ACTA Hí.STRIAE I. UDK/UDC: 949.713 Istra:352/354:323.1 949.712-15:352/354:323.1 MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA Bogo GRAFENAUER dr. phii., univerzitetni prof. v pokoju, član SAZU, 61000 Ljubljana, Murni kov a 18, SLO doti. in filosofía, prof. ordinario in pensione, membro SAZU, 61000 Lubiana, Murnikova IS, SLO Glede na različne mile, ki se kažejo v zvezi z mejo v Istri in njenim položajem po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške tako v slovenski kot hrvaški pa tudi manjšinski publicistiki, skuša avtor demitologmrati več za te spore bistvenih vprašanj: L Vprašanje štetij in njihove metode; 2. Nastanek slovensko-hrvaške etnične meje in njenega spoznanja; 3. Vprašanje istrske "enotnosti" v luči zgodovine; 4. Prirodnopravne temelje hrvaško­slovenske meje v Istri; 5. Nastanek današnjih mej z Italijo in Hrvaško. Besedilo ponazarja večje število zgodovinskih zemljevidov o jezikovnem in etničnem stanju v Istri ter o njeni upravni razdelitvi od poznega srednjega veka naprej. Izvori različni, pa vsi enako "bosi" Že pred poldrugim letom sem se oglasil z zavrnitvijo različnih neutemeljenih mitov o Istri - tedaj največ v zvezi s samovoljnimi trditvami o zgodovinskih podlagah meje med Slovenijo in Hrvaško v severni Istri m zoper nje - pa hkrati tudi z razlago nastanka razmejitve med Italijo in Jugoslavijo v pogajanjih in pogodbah med 1945 in 1954 in z etničnimi podlagami te razmejitve ("istrske zdrahe" v Nedeljskem dnevniku 16.9., 23.9., 30.9. in 7,10.1990). Zal to ni veliko pomagalo, kvečjemu je ob tem nastal celo brezumen izmišljen očitek (nekega Andreja Razdriha v dvakrat objavljenem pismu bralca), da sem "pred mnogimi leti botroval znameniti zaltoličbi meja med Slovenijo in Hrvaško v Istri", s Čimer pa leta 1944, ko sej e o tem odločalo, res nisem niti mogel imeti nobene zveze. Pa kaj, ko je papir tako potrpežljiv, da lahko napišeš vse, kar hočeš; uredniki pa tudi mislijo: večja ko je neumnost, ki jo objavljam, boljša bo reklama za časnik! In to je pač pomembneje kot odgovornost urednika za zanesljivost vsebine (ali celo za spodobnost in nežaijivost oblike, kar celo po običajni kazenski zakonodaji v svetu spada med dolžnosti odgovornih urednikov - v naši anarhiji pa spada menda ta dolžnost kar med kršenje demokracije!). In tako je v imenu "demokratičnosti" pisanja znak svobode pravice do vsakršnega poneumljanja ljudstva in njegovega hujskanja. In tako gredo stvari mirno naprej ne samo pri bajkah o Venetih, marveč tudi z mitologijo o Istri. Pa ne le pri nas, tudi pri obeh naših sosedih. Vsi pisarji so pač ACTAHiSTRIAEI. BogoGRAFENAUER: MiTt O "!STRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 prepričani, da se ponavljanje neresnice vsaj za propagando splača ("Vselej nekaj ostane"! - nekaj jih bo pa le verjelo.) Tako je pri Slovencih celo prof. Stane Južnič v Novi dobi 25.9.1991 postavil vprašanje, ali ne bi "po zgodovinskem pravu morala celotna Istra... pripasti Sloveniji kot dedinji dežele Kranjske", čeprav je vendar priznal nekaj pravic tudi Hrvatom, predvsem pa opozoril na nevarnost teženj dela Italijanov kot beneških dedičev. Po tem Južničevem razmišljanju pa sej e 12. oktobra v sobotni prilogi Dela (!) znašlo "odprto pismo" kardinalu Kuhariču, v katerem je neki Polde Oblak natresel toliko in tako strašnih neresnic (rekel bi laži, pa kaj, če je res tako neveden, da verjame vanje?) o Istri, da ga je kar nemogoče preseči (da "ni bila zadnjih 1000 let nikdar hrvaško ozemlje", o "slovenski Reki", o "Sloveniji" pred 1848, o oblasti madžarske krone nad "vsemi drugimi hrvaškimi deželami" razen Istre in tako naprej in temu podobno). Že teden dni pozneje (19.10.1991) je Kajetan Gantar ogorčen zapisal, daj e zanj Oblakovo pisanje "ogabno, bedno, podlo mrhovinarstvo", Tone Poljšak je ob njem uporabi! izrek "Blagor ubogim na duhu...", Živojin Prosenc pa presodil, da "presega meje dobrega okusa" in da oe «streza niti "morali običajnih vaških pretepačev". To je sicer utišalo javne izlive brezumnih skraj­nežev, toda v vrsti člankov, ki si jih je naročilo Delo (!) o slovensko-hrvaški meji (i-V!, 27.11. do 4.12.1991) in bi jih bilo treba na več mestih popravljati in dopolnjevati, sta najbolj problematična spet prva dva, delo Branka Šuligoja, o Istri, s ponavljanjem trditev o "barantanju slovenskih in hrvatskih politikov" po vojni okrog meje v Istri, Čeprav je bila tedaj že na voljo podrobna obravnava tega vprašanja s strani pokojnega Franceta Ostanka v prvem letniku Annales (1991, 213-222) izdelana na prošnjo A. Melika v 1. 1956/57. Razhajanja s Hrvati glede Istre niso bila šele iz tega časa. Po kapitulaciji Italije je ZAVNOH (20.9.1943) prišteval k "hrvatskim krajem" preprosto (vso) "Istro" in jo v tem smislu hkrati z drugimi po Italiji anektiranimi deli pridružil "matici zemlji - Hrvatskoj", medtem ko je vrhovni plenum OF (16.9.1943) razglasil pridružitev Sloveniji za "Slo­vensko primorje". Ostanek je našel akte s poročili, daj e bilo res kmalu (že do februarja 1944) z dogovori vodstev hrvaških in slovenskih partizanskih političnih organizacij treba razmejiti hrvaško in slovensko območje (po črti Dragonja-Topolovec-Pregara-Crnicain nato Obrov-Rupa), pri čemer so Hrvati hoteli sprva seči še dlje proti severu, a jih je prebivalstvo zavračalo. Gotovo je po vojski zbujalo hudo kri, ker se je Istra v praksi vsakdana gospodarska močno naslonila na Slovenijo - ne glede na pravno ureditev. In tako je živelo pri nekaterih ljudeh na Hrvaškem (zlasti pri Istranih v Zagrebu) nekako obžalovanje, da Istra ni ostala združena in vsa pri Hrvaški: sam sem po 1950. nekajkrat naletel na takšna stališča in odgovarjal nanja, da Jugoslavija ni sestavljena iz nekdanjih "kronovin" in zlasti ne tako kratkotrajnih, kot je Istra 19. stoletja, marveč iz narodov, ki so se združili v njej - torej se stare dežele morajo razdeliti po narodnostnih mejah. ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: M !TI O "ISTRt" IN RKNIC A ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 Ob tem navadno prikritim ozadjem, ki pa vendar ni nikdar povsem ugasniio (spomnimo se na ponavljanje sporov okrog počitniških hišic in prikolic v različnih istrskih občinah), današnja povzdignjena razprava v hrvaških časnikih ne more presene­čati. Sprožila se je ob novem urejanju meje po oktobrski realizaciji osamosvojitve (sicer le s sklicevanjem na že stare članke Nedeljskega dnevnika iz poletja 1990 - pri čemer so spregledali mojo polemiko zoper nje!) gotovo tudi zaradi govoric in časniških polemik o načenjanju teh stvari med Kučanom in Tudmanom (kar sej e izkazalo kot neutemeljeno hrvaško ugibanje) in seveda zaradi signalov v Južničevem članku in Oblakovi pisanji (Nedeljni vjesmk, 17.11.1991). Oba Šuligojeva članka (27.-28.11.) v okviru očitno naročene serije v Delu pasta izzvala ploho odgovorov in replik (8.-13.12.1991: Večernji list, Nedeljnji vjesnik, Globus in Hrvatski glasnik, pa morda še kje). Kot Šuligojevo razpravljanje so ti članki večinoma bolj stvarni in nakazujejo resnejša odprta vprašanja (slovenska pot do odprtega morja, problem ribarjenja ob istrski obali, hrvaški privilegi­rani koridor do Trsta in Avstrije in podobno). Včasih se kažejo seveda tudi nakazovanja želja po kakih spremembah meja. Frav s tem pa se povezujejo tudi kakšni neresnični miti, npr. da.je bilo območje nekdaj piranskih katastrskih občin Savudrija in Kaštel "uvijek čisto hrvatski kraj" ali da sta vasi (prav katastrski občini) Topolovac in Gradina "i druga o kojima živi hrvatsko pučanstvo ... uvijek bila pod hrvatskim suverenitetom" (!, to ozemlje do 1945 nikdar ni bilo v okviru hrvatske države; M. Majstorovič, Glasnik, str.20), pa da je nastala slovensko-hrvaška meja 1947 ali 1954, kar tudi ni resnično. In končno so tu še tretji miti, ki se kažejo kot ozadje teženj italijanske manjšine v Istri. V imenu "istrske regije" - vehementne zahteve Unije Italijanov, češ daj e bila Istra vselej zgodovinska in kulturna celota - sta se že leta 1990 oglašala brata Avrelij in Franco Juri na način, ki je bil med sprožile! nastanka mojih tedanjih člankov o "Istrskih ; zdrahah". Osamosvojitev Slovenije in Hrvaške, ki j e postavila italijansko manjšino gotovo pred nova vprašanja, je zahteve Unije še zaostrila (vse do zahteve po tripartitnem memorandomu pred 15. januarjem), pri naspa seje v tej publicistiki oglašal zlasti Franco Juri. Za označbo mitov manjšinskih zahtev bom uporabil kar različna stališča iz njegovih člankov, V Delu (5.12.1991) imenuje južno mejo občine Piran, ki je obstajala do 1944 (po partizanskem dogovoru) oz. 1945 (formalno) kot "srednjeveško katastrsko mejo"; etnični strukturi po štetju 1910 z ironično omembo želi vzeti vsakršen pomen; s karakteristiko hrvaško-slovenske državne meje kot "nesmotrne razpoke" zanika uteme­ljenost te razmejitve, čeprav priznava dvojno suverenost novih držav nad Istro (le da ne vemo, kako); sprejema trditev bujskega župana, da je bila po vojni s spremembo toka Dragonje spremenjena tudi hrvaško-slovenska meja; trdi, daj e ob nesmiselnih zahtevah nekaterih slovenskih zagnancev (npr. Jelinčičeve "stranke") uradna Ljubljana "molčala in nekaj jecljala", čeprav je bilo stališče slovenske politike o ustaljenosti meje v Istri večkrat povedano (tudi s strani zunanjega ministra!) in čeprav je slovenska znanost publicistiko jasno in ostro zavrnila. Seveda tudi "regionaliste"! Skupaj z Darijem Marušičem je s slepo zbirko podatkov iz avstrijskih štetij skušal vzeti tem štetjem vsako ACTA HfSTRäAE L Bogo G RAPEN AUER: MITI 0 "fSTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 vrednost za presojo etničnih razmerij v deželi (Delo, 14.12.1991). V člankih v časopisu GEA pa je vnovič obnavljal mit o večno mešanem prebivalstvu v Istri in o njeni kulturni in zgodovinski enotnosti, pa spet kazal - ob statističnih "podatkih" o njenem propadanju - svojo nespretnost z zamenjavo podatkov o krajih in katastrskih občinah. Tako se kaže vprašanje današnje slovensko-hrvaške istrske meje in hkrati političnih spopadov okrog nje (čeprav želimo vsi, da bi bila čira "nižja" ne le zaradi italijanske manjšine, temveč tudi zaradi sožitja Slovencev in Hrvatov) kot splet vrste vprašanj: <> metode in vrednosti štetij kot meril etnične strukture Istre, posebej še štetja iz 1.1910; nastanek slovensko-hrvaške etnične meje kot izhodišča današnje meje med repu­ blikama in njenega pomena ne glede na vlogo manjšine; ^ mit o istrski "enotnosti" (teritorialni in družbeno-lculturni) v luči zgodovinske resničnosti; O- prirodno-pravne podlage razmejitve: skenjeno etnično ozemlje - zvezano seveda s priznanjem vseh potrebnih pravic in posebnih olajšav za življenje italijanske manjšine; <> nastanek hrvaško-slovenske meje v Istri od 1944 do 1956 v luči zgodovinske resničnosti in stari temelji te meje. Na histerične zahteve istrskih izseljencev na drugi strani meje se ne bom posebej oziral, saj ne gre pri tem za nič stvarnega, kar z naštetimi vprašanji ne bi bilo zajeto, hkrati pa je italijanska politika (npr. Flaminio Piccoli) že večkrat sama modro izrazila obsodbo teh zahtev in njihovega "utemeljevanja". Vprašanje štetij in njihove metode Franco Juri in Dario Marušič izbirata statistične podatke brez posebnega premišlj anja (za 1880 Bačvo in Baderno, za 1910 Fažano) s preprostim navajanjem skrivnostnega števila "Slovencev"; sprašujeta se, zakaj do 1945. v Peroju niso navedeni Črnogorci ali Srbi in kako je v Kosfrčanih (pravilno v katastrski občini Brdo!) z istrskimi Romuni in podobno (vse posneto po Rogličevem Cadastre national de 1'istrie iz 1.1946). Podatke štetij pa je mogoče razumeti le z njihovimi merili. Avstrijska štetja so uporabljala za razlikovanja narodov le "občevalni jezik" - torej po 1880 srbohrvatski jezik brez razlikovanja Hrvatov, Srbov in Črnogorcev itd. Od tega jezika je med slovanskimi v Istri razlikovala le slovenskega. Prav v zvezi s tem pa se je pojavila v Istri vrsta vprašanj, zvezanih s političnimi manipulacijami z italijanske strani (prim. E. Brix, Die