Cena 50 kr. CViaiiiiiicKaii KnfiaioTeKa. Slovanska knihovna. Urejuje in izdaja And. Gabršček. ZLOŽIL JOSIP PAGLIARUZZI (kril a n). V GORICI. T*«k. in zal. ,.Goriška tiskarna** A. Gabršček. decembra 1893. Izbrani spisi Irilanovi (f Josip ?agliaruzzi) izidejo v treh dvojnatih snopičih «Slovanske knjižnice*. Ves Krilan bo stal naše naročnike torej le 90 kr. s poštnino vred; tržna cena pa je določena na 50 kr. za vsako knjigo, torej za vse tri gld. l-50. — Dijaki, ki niso naročniki «Slov. knjižnice*, jih dobe po 40 kr., ako naroče skupno najmanj 10 iztisov vsake knjige in pošljejo denar i naprej. — Ta knjiga obsega drugi del pesmij; prvi del pride pozneje na vrsto; v tretji knjigi bodo spisi v nevezani besedi, med temi jedna novela. — Prinese pa tudi sliko pesnikovo in životopis, kateri je spisal njegov svak visokor. g. Anton vitez Klodič - Sabladoski, c. kr. deželni šolski nadzornik na Primorskem. — Pesmi smo tiskali kolikor mogoče tako, kakor je bil tiskan prvi del pesmij 1. 1887. Naročnikom. Z današnjim snopičem završujemo 1. 1895. — Vsakdo vidi že zdaj, kolike važnosti jo naše podjetje za sloArensko leposlovno književnost, kajti naša knjižnica vsaj nekoliko pokriva ono praznoto, ki gospoduje pri nas na tem polju. Ali leto 1895. končujemo z deficitom 950 gld., kar nikakor ni spodbudilo za podjetnika. Ako bi pa bili vši naročniki izpolnili svojo dolžnost, bi deficita ne bilo. — Ker moramo vendar enkrat narediti red v upravništvu, naznanjamo dolžnikom, da poterjamo še ta mesec vse zastanke in naročnino do vštetega 50. snopiča s poštnimi nalogi. Naročniki ne bodo imeli nikakih stroškov; le 5 kr. za znamko izroče pisni, 'oši z naročnino vred, a oni dobe pobotnico. Td je najlepši in najkrajši način plačevanja. Toliko na znanje. Veselo novo leto! — „Goriška Tiskarna44 \. Gabršček. Snopič 44-45. — V Gorici, 15. decembra 1895. — Cena 50 kr. Cena naročnikom celoletno 1 gld. 80 kr., ali snopičem za naročnike 15 kr., nenaročnike 18 kr. »SLOVANSKA KNJIŽNICA'! Slbvanska knihovna.— CaaromcKau Bn6.iioTPKa. Urejuje in izdaja ANDREJ GABRŠČEK. Izhaja vsaki 15. dan v mesecu v snopičih obsežnih 5 do 7 pol. V GORICI. Tib. .o zal. ,,Goriška tiskarna" K. Gabrličck. 1895. Ito.t JOSIP PAGLIARUZZI — K R I L A N. — II. V GORICI. Izdal Anton Klodič-Sabladoski dne 15. decembra 1895. Založila «Goriška tiskarna» A. Gabršček. KAZALO. Stran Na domu.......................................... 5 Naprej........................................... 8 Najljubša želja..................................10 • Zaljubljeno moije.............v...............13 Trije vozniki....................................18 Samo en cvet...................................21 Vranec...........................................25 Najhujša bol.....................................29 XV samostanu.....................................31 novinci..........................................34 Solnce in zemlja.................................37 Mladi Janko.....................................4-1 Bo kočico zidal..................................40 Stara mati.......................................43 • Lovčeva nevesta.................................53 Stran -f Trije grobovi......................................... 59 Kupci...................................................61 Nov grob................................................67 Bolnemu prijatelju......................................69 Mlado dekle.............................................71 Polje in duša..........................•..............74 Mladi sokol.............................................76 Mrtvim..................................................79 Samodive - Samo vile ...................................81 «♦. Smrt carja Samuela.....................................99 ^ Rada....................................................103 Fran Josip na Slovenskem 1883......................... 108 Sveti Ciril in Metod...................................121 Mladi hrast............................................148 d^fosip ffiag/iaruzzi - c^‘n!an. —r - -poezije. Srce mi je zmirom želelo Sem gor le v predragi mi kraj; Saj v svetu popačenem ono Strupen pač le našlo je slaj. Resnica še tukaj kraljuje, Nedolžnost se tu še pozna; Poštenost pa vsakemu tukaj Nad vse je zaklade sveta. Pozdravljam, vrhovi, vas, znani, Pozdravljam vas, mile gore! Zdaj zopet med vami počije Pretrudno se moje srce. Pozdravljam te, cerkvica bela, Ki mirno na griču stojiš; Saj znadem, da dom mi varuješ, Da blagor mu vedno deliš. Pozdravljam, vasica, te, zala, Najljubša si vedno mi ti; Ko tebe zagledam, se novo Veselje mi v sren vzbudi. Vzbudijo spomini se lepi Prelepih mladostnih mi dni; Med njimi srce se raduje, Med njimi se spet pomladi. . . . . . : N a p r ej '1^ J^aprej, naprej le hrabra vojna hiti, Pomagaj bratu, ki v nesreči stoka, Ki pet stoletij že v temoti joka, Ne more se iz sužnih spon izviti. Naprej! naprej ! nikar se ne muditi, Naj top grmi, morilna puška poka, Naj silni meč vihti mogočna roka, Da bo se v krvi valjal vrag pobiti. Zadosti časa sužne spone nosil, V nesrečni stokal je Slovan temoti In s potom sužno svojo zemljo rosil. Zdaj vstal v ogromni, silni je celoti, Zastonj je mirno svet pravice prosil, Zdaj z mečem išče si pravice poti. Naj ljubša želja jpja vrtu pod staro hruško Sedijo mladenke tri, Pa lepih mladenek jedna Družicama govori: Oj dragi družici moji, Povejte zvesto vid ve, Kaj neki bi zdaj od vsega Imeli najrajši ve». Pa reče mladenka prva: «Jaz robec si nov želim, Oj robec prekrasno pisan, Da glavo ovijem ž njim . Pa reče mladenka druga: «,Taz krilo želim svetlo, Iz svile najmečje tkano, Spreminjasto prav lepo . In reče mladenka tretja: «Jaz prstan bi rada zal, Iz čistega zlata delan, In kamenček v njem svetal . Po vejah na stari hruški Pa ptiček mi živ skaklja, Posluša dekleta mlade, De drobni jim ptiček ta: — n — Oj čujte me dečle mlade, Oj čujte me, dečle tri, Kar ste govorile zdaj-le, Gotovo resnica ni. Oj ljubši ko robec, krilo, Oj ljubši ko prstan zlat, In ljubši ko vse na svetu Zdaj vsaki bi mož bil mlad Spogledajo se mladenke, Lehko zarde vse tri... Kako, ko bi res le bilo, Kar drobni vam ptič veli? ft Zaljubljeno morje jfj a morje si legel je mrak teman, Kipi in buči vsa vodena ravan, Na morski obali plašno in solzno Stoji in ihti dekletce mlado. <> Morje, morje, ti mogočno morje, Umiri razljučene svoje vode, Oh pusti, oh pusti ga sem na kraj, Oh pusti, oh pusti ga k meni nazaj! A divje se peni morje in kipi, Zamolklo dekletu na bregu buči: Oj molči, oj molči, otročja ti stvar Naj moj, naj moj bo mladi mornar! Jaz mnogo na dnu zakladov imam, Kar hočeš, jaz rado za njega ti dam!