Maria! čist’ deviški cvet,

Ne pust nedolžnosti mi vzet!

ali

molitve in nauki,

ktere naj si

pobožna devica in sleherna poštena žena
večkrat k sercu vzame.

Na svitlo dal

IPo Ulm tSsds,,

Prestavil en duhoven.

Tretji natis.

V LJUBLJANI, 1869.

Založil in prodaja Janez Giontini.

Natisni) J. R. Milic.




Čednost je lepota, in sramožljivost
nar imenitniši žalost
mojiga spola.

Molitev.

moj Bog! de bi pač jest pogosto tole pre¬
mišljevala: Lepota mladosti vene kakor cve¬
tlica; lepo oblačilo mojih grehov ne zakriva;
če me tudi drugi hvalijo in se za me pečajo,
jest vendar zavolj tega nič bolji nisim. Tebi
pa, o moj Bog! dopasti, naj bo moje edino
prizadevanje, in moja nar veči vrednost; v čed¬
nosti naj bo moja čast in moje veselje.

Vendar ne morem tebi dopadljiva biti, o
moj Bog, če ne živim čisto, in se skerbno ne
ogibam vsiga, karkoli je sramožljivošti nasproti.
V ti reči je silno potrebno: se skerbno varo¬
vati, čuti  in moliti .

Obvari me, o moj Bog! pred zmoto! Go¬
tovo bi za njo druge sledile. Ko bi bila toliko
nesrečna, de bi se zoper sramožljivost kaj pre¬
grešila, bi z nobenim kesanjem tega greha več

— 6

ne mogla preklicati ali zbrisati. Bodi mi na po¬
moč, de ob času skušnjave imam tebe, vsega-
vedijoči Oče in Sodnik! pred očmi. Ako
ravno bi moj greh svetu skrit ostal, bi vendar
bil očiten pred tvojim obličjem, tvoji ojstri sod¬
bi bi ne mogla oditi; v pričo vesoljniga sveta
bi bila enkrat moja sramota razodeta, za krat¬
kim pohlepnim veseljem bi grenke solze in ve¬
čne očitanja vesti nastopile.

Zbudi v meni, o Gospod! gnjusenje do
vsiga, česar bi se mogla v pričo same sebe
in pred tvojim prečistim obličjem sramovati, de
v vsih rečeh svoje telo čisto ohranim, in ne
delam nečasti sama sebi. Zveličaven strah mi
prešini dušo, in spomin na konec vsiga posvet-
niga veselja me zavetni od prepada, v kteriga
bi me moja neumrljivost utegnila pahniti. Ka¬
ko bi se mogla tolikanj preslepiti dati, de bi
svojo čednost, poštenje, časno in večno srečo
za nečimerno, zelo' kratko veselje prodala in
zapravila! — Kako grozovitno bi bilo terplje-
nje v večnosti, tam kjer červ vesti ne jenja
grizti, in žerjavica nikdar ne ugasne, kjer ne¬
čisto dušo le ta strašna misel ujeda: Kaj sim
storila, kaj sim zgubila! Kje moram zdaj biti?
Kaj moram zdaj terpeti ? Terpeti na večno —

terpeti iz lasfniga zadolženja! Gorje meni —•
gorje na večno!

Moj Bog! če to pomislim, kako. bi mogla
še kaj storiti ali pripustiti, kar je kolikaj či¬
stosti nasproti! Kako bi kaka reč meni majhna
bila, ktera je pred tvojim svetim obličjem ostu¬
dna, in pred ali pozneje, tukaj in tamkaj tako
grozovitim naslede ima? — Ali slaba sim, in
neštevilnim nevarnostim nastavljena! Kako lah¬
ko bi se zgodilo, de bi v brezno pregrehe pad¬
la, kakor marsiktere nesrečne mojiga spola in
moje starosti.

