznih abstraktno liberalističnih fraz. hkrati pa je odločno nastopil v obrambo druž-
Pomurski vestnik, 15. dec. 1956
2
Socializmu so potrebni pravilni
odnosi med ljudmi
bene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi.
Se več, to pridobitev je z upostavljanjem delavskih svetov še nadalje razvijal, jo spreminjal iz oblike državne lastnine v dosledno obliko družbene lastnine, to se pravi lastnine pod neposredno demokratično upravo skupnosti proizvajalcev. Značilno je tudi, da so se delavske množice izrekle za enotne ' delavske svete in za njihovo združevanje navzgor, da bi tako prišle do neposrednega vpliva na centralno državno oblast.
To samo po sebi kaže, da je delavski razred Madžarske vzlic svoji idejni zmedi, v katero je zašel stihijno, vendar le lahko našel bistveno pravo pot k oblasti.
 Težko je seveda zdaj govoriti, ali bi se madžarskemu delavskemu razredu v nadaljnjem boju za oblast posrečilo obdržati te pozicije v tovarnah. Nobenega dvoma ni, da bi povampirjene buržoazne reakcionarne sile, ki bi nedvomno uživale čedalje večjo podporo iz tujine, poskušale svojo zmago izbojevati do kraja. Njihova pot je bila v tem oziru jasna. Idejno in politično dezorientacijo delavskega razreda so skušale te reakcionarne sile v prvi fazi izkoristiti zato, da bi znova postale činitelj oblasti v deželi. V tej fazi so se te reakcionarne sile — zlasti ker so bile le šibke — zadovoljevale s splošnimi frazami o svobodi in demokraciji. Ko pa bi se dokopale do oblasti, bi se morale po logiki stvari odločiti vsaj za delno ukinitev družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi in v vsakem primeru za omejitev vloge in za postopno likvidacijo delavskih svetov.
Vsak partijski monopol v centru
— pa naj gre za eno ali za več strank — je nezdružljiv s stvarno odločujočo vlogo proizvajalnih množic prek delavskih svetov v tovarnah in komunah. Nobenega dvoma torej ni, da bi novi »večstrankarski sistem« na Madžarskem kaj kmalu prišel navzkriž z delavskimi sveti, kakor se bo tudi zdaj zgodilo z vsakim poskusom, da bi znova upostavili stari monopol birokratizirane partije.
Velika napaka in utvara bi torej bila misliti, da so revolucionarni spopadi na Madžarskem s končno obliko Nagyjeve vlade, kakršna je bila 4. novembra, ubrali normalno pot. Nasprotno, bitka za končno družbeno in politično obliko Madžarske se je takrat šele začela in, kdor si ne želi izmišljati, ne more reči, s čim bi se končala.
Vsekakor je verjetneje, da bi bile socialistične sile obdržale socialistično gospodarsko podlago madžarske družbe. V vsakem primeru pa bi bila morala delavska vlada še močno krvaveti in doživeti še zelo mnoga razočaranja, preden bi si v bojih in porazih pridobila izkušnje, ki bi omogočale, da bi empirično prišla do novega demokratičnega mehanizma socialističnega družbenega sistema. Izključiti pa tudi ni bilo moč hudega poraza delavskega razreda in socializma, s tem pa tudi preobrazbe Madžarske v objekt zelo nevarnega mednarodnega spopada.
nje Madžarske prav v dejstvu, ki ga v nekaterih komunističnih partijah najodločneje zanikajo: gre za potrebo po temeljitih spremembah v političnem sistemu, ne pa za izmenjavo ljudi in za to, da bi popravili samo posamezne napake. Šele ko bo to doseženo, se lahko bistveno zmanjšajo negativne posledice sovjetske intervencije.
U politiki vlade Janoša Kadarja
Spričo teh predpostavk se nam je zdelo nujno potrebno, da politično podpremo Kadarjevo vlado v pričakovanju ali upanju, da bo ta vlada sposobna in da bo hotela ubrati ravno pot povezovanja z delavskim razredom, to se pravi z delavskimi sveti, kakor tudi z drugimi resnično demokratičnimi in socialističnimi gibanji na Madžarskem, vštevši tudi takšne elemente iz bivše vlade Imre Nagya.
V	takšnih pogojih bi lahko postala vlada Janosa Kadarja izhodišče socialistične demokratične koncentracije, naslonjene predvsem na delavske svete, in bi tako privedla do izoblikovanja samostojne in dovolj močne demokratične, pa tudi brezpogojno socialistične notranje sile, ki bi lahko upostavila mir in zaupanje ljudstva ter zagotovila pogoje za umik sovjetskih čet, kakor tudi prijateljske odnose s Sovjetsko zvezo. Samo s temi pogoji bi lahko bila vlada Janosa Kadarja napreden subjektivni činitelj v obravnavanju notranjih družbenih protislovij na Madžarskem.
V	nasprotnem primeru, to se pravi, če se ta vlada izneveri takšni politiki — in nekateri dogodki v zadnjem času, predvsem kršitev jugoslovansko-madžarskega sporazuma o prenehanju azila skupine Imra Nagya in izgon te skupine v Romunijo, dajejo povod za veliko zaskrbljenost, da bi utegnile takšne težnje na Madžarskem prevladati — v tem primeru bo ta edina možnost pokopana in socializmu na Madžarskem bo zadan še en udarec. Takšen razvoj bi potisnil v ospredje grob buržoazni nacionalizem kot glavno ideološko vodilno silo, delavske množice same pa bi potisnil še bolj desno.
ZAKAJ STRAH PRED DELAVSKIMI SVETI?
Tisto, kar je v nedavnih madžarskih dogodkih človeka najbolj presenetilo, je strah komunistov pred delavskimi sveti Lenin je bil svoj-čas tako pogumen, da je nastopil z geslom »Vso oblast Sovjetom«, čeprav boljševiki niso imeli večine v Sovjetih. Kot marksist pa je Lenin po pravici pričakoval, da bodo morale delovne množice, ko bodo prevzele odgovornost za oblast, delovati v svojo lastno korist, to se pravi socialistično. In se ni zmotil.
Na Madžarskem nihče ni bil tako pogumen, da bi nastopil s takšno zahtevo, tega poguma niso imeli niti sami delavski sveti, ki so bili preveč pod vplivom malomeščanskih abstraktno liberalističnih gesel.
Naj pa bodo kakršnikoli, so bili delavski sveti edina realna socialistična sila, ki bi se bila bržčas kaj hitro otresla tujih protisocialističnih vplivov, če bi morala prevzeti glavno odgovornost za oblast v tovarnah in samoupravnih skupnostih ter v centru.
cialistične komune. V splošni idejni zmedi madžarske inteligence je bilo torej vendarle nekaj doslednosti. Ta doslednost pa kaže, da je tudi ta madžarska inteligenca delovala pod močnim idejnim vplivom birokratizma oziroma njegovih materialnih in socialnih koristi.
GLAVNA ZNAČILNOST
UPORA
V nadaljevanju svojega govora je podpredsednik Kardelj dejal, da je madžarski delavski razred deloval v takšnih pogojih stihijsko, toda s težnjo, da bi se delavski razred v obliki delavskih svetov in njihovega združevanja organiziral kot država. Te težnje so izvirale iz neposrednih koristi delavcev kakor tudi iz potreb madžarske družbe. To je bil pravzaprav edini socialistični izhod iz notranje krize madžarske družbe.
Žal se pa ta proces ni razvil do kraja. Glavni vzrok je vsekakor v tem, da ni imel zavestne orientacije in cilja. Pomanjkanje slehernega revolucionarnega in socialističnega čin i tel ja je tudi glavna značilnost stihijskega upora delovnega ljudstva na Madžarskem.
Zakaj je madžarski socializem doživel tako hud zlom
Nastane vprašanje, kako se je moglo zgoditi, da je madžarski socializem doživel tako hud idejni zlom.
Madžarski revolucionarni konflikti so pravzaprav prvi večji primer nasilnega obračunavanja s tistimi ovirami o nadaljnjem razvoju socializma, ki so že proizvod okrepitve birokratskega političnega sistema in ki so v določenih pogojih zakoniti družbeni pojavi v prehodni dobi iz kapitalizma v socializem.
Toda te socialistične demokratične oblike in ideje so šele na začetku, izkušenj pa je malo, vtem ko sam družbeni razvoj nujno zahteva hitrejši napredek, vzdušje političnega sistema in idejnega življenja. Razen tega se takšnemu napredku upira materialni in idejni konservatizem sistema, ki se sklicuje na bogate revolucionarne tradicije minulosti.
Spričo vsega tega lahko pride tudi v takšnih družbenih gibanjih, kakršno je zdaj na Madžarskem, do premoči nesvestnega stihijskega upora, ki je v svojih temeljih zdrav, ki pa lahko v nadaljnjem razvoju povzroči velike destrukcije ter ideološko in politično zmedo, s čimer ostane brez opredeljenih idejnih središč in subjektivnih činiteljev
nasploh. Kjer pa prevladuje v revolucionarnih dogodkih stihija, tam je hkrati v glavah slepilo, vtem ko praktično delovanje vleče nazaj k nekaterim znanim starim, toda zdaj znova idealiziranim oblikam.
Tako je bilo tudi na Madžarskem. Prejšnji režim Rakosyi-Gerö in sploh vladajoče stalinistične dogme so ne le nakopičile celo kopico družbenih protislovij, marveč so zapustile tudi praznoto v glavah borcev za socializem.