>» In školjke lepe ino svetle ko sneg Iz pene pred deklico vrže na breg. Le hrani, le hrani ti školjke, morje, čemu naj mi bodo te školjke svetle — Jaz njega, jaz njega le, morje, želim, Oh pusti, oh pusti ga, da ga dobim!» A divje se peni morje in kipi, Zamolklo dekletu na breg buči: Oj molči, oj molči, otročja ti stvar — Naj moj, naj moj bo mladi mornar! it — Jaz mnogo na cimi zakladov imam, Kar hočeš, jaz rado za njega ti dam . In ribo čarovnico, ribo zlato, Iz pene pred deklico vrže mlado. «Imej le čarovnico, morje, imej, Hrani jo in čuvaj skopo še poslej — Mornarja, mornarja mi pusti na prod, Ki v srci ga nosim vselej in povsod! A divje se peni morje in kipi, Zamolklo dekletu na breg buči: ««Oj molči, oj molči, otročja ti stvar — Naj moj, naj moj bo mladi mornar ! Glej, jaz na dnu zakladov imam, Jaz vse, jaz vse za njega ti dam . In kar le pokriva mu biserov val, Vse vrže dekletu zdaj vrhu obal. Kako to blesti, kako to' žari, Ubogi mladenki pobira oči... Omamil dekletce blesteči je čar Oj mladi mornar, oj mladi mornar! Pod bregom pa polje se morje strastno, In čaka željno in čaka težko... A dekle vzbudi iz omame se že In pahne dari zapeljive v morje. Ne maram jaz tvojega, morje, čaru, Naj dalje še skrit ti počiva na dnu Jaz rajša ko vse to mornarja imam, Za nič ti ga, morje, za nič ga ne dam ! > In morje kipi, kipi in ječi, Z usmiljenjem strast se v morji bori Oj dobro morje, oj mogočno morje, Oh pusti, oh pusti ga sem na srce! > Na sredi morja, glej, vzdiguje se val, Na valu pa ziblje čolniček se mal. Črez morje pripluje val s čolnom na kraj, Prinese dekletu ljubljenca nazaj. Trije vozniki ^£5 ?j vije se cesta bela črez lepo ravno polje Po cesti gre stara mati, Z njo vnukinja mlada gre. Veselo dekle koraka, Ono je mlado, lehko, A mati, a mati stara, Pa stopa tako težko. is - Po cesti gredo vozniki, Vozniki mladi trije, Potečejo staro mater, Pri starki pa vnuko nje. In prvega zdaj voznika Zaprosi dekle mlado: Bi peljal ti staro mater? Oh hodi tako težko. Rad peljal bi staro mater, A glej, pretežak je voz, In komaj konjiči, komaj So težkemu vozu kos. In drugega spet voznika Zaprosi dekle lepo: Bi peljal ti staro mater? Oh hodi tako težkd. Rad peljal bi staro mater, Prelepo dekletce ti, A glej le, na celem vozu Najmanjega kota ni. In tretjega spet voznika Zaprosi dekle lepo: Bi peljal ti staro mater? Oli hodi tako težko. Zakaj ne bi peljal starke, Ko prosiš me ti, dekle; Saj meni voza ni treba, Jaz lahke imam noge. Pa sedi na voz mi, sedi, Prisrčno dekle, še ti, Oj vozi se, vozi z mano, Oj vozi do konca dni! 537 $ e_<, sčstz^s Sl o-J> |>4<^ Samo en evet 1. JJ|;ain doli, tam doli na konci vasi Sred drevja zelenega koča stoji. Za kočico malo je vrt ograjen, S cveticami lepimi vrt zasajen. Po vrtiču šeče se mlado dekle, Dekle oj nedolžno, oj lepo dekle. Gojeva, presaja cvetice krasne, Priliva ljubljenkam vodice hladne. Črez cvetno polje se pa vije steza Ter vrtič objema ko šopek leza. Po stezi pripoje mladenič lehak, Pri vrtiču lepem ustavi korak. črez vrtno ograjo obrne oči, črez vrtno ograjo tako govori: Oj čuješ, oj čnješ dekle ti mlado, Cvetico bi dalo mi, jodno samo? Za svitli klobuček vesel jo pripnem, In Tebi v spomin jo bom nosil na njem Po celem obrazu dekle zardi In v zemljo pobesi nedolžne oči. Zakaj bi mu neki ne dala cvetu, Saj toliko raste na vrtu jih tu. En cvet, en cvet, to je malo zelo, En cvet, pač škoda nobena ni to. Dekle sredi cvetek prelepih stoji, Po cvetkah prelepih obrača oči. Zakaj bi mu neki ne dala cvetu, Saj toliko raste na vrtu jih tu. Pripogne se deklica brhka, krasna, Najlepšo cvetico iz vrta mu da. Vesel za klobuček je cvetko pripel, Lepo se zahvalil, naprej je odpel. Za vrtno ograjo slonova dekle, Še dolgo za brhkim mladeničem zre. En cvet, en cvet, to je malo zelo, En cvet — pač škoda nobena ni to Vranec 'O E v planu bliščalo je jutro rosno, Klečalo ob vodi dekle je mlado, Klečalo je v travi kraj bistre vode In pralo v vodici je rute nove. Pa semkaj črez polje lehan ko ptič, Pridirja k vodici mi čil konjič. Spletena lepo mu je griva svetla, Med grivo na čelu pa rože ima. Začudi konjiču dekle se mlado, Pa vpraša dekle mi konjiča lepo: Kako si gizdav ti, moj vranec vran, Nikoli še nisi tako bil krasan. Kaj hoče, kaj hoče to, vranec moj Kaj dela zdaj mladi gospodič tvoj ? Moj mladi gospod se napravlja doma, Da bova mej vsemi najlepša midva. Oj danes obema je dan čestit, Moj mladi gospod gre z mano snubit*. Povej mi, povej mi oj vranec moj, Katero bo snubil gospodič tvoj. Oj tebe, oj tebe, dekle ti lepo, Za tabo mu gine srce mlado. Če res je, kar praviš mi vranec ti, Jaz stregla ti bodem vse žive dni. Sezidati hočem ti hram svetal Brez dela pri polnih boš jaslih stal. Najbolje pšenice sipala ti bom, Z vodico te hladno napajala bom. Če res je, kar praviš mi vranec ti, Jaz stregla ti bodem vse žive dni. In vzela je rute iz bistrih valov, Hitela je brhko črez polje domov. «Pripelji, pripelji ga dobro nebo Oh jaz ga ljubim tako srčno . \f/ vf/ vf/ vi/ vi/ vi/ vi/ vi/ \f/ vf/ vi/ vi/ v?/ vi/ vi/ vf/ vi/ vi/ Naj hujša bol vat/ ^fj|ivelo dekle je mlado, Živelo vesele dni, Imelo je vsega obilo, Kar mlado srce želi. Imelo očeta in mater, Imelo je sestro ljubo, In zraven ljubimca imelo, Ljubilo ga z dušo vso. Umrje jej sestra ljuba, Močno jo srce boli, Za svojo sestrico ljubo, Jokalo je mes’ce tri. Umrje jej oče stari, Še huja je njena bol, Za svojim očetom starim Jokalo je leta pol. Umrje jej mati mila, Oj bore dekle mlado, Za materjo svojo milo Jokalo je leto celo. Umrje mladenič dragi, Ki sreča zdaj bil jej vsa, Za svojim ljubimcem dragim, Pod zemljo je reva šla. V samostanu ^z? />amolklo v stolpu zvon zvoni, Na grobji je tema ljudi — tema ljudi. Mrliča v zemljo devajo, In žalostno prepevajo — prepevajo. V zvoniku je utihnil zvon, Pod zemljo zdaj počiva on — počiva on. A zgodaj v jutro drugi dan, Dekle pruhti v samostan — oj v samostan. Vzemite v pribežišče to, Vzemite me v svetišče to — v svetišče to. Sestre vzprijele so dekle, In za-njo so molile vse — molile vse. Dekle jih poslušalo ni, Kaj so molile, znalo ni — oj znalo ni. Od svetle zore v noč temnb, Molilo je dekle samb — oj to samb: Oh reši me teh bolečin, Oj združi ž njim me božji sin — oj božji sin . In celo noč bedelo je, In celo noč ihtelo je ihtelo je: «0h reši me teh bolečin, Oj združi ž njim me božji sin — oj božji sin Usmili se sestram dekle, In za-njo so molile vse — molile vse: v Oh reši revo bolečin, Oj združi ž njim jo božji sin — oj božji sin In božji sin je čul prošnjo, V sveto nebo poklical jo — poklical jo, I)a gori spet se združita, Ljubeč se njemu služita — da služita. Novinci ^zbrani smo junaki mi, Najbolja vaška kri, Pogumni smo vojaki mi, Nikjer enakih ni! Iz rojstne vasi v beli svet Korakamo srčno, Deklet za nami vzdiha cvet In plaka vmes hudo. Naj plakajo, naj plakajo, Saj vredni smo solza; Pač dolgo lahko čakajo, Da takih Bog jim da. Izbrani smo junaki mi, Naj bolj a vaška kri ; Pogumni smo vojaki mi, Nikjer enakih ni! črez breg in dol naprej, naprej Hitimo mi lehkd; Veseli brez skrbi vselej Prepevamo glasnd. In če otožnost sili kdaj Že v mlado nam srce, Zavriščemo srčnd tedaj, In proč je vse gorjč. Izbrani smo junaki mi, Najbolja vaška kri; Pogumni smo vojaki mi, Nikjer enakih ni! Solnee in zemlja M J\o višnji Bog je svetlo solnee stvonl, Tako je solncu svetlemu govoril: «Med vsemi lučimi, kar jih na nebi, Najlepši sij podaril jaz sem tebi. Ti svetu boš vesoljnemu svetilo, Nebesnim ti telesom luč delilo. Vsem zvezdam stalna mesta sem odločil, Ničesar tebi nisem jaz naročil; Ti prosto voli si po zraku cesto In prosto voli si počitka mesto«. Zahvali solnce višnjemu se Bogu, Na pot jo krene po nebesnem krogu, Pošilja svoje presvetle trakove Po neizmernosti na vse svetove. Tako