Torej, o moj Bog! si hočem z vsim tru-
dam prizadevati čistost ohraniti, in se vsiga
skerbno ogibati, karkoli bi ji utegnilo nevarno
bili. Svoje oči bom krotila, in nič ne govo¬
rila, ne pela, ne poslušala, ne storila, ne pri¬
pustila, kar je sramožljivosti nasproti. Zlasti
si bom prizadevala v oblačilu in vedenji spodob¬
na in sramožljiva biti. Kratko naj mi v mar
ne pride, de bi se samopašno, nečimerno, ali
prevzetno lepotičila, ter drugim ljudem s tim
priložnost v greh dajala. Sramožljivost in spo¬
dobno zaderžanje mi bodi bramba zoper pre-
derzne in nadležne zalezovalce, zakaj v res¬
nici sramožljivo devico tudi hudobni spoštujejo

V pričo tebe, vsegavedni Bog! terdno
sklenem, zapeljiviga prilizovanja nikdar ne po¬
slušati, ne drušinam, podkupovanju in ni-
kakoršnim obljubam prekaniti se pustiti. Veliko
žalostnih zgledov družili mi bodi odvračljivo
svarilo!

Vsim nevarnostim oditi pa nisem v stanu.
Torej hočem le še prizadevniši nad sabo čuti,
in bolj goreče moliti, da v skušnjavo ne pa¬
dem. Tebe, vsegapričijoči, nardobrotljiviši Oče!
se hočem s terdnim zaupanjem okleniti. Vodi,
brani me, in močniga stori svojiga otroka, ki
ti pokoršino obeta. Tega te prosim, to upam
od tebe po Jezusu Kristusu, tvojim Sinu, na¬
šim Gospodu. Amen.

Dobri nauki.

Nobene reči ne imej v veči ceni, in pri¬
zadevniši skerbi, kakor čistost. Ona je Iepo'ta
tvoje mladosti, ona ti daje veselo serčnost, moč
in življenje j ona ti dela pravo, stanovitno ve¬
selje; ona te Bogu in ljudem prikupi: — in
njeno plačilo v nebesih je obitno in večno.

Nečistost pa je gnjusoba pred Bogam in
nar veči sramota pred pametnimi ljudmi. Ne¬
čistniki globokejši in globokejši v nesramnost

9 —

in spačenost zabredo, de se na zadnje celo' iz
nje več vzdigniti ne morejo, ©e na tim svetu
si nakopujejo britko vest, žalost in revšino.
Kaj pa se imajo še le v večnosti bati!

„Marsiktere se nič druziga ne boje/ kakor
sramote; ktera bi iz njih greha vstala. Take
si prizadevajo le sramoti oditi, vendar grešijo,
in grešijo ravno zavolj tega le še hujši, desi-
ravno se jim manjši greh zdi. Ako želiš nar
imenitniši zaklad, nepovračljivo čistost ohraniti,
in časnimu in večnimu pogubljenju oditi; de¬
laj takd-le:

Vari se priložnosti greha, zakaj v nji
se čistost zgubi.

1. Vari se lenobe. Ona je začetek vsili
grehov, tudi nar ostudniših. Imej tudi ob praz¬
nikih kako dopustljivo opravilo, de ne boš
utegnila v hudobne in pregrešne reči misliti. Nik¬
dar v postelji ne ostani, kadar več ne spiš.

2.  Vari se takih tovaršev in tovaršic, ki
so v govorjenji in zaderžanji nesramožljivi,
samopašni in prederzni. Nikoli ne pripusti, de
bi se drugi v tvoji drušini derzno, nepristojno
ali celo nespodobno obnašali.

10

3. Ne daj se hudobnim ljudem zapeljati,
ki pravijo: To ali uno ni greh! vendar pa je
negnjusno in spodobnosti nasproti. Poslušaj
glas vesti , in po njem se ravnaj . Sej sama
veš, kaj ni, in ne more biti dopušeno.

4. Sovraži vse nespodobne šale, igre ,
kvante pačenja. Skerbno glej na-se, de nič
ne govoriš, ne poješ, ne bereš, ne poslušaš,
in ne gledaš, kar bi v tebi nečiste misli zbu¬
diti utegnilo. Beri le take bukve, ki veš, de
so dobre, vsili dvomljivih pa se vari!

o. Vari — skerbno se vari vsili nevar¬
nih, zlasti ponočnih shodov, in vsili samopašnih
razveselic ! V berlikim plesu nedolžnost obledi .

