------   413   ------
Narodna pravlica.
Imela je mati sina. Pošiljala ga je pridno v šolo. Ko se je uže naučil pisati in brati, ga ni veselila več šola. Pošlje ga tedaj mati po svetu sreče iskat.
Ko mladeneč nekoliko časa po svetu gre, ga sreča nek gospod. Vpraša ga, kamo da gre, in kaj da iše po svetu? Mladeneč odgovori: „Mati so me poslali po svetu si službe iskat.44 — „Znaš li pisati in brati?44 ga na to vpraša gospod. — *Da!44 mu odgovori mladeneč. — „Tedaj te ne morem   v službo vzeti41  — de gospod   pa  gre  dalje.
Mladeneč je bil zvita glava, se spreobleče pri nekem beraču v beraško obleko in se tako poda na drugo pot, ki je ravno peljala sopet unemu gospodu naproti. Gospod sre-čaje mladenča, kterega ni več spoznal, vpraša sopet: „Kamo greš in kaj iščeš, mladeneč?" — „Podal sem se po svetu sreče iskat in bi rad kje kako službo dobil!" — zaverne mladeneč. — „Znaš li pisati in brati?" ga sopet vpraša gospod. — „Ne!" odgovori mladeneč. — „No, dobro! Pojdi tedaj z menoj. Dal ti bodem lahko delo, in če bodeš priden, te čaka veliko plačilo.
Kmalo prideta v temen gojzd. Ondi je stalo majhno poslopje, v poslopji pa hlev, v kterem sta bila osel in konj. Gospod, ki je bil copernik, ga pelja v izbo, kjer je bilo vse polno bukev, ter mu reče: „S teh bukev bodes vsak dan prah pobrisal in v hlevu konju vsak dan sena, oslu pa ovsa dal. Ves ostali čas je tvoj. Tu pa imaš meč, s kterim se lahko braniš, ako bi te utegnilo kaj nadleževati. Samo stori, kakor sem rekel.
Mladeneč obljubi vse natanko in zvesto spolnovati. Potem gospod odide.
Fant je pridno brisal bukve in konju dajal sena, oslu pa ovsa. Preteklo je tako pol leta in gospoda še ni bilo nazaj.
Nekega dne si misli mladeneč: „Zakaj bi ravno osel jedel zmiraj oves, in ne tudi konj! Da toraj oslu sena, konju pa ovsa." V tem hipu pa konj spregovori ter de: „Cemu meni oves daješ in ne oslu?" — ,/Zakaj bi pa ne zobal tudi ti ovsa, saj si konj! Le ga zobli, le!" — mu reče fant. Konj pa odgovori na to tako-le: „Hvala ti, mladeneč! hvala lepa, da tako usmiljeno ravnaš z menoj. Vedi, da si z menoj vred v oblasti copernikovi. Lahko rešiš sebe pa tudi mene iz njegovih rok. Daj mi trikrat ovsa, potem pa vzemi meč, kterega si prejel od gospoda, sedi na me, in jaz bodem dirjal s tabo odtod, kakor hitro bodem mogel.
Mladeneč pri teh besedah ostermi, vendar ne odlaša storiti, kar mu je konj veleval.
Dirjata sedaj dalječ in dalječ v sedmo deželo. Sedaj reče konj mladenču: ^Poglej, kdo za nama gre!" Mladeneč se ozre in zapazi onega gospoda, reče tedaj konju: ^Gospod, kterega sem služil, gre za nama!" — Nato de konj: „Naredi za herbtom proti njemu križ z mečem!" Mladeneč stori to, in oj čudo! mahoma nastane visoka in široka gora med copernikom in njima. V tem, ko gospod okoli gore pride, sta mu mladeneč in konj odnesla pete dalječ naprej.
Čez nekaj časa reče sopet konj: „PogIej, kdo za nama gre!" Mladeneč se ozre in vidi sopet gospoda. Pove sopet konju, da oni gospod, kterega je služil, gre za njima. — „Stori križ, kakor pervikrat!" de konj. Mladeneč stori kakor pervikrat, in lej! nastane sopet tako temna in gosta goša med copernikom in njima, da ni bil v stanu skozi priti. Na to jase urno mladeneč naprej. Prijezdi do potoka in dirja za njim. Konj ga vpraša: „Kaj vidiš za nama?" Mladeneč gleda in gleda nazaj, pa nikogar ne zagleda, toraj reče: ,?Ne vidim nikogar, samo v potoku plava velika žaba za nama!" — „Ta žaba je copernik. Pusti, naj priplava vštric naju, in kadar se bode jela po nama stegovati, odsekaj jej glavo z mečem." Mladeneč čaka, da žaba priplava in ko se jame  stegovati   po   njem, ji  odseka glavo.
Potem prijaše mladeneč do nekega lepega veličanskega grada. Konja priveze k drevesu in se poda v grad službe iskat. Gospod je bil vojskovodja. Vzel ga je za vertnarja v službo. Zapovedal mu je, da mora vert lepo cediti in pridno vertnariti, ves ostali čas je njegov. Na to se poda gospod na vojsko. Komaj odide iz doma, je šel tudi mladeneč k svojemu konjiču. Ta mu veli: „Sedi na me in pojdi skrivej za svojim gospodom na vojsko!"
Mladeneč stori tako. — V boji je prišel vojskovodja v sredo sovražnikov in uže se je nagnila zmaga na sovražnikovo  stran,   kar   prihiti   neznan   konj i k   na   pomoč  in
kamor mahne s svojim mečem, povsodi pade sto sovražnikov. Kmali so bili premagani. Potem pa zgine mladi konjik. — Tako je slo trikrat zaporedoma. Ko tretjikrat grajšak pride domii, pripoveduje, kako se je godilo v boji in kako hrabro se je obnašal nek neznan mlad junak. Nazadnje vpraša po novem vertnarju. Posli mu povejo, da je na vertu vse v najlepšem redu, da pa vertnar nekam hodi. Gospod ga pokliče pred se ter reče: „Cul sem, da nekam zahajaš, kadar mene doma ni, in vendar je vert, kakor sem ukazal. Kako je to? Povej mi!u ^Milostljivi gospod! ne zamerite, da sem Vam tekel v boj na pomoč, ki brez mene bi bili pogubljeni!" — odgovori serčno mladeneč. Sedaj je gospod spoznal, da je bil ta mladeneč tisti konjik, ki mu je življenje rešil in mu zmago dobil. Daroval mu je za to pol svojega premoženja in si ga za zeta vzel. Mladeneč gre sedaj tudi po svojega konja, pa ta mu veli, naj vzame meč pa naj mu glavo odseka. Mladenču se konj smili, vendar stori, kar mu je veleval. In glej! v tem hipu, ko glava pade na tla, stoji namesti konja pred njim vitez visoke postave. Sedaj pove vite« mladenču, da je bil začaran od onega copernika.
Kmalo potem  je bila poroka;   pirovali   so   v gradu   tri dni pa tri noči zelo veseli, pa jaz — nisem bil več zraven.
Vijanski Janko.
------    414    ------