hodilo solnce polno krasa Po svetu brez odmora dolgo časa. Naposled pride i do zvezde male, Do zvezde male, zemlje naše zale. Veselo zemlja solnčecu se smeje, Veselo se v njegovem žaru greje. Od čuda tu postane solnce jasno In gleda zvezdo malo, zemljo krasno. Od vseh strani se žarki jo obseva, Povsodi nov se kras mu razodeva. Pozabi solnce svetovne prostore, Od zen^lje se ločiti več ne more. In strastno, z neizmerno svojo silo Zaljubi solnce v zemljo se premilo. In kaže ljubi svojo vso krasoto, Pošilja zemlji svojo vso gorkoto. Okrog zemlje pohaja v zračnem sveti, Ne more ljube svoje se nazreti. In ko je obsijalo to stran zemlje, Strastno se žarki drugo spet objemlje. XXxXX£ m^mm ■M .,XXXXxxxxxxxxx~xXXxxxxxxxxxxxxxxL Mladi Janko w jpHišo zida mladi Janko, Novo hišo zunaj sela, In za hišo vrt napravlja In za vrtom njivo plodno. A ko pride mali šmaren, Glej, stoji že hiša nova, In za hišo vrtič mali, In za vrtom njiva plodna. Pa prismejejo po cesti Tri dekleta se popoldne, Postoje pred hišo novo, Gledajo to hišo novo In za hišo vrtič mali In za vrtom njivo plodno. Pa mi reče prvo dekle: Slabo Janko je pogodil, Slabo hišo je sezidal. Kizko hišo je sezidal, Malo oken je napravil, Huda tema bode v hiši I po noči i po dnevi. Hudo bode gospodinji, Ki bo notri stanovala. Pa mi reče drugo dekle: Slabo hišo je sezidal, Slabo Janko vrt je zgradil In za vrtom ono njivo. Tla so tamkaj prepeščena, Nič ne bode tamkaj rastlo, Težko bode gospodinji, Ki bo todi se trudila. Pa mi reče tretje dekle: Ne zmerjajte, dragi moji, Ne zmerjajte jneni Janka; Dobro Janko je pogodil, Dobro hišo je sezidal, Dobro vrt za hišo zgradil In za vrtom njivo plodno. Dobro bode gospodinji, Ki bo tukaj stanovala, Ki bo todi s© trudila, Dobro bo jej, srečna bode. Lepo hišo bo imela In za hišo vrtič majhen In za vrtom njivo plodno, A, kar več je, nego drugo, Janka, mladega soproga, Ki naj lepši in najboljši Cele fare je mladenič; Dobro bo jej, srečna bode. Janko v hiši je poslušal, Kaj dekleta govorila. Plane Janko ven iz hiše, Skoči k deklicam rdečim, Pa mi prime tretje dekle, Prime jo za belo roko, Pa jej reče Janko mladi: Hvala tebi, dekle lepo, Da si mene pohvalilo, Z mano to domovje moje. Ali bi hotela biti Gospodinja v tem domovji? Glej, prav za-te sem je zidal, Za-te vse lepo pripravil. Prosil sem Boga mej delom, Da bi delo ti dopalo, In pa delavec vrh dela, Da bi ti se ne branila Priti semkaj v to domovje In živeti tukaj z mano. Pridi, pridi, dekle ljubo, Dekle ljubo, srce moje! W Bo kočico zidal Po gozdu na gori Sekire zvene, Da čvrsto glasi se Se strme gore. A mojega Janka Sekira težkit Med drugimi vsemi Se dobro pozna. Med vsemi je Janko Naj bolji drvar, Med vsemi je Jankov Najtežji udar. Po gori podira Mecesne trde, Bo kočico zidal Za se in za me. -a—čNg^oV @ ©_y5^a-^3~- M»ImIIiTiiimiini?inimTHnuninm?imiMmTiiimmmimMt^^ » »»»»» » »» »»»»»»»»* i_____ !_i_L'____ iiuiiiiiiiiiiinniliiiiiiiiiiMniiiiimiiimmimiiiiiiliiiiiiii' rf' s ^ (S) Stara mati If^ala je tema na Ukrajino, V grobni mir zavila vso ravnino; Grobni mir objel je kočo belo, Spanec v koči mater osamelo. Težek sen mi sanja mati siva: O Ivanu, sinu svojem, sniva, Ki je šel iz ljube domačije, Da za belega se carja bije. Vidi mati svojega otroka: V prsih rana mu zija globoka, A iz rane kri rdeča teče — Tiho Ivan materi šepeče: >x««- >»x<«<— Lovčeva nevesta gorah jaden klic doni, S pečin v pečine se glasi. Dekle po gorah stiče mi, Po gorah lovca kliče mi. Pred tremi dnevi šel v gore, Ni vrnil se do tega dne. Dekle prevzel nemir neznan, Dekle prevzel je strah grozan. Pustilo kočo belo je, Na gore prihitelo je. In stiče po pečinah zdaj In kliče po saminah zdaj. In išče lovca čilega, Oh lovca njej premilega. Na strmi gori sredi skal Šumija sladko potočič mal. Potok med skalami zazre, Popraša mi potok dekle: Oj reci mi ti, glasni vir, Oj reci mi ti, jasni vir, Si videl lovca mladega, Ki zro oči te rade ga ?» Se skale potok zašumlja Dekletu da odgovor ta: c Bil včeraj tu je lovec tvoj, Z menoj krepil život je svoj, V gore je više šel ta čas, In nisem več ga videl jaz». In dalje gre dekle mlado, In stiče, kliče krog plašno, Za trud in bol ne briga se, Le više, više dviga se. Med skalami drevo stoji, Dekle k drevesu prihiti: Drevo, drevo, ti znalo boš, Odgovor ti mi dalo boš. Povej, kam lovec mladi moj, Na lov korak je krenil svoj». S peresi zasumi drevo, Odgovori dekletu to: Bil včeraj mož je mladi tu, Počil je v mojem hladi tu. Potem v gore je šel naprej, A ni se vrnil več doslej». Dekletu stisne se srce, Dekletu se šibe noge. A dalje gre dekle mlado In stiče, kliče krog plašno. A ko pečinsk prepleza sklad, Zija pod njim brezdanj prepad, Iz brezdna temnega globin Pa vije orel se planin, Krvava glava do vratu, Krvavi nogi do členu. Ti, orel, meriš vso zemljo, Ti, orel, vidiš vso goro; Povej, povej mi, orel, ti, Kje mladi lovec zdaj stoji ! «V prepadu on leži na tleh, Prav zdaj pri njem sem bil v gosteh Dekle leden pretrese mraz, Zastaja mu srce ta čas. Na rob dekle pristopi ml, Pogleda v dno prepada mi. V prepadu, ves s krvjo oblit Leži njen lovec, strt, pobit — — En vik samo, en jek samb, V dno zgrudi se dekle mrtvo! ^4^ Trije grobovi J^azteza bojno se polje, Na polji grobi so trije. V grobeh junaki spe srčni, Na grobih čudne so reči. Leži na prvem venec mal, Iz poljskih cvetek venec zal. Leži na drugem kita las, Iz mehkih, črnih zvita las. Na tretjem pa dekle mlado Leži bledo, leži mrtvo.... Na grob, kjer brat je pokopan, Ložila venec je cvetan. Kjer oče legel jej v zemljo, Tja dela kito je svetlo. A tam, kjer spi predragi nje, Tam počilo jej je srce. ' ■ ; ‘ ;vy;~ 7, ■ n Kupci 1$ nedeljo sveto popoldan, Ko blagoslov je bil končan, Prišli so v hram trije možje, Trije možje, kupci trije. Bila sta v letih prva dva, Nagubanih že lic oba, A mlad in lep bil tretji je, Ko jutro v mladoletji je. «Bog dober, mati, daj večer, Bog hrani mlado vašo hčer, Nad hišo, poljem naj njegov Vselej počiva blagoslov*. Lepo mi vzprejmeta goste In vdova in pa hčerka nje, Za mizico mi sedejo, V razgovor se zapredejo. In ko so rekli to in to, De prvi kupec mi tako: «Oj mati, prošnjo jaz imam, Da uslišite jo, prej že znam. Kar polja naša ima vas, Najlepše vaše šlo je v klas, Kar žita v kraju našem je, Najlepše v skednju vašem je. Jaz želel bi pšenice te, Da v svoje sejem je polje, Bi hteli, hišna mati, vi, En mernik, dva prodati mi?» A mati reče mu tako: Prijatelj, čudno res je to, Da hočeš žita mojega, Ki lepše ni od tvojega. Pa ker imeti je želiš, En mernik lahko je dobiš*. Besedo moško dajo si In dalje spet kramljajo vsi. In ko so rekli to in to, De drugi kupec mi tako: Kaj, hišna mati, pravim vam, I jaz ponudbo stavim vam. Teletce imate mlado, Veliko, rejeno lepo, Močno, debelega vratu, In mlečnega zelo rodu. Se staro zreva jo rada, Kupila tele bi midva, Kad dam vam za-nje zlatov pet, Na vrh še dvajsetič deset». A mati reče mu tako: «Prijatelj, čudno res je to, Da hočeš tele moje ti, Ko imaš lepo svoje ti. Pa ker z ženo želita je, Lehko vidva dobita je . Besedo moško dajo si In dalje spet kramljajo vsi. In pravili so to in to, Da v sobi mračno je bilo. Tedaj najmlajši kupec vstal, Proseč je materi dejal: «Tovariša mi