SPOŠTOVANJE
Kaj je režija? Predvsem strast, k cilju težeča zavestna sila, katera z Železno roko formira življenje in ga obuja. Kaj pa je to življenje? V prvi vrsti ideja, kajti človek brez idej ne živi, samo obstaja. Režija je neprekinjen boj za uresničevanje zamisli, generalni boj pa ima režiser takrat, ko je njegovo delo predvajano gledalcem. Toda takrat je v bistvu režiser že neaktiven, njegov izdelek je že na celuloidnem traku in tako postane samo opazovalec in registrator tega boja. {Igor Pretnar, Ekran, 1966)
Spomin na Silvana je spoštovanje brez strahu.
Spoštoval sem ga, zelo, a se ga nikoli bal, prav nič. Ni samoumevno, kajti vse prepogosto se tudi v naša najintimnejša razmerja pritihotapijo vzorci vzajemnega gospodovanja in obvladovanja, za katere se zdi, da težko dosežejo spoštljivost, če vsaj malo ne plašijo. "Kaj pa če ...?"
Videti je, kot da brez tega vsaj zaslutenega strahu železne roke, brez te tihe grožnje, da je lahko kaj narobe (če bo nekdo slabe volje, če ti ne bo šlo, če ne boš imel prav ...), ni več možno spoštovati. A Silvan nam je vsem pokazal, da se še da. Resnično, strastno. Spoštovati.
Spoštoval sem ga med knjigami v posvečenem prostoru nekdanje cerkve Sv. Jožefa.
Spoštoval na sestankih Ekrana nadstropje višje in po canneskih projekcijah v Café Noailles.
Spoštoval, ko je pisal o fatalkah v filmu noir in o Majdi Potokar v Pretnarjevi Lažnivki.
Spoštoval, ko je z monografijami gradil zgodovino slovenskega filma, s kolokviji pa ga vpenjal v svetovna teoretska razmerja. A nikoli bal. Ker je znal poslušati, ker ni nikoli dvigal glasu, ker smo se med potjo pogosto ustavljali, če je bil lačen.
Žalostna usoda je hotela, da sem kak mesec pred Silvanovim nenadnim slovesom preučeval poetične, osebno-izpovedne fiimske spise Serga Da-neya in spomine njegovih prijateljev in sodobnikov ob njegovi prav tako prezgodnji smrti. Oba sta nas osvojila z isto vero: filmu se najprej prepustiš, a glavno ugodje pride šele potem, ko ga lahko deliš z drugimi. Zato govoriš, pišeš, potuješ, ustanavljaš revije in časopise, postavljaš klube in kinoteke.
Toda Silvan ni bil le naš Daney, goreči filmski pisec. Kot Langlois je ustanovil kinoteko, kot Toubiana je razprl film v druge pomembne ustanove, kot Truffaut je bil motor celega vala.
Vsakič s kom novim, vedno z ekipo - a tisti, ki nas je vse spletel med sabo, stkal revijo s šolo, knjigo z razstavo, festival z retrospektivo, kinoteko z muzejem, je bil vedno en sam. On. Sam.
Morda smo se tudi zato počutili tako varne: vedno smo bili z drugimi, a ker smo bili tudi z njim, si nihče (razen njega) ni zares zastavljal vprašanja "Kaj pa če ...?". Lahko smo živeli brez strahu. Če bi bil to pozni
Rosselinijev film (ki mu je Silvan posvetil nežen, droben kinotečni zvez-čič), bi se mu morda reklo Senza paura. Nič antonionijevsko zagatnega ni bilo v našem življenju z njim, nič fellinijevsko grotesknega, nič vis-contijevsko težkega, celo nič passolinijevsko radikalnega - le nežno potovanje po filmskih deželah v pričakovanju čudeža. In čudeži so se nam dogajali. Ves čas, vsem, ki nas je kdaj poklical. Čudež je že, ko imaš prvič objavljen tekst na straneh resne revije, kaj šele, ko se znajdeš v zborniku z ljudmi, ki si jih prej poznal le z druge strani katedra. Pošiljal nas je na festivale v bližnja in daljna italijanska mesta - in kdor je bii še včeraj na platnu, je bil danes kar naenkrat pred našim kasetofonom. Čudež. Kot ekranovcem so se nam odpirali televizijski ekrani. Tu in tam je kdo celo pomislil, da znamo kak film napisati ali posneti.
Sami čudeži, za nas, za naše bližnje, a vedno brez strahu. Senza paura.
Znal nas je navdušiti za italijanske festivale in evropske univerze, a tudi za jugoslovanske režiserje in balkanske šole. Bil je naša Gorica in naš Trst, Pordenone in Pesaro, Urbino in Pariz, a tudi naša Pula in naš Fest, Kusta in Pajkič, Sarajevo in Beograd. Bil nam je Furlanija in Bosna, sočo in zemo, bil je naš Zahod in Jug.
Prav zato si nikoli nismo zastavili vprašanja: kaj pa če ... kaj pa če nekega dne... kaj pa, če ga nekega dne ne bo? In zato nas je, ko smo tisti petek izvedeli nehoteno, tisti ponedeljek jokali v kinoteki in se tisti torek čudili mili nežnosti ljubezni, toliko bolj zadelo, da je en čudež vendarle umanjkal. Najbolj želen, najbolj hoten, najbolj nemogoč. In nas je vse postalo zelo strah. Kot nikoli doslej. Vsega. Globine ljubezni. Lastnih čustev. Neizmerne lepote narave, Presunljivosti, ki jo zmoreta trobenta, ki je, in oblak, ki ga ni. Resničnosti davno napisanih ali spesnjenih besed, ki kot da SO Čakale trenutek, da bi jih znali sploh dojeti v vsej njihovi teži ... Rilke je odtlej drug, elegije dlje, Devin bližje kot kdajkoli prej.
V njegovih inicialkah berem slovenski film. V njegovih inicialkah berem smrt fašizmu. V njegovih inicialkah berem znanstveno fantastiko. V njem vsak dan bolj vidim vse tisto, kar človeka požene čez, da si upa slediti le najplemenitejšim mislim. Od tod spoštovanje. Brez strahu..
stojan pelko
3