Glasnik S.E.D. 41/1,2 2001, stran 41 Strokovni članek/1.04 TEMA Zvezda Delak Koželj ETIČNI VIDIKI ETNOLOGA V VARSTVENI DEJAVNOSTI S.C.D. ^ razmišljanju o tej tematiki meje vzpodbudila priprava debatnega gradiva in diskusija ob predstavitvi temeljnih načel e1nn}oške poklicne etike, ki naj bi opredelila moralno ustrezno delovanje etnologov nasploh. Oh tem delu so se izostrili - poleg Vsebinske dvojnosti etnologa, ki se ukvarja z bazičnimi raziskavami, in etnologa v varstveni dejavnosti - še posebno etični Problemi oziroma vprašanju, ki se ^Postavljajo ob delovanju etnologov konsenatorjev. dejstvo je, (ja sj tai(0 etnologija kakor konservatorstvo PHzadevata za kar najbolj ustrezen družbeni razvoj. radi njunih različnih temeljnih interesov in stališč, še Posebno v praktičnem delu načrtovanja in izvedbe "ovitvenih posegov, kljub enakim ciljem pogosto Pohaja do nepremostljivih konfliktov z lastniki dediščine. izhodišče moramo upoštevati pomembno . =°'°yitev, da se delo varstvenih organizacij odvija na javnosti in da bl,1j kat katero drugo dejavnost ocenjujejo in ji (ne) zaupajo. Njihova družbena vrednost v Premem razmerju s kakovostjo njihovih storitev. ahje intelektualna zmožnost in strokovno znanje ^ 110loga konservatorja sama po sebi ne zadostujeta, poniju dopolnjevati tudi etično vedenje na visoki ravni. ° drugi strani pa prihaja do vsebinske dvojnosti no oga, ki se ukvarja z bazičnimi raziskavami, in nr"h! V varslveni dejavnosti, ki poraja etične o lenie oziroma težko rešljiva vprašanja, pojavljajoča 0Sredrednem delu cmoI°gov konservatorjev. liudst "J:!.nMl°8a elnol°škegii preučevanja je raziskovanje nrnf ■ l!tUre in nači,lu živ'Jenia vseh socialnih in 0,esionalnih skupin na ravni sedanjosti in vsakdanjosti. Bistveni vidiki sodobne etnologije so zgodovinskost in razvojno gledanje na širšo kulturno problematiko. Strokovni interes etnologov ni več usmerjen samo na kulturne sestavine, temveč in predvsem na odnos raziskovanih skupin do sestavin v povezavi z vsakokratnim naravnim in grajenim okoljem. Bistvo etnološkega vidika pri raziskovanju nepremične kulturne dediščine je poleg odnosa človeka do obravnavane stavbe tudi raziskovanje vzrokov za njen nastanek, predelave, dograjevanja, rušenja in prestavitve. Iščemo pomen stavbe za okolico in tudi povratne vplive okolja (fizičnega in družbenega) nanjo v preteklosti in danes. Predvsem iz poznavanja načina, oblik gradnje, stanovanjske opreme in vseh ostalih zvrsti gospodarstva, družbenega in duhovnega življenja izluščimo spoznanja, ki označujejo njene lastnike, uporabnike, nosilce, udeležence itd. Varstvo kulturne dediščine je v najširšem smislu ustvarjanje smiselnih in ugodnih okoliščin za njeno ohranitev, ki se izvaja z rednim vzdrževanjem in ohranjanjem izvirnih dediščinskih vrednot ter pričevalnih prvin. V varstvo še zlasti uvrščamo preprečevaje posegov, s katerimi bi spremenili lastnost, vsebino, obliko, značaj ali neposredno okolje. To obsega konservatorstvo kot neposredno varstvo in še vsa dodatna prizadevanja, ki uresničujejo ohranitev stavbe kot dela gmotne zapuščine preteklosti, njeno pravilno vzdrževanje in uporabo kot kakovostnega dela sodobnega življenjskega okolja. Varstvena prizadevanja nadalje omogočajo tudi raziskovanje in ogled zapuščine. Ne nazadnje zagotavlja finančne in vse druge potrebne pogoje različnih dejavnosti za uresničitev njene poglavitne, kulturne funkcije. Varstvo je torej zbirni, najširši pojem, ki obsega tudi konservatorstvo in družbeni odziv nanj. Združuje vse aktivnosti, ki ohranjajo vso vredno gmotno zapuščino preteklosti, in jo omogoča