mila ta, Kar htela sta, dobila sta; Pa mene še slušajte vi, Kar prosim, mati, dajte vi ! Kar deklic ima gorski svet, Deklet vseh vaša hči je cvet; Izpolnite mi prošnjo to, Oj dajte hčerko mi mlado!» Pri materi sedela je, Do las hči zardela je; Pogleda mati hčer v obraz, Mladeniču veli tačas : Prijatelj moj, jaz res ne vem, Odgovor kak ti dati smem; Pa stopi k hčerki sam sedaj In prašaj jo, kako in kaj». Prijel jo za desnico je, Objel črez pas devico je, V obraz jej kri je planila, A hčerka ni mu branila. Dragova se zasmejeta, Smeje se vdovi dejeta: «Kaj praviva vam, mati, vi! Drugače zdaj stoje reči. Ko človek v hiši par ima, Nikdar dovolj mu ni blaga, Besedo dava vam nazaj — A povabite nas tedaj». Nov grob :=®2 lov je grob sinoči pozno Izkopal kopač teman, Davi pa v to jamo grozno Nov mrlič je bil dejan. Vrsta ljudstva je za vrsto Spremljala ga v zadnji hram; Stopal sem i jaz za krsto, A kako, še sam ne znam. Noč mi na oči je pala, V dušo pal mi bol mračan, Iz teme sta le zijala Črna vrsta, grob teman. Kopal zraven one jame Nov boš grob, kopač, takoj Kopal bodeš grob tam za-me, Saj ta bil je oče moj! Bolnemu prijatelju ^H^amišljen pri mizi z menoj si sedel In trudno podpiral si glavo; Po cvetni dolini pogled ti je šel In plaval ti v sinjo daljavo. Zalila ti solza tedaj je oko, In tožno govoril si meni: Kako je lepd, oj kako je krasno Na božiji zemlji zeleni! Krog' mene razcveta se vse in žari In zemske raduje miline; Brez cveta pa sahnejo meni moči, Brez sada v korist domovine . Privrele, tedaj so v oko mi solze, Beseda je v g'1'Ui zastala, Okoli vratu sem ovil ti roke In skupaj sva dolgo jokala. Mlado dekle / »<‘len grmič kraj potoka Veje svoje je pognal, A pod grmom modrooka Cvetka vzrastla je iz tal. Porojena tu v samoti Sama za-se tu živi; Skrita se v neznanem koti Žizni srečne veseli. Ali v noči sila vodna Črez bregov popne se jez, Nizki breg in polja plodna Vse poplavi črez in črez. Ko pa v strugi se globoki Spet zbero vode z bregii, Tam pod grmom ob potoki Več cvetice ni sledu. Mila cvetka si nabrežna Tudi ti, dekle mladd; V tihi sreči žizen nežna Teče ti mirno, gladko. Mimo tebe pa valove Žizni reka v beg drvi; Divje pljuska ob bregove, Pljuska in votlo buči. V strahu srce se mi zgane, Ko na tvojo zrem obal; Da kedaj na te ne plane Ven iz struge divji val! / Polje in duša Oj kje je tvoj kras, Polje zeleno, Cvetice in klas Vse pokošeno! Tu pusto ležiš In dolgočasno, Nazaj si želiš Krilo prekrasno. Le čakaj, polje, Klas in cvetice Spet skoro nad te Vzpnejo glavice. Ti nisi kot mi, Raven zelena ; Saj spet ti vzkipi Bil zamorjena. Ko n a m pa kedaj Cvet se posuši, Ne vstane nazaj Nikdar več v duši. Ko n a m posmodi Klasje kdaj slana, Na vek nam leži Duša požgana. Mladi sokol varne je obali Na morje široko, Na morje globoko Sokol vzletel mlad. Bolj in bolj od žali V drznem letu čila Nesejo ga krila Crez morja prepad. A na jugu plane Vihra iz pustinje In na morje sinje Privrši tuleč. Črna noč nastane, Zrak in voda v noči V razbrzdani moči Vije se besneč. Srčno v vihri ljuti Sokol se bojuje; Ali vedno huje Bije vihre ud&r. Pešajo peruti Sivemu sokolu; V besno morje dolu Vrže ga vihar.------- Proč je doba mila Zlatih sanj" in mira; Pred menoj odpira-Žizni se ojbzor. Dvignil že sem krila V zračje jaz prostrano; "Črno pa pod mano Smrt zija navzgor. To okrožje širno Mirno li ostane ? Temen li ne plane Vanj vihar na mah ? V dušo mi nemirno Cesto sokol svisne, Da leden mi stisne Srce mlado strah.... V miru in pokoju vi; V ljubi družbi sladko spite, Rodbeniki moji, vi. Zapored pod koso smrtno Ločeni ste padali; A mi sem v posteljo vrtno Vkup smo vas pokladali. Mrtvim Sedem vas že grob pokriva, V eni spite jami vsi; Kar nas še na zemlji, biva, Spali bomo z vami vsi. so SAMODIVE-SAMOVILE U tonil se solncem za morjem jo dan, Noč mehka ovila bolgarsko je stran; V njo mesec raz nebo izliva svoj čar, Zvezd tisoč in tisoč premili svoj žar. Saj doli na zemlji se praznik vesel Po tolikem hudem je času začel; V deželo je zopet pricvela pomlad, Oj lepa pomlad, oj vesela pomlad! Stopila po gori in dolu je sneg, 10 Posula s cveticami polje in breg. Po polju, po gozdih, iz jezer je dna Vzbudila duhove iz zimskega sna, Da v noči čarobni črez zemljo mlado Plesaje spet gibko kolo si pleto. Da zopet črez ravno cvetoče polje Njih smehi in pesni veselo done. Peneči kjer slap iznad griča šumi, Prikaže se mlado dekletce na plan, Posluša, ozira na vsako se stran 2o In tiho in rahlo ponočni ko ptič Od koče odpravi na nizki se grič. Med cvetnim grmovjem do vrha dospe, Na trato se zgrudi pod veje goste. Strah čuden, neznap, jej oklepa srce, Pregibljejo lahko se ustne blede: »Na tratnem plesišču sem tu-le sedaj, Kjer nočni duhovi imajo svoj raj. ( G Naj pride, kar hoče, jaz tu-le stojim, Naj pride, kar hoče, jaz tu-le strpim; >Saj bila zastonj je človeška pomoč, Zdaj k tebi zatekam, ti čarnica noč!» Po cvetnem grmovju šumeti začne, Njegove se gibljejo veje lehne; Na trato zeleno strani pa od vseh Donijo veseli glasovi in smeh. In tukaj in tamkaj se veje odpro, Iz gošče pa svetle prikazni privro; Prikaže se množica zračnih devic Zdaj v mesečnem svitu in blesku zvezdic. Kako so pač bele, kako so svetle, Kako so lepe, oj kako so krasne Te lahke, te zračne ljubljenke noči! Na zemlji primere lepoti njih ni. Ko v snegu stopil bi se rožice kras, Odseva jim v svitu obraza njih kras; Ko jasno nebo se spomladi blišči, Pod čelom oko se jim žarno Ješči. Po ramenih kodri valijo se jim, Ko zlato rumeno se svetijo jim, jt,In lahka obleka, ki krije telo, Blišči se in sveti ko srebro svetlo. Iz gozdov, iz polja, od strmih gora Prijezdila semkaj je množica ta. Xa čilih jelenih ponosno sede, Hitijo skoz gozde, črez vode, polje, Kot vajeti gade strupene držeč In kače rumene kot biče vihteč. Vesel Samodiv ta ponočni je roj, Vesel Samodiv ta mogočni je roj, £»Ki dražijo tukaj po zemlji ljudi In slastno jim pijejo svetle oči. Prišle so nocoj sem na plesni svoj kraj, Da v noči čarobni imajo svoj raj Na trati vrh griča, kjer cvetke stoje Rumene in modre, ki njim so ljube. Na trato z jelenov spustijo se vse, Na trati na ples razvrstijo se vse; Podajo ročice si v plesno kolo, Na trati zasučejo v ples se lehko, }o In gibčno in mično- sred’ cvetnih vonjav Pregibljejo udje se zračnih postav. Tu v mesečnem svitu in blesku zvezdic Vrti zdaj kolo se prekrasnih devic, In glasno in krasno v tihoto noči Plesalna njih pesen raz griča doni: Pozdravljena bodi, Čarobna noč, ' Ki zopet povračaš ■ Našo nam moč. ^Pozdravljen nam bodi, Mesec, tvoj čar, Pozdravljen nam bodi, Zvezde, vaš žar. Pozdravljene ve nam, Cvetke polja, Pozdravljen šum mili' Glasnih voda, Zdaj zopet, zdaj zopet V goro, polje, jo Hitimo, letimo Deve lelike. Zdaj zopet, zdaj zopet Začne naš ples, Sred’ cvetek dišečih Svetlih peres. O hvala ti, hvala, čarobna noč, Ki zopet povračaš Našo nam moč. C /c Tako so prepevale deve svetle, Skakale, plesale po trati lehke. In že dokončale ponočni so raj, Pustiti že hočejo plesni Svoj kraj, Kar težek, globok izza grma sem vzdih Na liho prinese večerni jim pili. Osupel pogleda veseli se roj In grm veleširni obstopi takoj, Pa izza košatega grma mlado Prinese dekletce na trato svetlo. Strah, groza