Umgan­gssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation, 1982, za Istro str. 209-224, 443 in 470-471). Ob ugotavljanju etnične strukture so se ob različnih štetjih seveda kazale tudi različne nejasnosti ali manipulacije. Pri prvem štetju z upoštevanjem "jezika" (1846 - Czoernig) ni jasno, zaradi česa so nekateri uradi navajali za prebivalstvo srbski in drugi hrvaški jezik; stvar je znana pač le iz Czoernigovega povzetka, kini (tako ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFHHAUER: Mil i 0 "!STRT IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 kažejo podatki o Koroški, ki jih je mogoče preveriti po prepisih v zapuščini Petra Kozlerja) v presojah in povzemanju podatkov o jeziku povsem zanesljiv. Od 1880 do 1910 je bilo pri avstrijskih štetjih v veljavi merilo "občevalnega jezika" (Umgangssprache). Ta termin se je dal razlagati na različne načine, ker je šlo po zakonskem besedilu za jezik, ki sega oseba "poslužuje v navadnem občevanju", vendar je pomenilo to razliko od "družinskega" ali "materinskega" jezika. Po splošnem mnenju, o katerem sem pisal večkrat v zvezi z razmerami na Koroškem (najbolj strnjeno v razpravi o Teoriji in praksi ljudskih štetij na Koroškem od srede 19. stol. do konca 1970, v Historijskem zborniku 29-30, 1976-1977, 549-565, z navedbo druge literature), je opredelitev "občevalnega jezika" kot jezika, ki se uporablja v javnosti, zlorabljana v avstrijskih razmerah za prikrivanje resničnega etničnega stanja v pokrajinah z neenotno narodnostno sestavo s strani tistega naroda, ki je bil premočen v političnem pogledu in "starejši" po svoji kulturni (šolski, literarni, čas niš ki itd.) uveljavljenosti v vsakdanjem življenju. V Istri so bili to seveda Italijani. lateiferenca med to oblastjo in med naraščajočim upiranjem narodov, ki so zoper to nadvlado uveljavljali svojo samostojno pristno kulturno in politično voljo pri volitvah, se je izražala tudi v spremenljivosti rezultatov štetij: v vsej Istri je bilo govorcev italijanskega in romanskega ("ladinskega") jezika leta 1880 40,2 odstotka, 1890 38,7 odstotka, 1900 42,58 in 1910 38,15 odstotka - ustrezne razlike se najdejo zlasti pri srbo-lirvašklh govorcih. Brixova preiskava, ki se opira tudi na arhivske vire (različne pritožbe, uradna mnenja itd.) kaže, da so skušale v Istri italijanske oblasti in stranke v različnih okrajih slabiti moč hrvaške strani s podpiranjem drugačnih jezikovnih oprede­litev ("ilirski", "slovenski" ali "istrski" jezik iti podobno), seveda pa - kjer je bilo mogoče - z različnimi tehnikami Števnih komisij povečati število prijav italijansko govorečih (o takih nastopih števnih komisaijev so se pritoževali prebivalci Škofij, Pobegov in Berto­kov pri Kopru 1.1910). V tej luči so številke, kijih navajata Juri in Marušič, le nepomembno paberkovanje. Le Fažana pri Pulju 1910 (z nerclevantnim slovenskim deležem 7,7%) pomeni osamljen primer, ki ga ni mogoče razložiti samo s statističnimi podatki, čeprav je po Brixu prav v tem času v Pulju prišlo do deformacije podobe jezikovnega stanja pri štetju z vplivi italijanskih števnih komisaijev. Povsem drugače pa je bilo 1880 v okraju Poreč z Bačvo in Baderno: Tu je Slo z ene strani za pet teritorialno zvezanih katastrskih občin (Bačva, Sv. Ivan od Šterne, Brig, Baderna in Žbandaj), kjer naj bi bilo le 1880 od 30 do 87% prebivalcev slovenskega občevalnega jezika, od 1890 pa jih zamenjajo srbohrvaški govorci; pa še v 11 katastrskih občinah poreškega okraja so - sicer le z majhnim deležem - navedeni (1880) ljudje s slovenskim obče valni m jezikom, kijih v vseh poznejših štetjih zamenjajo tisti s srbohrvaškim. To vsekakor kaže, da gre za manipulacije tedaj premoč­nih italijanskih oblasti in ne za kake objektivne okoliščine, na katere bi se člani današnje italijanske manjšine mogli sklicevati za razvrednotenje njim neugodnih poznejših sta­tističnih rezultatov. ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" iN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 Najbolj verodostojno Gre seveda za štetje 1910. Toda angleški, francoski, ameriški in ruski strokovnjaki, ki so si kot pooblaščena komisija od 9, marca do 5. aprila 1946 tri ledne ogledovali vse ozemlje Julijske krajine in pri tem zasliševati predstavnike obeh spornih strani, so imeli za najbolj verodostojno štetje avstrijsko štetje iz 1. 1910, zavrnili pa so kot tendenčno tako italijansko štetje iz 1. 1921 kot jugoslovansko anketo, organizirano pod vodstvom prof. Rogliča iz 1.1945. Rezultati Štetja iz 1.1910, ki jih je ocenil kot poglavitno podlago za presojo etničnega stanja tudi tržaški profesor Kare! Schiffrer (Autour de Trieste, 1946), so bili spričo tega tudi temelj za presojo italijansko-jugoslovanskega mejnega spora na pariški mirovni konferenci 1946. Ironiziranje njihovih rezultatov torej nikakor ni upravičeno, saj je to zadnja zanesljiva podoba, na katero se morejo sklicevati istrski Italijani pred svojim izseljevanjem iz Istre. Res ga moremo samo obžalovati, ker vsaka menjava starega in udomačenega prebivalstva pokrajini vzame del njene vrednosti. Toda poglavitni vzgib te izselitve ni bilo nasilje, marveč občutek dotlej vladajoče narodnosti, da z njeno vrednostjo ni skladna podreditev pod oblast manjvrednih "Schžavov". Estili so imeli one, ki so ostali v domači deželi, za izdajalce "svete stvari domovine". Te stvari so se do danes zelo spremenile, toda tedaj so bile take. Treba se je spomniti le izpraznitve Pulja, ko je 1974 postal jugoslovanski. To je le vzorec za splošne procese do 1954. Po štetju 1910 je pripadalo od 286.463 prebivalcev Istre 57.79 odstotka obema južnoslovanskima občevalnima jezikoma (skupaj 223.318 - 55.134 oz. 14,27% sloven­skemu, 168.184 oz. 43,52% srbohrvaškemu), 38,15% (147.417) pa itaHjansko-Iadšnske­rou. Analiza, ki jo je 1946 objavil Fran Zwitter, pa je pokazala - le za ozemlje Istre brez Krka in Kastavščine, ki sta 1918/20 prešla v Kraljestvo SHS, zato so vsote nekoliko manjše (slovansko govorečih 192.841, italijansko 145.803) - daj e