44 ponovile. Ne pustim pa si na pihovati mi- sli s skrbjo, da za mlade ne bo dela in da si ne bodo mogli ustvari ti družin, ker ne bodo socialno varni. Trudim se verjeti, da se za delovne vedno najde delo, za pogum ne prostor pod soncem in da je ljubezen nad vsem tem. »Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Lk 12, 23) In seveda – kaj pišete zdaj, kakšna je vaša prihodnja knjiga? Omenila sem že delo za odrasle, ki sem ga skoraj končala. Zdaj moram najti za- ložnika. Drugače pa sem v prvi polovici šolskega leta zelo zapo slena v šoli, saj s četrtim letnikom pri pravljam veliko uprizoritev, v kateri združujem vse de- lavnice, ki jih v pro gramu izvajamo. Za ta projekt nosim krovno odgovornost. Izberem, pri pravim besedilo, ki je naj- večkrat po vezano z maturo (letos bo to Bartolov Alamut, pomagam si z dramsko pri redbo Dušana Jovanovića), z dijaki oblikujem govorno podobo, režiram, usklajujem delo z drugimi mentorji, ki na svojih delavnicah pripravljajo li kovni, gibalni, glasbeni koncept upri zoritve, kar potem vgrajujem v celoto. Do pre- miere, ki bo februarja, torej ne bom kaj dosti napisala, samo kakšno kratko zgod- bo za revije. Potem ko se v šoli spet uti- rim v normalen ritem, pa se lotim nove mladinske snovi. Motiv se mi že dolgo plete po glavi, a ga še ni komur ne izdam. Petra Vidali Večer, 24. september 2016, str. 5 Vinko Möderndorfer: »LE PESNIKI IMAJO VIZIJO. SLEDIMO JIM!« (Foto: Robert Balen) V mnogih pesmih in pesmičicah (de- minutiv seveda ne zmanjšuje vredno- sti pesmi, kajne?) so reference na vaše velike pesniške in druge pred nike – od Kajetana Koviča do Gre gorja Strniše, slednjemu ste blizu v pesmi Nekoč je živel kamen. Kako je torej to s predniki, sodobniki, vzor niki pri zrelem pesniku, kot ste? Tudi filmske reference imate, Fellinija iz Amarcorda v pesmi Drevesni ljudje … Največja inspiracija za pesnika so drugi pesniki. Tako pesniki besede kot pe- sniki filma, slikarstva in kar je še po- dobnih lepih umetnosti. Dobra pesem je neprestano v dialogu z vso pesniško tradicijo. Pesniki nadaljuje mo tam, kjer so drugi pesniki končali. Tradicija, če jo zna pesnik vkomponi rati v svoje pesnje- nje, naredi pesem bogatejšo. Pri bralcu sproža nove asociacije, odpira mnoga nova vrata. Pesmi, ki ne komunicirajo s skupnim pesniškim vesoljem, so najbrž manj zanimive. Ko pa ste že načeli to temo, mislim, da ima pesem Nekoč je živel kamen več skupnega s Prešernovo pe smijo Kam. Če je to sploh pomembno. Vse mogoče ljubezni so v Pesmih in pe- smičicah, tudi ljubezen do besed. Pri vas je silovita, in čeprav smo bolj vajeni 45 stiske besed, je pri vas nikakor ni čutiti? Vse je povezljivo z vsem, vse objema in poljublja vse. Tudi starše nagovarjate z njimi, ne le majhnih in velikih otrok? Nekje sem prebral (ali pa sem si izmi slil): Svet je pesmi vreden. In v resnici tako tudi mislim in čutim. Svet je ena sama pesem, sestavljena iz neskonč nega šte- vila pesmi. Pesniki smo, tako se včasih počutim, samo posredniki med svetom in zapisom. Med svetom in besedami, ki poskušajo zapisati ob čutenje sveta. Se čudno sliši, kaj? Pa ni čudno. Res pa je tudi to, da je pesnik posebno bitje, ki lahko vidi v svetu vse te pesmi. Ta dar, da znaš v svetu prepoznati pesem, je re- dek. In ne traja večno. Zdaj se mi zdi, da sem se veli kokrat počutil tako, da so bile pesmi vsepovsod, vsepovsod sem jih na- šel in kar same so prihajale k meni. Pa se potem kdaj v življenju spet nisem po čutil tako. Svet je bil ploščat in v njem nisem prepoznal ničesar lepega. Pa so se oblaki spet razkadili … In to se izme njuje v nerazumljivem ritmu življenja. Kar se pa nagovora tiče: pesem nago varja vse. Nikoli nisem pisal pesmi za otroke ali pa za odrasle. Vedno sem pisal samo pesmi. Ne obstajajo pesmi za otroke. Obstajajo samo pesmi. Poezijo pišete vse svoje življenje, koliko ste se spreminjali v (ljube zenskem) raz- merju do nje skozi de setletja? Pred časom so mi prišle v roke pesmi, ki sem jih pisal kot gimnazijec. S stra- hom sem jih bral. Pričakoval sem, da bom naletel na obupno okorne verze … Pa začuda ni bilo tako. Jasno, da pesmi iz tistih časov niso bile