dekletu oči je zaprl, Na ustnicah bledih je dih ji zamrl. Na trato nesvestno dekle polože Ter rajajo, pojejo divno krog nje. I>ekle iz omame se zopet vzbudi, Odpre ter obrača krog sebe oči, Velike oči in prelepe, temne, Ki jih Samodive imajo rade. Cenili si prišla, oj čemu si prišla, Čemu si prišla §em devica krasna ? Ne veš-li, ne veš-li, da take oči, Velike in temne, ko imaš je ti, Ugajajo nam Samodivam močno, Ljudem jih izpiramo v noči slastno». Pretrese na zemlji se ubogo dekle, Šepeče duhovom besede le-te: «Vzemite je le mi, vzemite je le, Izpijte je le mi, izpijte je le; A meni za nje, za te ljube oči, V nesreči sedaj pomagajte pa Vi ! > Povej nam, povej nam, dekle, kaj želiš? Kar hočeš, gotovo, gotovo dobiš, Gotovo dobiš za oči ti le-te, Oči te velike, oči te lepe! > Na trati pa deklica vzdihne težko, Začne Samodivam tožiti tako: 'Ujet, ujet je moj Bojan, Zaprt pod zemljo v liram strašim, Oj hram strašan, oj hram grozan, Kjer trda tema noč in dan. Že dolge, dolge tedne tri Sred’ ječe bedne mi leži; Uklonjene so mu roke, Uklonjene so mu noge, Pekoča rana ga skeli, In v srcu, prsih ga boli. Telo slabi mu mraz in smrad, Telo slabi mu žeja, glad, In v dušo jadno pa obup Uliva svoj moreči strup. '^Y tej ječi stoka dan in noč, Y tej ječi peša njemu moč. Ivakd jo dober bil Pojim, Oh dober bil, oh bil krasim, Oh bil krasim ko mladi dan, Ko zjutraj pride črez ravan ! Ivako sem spoštovala jaz, Kako sem ga ljubila jaz ! In on, oh on, kako zelo Je ljubil me, kako zvesto! U» Z veseljem svojo kri, srce Bojan moj clal bi bil za me, In jaz ne znam rešiti ga. Imel je mater moj Bojan, Bil majki sivi gorko vdan ; Spodobno mater je častil, Skrbno on mater je redil, Skrbno redil, lepo gojil, Pokoren jej, sin vrl je bil. Nedelja sveta je prišla, W In solnce grelo je z neba. Šla stara mati jo za vas, Kjer polja se razteza pas. ni - Po polju semkaj od gradu, Po polju polnem že cvetu, ^ Na konju dirja strašni beg, Za njim pa divji se podi šereg Naprej, naprej na kraj polja, Kjer stara mati je bila. «Odpravi gjavra se na stran! Raz konja vpije beg grozan. Prevzame šibko starko strah, Noge ji odreko na mah. Kar v divjem diru črez polje Turčini divji prihrume. Zažene zlostni beg krohot, Pa belca starki črez život. Po glavi žrebec mahne jo, Na trdo zemljo pahne jo; Na zemlji starica leži, Iz rane se cedi jej kri. Oez polje privihra Bojan, Na zemljo pade k njej plašan; Privzdigne glavo ji z rok<5, Obriše z glave kri gorko In sem in tja premice jo, Z imenom sladkim kliče jo. Zastonj je vse, zastonj, zastonj, Ubil je mater divji konj. Na noge vzpne se zdaj Bojan, •k, Od srda strašnega užgan; Izvije se mu glas strašan, Da strese širna se ravan. Na bega zlega se spusti, Da s krepko roko ga zmesti; A brani mu sovražni roj, Obsuje drzneža takoj. Bojan izdere vragu meč, Po glavi mahne ga besneč, Pa njega Turkov drug vzdivjan; Ž'° Privre mu rujna kri na dan, Na zemljo zgrudi se Bojan. * Zvežite ga, zvežite ga, Na konja posadite ga, Naj gjaur se, dokler živi, Le v temni ječi pokori! Tako je klical divji beg; Poslušali njegov so rek In hitro so zvezali ga. Crez polje odjezdili so, 2-^°Na beli grad zavili so, In tam, in tam je v hram teman Bojan nesrečni bil dejan. Tam v temni ječi plaka on, Pomoči željno čaka on. Zastonj, zastonj prosili smo, Zastonj, zastonj grozili smo; Zastonj pred njim jokiila sem, Zastonj zlata dajala sem, Zastonj so prošnje, tok solza. 4J.Na8 divji beg je brez srca. Odrezala sem si lase, Namazala obraz, roke, Kot kupec čvrst, kot kupec mlad Šla tržit sem na beli grad. Po gradu se sprehajala, Po gradu sem prodajala, Iskala tamkaj celi dan, Kje jadni moj zaprt Bojan. Zastonj sem jaz hodila tam, ?*°Saj nisem ga dobila tam. Bog ve, Bog ve, kje on zaprt, Kje davi njega grozna smrt. Zvečer iz belega gradu Obupno prišla sem domu, Zastonj, zastonj je vse bilo; Srce razpoči mi zato. Oh, deve, ve tako lepe, Oh, deve, ve tako svetle, Pomagajte, pomagajte! Okove trdne zmagajte, Rešite mi, rešite ga, Na srce pripeljite ga! Oči temni izpijte mi, Kar hočete, vzemite mi; Sam6, samo rešite ga, Rešite mi, rešite ga, Na srce pripeljite ga! Poklekne na trato nesrečno dekle In sklepa in vije obupno roke; Ho Iz prsi se stoki mn težki vij6, Po licih solze mu v potokih lij6. «Ne stokaj takd, oh ne stokaj tako, Ne jokaj tako, oh ne jokaj tako, Nesrečna in jadria ti zemeljska hči; Obriši, obriši si lepe oči. Ko tretjikrat vzdigne nad goro se dan, Cvetoč se ti vrne tvoj ljubi Bojan, Cvetoč se ti vrne in srečno oba Spet združena bota živela vidva». -,;i Tako Samodive so pele sladko, Plesaje okoli dekleta lehko; Delmivši na čelo poljub mu lehan, Odjezdile spet so črez hrib in črez plan. Dan tretjič od tega prikaže se mlad, Razlega se žalostno vpitje črez grad. Beg trdi je v mehki postelji ubit, Drugdvom izginil oči pa je svit. In nihče ni videl in nihče ne zna, Kako se zgodila nesreča je ta/ N’ črez polje cvetoče pa čil in krasšn Hiti in leti preveseli Bojan, Hiti in leti črez cvetoče polje, Črez polje dekletcu na zvesto srce. Smrt carja Samuela n t_>ar Samuel sedi na skalnem gradu, Kipečem nad Prilipom ob prepadu; Sam car sedi, ob mizo roko pravo, 'Ob roko sivo si podpira glavo. Temne se misli mu pode po glavi, V bolesti divji srce mu krvavi; In votlo car sam s sabo beseduje, Da ko iz groba glas teman se čuje: Oj Belasica, gora Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica! Ti vragu našemu si pomagala, Bolgarsko zemljo milo mu izdala! Obudi zopet pale nam junake, Iz robstva reši jadne nam rojake! Oj Belasica, tožna Belasica, Naj solnce več ti ne obsije lica !> Pa vstane car, počasi k oknu stopi: Kaj hočejo tam doli oni tropi?; Kamor oko po polju carju kroži, Po širnem polju stopa mož ob moži. Rojaki so tako mu sel naznani, Po zadnjem boju v sužnost odpeljani, Ki jili Bazilij, cesar bizantinski, Nazaj pošilja zdaj na dom očinski>. O preveseli, srečni tej novosti Prešine carju lice žar radosti; Raz grad hiti, da bojne vidi druge, Ki toliko so vzročili mu tuge. Veselo car prihiti k prvi četi: Bodite vsi presrčno mi vzprijeti...» A kakor da za grlo smrt ga davi, Beseda v grlu starcu se ustavi. Otožno klanjajo jetniki glavo, Molče, počasi gredo črez planjavo; Pred četo vsako mož enook hodi, Za sabo sto nesrečnih — slepcev vodi! Kar vplenil je Bolgarov v bitvi ljuti, Oslepil vse je Bizantinec kruti; Nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo, Bolgarskemu vladarju za vezilo. 4 Nikoli konca ni! Za kopo kopa Molče, otožno mimo carja stopa; Petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, Petnajst tisoč vojakov oslepljenih! Noč carju sivemu oči pokrije, Iz prsi divji stok se mu izvije, Na tla se zgrudi Samuel ponosni In srce v boli poči mu neznosni. ' ^o6ooo6c<>~ ■ ..., T _ . Rada •nSO olnce že za goro pada, Krog že lega mrak hladan, Gori ob ozidju grada Divji boj še ni konč&n. «Allah, allah» okrog rova Turki divji rjovč, < Allah, allah» vedno z nova Divje vžiga jim src6. 