GOSTOLJUBNOST PA TAKA!
2e od mladih let se potepam po naših čudovitih gorah, da se naužijem svežega zraka in gorskega miru. Vendar v hribe ne hodim samo zaradi svežega zraka irt tišine, ampak tudi in predvsem zaradi prijaznosti ljudi, ki jih srečujem na planinskih poteh, in zaradi gostoljubnosti, ki me čaka v planinskih kočah. Letos poleti so se mi vsi ti ideali gosto-ijubnosti in prijaznosti sesuli v nič. Na moje mnenje o gostoljubnosti v planinskih postojankah je vplivalo predvsem vzdušje v planinski koči pri Sedmerih jezerih.
S prijatelji sem se namreč potepal po triglavskih višavah in pot nas je zanesla v Dolino sedmerih jezer. Na našo smolo nas je od Hribaric naprej spremljal močan dež, tako da smo prišli do Koče pri sedmerih jezerih premočeni do kože, nadejali pa smo se tople krušne peči in vročega Čaja. Namesto tega nas je v jedilnici pričakal list papirja, na katerem je pisalo Cenik in na katerem je med drugim pisalo, da je treba za sušenje enega kosa obleke plačati 15 (petnajst) dinarjev. Torej potrebno je plačati, Če si hočeš posušiti obleko nad pečjol Ob tem se nam je porajalo vprašanje, ali zaračunajo sušenje nogavic kot en kos ali kot dva. Da bi bila ironija še večja, so nam spanje zaračunali po članski tarifi, čeprav so bile na ceniku označene tri tarife — pionirska (otroška), mladinska in članska. Res je, da letos stopam v študentski stan, kar pomeni, da nisem več otrok, pa sebe še vedno ne smatram za odraslo osebo, saj tudi planinsko članarino plačujem po mladinski tarifi.
Za zaključek bi nam vsem postavil vprašanje: Ali nam je res edini cilj potegniti Iz planinskega popotnika čimveč denarja ne glede na to, če je zadovoljen ali ne? Če je to naš cilj v evropskem letu turizma, potem nimam tu nič več dodati, razen misli nekega popotnika, ki se je ob pogledu na cenik samo grenko nasmehnil in dejal, da bodo kmalu pričeli zaračunavati tudi sonce.
Leon Vrhovšek, Maribor
Planinski vestni k Se vodno Išče Janka Mlakarja sedanjega časa, ki bi poskrbel za zabavno pisanje o planinskih dogodivščinah. To so lahko kratko zgodbice In humoreske — ali pa humoristLčni roman, ki bi ga ob|av-Ifall v nadaljevanjih. Saj vendar tudi dandanašnji hodijo po naših hribih Trebuinikl In njihove druščine! Poskusite torej, korajia valjal
Iz pGamske Dferatae
Jelinčičeve Zvezdnate noči
Imamo odlično in svetovno znano skupino slovenskih alpinistov, ki se iz leta v leto bolj širi. Hkrati s tem Širjenjem se vedno bolj množi tudi naša alpinistična literatura, postaja temeljitejša in kakovostnejša, pa tudi razvejana, od poroče-valno dnevniških zapisov do esejistike. Pri tolikšni rasti niti ni več tako nenavadno, da sta pred kratkim kar dve tovrstni deli skoraj hkrati izšli pri dveh založbah. Založništvo Tržaškega tiska je izdalo Zvezdnate noči Dušana Jelinčiča — in tem je namenjen tudi ta zapis —> pri Prešernovi družbi pa smo dobili knjigo Marjana Manfrede Ledeno sonce.
Medtem ko Mantreda svoje delo posveča najvznemirijivejšim dogodkom in uspehom iz različnih obdobij svojega alpinizma, pa so Zvezdnate noči — besedilo je Jelinčič po delih objavljal že v Primorskem dnevniku, kjer dela kot novinar — nastale na podlagi ene same, a ene najuspešnejših jugoslovanskih odprav »Karakorum 86«. Njeni čiani so se povzpeli na dva osemtlsočaka in kar dvanajst jih je bilo na Broad Peaku.