živelo 62,76 odstotka Italijanov (91.509), raztresenih v obliki otokov v 17 istrskih mestih (Milje, Koper, Izola, Piran, Buje, Umag, Novi Grad, Pazin, Labin,Buzet, Poreč, Vrsar, Rovinj, Vodnjan, Pulj, Motovun, Cres in Mali Lošinj), v katerih so pomenili 67,46% prebivalstva; slovansko govoreči so predstavljali v teh mestih 14,92% (20.240). Zato pa so slovansko govoreči pomenili 73,19% prebivalstva v vseh ostalih istrskih krajih, torej na veliki večini podeželja (tu je živelo 172.601 slovansko govorečih t.j. 89,5% tega istrskega prebi­valstva, italijansko govorečih pa 54.294 t.j. 23.02% podeželskega prebivalstva). Dosti jasna slovensko-hrvaška etnična meja, o kateri bomo govorili še posebej, je delila Istro v manjši slovenski del na severu (v sodnih okrajih Koper in Podgrad) in obsežno južnejšo hrvaško območje (ponekod tudi s primesjo priselj encev drugačnega slovanskega izvora). Le na treh mestih so v vidnejši obliki segali v podeželje tudi Italijani: na severu v le nekaj kilometrov širokem pasu od Milj do Pirana in Portoroža, nato najobsežneje v štirikotniku ( med Dragonjo na severu in Mirno na jugu (ob morju od Savudrije do Novega Grada, v notranjosti do Završja in Oprtalja) in končno v mnogo manjši meri v pasu ob obali med Puljemin Rovinj eni. V narodnostnem pogledu so slovenski znanstveniki od nekdaj šteli ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITIO "ISTRi" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 katastrski občini Savudrija in Kaštei - ki sta spadali upravno k piranski upravni občini (oz. po stari ureditvi k piranskemu teritoriju!) - že k italijanskemu bloku: v Savudriji so pomenili italijansko govoreči 78,77% prebivalstva (371; slovensko govoreči 14,1% oz. 66, hrvaško govorečih statistika 1910 ni izkazovala), v Kaštelu pa 65,22% (812; slovensko govorečih j e bilo 29,08% oz. 362, srbohrvaško govorečih 5,7% oz, 71). Severna meja katastrske občine Kaštei ni šia po glavnem toku Dragonje, marveč po starem kanalu sv. Oderika (libador s. Odorico) na jugu sečovdjskih solin, po katerem so speljali 1946. glavno strugo Dragonje; premik toka Dragonje pri meji ni ničesar spreme­nil. Slovensko ozemlje Istre, kij e prišlo v pogajanjih in pogodbah od Pariza 1946/47 do londonskega memoranduma 1954 in osimskih sporazumov 1975 v meje republike Slovenije, je v etničnem pogledu po stanju 1910 razdeljeno v tri dele: obrežni pas z mesti od Kopra do Pirana s pretežno italijanskim prebivalstvom; notranjost koprskega okraja z močno slovensko večino prebivalstva; povsem slovensko ozemlje okraja Podgrad (v statistični preglednici je pod L in II. pri Slovencih prištetih 154 oz. 130 srbohrvaško govorečih): SlilU !•< i Italijani .. i 1. 31,403.1 6.218 (20,2%) 24.225 804! 11. 24.815 17.654 (71,6%) 5.758 1273 i HI. 13.650 13.623 (99,8%) 1 20! Skupaj 69.866 37.495 29.990 2098! Za popolnost podobe v tem za pogajalce 1945/46 merodajnem štetju naj omenim le še dejstvo, daj e Slovenija s tem res dobila obalni pas z veČino italijanskega prebivalstva, toda da je bila za to zamenjana povsem slovenska (nekdaj tudi istrska) obala med Barkovljami, Opekami in Stivanom (14.152 prebivalcev, od tega 90% oz. 12.590 Slovencev, 905 Italijanov, 188 drugih m 469 tujih državljanov). Nastanek slovensko-hrvaške etnične meje in njenega spoznanja Med pomembnimi podlagami narodnostnih meja v sodobnem, svetu je na ozemlju zgodovinsko zraslih narodov (evropskih tipov) gotovo jezikovna pripadnost prebi­valstva. Seveda ne edina in ne v vseh podrobnostih in vseh časih odločujoča. Prav istrska zgodovina kaže tudi uveljavljanje tudi drugih dejavnikov, zlasti etničnih sprememb po različnih kolontzacijskih tokovih, vplivov različnih kulturnih vplivov in v novejšem času tudi pritiskov in še posebej rezultatov nastajanja za današnji svet odločilne modeme narodne zavesti. Jezikovna meja (merjena po pripadnosti dialektov) se v Istri zahodno od srednjeveš­kega mejnega gozda med Klano in Rupo razlikuje od slovensko-hrvatske narodnostne meje, kot jo kažejo izjave prebivalstva ob anketi iz 1.1945, organizirane po zagrebškem profesoiju Rogliču (obj. v Cadastre national de 1'[strte, Sušak, 1946) in z njo razen pri ACTA HISTRiAE I. Bogo GRAFENAUER: MfTI 0"ISTRI " IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 treh vaseh (Pesjak, Šapjane, Ropa) enako potekajoče današnje državne meje. Od Slavni­ka na zahodu do Pesjaka in Rupe na vzhodu sega na slovensko narodnostno ozemlje (merjenem po narodnostni zavesti o pripadnosti) pas govorice čakavsko-čičkega dialekta (navajamo le zadnjo mejo, ki jo je ugotovil i. Rigler in je vidna tudi po Karti slovenskih narečij T. Logarja in J. Riglerja, s popravki Ramovševega zemljevida, Lj. 1986: Slavnik - Skadanščina - Obrov - Podgrad - Podbežina - Račica - Starod - Pasjak - Rupa - Klana; južno mejo slovenskega notranjskega narečja kažejo kraji. Markovščina - Gradna -Hrušica - Zaiič pri Podbežah - Sabonje - Pavlica - Veliko Brdo - Brdce - Jelšane ­Novokračine - Sušak - Lisac; Rigler je pri tem le v majhnih podrobnostih popravil starejše raziskovalce dialektičnih meja). Precej večji pa je prostor buzetskega govora ob zgornji Mimi (od Pregare na severu do Draguča na jugu in od Oprtalja in Motovun a na zahodu do povirja Mirne na vzhodu) ter buzetskega čičkega govora (imenovanega tudi slumSki po kraju Sitim, med krajema Brestom in Lupoglavom), ki ju zaradi povezanosti s šavrinskim dialektom (buzetski govor) oz. z notranjskim dialektom (slumski govor) jezikoslovci večinoma povezujejo z razvojem slovenskega jezika oz. njegovih dialektov (res je tu zavzel hrvaški jezikos­lovec P. Šimunovič drugačno stališče, da gre le za sekundarne vplive na prvotno čakavsko narečje, vendar je to doslej osamljeno in oprto !e na posamezne jezikovne pojave, ki jih drugi razlagajo drugače). S tem opažanjem se ujemajo tudi še nekatere- manjše razlike iste vrste, ppr. da se dialektična pripadnost (bujskemu čakavsko-štokavskemu dialektu) razlikuje od sloven­ske narodne zavesti v katastrski občini Topolovec in podobno v Gradim (z buzetskim dialektom) v Sloveniji. Še bolj poučen primer so v hrvaškem delu Istre Žejane, eden izmed zadnjih odstankov aromunske (prave viaške) naselitve iz Balkana v 15. stoletju ob begu pred Turki: 1.1900 so iz vasi nagnali števno komisijo, ker so jim pred njihovim prihodom rekli (gotovo italijanski) propagandisti, daj e namen štetja priključitev kraja k Hrvatski. Štetje se je moglo izpeljati šele po posebnem vnovičnem posredovanju političnih oblasti (vsi podatki so pri Brisu!). Zanimivi pa so rezultati štetij: 1880, 1890 in 1910 so vsi prebivalci prijavili srbohrvaški občevalni jezik: 1900 je bilo pripadnikov tega jezika le 6,32% prebivalcev, slovenskega(!) 