V tem birokratskem sistemu je bila ogromna množina odkritosrčnih revolucionarjev, vzgojena v pojmovanju, da subjektivnemu činitelju po zmagi revolucije ne preostane nič drugega, kakor da gradi tovarne, da nenehoma investira, da zagotavlja državni odkup, da agitira za ukrepe vlade.
V takšnem sistemu bi moral sleherni državnik in partijski funkcionar vedeti, vsak čas na pamet vedeti najrazličnejše podatke o stanju v gospodarstvu, ki so dostikrat celo kaj malo pomembni.
Nihče pa ni mogel in tudi ni čutil kaj prida potrebe, da bi pojasnil, kaj se dogaja med ljudmi, kakšni družbeni procesi se odigravajo, kakšne nove družbene sile se porajajo, katere odmirajo, kakšna nasprotja se pojavljajo, kje zahteva socialistični napredek odstranitev starega itd. itd., da bi tem pokazateljem prilagodili tudi gospodarsko politiko.
Toda v takšnem sistemu so ljudje mnogo več vedeli o kokoših in vrstah krompirja, kakor o ljudeh. Politika pa je tu izginila, ostala je samo razprava o planskih številkah, o proizvodnji jekla in strojev, o krompirju, o načinu prehrane živine itd.
Ni in ne more biti naloga centralnih družbenih in političnih organov socialistične dežele, da ljudem predpisujejo, kako naj krmijo živino. Ti organi morajo seveda zagotoviti obstoj strokovnih organizacij, ki bodo lahko v vsakem trenutku nudile zainteresiranim ljudem vsakovrstno strokovno, tehnično in gmotno pomoč.
GLAVNI CILJ
Glavna naloga teh centralnih organov mora biti vsekakor v tem, da prek političnega in gospodarskega organizacijskega mehanizma družbe v vsakem trenutku zagotove največjo moralno in gmotno spodbudo slehernega posameznika na njegovem socialističnem delovnem mestu, da bi proizvajal največ in najboljše, kakor tudi njegovo zadostno samostojnost, da bi lahko vsestransko razvijal svoje ustvarjalne energije in pobude. To mora biti naš glavni cilj v izgradnji družbenega mehanizma, če govorimo o socialistični izgradnji in če hočemo zagotoviti, da se bo socialistični sistem v svojem razvoju naslonil na svobodno akcijo socialističnih delovnih ljudi, ne pa na državno silo.
O Sovjetski intervenciji
V tej luči smo gledali tudi drugo sovjetsko intervencijo na Madžarskem. Mi smo v načelu proti tujim intervencijam, ne glede na njihovo izhodišče. Proti temu smo ne samo zaradi pravice narodov, da sami poravnavajo svoja protislovja, marveč tudi zato, ker intervencije — kadar gre za družbeno krizo — nikoli same po sebi ne urede problemov. Intervencije lahko samo za nekaj časa odgode njihovo ureditev, hkrati pa jih zaostre. V tem smislu tudi sovjetska intervencija na Madžarskem sama po sebi ne more storiti nič za poravnavo notranjih nasprotij, vsekakor pa bo zaostrila stvari in povzročila hujše posledice, če bi postala ovira v obravnavanju problemov notranjepolitičnega sistema, ki jih je, treba brezpogojno urediti, če hoče zagotoviti bolj zdrav razvoj socializma na Madžarskem.
Po našem mnenju bi bilo tudi možno, da je sovjetska intervencija v konkretnih pogojih Madžarske manjše zlo, to se pravi s pogojem, da prekine nadaljnje prelivanje krvi, da pa dovoli upostaviti takšno vlado in takšno politiko na Madžarskem, ki bo na podlagi spremenjenega političnega sistema zbrala vse socialistične sile in zagotovila delavskemu razredu prek delavskih svetov in drugih podobnih organov delavskega razreda, da res dobi tisti vpliv na državno politiko, ki ga prej ni ‘imel.
Samo takšne pozitivne posledice bi lahko upravičevale sovjetsko intervencijo. Če teh posledic ne bo. tedaj bo zgodovinsko obsojeno tudi samo dejanje intervencije.
INTERVENCIJA JE BILA
SAMO POSLEDICA
Takšno naše stališče je zdaj pod dvojnim ognjem. Eni nam v imenu proletarskega internacionalizma očitajo, da ne nudimo popolne podpore sovjetski intervenciji. Drugi nam v imenu načela o nevmešavanju v notranje zadeve in demokracije očitajo, da prav tako nismo brez pridržka proti tej intervenciji.
Mi pa menimo, da zdaj, ko je madžarska družba v tako globoki notranji krizi, sovjetska intervencija sploh nima odločilne vloga. Ta intervencija ni začetek greha, marveč njegova posledica. Zato samo po sebi tudi ne more rešiti madžarskega socializma iz krize, marveč lahko samo še bolj opozori na nevzdržnost političnih oblik Madžarske iz časov Rakosyja in Geröja.
Sicer pa osebno menim, da vprašanje socializma ob sovjetski intervenciji na Madžarskem ni imelo glavne vloge, marveč razmerje med silami v sedanjih mednarodnih odnosih. Vsak količkaj realističen opazovalec lahko pride do sklepa, da bo v sedanjem mednarodnem položaju neogibno prišlo do sovjetske intervencije v trenutku, ko bi začel notranji razvoj na Madžarskem ustvarjati pogoje za intervencijo z druge strani oziroma do upostavitve zahodnih političnih oporišč na Madžarskem.
Takšen položaj bi močno skalil sedanji odnos sil v Evropi, povzročil bi zelo hude motnje in celo ogrožal mir v Evropi. Razne »Svobodne Evrope« in podobne ustanove, pa tudi razne prevroče nacio-
nalistične glave v sami Madžarski so zlasti potrjevale takšno bojazen. Ni dvoma, da je moral v našem stališču ta moment odigrati določeno vlogo, kaj šele v stališču sovjetske vlade.
POTREBNE KORENITE SPREMEMBE
V POLITIČNEM SISTEMU
MADŽARSKE
Naj bodo torej še tako zaskrbljeni spričo sovjetske intervencije na Madžarskem in njenih posledic za socializem, socializma na Vzhodu Evrope zdaj ne rešuje opredelitev za sovjetsko intervencijo ali proti njej iz preprostega razloga, ker je bila večidel pogojena s sedanjim mednarodnim položajem.
Glavno in odločilno vprašanje je pravzaprav v nečem drugem, namreč v vprašanju: kako je sploh moglo po enajstih letih oblasti, ki je prisegla na socializem, v razmeroma razviti deželi z močno gospodarsko podlago in z močnim delavskim razredom priti do oboroženega boja tega razreda in da je ta upor sprožil proti sebi intervencijo druge socialistične dežele.
Imenujmo ta proces kakor hočemo, revolucija ali protirevolucija, dejstvo je, da se je delavski razred vzdignil proti oblasti, ki se je razglašala za socialistično, in sicer z večino, kajti da ni bilo tako, tedaj bi iz upora ne bilo nič. Prav tako pa drži, da ta delavski razred še zdaj odklanja tisto, o čemer meni, da prinaša s seboj ta intervencija, namreč obnovo starega sistema in starih metod. Ta dejstva vsekakor mečejo določeno luč na družbeni značaj političnega sistema Rakosy — Gerö.
*
Podpredsednik Kardelj je poudaril, da je glavno vprašanje seda-
Tragična vloga madžarske Inteligence
Podpredsednik Kardelj je zatem govoril o madžarski inteligenci. Ne trdim, je dejal, da velik, morda tudi največji del madžarske inteligence, ki je bila v glavnem nosilec jalovega abstraktnega liberalizma, subjektivno ni bil prežet z odkritosrčnimi in humanističnimi težnjami in da so mu bili tuji protisocialistični cilji. Če pa hoče človek voditi revolucionarno gibanje, mu ne zadostuje samo odkritosrčnost, svobodomiselnost in humanizem, marveč mora tudi vedeti, kaj hoče.
Med to inteligenco, ki je razglasila mnogo jalovih proklamacij in gesel, pa se ni našel nihče, ki bi bil toliko sposoben in pogumen, da bi povedal množicam, da svobode in demokracije ni, če ne stoji za njo določeno razmerje družbenih sil, določena družbena struktura, v revolucionarni akciji pa tudi določena realna družbena sila, in da je potemtakem kardinalni problem revolucije, da predvsem upostavi to silo, ki je lahko samo socialistična, potem pa je res moč govoriti o političnem sistemu demokracije in o jasni vsebini demokracije.
Kdor pozablja na ta dejstva, se mora kaj hitro znajti na stranskem tiru. Tisti krogi madžarske demo-
kratske inteligence, o kateri tu govorimo, so se kaj hitro znašli prav na takšnem stranskem tiru.
Ta inteligenca je videla samo slabe posledice starega političnega mehanizma na Madžarskem, ni pa videla in tudi ni mogla pojasniti vzrokov, niti pokazati na izhod iz položaja, ki bi vodil k napredku socializma in demokracije.
Ta inteligenca ni bila sposobna ustvarjati, marveč je samo podirala. In ko je bilo to delo opravljeno, se je zatekla k lažni demokratični in nacionalistični demokraciji 19. stoletja. To je bila pravzaprav kapitulacija. Kapitulacija pred stalinizmom in kapitulacija pred buržoaznim redom. Priznanje popolne lastne nemoči.