Tako kot vsa druga dela alpinistične, od-pravarske ali kakorkoli jo že imenujemo, literature, imajo tudi Zvezdnate noči to prednost, da je njihova snov po svoje elitna, ubesedi! bi jo lahko le majhen krog piscev, In zaradi izredne vznemir-Ijivostl, s katero hkrati vabi in uničuje gora, skoraj ne more biti dolgočasna. Zvezdnate noči se odlično berejo kot pripoved o spopadih in doseganju tistega, čemur se večini nikoli ne bo dano niti približati. Nikakor ne nameravam Jelinčičevega pisanja zbanalizirati s trditvijo, da se ti zapisi vsaj tako napeto berejo kot kakšna dobra klasična kriminaika, le trupla so žal resnična in se bralec z njimi čisto drugače sooča. Gre za absolutizem gore, ki se kljub vsem dolgotrajnim pripravam in odlični opremi alpinističnih skupin na človekove ambicije odziva vsak hip po svoje in včasih pripusti do izrednega uspeha nekoga, ki si morda tega »ne zasluži« — o tem, ail si je svoj ossm-tisočak res »zaslužil«, se namreč sprašuje tudi avtor Zvezdnatih noči — ali pa z nenadnimi izrednimi razmerami uniči alpinista, ki ima za seboj že svetovno serijo najzahtevnejših vrhov. Ta neizprosnost 'in pogosto že tragična muhavost do človeka, ki se ji skuša približati po najtežavnejši poti, je pogost predmet v delih naših alpinistov. Jelinčič pa ga je obdelal izredno celovito in s psihološko poglobljenostjo.
Ogrodje Jelinčičeve pripovedi je dnevniški zapis, ki ga avtor preseže in vsakdanje
PLANINSKI VESTNIK
dogodke osmisli z razmišljanji, z analizami lastnih duševnih stanj — nasploh so Zvezdnate noči ob zunanjem dogajanju, vzponu in težavah v zvezi z njim tudi nenehna popotovanja v notranjost, v človeka, osvetljevanje njegovih vzgibov in odločitev. Avtor skuša priti do dna predvsem vprašanju, ki so ga načenjali že drugi in je v alpinizmu dnevno na misei-nem seznamu — zakaj spioh vse to početi, zakaj tolikšni napori, zakaj tolikokrat biti nihalo, ki ga gora lahko vsak hip zaniha na ono stran.
Seveda je upravičeno pričakovati, da so Zvezdnate noči tudi pisanje o smrti, čustveno in pri Jelinčiču tudi filozofsko odzivanje nanjo. Naši odpravi se na tej poti sicer ni bilo treba neposredno soočiti z njo, bili pa so to dnevi, ki so v istih stenah terjali številna življenja tujih alpinistov, vsaj znancev, ali pa celo prijateljev.
Jelinčičevo vpletanje tujih alpinističnih skupin v doživljanje naše odprave in predvsem v doživljanje njega samega daje knjigi dodatno razsežnost. Dnevniški zapis ali sama zgodba kljub njeni vznemirljivosti Jelinčiču ne zadoščata. Nenehno se od njiju oddaljuje v mozaik drobnih psiholoških analiz in filozofskih ekskurzov. To je včasih zanimiva dopolnitev dogodkov, nemalokrat pa se mu ta cepitev ne posreči, ne preraste v smiselno celoto In učinkuje umetno In moteče.
Avtor prisega na alpinizem kot najinten> zivnejšo obliko bivanja in se s primernim zaničevanjem ozira na vsakdanjost brez mejnih situacij, na trekingaše, na kolege, ki so obtičali v redakciji... Skratka pogled »zviška«, ki pa je lahko vseeno simpatičen, če si ga kdo privošči z osem-ti so čaka.
Marjeta Novak Kajier (Književni listi)
»Ne grem, saj sem že bil na vrhu. Sam sem se fotografiral. Tudi ti se boš .. .«
S temi uvodnimi stavki Dušana Jelinčiča želim opozoriti na knjigo o njegovem doživljanju naše odprave Karakorum 86 in predvsem vzpona na Broad Peak (8047 m). Spomnimo se, da je bila to ena od naših najuspešnejših odprav z množico vzponov na Broad Peak, med njimi tudi ženskim, z vzponi na Gašerbrum II in solo vzponom Toma Česna v vzhodnem ostenju K 2. Bila je srečna odprava in naši alpinisti so ko-maj-komaj ušli uničujočemu snežnemu viharju, ki je tiste in naslednje dni utrnil življenje mnogim odličnim himalajcem. Vsaka odločitev je lahko postaja razpotje med biti in ne biti, vsako vztrajanje v nepravem času pot brez vrnitve. Jelinčič je bil prav v najbolj tragičnem času karakorumskih odprav na svoji prvi himalajski gori. Ne čisto pravi alpinist — po merilih vrhunskih — je vedno nekoliko zamudil: najprej akiimatizacijo, potem lep dan, pa dobro navezo. Nekajkrat je že odložil puško v koruzo, pa jo spet pobral in naprej 'iskal svojo priložnost: zdaj ali nikoli.