6. Z osebami druziga spola nikoli ne ob¬
hajaj sama, nikoli ne prezaupljivo, še celo' pa
po noči ne. Ko bi ravno bilo tako tovarštvo v
začetku morebiti nedolžno, bi vendar tvoja či¬
stost bila že v nar hujši nevarnosti. Prepove¬
dano ljubljevanje ima žalosten konec; po dolgim,
In prezaupljivim poznanji nastopi nesrečin za¬
kon, zelo velikrat pa nikakoršin ne.

7. Bodi tresna v jedi , še bolj pa v pi¬
jači.  Ogenj se ne da ugasniti, Če mu vedno
podkurjaš in ga podpihuješ; ravno tako ne mo¬
reš čisto živeti, ako si v jedi in pijači nezrner-

11  —

na. Nar nevarniši so močne pijače, postavim
žganje.

8. Nič naj se ti ne zdi majhno , kar je
kolikaj spodobnosti nasproti.  Nikoli nikar ne
misli: Le to-le bom storila, in pa ničdruziga!
ali pa: Samo zdaj, potim pa ne več! O, ko
bi tako delala, bi bila čedalje prederzniši, in bi
čedalje globokejši in globokejši v nar grozo-
vitniši pregrehe zabredla. Je pa perva stopinja
storjena, — pač hitro sledi druga za njo!

Posluži se vsih pomočkov čistost
ohraniti.

1. CujT zateri hitro v začetku hudobno
poželjenje, in nečisto nagnjenje; beži od reči,
ktere ti nečiste misli obudujejo; odverni proč
svoje oči, oberni misli na kako drugo reč;
zapusti kraj, osebo ali peršono, opravilo, ki ti
je nevarno. Kadar si sama, bodi spoštljiva in
sramožljiva. Imej vselej Boga pred očmi!
Obrani svoje telo v svetosti, kakor živ tempelj
Božji, kakor ud Jezusa Kristusa. Bodi spo¬
štljiva do same sebe: Bog vse vidi! Glej, da
mč ne storiš, česar bi se mogla sramovati in
bati pred neskončno čistim očesam vsegavidi-
jočiga Boga!

12  —

„Tudi v dopušemm  razveseljenji, v jedi,
pijači, spanji, v pogovoru in pogledu si včasi
kaj pritergaj. Vadi se v malih  in nedolžnih
rečeh premagovanja, in se boš ložej prema¬
govala tudi tedaj, ko bo premagovanje ojstrej-
ši — pa potrebno 44 .

2. Moli!  pogosto in serčno, kratko pa
dobro, slasti kadar si v skušnjavi, ali v ne¬
varnosti grešiti. V skušnjavi, bodi si tudi nar
hujši, poglej in zdihni kviško k svojimu nar-
dobrotljivišimu Očetu in vsegavednimu Sodniku,
in gotovo ne boš grešila.

Zjutrej pomisli, v kakošne priložnosti in
skušnjave bi utegnila podnevi priti, in kako se
ti je v njih zaderžati.

Zvečer premisli, kako si storjene dobre
sklepe spolnovala. Pobožne misli naj te k po¬
čitku spremijo! Misli na smert — na večnost!

Nedelje in praznike dobro oberni. Pridige
in keršanske nauke zvesto poslušaj. Beri do¬
bre, koristne, in spodbudljive bukve. Ne po¬
stopaj ! Opravljaj kaj koristniga. Le take obi¬
skuj in z njimi tovaršuj, pri kterih je kaj do-
briga viditi, slišati in naučiti se.

Pripravi se pogosto z zvestim spra¬
ševanjem vesti, s skesano in odkritoserčno spo-

— 13

'i, vedjo k vrednimu prejemanju presvetiga Re¬
si šnjiga Telesa.