28,95%, romanskega pa 64,73%. Leta 1945 so se vsi prebivalci po narodnosti prijavili za Hrvate, toda hkrati so vsi za družinski jezik prijavili romunskega! Od antike do srednjega veka Nastanek teh razlik med jezikovno in narodno zavestjo prebivalstva j e zvezan najprej z zelo zapleteno kolonizacij sko zgodovino Istre. V antiki je po rimski pokoritvi najsta­rejšega zna neg a ljudstva "Histrov", po katerih ima dežela nemara svoje ime, v 1.178/177 in po poznejšem ozkem priclruženju severni Italiji (med 1. 50 in 12. pr. Kr.) sledila sorazmerno močna romanizatija, ki se ji je delno izmaknil le del notranjosti polotoka (zlasti območje okrog Buzeta). Z značilnimi metodami rimske oblasti (izseljevanje dela ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI 0 "ISTRI" iN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-5?. domačinov, priseljevanje Italikov in drugih prebivalcev in naseljevanje odsluženih vojakov) sej e uveljavljala vulgarna latinščina kot "skupen jezik" (koine) sporazumeva­nja, z značilno latifundijsko organizacijo poljedelstva (kolikor je kraški značaj prostora to dopuščal!) in organizacijo obrtnih delavnic v mestih je prevladal italski način življenja (Š. Mlakar, Die Römer in Istrien, Pula 1966). To se je pokazalo tudi z uveljavljanjem krščanstva v Istri in z organizacijo škofij v pozni antiki (Gi. Cuscito, Trieste 1977; R. Bratož, Ljubljana 1990). Za današnjega premišljevalca teh sprememb je seveda treba dodati opozorilo, da to z navedenimi metodami romanizirano in romansko prebivalstvo vendar ni jezikovno najstarejša plast današnjega istrskega prebivalstva. Domači istrski romanski jezik je ugasnil postopno od 15. stoletja naprej, pritisnjen ob zid ob uveljavlja­nju beneške italijanščine, tudi v zvezi z novimi kolonizacijskimi tokovi. Istrska roman-sčina kot člen loka dalmatinsko-retoromanskih govorov je izumrla do 19. stoletja. Vse današnje skupine istrskih govorcev moramo presojati le po istem merilu: po starosti njihovega jezik a na istrskem polotoku in v kontinentalnem delu nekdanje Istre severno od polotoka. Tu pa se podoba kolonizacijske zgodovine silovito kruto zaplete in pred temi menjaj oči m i se nasilnimi spremembami z vseh strani izgublja vrednost vsaka mitologija o taki ali drugačni "zgodovinski" moralni opravičenosti današnjih zahtev: Odločilni so pač le strukturni etnični zgodovinski rezultati modernega časa, odkar so se ustalili, recimo nekako od konca 17. stoletja naprej. Ob najprej germanskih in hunskih in pozneje obrskih in slovenskih vdorih proti Italiji - prvi so se začeli že pred koncem 2. stoletja - je doživela pustosenja tudi Istra, čeprav bolj v svojem kontinentalnem delu in redkeje na samem polotoku. Njena zahodna obala je pomenila v 6. stoletju celo zatočišče za begunce iz propadajočih mest v notranjosti zgornjega Fosavja in morda še kakih drugih predelov, kjer je propadala nekdanja rimska organizacija. Prvi obsežnejši vir o zgodnjesrednjeveških razmerah v Istri (Rižanski placit, okr. leta 804) povsem jasno dokazuje, daj e tudi notranjost polotoka v tem času močno opustela. Prvi slovanski valovi S tem časom - od konca 6. do začetka 9. stoletja - se je s prvimi slovanskimi valovi začelo širiti prebivalstvo, kij e nosilec danes genetično dveh najstarejših še živih istrskih jezikov, slovenskega in hrvaškega. Prvi vdor je bil v znamenju nasilja. Slovani, ki so prihajali s severa in skozi Posavje, so (tudi s podporo Obrov in pod njihovim pritiskom) zavzeli severni, kraški del Istre do klanskega gozda, in do doline Reke severno od Čičarije ter do roba kotla okrog Trsta že pred letom 600. V začetku 7. stoletja se je njihov prostor razširil v ozkem pasu med cesto iz Trsta proti Istri in zahodnim robom Čičarije do bizantinskih utrdb severno od Buzeta. Približno v istem času v začetku 7. stoletja so Slovani z vzhoda mimo Tarsatike (severni del Vinodola) zavzeli vzhodno Istro do Učke in Raše. Vsi poznejši slovanski valovi pa niso bili več zvezani z nasilnim osvajanjem, marveč z agrarno kolonizacijo opustelih območij, ki je pomenila v fevdalnem srednjem ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 veku (z zelo majhnim deležem mestnega prebivalstva v celotni populaciji) praktično edini temelj za pomembna spreminjanja značaja etničnih prostorov in njihovih meja. To se je pokazalo že z naselitvijo "Slovanov" po začetku frankovske oblasti okrog I. 800 s strani frankovske oblasti po "opustelih krajih" (deserta loca), kjer so lahko "prebivali brez Skocle za vas" (=prebivalce istrskih mest). Kolonisti s severa so tedaj zajeli prostor Buzetščine (izražen morda še danes v jezikovnih posebnostih), kolonisti z vzhoda Pazinščino, kar je potrjeno tudi po posebnih arheoloških najdbah tega prostora (Žminj). Istega značaja so bili poznejši kolomzacijski tokovi srednjega veka. Poznejše siljenje slovanskih kmetov proti zahodnim in južnim obalam Istre se končuje pred obzidjem istrskih mest vzporedno s prenehanjem zanimanja mestnega prebivalstva za poljedel­stvo, kar doživlja odločilni prelom okrog 1.1100, v okolici Trsta domnevno v 12. stoletju. Istrska romanšcina je v teh časih še vedno uradni in pisni jezik v istrskih mestih in odločilni prelom v naraščanju vpliva beneške italijanščine spada šele v končno zmago Benetk v zahodnem in južnem istrskem prostoru v 15. stoletju. Do