Glej, netopir! 3(1) 
 
35 
Zgodbice s terena 
''A SI TI TUD NOT PADU?'' 
 
 
Jana Mlakar 
 
 
Kot druge netopirce, tudi mene žene neustavljiva želja po 
raziskovanju jam, podzemnih rovov, napol podrtih hiš, 
trdnjav, gradov in oprezanju za netopirji, hkrati pa tudi 
zanimanje za arhitekturo starih zgradb.  
 
Nekega dne je mene in mojega fanta ta želja vodila v staro 
vojaško trdnjavo v bližini Barbarige na Hrvaškem. Bila je 
ogromna vojaška zgradba, z jarkom okoli, kar precej 
zaraščena z mediteranskim rastlinjem in ponekod s 
porušenimi zidovi iz velikih kamnitih blokov. V stavbi si čutil hlad ogromne 
kamnite stavbe, čeprav je zunaj pripekala vročina. Sprehajala sva se po 
širokih hodnikih neporušenega dela trdnjave in zrla v sosednje dvorane. V 
intenzivnem oprezanju za netopirji ali čem drugim zanimivim sem se kar 
naenkrat znašla »čof« v vodi. Pri svojem oziranju naokoli sem pozabila 
gledati pod noge in se nenamerno znašla v nekem prostoru pod hodnikom 
napolnjenim z vodo, nad sabo pa sem videla svetlobo, ki je sevala iz 
odprtine skozi katero sem padla. Fant me je začel klicati in stegovati roko 
proti meni, vendar sva se komaj dosegla. Stekel je po pomoč k drugim 
redkim obiskovalcem trdnjave. Na pomoč je prihitela slovenska družina z 
dolgo palico v roki. S pomočjo te so me povlekli iz luknje. Na plano sem 
prišla vsa premočena, prestrašena in s krvavečo nogo. Vsem, ki so mi 
pomagali sem se lepo, še vsa zmedena, zahvalila, oni pa so mi podarili 2 
metra dolgo palico, s katero so me rešili.  
 
Dogodivščina se je na srečo končala le z rano na desni nogi. Nedvomno pa 
sem se naučila gledati, kod hodim. Palico še vedno hranim v svoji sobi. 
Varuje me pred podobnimi pustolovščinami in poleg brazgotine na nogi 
spominja na ta dan.