pravilno rabiti. Konservatorstvo je interdisciplinarna stroka, ki temelji na rezultatih raziskovanja bazičnih ved, praktične naloge pa izvaja skupinsko, na podlagi aplikativnih raziskovalnih disciplin. Ravna se po načelih, ki jih določajo izkušnje, zakonska določila, mednarodni dogovori in priporočila. Tako lahko sledimo usmeritvam od najširše zasnovanih kulturnih pravic, opredeljenih v univerzalni deklaraciji Združenih narodov o človekovih TEMA Glasnik S.E.D. 41/1.2 2001, Siran 42 pravicah, do ratificiranih konvencij, deklaracij in listin, ki opredeljujejo najnujnejši okvir delovanja, ki ga vsaka država podpisnica razvije ustrezno svoji lastni varstveni doktrini, pogojem in potrebam. Poleg njihovega skupnega imenovalca, izpostavitve ključnega pomena dediščine kot skupnega spomina človeštva za razvoj posameznika in družbe kol celole, opozarjajo še posebno na pomen dostopnosti, nenadomestljivosti in avtentičnosti dediščine. Načela konscrvatorskih etičnih standardov pri posegih v spomeniške stavbe ne glede na posamezno zvrst, kar v zadnjem času v naši teoriji in praksi Ze presegamo, so naslednja: L Stanja, metode in gradiva, ki se v postopkih uporabljajo, je treba jasno dokumentirati. 2. Dokaze preteklosti je Ircba v celoti zabeležiti; ne smejo se uničili, ponaredili ali odstraniti. 3. Izvesti se smejo samo najnujnejši posegi, s preizkušenimi in nasploh ustreznimi gradivi in postopki. 4. Vsak poseg se mora podrediti estetski, zgodovinski in fizični celovitosti stavbe in njene neposredne okolice 5. Posegi morajo; • biti reverzibilni, povratni, če je le tehnično mogoče, oziroma ne smejo škodljivo delovati na prihodnje posege, če bi bili ti potrebni; ■ bili izvedljivi v etapah, če je le možno; - omogočali kasnejši dostop vsakemu definiranemu gradivu, ki je vgrajen v stavbo; - dopustili, da se ohrani največji možni obseg obstoječega gradiva; - uskladili dodatke, če so ti potrebni, v barvi, tonu, leksturi. obliki in gradivu, morajo pa se identificirati; ■ biti ustrezno izvedeni (posege naj izvajajo tehnični delavci, ki so ustrezno usposobljeni in imajo izkušnje). Pri določanju posegov v stavbe in ohmočja si stroka pomaga s tremi varstvenimi rcZimi, pri katerih je merilo za stopnjevanje strogosti reZima predvsem to, katere sestavine stavbe ali območja moramo obravnavati po konservatorskih načelih. Neformalno upošteva stroka tudi nenapisana etična merila, ki tako rekoč povzemajo člene zdravniške etike, opredeljene v "Ženevski zdravniški prisegi", ki temelji na starodavni "Hipokratovi prisegi". Bistvena načela te etike, ki jih lahko smiselno prenesemo na varstvena, so brezpogojno delovanje v prid spomeniških stavb, strokovna odgovornost le svoji stroki, skrb za čast svojega poklica in sodelavcev ter še posebno prepoved "evtanazije" v prid podaljšanja obstoja zavarovanih stavb z odstranjevanjem vzrokov in posledic degradacijskth procesov. Etnolog konservator je strokovni delavec v službi varstva kulturne dediščine. Zakonsko predpisane naloge so: - evidentiranje stavb in območij; - invcnlariziranje, dokumentiranje, izdelava topografij, vrednotenje, posredovanje podatkov v zbirni register dediščine, priprava strokovnih podlag za razglasitev stavb in območij kulturne dediščine za kulturni spomenik; - sodelovanje pri pripravi strokovnih zasnov za varstvo dediščine, ki so obvezne sestavine večnivojskih urbanistično-planskih dokumentov; - priprava kulturno-varstvenih mnenj ob postopku sprejemanja prostorskih dokumentov in kulturno-varstvenih pogojev ter soglasij za posege na nepremični dediščini in na zavarovanih območjih: - vključevanje v interdisciplinarne procese prenove: • vnašanje etnološkega vidika v interdisciplinarno proučevanje vseh zvrsti kulturnih spomenikov in kulturne dediščine; • priprava izhodišč za izdelavo konservatorskega programa; - vodenje spomeniško varstvenih akcij, s poudarkom na prenovi nepremične dediščine vsakdanjega življenja; - svetovanje imetnikom stavb kulturne dediščine oziroma kulturnih spomenikov glede rednega vzdrževanja in obnovitvenih posegov; - popularizacija varstva nepremične dediščine vsakdanjega življenja: • izvajanje raziskovalne dejavnosti in lastno izobraževanje: ■ mentorstvo in poučevanje; ■ spremljanje razvoja bazične in varstvene stroke. Ob navajanju nalog moramo opozorili, da je njihova izvedba pogosto odvisna od politične volje javnih oblasti (razlaščanje, sprejem planskih in izvedbenih dokumentov) ler interesov lastnikov stavb, ki so ovrednotene kol kulturna dediščina, oziroma spomenikov, kar še dodatno hromi konservatorski strokovni in osebnostni razvoj. Vse premalo se zavedamo, daje osrednja skrb etnologov konservatorjev posvečena delu z imetniki kulturnih spomenikov, kt jih s prepovedmi in posebnimi strokovnimi zahtevami v zvezi z. želenimi posegi omejujejo pri izvrševanju njihove lastninske pravice v vsakdanjem življenju in delu. Konservator dnevno usklajuje interese lastnika z javnim interesom, opredeljenim v varstvenih zahtevah, in ob preudarni preučitvi potrebnih metod in postopkov ter dokumentiranosti vseh faz dela odloča o najugodnejši rešitvi - sprejemljivi za obe strani. Ob upoštevanju moralno-etičnih načel, opredeljenih v predlogu dopolnjenega poklicnega etnološkega kodeksa in konservatorskih etičnih standardov, se etnolog konservator prej aü slej znajde v dokaj brezizhodnem stanju. Konflikti se pojavijo, ko želi slediti usmeritvam etnološke bazične znanstvene discipline - ta le pasivno beleži vse zanjo zanimive pojave - ki so pogostokrat za varstveno dejavnost nesprejemljivi (kot npr, neustrezne predelave, rušenja, novogradnje). Zahteve "aktivne" konservatorske stroke so pogostokrat represivne in nasprotujejo željam načrtovalcev razvoja ter lastnikov dediščine. Usklajevanje interesov varstvene stroke, načrtovalcev prostora in lastnikov je ena izmed ključnih in najtežje izvedljivih nalog v varstveni dejavnosti. Vzrokov za nasprotujoče si interese in ob njihovem reševanju nastale tudi moralno-etične konflikte, ki se porajajo etnologom konservatorjem. je kar nekaj. Ko' osrednje ocenjujemo preskromno poznavanje etnologije in konservatorstva s strani širše strokovne in laične javnosti, po drugi strani pa sposobnosti konservatorjev. Leti morajo v vsakdanjem delu čim ustrezneje premostiti in uskladiti načela obeh strok ter znova ■ Glasnik S.E.D. 41/1.2 200!. stran 43 TEMA 1E.D. Preverjali tudi svoje psihofizične sposobnosti v smislu Zmožnosti opravljanja zahtevnega iti nepredvidljivega varstvenega poklica. Vsekakor so za izboljšanje varstvene dejavnosti in Posredno tudi položaja etnologov konservalorjev v njej nujne in že večkrat opredeljene mnogovrstne izboljšave na strokovni, zakonodajni, davčno-kreditni in izvajalski ravni, ^uinosi usmeritve dodatnih strokovnih naporov konservalorjev v predstavitev interpretacije vsebinskih razsežnosti dediščine, zasnovanih na poglobljenih 'nterdisciplinarnih raziskavah ob stalni dok umen tiranosti stanja in ukrepov, naj ne izzveni kot r'tika. Vztrajati morajo pri komisijskem odločanju Slede pristopov obnovitvenih posegov in vsebine stavb javnosti namenjenega vsakršnega strokovnega dela. evarnost rutinskega dela ob obilici rednih zadolžitev l1