populacijskih kriz od 15. do 17. stoletja je bilo tudi to le postopno spreminjanje, šele s tedanjimi novimi migracijami so nastali temelji končnih istrskih etničnih struktur. Endemične bolezni (mrzlica v dolini Mirne), kuga od srede 14. sioietj a in vojne (turški vpadi v zadnjih desetletjih 15. stoletja in zlasti obe habsburško beneški vojski 1508-1516 in 1615-1617) so povzročale v Istri konstantno krizo naseljenosti. Le dva primera posnemam pri Benussiju za vzorec posledic teh ujm. Koper je dosegel v 16. stoletju kot največje istrsko mesto med 9.000 in 10.000 prebivalcev (1548), pa jih je ob kugi šest let pozneje ohrani! le še tretjino (3000) in ko seje 1630 vnovič približal številu 4000, se mu je prebivalstvo v kugi 1630/31 vnovič prepolovilo. Prav ta kuga je bila najhujša, saj je v Pulju ostala le še stotina prebivalcev, v Novem Gradu 25, v Umagu nekaj desetin in v Poreču le malo nad sto. V vsej beneški Istri so jih 1649 našteli komaj 49.332. Beneška naselitvena politika Takšno več stoletij trajajoče izgubljanje prebivalstva je bilo mogoče popravljati le z neprestanim naseljevanjem novih naseljencev na opustelem zemljišču. Beneška republi­ka je to tudi delala, v manjši meri pa tudi avstrijske oblasti. Zadnje so že v 15. stoletju slabo naseljeno Cičarijo (ki z novim prebivalstvom dobi svoje ime) naselili z arornun­skimi Ciči, vlaškimi pastirji (njihov ostanek živi danes v Žejanah). S tem je bila ustvarjena zapora prejšnjemu notranjemu toku preko Čičarije proti jugu, o katerem pričajo le še ostanki njihovega dialekta v majhnem delu jugozahodne Čičarije nad Buzetom. Pač pa so se praznine med prebivalstvom v prostoru severno od Dragonje očitno nadomeščale s slovenskega severnega sosedstva, morda pa so ti tokovi segali tudi še v prostor okrog Buzeta, čeprav so prihajali sem tudi čakovsko govoreči naseljenci. Benečani so posegali pri novih naseljencih največ po različnih beguncih pred Turki na svojih ozemljih ob vzhodnem obrežju Jadranskega morja. Pretežno je šlo za ljudi iz Dalmacije ali pa so vsaj prihajali preko nje. V glavnem so jih naseljevali v prostoru južno ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RKSNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 V-... sMKijtfr ­ f ' ' r^jSh^^S, , Ij , "f r . ^.z/ i i f \ \ * / J^" * — , Umag ^rfN^V'^ k Í^U^f s , vMovrnž ^ fPctrovijo; Jt_pijiu5rL^il€5 ttJiwnynes i aux IUDU o d«, syui 50M 1 0 M > • -5CCU « • ÎUQ0I ?5(JUU ® • 3SSCI 5U0M & • saoa? m -'Mw K0CUJ D1VISI0K POLITIQUE DU UTQRAL SLOVENE LT DE^ISTftiE DUl6ifWAU Terroirs de'amoisDn Ncfosbaurg (A*jlrt< p — T«riiaîfedaki viitediTiIMii dd«er»vi»w^ sss/A che) ynt 0 tt Cflfrtifjlf? U^i^^ {sS^Sj Tsrrfio^re des Comtes de Gorîoe juiqitfj fluu TerrUtâr« rfa iu république de Vs/iise HdO-cw piiis lotd ii> Îiifîité itc Con'ce pjc-fiNera irwlgrrurçy© oclueHe skwerie er ramone te&dctea chea cerloln 1î&ji er torîiteres indfcuinl l'iposie • metodología e valore dei censimenti quale metro di misara della struttura étnica dell'lstria; • 0- nascita della linea cínica sloveno - croata quale punto di partenza per l'odiema frontiera ira le due repubbliche e suo significato; • mito dell'"unitarieta" istriana (territoriale, sociale e culturóle) alla luce della ventó storíca; fondamenti giuridico - naturali della suddivisione; territorio étnico concluso, ma con l'assicitrazione di tutti i diritti necessari all'esisienza della minoranza italiana; <5- nascita del confine sloveno - eroalo in Isiria dal 1944 all 956 e suoi antichifondamenti. 1. La questione dei censimenti e loro metodología La commissione di esperti delle quattro grandi potenze (ínglesi, americani, francesi e russi) che dal 9 marzo al 5 aprile del 1946 prese visione del quadro étnico nella Venezia Giulia, confrontándolo con i censimenti arrivô alla conclusione che quello austríaco era la fonte piu sicura per validare la situazione étnica, mentre quello italiano del 1921 e quello croato del 1945 eranoparzialiafavorediuna o dell'altraparte. Nel territorio étnico sloveno a nord di Trieste essa constato, in pariicolare, che la situazione corrispondeva in pleno al censimenlo del 1910, nonché una. netta distinzione étnica tra territorio románico esloveno. Per stabilire l'appartenenza nazionale, i censimentiaustriaci avevano adottato la categoría della "lingua d'uso" (Umgangsprache), cioe la lingua che l'individuo "usa nella comunicazione abituale ", e non quella "familiare " o quella "materna ". Secando un esame critico, (ale metodología faceva aumentare il numero degli appartenenti alia popolazione politicamente dominante, quella di"piu an tica" affe rmazione culturóle nella vita quotidiana. In Istria, dunque, quella italiana. Seconda i! censimento del 1910, su 286.463 abitanti dell'lstria, il 57,79 % (223.318) era di lingua. slovena (55.134) e croata (1.68.184), mentre il 38,15 % (147.417) era di lingua italiana - ladina. O lire il 60 % degli italiani viveva. sparso in 17 citta istriane, nelle quali la popolazione di lingua slava rappresentava una minoranza (15 % degli abitanti), ma nelle campagne essa costituiva oltre il 73 %, mentre la popolazione di lingua italiana era il 23 %. Il territorio sloveno dell'lstria si divideva in tre zone: htngo la fascia costiera, da Muggia a Pirana, la maggioranza era di lingua italiana, nel retrolerra capodistriano era invece di ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUKR: MIT! O "ISTRI" !N RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 lingua slovena; nel distretto di Podgrad, infuie, la popolazione era totalmente slovena. Dei complessivi 69.866 abitanti delle tre zone, il 53,66 % (37.495) era composto da sloveni ed il 43 % C29.990) da italiani; inoltre, nell'odierna fascia cosilera tra Barcola, Opicina eSan Giovanni al Timavo, su 14.152 abitanti il 90 % erano sloveni (12.590) e solíanlo un buon 6 % (905) erano italiani. Nel comune catastale di Salvare gii italiani costituivano quasi 1'80 % (accanlo a loro, solíanlo il 14,1 % - 66 erano sloveni, mentre il censimento non registrava la presenza di croali), a Castelvenere gli italiani erano il65,22 % (812), gli sloveni il 29.08 % (362), i croad il 5,7 % (71). La linea tra il territorio étnico sloveno e quello di maggioranza italiana correva lungo il confine catastale appena pocopiu a sud dell'attuale corso principale del fiume Dragogna, riportato nella maggioranza delle carie geografiche sino al 1947 con il nome di "Dragogna ", e salle carte topografiche come "libador sotto il Carso" o "canale di San Odorico" (con quest'ultima dicitura appena dal 1880 in poi). 