4* Kaj za to, če pod nakopi Turek ljut se zvrne v prah; Na njegovo mesto stopi Vragov ljučjih pet na mah. Za ozidjem četa mala Kristijanskih mož stoji, Srca niso jim upala, Ali pešajo moči. Dneve tri že hlapci zvesti Vragom stavijo se v bran, Mnog že drug več ni na mesti, Padel v boju je srčan. V gradu na postelji svoji Bled in nem leži graščak, Davi v divjem, besnem boji Smrtni ga objel je mrak. Zraven njega hčerka mlada, Oj sirota zdaj, kleči, Stoka v divji boli Rada, A solze na lice ni. Čuj, ob grajskem rovu doli Raste hrup in divji šum, «Allah, allah» vre okoli Kakor krik peklenskih trum. Bolestno se Rada zgane Ter se iz omame vzpne, Od očeta k oknu plane, Srpo se na dvor ozre. Oj gorje! Črez zide grada Turška se vali zverjad. Zdaj gorje ti, deva mlada, Zdaj gorje ti, sivi grad! Še na čelo da visoko Hči poljub očetu vroč, Luč gorečo prime v roko, Steče od postelje proč. Temen hodnik za hodnikom, Stopnic dolg preteče broj, Za-njo, nad-njo z divjim krikom Dere v grad Turčinov roj. V kleti temni in globoki Rada mlada obstoji, Tu v molitev sklene roki, Bogu dušo izroči. V kotu skrit kleti prostrane Sod odprt stoji navpik, K sodu hrabra Rada plane, Srčno vrže luč — v smodnik. čuj, zmaje se hrib mogočni, Kakor da je sodnji dan, S hriba bukne v pokoj nočni Hrup in šum, polom strašan. Ko z neba spet mesec sine, Glej, na griču ni zidu, Samo grozne razvaline So ostale od gradu. Pokopana pod zidovjem Rada hrabra spi trdo, Ž njo leži pod tem skalovjem Turkov divjih sto in sto. Fran Josip na Slovenskem 1883 Jz cesarjevega dvora V starodavnem mestu Beču Bel golob se vzdigne kvišku. Postoji nad mestom sivim, Dvakrat zavrti se v zraku, Pa spusti se proti jugu Ko puščica hitra z loka. Pluje črez gore visoke, Pluje črez vode široke; Prileti v zemljo slovensko, Na ravno iiolje ljubljansko, Do Ljubljane bele v polju, Do Ljubljane, ki je srce Prelepe zemlje slovenske. Nad Ljubljano se ustavi, Obsedi na sivem stolpu Na ljubljanskem sivem gradu. Vgledajo goloba ptice, Brze ptice lastavice, Od vseli vetrov priletijo, Sedejo na stolp h golobu In na staro grajsko streho. Zagolči golobček beli, Brzim lastovkam naznani: «Poslal me je cesar svetli, Ki na Dunaju prebiva, Naj povem slovenski zemlji In slovenskim vrlim sinom: Slišal car je v svojem dvoru, Da radi enkrat med sabo Videli bi ga Slovenci. Pa je sklenil car mogočni, Da obišče lepo zemljo, Drage te mu pokrajine In slovenske vrle sine, Ki v zvestobi so jekleni, In ki car nad vse jih ceni». Razprše se z grada ptice, Brze ptice lastavice, Po slovenski lepi zemlji, Na Notranjsko, na Gorenjsko, Na prelepo stran Dolenjsko, V lepi Štajer, na Primorsko In v koroško zemljo gorsko. Žvrgole po plodnem polju, Žvrgole po cvetnih tratah, Žvrgole po belih cestah In po mestih in po trgih In v vasici najbolj skriti: Da obišče cesar svetli Prelepo zemljo slovensko In slovenske vrle sine, Ki za njim srce jim gine. Slušajo to vest veselo Oratar in urni kosec, In utrujeni popotnik, In meščanje in trzanje, In oddaljeni vaščanje. Radost srca jim zalije, Radost jim v očeh zasije In iz ust jim radost klikne; Po slovenski zemlji širni Glasna se razlega radost, Glasna radost in veselje. Neštevilno rok jeklenih — m — Dvigne se na ljubo delo; Zazvene sekire v gozdih, Padajo visoke smreke, Zopet vstajajo ob potih, Okleščene, oglajene In s trakovi okrašene. Pomlade se mesta stara, In vsi trgi in vasice, In najzadnja koča v gori V pražnje krilo se odene. A iz vseh žari najlepša Na ravni Ljubljana bela Ko nevesta mlada, krasna, Ki z utripajočim srcem Ljubega ženina čaka, Srečo svojo in veselje, Da k oltarju jo popelje. Prišel dan je zaželeni, Dan veseli, sveti Mohor. V najžarnejšem plašču danes Vstal je v jutru zor rumeni, In nebeško zlato solnce V naj svetlejši luči svoji Črez goro je posijalo Na slovensko zemljo zalo. Prebudi iz sna se zemlja, In življenje nepoznano Vstane po slovenski zemlji. Z gor hitijo dolge vrste Vitkih, viteških gorjancev; A iz polja goste tolpe Čvrstih se vale poljancev. In iz dola v strmo goro In z gore v dolino ravno Radosten se glas razlega: Danes pride, danes pride Naš preljubi, mili cesar!» Z vseh strani slovenske zemlje Vrh na kup Slovenci čili, Da pozdravijo cesarja, Da v obraz mu zrejo mili. Glava dviga se pri glavi Na ljubljanski širni ravni In v Ljubljani starodavni, V glavah vseh le jedna misel, V srcih vseh le jedna želja: < Da bi bil že tu med nami Cesar svetli, cesar mili». Zazvone s stolpov zvonovi, Zagrme z gradu topovi; Ali s polja krik se vzdigne, Krik mogočen, nezaslišan, Da se strese mesto staro, Da zmaje se grič v korenu, Da postojna pod nebesom Plaho odleti na sever : «Dobro došel tu med nami, Dobro došel, cesar slavni!» Brezi straže med množico Prišel je presvetli cesar. Kaj potreba carju straže Na ljubljanskem ravnem polju Med slovenskim ljudstvom vernim? Oj najboljša bran in straža, Ki zlato je ne prekane, Ki pred silo se ne zgane, Carju so prezvesta srca, So srčne, jeklene prsi, In krepke roke slovenske. Stopil cesar je med ljudstvo, Mignil je prijazno z roko, In ta hip je okandnelo Morje ljudstva neprozorno, In po širnem ravnem polju Je zavladala tiliota; Le po drevju listje rahlo Yr sapici je trepetalo In čude se je šumljalo. A presvetli mili cesar Deci svoji je govoril: ulivala vam, otroci moji, Vrli, zvesti vi Slovenci, Da tako lepd vzprejeli Danes ste me v sredi svoji. Vi ste vedno mi pri srcu, Vi ste vedno mi na misli. Skrbel sem za vas očetsko In očetsko skrbel bodem; Saj ste vsi vi deca moja, Mila, draga deca moja». Zagrmi polje ljubljansko, Zagrmi od grl neštetih : «Kri in dušo za-te damo. Živel naš premili oče, Živci car Fran Josip Prvi!» In od gor, ki v skalnem krogli Branijo to zemljo slavno, Jek odmeva v polje ravno In razlega se črez meje Daleč noter v zemljo tujo, V zemljo tujo, neprijazno: «Živel car Fran Josip Prvi! > Višnji Bog z oblakov gleda Na ljubljansko polje srečno, In smehljaj črez lice večno Šine božjemu očetu. Razprostre mogočno roko, Blagoslovi zemljo lepo, Drago zemljo mu slovensko, V njej lepo polje ljubljansko, A na polju ravnem carja, Krog cesarja ljudstvo zbrano, Ki iz srca mu je vdano. Začne gneča se na polju Kakor v morja silni vihri; Vse se gnete, sili k carju, Vsak v obraz mu zreti hoče, Slišati besedo milo, Roko blago poljubiti, Halje vsaj se dotakniti. Cesar hodi med množico, Ž njo vesel se razgovarja, In beseda vsaka carja Pade na goreče srce Blagodejno kakor rosa, Ki po vročem letnem dnevu Zvečer izpod neba kane Cvetkam v nedrij a ožgane. Ta je dan iz vseh najlepši, Kar do zdaj jih doživela Slavna si Ljubljana bela; In ta čas je najsrečnejši, Ki nebesa dobrohotna Ti sedaj ga naklonila. Oj slovenska zemlja mila! Sedem dni med deco svojo, Zvestim ljudstvom mu slovenskim, Biva cesar preljubljeni In posluša njeno radost In posluša njene bede, Ž njo se smeje, ž njo se joče, Kaže lepše dni bodoče. Ko pa osmi zor posine, Poslovi se cesar slavni Od slovenske domovine In od njenih zvestih sinov. A za njim letijo prošnje, Src slovenskih prošnje vroče: «Pridi skoro, skoro zopet Med sinove svoje, oče!» In v nebo kipe molitve / Z vse slovenske zemlje širne Bog ohrani nam vladarja, Frana Josipa cesarja!» SVETI CIRIL IN METOD ^S? f^plimp, oj gora starodavna, Oj gora med gorami slavna! Ponosno, mirno ko gospod Pod se ti zreš na zemski rod. Ti ljudstev videl si vršenje, Njih srečo videl, njih trpljenje. Ti gledal si narddov cvet In .njihov pad v preteku let! Oj starec osiveli ti, Olimp, spominjaš