Stari Poetovio.
Predaval dr. Vladimir T r a v n e r.
Nadaljevanje.
Ko sta   Dioklecijan in Maksimijan   spomladi 1. 305 sporazumno odstopila, so postale zmede   v   državi   vedno   večje,   tako   da   je iuielo   cesarstvo   1.   311  kar sedem cesarjev, ki   so   se   medsebojno   vojskovali,   dokler  ni slednjič   zmagal sin Konstancia Clora, Konstantin,   imenovan  Veliki, ki je 1. 323 zopet združil pod svojo vlado celo rimsko cesarstvo. Konstantin je zboljšal denar s tem, da je dal kovati   nov    denar,   solidus, ki se je ohranil kot   plačilno   sredstvo   skozi stoletja. Poklici pa naj bi bili dedni, kmet naj bi bii navezan na   svojo   drugo.   S  tem pa je začel splošni propad.   Le   uradništvo in armada, ki pa je obstojala že skoro iz samih barbarov, sta se mogla   še   vzdržati.   V tej dobi je izšel tudi znameniu milanski tolerančni edikt (1. 313), ki je zajamčil kristjanom popolno versko svobodo. Pa    že   takrat  so   se   pojavile  v krščanstvu razne   sekte,   posebno arianizem, ki je igral tudi v Poetoviju vlogo.  Presbiter (duhovnik) Aiius   iz   Aleitsandrije je namreč učil, da je Kristus   bogu   le   podoben,   ne pa z Bogom istovesten. Vsled tega je bil, ker je podpiral
Konstantin Veliki Anastasia, 1. 325 prognan v Trier, odkoder se je njegov nauk hitro širil tudi v naše pokrajine. L. 338 je umrl Konstantin Veliki. Njegovi trije ainovi, Konstantin, Konstancij in Konstant so se borili za nadvlado, dokler ni slednjič v bitki pri Mursi (današnji Osijek) 1. 3B1 zmagal Konstancij.Pred bitko je imenoval svojega bratranca Gallusa za cesarja vzhoda. L. 354 pa ga ukazal ! je v cesarskem dvoru (Palacium) v Poetovio prijeti in ga v Pulju (Pola) obglaviti. Taki umori v tedanjem času niso bili nič izrednega. Saj je celo zaščitnik krščanstva Konstantin Veliki ukazal pomoriti mnogo svojih najbližjih sorodnikov, med njimi lastnega sina Krispusa in lastno ženo Fausto. Kljub temu je imenoval polbrata umorjenega Julijana za podcesarja zapada. Po smrti Konstancia je postal Juli-jan, ki ga imenuje cerkev „Odpadnika", edini vladar. Kot prepričan pogan je skušal ta idealist in romantik na cesarskem prestolu v kratki dobi svoje vlade obnoviti stare rimsko-grške bogove, seveda breuspešno. Po njegovi smrti (364) je zasedel prestol izvrstni Valen-tinijan, po rodu Panonec (364—375), ki je imenoval svojega brata Valensa za sovladarja vzhoda (344—373).
(Dalje prihodnjič.)