2. Nasctía delta linea étnica sloveno - croata e sua comprensione l, 'esame dei dialetti dimostra che la linea étnica non corrisponde esattamente a quella dialettale - lingüistica (all'interno del territorio repubblicano a nazionale sloveno si allunga dalSlavnik a Rupa una sottile fascia diparlaníi ildialettociacavo - ciccio, mentre in territorio croato attorno a Pinguen te e presente un agglomerato piuttosto ampio della parlata caicava - áccia, geneticamente legata ai due dialetti sloveni della Carniola interna e della Sa.vrinia. La situazione attuale scaturisce da una complessa storia di colonizzazioni. II primo risultato della romanizzazione degli Istri nell'antichita fu una popolazione romanica che, sotto il dominio veneziano, non oltre il XV secolo, si italianizzd acquisendo il dialetto italiano dt Venezia e, alia caduta della Serenissima, anche l'identita italiana. Reslidell'antico idioma si conservano soltanto tra unapiccola popolazione romanza nei dintorni di Pola. GU Slavi si insediarono in Istria in tre tappe: dapprima, attorno al 600, a nord della Ciceria e in una fascia che si inoltrava a settentrione di Pinguente da una parte, e ad oriente del Monte Maggiore e del torrente Arsa dall'altra. La seconda tappa e legata alia colonizzazione operata dai Franchi e investí da settentrione il pinguentino e da oriente il pisinotto (intorno all'800); infine, durante la gradúale colonizzazione medievale (entro l'Xl - XII secolo) gli Slavi giutisero sino alia costa occidentale, mentre si mantennero romaniche soltanto le citta. L ' aspetto odierno della penisola si deve alie massicce ondate migratorie che interessarono l'attuale istria croata, mentre in quella slovena il fenomeno riguardô solamente le citta; migrazionisuccedatesi dalXVsecolo in poi in seguito aldepauperamento della popolazione (in parle a causa di malattie, p. es. a Mírje, nel parentino, dopo unafebbre endemica, in parte per le guerre). Venezia ripopolo le campagne soprattutto con slavi della Dalmazia e, in misura minore, con profughi che dai Balcani riparavano in Istria; in alcune zone rurali (tra i fiumi Quieto e Dragogna e tra Rovigno e Pola) insedió coloniprovenienti dall'Italia, mentre la lingua italiana si diffondeva anche nelle aree coltivate a mezzadría. Le stragi pravocate dalla peste e il conseguente arriva di una popolazione italiana mutarono in gran parte ilvolto delle citta. Di fronte alia nuova situazione venuíasi cosí a creare, P. Kozler individuó tra la popolazione slovena e croata, gia dopo il 1850, sostanzialmente quello che e l' odierno confine, che sulla costa indicó con lafoce principale del fiume Dragogna, a sud delle saline di Sicciole, descrivendolo sino alia frontiera tra Istria e Carniola. Con tale descrizione ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MIT! O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 concordano pure aulori successiyi, che perô, alie volee (p. es. Czôrnig), accennano ad un territorio étnicamente misto anche a sud di questa linea. Lungo l'odiema frondera repubblicana si e affermatofondamentabnente anche il confine lingüístico, come dimostrano i dati dei censimenti dal 1880 al 1910, nonché il censimento croato del 1945. 3. L ' "unilarieta " delVlstria alla luce della Storia L'lstria non ha avuto sempre la medesima estensione. Quasi sino alia fine del Medio Evo vi appartenevano - come nell'antickita - ollre a Trieste con il circondario, anche i territori a settentrione sitio alia valle del Vipacco, ú Postumia e al Monte Nevoso. E il confine cambiava spesso anche nella penisola medesima (alie volte correva lungo il torrente Arsa ed il Monte Maggiore, altre volte lungo la Fiumara, edal tardo Medio Evo itipoi si e.bbero in !stria confini diversi; p. es. alcune varianti del confine che divideva la Marca veneta dell'lstria e la Contea o Principato asburgico diPisino). Entro la fine del Medio Evo, l'ordinamento dell'lstria si divise in tre parti sostanzialmente diverse: nel suo ex territorio settentrionale del Carso (annesso alia Carniola) Viniera autorita era detenuta dalla nobilta terriera; nell'Istria occidentale e méridionale (sotto Venezia), anche nelle campagne, il po tere era nelle mani degli organi cittadini, e ognisingola cittá era sottomessa al potere centrale veneziano; nel Principato diPisino e nel pinguenlino vigeva l'autonomia dei villaggi, che limitava notevolmenie il potere deinobili terrien. L"'lstria" nell'accezione odierna (quale regione sotto il dominio austríaco ­ininterrottamente appena dal 1813 in poi) e una regione geográfica; si e formata quale distrettodiPisinoappena nell822, esohantodopo il 1860 ediventata "provincia" (Cantea) con propri organi d'autogoverno (Dieta provinciale, ecc.). Dopo il 1918, sotto Vitalia, fu divisa nuovamente in tre provincie (Pola, Trieste e Piume). Questa terra e stala dunque un 'entila storica solo per cento anni (con propri organi d'autogoverno addirittura solíanlo sei decenni). 