'h  Časti neomadežano Devico Marijo! Ka-

- dar jo prosiš, da naj za te pri Bogu prosi, de

- bi jo mogla posnemati, zmisli se tudi na njeni
lepi zgled.

NV

%  *

■ v

Se to-le si dobro v spomin vtisni: Kadar
se v tvojim sercu zbudi slabo nagnjenje, ali
tako, de si ga ne upaš nikomur brez preteže
’ razodeti: razodeni ga na tanko očetu ali ma¬
teri, spovedniku, ali drugimu skušenimu, um-
niniu in pobožnimu prijatlu, ali prijatlici, ki s
tabo dobro misli in ume, kakor tvoji starši.
Ne zaupaj sama sebi, drugač se boš pogubila!
Kdor je zaslepljen, sam sebi ne, more ne sve¬
tovati, ne pomagati.

Sramožljivost.

Obličje se mi rudeči,

Toplota lice žge,

Se vzdigniti bojim oči,

Trepečem . . . .kaj  mi je ?

Al’ mar v nevarnosti živini
Grešit’ zoper Boga,

In vest svari, de naj skerbim,

De ne razžalim ga!

— 14

Poslušat’ moram leta glas,

Poslan mi v prid je moj;

Ak zamudim svarjenja čas,

Kaj enkrat bo z menoj!

O zaljšaj lice, lepi cvet,

O cvet nedolžnosti!

Nikdar naj te hudobni svet
’Z serca ne pokosi.

Posebne opominjevanja.

1. Nečimernost, ali hlepenje dopasti, ktero
je tvojimu spolu, tako rekoč prirojeno, je na¬
vadno tudi perva stopinja v greh. Prizadevaj
si, pred vsim drugim, Bogu dopasti, potem boš
tudi ljudem ljuba, ktferim želiš všeč biti.

2 .  Napuhnjena šopirnost in samopašno,
nemarno obnašanje, so zaderge, v ktere se
boš vjela, ako ne boš previdna. Oh koliko jih
je, ki se ob praznikih iz ošabnosti, ob delav¬
nikih pa iz nemarnosti pohujšljivo oblačijo!
Spodobnost v oblačilu je nar imenitniši lepota,
ošabna šopirnost pa, in nečimerna nemarnost
v noši, nar veči sramota tvojiga spola.

3. Z nesramožljivimi pesmami in petjem
v sebi in v drugih pregrešne misli in želje bu¬
diš, in take ljudi k sebi vabiš, kterih bi se
mogla z vso skerbljivostjo ogibati.

15 —

4. Marsiktere so vse preveč in prena¬
gljeno v svoje prihodnje preskerbljenje zami¬
šljene, in ostanejo nepreskerbljene ravno za-
volj tega, ker se pregrešnih pomočkov poslu-
žijo. Lepo se zaderži, pošteno živi, daljno
skerb pa Bogu zroči, in verjemi, de on bo
za-te skerbel.

Kdor se ti prikupuje, ne misli pošteno s
tabo; le zaničuje te, kakor slabo neumnico;
tudi ti njega zaničuj. Kadar ti malopridnež
kaj obeta, te hoče le goljufati, ne bo mož be¬
seda; ravno to je že drugim obetal. Boš le od
takiga človeka kaj dobriga pričakovala, ki se
Boga ne boji? Kako ti bo on zgubljeno čast
in čednost povernil, kterih te hoče z lažnjivim
obetanjam obropali ?

6. Bodi previdna in ojstra-j če se ti hu¬
doben zapeljivec približa! Odpravi ga precej v
začetku in z vso ojstrostjo! Ne verjemi nje¬
govim besedam; sej sama veš kaj je greh,
kaj je čistosti nasproti! Vari se rokodelskih
hlapcov in vsili tujcev! Vari se prederznih za¬
peljivih vojakov, in vsaciga hudobnika, bodi
si skrit pod oblačilam kakoršnim hoče.