odlične, bile so iskateljske; mladi pesnik je navdu- šeno odkrival formo, metafore, moč besede … Vendar vseeno je že v tistih pesmih moč prepoznati poseben, sicer še neizoblikovan pesniški glas, ki se v svoji osnovni tonaliteti vse do danes ni dosti spremenil. Kasneje, ko pesnik odrašča in dorašča, se navdušenju nad formo pridruži še vsebina. Hkrati z življenjem in zorenjem zori in dozo reva tudi pe- snikova pesem. Ampak glas ostaja isti. In nekakšna pesniška vizija, ki jo ima mlad pesnik. Tudi ta se ne spreminja. V resnici imajo samo pesniki vizijo. Sledimo jim! Z ilustratorko Suzi Bricelj sta vzpo- stavila redko sinergijo, vajini backi in packe …, njene vizualizacije dolg časa ali sanj ali drevesnih ljudi … so izjemen kontrapunkt verzom. Kot bi ilustracija vzpostavila »smiselni red« in poenotila raznorodnost knjige? Knjiga Pesmi in pesmičice ni razno- rodna. Ne more biti raznorodna. Pre veva jo isti žar, čuti se isti pesniški zamah, ista pesniška energija, isti pe sniški svet. Pe- smi je končno napisal isti pesnik. Čeprav so pesmi nastale v nekaj letih, izpričujejo zelo poenoten svet, to že moram pripom- niti. Jasno pa je, da sta kolorit in figu- ralika odlične ilustratorke Suzi Bricelj knjigo nare dila še za posebno bralsko doživetje. Vse to vrhunska ilustracija pač naredi. Vendar: na začetku je bila pesem, ki je inspirirala ilustracijo. Brez pesmi ne bi bilo ilustracije. Ilustracija pesem vi zualizira, bralcu sugerira domišljijski svet. Zakaj ne? Ampak, o tem sem pre- pričan, za sprožitev bralčevega vizual- nega doživljanja je vedno dovolj samo pesem. Sva pa s Suzi odlično sodelova- la. Res je izvrstna umetnica. Ilustracije so njeno doživljanje, njeno branje moje poezije, ki mi veliko pomeni. Ste se bali banalizacije, pretiranega rimanja? Z igrivimi zasuki in asocia- cijami vedno znova presenetite. Nisem se bal banalizacije in preti ranega rimanja. Zelo redka pesem namreč na- stane brez popravkov. Vseh teh banaliza- cij in pretiranega rimanja, kot pravite, se pesnik znebi kasneje, ko pesem obdeluje in prede luje in pili in pili, kot da je kak- šen pi limojster. Prav zadnjič sem brskal 46 po računalniku, kjer hranim vse verzi je posameznih pesmi. Pesem, ki ima samo tri vrstice, je na začetku imela štiri kitice pa potem dve pa spet tri …, da bi na kon- cu, čez kakšno leto, nena doma pravilno zazvenela v treh vrsti cah. Med potjo obdelave in dodelave se pesem otrese vsega odvečnega. Z mladinsko književnostjo ste si zelo na ti. Je to v vašem značaju, da ste ne nehno v stiku z mladimi bralci? Kot sem že večkrat rekel: ne obstaja- jo mladinska, otroška, ženska, moška književnost. Obstaja samo književ nost. Zame je Dahl dober književnik. Beremo ga vsi. Tudi Piko Nogavičko beremo vsi. V vseh življenjskih ob dobjih. Ko pišem, ne pišem zato, da bi napisal mladinsko zgodbo. Pišem zato, da bi napisal zgod- bo. Res pa je, in to je strašno dragoceno, da so mladi bralci direktni, odkritosrčni, navduše ni, niso lažnivo kritični, ne dela- jo se pametne, v zgodbi ne iščejo najprej napak, čeprav jih vidijo bolj kot od rasli bralci, zgodbi se veliko bolj ču stveno prepustijo … Včasih se čudim, kako zelo se človek spremeni, ko neha biti otrok, ko vstopi v tako imenovani svet odraslih. Kaj je narobe s svetom, kaj je narobe z nami, kakšno húdo na redimo našim otro- kom, da postanejo takšni grozni odrasli, kot smo sami, se kar naprej sprašujem. No, kakorkoli že … Srečanje z mladimi, odkritosrčnimi bralci, je za nekoga, ki piše zgodbe, iz jemno dragoceno dožive- tje. Dožive tje neposrednosti in iskreno- sti. Sicer pa, ko pišem, se ne ukvarjam toliko z mladimi. Morda bolj s tem, da se po skušam spomniti in se preseliti nazaj v trenutke svoje mladosti, ko sem bil še neposreden, čist, naiven in sem mislil, da je svet dober. S pisanjem poskušam od- kriti skrivnost. Vsaka mladost je namreč velika skrivnost. Tudi moja. Poskušam jo spet najti. Skozi pesmi. Skozi pesmičice. Skozi zgodbe. Intimizem je bil v davnih letih pri nas malodane prepovedan. Ko je Ada Škerl prva med vsemi objavila intimistično zbirko Senca v srcu, so jo zatrli. Potem so prišli četveričar ji – Zlobec, Pavček, Menart, Kovič – in postal je norma. Kaj pravite? Ne vem, kako je bilo takrat. Vem pa, in o tem sem prepričan, da pesnice Ade Škerl in njene poezije ni mogel nihče ne uničiti ne zatreti. Njena po ezija živi, medtem ko za mnoge poli tične akterje, za mnogo funkcionarje in ideologe, pa tudi za kramparske pe snike, že dolgo ne vemo več. Kar pa se poezije tiče: vedno je bila zapisana in timizmu. Pesnjenje je intimno poče tje. Res pa je tudi to, da poezija ni samo ljubezenska lirika. Tako kot je narobe, da so bili v petdesetih letih prepričani, da je treba pesniti angažira- no, lopatar sko, da je treba poveličevati delavski razred, družbene spremembe itd., tako je tudi slabo, da poezija v dana- šnjem času vse premalo vidi stiske ljudi, vse prevelikokrat se sodobni pesniki ob našajo, kot da v svetu ni bolečine, ni krivic, ni nemoči … Poezija, ki so jo kdaj pa kdaj tudi prisilili, da je bila družbeno koristna, je prav tako slaba, kot je lahko slaba poezija, ki sredi kr vavečega sveta vidi samo rdečino vr tnice. Brez dvoma je bilo za poezijo slabo, kadar se je politika poskušala vtikati v njeno bistvo, vendar ji to ni nikoli zares škodilo. Poezija je vedno preži vela. Vme- šavanje politike jo je nare dilo celo trpež- nejšo, močnejšo, bolj iskateljsko. Tako da se mi minuli časi, z vsem svojim poli- tično ideološkim na siljem, sploh ne zdijo tako zelo proble matični. Vsaj ukvarjali so se s kulturo, ji nagajali, jo spotikali, jo zatirali ali lažno poveličevali …, kar je govorilo o tem, da se je poezija tako imenovanim voditeljem naroda zdela pomemb no dejstvo družbe. In tudi ljudje so jo razumeli tako. Veliko bolj nevaren se mi zdi čas, v katerem živimo danes. To je čas vase zagledanih, samozado stnih 47 in demokratično izvoljenih po balinov, ki jim je vseeno za poezijo, za kulturo, za umetnost. Takoj ko se pri komolčijo na oblast, porinejo kultu ro in poezijo na obrobje življenja. Nič razen osebnih in strankarskih kori sti jim ni pomemb- no, ničemur ne pri sluhnejo, nič jih ne vznemiri, ničesar ne razumejo in nočejo razumeti v svoji neskončni hlapčevski omejenosti. To stanje načrtne in popolne ignorance je strašnejše kot ideološka cenzura. Ko bodo kulturo, poezijo, jezik, ume tnost popolnoma porinili na obro bje, bo ta tisočletni narod izumrl. Že umira. Že odhaja. Novodobni global ni voditelji so svet ustrojili tako, da se ne sliši niče- sar več, zgolj hrup trgovin skih centrov in trušč cenene zabave, v katero hočejo stlačiti prav vse, kar je še nedavno bila kultura. Za novo komponirane slovenske voditelje je tako kultura zgolj zabava in zabavnja štvo. In tudi velika večina ljudi, kar se mi zdi najstrašnejše, misli podob no. Za večino slovenceljnov, kot nas je enkrat za vedno lucidno označila pe snica, so ustvarjalci nekoristni paraziti in zajedavci. Kapitalska pamet bi rada iz poezije in lepote naredila trgovski spek- takel. Celo iz podelitve literarnih nagrad bi radi naredili televizijski re sničnostni šov pričakovanja, zavisti in tekmovanja. Ker narcisoidno sodeluje mo v tem, vsi skupaj izgubljamo bitko. Bojim se, da za vedno. Melita Forstnerič Hajnšek Večer, 24. september 2016, str. 6 Aleš Šteger: »NUJA PO ANGAŽIRANIH KURENTIH« (Foto: Marko Vanovšek) Kurent je vaš prvenec za otroke. Kako to, da tako – razmeroma pozno – po osmih pesniških zbirkah, treh proznih knjigah in esejih? Po navadi je proces obraten in so zgodnja dela mladinska. Uredniki so me v preteklosti pogo sto nagovarjali, naj napišem kaj za otroke. Pa se mi je to zmeraj zdel neki povsem drug kozmos s svojimi zakoni tostmi obr- ti. Potem pa se mi je zgodil Kurent kot muzikal za lutkovno gleda lišče. Zgodil v smislu, da me je prite gnilo sodobno oblikovanje mitoloških likov, kot sem ga srečal pri angleškem pesniku Tedu Hughesu, predvsem v njegovi knjigi za otroke The Iron Man. Obenem je nemški režiser Peter Zach pričel snemati doku- mentarni film Brezmejno. Med drugim je v pustnem času šel na Ptuj in posnel tamkajšnje rajanje. Ko sem pregledo- val grobi ma terial, sem se zaustavil ob postapoka liptičnih podobah kurentov, ki so jih izdelali učenci srednje elektrošole.