se-li ti, Spominjaš še noči svetle, Noči čarobne in svete, Ko v senci tvoji dva moža Duh milega navdal Boga, Da naj nesrečni rod slovanski Izvila zmoti bi poganski, Da bi i njemu nastopila S krščansko vero sreča mila. Olimp, spominjaš še se ti j-o Presrečne, svete te noči? Izginil spet je v večnost dan, Ko drugi vsi, mračan, solzan. Potihnil je vesoljni boj, Na zemljo legel je pokoj. Prihitel spanec je legale, Zazibal svet je v sen sladak. Poredni mesec izza gore Pošilja žarke v vse prostore, In mičnih zvezdic brez števila 1». Prižgalo svoja je svetila; Kaj mari njim skrbi, solze, Kaj mari zemlje jim gorje! Doli ob Olimpa divjem boki, Kjer samostani so visoki, Pod starim hrastom dva čestita Mlada, krepka moža sedita. Meniški obdaja ju zavoj. Ta grška dva meniha sta, Ki sem iz cele sta prišla, 0 Uživat krasno noč nocoj. Nad njima se blišče zvezde, Pod njima se lešči morje. Oj to je divna, sveta noč, Ko prost vseh zemeljskih vezi, Duh božjo občuduje moč! In tiho ona tam sedita In nad krasoto to strmita. — Kako zdaj ne molčala bi, Kako besedovala bi ? /''Kateri jezik pa na sveti Vse to bi mogel razodeti, Kar v takem blaženem trenotju Kar v tem nadzemeljskem genotju, V človeški duši se godi, Ko s stvorcem svojim govori! — In glej, pred njunega duha Podob prikaže se vrsta, In za prizorom drug prizor Poriva se na njun obzor. Prikaže dol se pred oči, Na sredi dola vas stoji, Okoli nje polja je pas. O mirna vas, o srečna vas! A glej, na konjih divji roj Izza gore se v dol izvije In tja črez polje se razlije, Pusti puščavo za seboj! Nastane v vasi šum in hrup, Vaščanje letajo na kup; Pred vas se vsi postavijo, Na boj se vsi pripravijo. Za njimi sem ter tj e beže Otroci v strahu in žene. Vaščanje, hud vas čaka boj ! Jahači divje sečejo, Na tla branilce mečejo; Oj hrabra četa peša že, Prebita mož je stena že, In vragi v vas se zakade, ^ V plamenu hiše zažare. Ko volki besni med ovcami, Tako med deco in ženami Brezsrčneži sedaj more. Kaj mar je vpitje jim otrok, Kaj mar žena jim jok in stok?.. Končana je vasica vsa, Podrti hrami in požgani, Na tleh ljudje leže zaklani, In komur prizanesel meč, Tja v les pobegnil je boječ. Glej, divji les se razprostira In solčnim žarkom vhod zapira. Temota strašna vlada tu, Nikoder čuti ni glasu. Odurni kriki nočnih sov, Tuljenje gladilih le volkov n Po strašnem lesu se glasi, Da v žilah se ti ustavlja kri. In sred’ kipečega skalovja Med njim šumečega vodovja Mogočen se žari plamen. Okoli v množici veliki Ostudni se vrste maliki, Okrog plamena pa možje Krvavi tam stoje molče. In glej, tam skozi divjo šumo Ženo beriči jadno trumo, Otroke, žene in može. — Gorje, sirote, vam, gorje! « Med vami žr.tvo jadno v dar 'Zbero maliku na oltar! Kaj tu pomagajo prošnje, Kaj tu pomagajo solze! In v strahu zadaj trepetaje Bogovom ljudstvo hvalo daje. V trepetu zbira se na rop, Da spet privleče žrtev trop, Bogov da strašnih vmiri črt, Odvrne si gorje in smrt. °In spet prikaže se ravan, Raztegnjena na vsako stran, In sred’ ravani mesto krasno Obseva z neba solnce jasno. In zunaj mesta tam šotori Na neprezrnem so prostori; Med njimi mize tam stoje, Ki pod jedili se šibe. In ljudstva čete brezštevilne Gosti obhajajo obilne. Tam godba vabi je na ples, In tukaj radosti pijani, Pojo vesele pesni zbrani, Da se razlega do nebes In po planjavi razprostrani. Zakaj pač ne plesali bi, Zakaj pač ne vriskali bi? Saj oni so mogočen rod, Saj oni so gospodje tod, In vsa ta mesta in vasi, Ves svet ta njim se pokori. Po teh-le krajih je enkrat Prebival lastni rodni brat. Oh ena mati ju rodila, V ljubezni isti odgojila! Pokojno, mirno brez strahu Prebival brat je srečno tu. A brata, glej, zavist navda, In srd se polasti srca; Potisneta mu v roke meč, Nasproti bratu ga vodeč. In v divjem klanju se cedi V potokih kri — oj bratska kri! Kogar zavil ni temni grob, Oj on sedaj je bratov rob! Oj rob, obsojen le v trpljenje, Dokler ne neha mu življenje! Zmagalec tam se veseli, Na polju rodni brat medli, Za brata dela in trpi; h* In tam od glasne veselice, Posluša zdaj radostne klice. Vsak klic, črez polje se glaseč, Vsak njemu v srce oster meč. Oh tudi on tako nekdaj Užival je življenja sla j ; Oh tudi on nekdaj vesel Pojedal, plesal je in pel. Meniha stresa strah in mraz, Ko smrt je njima bled obraz. Neznano jima prej gorje Prevzelo jima je srce. Zakaj, zakaj, o dobri Bog, Pošiljaš toliko nadlog! Zakaj svoj srd na ljudstva ta Izlivaš ti, vladar sveta? Kedaj, kedaj tvoj jadni rod Dovolj ti pretrpi, gospod! Oh, Oče, čuj njih jok in stok, Usmili se, pravični Bog! 'h In pred oči zdaj prizor nov Postavi jim vladar svetov. fp I. Po zemlji, glej, opustošeni, Po zemlji tužni zapuščeni Pogumno mlada krepka dva Meniha stopata sama. Samota divja teh dežel, Tuljenje ne volkov krdel, S kostmi posuta ne bojišča, Ne plašijo ju pogorišča. Naprej korakata srčno In zreta črez polje pusto. Tam pod goro, kjer prejšnji čas Je stala tiha, mirna vas, In prejšnjih hramov razvaline Iz puste zdaj mole ravnine, Tam potnika se ustavita, Na delo se napravita, Že koča mala tam stoji, Za kočo zelen vrt leži. In kjer na polju velega, Od glada oslabelega Človeka ubogega dobita, Tja h koči svoji sred’ polja Siroto vodita moža, Očetovsko tam zanj skrbita. Kedor tam išče pomoči, Tam vedno pomoči dobi. Iz lesov spet prihajajo Ljudje in tam ostajajo, Kjer gostoljubnost in pomoč Moža delita dan in noč. Ne znade več se divji boj, Zdaj srečen vlada tu pokoj. Kjer tužna prej bila puščava, Tam plodna je sedaj planjava, In za vasjo se vzdiga vas Okoli njih polja je pas. Po gričih cerkvice stoje, Veselo v polje se blišče, ^Od vseh strani pa ljudstvo množno Prihaja k cerkvicam pobožno, Hvaleč dobrotnega Boga, Da poslal jim ta dva moža. II. Tam v temnem lesu sred’ skalovja In sred’ šumečega vodovja, Kjer krutih je bogov oltar, Na kojem žgo človeški dar, Tam pred ostudnimi maliki Stoje krvavi svečeniki; ' u Za njimi ljudstvo trepetaje Bogovom krutim hvalo daje. A glej, na skali tamkaj dva Srčno se vzdigneta moža. Zavoj meniški ogrinja ju, Navdušenost prešinja ju; Prijazni, mili glas krepko Glasi v lesovje se grozno. O Bogu večnem govorita, O Bogu močnem, polnem svita, Kateri stvaril je nebo, Kateri stvaril zemljo to, Ki sem postavil vse stvari, Navdahnil z dušo vse ljudi; O Bogu, koji nad zvezdami Očetovsko bedi nad nami, Kateri ljubi ljudstva vsa, In ki razločka ne pozna. In pravita jim o Sinu, Ki v blagor našega rodu, Nebeški raj je zapustil, Na zemlji kri za nas prelil. O svetem Duhu, ki deli V prehudem boju nam moči, Da srečno vsi ljudje kedaj Dospejo gor v nebeški raj. Bog neče te od nas krvi, Ki pred maliki se cedi, On hoče le, da srca vsa Z udanostjo častijo ga. Bogov, katere vi plaho V trepetu molite samo, Katerim kri človeško v dar Pokladate vi na oltar, Bogdv le-teh na svetu ni ! Bogdvi vaši so maliki, Katere vaši svečeniki Iz lesa naredili so, • Iz kamena izsekli so. Maliki so brez vse moči! *-'vV trepetu ljudstvo tam kleči, Upira na moža oči In čaka, kdaj božanski strel Razkroji drzneža Ar pepel. A glej, se skale strme zdaj, Moža hitita v sveti kraj, Bogov podobe razdrobita In zmagonosno tam stojita. Raztegne krik se črez in črez, Razlega se nad gosti les - ' Iz tisoč grl