7.  Ogni se vsakimu pijanimu človeku, še
celo, če si sama; beži pred njim, umikaj se

— 16 —

v

mu kakor in kolikorkoli ti je mogoče. Se bolj
pa glej, de se sama ne upijaniš. Skerbi de
te ne bodo kdaj hudobni k timu zapeljali. Če
ne, boš kmalo ob čast in čistost. Tudi ni
geršiga na svetu, kakor pijana ženska.

8. Vari se zdravnikov slabiga imena. Če
si bolna, kliči taciga zdravnika k sebi, ki veš,
de ima Boga pred očmi. V ti reči je sosebne
previdnosti treba. Čast in nedolžnost ti mora
ljubši, drajši biti, kot življenje.

9. Skerbi, de bo kraj spanja v varnim
in spodobnim kraji. Ne hodi iz Staniče, in z
nikomur se ne zgovarjaj, dokler, nisi čedno in
popolnama oblečena.

10. Ako slišiš, de se je ktera sirota pre¬
grešila, ne zasmehuj, in ne zasramuj jo! Naj
bo mar to svarjenje za tebe. Uči se ponižnosti,
spoznaj svojo slabost, imej usmiljenje! Prevzet-
neš bo padel in se bo pogrešil, in nikogar ne
bo, de bi ga vzdignil: pravi sv. pismo.

' v i

Hčerke! v sercu si sklenite,

Biti čiste, sramožljive ;

Prepovedan’ sad bežite,

Vstav’te misli poželjive!

Čisto serce pelje k sreči,

Duši vsako vrednost daje,

Serce mlado, in brez graje —
Ta lepota je nar veči.

Delavna in bogaboječa dekla.

1.

Na polji, v cerkvi, in doma
Imeti pred očmi Boga!

To hoče on, ki vidi, ve
človeka, djanje in serce.

2 .

Prav zvesta gospodarju bit’,

Vso škodo hočem odvernit’;

Če njemu zvikšam jest blago,

Bo plačal Bog, ak on ne bo.

3 .

Se žvinče lačno oglasi,

Od mene jesti, pit’ dobi.

Zato plačilo, jčd dobim,

Da svoje delo prav storim.

4 .

Najejte se, žvinčeta!

O srečen, kdor živino ima!

Pri mnogim žvine, kruha ni,

Še druge zraven ima skerbi.

18 —

5.

Sim zdrava, vsiga dost imam,
Za vse, o Bog! ti hvalo dam.
Zvesto opravljam vse reči,
Živim, umerjena brez skerbi.

Kratki nauk keršanskiga
zaderžanja,

pripraven za premišljevanje ob nedeljah, tudi pred
spovedjo, ali po sv. obhajilu.

I. Ljubi Gospoda svojiga Boga iz ce¬
lit! a svojiga serca , iz cele svoje duše , in iz
vse svoje moči. To je perva , in nar veči za¬
poved.  Luk. 10.

Boga sicer ne moreš ljubiti tako, ali na
tako vižo, kakor človeka ljubiš, zakaj Bog je
duh; ga ne vidiš. (3e pa prav premisliš, de je
Bog sam na sebi nar vikši, nar ljubeznjiviši
dobrota, de on je naš nar boljši Oče, boš nad
njim nar vikši veselje občutila. Bog svojo lju¬
bezen do tistih, ki njega ljubijo, že na tim svetu
posebno pokaže, še bolj pa na unim svetu.
Ne smeš pa Boga samo  zato ljubiti, ker ti
tolikanj dobriga stori, ali ker ti dobro plača.
„Popolnama ljubezen božja,  kakor nas Jezus

— 19

uči, obstoji v tim , da Boga, kakor nar do¬
bro tljiviši bitje čez vse spoštujemo , in iz spo¬
štovanja do njega njegove zapovedi v vsih
rečeh spolnnjemo u .  Ako svojiga očeta ljubiš,
vse rada storiš njemu vstreči. Bolj ko se pri¬
zadevaš voljo božjo spolnovati, bolj ga ljubiš.

1. Prizadevaj si, Boga čedalje bolj spo¬
znati, tedaj ga boš tudi čedalje bolj ljubila.
Večkrat premišluj, kako lepo in dobrotljivo je
Gospod Bog vse reči naredil; povzdigni se od
stvari gori k Stvarniku. Poslušaj, kar te Je¬
zusov nauk uči. Zvesto poslušaj besedo božjo.