4. Fondamenti giuridico • nalurali della frontiera croato s !ove na in Istrta Sloveni e croad -come gli italiani - appartengono al genere di popolo definito "lingüístico" (comunita linguistíche e culturali, pervase da un'identita nazionale collettiva sostenuta da un determínalo "mito" storíco), caratteristico dell'Europa a oriente del confine francese. Nel determinare la posizione dtquesti popoli, si affermé gradualmente, fino alia prima Conferenza di pace diParigi, il principio deH'autodetermínazione dei popoli, con U fine di unificare, in base al. diritto naturale, popoli uguali in un medesimo Stato (gli inizi di tale processo si ebbero con l'unificazione delVhalia e della Germania nella seconda meta del XIX secolo). E ' un principio che ira gli sloveni si afferma dapprima alla fine del XVIII secólo con la constatazione dell'esistenza particolare di un popolo sloveno (nonostante fosse diviso tra Paesi diversi), appurata dalVopera di Linhart del 1789 -1791 "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije" (Saggio sulla storia della Corniola e delle altre Provincie austriache. degli Slavi del Sud). Tale principio (il "diritto naturale" opposto a! diritto di stato) si afferma invece politicamente nel programma Slovenia Unitaria del 1848 (piu lucidamente presso ti dr. Jožef Kranjc). Su questa base maturô, conte per le altre provincie, anche la suddivisione della penisola istriana in Istria slovena e Istria croata, m en tre la popolazione italiana era sparsa a macchie di leopardo e non poteva rappresentare ACTA HI5TRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "!STRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 la base per una suddivisione régionale di quesío tipo. Ilprogredire dell'identité nationale, che negli sloveni istrianifu piu rapida che non pressa i croati - vivevano assieme agli altri sloveni ne lia stessa parte della manare! ua asburgica e cia rappresenta uno stimolo particolare - soppiantd gradualmente la precedente tdentita régionale (istriana). Nella seconda meta delXIXsécalo questa suddivisione della penisola si afferma in maniera sempre piu accentaata (anche nel sistema scolastico, nella vita religiosa e política), Una situazione confermata pure dalla comtnissíone intemazionale arriva !a nella regione nei 1946 per prendere visions del quad.ro étnico; giunse infatti alla, conclusione che, in linea di massima, esso corrispondeva ai dad del censimento lingüístico del 1910; lo stesso dlcasi pure per i risultati dello studio condono dallo storico triestino C, Schiffrer nel medesimo periodo. Lo conferma anche la storia civile deW'Istria nel XIX secolo", che evidenzia una grande disunitarieta (battaglie per l'uso della lingua. a scuola, lotta contra le tendenze volte a " italianizzare " le campagne e soprattutio la. questione dei diritti delle lingue dei popoli "senza storia " sloveno e croato in seno all'amministrazione e in particolare nella Dieta provinciale). In queste condizioni, la suddivisione delle regioni {anche dell'Istria) poteva attuarsi solíanlo sulla base del diritto naturale nationale. Lo dimostra non solo la richiesta slovena del 1848 di una Slovenia unitaria, ma anche l'adesione dei politici croati in Istria alla fine del XIX secolo, quando rinunciarono al loro "diritto di stato croato", essendo tale la condizioneper collahorare con glisloveni, ma anche le modalitá segiúte dalla disgregazione deU'Áustría -Ungheria nel 1918. Dopo la richiesta di armisüzio avanzata nell'ottobre 1918 e. le condizioni poste da Wilsonper acconsentirvi, la monarchia si disgregó in popoli e non in regioni. Si affermé ilconcetto deldirittoall'autodeterminazione, che fu pure, ilfondamento perlomeno teorico delle trattative alla Conferenza di pace di Parigi del 1919. 5. Sulla nascíta delle odíeme frontiere con Vitalia e la Croazia Alie trattative sui confiai traJugoslavia el talla si affermarono due posizionidi principio: da un lato si sarebbe dovuto rispettare quanto pia il confine étnico, e dall'altro il principio deli'"equilibrio étnico", stando a significare che il numero degli jugoslavi che rimanevano in Italia sarebbe stato pressappoco idéntico a quello degli italiani che sarebbero rimasti in Jugoslavia. Per il calcóla in questione si sarebbe falto riferimento al censimento del 1910. Tenendo conto della posizione geográfico, qitesíi "jugoslavi" erano esclusivamente sloveni che vivevano in un territorio étnico campadamente sloveno, sepa.rati da una linea netta dalla popolazione romanica, me.ntre quasi l'SO % degli italiani in Jugoslavia nel 1910 abitava il territorio dell'odiernaRepttbblica di Croazia: al termine della suddivisona (compreso quello del Territorio Libero di Trieste nel 1954) rímasero in Italia circa 125.000 sloveni (1910) e in Slovenia circa 31.000 italiani (1910), mentre nella parte croata deU'Istria, seconda il medesimo censimento, gli italiani erano circa 115.000 (e soltanto í 12% di questa cifra erano i parlanti la lingua croata rimasti dalla parte italiana della fronliera). II confine sloveno - croato in Istria fu stabilito in prima istanza nel febbraío del 1944 da un accorda ira i reparti par ligia ni riguardante i settori di opera zione sloveno e croato in Istria e, sulla base del medesimo accorda, l'amministrazione militare jugoslava, durante l'occupazione della Zona B del TLT, separo i comuni catastali di Salvore e Castelvenere dal comune diPirano annettendoli al distretto diBuie. Anche ilfiume Dragogna venne diroüato giá nel 1946 lungo il nuovo álveo a sud delle saline, lungo il vecchio libador sotto il Carso ACTA Hí.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 (dall880 chiamaio "canale di San Odorico"); l'ex "flume grande" - dal 1880 con ílnome diDragogna - non erapiii il fiume diprima, ed il silo álveo fino a Sicciole rimase aü'asciutto. 11 confine repubblicano tra Croazia e Slovenia dopo il 1947 (fuoridal TLT), omero dopo il 1954 (nella Zona B del TLT), correva essenzialmente lungo la linea cosí stabilita, consolidatasi poi negli anni successivi solíanlo su espresso desiderio della popolazione, poiché i croa ti aspiravano senza successo ad espatidere il loro territorio e ad abbracciare alcuni comuni catastali slovenisino all'ex confine amministrativodel distretto diPinguente. Parimenti, la volonta di entrare a far parte del distretto di Fiume espressa dalla popolazione di alcuni comuni catastali sloveni tra Rupa elUana fu alla base della frontiera consolidatasi in quest'area nel 1947.