V enem pa je bila ta inteligenca vendarle dosledna: do zadnjega trenutka ja držala delavske svete odmaknjene od stvarne politične oblasti. Po Madžarskem je upostavljala ali pripoznavala vsemogoče lažne revolucionarne komiteje, toda v nobenem trenutku ni razglasila zahteve, da je treba oblast dati — ne skrahiranim strankam — ne eni ne mnogim, marveč organizmu, katerega steber bodo delavski sveti in samoupravne krajevne skupnosti, so-
Izgradnja socializma -
organski družbeni proces
Mi smo zmerom poudarjali, da izgradnja socializma — kolikor ta neprecizni in propagandistični izraz izgradnje socializma uporabljamo, da označimo določene akcije ljudi v smeri razvoja socialističnih odnosov — da izgradnja socializma v tem smislu ni isti proces kakor graditev hiše. To ni naloga, katero bi lahko upravljali in vodili iz birokratske pisarne. Izgradnja socializma je organski družbeni proces, v katerem se mora gonilna sila sama boriti za osvoboditev socialističnih sil in za zaščito teh sil pred intervencijo raznih činiteljev.
V tem procesu delujejo najrazličnejše družbene sile, od ostanka minulosti do prehodnih novih tvorb, kakor je n. pr. birokratizem, ki lahko postane zelo resna družbena sila.
Pa tudi sam delavski razred se spreminja v procesu socialističnega razvoja. Spreminjajo se notranji odnosi, v katerih živi, spreminja se tudi njegova zavest. Pojmovanje procesa socialističnega razvoja izključno skozi prizmo izhodišča socialistične revolucije, to se pravi v luči spopada med proletariatom in buržoazijo, je nesmiselno, politično pa reakcionarno.
Iz takšnega gledanja izvira nenehno in avtomatično hvaljenje vsega, kar je v deželah, kjer so na krmilu komunistične partije. Kakor da so tu vsi družbeni problemi za večne čase urejeni, oziroma da je moč lahko vsa ta vprašanja mirno in po dekretu urediti. Po tem idealističnem kopitu, ki žal ni samo karikatura, marveč tudi stvarnost, kaže, da se v prehodni dobi neprenehoma in vsak dan znova ne porajajo tudi pozitivni in negativni proizvodi družbenega razvoja.
Toda prav pomanjkanje sleherne tehtnejše analize družbenih procesov v prihodni dobi, še več prepoved pod smrtno kaznijo sleherne
razprave o družbenih odnosih, vprašanjih, ki nasprotujejo fikciji, da v družbi, ki gradi socializem, ni reakcionarnih in konservativnih elementov zunaj ostankov buržoazije — to je bila značilnost Rakossyjeve Madžarske.
SPREMEMBA SISTEMA, NE PA LJUDI
V	takih pogojih sta sam politični sistem in partija, ki bi morala biti najnaprednejši sili v deželi, preprečila možnost nastanka kadrov, ki bi lahko izrazili in bili nosilci naprednih socialističnih teženj na Madžarskem. S tem je nastal prelom med množicami in vodstvom madžarske partije delovnih ljudi popolen, madžarski delovni razred pa je bil idejno razorožen in prepuščen vsakršnim idejnim vplivom od zunaj.
Samo takemu nenormalnemu stanju je treba pripisati, da je lahko postal Petöfijev klub z mešanico raznovrstnih elementov inteligence, od zelo naprednih in socialističnih prek malomeščansko anarhističnih in zmedenih do odkrito reakcionarnih in protisocialističnih, najprej edini ventil ob tla pritisnjenih energij ljudskih množic, potem pa eden glavnih njihovih idejnih in političnih orientatorjev.
V	takšnem idejnem vzdušju so se razvijali tudi madžarski delavski sveti. Kakor smo videli, so nastopili proti njim tako rakossyjevsko stalinistični elementi kakor tudi malomeščanski liberalizem. Razumeli jih niso niti komunisti, ki so obsodili Rakossy-Geröjev režim in se odmaknili od njega. Delu komunistov, ki so bili pod vplivom starih stalinističnih dogem vajeni ne verovati
Pomurski vestnik. 15. dec. 1956
3
Naša poglavitna naloga
okrepiti status delavskih svetov, komun in posameznikov
v upravljanju z družbenimi sredstvi
v množice, v socialistično zavest delavskega razreda in materialno nujnost, da delavski razred deluje socialistično, je bilo nerazumljivo, da lahko delavske množice neposredno in ne izključno prek partije oziroma prek njenega vodstva delujejo in odločajo v sistemu oblasti. Partija madžarskih delovnih ljudi, ki je deset let vladala samo ob pomoči birokratskega političnega in gospodarskega aparata, je kratko malo izginila in ni zato več mogla biti realen socialistični činitelj.
Vendar pa so samo spremenili njeno ime in poskusili prepričati madžarske delavce, da je s tem zadeva urejena. Toda madžarski delavci so nastopili proti birokratskemu sistemu, ne pa proti takšnemu ali drugačnemu imenu partije, ki je postavila na noge takšen sistem.
Namesto da so madžarske sile delale brezplodne poskuse na liniji obnove komunistične partije in drugih političnih strank, bi se bile morale napredne sile na Madžarskem v tistih revolucionarnih dneh dejansko boriti za zmago načel neposredne demokracije, za uveljavljanje enotnih delavskih svetov in samo-
upravnih komun kot glavnega stebra nove socialistične oblasti, kajti samo v takšnih demokratičnih organih bi se bile lahko socialistične sile znova same prerodile in tako prerojene spet postale izredno važen činitelj v takšnih organih.
Madžarski so bili v tistih dneh nujno potrebni napredni borci za socializem, toda ne stalinističnega tipa in ne organizirani v starem tipu politične stranke, pa naj bi nastopila pod kakršnim koli imenom. Borci za socializem bi morali biti tam, kjer je delavski razred in znotraj delavskega razreda, toda za takšno metodo pa je bilo treba najti tudi novo obliko organizacije te metode dela.
Treba je bilo spremeniti politični sistem, ne pa samo ljudi in imena organizacije, je poudaril podpredsednik Kardelj.
OBRAČUN Z BIROKRATIZMOM
Ob zaključku prvega dela svojega govora je podpredsednik Kardelj dejal, da je bila do XX. kon-
gresa KP SZ Jugoslavija edina, ki je iskala in tudi našla nekatere politične ukrepe za protislovnost predhodnega obdobja, ko je upostavila mehanizem samoupravljanja delovnih ljudi na vseh področjih družbenega življenja ter s tem osvobodila družbo političnih oblik in metod, s katerimi bi radi birokratski elementi zakovali vso družbo v zastoj. Nihče pri nas seveda ne trdi, da je to, kar smo storili mi, edino možno in najboljše ze vse, kakor nam zadnje čase z raznih strani očitajo. Tisto, kar trdimo mi — in kar je nedavno trdil tudi tovariš Tito v svojem tako hudo napadenem govoru — je samo dejstvo, da je jugoslovanski socializem prvi začel temeljito obračunavati z birokratizmom kot družbeno silo, tako da je postopoma spreminjal svoj politični sistem, in da se tej nalogi ne bo mogla ogniti nobena socialistična dežela, če hoče utreti pot neoviranemu razvoju socialističnih in demokratičnih odnosov med ljudmi.
socialističnem razvoju, je nadaljeval Edvard Kardelj. V takih primerih se pogosto zatekamo k začasnim administrativnim ukrepom, ki jih je mogoče prenašati leto ali dve, ki pa postanejo velika ovira, če se podaljšajo. Taka odprta vprašanja lahko tudi zavrejo razvoj na vseh sektorjih.
Takšna so na primer vprašanja o plačnem skladu in o načinu sestavljanja proračunov. Ker pa za ta vprašanja še nismo našli rešitev, ki bi organsko rasle iz naše družbe in njenih gospodarskih odnošajev, že tretje leto uporabljamo administrativne ukrepe, s katerimi smo po eni strani omejevali plačne sklade — z njimi pa tudi borbo za večjo delovno storilnost.
Toda, te pomanjkljivosti niso najvažnejše in jih je mogoče v
krajšem času odpraviti. Pri tem je bistveno, da se takoj v začetku pravilno orientiramo. Pri reševanju teh vprašanj mora biti brezpogojno izhodišče orientacija za nadaljnje razvijanje samostojnosti in iniciative delavskih svetov in komun, kakor tudi drugih organov družbenega samoupravljanja. V tem smislu je zlasti treba nadalje izpopolnjevati upravni aparat ,in jasneje določiti njegove pristojnosti na posameznih področjih. Nadalje je zlasti važno, da v okviru reorganizacije bančnega sistema čimprej uvedemo enotni neodvisni mehanizem, ne toliko upravne, kolikor stalne strokovne, finančne kontrole in revizije, ki bo v vsakem trenutku lahko dal sliko poslovanja posameznih organizacij in takoj začel pred odgovornimi družbenimi in upravnimi organi postopek v primeru nezakonitega ravnanja.
II. Politični vidiki
naše gospodarske politike
Podpredsednik Kardelj je zatem govoril o naši gospodarski politiki v prihodnjem letu s posebnim ozirom na razvoj naše socialistične demokracije.
Politični sistem socializma se mora izpopolnjevati na tak način, da imajo delavski razred in druge delovne množice nanj neposreden vpliv in ne samo po nekakšni vladajoči partiji, ki je podrejena birokraciji.
Nove politične oblike morejo normalno priti do izraza samo v okoliščinah, kadar lahko progresivne težnje delovnih množic — ki naraščajo vzporedno z razvojem materialne baze socializma in z uveljavljanjem socialističnih odnosov — zares pridejo do izraza v ustreznih demokratičnih organih družbenega in državnega upravljanja.