2.  Skazuj čast Bogu, kakor nar vikšimu
in nar svetejšimu bitju ; kaži v celini svojim
djanji in nehanji, de ti je več ležeče božjo vo¬
ljo spolniti, kakor na celim svetu. Božje ime
vselej s svetim straham izgovarjaj. Skazuj čast
Bogu očitno v cerkvi, pa tudi doma in povso-
di z bogaboječim življenjem ; to je prava bo¬
žja služba.

3. Hvali Boga za vse dobrote, tudi za
nar manjši in vsakdanje, ki jih tebi, in vsim
ljudem deli. Vse dobro od njega pride. Spo¬
znaj njegove dobrote, in njegove darove dobro,
po njegovi volji obračaj. Le to je prava hva¬
ležnost.

— 20

4. Zaupaj v Boga  s sinovskim izroče-
njem v njegovo voljo. On je tvoj nar dobrotljivejši
Oče, on te ljubi, in skerbi za-te. Bodi pobo¬
žna in delavna, in ljubeznivi Bog ti bo vse
prav naredil.

5. Boj se Boga , nobene reči se tolikanj
ne boj, kakor zoper njegovo zapoved grešiti.
Bog vse ve, in povsod te vidi. Kakor on ne
more hudobii prizanesti, ravno tako ne more
dobriga brez plačila pustiti.

II. Ljubi svojiga btižnjiga , kakor sebe ;
ta je druga poglavitna zapoved , pervi enaka.

S spolnovanjem te zapovedi, moraš po¬
kazati, da tudi pervo spolnuješ, to je, da Boga
čez vse ljubiš, in de si prava kristjana.

Tvoj bližnji je vsak človek, kterimu mo¬
reš pomagati, ali kaj dobriga storiti, naj on
že bode, kdorkoli hoče, dosti da je človek.

Svojiga bližnjiga kakor sebe ljubiš, če
se vselej v njegovo mesto prestaviš, ter sama
sebe prašaš: „Kaj bi jest rada, de bi mi
drugi v tih okolišinah storili? Kako bi se me¬
ni zdelo, ako bi drugi tako z mano delali, ka¬
kor jest z njimi ?“

Bližnjiga ne smeš ljubiti zgolj zavolj nje¬
govih čednost in dobrih lastnost, ali le zato,
ker je tvoj prijatel in dobrotnik. Tako bi pač
ne mogla vsih ljudi ljubiti. Prava ljubezen
do bližnjiga , kakor nam jo Kristus pred oči
stavi, obstoji v tim, de druge iz spoštovanja
do Boga in do človeka samiga , ali zato
ljubimo , ker Bog hoče , in ker je sleherni
človek pametno , Bogu podobno bitje, ker je
otrok božji.  De nam je pa Zveličar veliko
plačilo v tim in v drugim življenji obljubil, ako
drugim dobrote skazujemo, ali jim v potrebi
pomagamo, nas mora k ljubezni bližnjiga le
še bolj spodbadati in nagibati.

1. Ljubi tedaj vse ljudi , tudi svoje so¬
vražnike ; odpusti jim, moli za nje, prizadevaj
si jih pridobiti 5  k timu je velikrat ena sama
beseda dosti. Prenašaj poterpežljivo pomote in
slabosti druzih, kakor morajo oni tvoje prena¬
šati. Premisli, ali nisi morebiti sama kriva, da
so drugi sovražni do tebe $ poboljšaj se, in
bodi previdna.

2. Skerbno glej, da nikogar na duši ne
poškodiješ.  Ne dajaj nikdar pohujšanja, nikdar
slabiga zgleda v oblačilu ali zaderžanji; vari

— 22

se, de nikoli druzih k grehu ne napeljuješ, ali
od dobriga ne zaderžuješ.

