640
To in ono.
Šesti pesnik je D. Rathaus. Ta je najzmer-nejši izmed sodobnih ruskih lirikov. Prostora, odkritosrčnost in nenavadna blagozvočnost njegovih umotvorov so obrnile na-se pozornost čitateljev. Za osnovne motive njegovih „Stihotvorenij" služi mu neizčrpna radost in žalost, ki nastane iz Čiste ljubezni, ovita čestokrat s temno tugo. Njegovo najbolj sloveče delo je „Pir Petronija". Njegovo „Sobranje stihotvorenij" je izšlo lani v Petro-gradu ter stane   i   rubelj.
Sedmi pesnik je K. Fofanov, poet tajnosti in senc. Fofanov je nekoliko dekadent, nekoliko simbolist, sicer pa odličen pesnik. Njegove pesmi so ovite z nadzemeljsko meglo ter pogo-stoma nerazumljive umrljivim ljudem. Na sliki je videti še jako mlad ter doslej bržkone ni zbral v zbornik  „svojih udov'1.
Osmi pesnik je K. L d o v, pesnik nepojasnljivih občutkov. Ta je edini in najboljši naslednik A. Feta. V njegovih drobnih   pesmih,   prodirajočih  v dušo
in ogrevajočih srce, je razlito mnogo toplote in iskrenosti. Lani je Ldov izdal zvezek svojih pesmi z naslovom  „Otzvuki duši".
To poročilo zaključujem z besedami navedenega kritika Sementkovskega, ki pravi: „Iz povedanega se lahko prepričamo, da Če se govori o „preživelosti ritma" ali poezije, se sme to reči samo v tem smislu, da sodobni pesniki ne vedo ničesar več povedati, ali da ponavljajo samo to, kar je že itak znano. Ako pa vzamemo v roke dela takih pesnikov, kakor sta L e b e d e v in Afanasjev, ali takih, kakor sta M i n s k i j in Baljmont, najdemo pri vseh mile in blagoglasne proizvode, ki pričajo o njih poetični nadarjenosti ; toda umotvori podobne vrste kar tonejo v brezkončnih poizkusih, zaviti se v plašč nekega brezokusnega romantičnega veličja. To stremljenje je zlasti močno pri pesnikih tako imenovane nove šole, katera pa je, kakor smo se uverili, vendar-le zelo stara."                      i-\-a.
T
o in ono.
Družba sv. Mohorja je začela dne 18. septembra razpošiljati svoj letošnji družbeni dar. Vsak družbenik dobi sester o knjig, in sicer: 1. Zgodbe sv. pisma, VIII. snopič. — 2. Pamet in vera. I del. — 3. Za srečo! Povest. — 4. Umni kletar. — 5. Slovenske večernice 53. zvezek. — 6. Koledar za leto 1902. — Vsem udom skupaj se bode razposlalo 456.660 knjig. — Družba šteje letos 76.110 udov, to je 2486 udov manj, kakor lani. Udje se razdele po posameznih škofijah tako-le: Škofije:
1.  Goriška nadšk.    8.599 t. j.    11 manj kakor lani.
2.  Krška     .    .    .    6.208    „     160    „        „        „
3.  Lavantinska     . 23.771    „ 2.025    „        „        „
4.  Ljubljanska     . 29.587    „     519    „        „
5.  Tržaško-koper.   4.041    „      25 več      „       „
6.  Sekovska   .   .      598    „      34    „        „       „
7.  Somboteljska .      351    „        7    „        „        „
8.  Zagreb, nadšk.       479    „      66 manj     „       „
9.  Senjska ...      206    M        7    „        „       „
10.  Poreška .    .   .      136   „        6 več      „       „
11.  Djakovška .   .        65    „        3    „        »       »
12.  Bosniška    .   .      226    „      11 manj     „       „
13.  Videm, nadšk.       185    „        9    „        „       „
14.  Razni kraji    .      541    „      15 več       „       „
15.  Amerikanci     .      908    „    104    „        „       „
16.  Afrika in Azija       209    „     128    „        „        „ Udje bodo prejeli letos knjige po naslednji vrsti:
Amerika,  Afrika;   lavantiska,  krška,  ljubljanska, tržaška in goriška škofija ter razni kraji.
O novejših hrvaških pesnikih je prinesel ^Ljubljanski Zvon" iz peresa Milana Marjanovi ca v hrvaškem jeziku pisan članek, ki je med Hrvati zaradi svojih čudnih idej zbudil pomilovanje, kateremu je dal duška zagrebški „Vienac". Ta list pravi, da neče polemizirati z Jadnikom" Marjanovicem, ker je na Hrvaškem znano, „kakova je u njega sprema i sposobnost za kritičara i lite-rarnog historika." „Vienac" pravi, da g. Marjanovic, ;;zlosretni branitelj hrvatske ,moderne', traži utočišta za svoju mudrost u slovenskom listu, gdje lakše može svoje fraze o hrvatskim književnim prilikama prokriomčariti. Nekoji naši ,genijalni' modernistički pisci, koju su na sebe svratili pozornost moderni-stičkim vignetama i medju Slovencima proglasiše Marjanovica svojim Bjelinskim, i eto ga sada, da iz stupaca ljubljanskoga „Zvona" braci Slovencima premazava oči neistinama, ko je ne može u nas unovčiti." „Vienac" želi, da bi se Slovenci po tem spisu ne dali zapeljati, da napačno sodijo hrvaško književnost. Tu navajamo le glavne trditve „Vienčeve". — Marjanovic trdi, da se je hrvaška poezija „oso-bito u devedesetim godinama europejizirala i donijela par talenata prvoga reda", „da je postala krepša, sočnija i originalnija". „Vienac" pravi, da Marjanovic nima jasnega pojma o tem, kaj je krepost in originalnost v poeziji. „U čemu je bila poezija Šenoe, Badalica, Palmoviča i drugih njihovih sovremenika neeuropejska: možda po tom, što u njoj nema »plavili lilijana", „žuto-crvene magle, kilometričkih stihova  bez sroka, bez smisla i bez  poezije?" —