Prav zato ni socialističnega napredka brez stalnega napredka demokratizma v vseh društvenih odnosih, s'eveda kakor smo rekli: demokratizma, ki ustreza gibanju in delovanju socialističnih gospodarskih in pa družbeno političnih činiteljev. Samo to je pot, ki omogoča izločanje elementov birokratizma iz družbenih odnosov, ki nastajajo v prehodni dobi na podlagi družbene lastnine sredstev za proizvodnjo.
Človek v socialističnem sistemu ne sme postati suženj državnega aparata
Jasno je, da ta proces ni in ne sme biti odvisen izključno od zavestne akcije vrhov. Nasprotno, politični mehanizem socialistične družbe mora organsko rasti iz temeljnih družbeno-gospodarskih odnosov, ki nastajajo v proizvodnji na podlagi družbene lastnine sredstev za proizvodnjo.
Človek v socialističnem sistemu ne sme postati suženj nekakšnega državnega stroja pod pretvezo nekakšnih višjih interesov. Politični sistem kapitalizma je dosegel svojo stabilizacijo šele potem, ko je dokončno učvrstil status privatnega lastnika sredstev za proizvodnjo in ga kot takega popolnoma osvobodil samovolje fevdalnih gospodarjev, birokratičnega aparata absolutne monarhije, kakor tudi samovolje uradnikov jakobinske diktature. Šele iz te osnovne celice se je mogel postopno razviti stabilen sistem buržoazne demokracije.
Nočem mehanično primerjati, toda navedeni primer vendarle potrjuje našo tezo, da je za razvoj stabilnega demokratičnega političnega mehanizma države v prehodni dobi potrebno predvsem neobhodno okrepiti ekonomske in družbene odnose v družbeni bazi in jih napraviti neodvisne od vsakdanje politike državnega aparata.
To pa pomeni, da je treba okrepiti ekonomski in politični status, prvič, posameznega delovnega človeka v njegovem delu z družbenimi sredstvi za proizvodnjo, drugič, delovnega kolektiva v podjetju, in tretjič, krajevne samoupravne skupnosti, ki mora postopno čedalje bolj rasti v skupnost socialističnih proizvajalcev. V taki skupnosti je potrebno predvsem urediti protislovja med kolektivnim in individualnim interesom, s samim tem pa tudi
sprostitev dela, namreč omogočiti pretvarjanje vsakega delavca v svobodnega ustvarjalca v svojem lastnem materialnem in moralnem interesu, s tem samim pa tudi za družbeno skupnost.
Vsa naša praksa govori — je nadaljeval tov. Kardelj — da je nezadostna stabilnost materialnega in pravnega položaja naših osnovnih družbenih činiteljev, posameznika pri družbenih sredstvih za proizvodnjo, podjetij in komune oziroma okraja, izvor vrste procesov, ki ne povzročajo samo politične škode, temveč pogosto tudi naravnost zavirajo razvoj proizvodnih sil naše države ter delovno in družbeno izpodbudo posameznikov.
Zdi se mi, da so problemi in naloge, ki izvirajo iz teh dejstev, najvažnejše, kar moramo upoštevati — poleg nadaljnjih prizadevanj za poravnanje osnovnih materialnih disproporcev — pri določanju naše bodoče gospodarske politike.
Sicer smo v tem pogledu napravili več kakor kakršnakoli druga država na socialistični poti. Toda šele tedaj, ko smo nekaj napravili, se je praktično do konca pokazalo, kako je ta problem pomemben in koliko je še treba napraviti za take stabilne odnose, ki jih bodo mogli braniti in jih bodo znali braniti samo materialno in politično zainteresirani ljudje, ne pa adminstrativna sila države.
Okrepiti je treba status delavskih svetov in komun
Glede na to je bila naša prvenstvena naloga, ki ostaja tudi danes, da okrepimo status tistih osnovnih družbenih činiteljev, o katerih sem govoril, iz te baze — ob aktivnosti vseh zavestnih socialističnih činiteljev — se bodo potem razvijale in rasle samostojne socialistične sile in oblike, ki bodo ustrezale najbolj progresivnim težnjam družbe in ki bodo postopno ter v skladu z razvojem materialne baze in socialističnih odnosov potiskale iz našega družbenega in političnega mehanizma elemente starega, tako buržoazno-pravnega kakor tudi birokratičnega, ki je neobhodno še v našem sistemu.
Uspehi na tej poti bodo naš prispevek k reševanju prehodne krize, v kateri je mednarodni socializem. V tej krizi ni zato, ker je nesposoben, da bi obstal, ali pa, kar ga družbene sile vlečejo nazaj, temveč zato, ker je dozorel, da gre naprej, naletel pa je na zavore, ki ovirajo njegovo nadaljnje gibanje.
Ne prisvajamo si nobenega idejnega monopola, kakor nam v zadnjem času očitajo z nekaterih strani. Toda zavedamo se, da so lahko naša socialistična praksa, naša prizadevanja za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov in socialističnega demokratizma stvaren prispevek k moči mednarodnega socializma, in sicer danes bolj kakor kdajkoli.
Zdelo se mi je potrebno opozoriti na to prvenstveno politično in gospodarsko nalogo prav v današnji razpravi o naši gospodarski politiki, ker je od tega odvisno, ali bomo na tej poti nadaljevali ali zaostajali. Če bi zaostajali, tedaj nobene investicije ne bi mogle pokriti ne le političnih, marveč tudi gospodarskih izgub, ki bi jih utrpel socializem v naši državi.
Zdi se mi, da pri nas včasih pozabljamo na odločilni pomen te naloge. Zlasti to premalo upoštevamo pri sprejemanju naših gospodarskih načrtov. Zdi se mi, da nas pri tem v praksi še vedno pritiska dediščina načelno preživelih dogem.
Naših gospodarskih planov ne moremo postavljati neodvisno od naših koncepcij družbenega in političnega razvoja države. Ne mislim reči, da so take težnje pri nas zavestne, razen morda pri delu tehnokratsko nastrojenih strokovnjakov. Po mojem mnenju pa obstaja določena počasnost pri reševanju več vprašanj, ki so povezana z našo novo gospodarsko orientacijo, ki pa so odločilna tudi za nadaljnji razvoj
političnih oblik naše družbe.
Kot sem že dejal, moramo v nadaljnjem razvoju našega političnega sistema iti od predpostavke, da so delavske sveti in komune osnovni družbeni činitelji, po katerih dobiva družbena lastnina v proizvodnih sredstvih svojo dosledno socialistično vsebino.
Prav zato so tudi tista izhodna demokratična oblika, po kateri se zagotavlja prvo in najbolj osnovno vsklajevanje kolektivne in družbene koristi, ne z odloki kakega samostojnega državnega organa, marveč z gospodarsko in družbeno dejavnostjo delovnih ljudi.
Utrditev položaja delavskih svetov in komun mora biti potemtakem danes in jutri naša prvenstvena naloga, ker sta vse širša demokratizacija družbenega življenja in hkrati vse večja njegova utrditev mogoči samo, če rasteta iz osnovnih elementov našega družbenega mehanizma.
V	preteklih letih smo storili pomembne korake v izgradnji delavskih svetov, komun in drugih demokratičnih oblik družbenega upravljanja.
ZADNJI ČAS SMO SE USTAVILI V RAZVOJU DELAVSKIH SVETOV IN KOMUN
V	zadnjem času pa smo se vendarle ustavili v razvoju teh organov. Lahko celo rečemo, da smo v zadnjem letu ali dveh z raznimi gospodarskimi in drugimi predpisi ovirali delovanje delavskih svetov in komun v taki meri, da je ta samostojnost na določenih področjih zmanjšana pod dopustni minimum n. pr. v plačnem sistemu, in da imajo taki naši posegi težnjo, da se tu in tam neposredno spremenijo v birokratsko-administrativne metode upravljanja.
Razen tega morajo po naših predpisih komune sedaj skoraj v vseh količkaj pomembnih vprašanjih iskati pristanek okrajev, ti pa spet republik. Pri tem so tudi upravičeni vzroki zlasti v primeru komun. Treba je bilo namreč najprej vzpostaviti organizacijski mehanizem, ki bi bil sposoben prevzeti naloge, potem pa postopno razširjati vlogo in obseg pristojnosti teh organov. Toda ne moremo zanikati, da bi v nadaljnjem zgrajevanju teh organov vendarle lahko hodili hitreje, to pa zlasti velja za delavske svete.
Poleg tega je dejstvo, da za več odprtih vprašanj še nismo našli ustrezne rešitve pri našem splošnem
Gmotna osnova delavskih svetov in komun
še vedno zelo ozka
Taki in podobni ukrepi so danes neobhodni politični in organizacijski koraki, ki jih moramo izvesti v najkrajšem času, da bi zagotovili zakonitost dela vsake samoupravne enote, s tem pa bomo obenem omogočili hitrejše in smelejše razširjenje kompetence in družbene vloge teh organov.
Glavni vzroki naših težav za razvoj delavskih svetov in komun pa niso v vprašanjih, ki sem jih prej omenil. Glavni vir je vsekakor v našem gospodarskem položaju in naših gospodarskih odnosih, ki se razmeroma počasi izpreminjajo, tako zaradi objektivnih kakor subjektivnih razlogov. Res je na primer, da je sedanja materialna baza samostojnega delovanja delavskih svetov in komun pri nas še vedno zelo ozka. Tu, na ekonomskem planu, je sedaj glavni vir našega zaostajanja v razvoju delavskih svetov in komun, kakor tudi mehanizem socialistične demokracije sploh.