3. Od druzih brez terdniga vzroka nikdar
ne misli hudi ga, in ne obračaj precej vsiga v
hudo. Ne govori preveč, ne lagaj ! — Niko¬
gar ne poškodovaj na dobrim imenuj brani
bližnjiga, akose  mu krivica godi. Ne kregaj
in ne prepiraj se zavolj vsake majhne reči.
Ne pusti nikdar, de bi se sovraštvo, nevošlji-
vost ali škodoželjnost v tvojim sercu vgnjezdila.
Vari se goljufati, ne jemlji tudi nar manjši
tuje reči. Če si komu krivico storila, ga po¬
škodovala, ali razjezila; popravi tako hitro ko
moreš in kolikor moreš.

4. Nar boljši, kar moreš ih moraš” bli—
žnjimu storiti, je: v resnici želeti, Boga pro¬
siti, in sama pripomoči, de bo dober , bogabo¬
ječ  in kdaj zveličan.  Vsim dober zgled dajaj,
opominjaj in svari druge, kadarkoli se s pri¬
dam zgoditi zamore. Pripoveduj jim, kar si
pri pridigi slišala ali v dobrih bukvah brala;
posojuj jim sama kake koristne bukve, moli za
vse ljudi, de bi bili dobri in de bi se zveličali.

5. Služi in pomagaj svojimu bližnjimu
tudi v časnih rečeh. Ako jim moreš kak trud

— 23  —

odvzeti, ali terpljenje polajšati, stori z ve¬
seljem. Dober svet, tolažba, serčno pomilova¬
nje, prošnja pri drugih je tudi pomoč in veli-
krat več vredna, kakor denar.

UL Ljubi sama sebe.

Smemo in zelo moramo tudi sami sebe
ljubiti, ta zapoved je v poprejšnjima zapopadena,
ker bi sicer Boga in bližnjiga ne ljubili. Tode
lastna ljubezen mora prav obravnana biti. Ako
kdo edino na svoj prid, veljavo in bogastvo,
ali na nečimerno veselje gleda, je to nespa¬
metna pregrešna, lastna ljubezen. Po Jezuso¬
vim nauku moramo vikši/i dobrote  in resnic -
niga veselja  iskati. Samosvojim ljubezen,
ktero on od nas hoče, je, da se s krepostjo
ali čednostmi večniga zveličanja vredne sto¬
rimo.  To je človeka nar vikši dobrota.

1. S ker bi narpoprej za svojo dušo , pri¬
zadevaj si pred vsim za čednost. Zvesto po¬
slušaj dobre nauke; večkrat premišluj, kar si
dobriga slišala ali brala. Spoznavaj napčne na¬
gnjenja in hudobno poželjenje in vojskuj se zo¬
per nje. Vadi se z neutrudljivo gorečnostjo
v dobrim. Vse to zamoreš, če imaš le res¬
nično voljo.

— 24 —

2.  Poslušaj svojo vest ali notranji glas
svojiga serca, ki ti pravi, kaj je prav ali ne.
Ravnaj se po tim glasu — ne pa po hudo¬
bnih pregovorih ali zgledih.

3. Vari se malih pomot; kdor se pogre¬
škov ne varuje, bo v grehe padel.

4. Skerbi tudi za svojo telesno dobro,
za zdravje;  ne kazi zdravja z nezmernostjo
v jedi in pijači, ali z napčnim in samopašnim
življenjem. Skerbi za svojo čast in dobro
ime.  Prava čast pa ni v zunanjih rečeh, v le¬
potičenji in bahanji, ampak v čednosti.  Skerbi
za svoj lastni imetek , pridno in po pameti de¬
laj, dobro gospodari. Ne trati denarja brez
potrebe! Ne bodi pa presilno skerbna zavolj
prihodniga časniga! Stori svojo dolžnost, v
Boga zaupaj, in bodi zadovoljna s tim, kar ti
pošlje po svoji pošteni pridnosti, tako si dosti
bogata.

Kdor sebe prav spoštuje?

Kdor dela, kar je prav, Gospodu všeč;

Ker čednost dodeluje

Ljudem dobrote med vsim’ naj več’.