oj krik vesel. In ves trepet in hudi strah, Ki v srcu nosil rod ga plah, S katerim prej nesrečna zmota Grenila mu življenja pota, V tem kriku glasnem je donel. Naprej, naprej, moža čestita, Naprej o Bogu govorita! O Bogu dobrem, ki krvi Od ljudstev svojih ne želi, Udanost hoče le srca, O govorita nam moža! In srce, koje prej v zmotnjavi Zastonj iskalo je ljubavi, O zdaj jo pač dobilo je, In srečo njeno pilo je. O zdaj, oh zdaj je to imelo, Po čem tako je hrepenelo. Minila v srcu je praznota, Navdala božja je dobrota. HO III. Razteza ravno se polje, Po polju mesta se žare. Spet divji boj razsaja tu, Spet žetev smrt obhaja tu. In tam na polju razprostranem, Na lepem polju pomendranem, Ste vojski dve napravljeni, Nasproti si postavljeni. Vojnikov divjih brezštevilno Za kruto bitev odločilno Na desni strani tam stoji; Napravljeni so dobro vsi, Pogum se jim v očeh žari. Povelja pričakujejo, Da krvoločno vsujejo Črez polje se na jadni roj, Ki tamkaj pričakuje boj. Oj mala četa, bdre četa, V pregrozno, silno smrt zakleta ! O beži, beži, jadni roj, Pogin prinese le ti boj! A četa hrabra se ne gane, Na svojem mestu vsak ostane. Zakaj pač ne ostal bi on? Zakaj bi v beg spustil se on ? Saj on se smrti ne boji, Iz srca smrti si želi; Želi si tihi, mirni grob, Saj on, odkar živi, je rob ! Oh jarem težek on je nosil, S solzami zemljo on je rdsil. Oh bil je brez srca gospod In stiskal, tlačil sužni rod. Kedo preštel je vse solze, Kedo je videl vse gorje? A zdaj do vrha prikipelo Gorje neznosno je, in smelo Zagrabil rob je ostri meč, Na vraga se zagnal besneč. Svobodo! vpije jadni rob, 3 Svobodo zlato, ali grob! — A kmalu, kmalu tvoja kri Polje prostrano porudi. A glej, mej vojski sred polja, Glej, ona stopita moža; In čuj, nju mili glas močan Na vsako se razlega stran. O Bogu jima govorita, Ki se gnusi mu kri prelita, Kateri hoče, da v svobodi V Žive na zemlji vsi narodi, V ljubezni vsi se združijo, V ljubezni njemu služijo. In dalje, dalje brez strahu O tujem pravita Bogu. Moža posluša sužni rod, Posluša kruti ju gospod. Besede božje divna moč Prežene temne zmote noč. Ljubezni božje svetli žar Pomiri jim srcž vihar. «Svobodni ste, svobddni vsi»! Glavar tlačilcev govori; «Naj brez strahu odslej v pokoji Prebiva vsakdo v koči svoji*. Kedo ume sirot radost, Ki spet imajo zdaj prostost! Vriskaje tjekaj pred moža Priteče jadna četa vsa In vrže se pred nju na tla, ' In ž njimi krog rešiteljev Poklekne roj tlačiteljev. Pozabljen je nesrečni črt, Pozabljen boj in kri in smrt; In glasna hvala od polja Doni do milega Boga. Kedo, kedo pa sta ta dva, Ta neustrašena moža, Ki blagor s sabo nosita, Po jadni zemlji trosita? . Meniha ganjena oči Upreta v nju, ki sred’ ljudi Sred’ ravnega polja stojita In z množico Boga slavita, čim več ko brat obraza bleda Na širnem polju tamkaj gleda, Tem več, tem več se njemu zdi, Da z bratom svojim tam stoji... Gospod, gospod, to prst je tvoj, Každč za vero nama v boj! Služabnika nevredna dva Izvolil si vladar sveta. O hvala, hvala ti zatd! Neskončna tvoja je dobrota Skrivnostna, Bog, so tvoja pota, In vse je tebi, vse lehko! O Bog, o Bog, daj nama moč, Da se ničesa ne zbojiva, Dostojno tebe, Bog, učiva, Preženeva temote noč! 't* Da vsi narodi, vse zemlje Le tebe, večni Bog časte. O Bog, o Bog, pri naju bodi, Po težkem poti naju vodi; Poživljaj nama ti moči, Da šibki duh ne omedli. Podeli nama blagoslov, Podeli ga, vladar svetov! Tako meniha trepetaje Molila sta na tleh klecaj e, ^enil Simon Gregorčič ml. — IV. Članek: ,0 baltiških Slovanih in Lužičanih'. Spisal Simon Gregorčič ml. 6. in 7. — I. .Stara Romanka', poljski spisala E. Orzeszkova, poslovenil Vekoslav Benkovič. 8. — I. „Mali Zlatko', češki spisal Jos. D. Konrad, poslovenil Vekoslav Benkovič. — II. .Pogumnim Bog pomaga', ruski spisal P. N. Polevoj, poslovenil J. J. Kogej. — III. a) .Materne solze', bi .Pesem obsojencev', pesmi, ruski zložil Nekrasov; poslovenil Iv. Vesel-Vesnin ; c) .Slovan jsern', češka pesem. 8. - I. .Žalostna svatba', poljski spisala Valerija Morzkovvska, poslov. Pohorski — II. »Kako sem izpovedoval Turke', češki spisal Jos Holeček, poslovenil f Fran Gestrin. 10. — 1 ,Osvela“. Češki spisal Dragotin Sabina, poslovenil Radoslav Knaflič. — II. .Stric Martinek', češki spisala Gabrijela Preissova, poslovenil t Fran Gestrin. 11. 12. 13. in I*. — Odiseja, povest slovenski mladini, prosto po Homerju spisal Andrej Kragelj. 15. — I. , Kjer je ljubezen, tam je Bog', ruski spisal grof Leo Tolstoj, poslovenil Ad. Pahor. — II. .Rakvar' (Grobovščik), ruski spisal A. S. Puškin, poslovenil J. K-j. — III. .Božena', poslovenil iz češčine Rn^. 16. — I. .Turopoljski top', hrvaški spisal August Senoa, poslovenil Peter Medvešček. — II. .Dvoboj', češki spisal Svalopluk čech, poslovenil J. M. Frankovski. 17. — Izbrani spisi Vaclava Kosmaka. I. — Poslovenil I. M. 1 Tankovski in Rhy. 18. — Izbrani spisi Vaclava Kosmaka II. — 19. — .Pošasti”. češki spisal V. Beneš - Trebizsky, poslovenil Z. Ž. Trbojski. 20. 21. 22 in 23. -— .Zaobljuba'. Hrvaški spisal Ferd. Becič, poslovenil Pet. Medvešček. — .Štiri dni“, ruski spisal V. M. Garšin. 24. — I. .Čarovnica", srbski spisal Velja M. Miljkovič, poslovenil Ivan Sivec. II. .Tri smrti”, pripovedka grofa L. N. Tolstega, poslovenil Podravski. 25. — Narodne pripovedke v Soških planinah, zbral in napisal A. G. 1. 26. — I. .Lotarijka”, hrvaški spisal Večeslav Novak.—II. .Izgubljeni sin”. Iz srbskega .Putnika” 1. 1862. — III. .Mrtvaška srajca”. Iz srbščine po F. Oberkneževiču v .Putniku" 1. 1862. — Vse tri j poslovenil Simon Gregorčič ml. 27. — .Preskušnja in rešitev” ali .Doma najbolje", češki spisal X. Čekal, poslovenil Simon Gregorčič hil. 28. — Petdesetletnica Simona Gregorčiča. Drugo izdanje. 29. — Narodne pripovedke v Soških planinah, zbral in napisal A. G. II. 30. — Iz spisov Pavline Pajkove. 31. — Slike iz Prage, — češki spisal E. Herold, poslovenil Jos. Faganelj. 32. — 1. „No bodimo lipov les!”. Češki spisal Fr. Pravda (Vojteh Hlinka), poslovenil Šimon Pomolov. — II. .Blazni goslar”, češki spisal Josip Kajetan Tyl, poslovenil A. Petrič., 33. — .Gardist”, češki spisal Alojzij Jirasek, posl. A. Benkovič. *34. I. „Abla“. II. ,0 nepravem času”, spisala Milena Mrazovič, poslovenila Minka V č. — III. „Iz sela”, spisal Ksaver-Šaudor Gjalski, poslovenil Kosec. 35. — .Gorjupa naša kupa”, poljski spisal Lucijan Tatomir (,Lu-bavva”), poslovenil S. Tugomil. — .Kazančiči”. Povest iz življenja Bošnjakov. Hrvatski spisal Ivan Lepušič, poslovenil Ivan Čestiimr 36. — ,V gradu in pod gradom”. Češki spisala Božena Nemčeva. Poslovenil Petrovič. 37. — .Goličevska L;zika“. Pripovedka, češki spisal Vitčzslav Halek. Posl. Anonym. »Olga Žilinska*. Slika iz borbe Slovakov za svoj narodni obstanek. Spisal Jan Janča. Poslovenil Pohorski. 38. in 39. — .Izbrane pesmi*. Zložil Anton Funtek. 40. .Materin blagoslov”. Igra v treh' dejanjih. Spisal Anton Klodič - Sabladoski. 41. — .Posavček”. Slika iz življenja v polpretekli dobi. Spisal Anton Sušnik. 42-43. I. .Smoilin”. Povest. Spisal Dobravec. - II. »Za negotovimi težnjami”. Va^ka povest. Slovaški spisala Ljudmila Podjavorinska, pofd*vefnl Anonvm. 44-45. Poezije. Zložil Josip Pagliaruzzi-Krilan. II. J