Idejno in politično je smer gibanja že jasno določena in pojmovana. Sedaj je glavno, da ta sprejeta idejna in politična načela čim hitreje in dosledneje uporabimo tudi v razvoju gospodarskih odnosov in v tekoči gospodarski politiki. Jasno je sicer, da ne moremo čez noč izpremeniti, kar je odvisno od objektivnih činiteljev, kar pa je odvisno od subjektivnih, bi mogli in morali hitreje izpreminjati.
Na ozki materialni podlagi samoupravljanja delavskih svetov in komun se mehanizem samoupravnih organizacij delovnega ljudstva praktično ne more uveljaviti v zadosti meri in ne more vplivati s svoje strani na reševanje velikih materialnih problemov. Prav ta tesna materialna podlaga povzroča predvsem stagniranje teh organov. Zaradi takega stanja trpimo nedvomno tudi gospodarsko škodo, bržkone večjo, kakor jo moremo danes oceniti.
Stare slabosti naše gospodarske politike
V teh dejstvih se med drugim kaže tudi stara slabost naše gospodarske politike, h kateri smo bili svoj čas prisiljeni in ki bi bila danes gotovo v škodo naše družbe, kolikor bi se še nadalje vzdrževala. Mislim na dejstvo, da ne izkoriščamo pravilno in v polni meri sedanje gospodarske zmogljivosti in da ne prepuščamo socialističnim proizvajalcem dovolj materialnih sredstev in prostora, da bi se mogli z borbo za večjo delovno storilnost in s samostojno iniciativo razvijati in izpopolnjevati v sodobni tehniki. Kakor je bilo že omenjeno v razpravi, odvzemajo podjetjem in komunam tak del sredstev, da so podjetja pogosto obsojena na tehnično in gospodarsko stagnacijo, komuni pa se bistveno otežuje njena priza-
devanja za boljše delo, večjo delovno storilnost, za zagotovitev minimalnega družbenega standarda, kakor za šole, bolnišnice itd. Leta dolgo so se odvzemali in blokirali pomembni deli amortizacijskih skladov.
Ne trdim, da so bili taki ukrepi sploh nepotrebni in nepravilni. V težavnem položaju, v kakršnem smo bili, je bilo v osnovi pravilno usmerjati se na čim hitrejšo gradnjo industrijskih kapacitet, ki bi zagotovile državi večjo gospodarsko samostojnost. Očitno pa je, da je taka politika za daljšo dobo škodljiva, ker slabi v skrajni smeri vendarle ekonomsko in politično bazo, od katere je odvisna stabilnost vse družbe.
Treba je zagotoviti kontrolo delovnih ljudi nad
uporabo slehernega dinarja
Tu je treba seveda pripomniti, da se v podjetjih, komunah in okrajih tudi tista sredstva, s katerimi razpolagajo ti organi, ne trošijo vedno najbolje.
Proti vsemu temu pa imamo učinkovita zdravila. Treba je pobijati elemente birokratizma v naših ljudskih odborih in predvsem ter brezpogojno zagotoviti kontrolo delovnih ljudi nad upravo slehernega dinarja iz proračuna in planov ljudskih odborov.
Ponavljam torej, da mora biti ena najvažnejših nalog naše ekonomske politike vsekakor ta, da okrepimo status podjetij in komun in da se čvrsto odločimo za postopno utrditev njihove materialne baze, kajti to je po mojem mnenju ne le zelo važen pogoj za zboljšanje življenjskega standarda v skladu z naraščanjem delovne storilnosti, marveč tudi nujni pogoj za stabil-
nost vseh naših ekonomskih in političnih odnosov.
V izpopolnjevanju teh nalog mora biti po mojem mnenju vsekakor naše izhodišče prizadevanje, da z razpoložljivimi proizvajalnimi zmogljivostmi čimprej zagotovimo stabilne materialne pogoje, po katerih se bodo lahko delovni kolektivi skupaj s komunami — v okviru splošnih planskih ciljev — borili za nenehno naraščanje delovne storilnosti, za tekočo tehnično izpopolnitev podjetij in za takšno zboljšanje osebnega in družbenega standarda, ki je v sorazmerju s sedanjimi uspehi delovne storilnosti in nadaljnjim razvijanjem proizvajalnih sil. Ta minimum bi moral biti v normalnih časih nesporen. Ostali izdatki bi se morali prilagojevati materialnim možnostim, ki bi jih nudil ostanek akumulacije.
Kakšna naj bo investicijska politika
Pri nas dostikrat slišimo mnenja, da pomeni pot, o kateri sem govoril, zaviranje gospodarskega razvoja dežele. Dostikrat slišimo mnenje, da so samo investicije vir povečanega dohodka, oziroma da so velike investicije zmerom tudi najhitrejša pot ekonomskega razvoja. Se več, pri nas vidimo nagnjenje k temu, da bi ekonomski plani sloneli pretežno na predvidenih sadovih iz investicij, ne da bi dovolj upoštevali druge ekonomske činitelje in celo ne činitelja delovne storilnosti. Takšne težnje vodijo v povečanje sedanjih ekonomskih neskladnosti in čedalje bolj pritiskajo na razpoložljive gospodarske zmogljivosti, predvsem na življenjski standard.
Menim, da naši gospodarski plani ne bi smeli sloneti predvsem na
investicijskih planih. Nasprotno, investicijski plani bi morali biti podrejeni takšnemu ekonomskemu planu, ki bo zagotovil stabilnost ekonomskih odnosov na podlagi razpoložljivih materialnih sredstev, čeprav tudi na nižji ravni te ali one vrste splošne potrošnje. In to je tudi težnja osnutka našega letošnjega plana.
Če takšno stabilizacijo dosežemo na podlagi zagotovitve tistih nujno
potrebnih materialnih okvirov, ki odo omogočili podjetjem in komunam, s tem pa tudi vsej družbi, plansko maksimalno izkoriščanje razpoložljivih zmogljivosti, hkrati pa tudi možnost in spodbudo, da se bore za večjo delovno storilnost, potem bosta individualni družbeni
Pomurski vestnik, 15. dec. 1956
4
Gospodarsko potitiko povezati z izgradnjo
družbeno-političnega sistema
standard in celotna družbena potrošnja zares produkt večjih proizvodnih učinkov in bosta lahko nenehno naraščala v skladu z doseženimi uspehi v boju za večjo delovno storilnost.
Naša investicijska politika mora sloneti na takšni stabilni in gospodarski družbeni podlagi. Biti mora tudi odvisna od razvoja delovne storilnosti. Zdaj je naša investicijska politika znatno pod vplivom počasnega napredka v delovni storilnosti. Politika novih investicij mora biti sad materialnih uspehov vse družbe, ne pa, da ta politika diktira razdelitev vsega narodnega dohodka. Bojazen pred posledicami počasnejšega investiranja za prihodnjih nekaj let, če pojde to v korist stabilizacije gospodarstva, torej nikakor ni upravičena. Mi smo več let investirali na račun stabilnosti našega gospodarstva.
Skrajni čas je, da zdaj investiramo nekaj tudi v njegovo stabilizacijo. Sredstva za to stabilizacijo ne bodo vržena proč, niti jih ne bomo pojedli; ta sredstva bodo dobro investirana, če bo sad tega boljše delo naše sedanje proizvodnje in večja delovna storilnost. Naša druž-
ba bo ekonomsko v boljšem položaju, naše perspektive pa jasnejše in zanesljive celo, če bi šel celotni uspeh na tej liniji nekaj časa za okrepitev materialne baze naših podjetij, komun in osebnega standarda.
Dokler govorimo o načelih kot takšnih, smo seveda vsi soglasni. Razlike v razpravi pa nastanejo, brž ko načnemo vprašanje, kako naj se lotimo uresničevanja takšne politike. Mi smo prepočasni v uveljavljanju ukrepov, ki bi nam prinesli v kratkem času v obliki povečanja delovne storilnosti brez investicij oziroma z razmeroma neznatnimi investicijami v stabilizacijo našega gospodarstvo mnoge nove milijarde. Da pa bi to dosegli, je potrebna v nekaterih sektorjih potrošnje temeljita preusmeritev. Predvsem se moramo odločiti za to, da pojdemo na nižjo raven investicij in na hitrejše spreminjanje njihove sestave.
Individualnega potrošnega fonda seveda ne moremo zmanjševati, ker je naš cilj, da postopoma zboljšamo položaj mestnega prebivalstva in delavcev.
Naš proračunski sistem
temelji na starih osnovah
Govoreč dalje o proračunski potrošnji je tov. Kardelj poudaril, da naš proračunski sistem temelji povečini na starih podlagah, od tod tudi v glavnem izvirajo razne nelogičnosti in nesorazmerja v sedanjih proračunih. Naš proračunski sistem je postavljen tako, da so proračuni še vedno v dokajšnji meri vezani na dobiček, oz. dohodek podjetij, namesto da bi bili vezani na individualni dohodek prebivalstva. Tov. Kardelj smatra, da bi bilo treba proračun postaviti na podlago individualnega dohodka — pod individualnim dohodkom misli dohodek delovnega človeka po vseh odbitkih za razne splošne družbene sklade po enotnem jugoslovanskem ključu. Tako bi bila glavna prizadevanja komune in okrajnih LO usmerjena v to, da bi se borile za večjo storilnost na vsakem delovnem mestu.
