Premestitve po službeni potrebl§ 99. zakona o uradnikih določa, da se smejo drž. uslužbenci premestiti 1. po službeni potrebi, 2. na prošnjo, 3. če dva uslužbcnca z odobritvijo pristojnega organa zamenjata svoja službena kraja. V eni zadnjih številk »Učiteljskega tovariša« sem govoril o učiteljskih premestitvah po prošnji. Poudaril sem, da se morajo pri teh premestitvah upoštevati 1. službeni interesi, 2. socialni momenti in 3. zdravstveni razlogi. Razpisati se morajo vsa prazna učiteljska mesta, tudi ona v mestih. Pravico za vlaganje prošnjc morajo imeti vsi učitelji, ki so izpolnili pogoje. Ne sme.jo se dogajati primeri, da je nekdo v enem letu premeščen dvakrat, drugi pa ne more doseči v 5—10 letih niti ene prcmestitve. Razpisano mesto naj dobi najstarejši prosilec, če ne govorijo za drugega kandidata važni socialni in zdravstveni razlogi. Po možnosti pa se naj zadcvoljijo vsi prosilci (če je dovolj prostih razpisanih mest!), ker državo te premestitve ne stanejo nič. Danes bi rad izpregovoril nekaj besed o premestitvah po službeni potrebi. § 99. zakona o uradnikih jih dopušča. Ne trdim, da ne zahtevajo tu in tam službeni interesi, da se nekdo premesti, tudi proti njegovi volji. Kjer je resnična službena potreba, tam se naj taka premestitev hitro in točno izvede. Pri takih premestitvah pa sc mora oblast ozirati na socialne in zdravstvene interese premeščenca. Premesti naj tisto učno moč, ki bo premestitev najlaže utrpela. Ne mislim tukaj propagirati neke privilegije za nekatere, povedati hočem samo to, da bo socialno bolj pravično, da se premesti mlajši učitelj, kakor starejši, ki je v mladih letih itak dovolj »romal iz kraja v kraj«, samski in zdravi. Družine ne bomo trgali in bolnih ne bomo pošiljali iz islužbenih azirov umirat po službeni potrebi! Tudi pri teh premestitvah, ki jih zahtevajo višji interesi, je treba upoštevati uslužbenčevo delo, socialno in zdravstveno stanje. Stroga objektivnost je najboljši kriterij. Dotakniti se moram še običajnih premestitev po »službeni potrebi«; kjer tega ne zahtevajo resnični službeni intcresi. Imeli smo jih na stotine in stotine pred leti in jih imamo še danes. Kakšni razlogi so narekovali to žalostno premeščanje, mi ni treba pojasnjevati. Ne govorim racl o teh časih, vendar bi rad objektivno enkrat premotril to učiteljsko Golgoto. Učitelj je na vasi poleg duhovnika edini javni delavec. Iz dneva v dan postaja njegov vpliv na mladino večji. On oblikuje obraz mladine in gnete značaj bodočega člana človeške družbe. Oisnove, ki jih paloži v učenca učitcljeva osebnost. ostanejo trajne, bodisi da jih da dober ali slab vzgojitelj. Za učitelja se potegujejo vedno poli- tične in idcološke stranke. Hočejo ga popolnoma pridobiti zase, vpreči ga v svoj ideološki voz. Tudi učiteljstvo jc raznih političnih in ideoloških nazorov. Vsak nazor je spoštovanja vreden in ni nobena zapreka za uspešno delo v šoli in izven nje. Za učenca mora biti samo vzgojitclj. Tudi če se udejstvuje na gospodarsko - kulturno - političnem polju — ne da bi pri tem škodoval stanovskemu in vzgojiteljskemu ugledu — ni storil kakega greha. Pustimo l.judem in učiteljem njih nazore, ocenjujmo njih šolsko in izvenšolsko delo — in ne ocenjujmo njihovega političnega naziranja. Toda politični faktorji nočejo priznati tega edino pametnega naziranja, temveč poznajo samo prijatelje in sovražnike. »Kdor ni z nami, je proti nam!« Kaj sledi iz povedanega? Da so se izvajale premestitve iz političnih vidikov in ne iz službenih razlogov. Kakor se je menjal politični kurz, tako so učitelji menjali svo.ja mesta. To hi se ne smelo dogajati! Kdor je zagrešil s svojim delom v šoli ali s političnim delovanjern izven šole kako kaznivo dejanie, ta sc naj pokliče na odgovornost. Oblast naj objektivno preišče njegov pregrešek, vsestransko naj premotri vso zamotano zadevo in naj izreče svoje mnenje in kazen. Težje disciplinske greške v šoli in izven nje naj se disciplinski preiščejo. Nikoli pa se ne sme oblast ozirati na neutemeljene in nepreiskane ovadbe, še manj pa sme upoštevati želje in prošnje »posameznikov«, namreč krajevnih političnih faktorjev. Tudi osebna užaljenost in oscbna korist teh vplivnih poedincev ne sme biti razlog za premestitev učitelja. Take prošnjc in ovadbe bi morala oblast najodločneje zavrniti. Dogodili so se primeri, da je vaški mogočnik zahteval premestitev učitelja, ker ni hodil v njegovo gostilno. Naštel bi lahko stotine in stotine drugih primerov, ki nimajo in niso imeli najmanjše zveze s službo in vendar je bil učitelj premeščen po službeni potrebi. Preganjani so bili večkrat naši najboljši šolski delavci, najodličnejši učitelji, ker so imeli svoje politično mišljenje in so se upali grajati vse, kar ni bilo dobro, ne glede na levo in desno. Bili so taki primeri; upajmo, da se ne bodo več povrnili! Zaključujem: Premestitve po službeni potrebi se naj izvajajo res samo tam, kjer to zahtevajo šolski interesi. Premestitve iz političnih razlogov ali premestitve na željo vaških gospodarskih in političnih činiteljev pa se naj za vedno opustijo. Kjer pa je premestitev iz kakršnih koli prosvetnih ali drugih ozirov potrebna, naj se dotični primer objektivno in vsestransko preišče, in šele, ko se je resnično našla greška, naj se kot kazen izvede premestitev. Brez disciplinske preiskave pa naj se ne predlaga nobena premestitev po službeni potrebi. — a —