Tako sta z Mojmirom na vrhu, ko je vsa preostala odprava že v bazi, na gori pa se začne vremenski pekel. Delata usodne napake, a jih nenehno popravljata z neznansko voljo do uspeha, nobenih pogojev nimata za vrh, a ga dosežeta. Odnese ju piaz in ga preživita, izgubita opremo in jo najdeta, padeta v razpoko In splezata ven, zdrsneta po strmini in se »tik pred« ustavita, izgubita sebe in se najdeta, kar naprej umirata in se znova in znova vračata v življenje. Na koncu celo zadnjič v njegovo začasno dokončnost, a drugačna — zlomljena, srečna, večja in zrelejša v vseh dimenzijah bivanja — navgor, navzdol, vodoravno. Na eni turi Jelinčič preživi alpinistično začetnlštvo in ga stopnjuje do vrhunskega dejanja — osvojitve osemtisočaka. Vrsta odličnih alpinistov
»Megla završl okoii mene. Udari v mojo utrujenost. Naposled zagledam pred sabo Mojmira. Ne vem, zakaj me pogleda tako nejevoljno in reče: »Kako smotan je ta vrhi« Nato pa že hoče mimo mene v dolino.
»Kaj si bil na vrhu?« »Bil. Pojdi še ti!« »Kje pa je?«
»Tam. Ali ga ne vidiš!« In zamahne z roko nekam proti megli.
Pogledam trideset ali štirideset metrov naprej v meglo, ki prihaja in odhaja, ki se odpira in zapira, grozi in boža, ki slepi in ščemi, pada in raste, obstaja In ne obstaja.
»A, vidim, pridi z menoj, da me boš fotografiral.«
Dolg do Primorske in Dolenjske
Slovenija je največji del dobro pokrita s planinskimi vodniki, glede tega pa sta še vedno beli lisi Dolenjska in Primorska. Planinska založba bi seveda želela z vodnikoma pokriti še U dve slovenski pokrajini, vendar ne najde avtorjev, ki bi biti pripravljeni In sposobni opraviti to zahtevno delo. Nemara bo do stoletnice slovenske planinske organizacije le uspelo Izpeljati načrt, po katerem bi bila celotna Slovenija pokrita s planinskimi vodniki in planinskimi zemljevidi.
505
PLANINSKI VESTNI K
hodi leto za letom v Himalajo, pa jim to ne uspe, mnogim celo nikoli. Tudi to mora slišati — skoraj očitek — med iskreno prijateljskim sprejemom. A Jelinčič nj kriv za to. Življenje ne pozna pravice in krivice, le vzroke in posledice. Svoj vrh si je Jelinčič zaslužil in prigaral. To prepričanje ves čas Izžareva, vanj verjame in tudi knjiga je prežeta z velikim upanjem, ki mu je pomagalo skozi smrt nazaj v življenje.
Knjiga zasluži, da jo vzamejo v roke kritiki »velike in resne« literature. Vsaj jaz sam imam zaradi te knjige Jelinčiča za pisatelja in ne za pisca. Najprej sem jo »požrl«, potem prebral, zdaj pa jo bom še lep čas nosil s seboj in odpiral. Nabita je z dogodki In čustvi, neusmiljeno odkrita in prežeta s povellčanjem in odrešenjem. Kljub temu pa na koncu nekje pravi: »Preveč ljubim svoje življenje, da ne bi šel spet na pot,.,« »Zvezdnate noči« so izšle pri Tržaškem tisku in v naših knjigarnah je prva naklada že pri koncu. Na zunaj je izredno lepo opremljena, natiskana brez napake in zaključena s spremno besedo Marijana Krišlja. Na srečo nima barvnih prilog, kajti fotografije preprosto ne bi mogle slediti dimenzijam vsebine. Dramatično dogajanje bi najbolje zmogla ilustrirati kak Doré atl Dali, a sta oba. žal, že umrla. Morda je to celo najboljša knjiga o naših odpravah doslej.