Samo s tem bi lahko povečali individualni dohodek, ki bi bil podlaga materialnega stanja posameznika in komunalne skupnosti. Razen tega bi lahko ljudski odbori računali več ali manj s stalnim dohodkom za daljšo dobo, kar bi jim omogočilo pravilnejšo dolgoročno proračunsko politiko. In končno ni dvoma, je nadaljeval E. Kardelj, da je iz stališča družbenih odnosov to najpravilnejši način sestavljanja proračunov, ker se bo v njem najbolj pravilno odrazila gospodarska in družbena sestava posameznega področja, s tem pa tudi potrebe prebivalstva. »Po mojem mnenju bi bilo treba že leta 1957 urediti poleg rešitve plačnega sistema tudi vprašanje proračunskega sistema.«
0 gospodarski pomoči
Tov. Kardelj je dalje govoril o našem socialnem zavarovanju in dejal, da je Jugoslavija med državami, ki imajo sorazmerno največje socialne dajatve v sistemu socialnega zavarovanja in socialne zaščite na sploh. Govoreč nato o investicijskih skladih je opozoril na nekatere zlobne trditve v delu tiska socialističnih držav češ, da se jugoslovansko gospodarstvo lahko vzdržuje samo na račun pomoči iz inozemstva. Namen teh trditev je v tem, da bi diskreditirale sistem, kateremu se moramo zahvaliti, da smo preboleli težo udarcev, ki jim je bila naša dežela izpostavljena po letu 1948.
Sredstva, ki smo jih dobili na podlagi gospodarske pomoči, znašajo samo 5 odstotkov celotnih družbenih investicij. Te pomoči seveda ne podcenjujemo, nasprotno, hvaležni smo zanjo, ker je bistveno olajšala premagati težave. Trditi pa, da je bilo vse naše gospodarstvo odvisno od te pomoči, je zelo grobo pačenje dejstev. K temu je treba pripomniti, da je že sama neposredna škoda, ki jo je imela Jugoslavija od razveljavljenih gospodarskih sporazumov z deželami Vzhodne Evrope, bila znatno večja od pomoči, ki smo jo dobili.
ZBOLJŠANJE STANDARDA MORA BITI POSLEDICA VEČJE DELOVNE STORILNOSTI
Toda vrnimo se k temi. Ne zadostuje samo, strinjati se z načeli, o katerih razpravljamo. Nujno potrebno je, da smo si vsi skupaj na jasnem glede nekaterih dejstev. Tisto, česar niti za trenutek ne smemo izgubiti izpred oči, je, da lahko z nameravanimi pregrupacijami sredstev samo delno zmanjšamo učinek določenih disproporcev v gospodarskih odnosih, toda v končni liniji je lahko zboljšanje življenjskih pogojev naših delovnih ljudi, kakor tudi povečanje posameznih
drugih oblik potrošnje samo sad večje delovne storilnosti in pravilnejših materialnih odnosov v gospodarstvu.
Kritike na račun našega življenjskega standarda nas torej ne privedejo nikamor, razen da nam povzročijo politično škodo in dezorientacijo, če se tega problema ne lotimo konkretno v zgoraj označenem smislu, to se pravi, če ga ne proučujemo v celem sklopu vprašanj boja za večjo storilnost.
V gospodarstvu pa se ne smemo obotavljati glede tega, katero sredstvo odloča, je nadaljeval tov. Kardelj. Tu odločajo samo materialni
odnosi. Če torej hočemo kaj spremeniti, moramo spremeniti materialne odnose. To je področje zavestne dejavnosti, ker odloča subjektivni činitelj. Zato pa moramo začeti pri vzrokih, ne pa pri posledicah.
Želel bi navesti samo nekaj osvetlitev. Pri nas slišimo mnogo kritike proti navijanju cen, proti razliki med odkupnimi in prodajnimi cenami, proti poslovanju trgovinskih podjetij s težnjo, da bi jih obtožili kot glavnega krivca za naraščanje cen in temu podobno. Daleč sem od tega, da bi zagovarjal ukrepe naših trgovcev ali da bi trdil, da navijanje cen nima precejšnje vloge v ustvarjanju umetnega nemira na našem trgu.
Vendar pa menim, da bi prikrivali resnico sebi in našim delovnim ljudem, če bi trdili, da je konkretno poslovanje trgovine glavni krivec naših gospodarskih težav. Pojavi, na kakršne zadevamo ponekod v poslovanju naše trgovine, dajejo določeno ostrino stvarem, toda prvič, ti pojavi niso vzrok, marveč posledica določenih materialnih odnosov, ki so bistveni, drugič, ti pojavi niso odločilni činitelj v naših ekonomskih odnosih. Cene ne morejo biti nizke, če plačni skladi in splošna potrošnja naraščajo hitreje, kakor naraščajo skladi potrošnega blaga, mi pa smo imeli več let prav ta proces. Od kod ta proces?
K temu je precej pripomogla sestava naših minulih investicij. Mi smo zelo mnogo investirali v tovarne za proizvodnjo proizvajalnih sredstev, malo pa v kmetijstvo in v tovarne za proizvodnjo za široko potrošnjo. Iz leta v leto prihajajo iz vasi zmerom novi delavci, mi pa nismo mogli poskrbeti, da bi v skladu s tem naraščali tudi blagovni fondi: hrana, tekstilije itd. Te neskladnosti bi lahko izravnali, če bi nam nova industrija s svojim izvozom krila potrebe po uvozu potrošnega blaga.
O odkupnih in prodajnih cenah
Naš tisk na široko razpravlja o razliki med odkupnimi in prodajnimi cenami kmetijskih pridelkov. Osebno menim, da je to vprašanje postavljeno napačno. Ne trdim, da posamezne cene ni moč zvišati z navijanjem, to se pravi z izkoriščanjem položaja na trgu, kar je konec koncev največkrat spet posledica splošnega pomanjkanja blaga, slabe opremljenosti in organiziranosti trgovine itd.
V sedanjih odnosih pa velika razlika med odkupnimi in prodajnimi cenami ni da bi morala avtomatično in zmerom biti negativen pojav in navijanje cen. Ta razlika je zdaj pri nas predvsem posledica umetno vzdrževanih nižjih odkupnih cen, kar je posledica monopolističnega položaja naših trgovinskih podjetij v trgovini s kmetijskimi pridelki, ki jih določajo trgovinske zbornice.
Velika razlika med odkupnimi in prodajnimi cenami torej v svoji osnovi ni nobena umetna akcija naše trgovine, marveč oblika pretekanja sredstev z enega gospodarskega sektorja prek trgovine na druge gospodarske in negospodarske sektorje.
Tisto, kar sem hotel tu reči, je dejstvo, da se prodajne cene ne morejo avtomatično ravnati po določenih odkupnih cenah, dokler ne bomo imeli na razpolago večjih količin živil. Naša gospodarska politika mora biti torej v celoti, kakor tudi dejavnost ljudskih odborov in komun, usmerjena na večjo proizvodnjo, na učinkovitejši trgovinski promet, na boljšo organizacijo in preskrbo, na razvijanje preskrbovalnih središč okrog mest, industrijskih središč itd. Tedaj bomo lahko obravnavali tudi vprašanje cen.
Stara tehnična opremljenost trgovin
Če že govorimo o trgovini, je dalje dejal tov. Kardelj, tedaj je treba upoštevati tudi to, da izvira velik del njenih pomanjkljivosti iz njene tehnične neopremljenosti. Naša trgovina zdaj kratko malo nima materialnih sredstev za zgraditev in ureditev sodobnih tehničnih sredstev. Manjka nam skladišč, razkladalnih naprav, silosov. Znaten del kmetijskih pridelkov propade oziroma se pokvari na poti od pridelovalca do potrošnika, kar vsekakor vpliva na naraščanje cen. Nezadostno razvit promet, kakor je bilo že poudarjeno v razpravi, in pomanjkljiv park vagonov, hladilnic, cistern itd., otežkoča in podražuje trgovino. Tudi samo trgovinsko omrežje je nezadostno. Znano je, da imamo zdaj neprimerno ožje trgovinsko omrežje, kakor ga je imela stara Jugoslavija.
Dejstvo je, da mnoga naša mesta grade ne samo potrebne, marveč celo v sedanjih časih nepotrebne objekte, svoja trgovska podjetja pa
puščajo brez kamionov in skladišč. Očitno je, da so takšna podjetja potem povsem odvisna denimo na področju trgovine s kmetijskimi pridelki od uvoza pridelkov, ki jih pripeljejo na trg sami kmetje ali zadruge. V takšnem položaju ni mogoče zagotoviti kakršnekoli stabilnosti cen na posameznih trgih, kjer ni moč uveljavljati nobene politike za daljše obdobje. In naša trgovina ne bo mogla napredovati, dokler ne bo samostojno razpolagala z določenimi materialnimi tehničnimi sredstvi.
Razen tega naši ljudski odbori in državljani iz najrazličnejših razlogov premalo uporabljajo možnost, ki jim jo nudi naš sistem družbenega upravljanja tudi na področju trgovine.
Napačna politika
ljudskih odborov do obrti
Pri nas slišimo mnogo upravičene kritike proti naraščanju cen različnih storitev, med njimi tudi cen obrtniških storitev.