Tone škarje
Naže jame, številka 32
Jugoslovanska jamarska odprava v Kolumbijo je bila sicer že leta 1984, podrobna poročila z nje pa so objavljena šele v 32. letniku Naših jam, glasila Jamarske zveze Slovenije, ki ima letošnjo letnico. Udeleženci te odprave, ki jo je organizirat jamarski klub Črni galeb iz Prebolda, poleg njegovih člankov pa sta se je udeležila še po en član Društva za raziskovanje jam Ljubljana in Luka Čeč iz Postojne, TV snemalec 'in trije jamarji iz Sarajeva, so v dobrem mesecu dni v tej južnoameriški državi raziskali 25 jam in brezen s skupno dolžino rovov 4283 in globino 575 metrov. V letošnji številki Naših jam so udeleženci odprave tako z daljšimi prispevki predstavili Kolumbijo in njen kras, predvsem še podzemski, posamezna območja v tej državi, kjer so raziskovali, in jamske objekte, ki so jih našli in raziskali, ter podali tehnična poročila o odpravi.
Drugi del »Naših jam« uvaja izredno zanimiv prispevek Franceta Sušteršiča »Računalniški program za določanje listov temeljne karte 25 iz pravokotnih koordinat«, v katerem avtor natančno razloži temo, najavljeno v naslovu. Glede na vse pogostejšo rabo računalnika tudi v ja-
marstvu je prispevek karseda aktualen in vreden vse pozornosti. — Od daljših prispevkov je v letošnjih Naših jamah objavljen le še Darka Naraglavain Silva Ramšaka »Snežna jama na Raduhi«, nekakšna osebna izkaznica te visokogorske in najmlajše slovenske turistične jame, katere vhod se odpira na nadmorski višini 1556 metrov.
Med poročili je precejšnja pozornost posvečena proslavi ob stoletnici slovenske jamarske organizacije konec leta 1989, objavljena pa so tudi poročila o jugoslovansko grški jamarski odpravi na Kreto leta 1989, desetem mednarodnem speleološkem kongresu v Budimpešti in jamarski reševalni akciji v Črnelskem breznu na Rom-bonskih podih letošnjega januarja. Tudi nekaj odmevov je v Naših jamah posvečenih stoletnici jamarstva na Slovenskem, že po navadi pa je na koncu pregled periodike, ki jo Jamaska zveza Slovenije dobiva v zamenjavo, in prikazi nekaterih jamarskih publikacij. Velik, največji del zaslug, da Naše jame redno izhajajo, ima uredniški odbor pod vodstvom glavnega in odgovornega urednika Marka Aljančiča in upravnika revije Dušana Novaka.	M o
Zadnja številka revije
Z deveto številko letošnjega letnika Je Izšla zadnja številka mesečnika za popotnlšlvo In planinstvo »Der Tourlsl«, ki Je Izhajal v Dres-denu v Merniki demokratični republiki. Kot pojasnjuje urednica revije Eva-Uršul a Pete-rell, bo Der Tourlst po 28 letih nehal izhajati zaradi oblikovanja novih športnih In drugih zvez, se pravi zaradi združitve obeh Nemil), Urednici Je pravzaprav žal, da revija ne bo več Izhajala, sa| Je bila po njenih besedah edina zveza med turisti takšnega kova v NOR. Vendar potem napiše: »Svet Je postal za nas širši, v resnici je postal svet. Tudi naše možnosti, da se naroČimo na revije s področja naših interesov, so se razširile,« NI še znano, kateri reviji se bodo pridružili dosedanji bralci tega dosedanjega vzhodno-nemškega mesečnika za popoln 15 ko In gorsko turisti ko.
Društvena glasila
Ni nam znano, zakaj zadnje mesece prihaja v uredništvo Planinskega vestnika in na sedež PZS tako malo planinskih društvenih glasil: ali nekatera ne izhajajo več ali pa so uredniki nekaterih zaverovani sami vase in menijo, da je dovolj, če o njih zvedo kaj več samo planinci domačega PD. Morda bi bilo vendarle koristno, če bi imeli tudi v osrednji slovenski planinski knjižnici po en izvod slovenskih planinskih društvenih glasil In bi o njihovem izidu zabeležil vsaj kratko novico Planinski vestnik: za zgodovino nemara, če ne zaradi drugega.