Toda konec koncev so tudi cene obrtniških storitev, kakor tudi dru-
gega blaga na trgu, odvisne predvsem od količine blaga. Naraščanje cen teh storitev pravzaprav kaže, da razvoj obrtništva pri nas zaostaja za razvojem potreb po obrtniških uslugah.
Glavni činitelj takšnega stanja stvari je po mojem mnenju predvsem gospodarska politika, ki jo uveljavljajo naši ljudski odbori na področju obrtništva. Na socialistično obrt gledajo kot na neko postransko in nevažno gospodarsko dejavnost. Premalo sredstev investirajo v njeno napredovanje in ustanavljanje bolj razvitih družbenih obrtnih delavnic.
Še več, ljudski odbori praviloma bolj pritiskajo na socialistične obrtne delavnice in delavce, kakor na privatne. Posledica tega je, da se socialistični obrtni sektor v nekaterih mestih celo zmanjšuje v primerjavi s privatnim. Razen tega ne uporabljajo možnosti povezovanja privatnih obrtnikov s socialističnim gospodarstvom, njihovo vključevanje v nove socialistične odnose.
Kakor vidimo iz navedenih primerov, so glavni vzrok naših težav realne neskladnosti. Le-te je moč odstraniti samo prvenstveno z drugačnimi materialnimi odnosi, ne pa samo s kričanjem proti posledicam.
Osnovno: BORBA ZA VEČJO STORILNOST
Nastane vprašanje, kako spremeniti te materialne odnose. Ena oblika je vsekakor zmanjšanje investicij z vsemi tistimi posledicami, o katerih sem že govoril. Druga oblika je forsiranje večjega izvoza industrijskih izdelkov in večji uvoz potrošnega blaga ter živil. Ti in podobni ukrepi so naloge naših osrednjih planskih organov. O vsem tem je obširno govoril tovariš Tempo.
Bilo pa bi nesmiselno pričakovati, da bi lahko s temi ukrepi vse opravili in dosegli. Razen tega je takšna preusmeritev možna samo enkrat, po določenem času pa mora izgubiti svojo učinkovitost, če se vzporedno ne poveča delovna storilnost, zlasti proizvodnja proizvajalnih sredstev in sredstev za izvoz, a to so prav tiste naloge, ki jih more in mora izpolniti vsak delovni kolektiv in sleherni ljudski odbor.
Tu je predvsem potreben boj za večjo delovno storilnost v vsaki tovarni, na vsakem kmetijskem posestvu in v vsakem kmečkem gospodarstvu.
Tu je nadalje potrebno sistematično delo naših ljudskih odborov za organizacijo in razvijanje virov in omrežja za preskrbo mest in industrijskih središč. Z razmeroma neznatnimi sredstvi bi lahko dostikrat dosegli velike uspehe. Namesto tega pa nekateri naši kadri menijo, da morajo iti stvari same po sebi, da je njihov posel samo v tem, da podpirajo kritiko proti trgovcem, ne pa da se aktivno bore za spremembo materialnih odnosov.
Pri nas je mnogo kritike in kričanja o gospodarskem kriminalu, je
nadaljeval tov. Kardelj. Ta kritika je upravičena in nujno potrebna kot kritika, da bi gospodarski kriminal res iztrebiti iz naših podjetij, toda razen tega ne smemo izgubiti smisla za mero. Včasih bi človek mislil, da takšne etape gospodarskega kriminala ogrožajo vse naše gospodarstvo.
Za osvetlitev pa bi omenil, da je znašala lani vrednost celotne škode, ki jo je napravil gospodarski kriminal in ki je bila prijavljena preiskovalnim organom, samo 0,5 odstotka celotnega jugoslovanskega plačnega sklada. Drugače povedano, ta činitelj gospodarsko ne pomeni mnogo. Mnogo pa pomeni politično in moralno in zato se je treba proti njemu najodločneje boriti. Če pa kdo trdi, da je gospodarski kriminal vzrok naših gospodarskih težav, tedaj ne prikazuje pravih vzrokov naših gospodarskih težav.
Ko sem navajal gornje primere, se nisem nameraval spuščati v nekakšne širše analize. Hotel sem samo opozoriti na to, da mnogi naši kadri dostikrat streljajo v prazno, izgubljajo orientacijo, padajo v najbolj vulgarna tolmačenja gospodarskih dogajanj, izgubljajo sposobnost, da bi pojasnili ljudem prave vzroke težav in se naposled prepuščajo stihiji prakticističnih nazorov.
Zato zelo pogosto bijejo po vzrokih, ki niso bistveni, ali samo po nekaterih posledicah, ki jih z vikom in krikom ni moč spremeniti, od špekulantov do takse na pse, ne vidijo pa materialnih činiteljev, ki določajo stvari in zato tudi ne store dovolj, da bi se stanje stvarno spremenilo.
Povišanje plač
in življenjski standard
Bilo bi povsem napačno misliti, da mora biti skrb za zboljšanje življenjskega standarda samo stvar naših osrednjih organov. Potrebno je seveda, da to vprašanje najprej proučimo skozi prizmo osrednjih proporcev, ker se tu določajo Osnovni planski odnosi v našem gospodarstvu. S tega vidika je pravilno, da smo predvideli v družbenem planu za leto 1957 spremembe v proporcih splošne potrošnje in zvišanja plač. Način zvišanja plač pa skozi prizmo osrednjih proporcev pri nas ne more biti stalen sistem.
Nemogoče je namreč v našem sistemu, ki sloni na samoupravljanju delovnega ljudstva, določati
standard izključno iz središča, če hočemo, da se mehanizem delavskih svetov in komun razvija dalje kot baza skupnosti svobodnih proizvajalcev. Zato je treba to imeti samo za prehodni ukrep.
V perspektivi pa moramo stvar postaviti tako, da si proizvajalci sami ustvarijo višji standard z večjo delovno storilnostjo in večjo proizvodnjo, z boljšim poslovanjem in notranjo racionalizacijo podjetij itd., stvar zveznega plana pa je, da zagotovi potrebno gmotno spodbudo v tej smeri, notranje odnose pa moramo urediti z novim plačnim sistemom.
Konec govora tovariša Edvarda Kardelja:
Zboljšanje življenjske ravni je lahko samo sad večje delovne storilnosti
Moramo si biti na jasnem, da zvišanje plač samo po sebi ne more prispevati k trajnejšemu zboljšanju standarda, če hkrati ne dosežemo povečane delovne storilnosti. Namen zvišanja zaslužka bi moral pravzaprav biti nadaljnja spodbuda in odsev povečane delovne storilnosti. Samo v tem primeru bodo stali več-
jemu plačnemu skladu nasproti večji blagovni skladi, kar bo dejansko zagotovilo povečanje realnega zaslužka, s tem pa tudi zboljšanje življenjskega standarda. Samo tako lahko zagotovimo stabilnost cen oziroma preprečimo, da sleherno povečanje plačnega sklada sproži tudi naraščanje cen na trgu.
Kritike plač
Če že govorimo o predlogu za zvišanje plač, bi se rad dotaknil nekaterih konkretnih kritik tega predloga. Nekateri menijo, da ni treba ubrati te poti za zboljšanje standarda, marveč da bi bilo treba to storiti prek novega plačnega sistema, ki bo zagotovil spodbudo za večjo delovno storilnost in da se bodo prek nje plače zvišale. To je v načelu pravilno gledišče.
Cilj zvišanja plač pa ni bil, da bi samo po sebi bistveno vplivalo na standard. Glavni cilj tega zvišanja je bil, da uredimo tarifne postavke v tarifnih pravilnikih tako, da bi zagotovili nekoliko večji razpon med plačami kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev. Seveda je to lahko samo izhodišče, da bi tako kvalificiran kakor tudi nekvalificiran delavec na tej podlagi z večjo delovno storilnostjo dosegel tudi večji zaslužek. V tem smislu bo vsekakor potrebno in najnujneje spremeniti sedanje predpise o plačah, tako da bosta delavec in kolektiv res lahko v večji meri deležna sadov večje delovne storilnosti.
Slišimo pa tudi zahteve, naj bi zvišali plače enako. Po mojem mnenju ta zahteva ni koristna, čeprav mi je zelo razumljiva. Koristna ni iz dveh razlogov.
Prvič, mi nimamo na razpolago takšnih blagovnih skladov, da bi lahko brez povečanja delovne storilnosti občutno zvišali plače vsem. Določene družbene rezerve, ki jih uporabljamo za to, komaj krijejo potrebe, o katerih sem prej govoril. Prava pot k izboljšanju življenjskega standarda — tako za kvalificirane kakor nekvalificirane delavce — pa je večja delovna storilnost in boljše delo podjetij s tem, da, kakor sem že rekel, delavcu in kolektivu omogočimo, da bo v večji meri deležen sadov uspešnejšega dela podjetja.
Drugi razlog pa je v dejstvu, da imamo pri nas še zmerom negativne težnje v smeri »uravnilovke«, kar gre v vsakem primeru v škodo povečanja delovne storilnosti, s tem pa tudi v škodo samih nekvalificiranih delavcev. V prizadevanju, ki je v osnovi pravilno, da ne ustvarimo prevelike razlike med najnižjimi in najvišjimi plačami in da se tako zavarujemo pred nastankom privilegiranega sloja, smo zašli v drugo skrajnost, tako da smo razlike med plačami omejili na minimum.
Razpon med plačami je bil premajhen
Razpon med plačami visokokvalificiranih strokovnjakov ter kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev je neprimerno majši, kakor v kateri koli drugi deželi. Takšen položaj negativno vpliva na povečanje strokovne izobrazbe delavcev, na njihovo izpopolnjevanje in zboljšanje kakovosti dela, na organizacijo dela itd., s tem pa tudi neposredno vpliva na delovno storilnost.
Razen tega takšno stanje tudi ne ustreza socialističnemu načelu vsakemu po njegovem delu«.
Večji zaslužki kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev bodo vplivali tudi na zmanjšanje in v perspektivi na popolno izločitev nadurnega dela zunaj podjetja. To pa bo pripomoglo k nadaljnjemu povečanju delovne storilnosti. Ne bo se dogajalo, kakor se čestokrat dogaja zdaj. da delavec zunaj delovnega mesta izčrpava maksimum svoje delovne sile in sposobnosti, zaradi česar je učinek njegovega dela na delovnem mestu globoko pod njegovimi dejanskimi možnostmi.
Pravilni sistem plač in ustrezni odnos podjetij do skupnosti bo rešil naša podjetja tudi znatnega presežka delovne sile, ki zdaj ne le ovira hitrejši razvoj delovne storilnosti, marveč s svojim plačnim skladom — čeprav ni proizvedel nobenega blaga — pritiska na trg, povzroča naraščanje cen in tako neposredno obremenjuje standard produktivnega prebivalstva.
Menim, da bodo konec koncev od vsega tega imeli tudi sami nekvalificirani delavci mnogo večjo gmotno korist, kakor bi jo imeli, če bi s predvidenimi sredstvi enakomerno dvignili plače vsem.
Ponavljam, da s tem zvišanjem plač ne bomo bistveno pripomogli k ureditvi vprašanja življenjskega standarda. To vprašanje je moč urediti samo z večjo proizvodnjo in — seveda z boljšim plačnim sistemom, kakor je naš sedanji.
SKRAJNI ČAS JE, DA ZAČNEMO ODLOČNEJE PROUČEVATI NAŠ PLAČNI SISTEM
Skrajni čas je, da se pogumneje in odločneje lotimo proučevanja plačnega sistema. Ne morem se znebiti vtisa, da smo bili doslej počasni v obravnavanju tega vprašanja predvsem zato, ker je v proučevanju prevladovala težnja, da ga je treba urediti v okviru enotnega centraliziranega administrativnega sistema, ne pa na način, ki bi zagotovil maksimalno notranjo samostojnost slehernega podjetja in ki bi dopustil tudi ustrezno postopnost.
Mnoge kritike, ki jih je objavil zadnje čase naš tisk in ki smo jih slišali v razpravi v tej skupščini na račun zveznega aparata in samega Zveznega izvršnega sveta, so upra-
vičene, kar se tiče plačnega sistema. Res je, da se delo za zboljšanje sedanjega plačnega sistema in za potrebne spremembe preveč zavlačuje. Prav tako drži, da je prišla vrsta pobud od spodaj, ki jih zvezni aparat ni dovolj proučil.
Vendar pa ne bi kazalo odgovornosti za sedanje stanje v našem plačnem sistemu prevaliti samo na zvezni aparat in na Zvezni izvršni svet, ker je to zelo zamotano vprašanje, ki ga ni moč urediti brez temeljitega sodelovanja centra in prakse spodaj, v naših podjetjih in komunah.
Na drugi strani je za večino sproženih predlogov značilno dejstvo, da se v njih kritizirajo predvsem sedanji plačni sistem in drugi predlogi, manj pa je lastnih predlogov o ureditvi tega vprašanja, a kolikor jih je, so bolj idejne skice s premalo podatki, kakor utemeljeni predlogi za konkretno obravnavanje vprašanja. Tudi če je bilo nekaj podatkov, običajno niso bili dovolj dokumentirani in njihova uporabnost zelo pogosto ni bila z ničemer dokazana.
Potrebna so enotna načela
Jasno je, da se problema plačnega sistema ni moč lotiti s sto raznih pozicij. V osnovi pa vendar moramo zagotoviti enotna načela, na katerih bo slonel naš plačni sistem. Pestrost in neenotnost v plačnem sistemu bi povzročila potrebo po administrativnem vmešavanju, ki bi nedvomno sprožilo nove težave. Zato je potrebno, da vse predloge dobro proučimo in da preidemo na ukrepanje šele tedaj, ko bomo imeli vsaj minimalno poroštvo, da smo na pravi poti.
Ko to pravim, ne mislim da je treba podaljšati analize in priprave v nedogled. V letu 1937 moramo
vsekakor v načelu razčistiti vprašanje, kakšne so možnosti, potem pa postopoma uvajati nov plačni sistem oziroma sedanjega razvijati v smeri novih ciljev, ki jih bomo postavili. Zato moramo z delom pohiteti in delati bolj smelo. V tem smislu smo razširili dosedanji aparat in organizacijo, ki je obravnavala vprašanje plačnega sistema. Seveda pri tem ne smemo čakati, da bi v celoti proučili vse podrobnosti. Tam, kjer so stvari že razčiščene in najmanj zamotane, moramo takoj uporabiti nove odloke s tem, da bomo v skladu s sadovi prakse opravili tudi ustrezne popravke.
Bistvo je v tem, da moramo najti mehanizem, v katerem bo vsak napredek v delovni storilnosti posameznika in kolektiva ter napredek podjetja dosežen po zaslugi posameznega delavca ali vsega delovnega kolektiva šel v večjem delu kakor doslej v korist tega posameznika, kolektiva in komune v obliki neposrednega zvišanja plač in v obliki posebnih namembnih skladov. To je pot za sprostitev najširše spodbude od spodaj, ki je ne bi smeli zoževati z raznimi zveznimi in republiškimi instrumenti.
V tem smislu bi se morali predpisi federacije in republik v našem plačnem sistemu omejiti izključno na načelo razdelitve dohodka, vtem ko naj bi bili konkretni notranji odnosi predvsem odgovornost in pristojnost samega podjetja. Seve, višji organi bodo bržčas določili tudi nekatera načela za odnose med raznimi kategorijami delavcev vsaj v posameznih panogah, toda sam notranji sistem plač določenega podjetja mora upostaviti sam kolektiv oziroma delavski svet v skladu z gmotnimi potrebami in koristmi kolektiva in posameznega proizvajalca.
Za rešitev
plačanega sistema bistven položaj podjetja in komune
Znova pa bi rad poudaril tole: za ureditev vprašanja plačnega sistema ni bistvena samo tehnika sistema, marveč tudi in predvsem položaj podjetja in komune. Ti dve organizaciji morata biti v takšnem materialnem položaju in imeti tak-
šne pristojnosti, da se lahko borita in da dobivata spodbudo, da se borita za večjo delovno storilnost in za večjo proizvodnost, s tem pa tudi za zboljšanje standarda prebivalcev.
O investicijah
v kmetijstvu
Zatem je podpredsednik Kardelj govoril o nekaterih problemih kmetijstva in poudaril, da bi bilo namreč napačno, če bi zaradi tega. ker smo sklenili, da bomo v prihodnje več investirali v kmetijstvo kakor doslej, izpuščali druge možnosti, ki bi morda lahko rodile hitrejše sadove. Toda vzporedno s tem moramo pospeševati kmetijsko proizvodnjo tudi na sektorju individualnih kmetijskih proizvajalcev. Tu morajo kmetijske zadruge odigrati organizacijsko vlogo. Zato je treba omogočiti, da lahko sodelujejo v pridobivanju omenjenih družbenih sredstev tudi splošne kmetijske zadruge, seveda z enakimi pogoji in če imajo enake pogoje za uspeh.
Usmeriti se moramo tudi na to, da bodo kmetijske zadruge pravilno uporabile lastne in druge krajevne sklade za pospeševanje kmetijstva in da bi prek njih povezale tudi čimveč individualnih kmetov z našimi splošnimi napori za povečanje kmetijske proizvodnje in za pospeševanje socialističnih odnosov na vasi.
Na drugi strani se bo individualni kmetijski proizvajalec, ki bo ostal na svoji zemlji, tako vključil v najrazličnejše sodelovanje s socialističnim sektorjem našega gospodarstva. Prav takšno sodelovanje mu bo omogočilo, da bo prideloval bolje, več in bolj kakovostno, zato pa bo za proizvodnjo tudi gospodarsko zainteresiran. Vse to pa bo bistveno vplivalo na nadaljnji razvoj socialističnih odnosov na vasi.
Pri vsem tem pa mislim, da se moramo brezpogojno ravnati po dveh načelih: prvič, investirati je treba tam, kjer vemo, za kaj dajemo sredstva in kakšen bo uspeh, in drugič, denar je treba investirati predvsem tam. kjer bomo z najmanjšimi stroški dosegli najhitrejše in najboljše uspehe.
Naposled menim, da so za kmetijstvo pomembnejša kakor za katero koli drugo gospodarsko panogo krajevna materialna sredstva, tista v zadrugah in tista v namembnih skladih ljudskih odborov. Te sklade moramo postopoma krepiti, pa tudi zagotoviti njihovo pravilno trošenje.
Ob koncu pa je tov. Kardelj med drugim dejal: Mi ne moremo reči delovnim ljudem Jugoslavije, da je zboljšanje življenjskega standarda odvisno od takšnega ali drugačnega sklepa Zveznega izvršnega sveta ali Zvezne ljudske skupščine. To zboljšanje je treba doseči z delom, z bojem za večjo delovno storilnost.
Pomurski vestnik  — Izdaja
Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
Pomurski vestnik, 15. dec. 1956
6